Jadranska magistrala v času Corone - pomlad
od 26. do 31. maja 2021
Danes je 1. januar, Novoletni dan, in kot se zanj spodobi malce utrujen od preteklega večera, sicer pa umirjen, spokojen, kot le malokateri dan v letu. Seveda pa tudi dan, ko se pred očmi, kot kometi na nebu, vrstijo prebliski doživetij in čutenj, s katerimi smo se srečali v preteklem letu. Vsak pri sebi, podobno kot oddaje, ki jih ob prelomu leta predvajajo na televiziji, nizamo dogodke, ki so nas razveseljevali, osupnili, opogumljali, radostili, vznemirjali, pa tudi tiste, ki so nas žalostili, nam jemali voljo in navdih, ter nas vodili po poteh razočaranja. Zato je morda današnji dan ravno pravšen za začetek popisovanja najinih poti v preteklem letu in blaga refleksija nanje.
Se ve, da tako kratki, samo dan ali dva trajajoči izleti, na katere skočiš kar tako, mimo grede, brez priprav in velikih načrtov, kot tista prava, epska potovanja, ki zahtevajo daljše vznemirjajoče priprave in tudi lepo števili dni za njihovo izvedbo, blagodejno vplivajo predvsem na psihično in povezano z njim na naše celostno počutje. Corona je v preteklem 2021, že drugo leto premetavala sem in tja celotno človeštvo, kot razburkano morje premetava nemočen čolniček na svoji gladini. Borili smo se skupaj in vsak zase. Prebolevali virus, eni manj, drugi bolj boleče, vendar nikoli ne vodoč, kako se bo bolezen pri vsakem posamezniku v resnici razvijala. Začetek leta je prinesel možnost cepljenja, kar je sicer pomenilo do določene mere umiritev razmer in zbiranje pogojev za "CERTIFIKAT PCT". Pomenil je nekakšen dodatni potni list, ki je vsaj v višku sezone dovoljeval prestop večine meja evropskih držav. Stalno spremljanje stanja okužb v posameznih državah pa je v preteklem letu dokončno krojilo in usmerjalo naše poti.
Tako kot v letu 2020, je tudi v letu 2021 pomlad prinesla manjše število okužb. Za cepljene ali prebolele se je tako začela konec maja kazati možnost posameznih prestopov državnih meja. Tipaje in malce nezaupljivo smo začeli delati načrte za bodoče izlete in potovanja. Za daljša potovanja ni bilo pravega poguma, je bil pa skok za dva motorista po Jadranski magistrali na jug, po dolgi, precej naporni zimi pravi balzam.
1. dan, sreda, 26 maj 2021; Kovor - Paklenica; 456 km
Na pot se običajno odpraviva konec ali začetek tedna, le redko to storiva sredi tedna. Tokrat pa kar nekako ni šlo. Letošnji maj se kar ni hotel spoprijateljiti s sončnim vremenom in višjimi temperaturami. Našo Gorenjsko je vztrajno zalival dež in hladile so jo nizke temperature. Pa tudi drugje ves maj ni bil nič prijazen pomladni mesec, zato sva dlje časa brez uspeha pogledovala za nekaj zaporednimi, če se le da toplimi, sončnimi dnevi, primernimi za motorista in njegovo na mraz precej občutljivo sopotnico. Dočakala sva jih šele zadnji teden najlepšega pomladnega meseca in takoj po deževnem torku, ki pa je napovedoval prihodnje sončne dni, v sredo sedla na motor. Jutro je bilo hladno, ceste so se komaj malo osušile, vendar pa je bila Gorenjska jasna in ko sva ob 7h zaropotala na domačem dvorišču, se je sonce ravno trudilo pokazati izza Kriške gore. Ni mu bilo lahko, kajti posamezne meglice so se vztrajno nastavljale predenj in mu jemale blagodejno toplino. 6 stopinj celzija je temperatura, ki je na motorju nisem preveč vesela, zato sem se tolažila, da bo sčasoma bolje. Pa ni bilo. Ko sva se zapeljala v Ljubljansko kotlino, sva se je hladu pridružila še megla in komaj sem čakala, da sva se pripeljala do Ivančne gorice, ko je sonce že zbralo toliko moči, da se je megla za silo razkadila. Voziva se mimo Žuženberka, spremlja naju "Krka sanjava" na desni in lepo urejeni vinogradi in zidanice na levi. Ko pri Vinici sonce dokončno zakraljuje na nebu in se temperatura vsaj malce dvigne, vožnja postane pravi užitek. Voziva se proti Z, skozi številne vasi Like in Korduna. Ko v Senju sedeva na klopco na promenadi in si ob spremljavi zvonjenja cerkvenih zvonov, ki naznanjajo, da je polovico dne že za nami, privoščiva malico, si od hladu kar malce okorele ude dokončno ogrejeva, saj se temperatura dvigne na dobrodošlih 20 stopinj. Iz reške smeri se začno usipati skupine motoristov. Marsikdo med njimi si prav tu privošči kavico. Pozornost nama vzbudijo srbski motoristi, z povsem novimi motorji, ki so tudi vozili Jadranko na ta sončen dan brez oblačka.
