2. del

Balkanska tura do delte reke Donave 

(Hrvaška, BiH, Srbija, Romunija, Bolgarija, Madžarska)

(21. julij do 4. avgust 2021) 

2. DEL 

8. dan, sreda, 28. julij 2021; Sibiu - Transfagarašan - Bukarešta; 380 km;

Večer, ki smo ga preživeli na trgih očarljivega mesta Sibiu je bil sicer vroč, ponoči pa se je vseeno toliko ohladilo, da smo se kar dobro naspali in bili pripravljeni na nove motoristične zmage. Poslavljali smo se torej od mesta s 150.000  prebivalci, ki je trenutno glavno mesto Transilvanije, pokrajine v zahodnem in osrednem delu Romunije s približno 7 milijoni prebivalcev.  Je eno najpomembnejših kulturnih središč Romunije, leta 2007 je bil tudi Evropska prestolnica kulture. Leto kasneje se je uvrstil med 8 najbolj idiličnih krajev za življenje v Evropi.

Danes torej nadaljujemo prečenje Krpatov, tokrat v smeri od severa proti jugu. Del Krpatov, po katerih se vozimo zadnja dva dneva so pravzaprav Južni Krpati. Celotni Krpati se raztezajo po Srednji in vzhodni Evropi in so dolgi okoli 1.500 km in so tako za Skandinavskim gorovjem drugo najdaljše gorovje v Evropi.  V loku potekajo od Češke na SZ, preko Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine, ter Romunije in Srbije na jugu. Južni Krpati se imenujejo tudi Transilvanske Alpe in nekateri vrhovi so višji od 2.500 m.

Cesta, ki nas bo drugič prepeljala preko Južnih Krpatov se imenuje Transfagarašan. Začne se na severu blizu kraja Cartisoara in pelje po 90 km dolgi spektakularni trasi do kraja Pitesti iz zgodovinske pokrajine Transilvanije v zgodovinsko pokrajino Vlaško, ki se razprostira južno od Krpatov. Z najvišjo točko 2.045 m visoko je druga najvišja gorska cesta v Romuniji za Transalpino. Gradili so jo na Ceausescujevo zahtevo v 70 letih prejšnjega stoletja, kot odgovor na sovjetsko invazijo na Češkoslovaško 1968 leta. Med letoma 1970 in 1974 so zgradili vojaško cesto. Terjala je ogromna finančna sredstva in zaradi težkih gorskih razmer in številnih miniranj, ki so jih opravljali tega dela nevešči mladi vojaki, tudi preštevilna življenja, ki se menda štejejo v stotine. Cesto so dograjevali in tlakovali še v 80. leta prejšnjega stoletja. 

Zdi se, da nas tudi jutranji sprehod pred zajtrkom še ni povsem prebudil.

Pred hotelom...

Spet smo natovorjeni in pripravljeni na nov dan. V sopotničina varnostna jopiča sta odslej dalje oblačeni torbi, saj je potrebno obleko zaradi vročih dni kar se da minimizirati.

Zapeljemo se proti vzhodu...

...po 45 km pa se usmerimo proti jugu...

... naravnost proti Krpatom. Pred nami pa Transfagarašan.

Še zadnje vasi pred vzponom v hrib...

Še vidva enkrat...

Pa smo se zapeljali v hrib...

... tile pa že pred nami. Kdo ve, morda so tudi oni feni naših kolesarjev. Prav to dopoldne je svojo peklensko tekmo v kronometru na olimpijskih igrah v Tokiju vozil Primož Roglič.

Cesta je odprta le podnevi, zaprejo pa jo tudi pozno jeseni in jo odpro pozno spomladi, odvisno od snežne odeje.

Strašljiva lepota

Težki so bili delovni pogoji za mlade vojake.

Pred finalnim vzponom...

... in po njem.

Kaj vse nam omogoča današnja tehnologija. Med drugim tudi to, da neposredno spremljamo televizijski prenos iz OI v Tokiju več kot 2.000 metrov visoko, na prelazu Transfagarašan v romunskih Krpatih in navijamo za našega Primoža.  Med vmesnim postankom smo  že videli, da je v zelo dobrem položaju. Spremljanje tega tekmovanja je bilo res samo za zelo dobre živce,  Primož pa je imel do cilja takrat še kar  precej km, zato smo sedli na motor in se odpeljali do vrha prelaza, nemudoma parkirali motorje in ravno še ujeli konec njegovega nastopa... 

In takole dobre volje smo bili po njem, saj si je prikolesaril nič manj, kot zlato olimpijsko medaljo.

To pa sta najina zmagovalca...

Čas za počitek in osvežitev...

Še spominska fotka...

...in gremo naprej skozi tunel na drugo stran. Tu se cesta kar hitro in precej spektakularno spušča.

Sem in tja se najde tudi kak sotrpin na motorju, vendar jih v primerjavi s podobnimi  prelazi ni posebej veliko. Roko na srce, redke so ceste in redki so prelazi, kot sta romunska Transalpina in Transfagarašan. Slednjemu so morda še najbliže Trolstigni na Norveškem, ki pa so veliko krajši, nekoliko pa nanj spominjajo tudi ceste okoli Velikega Kleka (Grossglockner).

Čas za počitek in ohladitev.

Doma imava nekaj takega, pa mislim, da nama tudi v sanjah ne bi prišlo na misel, da bi jo vlekla, prikolico namreč, preko tega prelaza.

Še eno akumulacijsko jezero...

...potem pa najprej eden in...

...potem še drugi radovedni medved. Bolj medvedek, zato me je malo strašilo, da ne bi iz gozda prilomastila njuna mama... na motorju si precej bolj ranljiv, kot v avtu.

Spustimo se proti Pitestiu. Tu bi bil morda nekdo rad Drakula.

Temperatura je vztrajno rasla in ob petih popoldne je termometer kazal neprizanesljivih 40 stopinj Celzija. Od tedaj dalje temperature na termometru nisem več spremljala, po občutku pa bi rekla, da je bila še občutno višja. Za del poti do Bukarešte smo zato izbrali avtocesto.

Več postankov, več iskanja sence, več popite tekočine.
 Postalo je že skoraj naporno.

Končno Bukaršta. 

Ceste v mestnem jedru so bile polne, kot le kaj. Bil je čas, ko so se zaposleni odpravljali domov. Na Google maps sem on line spremljala situacijo na cestah, tako da smo se večjim kolonam izognili, moj šofer pa si je pogumno vtiral pot med stoječimi vozili, ki so bili do dveh parov premočeni in utrujenih motoristov presenetljivo uvidevni.

Končno pred hotelom Samaa.
 Neverjetna sta najina motorista, da sta po vsem tem še vedno nasmejana. Ko smo vso prtljago znosili v sicer zelo prostorne sobe hotela, smo nameravali na večerjo, vendar je bila zunaj vročina skoraj ogrožujoča, pridružila se ji je še vlaga, tako da se je pravzaprav težko dihalo. Štefka in Rado sta zato na hitro v trgovini ob hotelu nakupila dovolj hrane in hladne pijače, da smo ta večer preživeli v sobah pod klimatskimi napravami. Večerjali smo sire, salame, olive in še kaj bi se našlo in se hladili s hladnim pivom, ter se pogovarjali o naši nadaljnji poti.
Prijatelja sta imela spet nekaj problemov s klimatsko napravo. Če me spomin ne vara, so se v hotelu potrudili in jo pripravili do tega, da je opravljala svojo funkcijo. 
Nismo se še spravili k počitku, ko se je začelo silovito grmenje, ognjeno treskanje in hud dež, ki je tolkel po steklu velikih oken hotelske sobe. Huda ura je trajala kar nekaj časa, njene posledice pa smo videli naslednje jutro na sprehodu. Takrat je bil zrak prijetno svež, po cestah in ob njih pa je ležalo kar nekaj polomljenih vej in precej osmukanega listja tamkajšnjih dreves.

https://goo.gl/maps/L693QR2N7hbzRAYg7

9. dan, četrtek 29. julij 2021; Bukarešta -  Penzion Teo, Mahmudia; 449 km;

Čeprav je ponoči vreme precej razgrajalo, grom in strele so se preganjali po nebu in močan dež je opral večerno soparo, pa tudi ulice in zgradbe so bile deležne konkretnih kopeli, saj je veter poskrbel, da so bili mokri tudi najbolj skriti kotički. Jutranji hlad nas je po razburljivi noči na dolgem skupnem sprehodu pred zajtrkom v okolici hotela, dodobra osvežil.  Ta dan je bil načrtovan tudi kratek ogled Bukarešte, vendar pa nam je napoved visokih dnevnih temperatur narekovala, naj se raje zjutraj podvizamo in se čim prej pripeljemo do današnjega cilja, do bolgarske Varne, kjer smo nameravali preživeti dva ali tri počitniške dni ob sončenju in kopanju na Zlati obali. 

