Do vhoda Turčije
 in 
vse vmes

Potovanje z motorjem

od 18. junija do 6. julija 2023 

Drugi del

 9. dan; ponedeljek, 26. junija 2023; Kars - Van; 474 km;

https://maps.app.goo.gl/jqfHSvP7GrPFafU39

Ko sva zjutraj zapuščala Kars, sva bila, glede na nadmorsko višino in karakteristike tukajšnjega vremena, ki tudi poleti lahko postreže s precejšnjim hladom in neprijetnim dežjem hvaležna saj je kazalo, da bo ponovno sončno, čeprav sprva ne preveč topelo. Nadejala sva se razgibanega dne. Na začetku je bila najina smer proti vzhodu prav do armenske meje, najin cilj pa 50 km oddaljena, stara armenska prestolnica Ani. V jutranji samoti sva si ogledala ostanke nekdaj veličastnega mesta, katerega rekonstrukcija je še zelo v povojih.

Naprej, bolj proti vzhodu ne gre, saj je Ani obmejni kraj, tik neprodušno zaprte turško - armenske meje. Obrneva se torej proti jugu in se peljeva najvišji turški gori, veličastnemu Araratu naproti. Nadmorska višina se spušča in začno se pojavljati polja in nasadi. Proti poldnevu postaja vse bolj vroče. Ne na tako kratek počitek naju posrka vase mesto Igdir, kjer naju domačini skoraj ne spustijo naprej. A vztrajava in končno sva spet sva na poti. V daljavi se začne pojavljati zasnežena kupola Ararata. Kakih 15 km pred Dogubayazitom poskušava najti mesto, kjer si od daleč ogledava in poslikava veličastno goro, saj je menda ravno tam najbolj razgaljena in je pogled nanjo najlepši. Skozi kaotično mesto Doğubayazıt se komaj prebijeva do, v bližnje golo pobočje hriba vpete, palače Ishak Pashe. Tik za mestom se cesta po kateri sva se pripeljala razcepi, pri čemer prva pelje proti iranski meji, do katere je le še slabe pol ure vožnje. Toda najini načrti tokrat ne gredo v smeri Irana, pač pa se tod obrnejo proti JZ. Povsem nova  cesta nekaj časa vzporedno sledi iranski meji proti jugu in se ji v nekem trenutku približa le na slab kilometer. Skoraj neopazno prevoziva več kot 2.600 m visok prelaz in ignorirava kažipot za znane turške slapove. Dan je že dolg in ob ne prehitri vožnji, ki nama omogoča posrkati tudi lepoto spremljajoče pokrajine, se približujeva jezeru Van in istoimenskemu mestu, kjer je to popoldne najin cilj.

Ni se prijetno pri 42 stopinjah celzija, v počasni, sem in tja tudi stoječi koloni v popoldanski prometni konjici prebijati v osrčje mesta. A natančno to se nama je zgodilo, ko sva se peljala proti hotelu v središču mesta Van. Bil je namreč predzadnji dan pred štiridnevnim muslimanskim praznovanjem Kurban bajrama. Predpraznična nakupovalna mrzlica, ki je bila na vrhuncu, bi se zlahka primerja z našim Božičem.

 

Po prazni, na videz ravni cesti, se zapeljeva proti JV, proti stari armenski prestolnici Ani. Že po prvih nekaj fotografijah mi je jasno, da bo danes fotografiranje zahtevno opravilo, izdelki pa ne kdo ve kako kakovostni.  Dopoldne je najina smer vožnje proti jugovzhodu, popoldne pa proti zahodu, torej vseskozi s pogledom v sonce. Ker so prizori na poti res enkratni in vsekakor ne smejo ostati nedokumentirani, se vseeno potrudim v danih okoliščinah narediti kar se narediti da, oziroma kar mi dopušča enostavna oprema in moje ljubiteljsko fotografsko znanje .

Vasi so majhne in redke, dogajanje okoli njih pa vedno živahno.

Prvih 150 km se voziva na višini od 1.800 do 2.250 m nad morjem. Popotniku, ki nabira kilometre na tamkajšnjih dolgih razdaljah, po pretežno ravnih cestah, se zdi celotna planota skorajda ravna, spreminja se le vegetacija na njej. Dejstvo je, da je tu vegetacija tista, ki opozori na spremembo nadmorske višine. Poraščenost planote je resnično v obratnem sorazmerju z višino. Vsake sto metrov spremembe nadmorske višine pomeni tudi spremembo mikroklime, ki opredeljuje vegetacijo tem področju.

V praksi, se pravi na najinem potovanju je to pomenilo, da sem najprej zaznala okoliško spremembo poraščenosti, in ko sem nato na motorskem prikazovalniku preverila, so se moja predvidevanja  glede  nadmorske višine običajno potrdila.

 Na gorni fotografiji je vegetacija skromna, kar pomeni, da sva precej presegla višino 2.000 m.

Tudi jutranja temperatura je tukaj nižja, proti poldnevu pa se tudi ne dvigne dosti višje od 20 stopinj celzija.

Višje ležeča področja niso primerna za kmetovanje, nekoliko nižje pa se že pojavijo prve, zelo omejene zaplate skrbno obdelane rodovitne zemlje. Kot ta mala njivica žita na fotografiji.

Ko se peljeva proti turško - armenski meji se nadmorska višina spusti za nekaj sto metrov, zato je področje na videz precej zapuščene vasice Ani, primerno tudi za poljedelstvo.

A v teh oddaljenih krajih življenje vsekakor ni lahko, saj se vsaka mala kmetija po svoje bori z odročnostjo in revščino...

Na južnem robu te revne vasi pa se skriva zgodovinski biser, spomin na neke druge, za te kraje boljše čase. 

Kar nekaj truda sva vložila, da sva se za zelo zasoljeno vstopnino uspela, mimo neprijaznih uslužbencev, ki so imeli početi vse kaj drugega (n.p.r. piti čaj) kot se ubadati z nama, prebiti na področje muzeja na prostem.

Ostanki stare armenske prestolnice Ani.

Področje stare armenske prestolnice Ani, kljub arheološko zgodovinski pomembnosti, med domačini ni zelo priljubljena izletniška točka. Tako sva se sama, samcata znašla na širnem področju nekdanjega mesta. Menda je več obiskovalcev, predvsem tujih, v času poletnih dopustov.

To porušeno, srednjeveško, armensko mesto, ki se nahaja tik ob zaprti meji z Armenijo, na višini okoli 1.300 m, je bilo pomembno mesto na svilni poti in aktivno  med 5. in 17. stoletjem. V 10. in 11. stoletju je bilo tudi glavno mesto armenskega kraljestva, ki je zasedalo velik del današnje Armenije in vzhodne Turčije. Na svojem vrhuncu je bil Ani eno največjih mest na svetu, z več kot 100.000 prebivalci. Zaradi bogastva so Ani v 13. stol. oplenili Mongoli, nikoli več pa se ni opomogel po uničujočem potresu v začetku 14. stoletja. Dokončen zaton mesta v 17. stoletju pa je sprožil umik regionalnih trgovskih poti. Kako pomembno mesto je bilo Ani, dokazuje tudi dejstvo, da je na mejni reki še danes viden  podrt most, preko katerega je Marco Polo potoval na Kitajsko.

Do leta 2004 je bilo za ogled potrebno dovoljenje turškega ministrstva za kulturo, ob ogledu pa je bilo fotografiranje, zaradi bližine turško – sovjetske meje, prepovedano.  

Katedrala

Ani so na njenem vrhuncu imenovali  »Mesto 1001 cerkve", čeprav je bilo število le teh v resmici bistveno manjše. Do danes so pri izkopavanjih odkrili ostanke okoli 100 cerkva, jamskih kapel in kapelic.  Ani je bilo ob svojem vrhuncu res bogato mesto, s številnimi verskimi objekti, palačami in  prefinjenimi utrdbami, v katerem so se križale različne trgovske poti.  Danes je najbolj znana zgradba katedrala, katere arhitektura rebrastih obokov je vplivala na izgradnjo velikih evropskih katedral v zgodnjem gotskem in romanskem slogu, ki pa ga je v Evropi zaznati šele dve stoletji kasneje.  

Še ena od manjših cerkva, ob mejni reki z Armenijo.

 

Da vsaka lira prav pride, dokazuje tale iznajdljiva deklica, ki se je za potrebe svojega "posla" naučila celo nekaj osnovnih angleških izrazov. Šopek iz rmanu podobnih travniških rožic, sva seveda kupila, (beri: plačala sva ga), a sva ga deklici tudi vrnila, saj najin skromen prtljažni prostor ni dopuščal, da bi ga vzela s seboj.

Greva dalje proti JV. Pokrajina je podobna, vendar nikoli dolgočasna, spet sva na višini okoli 2.000 m. Pogledi na okolico, katere lepota se na fotografiji nikakor ne more povzeti, tako prevzamejo, da se številni prevoženi kilometri na motorju nabirajo skoraj nezavedno.

Avtomobilov ni veliko, domačini se zato s svojimi prevoznimi sredstvi neovirano vozijo ob strani štiripasovnice.

Živobarvne travniške rože čakajo, da jih obiščejo čebele, ki "stanujejo" v bližnjih panjih, ki tudi tu niso združeni v čebelnjaku, kot je to v navadi pri nas, pač pa so enostavno razstavljeni po planoti.

Poljedelstva na tem področju ni kaj dosti, kmetijstvo živi od govedoreje...

... in drobnice.

Že kar nekaj sto kilometrov nisva videla spodobnega gozda. Sem in tja je, v zavetju hiš, uspelo zrasti kako drevo, vendar s tem lesa še zdaleč ni dovolj za kurjavo v mrzlih anatolskih zimah. In tako se govedo in drobnica izkažeta še dodatno koristni, saj je moč ob vsaki kmetiji videti skladovnice njihovih obdelanih, posušenih in za kurjavo pripravljenih iztrebkov. Menda po dveh letih sušenja izgubijo tudi vonj. 

Tranzitna pot od Črnega morja do iranske meje je še danes skoraj enako pomembna, tako kot je bila nekoč pomembna karavanska pot v Perzijo. 

Počasi se zelena, ravna planota prelije v pustinjsko predgorje Malega Kavkaza. In tam nekje, ko naju pot pelje najbolj globoko na vzhod, se v mali dolini nahaja zelena oaza, posajena s širnimi nasadi marelic.

Prehitiva prva motorista v Anatoliji, pravzaprav prva motorista od kar sva zapustila obalo Črnega morja. Bil je to turški par.

Spuščava se, sva le še na višini 1.000 m nad morjem, ko naju pustinja razvaja s prav posebno kombinacijo barv.

 

Voda je vir življenja povsod, nikjer pa tako zelo, kot v teh pustinjskih krajih. 

Kanali pospremijo vodo v pustinjo in polja oživijo. 

Med rodovitnimi polji ter...

... nasadi marelic in jablan se pripeljeva ...

... v pravo "turško" mesto, v Igdir, 

mesto z okoli 100.000 prebivalci, ki se morajo prilagoditi vročim poletjem in zelo mrzlim, tudi zasneženim zimam, tukajšnjega celinskega podnebja. Tudi tokrat je v tem, uradno najbolj vročem turškem mestu, sredi dopoldneva temperatura že dosegla 30 stopinj.

 

Zaščitni znak mesta je štorklja...

...se ve zakaj.

 V čajnici se še nisva uspela lotiti osvežilnih marelic in češenj, medtem ko sva čakala, da naju postrežejo,...

 ...že so se okoli naju začeli zbirati možakarji. Takoj, ko smo se z lastnikom nekako sporazumeli, da moj šofer govori nemško, se je za mizo znašel domačin, ki dela v Nemčiji in je bil ravno doma na dopustu. Kot nekakšno okno v svet, je s svojim prevajanjem pomenil vsem ostalim, ki so se pridružili debati. Zanimalo jih je prav vse o Sloveniji, čeprav niso vsi vedeli, kje sploh ta naša mini državica je. Čaji, na račun hiše, so se vrstili drug za drugim in vesela sem bila, da Turki ne pijejo alkohola, ker sicer ne vem, če se nebi tisti dan najina pot končala kar v Igdirju. 

Tem za pogovore je bilo še veliko, tako da so bili domačini kar razočarani, ko je bilo treba iti naprej.  

V času zorenja, je marelic tukaj za cele tovornjake. Morda na pogled niso vse enako lepo rumene, so pa tako kot tudi češnje, ki rastejo v obmorskem pasu Črnega morja, zelo okusne. Večino tukajšnjih marelic posušijo.

Za časa prve svetovne vojne, ko se je nad njimi v vzhodni Turčiji izvajalo hudo nasilje, so se tukaj živeči večinski Armenci, s pomočjo armenskih vojaških formacij, precej dolgo in uspešno spopadali s turškimi in kurdskimi oboroženimi silami, ki so ob tem utrpele precejšnje vojaške izgube. V spomin na to obdobje, ki ga turška oblast obravnava kot genocid Armencev nad Turki, so na prelomu tisočletja odprli v mestu velik spomenik z muzejem, katerega osnovni cilj je zanikanje turškega genocida nad Armenci.

Pred prvo svet. vojno je bila velika večina vseh prebivalcev tod Armencev, danes so tukaj naseljeni Turki, Kurdi in Azerbajdžanci.

Končno se je izza zelenih hribov le prikazal ponosno dvignjen 5.165 m visoki Ararat. Seveda, on je najvišji in se vidi čez vse. 