Nisva pristaša zelo hitre vožnje (čeprav plačane kazni zaradi prehitre vožnje, moje trditve ne podpirajo), pa tudi ne pretiranega polaganja ovinkov, saj obilica prtljage, ki jo običajno voziva s seboj na motorističnih potovanjih, ki prevladujejo med najinimi vožnjami, k tovrstnim podvigom ne prispeva preveč. Zato tudi vožnja do Paklenice, kot sinonimu za izživljanje in prikazovanje motorističnih vragolij nama ne pomeni kaj dosti, naju pa razveseljuje prelepa vožnja po sanjsko zaviti Jadranski magistrali. Kljub na desetine tisoče motorističnih kilometrov prevoženih skoraj vsej Evropi tudi nama pomeni prav ta cesta sam vrh motorističnih užitkov. Žal pa prav kot kamikaze vozeči motoristi, s svojimi mejnimi vožnjami nemalokrat okrnijo lepoto prevoženih kilometrov.
Vendar ta dan ni bilo tako. Prijetna je bila vožnja po skoraj prazni cesti. Svetloba se je lesketala na morski gladini, ko sva se bližala najinemu tokratnemu cilju...Paklenici.
 |
Kakšna pomladna košnja je že opravljena, rože pa so zaradi hladnega in deževnega vremena zadnje dni maja še vedno v varnem zavetju balkona
Postanek južno od Josipdola. Zavita je bila vožnja skozi vasi po Liki do Senja |
 |
Senj se kopa v opoldanskem soncu
|
Dokončno sem se na soncu ogrela... |
| Modrina...modro nebo, modro morje, prazna cesta, lepi ovinki...sanjsko |
 |
| Penzion Kiko v Paklenici naju ni gostil prvič. |
 |
| Prijetna soba z balkonom s pogledom na morje in privatno kopališče..., |
 |
| ... ki ga je kljub hladni vodi vredno preizkusiti. |
 |
| Dan je konec maja dolg, od Paklenice do nama zelo ljubega Zadra pa ne več kot uro prijetne vožnje, zato se nameniva dan zaključiti v tem zgodovinskem mestu. Prazne ulice so pravzaprav pričakovane, pa vseeno naju malce presenetijo. |
 |
| Promenada z menda najlepšim sončnim zahodom je v toplem popoldnevu takole samevala. |
 |
| Resda prehude gneče ne marava, vendar pa naju opustelo staro mestno jedro okoli katedrale ni navdajalo s posebnim optimizmom. Turistov kljub odsotnosti omejitev ni bilo... |
 |
| Ko sva zvečer sedla k večerji na teraso pred penzionom, nama je lastnica, sicer Dubovčanka, ki pa se preko leta preseli v Paklenico zaupala, da vodi družinski penzion, ki ga je nasledila po svojem ne dolgo nazaj umrlem očetu. Ker jo pot večkrat vodi v Dubrovnik, se pozanimava, kako deluje prehod mejni preko BiH v Neumu, saj imajo države izven EU dokaj nejasna in hitro spreminjajoča pravila vstopa v državo povezana s Covidom. Izveva, da se prehod preko Neuma smatra kot tranzit in zanj ni nikakršnih omejitev. |
https://goo.gl/maps/hY9Aa27BgJDfVFVV62. dan, četrtek, 27. maja 2021; Paklenica - Orebič ; 402 km