Na srečo je bil naš hotel Samaa kar dobro izhodišče za to, da smo tudi na sprehodu vsaj od daleč videli nekaj bukareštanskih znamenitosti in si ustvarili vsaj grobi vtis o mestu. Tudi znamenitemu parlamentu smo posvetili le toliko pozornosti, da smo se peljali okoli njega, spotoma videli nekaj zelo lepih zgodovinskih stavb, pa tudi precej megalomanskih socialističnih projektov, s katerimi se borijo in jih sedaj skušajo vsaj za silo vzdrževati.  

Ta dan nas je ponovno čakalo prečenje Donave pri romunskem mestu Calarasi.  Zaradi vročine, ki je ponovno pritisnila brez milosti in je bila temperatura že ob pol enajstih dopoldne  v Bukarešti 33 stopinj Celzija, smo se kake 60 km tihotapili po avtocesti, dokler nismo zavili proti Donavi, proti bolgarski meji.

Trajekt preko Donave smo si delili s številnimi kamioni in motorističnim parom iz Nove Zelandije, novinarko in fotografom NG, ki sta se vračala iz Delte Donave, v Nemčijo, kjer sicer trenutno bivata.

Na bolgarski meji pa šok. Vprašajo nas kam gremo, in ko pošteno odgovorimo, da do Varne, nas ne spustijo v državo. Kljub nikakršnim obvestilom ali opozorilom in po sicer utečeni poti nas njihovi cariniki uradno in arogantno obvestijo, da je ta mejni prehod namenjen samo tranzitu. Komaj izvemo, da lahko v njihovo državo vstopimo na jugu, torej moramo preko Constance in ob obalnem mejnem prehodu  bomo menda lahko vstopili v njihovo državo. Med tem se novozelandski par brez težav zapelje v Bolgarijo, za nas, državljane EU, ki bi pravzaprav tudi nekaj potrošili v tej najrevnejši državi naše skupne zveze, pa zapornica ostane spuščena. V kolikor bi ostal naš današnji cilj nespremenjen, bi se pot iz 140 km v hipu podaljšala na 300 km.

Ker so bili bolgarski možje postave (vsaj tisti, ki so odločali) neomajni, sledi krizni sestanek. Torej, če nas Bolgari ne marajo, pač ne bomo sili k njim. Odpeljali se bomo  po romunski strani meje, po desnem bregu Donave do Constance in se tam odločili glede prenočitve in vsega ostalega. Tako smo se zmenili. Še enkrat več se je potrdilo reklo, da je previdnost mati modrosti. Prejšnji večer smo v sobi pod klimo dolgo v noč iskali na Zlati obali nam in  našim denarnicam primerno namestitev in jo skoraj našli. Branko, naš prostovoljni turistični vodnik, ki je največkrat poskrbel tudi za rezervacijo prenočišč, je našel nekaj takega, kar bi lahko bilo primerna izbira. Ko smo se pravzaprav že odločili, da na Bookingu rezerviramo hotel, se Branko zadnji hip premislil, češ bomo počakali, bomo rezervirali jutri preko dne. Kako pravilna odločitev!

Vozili smo se po dobrih lokalnih cestah, po podeželju, kjer so se domala vseskozi naši pogledi ustavljali na prelepi pokrajini desnega rokava reke Donave, ki se ravno pri kraju Silistra, kjer so nam bolgarski cariniki odrekli dobrodošlico, razdeli na dva, skoraj enakovredna rečna toka. Naša jeza zaradi pripetljaja na bolgarski meji se je skadila kot jutranja megla, ostali pa so prelepi pogledi, ki nas bodo bržčas spremljali za vedno.

V Cernavodi, kakih 60 km pred Constanco se vrnemo na avtocesto in smo nad njo ponovno prijetno presenečeni. Do morja se peljemo po eni najlepših avtocest, ki sva jih imela priložnost voziti doslej. Na črpalki pred Constanco napojimo naša konjička, v bifeju poleg pa še nas same, saj vročina kljub poznemu popoldnevu ne pojenja. Po počitku in osvežitvi spet "pridemo k sebi" in začnemo trezno razmišljati. Krizni sestanek št. 2. Na voljo so tri rešitve. Prva je, da ostanemo v Constanci, tu prespimo in se jutri odločimo kako naprej. Drugi dve rešitvi pa sta bili skoraj enakovredni, prva je bila, da se zapeljemo v približno 150 km oddaljeno Varno in se spet ukvarjamo z bolgarskimi cariniki, ali pa zavijemo proti SV in pritisnemo na plin do približno enako oddaljene delte reke Donave.  Priznam, da mi je moja "ziheraška" narava narekovala, da sem se potegovala  za opcijo, da ostanemo v Constanci, Rado in Štefi nekako nista bila odločena, glede na to, da je bilo popoldne še zgodnje, pa nista imela nič proti, če se zapeljemo še naprej. Branko pa je bil vsekakor zato, da se v Constanci ne ustavimo. Glede nečesa pa smo si bili vsi edini. V Bolgarijo nas pravzaprav ne vleče več. Gremo torej v Delto Donave, nad katero sta bila tudi naša naključna novozelandska znanca iz trajekta, povrhu še tovrstna poznavalca, popolnoma navdušena. V Varno pa se zapeljemo ob povratku, če bomo takrat še imeli voljo. Slišati pa je, da se tamkajšnje plaže menda ne razlikujejo kaj dosti od ostalih podobnih, zato tudi, če jih tokrat izpustimo iz našega potovanja, ne bomo kaj dosti zamudili. Še Brankovo hitro iskanje namestitve s srečnim koncem. Tako se v najlepšem delu dneva odpeljemo proti vzhodu, proti kraju Mahmudija. Ne vem natančno, je bil ura, ki je soncu zapovedovala, da se je počasi spuščalo po nebu k zasluženemu počitku in ob tem pokrajino obsijalo z zlato rumenimi žarki kriva, da je bila vožnja kljub vročini, ki je še kar vztrajala, pravi užitek. Ob pol osmih se temperatura še ni spustila pod 30 stopinj Celzija. Peljali smo se torej, neizmerno uživali v pogledih in še pred nočjo smo bili v Delti, kjer smo se zadovoljno nastanili v Penzionu Teo.

Če smo danes že pri pregovorih, tudi tisti, da je vsaka stvar za kaj dobra, vsekakor drži.

Po vročem včerajšnjem dnevu, soparnem večeru in vremensko burni noči, smo se sprehodili v osveženo jutro. 

Prikupen park je bil pravzaprav sestavni del študentskega kampusa, ...

... kjer je več fakultet. Najbolj dominantna je bila fakulteta za kmetijstvo in veterino. Glede na širna, lepo obdelana polja, posejana z različnimi kulturami, ki smo jih videli v Romuniji, posebej na področju delte Donave je sklepati, da je tovrstna fakulteta cenjena in  nudi zadostna znanja, ki so potrebna v kmetijstvu.

Slavolok zmage stoji v neposredni bližini obsežnega Herastrau parka, kjer je rezidenca romunske kraljeve družine in sedež številnih muzejev. Lesen slavolok je bil zgrajen leta 1878, ko so zmagovite romunske čete, po zmagi nad Turki, prikorakale pod njim. Sedanji slavolok, ki je visok 27 m, je bil zgrajen leta 1935 in ga krasijo skulpture znanih romunskih kiparjev. Vsako leto, na državni praznik 1. decembra, pod njim poteka vojaška parada.

Romunija je sekularna država, versko samostojna in druga največja pravoslavna cerkev na svetu s svojim patriarhom in precejšnjim številom cerkva. Več kot 80 % Romunov se opredeljuje za pravoslavne kristjane.

Sprehod zaključujemo po bogati četrti mimo starih...

...in novih vil.

Spet je čas za odhod...

Mesto ima močno zapuščino socializma, ki pa so ga Romuni najbrž ne spominjajo radi.  Zgradbe iz polpretekle zgodovine so precej dobro umeščene v nov, kapitalistični, globalni sistem.

Presenetile so nas široke avenije in nove poslovne stavbe.