Ararat

Ararat, ta osameli vulkanski ledenik, je najvišji vrh v Turčiji. JV od glavnega vrha stoji še Mali Ararat, med njima pa je vulkanska planota lave. Gora je le 16 km oddaljena od iranske in 32 km od armenske meje. Zadnjih 400 m pred vrhom ga pokriva večni led. Za Armence je Ararat sveta gora in v resnici niso nikoli preboleli njegove izgube. Danes je za vzpon na goro, na kateri se je vulkanski izbruh zadnjič zgodil pred več kot 180 leti, kot je običajno za tovrstne vzpone, dovoljen le z vodnikom.

Posebneži (Američani) so na enem od pobočij gore "odkrili" skalne gmote, ki bi lahko bile tudi ogromna ladja. Tako si danes nemalo turistov ogleduje tisto področje, prepričanih, da so odkrili Noetovo barko. No ja, tudi naše potovalne agencije polnijo svoje programe z ogledom te "znamenitosti".

Že vpadnica v mesto Dogubayezit  potrdi, kar je bilo obljubljeno v popotniških izkušnjah drugih, da to ni mesto, ki bi mu bilo vredno nameniti  več časa.

Dogubayezit, 1.620 m visoko ležeče mesto, ki je od iranske meje oddaljeno le 35 km, ima danes 80,000 prebivalcev po večini Kurdov. Prve naselbine so tod nastale že pred 2700 leti, skozi zgodovino pa so tu živeli Perzijci, Bizantinci, Kurdi, Turki in Armenci, ki so bili od 11. stol. do leta 1920 večinsko prebivalstvo. Po prvi svetovni vojni, po izselitvi Armencev, so se na teh področjih naselili Kurdi, ki so leta 1927 tu ustanovili glavno mesto kurdske republike Ararat in začasno glavno mesto Kurdistana. 

Leta 1920 so začeli na tem področju izkopavati žveplo.

Leta 2006 je bilo tu središče izbruha ptičje gripe, pri čemer je umrlo več otrok.

Potrebno se je bilo prebiti skozi mesto in ulično gnečo, ki se ji ni moč izogniti na poti do najinega naslednjega cilja.

Sedem km proč od mesta, na obrobju hribovja, na višini skoraj 2.000 metrov, že stoletja kraljuje Palača Ishaka Pashe. 

Palača Ishaka Pashe je napol porušena palača, ki je bila zgrajena v stotih letih, med letoma 1685 in 1784. Je ena redkih turških palač, zato jo imajo tudi upodobljeno na bankovcu. Bila je večkrat porušena ali poškodovana. Sredi 19. stoletja jo je skoraj povsem porušil potres, potem ko so jo obnovili, pa je bila ponovno poškodovana v turško – ruski vojni leta 1877.  Rusi so jo za časa svoje zasedbe tega področja obdržali kot utrdbo. Po prvi svet. vojni je do leta 1937 kot utrdba služila tudi Turkom. Takrat je bila palača zapuščena in domačini so jo kar nekaj časa plenili za gradnjo svojih domov. Leta 2000 je bila zaradi svoje bogate zgodovine in pomena, ki ga je imela na svilni poti, vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine. To je tudi vzpodbudilo njeno obnovo v letih 2004 in 2011.

Nedaleč proč od palače, se v nedrjih hribov skrivata, malce zamaskirani, a zelo fotogenični Eski Bayezid mošeja (levo) iz začetka 16. stoletja in Ahmed iHani grobnica iz 17. stoletja. 

Palača je, očitno, priljubljena izletniška točka domačinov, saj je bilo na platoju pred njo zelo živahno, le tistega, ki bi kuhal čaj, na za to pripravljeni peči, ni bilo od nikoder.

Ni bilo volje, da bi se v hudi vročini, v motorističnih oblačilih pridružila množici pri ogledu notranjosti palače, zato sva po zunanjem ogledu brž sedla na motor in uživala v vetru, ki naju je kar hitro ohladil.

Vračava se v dolino, kot tale turška družina.

 

Pogled na cesto, ki pelje do palače in na spodaj ležeče meso Dogubayazit.

Tukaj se najino potovanje po skrajnem vzhodu Turčije obrne proti zahodu, bolje proti JZ. Sva, pravzaprav, kar daleč od doma, saj nama Google prišepne, da imava po najkrajši poti do Tržiča več kot 3.000 km. Ker pa imava vmes v načrtu obisk še nekaterih zanimivosti, se bo najina pot 

 predvidoma še precej raztegnila. 

Pravzaprav nama pa ni hudega, nasprotno, uživava, ko se po povsem novi štiripasovnici, po kateri se le sem in tja pripelje kak avto, peljeva proti jezeru Van, najinemu tokratnemu cilju. Čeprav take ceste niso ravno motoristov prvi izbor, pa so tokrat povsem dobrodošle, saj tako lahko tudi šoferjev pogled, brez škode splava na okoliške zelene, prijetno zobljene hribe, ki jih harmonija sončnih žarkov in bledih oblakov krasi s  sencami, ki ustvarjajo njihovo posebno fotogeničnost.

FOTOGENIČNOST POKRAJINE je vsekakor besedna zveza, ki opiše, vsaj videno skozi moje oči, 

velik del vožnje po skrajnem vzhodu Turčije. 

Ob vsem povedanem sva skoraj spregledala, da sva spet tisoč metrov višje, saj široka cesta neopazno preči najvišji prelaz v tem delu Turčije, na silnih 2.644 m. Istočasno sva tudi na obmejnem področju, ki je zelo blizu sosednjemu Iranu, saj je do meje z njim manj, kot kilometer.

Kar težko vzpostavim prve relacije glede nadmorske višine, na kateri so speljane tukajšnje ceste. In to kakšne ceste. Sama po sebi se poraja primerjava med resnimi, včasih tudi zahtevnih motorističnimi podvigi, ki te po ozkih cestah in zavitih serpentinah pripeljejo na enako visoke prelaze v evropskih Alpah. Skoraj nerealna je primerjava teh cest s tukajšnjo široko, novo štiripasovnico, ki te skoraj neopazno pripelje na enako višino.

Že nekaj časa voziva za turškim motoristom...

Ustavi se ob cesti in nama pomaha, da se ustaviva tudi midva. 

Prvi turški motorist s pravim potovalnikom. Ni znal dobro angleško, a smo se razumeli. Pove, da dela za vlado in da gre na dopust (za kurban bajram). Čudi se najinim prevoženim kilometrom, še bolj pa ga začudi odgovor, ko v precejšnji zadregi vpraša šoferja po njegovih letih.  

Ja, enainsedemdeset pomladi šteje moj šofer, vendar je preteklo sezono na motorju presedel (večino skupaj z mano, seveda) skoraj dvajset tisoč kilometrov. 

Še fotka za spomin, predno jo turški mladec, s svojo mrcino potegne naprej.

Na levi strani zaobljeno hribovje, na desni grobo razmetani ostanki lave, ki jo je iz svojega kraterja izpljunil eden od tukajšnjih, trenutno spečih vulkanov.

Med strnjeno lavo pa manjši travniki in na njih malica med, še vedno pretežno ročnim delom .

Še kar nekaj vožnje naju čaka do jezera Van. Tukaj se razdalje med mesti redko merijo v kilometrih, pogosteje v stotinah kilometrov. Na take razdalje se enostavno navadiš. Pa tudi na to, da lahko prevoziš več deset kilometrov, ko ne srečaš na cesti avta, na obzorju pa ni videti niti hiše, kaj šele naselja. Enostavno, nikjer ni žive duše.

Končno se v popoldanskem soncu pred nama zablešči jezero Van.

Jezero leži na nadmorski višina 1.700 m, okoli njega so naselja številčnejša, veliko je tudi polj, ki pa so na zahodnem obronku jezera bolj rodovitna, kot na vzhodnem..

To je, torej, to. Jezero Van in njegova okolica, najin cilj v vzhodni Turčiji. Večkrat sva si rekla: " Greva tja dol, do jezera Van." In uspelo nama je...po skoraj 3.800 prevoženih kilometrih sva na Vanu. Splačalo se je. Spet ugotavljam, da je s fotografijo težko posredovati lepoto te pokrajine, zato naj samo navedem, da so Van pogosto imenovali "biser vzhoda" prav zaradi lepote okoliške pokrajine. Stari armenski pregovor je še bolj ilustrativen, saj pravi: "Van na tem svetu, raj na onem!". Sama pa bi dodala, da  podobno velja skoraj za celotno vzhodno Turčijo.

Na južni obali jezera se na višini 1.750 m nad morjem razprostira mesto Van. Iz naše perspektive si je težko predstavljati, da se je na tej višini in v tej odročnosti razvilo mesto s 600.000 prebivalci. Vendar pa tudi arheološka izkopavanja kažejo, kako zelo živahno je bilo to mesto v vsej svoji zgodovini, od začetkov 5.000 let p. n. š.. 

Danes je Van predvsem kurdsko mesto. 

Veliko mesto pomeni tudi precejšnjo popoldansko prometno gnečo. Ni posebej prijetno, če se ta zgodi motoristu pri več kot 40 stopinjah celzija. In prav to se je zgodilo nama v Vanu. Pa kaj, ni bilo ne prvič in ne zadnjič. 

Je pa težko v tej vročini verjeti, da nasproti tem zelo vročim, suhim poletjem, na tem področju stojijo hudo mrzle in zasnežene zime. Menda se ravno tu srečujeta vlažno celinsko in sredozemsko podnebje. 

Van leži na potresno živahnem področju in zadnji potres leta 2011, ki je imel magnitudo 7,2 je hudo prizadejal mesto. Porušenih je bilo ogromno zgradb, v potresu pa je umrlo tudi veliko ljudi.

Ko gre Branko opraviti formalnosti v hotel Rua World v središču mesta, ...

...sama opazujem živahno dogajanje na ulici in pazim na motor, predenj se sparkira v hotelski garaži.

Zelo se mu že vidijo prevoženi kilometri... 

Najbrž se poznajo že tudi nama, zato se še kako prileže udobno zatočišče v izvrstnem hotelu. Vsi, tako motor, kot midva, si zaslužimo kopel in malo počitka.

Za motor se je dan končal, za naju še ne. Pomešava se med domačine, ki nakupujejo za praznik.

Nama ni do nakupovanja. Potrebna sva okrepčila. Turška kuhinja velja za okusno. Naj mi bo dovoljeno reči, da se je meni zdela precej enolična. Rib ni bilo moč dobiti, svinjine ne jedo, tudi ovčetino je težko dobiti. Tako se izbor mesa zoži na govedino in perutnino. Veliko imajo zelenjavnih omak, ki so si po okusu in začinjenosti med seboj zelo podobne in jih nič kaj estetsko polijejo po mesu, kot so to naredili tokrat. Noža, kot sestavnega dela pribora, skoraj ne poznajo, vilice in žlica sta pri njih obče uporabni za vse vrste jedi. Riž je precej običajna priloga. Zelene solate ni, ostane pa mešanica paprike, paradižnika in kumar. Turki očitno niso ljubitelji sveže zelenjave, saj so solatne porcije majhne. Je pa zato vedno in povsod pri obedu prisoten kruh, veliko svežega, belega kruha. Še najokusnejše so se mi zdele njihove zelenjavne juhe, čorbe, že zgoraj omenjene "čorbasi". 

In pa seveda, namesto kave, po obroku čaj. 

 Turki niso ljubitelji zelenjave, so pa vsekakor ljubitelji sladkega.

Očitno pa imajo radi tudi sadje...

... in sadje je tukaj res sladko in okusno.

Velikih nakupovalnih središč v tem delu Turčije ni. Vse se nakupuje v običajnih trgovinah, ki imajo svoje blago razstavljeno tudi zunaj njih, zato take, nakupovalne ulice izgledajo kot modernejše tržnice.

Pozornejši pogled fotografije razkrije množico posod v katerih Turki pripravljajo svojo najljubšo pijačo. Seveda poleg sodijo tudi izvrstne, a presladke sladice, ki se ponudijo na različnih pladnjih, ki jih tudi ponuja tele mladenič.

Končno je pa potrebno nakupiti darila za Kurban bajram.

Še malce potepanja po nakupovalcev polnih ulicah, pa kakšen čaj na nizkih stolih ulične čajnice in noč je tu. Dan je bil dolg, morda tudi malce naporen. Treba bo v hotel.

10. dan; torek, 27. junija 2023; Van - Tatvan; 261 km;

https://maps.app.goo.gl/Aqqm1HmkCMhGp26BA

Načrt tega dne je bil premik v mesto Tatvan, ki je od Vana oddaljeno le kake 130 km, torej dobri dve uri vožnje.  Ker pa sva na tem področju prvič in zadnjič, se nama je zdelo prav, da upoštevava predlog znanca - motorista in raziščeva še prikupno dolino reke Donemec v JV smeri proti Iranu, do 60 km oddaljene trdnjave Hosap. V dolini je več ostankov trdnjav, vendar sva sama ostala le pri zgoraj omenjeni, saj so bile ostale precej nedostopne.

Načrt je ta dan vseboval tudi obisk vanskega otočka Akdamar in kraterja Nemrut. 

Prenočevala sva v Tatvanu, kjer sva lahko še nekaj časa opazovala nakupovalno mrzlico, ki pa se je na večer, pred začetkom Kurban bajrama, počasi unesla. 

Že doma, torej še predenj sva šla na pot, sva vedela, da naju tam daleč, nekje sredi Anatolije, čaka Kurban bajram, štiridnevno muslimansko praznovanje. Iz maroških in tunizijskih izkušenj sva vedela, kako se muslimanski svet vrti v času ramadana, ko so v krajih, kjer ne pričakujejo turistov, zaprte vse restavracije in kavarne, za povrh pa tudi trgovine in delavnice kakih ortodoksnih muslimanov. Kaj nama je pričakovati za čas kurban bajrama, pa nisva imela pojma. Predhodno preverjanje nama je potrdilo le to, da so hoteli odprti, vendar zaradi krajših počitnic, ki si jih na proste dneve privoščijo domačini, precej bolj zasedeni. Kako je s hrano pa nama ni bilo kaj dosti jasno. Na koncu se je izkazalo, da lačna nisva bila nikoli. Ponekod je bilo dovolj restavracij, ki so ponujale hrano tudi v času praznika, drugod je bila odprta le sem in tja katera, se je pa tudi zgodilo, da sva nakupila hrano v trgovini, ker nisva našla nobenega odprtega lokala.