Najina tiha želja tokratnega potovanja je bila doseči najjužnejši del bivše države ob Jadranskem morju, Ulcinj. Poleg hrvaške obale sva torej želela prevoziti tudi črnogorsko, predvsem mična nama je Boka Kotorska. Vseeno pa sva ostala pri realnih ciljih, torej sva vozila po načelu, da nič ni v naprej določeno, pač po se načrti prilagajajo danim okoliščinam. Torej sva ta dan najina pričakovanja usmerila v vožnjo proti Pelješcu. Če sva še včeraj kolebala med tem ali naj se nanj zapeljeva po kopnem, torej preko bosanskega Neuma, ali se v bližini Ploč vkrcava na trajekt in si tako skrajšava pot in se istočasno izogneva prehajanju meddržavnih meja, pa sva se na podlagi sinočnjega pričevanja lastnice penziona z veseljem odločila, da trajekt izpustiva in se ob delti reke Neretve, mimo Stona, preko skoraj celotnega Pelješca popeljeva do Orebiča in se ustaviva v hotelu Bellevue.  |
| Že pri zajtrku je bilo videti, kakšne vrste gosti so nastanjeni v penzionu. Motoristom tudi Corona ne more do živega, ali pa so morda pogumnejši od ostalih popotnikov... |
 |
Odločiva se, da se tokrat izogneva jadranski klasiki in obideva Zadar, Biograd na moru, Pakuštane in podobna, sicer zanimiva srednje dalmatinska mesta in jo raje ubereva po notranjosti, dalmatinskem zaledju, po zanimivih, osamljenih cestah preko Obrovca in Benkovca in se morju ponovno približava šele tik pred Šibenikom.
Izogneva se tudi Primoštenu. V tem času leta namreč prislovično ožgana in neprijazna pokrajina dalmatinskega zaledja ponuja tako mikaven, kipeče zelen obraz, da bi ga bilo škoda zamuditi. Živahno pa ni samo rastlinje. Najino pozornost in pazljivost so pritegnile predvsem male želvice, ki niso preveč pazljivo in po predpisih prečkale ceste.
|
 |
Nad Trogirjem sva spet pri morju in pogled na čudovito razčlenjeno obalo je v cvetočem okvirju
še lepši .
|
 |
| Trogir, kot na dlani. Danes sicer manjše, predvsem turistično mesto, je bil v zgodovini, posebej v grških in rimskih, ter beneških časih pomembno mesto. Na te zgodovinske dni spominjajo izredno dobro ohranjeni arhitekturni ostanki v zgodovinskem jedru Trogirja, ki so ta del mesta uvrstile na Unescov seznam svetovne dediščine. |
 |
| Do Splita in naprej do Omiša se vrstijo plaže, ki navdajajo z željo, da se okopaš v kristalno čisti vodi, ki pa je vsaj za polovico motorističnega tandema malce prehladna. Je pa zato vožnja tik ob morju, po precej ozkih, pa praznih cestah, v senci številnih borovcev, že večkrat ponovljeno, pa vselej čudovito doživetje. Fotografija je iz Jesenic... |
 |
| Omiš, spet eno od meni zelo ljubih mest ob Jadranski obali. |
 |
| Razumljivo je, da je Omiš turistično oblegano mesto. Posledica tega pa je, da je v mestu tudi izven sezone težko najti parkirišče, posebej za dva motorista, ki ne želita puščati motorja daleč proč od mize, kjer si privoščita zasluženo osvežitev. |
 |
Ta se je torej ponudila nekaj km naprej od mestnega središča, kjer je bilo moč parkirati motor povsem poleg bifeja.