Palača Parlamenta.
O njej, kot največji upravni stavbi na svetu, trenutno vredni več kot 3 milijarde eurov, je bilo  zapisanih že veliko presežnikov. Je spomenik nekega avtoritativnega sistema, spomin na nekega norega človeka, pa tudi spomenik človeškemu trpljenju in kulturnozgodovinski škodi. Po naročilu Nicolaa Ceausescua so leta 1982 začeli uničevati in podirati samostane, arhive, manjše delavnice in trgovine na področju 7 kvadratnih kilometrov. Pod vodstvom 28 letne arhitektke je na projektu delalo več kot 700 arhitektov. Preseljenih je bilo 40.000 ljudi. Zaradi zmanjševanja stroškov so prisilno delali vojaki in pri tem jih je veliko izgubilo tudi svoje življenje. (Govori se o številki 3.000). Nori predsednik je Palačo odprl leta 1984. Danes je v notranjosti romunski parlament, muzeji, velik del stavbe pa ostaja neizkoriščen in tako s svojimi ogromnimi stroški vzdrževanja še bolj obremenjuje davkoplačevalce. Samo stroški ogrevanja naj bi letno nanesli 6 milijonov evrov.

Ampak, če smo v Bukarešti, se je treba vsaj poslikati pred njim.

Človek bi mislil, da se je norost končala pred leti...Pa se ni. Le malce se je omejila.

Velika, pravoslavna cerkev v izgradnji z več pozlačenimi kupolami...

Zapuščamo Bukarešto, glavno mesto Romunije, njeno kulturno in gospodarsko središče. Razvila naj bi se v 15. stoletju na področju takratne Vlaške zgodovinske regije. Mesto z 1,8 milijoni prebivalcev je bilo vsaj v svojem elitnejšem delu med obema vojnama poimenovano vzhodni Pariz. Bogato in elegantno arhitekturno dediščino je delno uničila avtoritarna oblast, delno pa tudi potresi. Po spremembi sistema v 90. letih je Bukarešta doživela nov razcvet. 
Pravzaprav ogled Bukarešte ni bil prioriteta našega obiska Romunije, zato nam ni bilo žal, ko smo se spet zapeljali po zelenem podeželju.

Pred nami je bila ponovno Donava in spet smo na trajektu.

V skoraj peklenski vročini je vsaka senca dobrodošla...

Novozelandski fotograf navdušeno razlaga svoja doživetja v Delti Donave...

Med tem, ko Novozelandca nadaljujeta pot v Bolgarijo...

... nam to ni dano. Usmerimo se proti jugu in precej prej, kot smo načrtovali, bomo tudi mi v Delti Donave.

Prelepa pokrajina ob rokavu Donave prvič,...

... in še drugič drugič, povsem prežene našo slabo voljo.

Širni vinogradi...

... in polja. Vode je povsod dovolj in temu primerno bujna je tudi rast.

Staro in novo...

Novo in...

...staro.

Zakaj bi kosili, če se trava lahko koristno uporabi. 

Vročina in voda in kopanje...

Domača mularija uživa na naravnem kopališču...

...mi pa v lepih razgledih.

Tukaj vse bogato rodi, tudi sadje in zelenjava.

Pa naj še kdo reče, da se nimamo fajn.

Na avtocesti proti Constanci...

...in od tod proti SV proti Delti.

Na kmetijskih poljih tudi polja vetrnic.

Vasica vgnezdena sredi lepo obdelanih, v tem času ravno požetih žitnih polj.

Ravnina do konca in naprej...

Ograje njihove vsakdanje...

Ni važno kakšna je hiška, važno je kakšna je pred njo ograja...Včasih se zdi, da je ta vredna več, kot hiša skrita za njo.

Da pozabiš na vse tegobe tega dne. Tudi to, da smo ta dan namesto predvidenih 170 naredili skoraj 450 km in to v skoraj peklenski vročini.

Ko pa prideš še pred mrakom do penziona na bregu Donave,  in si privoščiš večerjo in hladno pivo, pa je sreča popolna.

https://goo.gl/maps/U2BYhM39PuTdSQdbA

10. dan, petek, 30. julij 2021; delta reke Donave (Mahmudia);

Donava je za Volgo druga najdaljša reka v Evropi. Izvira v Swartzwaldu v Nemčiji in se po skoraj 3.000 km dolgi rečni strugi na širokem področju svoje delte, izliva v Črno morje. Tudi njena delta je druga največja delta v Evropi, od tega je je 80 %  v Romuniji, katere del je tudi po Unescovo zaščito in 20% v Urajini. Ob porečju reke Donave živi več kot 80 milijonov ljudi. Prečka 10 držav (Nemčijo, Avstrijo, Slovaško, Madžarsko, Hrvaško Srbijo, Bolgarijo, Moldavijo, Romunijo in Ukrajino) in teče skozi 4 glavna mesta ( Dunaj, Bratislavo, Budimpešto in Beograd).

Delta reke Donave je velika za 1/5 Slovenije in pomeni največje strnjeno močvirje v Evropi, v katerem je našlo svoj življenjski prostor neskončno število rastlin in živali.

Skozi delto se prebijajo trije kraki reke Donave. Kilija je najsevernejši krak in tvori svoje področje delte v Ukrajini. Osrednji krak je Sulina, ob katerem je tudi istoimensko mestece oz. pristanišče. Najjužnejši je krak Sv. Jurija, ob katerem je bila začasno naseljena tudi naša četverica. Zadnja dva kraka sta pravzaprav pod mestom Tulcea razdeljen večji istoimenski krak. Mesto Tolcea z približno 100.000 prebivalci hkrati pomeni nekakšen vhod v delto na njenem zahodnem robu in je središče in največje mesto te regije. Preko Tolcee se nameravamo vračati, sem pa vesela, da smo delto " zavzeli" iz njene južne strani, saj je bila včerajšnja čudovita poznopopoldanska vožnja res  težko ponovljiva.

Delta Donave sodi v panonski ekosistem s sredozemskim vplivom. Nahaja se na področju šestih najobsežnejših selitvenih poti. Trstičje in plavajoči trstični otoki, mešanica korenin, trave in prsti omogočajo ugodne pogoje za gnezdenje in drstenje. Ne čudi torej, da v Delti prezimi več kot milijon ptic. Istočasno pa si je tu stalen življenjski prostor našlo veliko število raznovrstnih, tudi redkih ptic in sicer več vrst rac, gosi, čapelj, kormoranov, pelikanov, labodov, fazanov... 

Za področje Delte, ki obsega številna jezera, ribnike in kanale je značilno tako podvodno, kot plavajoče rastlinje, ki ima korenine na rečnem dnu, pa tudi tako, ki plava na vodi. 

Seveda pa je Delta bogata tudi s sladkovodnimi ribami. Linji, krapi, somi, ostriži, ščuke so samo nekatere izmed njih. Med sesalci se po Delti smukajo vidre, podlasice, zajci, divje svinje in še kdo se najde, med tem, ko sta volk in lisica skoraj izginila.

Kraljica rečnih bregov je bila vrba, vendar so njene nasade v zadnjem času nadomestili nasadi kanadskega topola, nekaj je tudi hrasta in belega topola. V teh gozdovih se skriva mali gad, v njenih krošnjah pa najdeta svoje domovanje velika uharica in ribji orel.

Celinsko podnebje v Delti pogojuje najbolj sušno in najbolj sončno vreme v Romuniji. Prostranost in ostre življenjske razmere odvračajo ljudi od tukajšnjih krajev, zato je to hkrati tudi eno od najredkeje poseljenih področij Evrope. Na celotnem romunskem delu Delte živi vsega 20.000 prebivalcev. Največ jih živi v mestecu in pristanišču Sulina na Črnem morju, ostali pa so svoje prebivališče našli še v 27 vaseh. 

Za nas je bil to dan počitka. To seveda ne pomeni, da smo lenarili v svojih sobah, pač pa, da sta ostala naša motorja parkirana v svojih boksih in da nismo nabirali novih kilometrov po romunskih cestah.

Že pretekli večer smo rezervirali čoln, ki nas je ta dan popeljal po kanalih delte Donave. Enkratno doživetje je nemogoče komentirati, saj kakršne koli besede ne morejo pričarati občutkov, ki se vrstijo, ko drsiš po gladini in opazuješ bogastvo rastlinja in živalstva okoli sebe. Morda le toliko. Opevani NP Everglades v ZDA, ki sva ga obiskala pred leti, se nikakor ne more meriti s tukajšnjim. Hkrati, vsaj zase lahko trdim, da je bila dopoldanska vožnja po kanalih in jezerih Delte, upoštevaje dejstvo, da sva veliko drugih zanimivih krajev že videla in prevozila med najinim prvim motorističnim potepanjem po Romuniji, višek našega potovanja. 

 

Po čudovito preživetem dopoldnevu se vračamo v naš penzion.

Popoldanski sprehod po kraju kaže, kaj je poleg turizma tukajšnja glavna dejavnost.

Večerja na terasi...