Jutranji pogled skozi okno hotelske sobe je obetal še en sončen, vroč dan. Za razliko od preteklega dne so bile ulice okoli sedme zjutraj še povsem mirne.

Med kulinaričnimi posebnostmi Vana je izpostavljen zelo bogat zajtrk. Tudi v najinem hotelu so zjutraj lepo poskrbeli za naju.

 

Mene pa je ponovno prevzela peč za pripravo čaja.

Ko sva se nekaj minut po osmi peljala proti severu, proti obali jezera, je bilo že prijetno toplo, saj je termometer kazal že 24 stopinj.

Ceste v mestu pa so bile tako prazne, da so se še ovce brez strahu pasle po zelenici med voznimi pasovi. 

Najin prvi cilj je bila trdnjava - grad Van.

Van kalesi 

(turško: kalesi - trdnjava) ali trdnjava Tuschpa je največja citadela (trdnjava, ki ščiti jedro mesta) v Turčiji. Najstarejši ostanki trdnjave, ki je umeščena med jezero Van in današnje istoimensko mesto pričajo, da je bila zgrajena v 9. stol. p. n. š.. Zgradilo naj bi jo ljudstvo, ki je bilo združeno v kraljevino Urartu in je živelo na tukajšnjem širšem področju. Področje je bilo v zgodovini zelo prepišno in skozi stoletja so se tod menjali številni nam poznani in nepoznani narodi in vladarji. Med njimi Perzijci, Bizantinci, Rusi, v 4. stoletju p. n š.  pa je svojo oblast tod, na poti v Babilon, uveljavil tudi Aleksander Makedonski.

 

Pod vansko trdnjavo se nahaja nov muzej, ki se osredotoča na Osmansko obdobje in na "turško resnico" vojne za neodvisnost. Ta se še danes v marsičem razlikuje od resničnih dogodkov na tistem koncu Turčije v času 1. svet. vojne. Sploh velja, da je verodostojne podatke na internetu, kot najbolj uporabni bazi podatkov, o tamkajšnjem zgodovinskem dogajanju, še danes težko dobiti. Primer lahko navedem Wikipedijo, kot najbolj poznano bazo različnih informacij. Obstajata dve verziji angleška in turška, ki sta si v pogledu na iste dogodke, povsem različni.

Na začetku 20. stoletja je bilo v mestu Van mešano prebivalstvo, Kurdi, Armenci in Turki, o prvem razmerju med njimi pa se še niso zedinili. Drži pa dejstvo, da je bilo takrat v Vanu 10 turških in 11 armenskih šol, Armenci pa so bili dobro zastopani tudi v občinski upravi. 

Genocid se je v Vanu začel aprila 1915, ko so paravojaške formacije začele pobijati podeželsko armensko prebivalstvo okoli jezera Van. Armenski prebivalci mesta Van so se uprli in se v armenskih četrtih mesta branili pred Turki v upanju, da se bodo tako izognili pobojem. Konec maja 1915 so Rusi zavzeli Van in s tem rešili armenske branilce Vana, v zameno pa so Armenci ruski vojski izročili mestne ključe. V mestu so Rusi takrat našli okoli 55,000 trupel (polovico prebivalstva) pobitih Armencev. 

Turki so nadaljevali z napadi na okoliške vasi, moške so takoj pobili, ženske in otroke so ugrabili Kurdi. Otomanska in ruska vojska sta se še nekajkrat izmenjali ob zavzetju mesta Van. Po oktobrski revoluciji je ruska vojska začela zapuščati območje Vana. Po vojni so sile Antante Van dodelile Armeniji, vendar pa je turška vojska pod vodstvom Kemala Ataturka v t.i. vojni za neodvisnost izsilila dodelitev Vana Turčiji.

Pa sva spet na cesti...čisto sama. Tokrat sva se obrnila proti jugovzhodu, proti iranski meji.

Neopazno sva prevozila prelaz na višini 2.225 m.

Ali uganeš, koliko nas je?

Ne vem, kakšen namen ima tale zadeva, vsekakor pa drži, da je to področje drobnice.

Tudi ta družina se odpravlja na dopust.

Vozi me motor v daljavo.

Voda takoj naredi pokrajino prikupnejšo.

Tako kot tukaj, se mi še še nekajkrat v naslednjih dneh, zdela pokrajina kar nekako svetopisemska.

Dih jemajoč je pogled na grad - trdnjavo  Hosap (Kalesi),  ki se kar naenkrat znajde pred popotnikom in tako kot nekoč, tudi danes bdi nad razgibano pokrajino naokoli in dolino pod seboj. Prevožene kilometre do njega, grad poplača s svojo posebno lego in veličastnostjo.

(Izposojena fotka)

Najzgodnejši začetki gradu - trdnjave segajo okoli 3.000 let v preteklost. Zgradili naj bi ga  (tako, kot trdnjavo v Vanu) v času uratskega kraljestva. Trdnjavo, kot izgleda danes, je zgradil sredi 17. stoletja poglavar kurdskega plemena Muhmadi in stoji na temeljih armenske srednjeveške trdnjave. Do sredine 19. stoletja je v trdnjavi živelo 1.500 kurdskih in armenskih družin. Kurdi so se ukvarjali z živinorejo, Armenci pa s poljedelstvom in obrtjo. Trdnjavo so vodili pol samostojni kurdski begi, ki pa so jim Osmani takrat odvzeli samostojnost. Takrat sta bili uničeni tudi dve armenski cerkvi, ki sta bili znotraj utrdbe in spremenjeni v mošeji.

Vračava se po  isti cesti, po kateri sva se pripeljala do gradu.

Po taki pokrajini noben kilometer ni odveč..

Spet sva pri jezeru Van.

Na parkiran motor s tanko jeklenico priveževa jakni in čeladi, pa tudi "tank torbo". Najbrž to niti nebi bilo potrebno, saj je Turčija zelo varna država.

Kot edina tuja popotnika se pridruživa domačinom na čolnu, ...

... ki nas pelje na otok Akdamar...

... ki se nahaja 3 km od obale in je med štirimi otoki na jezeru Van, drugi po velikosti. Meri približno 0,7 km². 

Na apnenčastem otoku je bogat vodni izvir in prav ta je omogočil, da je v 10. stoletju armenski kralj na otočku zgradil eno od svojih rezidenc. V ta namen je postavil veliko kvadratno palačo, bogato okrašeno s freskami, zgradil pomol, uredil ulice, vrtove in sadovnjake ter zasadil drevesa in uredil območja za rekreacijo zase in za svoj dvor.

Najbrž je bilo kraljevo življenje tod takrat res udobno, za navadne turiste, posebej še za potovalca v podloženih motorističnih hlačah, pa je bila vročina kar malce nadležna.

Jezero Van skoraj vse naokoli obdajajo precej visoke gore. 

Edina ohranjena zgradba iz tega obdobja je katedrala Svetega križa. V kasnejših stoletjih je bila katedrala del večjega  samostanskega kompleksa, katerega ruševine so še danes vidne. Od ustanovitve do leta 1895 je bila cerkev sedež okrožne armenske katoliške cerkve, do aprila 1915 pa del samostana. Takrat so bili menihi na otoku, v okviru armenskega genocida, pobiti, katedrala izropana, samostanske zgradbe pa uničene.

Katedralo krasi zelo lepa ornamentika.

Po letu 1915 so bile cerkev in vse ostale zgradbe podvržene skrajnemu vandalizmu, ki je bil vseskozi podprt s strani države. Leta 1951 je bil celo izdan ukaz o rušenju cerkve, a je tamkajšnjemu pisatelju, s prepričevanjem vladajočih, le uspelo to preprečiti.

Leta 2005 in 2006 je potekala obnova katedrale, ki pa je bila vseskozi sporna. Objekt je bil obnovljen s strani turškega ministrstva za kulturo in dan v uporabo kot kulturni spomenik. Zahteva armenskih cerkvenih dostojanstvenikov v Turčiji po ponovni postavitvi nekdanjega križa na stolpu cerkve in enkrat letnim opravljanjem armenskega bogoslužja v njej, pa sta se začela realizirati z zamikom, šele po letu 2010. 

V času obnove so v Istanbulu potekale tudi demonstracije turških nacionalistov proti revitalizaciji cerkve in v podporo nepriznanju armenskega genocida.

Poznavajoč ta dejstva, so se mi razjasnili nekateri dogodki, ki so se nama zgodili na poti. 

Turki so, načeloma, prijazni ljudje. Njihova prijaznost pa se očitno konča pri njihovi veri in nacionalni zavednosti, ki priznava zgolj  enonacionalno državo Turčijo - državo Turkov.  

Sklepam, da je bila zato tudi za ogled otoka Akdamar, prav tako kot Anija, vstopnina za turške razmere zelo visoka, uradniki in varnostniki na otoku pa zelo neprijazni, skoraj surovi. Morda tudi s tem ravnanjem želijo odvrniti turiste od armenskih spomenikov, katerih obisk pomeni seznanjanje s tukajšnjo zgodovino in posredno njenim priznavanjem, kar pa ni niti v interesu vlade, niti v interesu večine običajnih Turkov.

Sva pa na otoku srečala prijazen mlajši turški par, ki se mu je že na daleč videlo, da sta intelektualca in precej drugačna od tradicionalnih turških parov. Dobro sta tudi govorila angleško. Ker se ob arogantnem odzivu uslužbencev na otoku nisva preveč dobro znašla, sta nama tudi pojasnila potrebne podrobnosti Če me spomin ne vara, sta bila zaposlena na univerzi. 

Dovolj je zgodovine, dovolj je politike, vsaj za enkrat. Spet se peljeva po čudoviti naravi, blizu jezera in pravzaprav ne čudi, da je bilo za prevlado nad temi kraji toliko krvavih obračunov. 

Jezero Van je ognjeniškega izvora, brez iztoka, vodo pa dobiva iz številnih majhnih pritokov, izvirajočih v okoliških gorah. Jezero je 120 km dolgo in 80 km široko, njegova največja globina pa znaša 457 m. Gladina jezera se pogosto  spreminja, v 90. letih 20. stoletja se je dvignila vsaj za tri metre, kar je povzročilo poplavljanje precej tamkajšnjih kmetijskih površin. Jezerska voda je močno bazična in jo uporabljajo kot detergent. 

Na področju okoli jezera je v zgodovini  živelo veliko civilizacij. Zaradi velikosti so ga imenovali "zgornje morje" in z njim povezovali veliko skrivnosti. Eno od teh je pred petimi leti, vsaj delno, raziskala ekipa neodvisnih znanstvenikov, potapljačev in podvodnih fotografov, ki je na dnu jezera   odkrila skrivnostno, 3000 let staro graščino, ki se je ravno zaradi pravšnjih alkalnih razmer jezera, izjemno dobro ohranila.

 Tatvan

 je lepo urejeno, a tudi prometno kaotično mesto. Čeprav sta vozna pasova na cesti dva v isti smeri, pa po pravilu v turških mestih desnega uporabljajo za parkiranje, zaradi česar je pretočnost prometa precej slabša.

V hotelu Dinc, v starem delu mesta, kjer tokrat spiva, raztovoriva prtljago ...

...in se po lepi cesti, mimo zelenih polj, odpeljeva proti jezeru Nermut, ki ima svoje domovanje na višini 2,250 m nad morjem v vulkanskem kraterju. Jezero sodi med, s favno in floro, najbogatejša mokrišča v Turčiji.

Vožnja po pobočju kraterja nudi lepe poglede na jezero Van in mesto Tatvan.

Krater je od Tatvana oddaljen približno 25 km. Prevozila sva okoli 20 km in dosegla višino 2.530 m, torej se naslednje kilometre do kraterja - jezera le še spuščava. 

Bilo je že pozno popoldne, ura se je bližala sedmi, zdelo se je, da je za danes to dovolj.

Še spominska fotka in...

...po kockasti cesti, vzporedno s smučarsko žičnico se spuščava proti mestu.

Lepo obdelana polja, na zahodnem obrobju jezera, se kopajo v zadnjih, popoldanskih sončnih žarkih.

Mestne ulice so, v zatonu dne, živahne. A kar naenkrat se zavem, da sem, kot sem bila v muslimanskem svetu že zelo velikokrat, edina ženska med obilico moških.

Čas je za večerjo. Jaz sem spet na čorbici. Je, kot običajno, okusna. 

Ampak, če bi pojedla ves ponujen kruh, bi bila sita ves Kurban bajram.

Pokukava v trgovino, kjer zelo poceni prodajajo ratluk in njemu podobne slaščice. Tudi tukaj so v glavnem kupci moški, ki si izberejo in nakupijo kilograme teh dobrot. Tudi naju je zaneslo in sva si kupila kilogram ratluka, ki pa nama ga ni uspelo pojesti vse do konca potovanja. (Cena 1 kg ratluka je bila 1 eur).  

Kot protiutež so tudi tržnice s sadjem in zelenjavo solidno založene.

Utrujena še pozdraviva motor, ki je dobil svoje mesto pred recepcijo hotela in se spraviva spat.