|
 |
| Prelepi pogledi naju spremljajo od Omiša proti jugu. Hribi se strmo spuščajo v morje. Kjer je nekaj več ravnine so v zgodovini zrasla naselja. Morda je Makarska eno izmed najbolj prepoznavnih. |
 |
| Midva pa sva tokrat pretegnila noge na plaži, ki se strmo spušča pod vasjo Blato, ki je sicer vpeta tako, kot večino tukajšnjih naselij, v vznožje pogorja Biokovo. |
 |
| Biokovo je sicer gorski greben, ki se dviguje nad obalo Jadranskega morja. Prične se v Omišu in se vleče vse do delte reke Neretve pri Pločah. Čeprav izgleda precej nedostopno in se strmo vzpenja, pa je vseeno lahko dostopno in asfaltirana cesta se vije vse do višine 1700 m. |
 |
| Kilometri po lepo zaviti, skoraj povsem prazni cesti, ob čudovitih pogledih hitro kopnijo. Naselja pod gorovjem Biokovo sva pustila za sabo in že sva priča Neretvi, ki vtira poti svojim kanalom, da se končno izlije v morje. |
 |
| Še prej pa mora, seveda, napojiti žejna polja, in omogočiti rast različnim vrstam zelenjave in sadja. Ni ga malo iz neretvanske doline tudi pri nas. |
 |
| Rodovitno zemljo zamenja kamenje, v daljavi se že vidi edini bosanski dostop do Jadrana, mesto Neum. Ta preseka Hrvaško na dva dela in hkrati potnike postavi pred dejstvo, da morajo v le nekaj km dvakrat prečkati meddržavni meji. Roko na srce, bosanski cariniki in policisti opravijo svoje delo bolj z levo roko, med tem ko se hrvaško osebje precej bolj trudi, saj hočeš, nočeš je to meja z Evropsko unijo. |
 |
| Še zadnjih nekaj km po celini, ob kanalu, ki loči polotok Pelješac od celine. Kanal je veliko gojišče školjk, za obiskovalca pa je tamkajšnja obala resnična paša za oči. |
 |
| Nekaj let naju že ni bilo na Pelješcu, zato naju preseneti, kako na skoraj povsem nerodovitni zemlji sadijo vinsko trto. |
 |
| Predenj iz V dela polotoka zapeljeva na njegov Z del se še ustaviva na plaži. Potipava vodo, ki je za enega od naju kar topla, za drugega pa kar hladna. Sama samcata uživava v spokojnosti in miru. |
 |
| Sonce je še visoko, ko se peljeva po v živo skalo vsekani cesti proti SZ delu polotoka Pelješac, proti Orebiču |
 |
| Nastanjena sva v tamkajšnjem hotel Bellevue, ki velja za prvi hotel v tem mestu. Kljub številnim predelavam in posodobitvam še vedno ohranja prvotno arhitekturno zasnovo iz 30 let prejšnjega stoletja, ko je sam kraljeval pod slabih 1000 m visoko goro sv. Ilija. Fotografije, ki pričajo o tistih časih, ko so si tovrstne dopuste lahko privoščili le petičneži, lastniki ponosno razstavljajo v avli hotela. |
 |
| Sama sva bila nastanjena v novejših depandansah... |
 |
| ... s čudovito teraso tik poleg morja. |
 |
| Pred večerjo v hotelu sva imela še dovolj časa za dolg sprehod po stezi ob obali, ki naju je pripeljal do središča kraja in do luke, od koder vozijo trajekti na otok Korčula. Nekaj prehojenih km je dodobra pretegnilo najine na motorju kar malo zakrnele noge, spodbudilo pa je tudi najina želodčka, da sva se z veseljem odpravila k večerji. Zelo dobra hrana, pa tudi pivo in domače vino, ki sta bila (nenadejano) v poljubni količini všteta v ceno, so že tako prijetnemu dnevu dodali še piko na i. |