Okus sladkovodnih rib se žal ne more meriti z okusom morskih.

Križarjenje po Delti se je za nas končalo zgodaj popoldne. Pravzaprav se je ležernost in počasna vožnja s čolnom skladna z tamkajšnjo naravo. Mirna voda po kanalih in jezerih ter široka področja ravnine med njimi navdajajo z prijetno melanholijo. Občutek je, da se je čas ustavil, da se nikamor ne mudi. Kljub temu nam je uspelo s čolnom prevoziti kar precejšen del Delte. Po kanalu sv. Jurija smo se zapeljali v Litcov kanal in prevozili še jezera Rotund, Cozmintol, Gorgoa in J. Potcoava. Kljub precejšnjemu številu manjših plovil, ki krožijo po tamkajšnjih vodah pa ni videti, da bi obiskovalci kalili mir tamkaj živečim živalim. Najbrž gre zahvala dejstvu, da čolni niso glasni in hitri, s tem pa tudi obiskovalcem omogočajo, da si v miru ogledajo vse, kar jih pritegne.

Je pa problem, da čolnarji ne obvladajo tujih jezikov, saj bi kakšna razlaga spotoma tudi prišla prav. Pa še nekaj. Sonce je neusmiljeno pripekalo in tovrstna neprevidnost hitro pusti posledice v obliki opeklin. 

Popoldne smo izkoristili za sprehod po Mahmudii, majhnem turističnem kraju z nekaj več kot 2.000 prebivalci, enim večjim hotelom in kopico manjših turističnih namestitev. Glede na videno smo imeli precejšnjo srečo z našim penzionom. Kraj je sicer samostojna občina, ki premore tudi pošto pa kakšno trgovino. Bankomat, banko ali menjalnico v kateri bi menjali denar, pa smo tam iskali zaman. Presenetilo pa nas je, da so pri vstopu v trgovino edinkrat na celem potovanju striktno zahtevali uporabo zaščitne maske proti Covidu 19.

Večerjali smo na terasi našega hotela. Malo klasike in malo njihovih specialitet. Vemo pa, da okus sladkovodnih rib, predvsem tistih iz stoječih voda, ki so tu vsekakor doma, ne dosega okusa morskih rib. Na srečo smo povečerjali predenj se je znočilo, saj so nas na večernem sprehodu ujeli roji komarjev. Ravno smo začeli izvajati našo preventivo, ko je mimo prihrumela za traktor pripeta naprava in puhala v zrak nekakšen dim. V nekaj trenutkih je bilo vse mirno, komarjev ni bilo več. Mi smo preživeli...

11. dan, sobota, 31. julij 2021; Mahmudia - Tulcea - Braila - Breaza; 449 km;

Tiste dni je Evropo, predvsem pa njen južni del zajel hud vročinski val. No, mi smo se že nekaj zadnjih dni, čeprav uradno še ni bilo vročinskega vala, pošteno kuhali, ko se je temperatura  spogledovala s 40 stopinjami Celzija. V Grčiji in J. Italiji naj bi bile temperature prihodnje dni še višje, počasi pa naj bi se še dodatno ogrel ves Balkanski polotok. Torej ni bilo nobenega dvoma. Bolgarija, oz. Varna in Črno morje dokončno odpadeta in iz Delte Donave se začnemo vračati proti SZ. Naš cilj tega dne je bil priti čim bližje Sinai, zgodovinskemu in turističnemu kraju v osrednjem delu Krpatov.

Nas je pa ta dan ujela še ena neprijetnost. Želodčne težave so drugega za drugim doletele moje tri sopotovalce. Prva je bila na vrsti Štefi, ki je prvo slabo počutje začutila popoldne, slabost in vse kar pač sodi zraven, jo je pestila tudi preko noči. Naslednje jutro so njene težave že skoraj minile. Brankotovo slabo počutje se je začelo ponoči in se nadaljevalo ves naslednji dan in se umirilo naslednjo noč. Ko smo mislili, da se je virus, ali kar koli je to že bilo umiril, je zadelo Radota. Sama sem bila ves čas zdrava, ne upam si pa misliti, kako težko je potovati, predvsem pa voziti motor z takimi težavami. Kakorkoli, po treh dneh smo bili vsi spet zdravi in že precej bližje domu.

Takoj po zajtrku smo spet natovorili prtljago in...

... že ob 9 h zasedli svoje položaje na motorju. Po 3.000 km, kolikor smo jih prevozili v zadnjih dneh, smo bili motorja in oba para motoristov na njih že dodobra prilagojeni drug drugemu. Smer proti SZ, proti domu. Toda do tja nas loči še več kot 1.500 km.

Družine so se ravno odpravljale na vodna doživetja v Delto.

Bližamo se Tulcei, ura je šele 20 minut čez 9, temperatura pa je že zjutraj zletela v nebo.

Čeprav je področje sušno, pa Donava in njeni kanali nudijo dovolj vode za namakanje, kar pripomore k rodovitnosti področja.

Kombajni so poželi še zadnja žitna polja.

Spokojna pokrajina...

... in romantične vasice.

Od kod in kam v tej vročini in po tej cesti?

Brezkončnost...

Pri Braili ponovno prečkamo Donavo...

Težko je življenje motoristov...posebej v vročini.

Kamione so na tem trajektu zamenjale počitniške prikolice

Osvežitev...končno. 

Braila, zelo socialistično mesto. 

Nadaljnja vožnja je bila med ravnimi polji in malce dolgočasna. Vmes smo se večkrat ustavili in se osvežili. Popoldne smo na bookingu začeli iskati nočitev. Brez problema bi prenočili v katerem od hotelov v Ploestiju, vendar se nam je zdelo prezgodaj, zato smo vozili naprej, saj smo želeli priti čim bliže Sinai. Spotoma smo se dvakrat ustavili v hotelih ob poti. Prvi je bil zaseden s svati, ki so se udeležili tamkajšnje ohceti, drugega pa nismo izbrali zaradi prehudega hrupa, ki se je slišal iz bližnje glavne ceste.

Tako smo pristali v vasi Breaza...

... na povsem ruralnem območju.

Sam izgled Casa Anute, našega prenočišča je bil na prvi pogled prijeten. Širok vrt okoli in varovano dvorišče sta vsekakor povečevala njegovo privlačnost. Problem pa se je začel, ko smo ugotovili, da so sobe brez klimatske naprave. Izkazalo se je namreč, da ponuja hlajenje le ena izmed sob, ki pa sploh ni bila pripravljena za goste, čeprav je bilo na bookingu oglaševano, da so sobe klimatizirane. Glede na to, da je bila še ob 5h popoldne temperatura 37 stopinj Celzija, bi bila klimatska naprava skoraj obvezna. Kakorkoli, nekako smo se soočili s tem, da nam bo to noč vroče. Zanemarili smo dejstvo, da smo se dvignili v Krpate, na višino 600 m nad morjem, tako da se je ponoči kar znatno ohladilo. Tako to noč ni predstavljala problema vročina, pač pa želodčne težave, ki so pestila tako Štefi kot Brankota. 

https://goo.gl/maps/z9k4viLZKpBTrfyn6

12. dan, nedelja 1. avgust 2021; Breaza - Sinaia - Grad Peles - Bran - Brašov - Dumbraveni;  323 km;

Že včeraj na zadnji julijski dan smo se torej ponovno povzpeli v Krpate, do višine 600 m nad morjem. Hladnejši gorski zrak, ki nas je na večer osvežil po preteklem vročem dnevu, naj je spremljal tudi to jutro, ko smo se do dobrih 20 km oddaljenega mesta Sinaja dvignili še za dodatne 200 m. Mesto Sinaja z okolico skoraj verjetno velja za vodilno romunsko turistično destinacijo. Klimatske razmere na področju zgodovinske regije Velika Vlaška omogočajo tako letni, kot tudi zimski turizem, predvsem smučanje. Naravnim danostim, ki same po sebi omogočajo razvoj turizma pa sledi tudi všečna arhitektura, ter številne kulturno zgodovinske zgradbe tega področja. 

Mesto Sinaia se je razvilo v 17. stoletju okoli istoimenskega samostana, ki je dobil ime po svetopisemski gori Sinaj. 

V neposredni bližini turistične Sinaje, na srednjeveški poti, ki je povezovala Transilvanijo in Vlaško je romunski kralj Karl I. konec 19. stoletja zgradil neorenesančni grad Peles. 