11. dan; sreda, 28. junija 2023; Tatvan - Diyarbakir; 399 km;

https://maps.app.goo.gl/HRRau6VWga3hvBxg9

Tudi ta dan, tako kot je pri naju že v navadi, nisva ubrala najobičajnejše poti od izhodišča mesta Tatvan do najinega naslednjega cilja, do mesta Diyarbakir, med katerima je razdalja po najoptimalnejši poti le dobre 200 km, midva pa sva jih prevozila dvakrat toliko. Tokrat naju je vleklo južneje proti sirski meji, pri čemer sva bila od nje ponekod oddaljena le kakih 15 km. Spustila sva se, torej, globje proti jugu, prečila Tigris, vzhodnejšo  od obeh rek, ki zaokrožata  področje Mezopotamije. Mimo rodovitnih polj, manjših, pa tudi večjih mest kot sta  Midyat in Mardin, sva se po hudi vročin pripeljala v Diyarkabir.

Najin načrt je bil prvotno ambicioznejši, želela sva se spustiti še južneje, proti Siriji, pa nama je februarski potres, ki je zelo hudo prizadel prav te kraje na obeh straneh turško - sirske meje, to preprečil. Po potresu je bilo celo pod vprašajem celotno načrtovano potovanje. Poročila o posledicah potresa, ki naj bi terjal okoli 50.000 človeških žrtev, so bila res strašljiva. Nastala je tudi ogromna materialna škoda, ocenjena na od 15 do 20 milijard dolarjev. Do sredine junija, ko je bil čas za dokončno odločitev, so se na potresnem območju razmere že toliko umirile, da sva se odločila, da potovanje izvedeva, izpustiva pa najbolj prizadeti mesti iz najinega potovalnega načrta Şanlıurfo in Harran.

Za zaokrožitev zgodbe o vzhodni in jugovzhodni Turčiji pa je vseeno prav, da se vsaj v nekaj stavkih dotaknem tudi teh dveh, zgodovinsko zelo pomembnih mest.

Mesto Şanlıurfa leži v Mezopotamiji, sredi široke ravnine, 500 m nad morjem, približno 80 kilometrov vzhodno od Evfrata. Mesto šteje 1.300.000 prebivalcev. Največ jih je kurdske, nekaj je tudi arabske in turške narodnosti. Urfa, predhodnik današnjega mesta, je bila eno od številnih mest v porečju Evfrata in Tigrisa, ki so bila zibelka cvetoče mezopotamske civilizacije. Mesto ima naziv mesto prerokov, saj je močno povezano s starozaveznim dogajanjem, tu naj bi bil rojen tudi  svetopisemski starosta Abraham. 

Mesto Harran, leži še 44 km južneje od Şanlıurfe, sredi vročega in suhega harranskega nižavja. Legende v povezavi s Harranom segajo vse do nastanka človeštva in pravijo, da sta se Adam in Eva nastanila prav tu, ko so ju izgnali iz Raja. Zgodovinsko naj bi bil Harran resnično eno najstarejših mest na svetu, saj njegovi začetki segajo vsaj v 8. stol. pr. n. št. Tudi to mesto povezujejo s številnimi starozaveznimi svetopisemskimi osebami kot sta Rahela in Jakob, pa vse tja do Mojzesa. Rečeno je tudi, da je Abraham prav iz iz Harrana odšel v obljubljeno deželo. 
Skozi zgodovino je bilo mesto središče mezopotamske kulture, na križišču starih karavanskih poti. Tu so gradili prve krščanske cerkve in zgradili tudi prvo univerzo na svetu.
V času prve svetovne vojne se je tudi na teh področjih izvajal načrten genocid nad sirskimi in armenskimi kristjani ter Judi. 
Podnebje na ravnini okrog Urfe in Harrana prinaša zelo vroča in suha poletja in važne in hladne zime. Leta 1990 je Turčija realizirala projekt "Jugovzhodna Anatolija", s katerim je to pokrajino oskrbela s stabilnimi viri vode, kar je omogočilo razcvet poljedelstva in obširno gojenje bombaža. Vzporedno s poljedelstvom, se je začela razvijati tudi lahka industrija, zato je nezaposlenosti in revščine tukaj manj, kot v drugih mestih v vzhodni Turčiji. 

Predno se posloviva od Tatvana in od jezera Van...

...se na praznično jutro, še sprehodiva po njegovem obrežju .

Ko se ob pol osmih zapeljeva po precej opustelem mestu, termometer kaže 21,5 stopinj celzija. Glede na načrtovano pot, proti Mezopotamiji, se zaveva, da nama bo ta dan res vroče.

Na vožnji proti zahodu naju še nekaj časa spremljajo vasi,...

...lična blokovska naselja...

...in seveda mošeje. Za duhovno življenje prebivalstva je tod res dobro poskrbljeno, saj  so mošeje prisotne v vseh naseljih, tako starejših, kot tudi povsem novih. Zdi se, da je izgradnja mošej pogoj za izgradnjo novega naselja. Po naše bi se reklo, da sodi h komunalni ureditvi naselja.

Sčasoma postajajo hribi višji, pokrajina pa vse bolj pustinjska, naselja pa so skoraj izginila. 

Po pričakovanjih temperatura zleti v v nebo in ob pol devetih že doseže

 30 stopinj celzija.

Ceste so povsem prazne. Morda je to zaradi praznika, morda pa je tako redek promet tukaj, v teh skoraj nenaseljenih krajih, običajen. Kdo bi vedel?

Še vojska je zapustila svojo kontrolno točko.

 Na področjih vzhodne Turčije je podobnih nadzornih točk, na katerih običajno patruljirajo do zob oboroženi vojaki, veliko. Nekaj je to bržkone zaradi  bližine armenske, iranske in sirske meje, še bolj verjetno pa je vojska tukaj tudi zaradi notranjih razmer, saj je to področje vse skozi področje kurdsko - turških trenj in vojska tista, ki jih poskuša umiriti. Turčija je ena izmed držav, kjer je vojska zelo spoštovana inštitucija in se z njo ni hecati. Čeprav so bili do naju povsem korektni in na nobeni nadzorni točki nisva imela nikakršne slabe izkušnje, sem se vseeno v njihovi bližini vzdržala fotografiranja. Ker je za praznik tale postojanka samevala, sem izkoristila priliko.

Sva pa res na Bližnjem vzhodu. 

Kamele v živo nisva videla, je pa tale na krožnem križišču sprožila moje zanimanje, ali tod v resnici gojijo tudi kamele, ali pa je to le spomin na neke druge čase, ko so se po teh poteh valile  številne karavane.

Obrnila sva se proti jugu...kako prostran je v resnici vzhod Turčije.

Narava počasi oživlja, spet se pojavljajo polja.

Od sonca ožgana pokrajina skriva, komaj opazna manjša, že požeta žitna polja...

...v kotlini med griči pa skromno vasico. Prizor me res spominja na Bližnji vzhod.

Griči se poravnajo in polja so vse večja.

Temperatura 35 stopinj celzija je ljudi in drobnico prepodila v senco.

Le tale uboga reva je povsem izgubljena. Upam, da parkeljčki ne bodo opečeni, saj je asfalt vroč kot štedilnik.

Na ravnici se pred nama razgrne mesto Batman.

Znak pred mestom nazorno kaže, da je tod doma naftna industrija. V neposredni bližini mesta so namreč največja nahajališča nafte v Turčiji.

Zaradi črnega zlata je Batman zelo hitro rastoče mesto. Razvilo se je šele po drugi svetovni vojni, ko je iz kraja s 3.000  prebivalci zraslo do današnjega pol milijonskega, pretežno kurdskega mesta.  Zaradi razvoja naftne industrije, so se na območje mesta, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, začeli množično priseljevati Turki iz drugih območij, kar je povzročilo huda medetnična nasprotja med Kurdi in novo naseljenimi Turki .

Nafta prinaša denar in tu ga je dovolj tudi za bolj ekskluzivna, z ograjo in bodečo žico zaščitena naselja, ki jih drugje v Turčiji ni opaziti.

Polja so kljub vročini rodovitna in pridelek bogat.

 

Seveda  brez namakanja ne gre. Končno sva prišla do mogočnega toka Tigrisa, ... 

..ki izsušeni ravnici nudi dovolj vode za bogato rast. 

Naselje v neposredni bližini reke.

Prečiva reko Tigris in prehajava na področje Mezopotamije.

Mezopotamija. Še danes mi v ušesih odzvanja stavek, ki sem ga slišala, v kdove katerem razredu osnovne šole, da je  Mezopotamija zibelka civilizacije. Zelo, zelo daleč se mi je takrat zdela ta Mezopotamija. Kdo bi mislil, da se bom nekoč, čez kakih 50 let?!?!, z motorjem prevažala tam doli...

Že samo ime pomeni, da je Mezopotamija dežela med dvema rekama, med Evfratom in Tigrisom, ki obe izvirata v gorovju vzhodne Turčije in se združeni izlijeta v Perzijski zaliv. 

 

Mezopotamija, ta rodovitna ravnica, je nastala na področju med obema rekama, ki sta tam odlagali rečne sedimente. In na tem rodovitnem področju južne Mezopotamije, se je približno 4.000 let pr. n. š. res razvila najstarejša znana civilizacija - sumerska civilizacija. Sumerci so tukaj uveljavili napreden način kmetovanja, kot so ga morda poznali že prej, to je okoli  5000 let pr. n. š.. Tako kmetovanje je pomenilo organizirano namakanje, intenzivno poljedelstvo, kolobarjenje, uporabo pluga itd. Polja naj bi, pod nadzorom, obdelovali za to usposobljeni delavci. Za potrebe upravljanja in izvajanja osnovnega računovodenja so sprva uporabljali posebne znake, postopoma pa se je iz njih razvila prva pisava. Okoli leta 3500 pr. n. št. so tako Sumerci razvili prvo pisavo, imenovano klinopis. Zapuščina sumerske civilizacije je bila zelo bogata tudi v matematiki, medicini, arhitekturi, astronomiji in tehnologiji. Marsikatero njihovo odkritje je aktualno in uporabljeno še danes, n. p. r. merjenje časa. 

Na ozemlju nekdanje Mezopotamije sta danes državi Irak in Kuvajt, severozahodni del Sirije, del vzhodne Turčije in manjši del jugozahodnega Irana.

Mezopotamska polja

Vsake toliko se pripeljeva do večjega mesta.

Mesto Midyat. 

Prijetno, zelo arabsko mesto praznično zaprtih trgovin in uradov ter s plakati vedno in  povsod prisotnega velikega vodje. 

Na ulicah so le skupine pražnje oblečenih otrok. Kot veleva navada za praznik Kurban bajram obiščejo sorodnike in znance, da jih ti obdarijo, kot jim naroča Koran.

Kurban bajram je eden od velikih islamskih praznikov in je poznan tudi pod imenom hadžijski bajram, saj muslimani za ta praznik opravijo Hadž, to je romanje v Meko. Leta 2023, torej v času najinega potovanja tam doli, se je "kamenjanja hudiča" v Meki udeležilo okoli 2 milijona muslimanov. Hkrati pa je to tudi praznik bajrama - žrtvovanja v spomin, ko je bil Abraham pripravljen bogu žrtvovati svojega sina. Muslimani, ki ne romajo v Meko, molijo doma, srečajo se z družino in prijatelji, da si voščijo ob prazniku. To je hkrati tudi priložnost, da odpravijo nerešene nesporazume in si oprostijo medsebojne zamere. Ob enem je to tudi čas, ko si muslimani med seboj izmenjajo darila, največ so jih deležni prav otroci. Glede na predpraznične nakupe bi rekla, da so tudi mize bogato obložene. 

V opoldanski vročini, ki sili že na 40 stopinj, zapuščava všečno mesto Midyat.

Ravnica je široka, pot še dolga...

...pogledi pa brezkončni... 

Ustaviva se, da se ohladiva in spočijeva, ter si v edini odprti trgovini v mestu kupiva nekaj za pod zob.  Tudi tu so mimoidoče gruče otrok edino, kar se  na ta vroč, praznični dan v mestu dogaja.

Pripeljeva se do mesta Mardin, najjužnejšega mesto na najini poti.

Mogočni hoteli in sodobna stanovanjska naselja dajo vedeti, da je Mardin pomembno, predvsem turistično mesto...

 

... s 100.000 prebivalci, ki leži na višini 1.000 m nad morjem, nedaleč od sirske meje. 

(izposojena fotografija)

Priznam, da sva imela z Mardinom drugačne načrte, kot se je na koncu izšlo. 

Na griču, ki se dviguje nedaleč od Tigrisa, sredi mezopotamske ravnine, že stoletja živi staro mestno jedro Mardina, ki je vsekakor znamenitost, ki pritegne številne turiste. Tudi midva sva imela namen pokukati v ozke mestne ulice, a nama je prehuda vročina to preprečila. 

Kaj bi drugega, kot da se po tej vroči mezopotamski ravnini, čim hitreje zapeljeva še tistih slabih 100 km do cilja, do mesta Diyarbakir.

 Z vmesnim postankom v  parku, gosto poraslim z drevjem, kjer sva se v senci vsaj za silo ohladila, sva kar se je dalo hitro, prišla na cilj, do hotela Asuris. 

Samo motor je potrebno še parkirati, pa sva zmagala.

Moj šofer se je spet izkazal in izbral hotel na odlični lokaciji. Bila sva tako blizu starega mesta, da sva skozi okno najine sobe videla starodavno mestno obzidje.

Ko je vročina nekoliko popustila, sva se, seveda peš, odpravila skozi enega od štirih vhodov v 5,5 km dolgem mestnem obzidju, v staro medino. Mestno obzidje Diyarbakirja je za kitajskim zidom drugo najdaljše strnjeno obzidje na svetu. Zgrajeno je bilo za časa starega Rima, dograjeno pa v 6. stoletju pod Armenci. Mestno obzidje je sestavni del Unescove kulturne dediščine.