3. dan, petek, 28. maj 2021; Orebič - Lovište - Dubrovnik - Konavle - Orebič; 341 km
Kot že rečeno, je bil tihi cilj najinega tokratnega potepanje Ulcinj, vendar s pričakovanimi prilagoditvami, ki jih je pogojevala pandemija, ki je tako takrat, kot še danes s seboj prinašala številne omejitve. Ker se sezona še ni pričela in turisti še niso kazali prevelikega navdušenja za obisk turističnih krajev, so si nekatere države privoščile, da niso dorekle pogoje in zahteve, ki naj bi jih ob vstopu v njihovo državo izpolnjeval potencialni turist. Ena od takih držav je bila tudi Črna gora. Kljub iskanju informacij v zvezi s prehodnostjo njihove meje, nisva uspela najti natančnih določil v zvezi s tem. Odločila sva se torej, da ostane Ulcinj najin cilj prihodnjega potovanja v te kraje. Ker pa le nisva hotela tako tako na hitro zapustiti tople Dalmacije in ker sva vseeno želela čim globlje na jug, sva se odločila, da za noč podaljšava bivanje v hotelu v Orebiču in ta dan izkoristiva za skok tja dol do Dubrovnika in še dlje, skoraj do črnogorske meje. Prijeten, lahko bi rekla poletni dan, tako ni bil preveč naporen, bil pa je prav lepo izkoriščen.
 |
| Depandansa hotela Bellevue v Orebiču, kjer sva se odločila podaljšati bivanje še za eno noč. |
 |
| Pred nama je bil, dolg in poln dan, jutro pa tako mamljivo, da ga je bilo potrebno izkoristiti. Tekla sva od Vignja, pogledi pa so nama uhajali preko Pelješkega kanala na otok in mesto Korčulo, ki se je zdel le lučaj proč in v nama prebudil kar nekaj spominov. |
 |
| Zajtrk na hotelski terasi je po teku precej bolj prijal. |
 |
| Predenj sva se podala proti jugu, proti Dubrovniku, sva se peljala še po Pelješcu proti koncu polotoka in se preko prelaza spustila v Lovište. Kraj na skrajnem SZ otoka in vzpona na prelaz nad njim je bil vsakodnevni kolesarski poligon za mojega šoferja, ko sva pred leti preživljala poletni dopust v Vignju. |
 |
| Lovište, zaspan kraj, skoraj na koncu sveta (res pa na koncu polotoka Pelješca) s kako gostilno, bifejem, pa nekaj penzioni in kampom, je bil na ta sicer poletno topel pomladni dan podoben mestu duhov. |
 |
| Nazaj iz Lovišta proti Orebiču. Preko kanala se vidi prelepo staro mesto Korčula. |
 |
| Novo na Pelješcu...vinogradi in trasa za cesto, ki bo preko pelješkega mostu povezovala kraje južno od Neuma, torej tudi Dubrovnik, z matico Hrvaško. |
 |
| Kjer se polotok Pelješac stika s celino najdemo mesto Ston. Arheološki ostanki tega mesta segajo v rimsko dobo, vendar pa so Ston, kot je videti še danes, začeli graditi Dubrovčani v prvi polovici 14. stoletja, ko so zavzeli polotok Pelješac. |
 |
V obrambne namene so v Stonu Dubrovčani zgradili 7,5 km dolg zid, ki so ga utrdili z več mogočnimi utrdbami.