Grad Peles je dal v 70. letih 19. stoletja   kot lovski dvorec in poletno rezidenco, torej, zgraditi kralj Karl I. Projekt, za katerega je bil izbran nemški arhitekt, izdelali pa so ga obrtniki in delavci iz vse Evrope (menda je bilo na gradbišču slišati 14 različnih jezikov), bi danes stal 120 milijonov dolarjev. Poleg alpskega gradu so bili v kompleksu postavljeni tudi lovski dvorec, hlevi, pomožni prostori in elektrarna. Bil je prvi grad na svetu, ki je bil samooskrben z električno energijo. Grad je bil odprt leta 1883, vendar so posamezne segmente dodelovali še vse do leta 1914. V gradu je 170 sob in 30 kopalnic. Grad hrani eno najlepših umetniških zbirk vzhodne in srednje Evrope, ki jo sestavljajo kipi, slike, pohištvo, orožje, oklepi, zlato, srebro, vitraži, slonovina, porcelan, tapiserije in preproge. Očitno Causescuev parlament ni bil prvi gradbeni projekt v Romuniji, ki je pospremljen s presežniki.

Leta 1947 je bil romunski kralj prisiljen abdicirati in takrat je bil tako, kot vsa kraljeva lastnina tudi grad Peles podržavljen. Nekaj časa je bil grad nato odprt za javnost kot turistična atrakcija, uporabljali so ga tudi pomembni kulturniki in politiki, 1975 pa ga je Causescu zaprl za javnost in vstop nanj so imeli le vojaki in vzdrževalci. Takrat je grad tudi precej propadel. Po letu 1990 so grad ponovno odprli za javnosti in najavili, da ga bodo vrnili kraljevi družini. Pogajanja o vračilu še trajajo. Medtem se posamezne stavbe v kompleksu gradu Peles uporabljajo v protokolarne ali turistične namene. 

Grad Peles je sam po sebi kraj, ki napelje na raziskovanje zgodovine Romunije. Ta nam pove, da prva zgodovinska pričevanja iz teh področij segajo globoko v prazgodovino. Ni namreč zanemarljivo dejstvo, da so v Romuniji našli 40.000 let stare človeške ostanke, ki nedvomno pripadajo najstarejšemu homosapiensu v  Evropi. Prav tako so na področju današnje Romunije našli tudi najstarejše izdelke iz soli na svetu. 

Pred prihodom Rimljanov so ta področja naseljevala razna tračanska plemena. V 2. stoletju ko so Rimljani ustanovili Rimsko Dakijo, so ji priključili tudi področje Transilvanije. V  dobrih 150 letih vladavine so se tukaj ustalili naseljenci iz drugih delov rimskega cesarstva in prinesli s seboj latinski jezik. Obstaja teorija, da se je prvotni romunski jezik razvil prav iz tega jezika.

Po Rimljanih so področja Romunije osvajala razna plemena; Goti, Huni, Avari, Slovani, Madžari, Bolgari in še kdo.

V srednjem veku so na področju današnje Romunije obstajale tri kneževine, Transilvanija, Vlaška in Moldavija. Medtem, ko je bila Transilvanija avtonomna pokrajina znotraj madžarske krone, sta bili Vlaška in Moldavija samostojni. Do sredine 16. stoletja, ko je bil celoten Balkanski polotok podrejen osmanskem cesarstvu, so imele vse tri kneževine do Turkov vazalski odnos. Plačevati so jim morale davke, a so imele precejšnjo notranjo avtonomijo. V tem času je imela vsaka kneževina svoje vladarje, dokler ni leta 1600 vsem trem kneževinam zavladal en vladar, Mihael Hrabri. Nanj so se kasneje sklicevali pobudniki ustanovitve skupne države, Romunije.

Nacionalne težnje so eskalirale v Vlaško vstajo 1821 in Vlaško in Moldavsko revolucijo 1848 leta, ki pa nista bili uspešni. Tako so šele volitve po krimski vojn, še vedno pod Osmanskim vazalstvom, leta  1859 prinesle Združenje obeh kneževin, saj so tako Vlahi, kot Moldavci glasovali za istega vladarja Aleksandra Cuza, ki ga je po 7 letih vladanja po državnem udaru nadomestil kralj Karel I. po poreklu Nemec. V Rusko - turški vojni 1878 se je Romunija borila na ruski strani in s tem dobila neodvisnost. 

V prvi svetovni vojni je bila Romunija do leta 1916 nevtralna, nato pa se je zaradi obljubljenega ozemlja Avstro Ogrske pridružila silam Antante. V dveh letih vojne naj bi umrlo skoraj 750.000 prebivalcev Romunije. Po raznih povojnih sporazumih in pogodbah je pridobila Velika Romunija množico novih ozemelj in postala teritorialno najbolj obsežna v svoji zgodovini. Takrat je bila Romunija druga največja proizvajalka nafte in hrane v Evropi. Vendar pa so jo pestile revščina, socialni nemiri, brezposelnost ter avtoritarne težnje tedanjega kralja Karla II. 

V drugi svetovni vojni je bila Romunija na strani sil osi, saj je kralj moral odstopiti in režim je vodil predsednik vlade Antonesco, ki je bil goreč pristaš nacizma. V svoji državi je izvajal holokavst po vzoru nemškega rajha in usmrtil preko 300.000 Judov in več kot 10.000 Romov. Z vojsko 1.200.000 mož je bil največji nenemški udeleženec v Barbarosi - Hitlerjevi invaziji na SZ.  Romunija je bila hkrati tudi glavni vir nafte za nemško vojsko, s tem pa je postala tudi cilj številnih močnih zavezniških bombardiranj. 

Nezadovoljstvo med ljudstvom se je izrazilo v državnem udaru kralja Mihaela avgusta 1944. Država je spremenila smer in se pridružila zaveznikom. Ugiba se, da se je s tem vojna skrajšala za vsaj pol leta, ob tem pa je Romunija izgubila tudi 170.000 ljudi. Vendar pa na mirovni konferenci Romuniji ni bila priznana udeležba v boju proti silam osi in je tako ostala brez velikega dela svojega ozemlja. Sovjetska zveza si je prisvojila Moldavijo, Bolgarija je dobila področje ob Črnem morju, Madžarska pa je obdržala področje severne Transilvanije.  

Med sovjetsko zasedbo Romunije so leta 1946 pripravili volitve, ki so bile ponarejene in vsled česar je bil kralj Mihail prisiljen abdicirati, Romunija pa je postala ljudska republika. Pod neposredno vojaškim in gospodarskim nadzorom SZ, ki je pospešeno izkoriščala tamkajšnja naravna bogastva, je bila Romunija do konca petdesetih let. Takrat se je začelo podržavljenje privatnih podjetij in zemlje, omejevati so se začele človeške svoboščine, postala je dejavna njihova tajna policija Sicuritate, ki je organizirala izgone, zaprtja, delovna taborišča, pa tudi izven sodne poboje. Različne neposredne oblike terorja naj bi v  letih do spremembe sistema prizadele vsaj 2 milijona ljudi. 

Leta 1965  je začel Causescu voditi neodvisno zunanjo politiko od SZ, čeprav je bila Romunija članica Varšavskega pakta. V naslednjih letih se je dolg njegove države povečal na 10 milijard dolarjev. Svetovna banka in ostale finančne organizacije so začele nasprotovati Causescuevi avtokratski politiki, zato se je odločil vrniti ves državni dolg. Z hudim varčevanjem in pospešenim delovanjem njegove tajne službe, ki je neumorno gradila njegov kult osebnosti, mu je to do leta 1989 to tudi uspelo. Hkrati pa je to tudi pripeljalo do krvave decembrske revolucije, ki je svoj višek dosegla s smrtnima obsodbama Ceusescua in njegove žene, ter z njuno usmrtitvijo. Ena od poglavitnih obtožb je bil genocid zaradi lahkote.

Kot sem že omenila, je štafeto želodčnih težav ponoči od Štefi prevzel Branko. Kljub vsemu ni bilo nikakršnih dvomov. Gremo pogumno naprej. 

V kraju Breaza, kjer smo prespali, smo že dodobra zapeljali v gorovje Krpate, temu primerna je bila tudi alpska arhitektura tukajšnjih stavb. 

Pohodniki so se v jutranjem hladu odpravljali na lepe in prijetne, pa glede na konfiguracijo terena, najbrž, ne pretežke gorske ture.

Gore so vse bliže in vse višje.

Všečna arhitektura...,

... ki bolj spominja na kakšno alpsko deželo SZ od Slovenije.

Prestižno hotelsko ponudbo so potrdile tudi cene v hotelu Cerbul, kjer smo se ustavili na kavici.

Pravljični grad Peles...

... in pred njim terasasti vrtovi, ki jih krasijo številne skulpture znanih umetnikov iz druge polovice 19. stoletja, ko je bil grad zgrajen.