Mesto Diyarbakir ima danes okoli 1,200.000 večinsko kurdskega prebivalstva. V 19. stoletju je bilo to področje naseljeno s Turki, Kurdi, ter katoliškimi Armenci in Sirci. Muslimani in katoliki so bili zastopani približno vsak do polovice. Genocid nad katoliškim prebivalstvom se je začel že leta 1895, ko je bilo pobitih 25.000 pravoslavnih Sircev in Armencev. Poboji so se nadaljevali tudi med prvo svetovno vojno, ob tem pa so še nadaljnjih 150.000 kristjanov iz mesta in njegove okolice nasilno pregnali v sirsko puščavo. Tako so večinsko prebivalstvo tukaj ostali Kurdi. Vendar pa tudi njih turška država ni prepoznala kot narod, saj jih še danes opredeljuje kot "gorske Turke". Po mednarodnem sporazumu po prvi svetovni vojni je bilo mesto določeno kot prestolnica Kurdistana, vendar sporazum ni bil nikoli realiziran. Velja pa Diyarbakir še danes za neformalno kurdsko prestolnico.

Skoraj neverjetna je demografska zgodba mesta. V vsej vzhodni Turčiji, se je po drugi svetovni vojni kurdsko prebivalstvo selilo iz vasi in gora v mestna središča, kar je povzročilo hitro naraščanje mestnega prebivalstva. Tudi v Diyarbakırju je število prebivalstva iz 30.000 prebivalcev v tridesetih letih prejšnjega stoletja naraslo na 65.000 do leta 1956, ter se do leta 1970 ponovno več kot podvojilo. Leta 1990 je bilo v mestu že 400.000 prebivalcev. V devetdesetih letih je turška oblast med kurdsko - turškim spopadom izpraznila na tisoče vasi, takrat so se okoliški prebivalci Diyarbakirja preselili v mesto, tako da se je število prebivalcev tukaj dramatično zvišalo. Leta 1997 je v mestu živelo že več kot milijon ljudi.

Čeprav kurdski jezik ni priznan kot uradni jezik, pa imajo v mestu Kurdi vseeno nekatere kulturne inštitucije, kjer je dovoljen njihov jezik.

Ker je nepriznano  kurdsko prebivalstvo na področju vzhodne Turčije večinsko je prav, da se dotaknem tudi njih. Kurdi so bili v 19. stoletju organizirani v polfevdalne grofije, ki so bile v vezalnem odnosu do Osmanov. Med armenskim genocidom so tako s svojimi paravojaškimi skupinami pomagali Turkom čistiti Armence z vzhodno turških področij, saj so s tem postali večinsko prebivalstvo na tem področju. Niso pa, najbrž, računali s tem, da želi tako stara, kot nova turška oblast na področju Turčije organizirati eno narodnostno državo, v kateri so Turki edini narod. Kurdov, kot narod, tako niso nikoli priznali, s čemer pa ostajajo stalna nasprotja, občasno tudi oboroženimi spopadi in prave vojne med obema narodoma, oz. med turško državo in v Turčiji živečimi Kurdi.

Kakorkoli, dejstvo je, da je bilo od propada Otomanskega cesarstva do leta 1965 območje vzhodne Turčije zaradi tega vojaško zaprto področje. Kurdski jezik je bil prepovedan, v poizkusih kurdske vstaje in v gverilskih bojih pa je bilo v tem času pobitih več kot 37.000 Kurdov. 

Diyarbakir je danes zelo prijetno in sproščeno mesto. Zdi se, da so Kurdi precej manj konservativni od večinskega turškega v prebivalstva. 

Največja znamenitost mesta je Velika mošeja.

Pozornost pa pritegne tudi zanimiv minaret mošeje Sheika Matara. Pogled od blizu razkrije, da je minaret postavljen na štirih stebrih.

Dolga in razgibana je zgodba največje armenske katoliške cerkve na Bližnjem vzhodu, cerkve St. Giragosa. Njeni začetki segajo v 16. stoletje, vendar pa od leta 1915 zaradi znanih dogodkov v njej ni bilo bogoslužja. Spet je začela služiti svojemu namenu po obnovi, ki jo je financirala armenska diaspora, dela pa je vodila armenska fundacija ustanovljena v Istanbulu, kot mali znak zbližanja večinske vere z armensko katoliško vero. 

Cerkev in bogoslužja v njej so bila množično obiskana. V cerkev so se vračali tudi muslimanizirani potomci Armencev. Leta 2016 je prišlo na področju cerkve do hudih spopadov med Kurdi in turško vojsko. Takrat je vlada zaplenila vse cerkvene stavbe in njihovo premoženje, izvzete so bile le mošeje in njihova lastnina. Po precej hudih pravnih bojih so le uspeli dokazati, da gre za privatno lastnino in čez nekaj let je bila cerkev vrnjena armenski skupnosti in poleti 2022 je spet začela služiti svojemu namenu. 

Lepo urejene ulice, z žal, zaprtimi lokali.

Skoraj po naključju sva pristala v slikoviti stavbi, s številnimi čajnicami - kavarnami in malimi trgovinami. Privoščiva si čaj in ob tem ugotoviva, da sva pravzaprav v eni od tukajšnjih znamenitosti, v Hasan Paša Hani, zgrajeni v 16. stoletju kot karavansaraj. V času karavanskih poti so bile to postojanke, na katerih so se trgovci ustavljali, v njih pa so dobili tako oni, kot tudi njihove živali popolno fizično, pa tudi duhovno oskrbo.

Prostor je vsekakor veliko več, kot le prijetna čajnica. 

Če se pije čaj v čajnici, pa se hrana je na ulici.

Ko se zvečer vračava v hotel, se na ulicah še vse peče in dimi...

...ulice so še vedno polne.

12. dan;  četrtek, 29. junija 2023; Diyarbakir - Kafta; 388 km

https://maps.app.goo.gl/dcrpHwKNctJAzBMK7

Nadaljujeva vožnjo po JV Anatoliji. Že zjutraj vse kaže, da je pred nama najbolj vroč dan na vsej poti. Z ekstremno visoko temperaturo se na najinih motorističnih potovanjih srečava redno vsako poletje. In vedno znova se čudim kako enostavno jo preživiva, če se ozrem na to, koliko imamo opraviti doma takoj, ko termometer uide preko trideset stopinj celzija. Morda je pa res vse v glavi.

Temperatura se je, torej, že pred opoldnevom povzpela čez 40 stopinj celzija in taka je vztrajala vse do poznega popoldneva. Tudi nekaj popoldanskih oblakov ni prineslo občutnega temperaturnega olajšanja, saj se je pod 30 stopinj ohladilo šele pozno ponoči. Kot rečeno, na srečo z visoko temperaturo nimava prevelikih težav, če je le zrak suh in je relativna vlaga nizka. Tega dne naju je dohitela temperatura 42 stopinj, kar je bilo izenačenje najinega rekorda. Kljub temu da sva, v interesu varnosti, v popolni motoristični obleki vseskozi vztrajala, pa nama hujšega od popolne prepotenosti, ni bilo. Najnapornejša vožnja zaradi visoke vročine se nama je doslej zgodila nekaj let nazaj, ko smo s prijateljema, v popoldanski konjici, vozili proti romunski Bukarešti. Takrat je vročino spremljala še visoka zračna vlažnost, ki je povzročila tudi kasnejše hude nočne nevihte. Ne samo, da smo bili na motorjih popolnoma prepoteni, tudi potem, ko smo slekli motoristična oblačila, nismo več zapuščali hotela, saj se zunaj enostavno ni dalo dihati.

Kot rečeno, tokratno suho vročino je bilo daleč lažje prenašati, zato sva, predvsem v zatonu dne, videla kar nekaj pomembnih krajev, povezanih s tamkajšnjo preteklostjo in tudi sedanjostjo.

Dan začneva ob osmih in nekaj minut, pri 30 stopinjah celzija.

Staro mestno obzidje potrebuje stalna vzdrževalna dela.

Najina prva tokratna postaja je stari most nedaleč od Diyarbakirja.

Most Dicle je zgodovinski most  južno od mesta Diyarbakir čez reko 

Tigris. Most ima deset lokov in je dolg 178m ter širok skoraj 6 m. Gradili  so ga med kurdsko muslimansko  dinastijo in je bil dokončan leta 1065. Zgrajen je iz črnih vulkanskih kamnov, po  njem je promet potekal vse do leta 2009. 

Iz mostu je  lep pogled na zeleno obrežje Tigrisa in na 3 km oddaljeno mesto Diyarbakir.

Dol vodno je tok reke še dolg, vse do Perzijskega zaliva.

Prečiva Mezopotamijo od Tigrisa do Evfrata.

Rodovitna so namakana polja med obema rekama.

Redki zaselki z nekaj hišami in džamijo se zdijo kar izpostavljeni sredi neskončne ravnine.

Letina žita je bila bogata. Po svoje mi je žal, da nisva prevozila teh krajev spomladi. Kar predstavljam si, kako zelena so takrat polja.

Najbrž vsaj tako, kot zelenice v mestu, ki nama pride na proti.

Pustinjo vse bolj krčijo in namakajo, nastajajo pa nova in nova polja.

Še slabi dve uri manjkata do poldneva, vročina že hudo kaže svoje zobe. Grejeva se pri 36 stopinjah.

Močni so kontrasti med suho pol pustinjo in močno namočenimi zelenimi polji.

Prvi izmed neštetih krakov hudo razvejenega umetnega jezera pred Ataturkovim jezom...

... sega vse do mesta Bozova, ki je do jezu oddaljeno kakih 30km.

Politični veljaki tekmujejo, čigavo voščilo za  Kurbam Bajram je bolj všečno. 

Ataturkov jez je na ogled tudi javnosti, zato pustiva motor pred ogrado in jo kar se da hitro ucvreva do najbližje sence. Res je hudo vroče.

Atatürkov jez 

na reki Evfrat je tretji največji jez na svetu. Njegova funkcija je dvojna. Zgrajen je tako za proizvodnjo električne energije, kot tudi za namakanje mezopotamskih ravnic. Gradnja se je začela leta 1983 in je bila končana v sedmih letih. Osrednji del je sestavljen iz 22 jezov tako na Evfratu, kot tudi na Tigrisu, ki sestavljajo integrirani, več sektorski jez. Nasip jezu je visok 169 m in dolg 1820 m. Hidroelektrarna proizvede letno trikrat toliko električne energije kot jedrska elektrarna Krško. 

Po izgradnji Ataturkovega jezu se je začela druga faza izgradnje celotnega sistema. Kot rečeno, je jez zelo pomemben tudi z vidika namakanja in krotitve poplav v Mezopotamiji. Reki Evfrat in Tigris, ki izvirata v gorah vzhodne Anatolije in tečeta proti jugu v Sirijo in Irak, imata zelo razvejani in nepravilni strugi in sta povzročali velike težave, poleti s hudimi sušami in pozimi z obširnimi poplavami. Z izgradnjo posebnega sistema namakanja, ki s pomočjo gravitacijskega toka vode, preusmerjene od jezu Atatürk skozi dva vzporedna predora namakalnega sistema Şanlıurfa, od katerih je vsak dolg 26,4 km in ima premer 7,62 m, lahko namakajo ogromno območje, več tisoč kvadratnih km obdelovalne zemlje v zgornji Mezopotamiji. Preko zgoraj omenjenih tunelov, ki sta po dolžini in pretočnosti največja na svetu, zgrajena za namene namakanja, se pretaka tretjino celotnega pretoka Evfata.

Jez Atatürk je, skupaj s sistemom predorov Sanliurfa, nosilec projekta namakanja v nižini Harran, ki sem jo omenila že v zvezi z istoimenskim mestom. Namakanje je za za  gospodarstvo celotne regije izredno pomembno, saj se je po dograditvi namakalnega sistema gospodarsko močno opomogla. Na devetdesetih odstotkih namakanih površin pridelujejo visoko kvaliteten bombaž.

Osvežitev na senčni terasi, ob prijetnem pihljanju, s pogledom na jez... neprecenljivo. 

Bil je to dan, ko bi kar pil in pil... Zato tale, na prvi pogled, nenavadna kombinacija. Coca cola proti utrujenosti in želodčnim težavam in ledeno hladen ajran - turška nacionalno pijača iz polnomastnega jogurta, vode in soli, znan kot napitek stoletnikov. Vsekakor zmagovita kombinacija, ki nama je v skoraj peklenski vročini povrnila moči za nadaljevanje poti. 

S terase pospremiva Evfrat na njegovo pot proti jugu do Perzijskega zaliva. Midva pa se odpraviva v nasprotni smeri proti severovzhodu.

Žitnim poljem se pridružijo nasadi tobaka.

Kot sem že omenila, sva se močneje prizadetim področjem, ki  jih je nekaj mesecev prej stresel rušilni potres namenoma izognila, nekaterih od njih pa sva se vseeno dotaknila. Potres, ki je segel od obale SV dela Sredozemskega morja proti SV Turčije,  je med drugim ustvaril tudi razpoke na Ataturkovem jezu. Midva pa sva se z vidnimi posledicami potresa prvič srečala to popoldne v mestu Adiyaman. 

Mesto se je zdelo skoraj kot mesto duhov. 

Povsem porušenih stavb ni veliko, so pa stavbe do te mere razdejane, da življenje v njih vsekakor ni varno in so namenjene rušenju. Med napol porušenimi stavbami so tudi povsem novi bloki. Menda so zaradi malomarne gradnje takih, na prvi pogled zelo ličnih, a zelo slabo zgrajenih stavb, bili obsojeni številni, ki so jih gradili ali bdeli nad njihovo izgradnjo. 