|
 |
| Južno od Stona je promet zelo redek in se zgosti šele nekaj km pred Dubrovnikom. Dobre 50 km dolgo pot pa spremljajo osupljivo lepi pogledi na razčlenjeno, na momente tudi divjo obalo in v soncu lesketajoče morje. Vožnjo pa popestrijo tudi male , danes predvsem turistične vasice, s čudovitimi plažami in kristalnim morjem |
 |
| In že sva tukaj pred Tudžmanom. Pravzaprav pred impozantnim mostom, ki nosi ime po prvem hrvaškem predsedniku. Velikokrat sva se že ustavila na ploščadi pred njim in tudi tokrat je bilo tako. Običajno se šele tu odločiva, ali bova zapeljala s ceste v srednjeveško mesto, ali se bova peljala nad njim naprej proti jugu. |
 |
| Tokrat prav velike dileme ni bilo, saj pravzaprav sva se pripeljala do Dubrovnika. In seveda motoristični privilegij...lahko se pripelješ prav pred mestna vrata. |
 |
| Tako praznega Straduna, okolice plač, cerkva in trdnjav v Dubrovniku, verjamem, že dolgo ni bilo videti. Prazni so bili tudi bifeji, kavarne in restavracije. Vseeno pa sva tudi tokrat pila v Dubrovniku nesramno drago kavo in pivo. |
 |
| Imela sva dovolj časa, zato sva zatišje z veseljem izkoristila in obhodila dobršen del starega mesta. |
 |
Po legendi naj bi začetki mesta Dubrovnik segali v 7. stoletje, ko naj bi mesto nastalo na temeljih rimskega mesta. Pozneje je mesto svojo blaginjo gradilo na pomorski trgovini in diplomaciji. Najplodovitejši razvoj je Dubrovnik doživel v času Dubrovniške republike v 15. in 16. stoletju. Zaton je Dubrovniška republika doživela v 18. stoletju in bila leta 1808 razpuščena. Dubrovnik je sicer najjužnejše hrvaško mesto, z izjemno ugodno klimo. Predvsem pa je Dubrovnik danes v svetu prepoznavni biser Hrvaške in Jadranskega morja.
|
 |
| Peljala sva se še naprej proti jugu. Po lokalnih cestah sva prevozila še kakih 40 km. Nekaj km od Dubrovnika se še nizajo naselja, letališče Čilipi je presenetljivo moderno in veliko, od tod dalje pa so naselja vse redkejša, polja neobdelana in zapuščena...Bližala sva se Črni gori, toda to sva prihranila za prihodnjič... |
 |
Po skoraj enaki poti sva se vrnila nazaj v Orebič in ujela še ravno dovolj sonca za skok v ne preveč toplo morje.
|
4. dan, sobota, 29. maj 2021; Orebič - Ston - Dalmatinska Zagora - Sinj - Drniš - Šibenik; 340 km
Nedvomno sodijo odseki Jadranske magistrale v sam vrh motorističnih cest v Evropi. Meni najljubši so tisti med Rijeko in Maslenico, pa med Omišem in Pločami, pa tudi odsek v okolici Dubrovnika, vsekakor pa so mi ljubi tudi črnogorski odseki mimo Boke Kotorske, Sv. Štefana in Budve. Ker sva celotno Jadranko prevozila že več kot enkrat, sva se odločila, da tokrat ob povratku pogledava še malo preko gora, ki se strmo vzpenjajo tik nad morjem. Raziskovala sva torej Dalmatinsko Zagoro. Tod sva se vozila le z avtom po avtocesti, ki se je nedolgo nazaj zarezala v zagorsko področje in s svojim zahodnim trakom pelje do Ploč, med tem ko z vzhodnim popelje romarje v BiH, do Medjugoja. Dalmatinska Zagora, kjer so včasih krojili srečo in nesrečo ljudi tamkajšnji hajduki, je 150 km dolgo področje, ki se začne v zaledju Šibenika in sega do bosansko hercegovske meje. Je pravzaprav zaledje dalmatinske obale, a jo od nje loči gorski hrbet več gorskih vrhov, najbolj poznan med njimi je Biokovo. Tako se torej Dalmatinska Zagora širi za temi gorami in se na JV zaključi pri mestu Vrgorac. Med pomembnejša mesta tega področja sodijo tudi Imotski, Trilj, Drniš, Sinj, Knin. V Dalmatinsko Zagoro sodi tudi NP Krka. Področje je po večini kraško, le sem in tja večje količine vode omogočijo bogatejšo vegetacijo. V preteklosti so pridelovali vino in tobak, danes pridelujejo tudi povrtnine. Zadnje čase je razvoj usmerjen predvsem v turizem, kljub temu pa je odseljevanje ljudi iz tega področja veliko, saj se je v letih 2011 do 2016 odselilo 20% tamkajšnjih prebivalcev.