Od prvega letnika srednje šole dalje, se je skupnih spominov nabralo že kar veliko... 

... in obisk Sinaje bo eden lepših. Čeprav smo si nameravali ogledati notranjost gradu, pa smo se  zaradi dolge čakalne vrste za nakup vstopnic, pa tudi zaradi Brankotovega slabega počutja zadovoljili zgolj z zunanjim ogledom. Midva sva bila tukaj že drugič, pa nama  tudi tokrat ogled notranjosti ni uspel. Prvič  sva bila tu ravno na dan, ko je bil grad zaprt. Očitno notranjosti tega gradu ne bova videla.

Najbrž je bila nedelja vzrok za precejšnjo gnečo na cesti.

Povprečen Evropejec najbrž nebi uganil, da je tole Romunija.

Eno sedišče je prosto...

Ko se spustimo v dolino, pravzaprav v ravnino in kraji niso več turistično zanimivi, se tudi arhitektura povsem spremeni.

Področje Sinaje se sicer nahaja na vzhodnem pobočju gorovja in NP Bucegi, sestavnega dela J Krpatov. Če smo torej želeli priti do našega naslednjega cilja, mesta Bran, smo morali to gorovje obvoziti. Torej najprej proti SZ in nato nazaj proti jugu. In smo tu. Najprej nas pozdravi nekakšen improviziran zabaviščni park.

Tudi Bran je turistično "razvpito" mesto, zato je temu primerna tudi arhitektura.

Mesto je prometno precej obremenjeno, ...

Pred vhodom v grad pa je bila gneča, kakršne v Covidnih časih nismo več vajeni.

Tudi tukaj smo se odločili le za zunanji ogled gradu.

Prepričana sem, da pravzaprav nismo kaj dosti zamudili. Midva sva pred šestimi leti, ko sva se potikala tod okoli in v bližini Brana tudi prenočila, grad obiskala. Predvsem me je presenetilo to, da so tako grad  sobane v njem, zelo majhni. Sicer pa to ne čudi, saj so ogrski kralji tod prvotno v 12. stoletju sezidali trdnjavo na meji med Transilvanijo in Vlaško. Povezujemo ga z grofom Drakulo, ki je pravzaprav izmišljen literarni lik irskega pisatelja, po čigar delih je bilo posnetih tudi več filmov, v katerih se je uveljavil najznamenitejši vampir. Ugiba se, da se zgodba nanaša na najznamenitejšega transilvanskega vladarja Vlada III. Tepeša. Ko je izgubil  prestol, ga je njegov sin krvavo maščeval in pobil okoli 40.000 očetovih sovražnikov in izdajalcev, pa tudi goljufivih trgovcev. Od tod najbrž izhaja zgodba o vampirskem grofu Drakuli, ki naj bi tu živel v 15. stoletju.

Manj znano pa je, da je grad, ki je bil pravzaprav utrdba ob vhodu v gore, leta 1920 iz Ogrskih rok skupaj s Transilvanijo prešel v last Romunskih kraljev. Največ ga je uporabljala priženjena kraljica Marija, vnukinja britanske kraljice Viktorije, ki je bila tudi pisateljica in vsestranska umetnica in hkrati tudi mecenka mladim umetnikom. Po njej je grad prešel v roke njene hčerke, ki je za časa 2. svetovne vojne v njem vodila bolnišnico. Po drugi svetovni vojni so grad nacionalizirali.

Transilvanija je precej na gosto posejana z zgodovinskimi gradovi.  Prvi, mimo katerega smo se peljali, je grad Rasnov.

Lepo obnovljene hiše v predmestju Brašova...

... in tamkajšnji grad Brašov.

Všečna pokrajina in lepo speljana cesta nas je peljala proti Segesvaru in Targu Muresu, ki naj bi bil naš današnji cilj.

Toda Brankotove želodčne težave so naredile svoje in treba se je bilo ustaviti. Poiščemo primeren kotiček ob robu gozda in si privoščimo malce daljši oddih...

... s pogledom na prelepo pokrajino. Ugotovimo, da je naš današnji cilj, vsaj za enega od nas prehud zalogaj, zato rezerviramo spanje v precej odročni vasici, ne tako zelo daleč proč. 

Prevozili smo Segesvar...

... in vstopili v zelo podeželsko področje, ki ni kaj dosti obetalo. Ker je bila nedelja, bi lahko ostali celo brez večerje...

Obrazi so se nam zjasnili, ko smo se pripeljali v Dumbraveni. Mesto z nekaj več kot 7.000 prebivalci leži na planoti 600 m visoko. Iz zemljevida je videti, da se nahaja domala v središču Transilvanije in tudi v središču Romunije. Lepo urejene hiše ob glavni ulici, pa tudi cerkev tam doli je dala misliti, da  najbrž premorejo tudi gostilno, ki bo nahranila in napojila dva para lačnih in žejnih motoristov. 

Čakalo nas je prijazno presenečanje, saj je v sklopu penziona Kokel, kjer smo bili nastanjeni, delovala tudi odlična restavracija, s čudovitim vrtom. 

Motorja sta bila na varnem, mi stuširani in sveži...

... v enem prijetnejših namestitev na naši poti. 

V prijetnem ambientu gostilniškega vrta je bila to nedeljsko popoldne celo živa glasba.

 Le Branko je bolj žalostno opazoval celotno dogajanje. Želodček je bil že mirnejši, vendar na kaj več kot na juhico, še ni bil pripravljen.

Hrana je bila res slastna.

Rado,  le dobro se najej, saj jutri si ti na vrsti...

https://goo.gl/maps/o6qxYpbt3NnmAPMs6

13. dan, ponedeljek, 2. avgust 2021; Dumbraveni - Turda - Cluj Napoca -Oradea; 396 km;

Naše načrtovano potovanje se je počasi bližalo koncu. Včerajšnji dan je bil še zadnji z v naprej predvidenimi ogledi v Sinai, gradu Peles in Branu. Od danes dalje pa je naš cilj - dom. Najbrž bi tu poleg morala zapisati po najkrajši poti. Ampak, mi se ne damo. Za pot do doma smo si rezervirali naslednje tri dni, v nameri, da tudi teh zadnjih 1.000 km, kolikor je še merila razdalja do doma, vozimo po lokalnih cestah in ob tem vsaj iz sedeža motorja spoznamo mimo leteče kraje.  Prvi dan nas je v glavnem čakala vožnja  po Transilvaniji, pokrajini v zahodnem in osrednjem delu Romunije. V srednjem veku je bila to samostojna vojvodina, dlje časa pa je bila tudi pod patronatom Avstro Ogrske. Transilvanija, njeno ime pomeni za gorami, se imenuje  tudi Sedmograška. To drugo ime izvira iz sedmih utrjenih gradov na tem področju. Med njimi so tudi Sebes, Sibiu, Brasov, Cluj Napoca in Sighisoara.  Prve štiri smo vsaj od daleč videli, ali jih še bomo videli na naši poti, peti Sighisora, pa nama je prekrižal pot pred šestimi leti, ko sva v Romunijo vstopila iz SZ strani.

Sama zase lahko rečem, da se mi je zdela pokrajina, po kateri smo se vozili ta dan zanimiva, pa tudi dogajanje ob cesti je bilo ves čas raznoliko, se mi pa po dveh tednih potovanja rado zgodi, da se mi ne da več pritiskati na fotoaparat tako zagnano, kot to počnem prve dni. Je pa tudi res, da je vročina preteklih dni naredila svoje, da smo bili že kar utrujeni in če bi bili dlje od doma bi si prav gotovo privoščili dan ali dva počitka. Tako pa smo danes, pravzaprav niti ne zelo hitro, vozili v smeri SZ, proti domu. 

Informacijska karta pred našim prenočiščem Kokel prikaže številne dejavnosti, s katerimi se lahko kratkočasijo tukajšnji dopustniki.

Noč ima svojo moč. Mojega moža je pozdravila in o želodčnih težavah ni bilo več ne duha ne sluha. Ponoči je tudi deževalo, prijetno deževalo, ravno toliko, da je opralo prah in malček ohladilo ozračje, zato nama je jutranji sprehod res prijal. Navduševale so me barvite hiše, za katere se sicer vidi, da niso nove, so pa lepo vzdrževane in s svojimi barvami je unikatna vsaka posebej.

Stavba srednje šole...

V sicer manj obnovljenem, kmetijskem delu kraja, je kljub starim hišam videti, da je tukaj sredi rodovitnih polj tradicija močnih kmetij, ki so jim včasih pri nas rekli "grunti", še vedno živa.

Med bombardiranjem v 2. sv. vojni je padel eden od obeh zvonikov na cerkvi, ki ga nikoli niso obnovili.