Veliko bo dela predenj bodo vse zgradbe porušili, še več pa, da bodo zgradili nove. Fotografirala nisem veliko, nekako se mi ni zdelo prav, le nekaj fotk za informacijo.
Začela sem razumeti pomen fraze " Tri dni po potresu". 

Na cilju, v hotelu Nemrut v Kahti, sva bila že precej zgodaj popoldne, tako da nama je ostalo dovolj časa za realizacijo najinega popoldanskega  načrta osvojitve gore Nemrut. 

Ker pa je še čisto preveč grelo, sva odhod prestavila za kaki dve uri in se najprej oglasila v bližnji čajnici, spotoma pa sva nakupila tudi nekaj sadja, ki bo do večera ravno prav ohlajeno.

Ob pol petih popoldne je temperatura le padla na milostnih 36 in pol stopinje, da sva se odpeljala iz mesta.

Prvi postanek je bil pri spominskem parku Karakus. To je pravzaprav arheološko najdišče na vrhu hriba, nedaleč stran od Kahte.

Ime Karakus povezujejo z kamnitim orlom na stebru. Devet stebrov, od katerih stoji le še zadnji med njimi, eden se je zrušil med februarskim potresom, je označevalo mavzolej, ki ga je v 2. stol. pr. n. št. zgradil  takratni kralj tukajšnjega zgodnje grškega in iranskega kraljestva za svojo mater. V njem sta pokopani tudi njegovi sestri in še nekaj drugih pripadnikov dinastije.

 

S platoja ob Karakusu je lep razgled na dolino in na enega od krakov umetnega jezera pred Ataturkovim jezu.

Na nadaljevanju poti proti gori, ki je kake 40 km oddaljena od Kahte, naju spremljajo impresivni pogledi na okoliško pokrajino.

Zagrizeva v goro. 

Cesta je zadnjih 15 km je v celoti obložena s tlakovci, s kakršnimi pri nas oblagamo dvorišča. 

Štiri kilometre pred vrhom se plača vstopnina in od tod dalje je moč koristiti njihov kombi, ki vozi do gornjega parkirišča. Midva sva se do tja, po lepi cesti, pripeljala kar sama.

Kar precej utrudljiva je peš pot od končnega parkirišča do vrha gore. Posebej v motoristični obleki in prav takšnih škornjih.

Nič ni narobe, če malce predahneš in se ozreš na na okoliško hribovje prav tja do Evfrata.

Po dobre pol ure hoje navkreber je trud poplačan. Med tem, ko se sonce v dolini že poslavlja, pa je vrh 2.134 m visoke gore Nermut še polno obsijan.

Nemrut Dagi (gora Nermut)

je znana po svojem vrhu, kjer se nahaja več velikih kipov, za katere se predvideva, da so obeleževali kraljevo grobnico iz 2. stoletja pr. n. š., ki pa je do danes še niso našli. Takratni kralj je leta 1062 p. n. š. dal na vrhu gore zgraditi grobnico, ob njej pa ogromne 8 - 9 m visoke kipe sebe, dveh levov, dveh orlov in različnih grških, armenskih in iranskih bogov, z napisom njihovih imen. Iz izgleda kipov predvidevajo, da so takrat na tem področju živeli predniki Armencev, Grkov in Perzijcev. Določitev lokacije na gori naj bi bila povezana z verskimi obredi in z njihovim bogatim poznavanjem astronomije. Skozi dolgo zgodovino so bile glave kipov odstranjene od teles in so zdaj razmetane naokoli po vrhu gore. Vrsta poškodb kaže, da so bili kipi poškodovani iz religioznih namenov.  Leta 1987 je bil Nemrut Dagi dodan na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine.

Za spomin, seveda.

In to je bil najin zadnji obisk, katerega od kulturno - zgodovinskih spomenikov iz seznama Unescove kulturne dediščine na področju vzhodne Turčije. Kar nekaj sva jih obiskala na tokratnem potovanju, kar le še potrjuje bogato zgodovino tega področja.

Menda je obisk gore najlepši tik pred sončnim zahodom in takoj po sončnem vzhodu. In tako so čakali sončni zahod tudi drugi obiskovalci gore.

Zadnji sončni žarki, ki so božali okoliške hribe, so nama pripravili čudovito naravno kuliso ob vrnitvi v dolino.

Že na poti na goro sva, še predenj sva se začela vzpenjati, opazila čudovit kamnit most in si obljubila, da se ob  povratku ob njemu staviva .

Kako se tudi nebi. Poleg privlačnosti samega mostu, so naju pritegnili tudi številni domačini, ki so se družili in hladili ob reki Cendere.

Cendere Köprüsü – most Cendere,
ima ime po istoimenski reki. Zgradili so ga Rimljani okoli leta 200. Most je dolg je 120 in širok 7 m.  

Most je zgrajen na koncu slikovite soteske.

Na obeh straneh mostu stojijo štirje deset metrov visoki korintski stebri.

Most je bil obnovljen leta 1997, ko je bil tudi dokončno zaprt za promet, saj so nedaleč proč zgradili nov most.

Ko sva si tako v zatonu dne ogledovala most, me je dobesedno pocukala za rokav muslimanka srednjih let in zelo nazorno pokazala, da bi se njena družina rada fotografirala z nama. Tako je glava družine najprej naredil selfi s svojim telefonom, nato pa še z mojim.  

Zdi se, da smo drug drugemu polepšali dan. 

Ps: Res pa je, da muslimanov še vedno ne razumem. Eni se nikakor nočejo fotografirati, češ, da jim s fotografiranjem ukradeš dušo, drugi pa se enostavno sami postavijo pred objektiv.

  

Do hotela v Kahti ni bilo več daleč in še predenj se je povsem znočilo, sva že parkirala motor na hotelskem dvorišču. Po običaju sva tudi tokrat po tuširanju zlezla v "civil" oblačila in se podala v mesto. Lahka večerja bi nama zelo prijala. Kar precej sva prehodila, a sreče nisva imela, saj so bile prav vse restavracije  zaprte, tako da nama je ostal le nakup hrane v eni od redkih odprtih trgovin s posebej bogato ponudbo sladkarij in precej manjšo izbiro ostale hrane. Ravno v dneh Kurban bajrama, ko je bilo do sveže kuhane hrane težko priti, se je za zelo koristno izkazala električna džezva, ki jo skupaj s kavo najine priljubljene znamke, vedno nosiva s seboj, saj je jutranja kavica, še pred zajtrkom, najin obred, ki se mu ne odrečeva niti na potovanjih. Tako sva si v hotelski sobi skuhala juhico, pojedla še nekaj poleg in prav nič nama ni manjkalo. Morda kako pivo. No, nanj bo pa potrebno še malce počakati. 

 

13. dan; petek, 30. junija 2023; Kahta - Kayseri; 453 km;

https://maps.app.goo.gl/khTJ7P7N9TeR2PmZ9

Z obiskom gore Nermut sva izčrpala najin program imenovan "vzhodna Turčija". Skoraj logično bi bilo, da se usmeriva proti sredozemski obali ali pa se zapeljeva preko znamenitih, slikovitih mest južne Kapadokije. Ker pa sva navedena področja, na čudovitem potovanju, ki sem ga opisala v svojem blogu z naslovom Dolga pot do Kapadokije, jeseni leta 2019 že obiskala, sva se proti zahodu zapeljala skoraj po sredini Anatolske planote. Celotna pot od Kahte do doma je bila še kar precej dolga, saj nama je  navigacija napovedovala približno 3.000 km, zato sva bila enotna v odločitvi, da se kak dan ustaviva na obali Egajskega morja, kar bi bilo ravno nekje na pol poti do doma. Časa sva imela dovolj, zato tudi nisva iskala najkrajših in najhitrejših poti.

Dan spet začenjava na obrobju Mezopotamije, ki jo dokončno zapustiva, ko se po nekaj dneh spet vzpneva na osrednjo Anatolsko planoto. Iz Kahte, mesta na robu enega od krakov jezera pred Ataturkovim jezom, z nekaj manj kot 100.000 prebivalci, se zapeljeva po razgibani lokalni cesti. Temperatura postaja znosnejša, saj sva prej kot v 100 km na 2.000 m visokem prelazu. Le še spust v dolino in že sva v mestu Malatya. Vso pot do tja naju spremljajo ob potresu poškodovane hiše in šotori, ki prebivalcem, ki se niso začasno preselili na sredozemsko obalo, nudijo zasilen dom. 

Preostanek dneva se voziva po Anatolski visoki planoti na višini od 1.500 do 2.000 metrov. Temperatura, ostaja prijetnih 25 stopinj. Pokrajina je nezemsko lepa in se spreminja iz kilometra v kilometer. Pravzaprav naj bi bila vožnja tega dne transferna, torej po definiciji le premagovanje razdalje do želenega cilja, v resnici pa je bila zaradi  prelepih pogledov in vtisov, ki sva jih spotoma ujela, mnogo več.

Ta dan sva se poslovila od vzhodne Turčije in se zapeljala v njen osrednji del.

 Še vedno naju je presenetilo, ko sva pred osmo uro zapuščala hotel v Kahti in je termometer že kazal 30 stopinj. Kar težko ponotranjim, kar o tamkajšnjem vremenu preberem na internetu. Namreč, da so zime v okolici Kahte mrzle in zasnežene in da v hladnejših zimskih nočeh ni neobičajna temperatura okoli -10 °C. In te nizke temperature se lahko nadaljujejo do marca ali aprila. Posledično tudi ceste na goro Nermut do konca  aprila niso  prevozne.

Lokalne ceste okoli Kahte niso preveč obetavne in tudi na njih so še vidne posledice spomladanskega potresa. Vseeno vztrajava na lokalni cesti proti goram oz, proti Visoki Anatolski  planoti do mesta Malatya, saj je takih cest, ki peljejo kaj dlje, kot do prve vasi v Turčiji zelo malo. Mesta so med seboj  povezana s štiripasovnicami, ki niso plačljive, zato alternativnih cest skorajda ni.

Žalostne so podobe šotorskih bivališč prebivalcev, ki jih je potres iz pregnal iz udobnih domov v ličnih blokovskih naseljih. Težko sem si zamišljala njihovo življenje pod platneno streho pri zares hudi vročini.

Vzhodna Turčija je vsekakor še zelo konzervativna, razlike med mesti in vasmi pa velike.

Proti severu  sta tako pokrajina, kot cesta razgibani. Odločitev za lokalno cesto je bila pravilna.

Dokončno pustiva za seboj mezopotamsko ravnico in njena rodovitna polja, pred nama se razkrije povsem drug svet.

Po obronkih hribov so razmetane posamezne hiše in zaselki.

Tudi tukaj voda kroji življenja ljudi, saj je v dolini dovolj le skromna reka, pa so ob njej že skrbno obdelana mala polja.

Lepa pokrajina in znosne temperature, pa še motoristu prijetnejše ceste. Lepo se je voziti tukaj.

Na višini 1.500 m je med hribi skrito jezero Sazlica, ki morda napaja tudi...

... rodovitno dolino s pravkar posajenimi polji tobaka.

 Vleče naju višje, do prelaza na okoli 2.000 m nad morjem.

Le še spust kakih 1.000 m nižje ...

...in že sva pri skoraj milijonski Malatyi. Mesto z bogato in burno 6.000 letno zgodovino, sva le obvozila, vendar je bilo tudi to dovolj, da sva videla, da je tudi Malatya v februarskem potresu ni odnesla brez posledic. 

Mesto se je znašlo povsem na obrobju potresa, a je vseeno veliko stavb poškodovanih. 

Tudi tukaj so med njimi skoraj novi bloki, ki niso primerni za nadaljnje bivanje.

Mesto je pomembno gospodarsko, transportno in univerzitetno središče, ...

...njegova okolica pa je posajena s širnimi nasadi marelic. 

 Po zelo zasoljenih cenah so jih prodajali tudi na obcestnih stojnicah. Nehote me je vse skupaj malce   spominjalo na prodajalce mandarin v neretvanski dolini. 

Precej sprejemljivejši je bil nakup suhih marelic, ki so na teh področjih celo pomembnejši proizvod, kot sveže.

Šotorišča, ki so nastala ob potresu so veliko manjša in manj številčna, kot begunska šotorska naselja, ki so že več let posejana na področju Visoke anatolske planote. Že pred štirimi leti so bila na področju Kapadokije kar pogosta in še danes ni nič drugače. 

Vožnja od Malatye do Kayserya je bila prav prijetna. Ko se je le dalo sva ušla iz štiripasovnice in nadaljevala po lokalni cesti. 

Pokrajina je razgibana in kot že rečeno, se pogledi iz kilometra v kilometer spreminjajo. Ceste pa odlične... in tudi tukaj skoraj brez prometa.

Prikolica po turško.

Uživava...

Spet sva na 2.000 m. Višjih hribov tukaj ni.

Nekako sva dojela logiko poselitve Anatolske planote, kjer na višini nad 1.500 m kraljujejo širna nenaseljena prostranstva, ko pa se višina spusti na okoli 1.000 m nad morjem, so v zavetju gora nastala velika, včasih tudi zelo velika mesta. Tudi tokrat je bilo tako. Pod 3.900 m visokim mirujočim vulkanom se je ugnezdil najin tokratni cilj, mesto Kayseri, upravno središče Kapadokije.

Zaradi svoje višine je gora - vulkan pomembno zimsko - športno središče.

Na prvi pogled pa je Kayseri predvsem mesto blokov...