 |
| Do Ploč se torej vračava po isti poti, po kateri sva tudi prihajala. Školčišča v morskem zalivu, ki ločijo Pelješac od celine, naju spomnijo na čase, ko so v restavracijah v Neumu bogato služili z trumami turistov, ki so se gostili s sicer prepovedanimi školjkami. Tega danes seveda ni več in nekdaj nabito polna parkirišča ostajajo prazna, tamkajšnja gostišča pa zaprta. |
 |
| Edinemu bosansko hercegovskemu obalnemu mestu Neum pa ostajajo mogočni hoteli zgrajeni v časih socializma, ki jih po malem razjeda zob časa. |
 |
| Pelješki most le lučaj stran od Neuma. |
 |
| Konec maja, je bila gradnja mostu, ki polotok Pelješac povezuje s celino v zaključni fazi. Vsa dela, ki obsegajo tudi novo cesto preko Pelješca je v 80 % financirala EU, najbrž z željo svojim celinskim državljanom čim bolj približati toplo mediteransko sonce in morje. Dela na mostu so bila zaključena že meseca julija, ceste na Pelješcu pa naj bi bile zgrajena v prihodnjem letu. |
 |
| Spet sva pri Neretvi in njeni delti. Običajno se tod voziva v času obiranja mandarin, tokrat bo do slastnih sadežev potrebno počakati še celo dolgo, vroče poletje. |
 |
| V Pločah zapustiva ustaljene poti in se zapeljeva proti Vragorcu in tako na južnem delu vstopiva v področje Dalmatinske Zagore. |
 |
| Menda sta trta in tobak tod glavni kulturi že od nekdaj... |
 |
| Kjer je voda, tam je tudi pridelek bogat. V novejših časih pridelujejo tudi zelenjavo, ki jo prodajajo v notranjost države. |
 |
| V osnovi pa je to področje kraško in koder vode primanjkuje, je rastje veliko bolj borno. |
 |
| Vzdolž hribov se spuščava in dvigava... |
 |
| Zapuščenih domov ljudi, ki so drugod poiskali manj trd kruh je veliko. |
 |
| Vozila sva se seveda po lokalnih in regionalnih cestah. Resnici na ljubo je bilo tako slabo cesto težko najti tudi v najbolj zakotnih krajih. |
 |
| Po večini so ceste zelo dobre in... |
 |
| ... odlične. |
 |
| Pripeljeva se skoraj do Imotska, kjer se usmeriva proti SZ. |
 |
| V Trilju prečiva reko Cetino. |
 |
| Sinj. Mesto slovi po Sinjski alki, viteški igri, ki obeležuje zmago domačinov nad zavojevalskimi Turki. |
 |
| Spokojna pokrajina proti Drnišu |
 |
| Plato na Drnišem z lepim pogledom na mesto in polja pod njim. Mesto je posebej ponosno, da je tod svoj posthumni mir našel Ivan Meštrovič, arhitekt, kipar, pa tudi pisatelj in politik, za katerega biografija pravi, da sodi med največje svetovne umetnike. |
 |
V Drnišu se odločiva, da skočiva še do NP Krka, vendar ugotoviva, da si NP zasluži celodnevni obisk, zato ga preloživa na prihodnjič.
|
 |
Pa sva spet pri Tudmanu. Na šibeniški Rivi Doktora Franje Tudmana je namreč najin hotel Jadran, kjer sva pristala to popoldne. Vzdušje je tukaj bolj živahno, (morda zaradi sobote), zato nama večerja na rivi pričara že skoraj dopustniško razpoloženje.