Lepo urejene hiše dopolnjujejo bogate cvetne zasaditve  na okenskih policah.

Še ena novejša, pravoslavna cerkev. 

Del Dumbravenija je pozidan tudi z dobrimi starimi socialističnimi bloki, ki pa so, vsaj balkoni in otroško igrišče tako kažejo, še kako živi.

Pa spet gremo...na zadnji dan vožnje po Romuniji. Naš današnji cilj je le 15 km oddaljen od romunsko - madžarske meje.

Lep je bil tale naš nenadejan obisk Dumbravenija.

Od tod dalje se vozimo mimo značilnih romunskih vasi. Okoli dominantne cerkvene stavbe se sramežljivo, v krošnje dreves skrivajo nizke hiše.

Vasi, s poudarjeno srednje in vzhodno evropsko arhitekturo.

Spremljajo nas lepa, blago gričevnata pokrajina.

Vožnja je prijetna.  Tudi skozi slikovita naselja so ceste prazne.

Še vedno so tukaj širna polja sončnic, ki so bila zadnja dva tedna nas zvesti spremljevalec.

Domačinke...

Čeprav se še nismo pripeljali kaj prida daleč, se ustavimo na malico. Naš "vodič", ki mu zajtrk zaradi preteklih težav še ni prav dobro teknil, je postal hudo lačen. Tudi midve s Štefko se nisva pritoževali nad nenadejanim obrokom, medtem, ko Radotu zgodnja malica nikakor ni šla v slast... tokrat je on izgubil tek in so se mu pojavile želodčne težave...

Toda, se ve, najina moška sta vzdržljiva... peljemo naprej. Prevozimo mesto Turda...

... po slabe pol ure pa se pred nami, v kotlini, pokaže Cluj Napoka. Nekdaj središče celotne Transilvanije, danes pa mesto, ki ga s številom prebivalcev lahko primerjamo z Ljubljano.

Ne peljemo se prav skozi središče mesta, pač pa ga obvozimo po njenem zahodnem delu, čeprav je menda zelo lepo zgodovinsko mesto. 

Temu je pa padla sekirica v med, ali iz starega na novo. Tako sem mislila, ko sem zagledala tole ogromno hišo, malce vprašljive arhitekture, ob skromni stari hiši, ki še vedno stoji poleg nje.

Takoj za njo pa še ena podobno velika hiša. Sicer še v gradnji. Sedaj sem si mislila, da tukajšnja soseda očitno tekmujeta, čigava hiša bo večja.

Ampak, tu je še ena...

... in za njo jih je še več...

...ena je večja in bolj "grajska" od druge...

...težko verjamem svojim očem, zato pridno fotografiram...

...ulica se kar ne neha in ne neha...

Kdo bi vedel, kaj se je zgodilo tukajšnjim lastnikom, da so se lotili gradnje tako velikih in izumetničenih hiš. Razumem, da številni gradovi po Transilvaniji morda vzpodbujajo takšno gradnjo, ampak od kod jim sredstva zanjo. Ko pozorneje pogledam razkošne avtomobile pred hišami, jih ima kar nekaj rumene, sklepam, da nizozemske registrske tablice. Nehote mi misli uidejo nazaj za dobre 10 let, ko so nam naši nizozemski znanci, s katerimi smo več let skupaj kampirali na Costa Doradi razlagali, kako socialna je njihova država in kako radodarna je do tujih delavcev, predvsem v njihovih ladjedelnicah. Sicer so govorili o Maročanih, ki naj bi si na račun otroških dodatkov, ki jih prejemajo za svoje številne otroke, ki z materami sicer živijo v Maroku, gradili v domovini, kjer je gradnja relativno poceni, ogromne hiše. 
Morda, samo morda, so sredstva za te hiše tudi iz tega naslova. Ne znam si predstavljati, ali pa si ne upam misliti, od kod bi še lahko prišel denar do teh posameznikov v pravzaprav hudo revni državi.

No, pa je spet vse  po starem.

Sicer pa je ob cesti precej značilna balkanska ikonografija...

Že na vhodu v mesto Oradeo, smo bili presenečeni nad novim, modernim kopališčem ob reki Crusul Rapede. 

Nekaj nočitev brez na bookingu obljubljene klimatske naprave nas je v Romuniji izučilo, da smo si, če se je le dalo, namestitev ogledali, preden smo se vanjo vseli. Ponudniki so imeli običajno tudi sobe s klimatskimi napravami, pa so se vse prevečkrat izgovarjali, da so zasedene. Torej smo tudi tokrat želeli videti kaj nam ponuja hotel, ki je oglaševal proste sobe s klimatizacijo

Preden smo prišli do izbranega hotela smo se veliko vozili po mestu in...

... mimogrede spoznavali prelepe secesijske zgradbe, ki jih je v Oradei, mestu na Z delu Romunije in Transilvanije vse polno. Menda je mesto z 200.000 prebivalci eno gospodarsko močnejših mest in hkrati tudi mesto, ki prebivalcem ponuja visok življenjski standard.

Pričakovano se v prvem hotelu nismo vselili, saj so bile sobe, ki so bile na voljo vse po vrsti brez klimatskih naprav. Po malce svežem in vlažnem jutru se je popoldne spet ogrelo in noč je bila pričakovati vroča, zato smo iskali naprej in našli hotel Silver. Vendar se je tudi tukaj zataknilo, saj je receptor pretvoril ceno za sobo na ceno na osebo, torej dvakrat več. Ker se nismo mogli zmenit, smo kar v recepciji rezervirali preko bookinga in dobili prvotno ceno...Sicer pa je bil hotel dober, imel je tudi bazen in tako smo se trije, brez Radota, ki je počival v sobi, saj so bile njegove težave vse hujše, do večera preživeli ob bazenu. Malce počitka ob hladni pijači je prav dobro delo.

Zvečer smo se spet samo trije odpravili v mesto. Pravzaprav bi se dalo priti tudi peš, a Brankotov poizkus na aplikaciji Uber je obrodil sadove in tako smo se odpeljali v stari del mesta. Nadvse prijetno mesto nas je navdušilo. Večerjali smo ob reki, kjer je bilo več restavracij. Tista, ki smo jo izbrali je bila menda med boljšimi, saj smo kar nekaj časa čakali na prosto mizo.
Po večerji pa spet Uber. Tokrat se je malo zataknilo in je bilo treba malo dlje počakati, pa še malce  loviti ga je bilo treba. Ko pa smo izvedeli, da pri njih Uber deluje šele dober teden, smo razumeli in bili veseli, da nas je prijazen voznik v udobnem avtu pripeljal do našega hotela.

https://goo.gl/maps/UqigLLZV9FDVRVfy5

14. dan, torek 3. avgusta 2021; Oradea - Kaposvar; 394 km;

Predzadnji dan potovanja. Dokončno zapuščamo Romunijo, sedmo največjo državo EU, katere velikost meri za 10 (deset)Slovenij, pa tudi število prebivalcev je 10 krat višje kot v Sloveniji (20 milijonov).  Pravzaprav je skoraj težko verjeti, da je Madžarska v katero vstopamo, več kot  polovico manjša od Romunije in premore tudi le slabo polovico njenega prebivalstva (nekaj manj, kot 10 milijonov). Čeprav je današnji dan za nas tranzitni in zgolj z enim ciljem, približati se domu, se vseeno ne izneverimo našemu načelu, ki narekuje, pustiti avtoceste in uživati v vožnji in doživetjih po lokalnih cestah. Geografsko gledano, smo se tokrat usmerili povsem proti zahodu, zaneslo nas je pravzaprav še nekoliko proti jugu. Zdravstvene težave mojih sotrpinov so bile dokončno ozdravljene, saj se je tudi Rado po včerajšnjem težkem dnevu zbudil v nov dan, kot prerojen. Pripravljeni smo se torej bili spoprijeti z Madžarsko.

Zjutraj smo zdravi in naspani sedli v motorska sedla. Po dolgem času se je jutranja temperatura spustila na znosnih 20 stopinj, kar se je po vročinsko precej neprizanesljivem potovanju kar prileglo.

Še zadnji utrinki iz slikovitega...

...arhitekturno zelo všečnega mesta Oradea.

Fanta sta se postavila v vrsto.

Smo na madžarski meji.

Tokrat je naša prva postaja Mesto Szarvas.

V prijetnem mestnem parku si spočijemo in opazujemo lepe hiše okoli nas.

Turistična ponudba tudi tu, tako kot na celotnem področju, koder smo se danes vozili,  temelji na vodnem bogastvu vseh vrst. Reke, kanali, termalna kopališča, jezera. Vse to, pa še več, nas je spremljalo pravzaprav ves dan.