Ob poznavanju zgodbe mesta, pa to niti ne čudi. To veliko industrijsko mesto v vzhodni Anatoliji ima danes kar 1,5 milj. prebivalcev. Kot pozitivna posledica izgradnje infrastrukture je mesto od leta 2000 dosegalo izjemno industrijsko rast, zaradi česar ga opisujejo kot enega od turških anatolskih tigrov. Tempo rasti je bil tako hiter, da se je mesto leta 2004 z 139 na novo odprtimi podjetji dnevno vpisalo v Guinnessovo knjigo rekordov. 

Mesto je mešanica bogate preteklosti, sodobnosti in podeželske konzervativnosti, ki svojo zgodovino piše že 5000 let. Že v  2. stol. pr. n. š., ko je bilo mesto prestolnica kapadokijskih kraljev in je bilo tu križišče trgovske poti med Egejskim morjem in vzhodom ter med Črnim morjem in Perzijo, je imelo mesto 400.000 prebivalcev.

Prenočevala sva v odličnem hotelu Dedeman, kake 4 km iz centra mesta.

Zgodba preteklega večera, se nama je skoraj enako ponovila tudi tokrat. Po osvežitvi sva odšla na lov za lokalom, kjer bi si privoščila večerjo. Okolica je bila resda polna raznih delavnic, obratov, stanovanjskih blokov, tudi lokalov a so bila njihova vrata zaprta, ulice pa kot izumrle. Zadnji večer Kurban bajrama sva v resnici doživela precej brutalno. Od vsega sta bili odprti le živilska trgovina in slaščičarna. Ko sva že drugič zaokrožila tam okoli, nama je na sproti pritekla povsem v črno oblečena ženska postava, ki je vstala izza mize na terasi slaščičarne, kjer je sedela skupaj z moškim. Nagovorila naju je v nemščini in kljub temu, da je imela na obrazu odkrite le oči, je bilo očitno, da gre za mlajšo izobraženko, ki nama želi, pri najinem brezplodnem iskanju, pomagati. Skupaj z lastnikom slaščičarne sta poizkušala preko telefona najti kako restavracijo v bližini, a se je izkazalo, da so odprte le tiste v strogem centru mesta. Zahvalila sva se prijazni Turkinji, ki je kljub temu, da je bila vseskozi pod budnim očesom svojega, za mizo sedečega moškega izdala, da je dlje časa živela v Nemčiji. Spet nisem razumela: ZAKAJ, KAKO ?

Kakorkoli: v slaščičarni sva kupila nekaj pregrešno dobrih baklav, v trgovini pa še nekaj ostalega za pod zob, tudi juhico seveda, in ponovila vajo iz preteklega večera. 

Predolgo sva bila že na poti in preveč mestnih središč sva že videla, da bi se nama ljubilo v izumrli okolici iskati taksi ali pa sesti na bližnji tramvaj, ki bi naju prepeljala do tja. 

14. dan; sobota, 1. julija 2023; Kayseri - Eskisehir; 533 km;

https://maps.app.goo.gl/ZQJYbY7UPZC4eWHB9

Iz Kayseriia, upravnega središča Kapadokije, sva se po njenem severnem obrobju peljala proti mestu Kiysehirj, ki na zahodni strani zaključuje to turško zgodovinsko pokrajino. Voziva se po rodovitni planoti na višini okoli 1.000 m nad morjem. Sem in tja nama iz štiripasovnice uspe uiti na lokalne ceste. Podeželje je redko naseljeno, saj se le sem in tja, med travniki in polji, najde hiša ali zaselek, morda celo vasica . 

Pravzaprav bi lahko današnjo vožnjo imenovala tudi "postopna vrnitev v civilizacijo", saj se je Eskisehir, v primerjavi z mesti, v katerih sva se mudila zadnje dneve, izkazal za prav svetovljanskega. 

Bila je sobota in tudi midva sva si privoščila nekolikanj daljši spanec, saj planiranih ogledov nisva imela, razdalja do najinega dnevnega cilja pa ni bila posebej dolga, zato se nama ni nikamor mudilo. 

Še temperatura, je bila zelo prijetna, saj ob najinem odhodu, še ni dosegla niti dvajset stopinj, torej se nama tudi pretirane vročine preko dne, ni bilo bati.

Ceste so bile okoli devete zjutraj, na prvi popraznični dan, enako prazne, kot pretekli večer, ko sva zaman iskala kako odprto restavracijo.

Tudi tu, v severni Kapadokiji je podeželje redko naseljeno. Videti je največ manjših, po polju razmetanih hiš,..

..sem in tja pa se najdejo tudi zaselki z večjimi in bogatejšimi domovi.

Pravih vasi, kot jih poznamo pri nas ni, so le gruče hiš, umeščene v čudovito okolico...

...na obrobju travnikov in...

...polj.

Na velikih poljih je čas žetve pravkar dozorelega žita,...

... katerega zlato zrnje prepeljejo v številne silose v bližini.

Na poljih pa za njimi ostajajo le velike količine, v bale povite, slame.

 

Takoj, ko je to smiselno, zapustiva avtocesto in uživava v vožnji po podeželskih cestah.

Šele ko gledam tole fotografijo se zavem, kako malo ljudi sva pravzaprav srečala na podeželju vzhodne Turčije. Nekaj  je temu prav gotovo kriva redka naseljenost, še bolj pa njihov način življenja. Dejstvo je, da ženske na podeželju še vedno svojih domov same ne zapuščajo, izven doma gredo lahko še vedno samo v spremstvu enega od moških sorodnikov. Moški se običajno družijo brez žensk.

Za polji se v ozadju odkriva mesto Polatli. Zanj je značilno, da se nahaja v osrčju visoke anatolske planote, ki je v svojem bistvu velika stepa, ki je bila nekoč poraščena s travo. Danes pa je okolica Polatlıa, s pomočjo namakanja, eno najbolj rodovitnih kmetijskih območij v Turčiji. Največ pridelajo žit, zlasti ječmena in pšenice, zato je tod močno razvita trgovina z žitaricami. 

Za to področje je značilno stepsko podnebje s hladnimi, zasneženimi zimami in vročimi suhimi poletji. Vmes pa je zlasti spomladi, pa tudi jeseni zadosti dežja. 

Sicer pa je Polatli zelo lepo urejeno mesto, s približno 150.000 prebivalci in bogato zgodovino.

Le malce naprej od mesta je od leta 2015, na širokem območju narodnega parka, spomenik in spominski muzej, še eden od številnih, ki izpričujejo turško resnico o tukajšnji bitki med Grki in Turki, v t. i. turški vojni za neodvisnost.

V obcestni restavraciji si privoščiva kosilo, ki sem ga od trenutka, ko sem ga pojedla, pa še naslednje tri dni odplačevala s poštenimi želodčnimi težavami.

Kavica po turško, z ratlukom, seveda.

Po široki neplačljivi šestpasovnici se peljeva naprej proti zahodu. Temperatura se v popoldanskih urah ponovno povzpne preko 30 stopinj.

Spremljajo naju že poznani prizori.

Prihajava v predmestje Eskisehirja, najinega tokratnega cilja.

Mesto z nekaj manj kot milijon prebivalci naju pozdravi s širokimi, urejenimi mestnimi ulicami...

...in številnimi zelenimi parkovnimi površinami.

Da o odličnem hotelu ...

... in udobni sobi niti ne izgubljam besed.

Toda najboljše še pride. Tik poleg najinega hotela je pivnica Memphis.

Ni bil edini to popoldne. Sedaj vem, da sva se vrnila v civilizacijo...

Pravzaprav sem se šele tu zavedala, da sem na poti kar malce pogrešala evropski način življenja. Le nekaj dni se ti zdi zabavno, ko na malih stolčkih piješ kavo in na majavih stolih ješ večerjo ter si z vročim čajem gasiš žejo. Pravzaprav je bil ravno pravi čas za vrnitev v zahodno civilizacijo, saj sem sčasoma že  pogrešala urejene restavracije in čiste mize, po celodnevni vožnji pa dobro ohlajeno pivo. Če prav pomislim, sva ga zadnjič takole pila v Samsunu, na obali Črnega morja.

V poznem popoldnevu narediva še obhod po mestu, ki ima nekaj manj kot milijon prebivalcev. V prvem desetletju tega stoletja so vložili 200 milijonov dolarjev lastnega denarja in kreditov mednarodnih bank za ureditev mestne infrastrukture in kulturnih objektov. Tako ima danes mesto poleg nove tramvajske trase tudi dva filharmonična orkestra in več kot deset muzejev. Z ureditvijo term v bližnjih hribih pa računajo predvsem na domače turiste....

Prvič se v Turčiji sprehodiva po čisto pravem nakupovalnem centru. Počutim se skoraj kot doma... 

...posebej še, ker srečujeva ženske, katerih način oblačenja je daleč od tistega, ki sva videvala zadnje dni.

Ko se že po temi vračava v hotel, se mi zdi, da sva že zelo blizu doma, čeprav naju do Tržiča loči še 2.000 km in več.

 

15. dan; nedelja, 2. julija 2023; Eskisehir - Akcay; 404 km;

https://maps.app.goo.gl/P4oXHBZk77HVKMzB7

Pravzaprav niti ne vem, kako sva za dan premora, ki sva ga bila že resnično potrebna, izbrala ravno mesto Akcay na obali Egejskega morja. Najbrž je k temu pripomoglo dejstvo, da sva ob najinem potovanju po zahodni Turčiji bivala v hotelu nedaleč od tam in bila takrat zadovoljna tako z namestitvijo, kot z, za mesec september, neobičajno toplim morjem.

Do tja, torej do Akcaya, sva imela le še dobre 400 km lepe vožnje po zahodni Turčiji.

Pri stranskem vhodu hotela Capella naju je na varnem čakal motor.

Ob pol devetih sva se po praznih cestah, ob slabih 20 stopinjah celzija, zapeljala nedelji naproti.

Morda je malce nenavadno, da na najinih motorističnih potovanjih vseskozi spremljam vsakršno spremembo dnevne temperature. Pogosto sem ravno za radi pretiranega spremljanja vremena predmet dobrodušnega posmeha kolegov in prijateljev. Vseeno pa velja, da so vremenski pogoji motoristov zelo pomemben spremljevalec. Na motorju ni klime, ki bi te hladila pri visokih temperaturah ali grela pri nizkih in ni niti strehe, ki bi te obvarovala padavin. Kakorkoli, vreme je dano dejstvo in v motoristovem interesu je, da se vremenu prilagodi, saj v nasprotnem primeru vožnja ni preveč prijetna. Moje izkušnje so take, da je povsem sprejemljivo vreme, pri katerem je motoristična vožnja užitek, suho, s temperaturami od 18 do 30 stopinj celzija, saj se takim temperaturam z oblačenjem in slačenjem relativno enostavno  prilagam. Če pa bi se odločala o idealnem vremenu, pa je to jasno, sončno z temperaturo okoli 25 stopinj.

Neverjetno, kako zelo so mi padle v oči  nekatere podobnosti, ki so se pojavile v Eskisehirju in jih vzhodno od tega mesta ni bilo opaziti, so pa dokončno naznanjale, da se bližava Evropi.  Električni skiroji prav gotovo sodijo mednje.

 

Pa jutranji tekači...

... in cestni kolesarji tudi.

Pokrajina proti zahodu ...

Po dolgem času se ponovno pojavijo iglavci.

Vhod v mesto Katahya ima precej arabskega pridiha.

Mesto, po prebivalstvu malce manjše od naše prestolnice, z več strani obkrožajo hribi, na ravnini pod njimi pa so široka bombažna polja. V preteklosti se je zato prav tod razvila močna trgovina z bombažem. Mesto je tudi središče izdelava tradicionalne keramike. 

Pa sva spet pri omejitvi 82 km/h. Naši mladi bi rekli, halo, kaj pa tem ni jasn?!

Kilometre še vedno nabirava po razgibani planoti, na višini okoli 1.000 m  nad morjem.

Proti zahodu se poseljenost gosti, kraji so večji... 

...in  mesta številčnejša.

Spreminja se tudi življenjski stil tukajšnjih prebivalcev, saj ima vsako mesto v parkih razstavljena številna orodja za rekreacijo.

V zgodnjih popoldanskih urah vročina spet pošteno zapeče in sili proti 35 stopinjam celzija. Počasi se bližava najinemu cilju. V nasprotni smeri se je promet precej zgostil, kar pripišem vračanju dopustnikov, ki so preživeli praznike ob morju, v Ankaro in ostala celinska mesta zahodne Turčije..

Tudi stojnice domačih proizvodov, ki so se začele pojavljati ob cesti, so dobro obiskane.

Na obeh straneh ceste rastejo široki nasadi oljk, ki... 

...najavljajo mesto Edremit, središče tamkajšnje oljarske industrije. Do morja, do najinega cilja, je še dobrih 10 km. Glede na vročih 37 stopinj bi šoferja lahko premamilo, da bi močneje pritisnil na plin, vendar ga kamere nad cesto, ki vestno opravljajo svoje delo opomnijo, da to ni smiselno.

Kamere za kontrolo hitrosti so v Turčiji praktično na vhodu v vsako mesto in izhodu iz njega. Ne vem, kakšni so postopki, če se na kameri ujame tujec, ki je prekoračil hitrost. Ker pa se s s turškimi organi ni hecati in v izogib morebitnim nevšečnostim na meji sva, kar se je le dalo, vozila blizu predpisanih omejitev.

Na področju zahodne Turčije je zgodovinska ikonografija osredotočena na njihovo t. i. vojno za neodvisnost, v kateri so iz mest na obali Egejskega morja pregnali ogromno Grkov, tisti ki so ostali, pa so tvegali svoja življenja. Konkretno v mestu Edremit je živelo na začetku 20. stol. okoli 6.000 Grkov, ki so se bodisi  izselili v Grčijo, ali pa so bili pobiti.

Po prihodu v hotel v Akcayu naju je čakalo tole...

16. dan; ponedeljek, 3. julija 2023; Akcay;

Mesto Akçay se nahaja v zalivu Erdemit, na SV obali Egejskega morja, nasproti grškega otoka Lezbos. S svojo dolgo plažo je zelo priljubljeno letovišče domačih, turških gostov. V središču mesta so turistične nastanitve gosto druga poleg druge  in že v začetku julija je bila plaža precej nagnetena, menda število gostov poleti desetkratno prekaša število domačinov. 

Položaj hotela je bil odličen, tik ob plaži,...

... ki je bila že prve julijske dni že hudo nagnetena. Vendar to ni bilo moteče, saj sta naju po kopanju v morju...

 

čakala ležalnika v senčki ob hotelskem bazenu.

Z Efesom je bilo pa sploh super...

Tudi v mestu je bilo živahno.

Kot sem že omenila, je dobro počutje malce skalila pospešena prebava tako, da se posebnim kulinaričnim eksperimentom nisva predajala.

 Slastnim češnjam...

 

...in marelicam, pa se vseeno nisva odrekla.

Ja, pa vodi VODA tudi ne.

Uživaški večerni utrinek iz najinega balkona...

... in malce manj uživaški nočni utrinek, ki ga je spodbudila bučna narodna muzika, katere vodilni instrument je boben, ki je po naselju odmeval krepko v jutranje ure. 

17. dan; torek, 4. julija 2023; Akcay - Plovdiv; 559 km

https://maps.app.goo.gl/6P9aYq1QaQusj39r5

Enodnevni počitek na obali Egejskega morja nama je dobro del, hkrati pa sva se ozdravila tudi prebavnih težav. Tako je bila ta dan pred nama naslednja etapa vračanja proti domu. Ker sva področje okoli Marmornega morja že dobro poznala, pa tudi po bolgarskih cestah sva se že večkrat peljala, sva ubrala najkrajšo pot do naslednjega cilja, do prijetnega bolgarskega mesta Plovdiv.

Kar malce naveličano že deluje najin motor, ko se zjutraj, na parkirišču hotela Hattusa, pripravljava na nadaljevanje poti.

 

Čeprav se je njegova era zaključila in se sedaj v Turčiji hudo dogaja era nekoga drugega, pa  sem in tja še vedno budno spremlja dejanja svojih podanikov. Naju je gledal kar malce izpod čela.

Okolica Akcaya premore številna turistična naselja.

Ko sva se leta 2019 vozila okoli Assosa, sva tamkajšnje gorovje prečila preko atraktivne ovinkaste ceste, ki pa zahteva kar nekaj časa, zato sva tokrat izbrala komaj pol leta stara predora Assos in Troya, ki sta za prehod od Marmornega morja do Egejskega morja tako zelo pomembna, da ju je otvoril sam veliki vodja.

Predora sta povezana s pretočno štiripasovnico,...

... ki mimogrede pripelje do novega mostu preko Marmornega morja. Čeprav je meni ljubša vožnja z dobrim, starim trajektom, pa nama je ostalo še toliko dobroimetja na cestninski kartici, da sva z njim plačala, za turške razmere zelo drago mostnino v višini približno 15 Eur in preizkusila čisto novo gradbeno mojstrovino. 

Most Canakkale 1915

povezuje evropsko in azijsko obalo Turčije. 

Most, katerega vrednost je 2,5 milijarde evrov, je najdaljši viseči most na svetu in eden od številnih infrastrukturnih objektov turškega predsednika. Kako zelo je v Turčiji vse ideološko obarvano kaže tudi dejstvo, da je Erdogan most odprl 18. marca 2022, na otvoritveni slovesnosti ob obletnici osmanske pomorske zmage nad francoskimi in britanskimi silami v Dardanelah med prvo svetovno vojno, leta 1915. Ta letnica je tudi sestavni del imena mostu. Dolžina mostu pa je 2023 m in sovpada z letnico 2023, ko praznujejo stoto obletnico obstoja turške republike.

Po domala praznih cestah se pri 34 stopinjah, ki nama silijo pod čelado, bližava turško - bolgarski meji.

Pred mejo še zapraviva zadnje turške lire, pospravim tudi fotoaparat, odslej fotkam le še s telefonom. 

Na bolgarski strani se v teh 16 dneh, ko sva se potepala po Turčiji, ni kaj dosti spremenilo,...

...le sončnice svoje težke glavice precej nemočno povešajo, saj bo počasi prišel njihov čas.

Zelo hitro sva v Plovdivu, mestu, ki ga imava iz prejšnjega potovanja v zelo prijetnem spominu.

V hotelu Ego naju čaka prostorna, malce rustikalna, a čista soba.

Kam bi drugam najprej, kot k sosedu na pivu. No, sedaj se pa tudi mojemu šoferju že vidi, da je čas, da se pobereva domov.

 

Staro mestno jedro Plovdiva je res prijetno sprehajališče.

Številni prijetni lokali vabijo domačine in turiste. 

Najbrž sta burger in pomes frites  kar pravšnja za vstop v EU.

18. dan; sreda 5. julija 2023; Plovdiv - Požarevac; 560 km;

https://maps.app.goo.gl/mygSgW4PBeocTtoU8

Ta dan sva si želela malce popestriti vožnjo in na podlagi preteklih izkušenj sva se pred Nišem usmerila proti vzhodu, proti Boru in Majdanpeku. Drugič na tej poti nama jo je navigacija pošteno zagodla. Namesto po prijetni, lepo speljani, obnovljeni cesti preko gričev JV Srbije, ki sva jo prevozila pred štirimi leti, naju je peljala po odročnih grapah in komaj prevoznih cestah, kjer je bil asfalt tako dotrajan, da skoraj ni dopuščal hitrosti višje od 20 - 30 km/h. Pred sabo sva imela še kar nekaj deset km, pri čemer nisva vedela kakšna pot naju čaka, vreme pa se je sunkovito spreminjalo in ujelo naju je kar hudo neurje. Drugič na tej poti me je bilo pošteno strah. Na srečo je cesta počasi postajala manj luknjasta, tako da sva lahko ostanek poti do Majdanpeka normalno prevozila. Kdo bi vedel, kaj se je dogajalo z navigacijo v tem koncu Srbije, saj naju je ta dan še nekajkrat poizkušala speljati iz glavne ceste na bližnji kolovoz. Nisva se dala pretentati in tako sva še pred sončnim zahodom zapeljala v Požarevac.

Po napornem dnevu pa sva se čisto prekomerno nagradila. Kot olajševalna okoliščina naj velja, da sva pozabila, kako ogromne so tamkajšnje porcije.

Kot sem že omenila, sva imela težave z navigacijo tudi v Turčiji, ko sva se odpeljala na goro Nemrut. Tam naju je iz ustaljene, precej položne ceste usmerila v strmejši hrib. Pričakovala sva precej strm vzpon na goro, zato sva ji sledila. Kar hitro nama je bilo žal, saj sva se vozila po zelo ozki, sicer asfaltirani a hudo serpentinasti poti po strmem pobočju. Niti pomisliti si nisem upala kaj bi se zgodilo, če bi nama slučajno pripeljalo nasproti kako vozilo. Višje je bilo videti nekaj hiš, zato sva se odločiva, da poizkusiva pripeljati do tja. Uspela sva priti do zaselka hiš, postavljenih na mali ravnini sredi hribovja. Od moškega, ki je imel nekaj opraviti pred hišo, je moj šofer poizkušal izvedeti, če se da po cesti, ki je peljala naprej od zaselka, priti do gore Nemrut. Mislim, da mu je razlagal, da se da in tako kažejo tudi zemljevidi, vendar sama sem bila trdno odločena, da dlje ne grem. Sestopila sem iz motorja in jo peš ubrala nazaj v dolino. Ko je mož končal pogovor z domačinom, sem bila že precej daleč in po komunikaciji sem ga komaj še slišala, ko me je klical in spraševal, kam grem. Obrnil je motor in se pripeljal za menoj. Menda sem ga pošteno nasmejala, saj sem v motoristični obleki, s čelado na glavi, kot kak marsovec marširala med starimi hišami, tam nekje v turških hribih. Meni ni bilo kaj dosti do smeha, hudo so se mi tresle hlače, saj je bilo pri spustu v dolino potrebno še enkrat prevoziti vse tiste ostre ovinke na ozki, strmi cesti. Uspelo nama je. In ni bilo potrebno nič drugega, kot se peljati naprej po odlični cesti, ki sva jo prej zapustila, vse do vrha gore. Priznam, da mi je vožnja v tisto vas tam gori dobro nagnala strah v kosti in kar nekaj časa nisem mogla priti k sebi. Tako bi me kako uro kasneje na gori, trenutek nepazljivosti lahko stal precej neprijetnosti. Ko sva pešačila na vrh gore, sem se namenila sleči jakno, zato sem na betonsko stezo, ki pa je bila rahlo nagnjena, položila svojo čelado. Ta je v začetku prav lepo, mirno stala, kar naenkrat pa se je začela kotaliti. In kotalila bi se lahko zelo globoko, če je nebi slučajno ustavil večji kamen. Ko sem pobirala čelado, sem se še drugič tega dne od strahu tresla kot šiba na vodi. Pravzaprav bi takrat lahko ostala tudi brez čelade. Na srečo, se je poškodovala le komunikacija, ki je od tedaj dalje, kljub trudu mojega šoferja, včasih delala, drugič spet ne. Toda tudi take zgodbe sodijo k potovanju, kakršno je bilo najino po vzhodni Turčiji. 

 

19. dan; četrtek, 6. julija 2023; Požarevac - Kovor; 653 km;

https://maps.app.goo.gl/9x2JECLNYhoVfKp78

Precejkrat sva že z motorjem, malo manjkrat pa z avtom "premerila" nekoč cesto bratstva in enotnosti, danes enostavno cesto iz Beograda do doma. Ne morem reči, da poznava že vsak ovinek, ker ovinkov tam skoraj ni, lahko pa rečem, da cesto vseeno dobro poznava. In zanimivo, kako ta ista cesta name deluje različno. Ko se po slavonski ravnini peljeva v smeri proti Beogradu in je torej pred nama še celo potovanje, mi ni vožnja po njej nikoli dolgočasna, ko pa se vračava od Beograda proti domu, pa se včasih zdi, da se vleče vsak kilometer posebej. Tokrat ni bilo tako hudo, pa  sva bila vseeno vesela, ko sva po devetnajstih dneh potepanja zapeljala na domače dvorišče.

Vzhodna Turčija je, predvsem zaradi redke naseljenosti, za en sam motoristični par kar  precejšen zalogaj. Niti ne toliko zaradi naporne vožnje, kot predvsem zaradi odročnosti tega dela Male Azije, kjer so tujci še vedno svojevrstna posebnost, saj sva na vzhodu Turčije, kot turista, tujca, prepoznala edino kolesarja, ki sva ga srečala v Karsu in sem njegovo fotko tudi prilepila ter lastnika ruskega motorja v Erzurumu, ki pa ga pravzaprav nisva niti srečala. Upoštevaje muslimanski verski konservativizem in posledično še vedno zelo prisoten  patriarhat, se včasih zdi, da imamo s tamkajšnjimi prebivalci bolj malo skupnega. To razliko še poglablja njihovo nepoznavanje tujih jezikov. Na prste ene roke bi lahko na vsej poti vzhodno od Istanbula preštela tiste, s katerimi se je dalo v angleščini ali nemščini karkoli zmenit. Mednje sodi le peščica hotelskih receptorjev, prijazen par na jezeru Van, in osnovnošolka, ki se je odlepila od grupe svojih prijateljic in naju prosila, če lahko za vajo z nama govori angleško, ker menda nima z nikomer vaditi. Kot že rečeno, ne razumem njihovega šolskega sistema, ki naj bi poučeval učence vsaj dva tuja jezika.  

Vsekakor pa se tudi tovrstnega načina potovanja navadiš in te ne moti, saj sploh ne pričakuješ, da te bo kdo razumel. Je pa res, da je bila za naju edina komunikacija skoraj tri tedne, le najina medsebojna. Kar pa je tudi za zakonski par, s skoraj štiridesetletno kilometrino, svojevrsten izziv. Kakorkoli, lačna in žejna zaradi komunikacijskih šumov na koncu nisva ostala nikoli, čeprav je bila pot do hrane in pijače včasih tudi malce zavita.

Je pa nekaj, zaradi česar bi bilo vzhodno Turčijo greh spustiti iz seznama obiskanih krajev. NARAVA. Prelepa narava, ki spremlja potovalca na vsakem kilometru poti. Pokrajina zelenih nasadov čaja, visokih gorskih prelazov, skoraj ravne, a dih jemajoče lepe Visoke Anatolske planote so bili najini spremljevalci vse do turškega skrajnega vzhoda. Spogledovanje s suho pustinjsko pokrajino Bližnjega vzhoda, neponovljiva okolica jezera Van in rodovitne ravnice Mezopotamije ter mogočna Evfrat in Tigris ter gora Nemrut, pa so nama pustili doživljenjsko popotnico nepozabnih spominov. Vse to sem sanjala, nisem pa si predstavljala, da bom to doživela "z vetrom v laseh". A prav način potovanja, torej motoristična vožnja po prelepi pokrajini, je dodala tisto piko na i popolnemu potovanju.

In kot vedno, tudi tokrat za konec: BOG NAJU JE IMEL RAD IN SREČA NAMA JE BILA MILA, DA SVA SE PO 19 DNEH POTOVANJA IN PREVOŽENIH SKORAJ 8.000 (7.968) KM SREČNO VRNILA V ZAVETJE DOMA.

Za krmilom motorja je sedel: Branko Rožič,

sopotnica in zapisovalka pa sem bila : Marija Rožič

KONEC