Mesto Kecskemet je križišče glavnih cest med severom (Budimpešto) in jugom, ter zahodom (Szeged) in vzhodom.

Le lučaj od mesta naprej smo se ustavili v Csalanosa čardi. Veseli smo bili natakarja, ki je odlično govoril nemško. Ko nam je še povedal, da je tudi sam motorist in da v kratkem načrtuje motoristično vožnjo preko romunskih prelazov, ter nam za povrh, kljub obilnim porcijam zaračunal samo polovičke, smo bili seveda na isti valovni dolžini.

Kot se za čardo spdobi...

Pred mestom Donafoldvar smo še zadnjič prečili Donavo. Daleč ima še do svoje delte. Recimo kake 1.200 km.

Simpatično arhajično mesto...

... s slikovito urejenim mestnim središčem.

Madžarska, kot jo poznamo...

Sredi popoldneva smo zapeljali po praznih ulicah sicer očarljivega Kaposvarja.
Nastanili smo se v  prijetnem, butičnem, na novo urejenem hotelu, skritem v stari mestni hiši. 

Pozno poldanski sprehod po mestu...

Vajeni živahnega utripa starih mestnih jeder, komaj verjamemo, da je tako lep del mesta lahko tako neobljuden in da so lahko ulice starega mesta tako zelo prazne. Namesto kopice bifejev, ki bi jih pričakovali, smo komaj našli prostor pred starim hotelom, kjer smo popili osvežujočo pijačo.

Namesto živahnega vrveža, smo našli tega gospoda z osličkom, skulpturo, kakršne so v mestih vzhodne Evrope precej pogoste.

https://goo.gl/maps/tCtN5wnqZzxUfG747

15. dan, sreda, 4. avgust 2021; Kaposvar - Lendava - Gorstilna Rajh Musrska Sobota - Gunclje - Kovor; 394 km;

Tako, pa smo na koncu našega potovanja. Adrenalin je popustil. Še zadnjič pred celodnevno vožnjo  vsak zase opravimo jutranji sprehod in se po stari navadi v mestu spet srečamo in skupaj sedemo k jutranji kavici. Mešajo se občutki veselja, ker se vračamo domov in hkrati otožnosti, da se je naše potovanje že izteklo. Ležerno, morda pa tudi malo lenobno, se sprehodimo skozi mesto z približno 70.000 prebivalci in nogometnim klubom, ki v madžarski ligi menda kar nekaj pomeni. Privlačna arhitektura iz časa črno - rumene monarhije (Avstro Ogrske) se meša s socialističnimi arhitekturnimi podvigi. Vse skupaj pa pravzaprav tvori kar všečno celoto, saj so mestne ulice lepo urejene in okrašene z različnimi cvetličnimi nasadi.

Že kar zgodaj se zapeljemo našim domovom naproti. Skozi Madžarsko se vozimo po lokalnih cestah, tudi v Slovenijo vstopimo na lokalni cesti pri Pincah. Tu pa se kar mimogrede zmenimo, da si speremo popotniški prah v katerih od naših toplic. Lendavske so bile najbližje, zato se zapeljemo naravnost do njih. Ne več kot dvourni počitek in namakanje v skoraj praznem bazenu, smo malce predčasno zaključili, saj se je pripravljalo k nevihti. Še predenj pa smo našli gostilno, kjer smo osrečili naše želodčke, je spet sijalo sonce s polno močjo.

Po kosilu v gostilni Rajh smo se s prijateljema poslovili, saj se je njima mudilo, zato sta pred nama odbrzela po avtocesti domov v Gunclje. Tudi midva sva se odločila za avtocesto in tam proti koncu popoldneva pripeljala v Kovor.

Kapošvar, lepo mesto, kjer si novo podaja roko s tradicijo.

Urejeni trgi so tudi zjutraj povsem samevali.

Veliko je zelenja in parkov, v enem od njih nacionalni junak razkazuje svoje mišice...

Dediščina rumeno - črne monarhije.

Kje sta se pa tadva našla, pa nebi vedela...

Po Lendavskih termah še kosilo v gostišču Rajh, z znanimi prekmurskimi specialitetami.

Povsod je lepo, doma je najlepše...

https://goo.gl/maps/2BgNDZwV4nFAYE3d6

https://goo.gl/maps/uBv7vZ1FkstkCurp8

ZAKLJUČEK:

V vrečo spominov smo pospravili še en lep, zanimiv, pa ne prenaporen motoristični potep. Nama so bile države, preko katerih smo potovali sicer že poznane, le poti so bile nove in razen nekaterih od njih, še neprevožene. Za prijatelja je bilo srečanje z Romunijo in Bolgarijo novo in predvsem pred Romunijo sta imela, se zdi, malce pomislekov. Midva sva približno vedela kaj pričakovati, zato sva se potovanja neobremenjeno veselila.

Takoj moram reči, da nam je vsaka obiskana država pokazala veliko lepega in motorističnega obiska vrednega. 

Že prvi večer nas je na najlepši mogoč način na naše potovanje po Balkanu spremilo Sarajevo s svojim nepozabnim živahnim mestnim utripom. Vožnja mimo Višegrada, po rečni soteski, pa Zlatibor in živahen večer v Paračinu, so vsekakor prijetni spomini na Srbijo. Bolgarija s strogimi mejnimi policaji nam je sicer dala vedeti, da pri njih ni heca, revne vasi, ki so nas sprejele na samem vhodu v državo pa so hkrati potrjevale dejstvo, da je Bolgarija prevzela od Romunije neslavni naslov najbolj revne države v Evropski uniji. Kljub vsemu, smo že prvi dan v Belogradčiku  spoznali njeno drugo plat, prijetnejšo Bolgarijo. Tudi v Plevenu smo se imeli na dan počitka ob izjemni hrani, v prijetnem mestu, prav fino. Ceste, ki so za motoriste pravzaprav največjega pomena, so bile tudi v Bolgariji izjemne. Popeljale so nas preko dveh prelazov gorovja Balkan do mesta z bogato in slikovito arhitekturo, Veliko Trnovo. Mesto, ki bi ga bilo res škoda izpustiti. Od tu dalje smo se večkrat srečali z Donavo. Že naslednji dan smo jo prvič prečili s trajektom pri zgodovinskem Nikopolu, ko smo se zapeljali v Romunijo, deželo prijaznih, pa morda malo zvitih ljudi. Naš prvi cilj je bil prelaz v Krpatih na cesti Transalpina in večer v Sibiu, živahnem z zgodovino prepredenim mestom. Naslednji dan še enkrat vožnja preko Krpatov, po cesti spektakularnih pogledov, po edinstvenem Transfagarašanu. Pomahali smo medvedom, ki so nas pozdravljali ob cesti in se zapeljali v vročinski kotel Bukarešte. Prav vročina nas je prepodila, da smo na hitro opravili z glavnim romunskim mesto in se usmerili nazaj v Bolgarijo. "Gremo mi na morje", smo si rekli. Bolgarski mejni policisti so mislili drugače in rekli NE, za kar sem jim še danes hvaležna, saj smo se tako usmerili po čudoviti cesti ob Donavi proti Črnemu morju in še isti dan pristali v prijetnem penzionu v njeni Delti. Enodnevni premor smo izkoristili za njeno raziskovanje in počitek. Čas je bil za povratek in v Delti smo se usmerili proti domu. Spotoma smo obiskali še kraljevsko Sinaio in Drakulov Bran. Vseskozi smo se vozili  po lepi pokrajini in skozi številna, zanimiva mesta. Razpoloženje so vsem trem mojim sopotovalcem drugemu za drugim, tri zaporedne dni, kalile prebavne motnje. Še preden smo prišli na Madžarsko jim je spet odleglo. Ta država nam je tokrat res pomenila zgolj transfer. Smo pa vseeno spoznali področje s številnimi toplicami in kopalnimi jezeri, ki so pomembna predvsem za njihov domači turizem. Morda se kdaj drugič in na drugačen način ustavimo tudi tu.

Na poti smo se dve babici in dva dedka dobro ujeli in se lepo imeli. Prijetna družba je posebej ob večerih, ob dobri hrani in hladnem pivu, po napornem dnevu, zelo dobrodošla. Vsekakor, vsakodnevna večurna vožnja z motorjem, posebej, ko se temperatura giblje tam okoli 40 stopinj, ni mačji kašelj. Naporna je tako za telo, kot za duha.

Tako, to je to...ja seveda, Bog nas je imel rad in Sreča nam je bila mila, da smo se živi, zdravi in brez nezgod po prevoženih 4.763 km, vrnili na svoje domove.