|
5. dan, nedelja, 30. maj 2021; Šibenik - Baška (Krk); 312 km
Lepo, toplo jutro na šibeniški promenadi je pravzaprav botrovalo najini odločitvi, da se danes še ne odpraviva v domače loge, pač pa se vračava po, kot že rečeno, enem najlepših odsekov Jadranke in preko mostu vstopiva na Krk ter poiščeva prenočišče na južnem koncu tega otoka, v Baški. Ker je za naju ČAS že nekaj časa precej raztegljiva in prilagodljiva kategorija, sva torej brez problema najino potovanje podaljšala za en dan. Res sem vesela sem, da so minili časi, ko sem tudi sama štela in prebirala ter razmišljala, kako čim bolj koristno in prijetno izkoristiti skromno odmerjene dneve, ki se jim reče DOPUST.
Tudi tokrat najina pot ni potekala ob obali, pač pa sva se kar hitro usmerila v notranjost in se vozila po izredno dobrih in v tem času povsem praznih cestah. Na poti proti Benkovcu, v zaledju Biograda na moru, sva se peljala preko sicer naravno lepega, sicer pa redko naseljenega področja, ki je bilo v skupni državi očitno poseljeno s srbskim prebivalstvom, o čemer danes pričajo še vedno napol porušene hiše, kot tudi pravoslavna pokopališča.
Vožnja je bila vse do otoka Krk lepa, umirjena. Vesela sem bila, da kljub nedelji ni bilo v smeri proti jugu preveliko število motoristov, ki do skrajnosti preizkušajo svoje zmogljivosti in zmogljivosti svojega motorja. V neprijetnem spominu mi je namreč ostala zadnja topla oktobrska nedelja pred dvema letoma, ko sva se v nedeljskem dopoldnevu vračala iz Paga in je v nasprotni smeri vozilo na desetine uživačev na dveh kolesih, po večini s precej konji pod sabo. Ker so bili v glavnem enodnevni slovenski motoristi in torej precej na tesnem s časom, so svoje konjičke priganjali skoraj do onemoglosti. Nama, no vsaj meni, kot nasprotno vozečima res ni bilo preveč prijetno, saj nikoli nisem vedela ali bo bližajoči se motorist izpeljal ovinek ali pa bo morda ob padcu iz ceste "pometel" tudi naju.
No, kot rečeno je bila tokrat vožnja umirjena in prijetna vse do Krka, kjer se je promet nekolikanj zgostil, saj so obiskovalci iz celine zaključevali svoj vikend.
 |
| Nedeljski, jutranji sprehod po Šibeniku je prebudil lahkoto, zajtrk pred hotelom na Rivi pa željo, da bivanje "na morju" malce podaljšava. |
 |
| Jutranji ritual ali lepemu dnevu naproti... |
 |
| Ko se peljeva po Tudmanovi Rivi mesto še spi... |
 |
| Preko Šibeniškega mostu zapustiva mesto, ki se je v 10. stoletju razvilo na vzpetinah okoli pristanišča. Ena od vzpetin tudi gosti dominantno trdnjavo, ki je v srednjem veku nudila uspešno obrambo pred Turškimi vpadi. Sicer pa Šibenik poleg trdnjave premore vrsto čudovitih srednjeveških stavb zbranih okoli mestne katedrale, ki je kot najpomembnejši tukajšnji kulturno zgodovinski spomenik vpisana na Unescov seznam. |
 |
| V Grabovcih sva že globoko na celini. |
 |
| Dobre ceste, speljane po zeleni pokrajini, so povsem prazne. |
 |
| Začelo se je pri vasi Vukšič, ko sva sredi strnjene vasi opazila napol porušene hiše, ostanke iz vojne izpred 30 let. |
 |
| Spokojna pokrajina... |
 |
| ... veliko število porušenih hiš,... |
 |
| ...pa vseeno kar lepo vzdrževano pravoslavno pokopališče... |
 |
| Menda je vreme onkraj Velebita slabše, a za enkrat gorovje uspešno preprečuje oblakom prehod na morsko stran. |
 |
| Obrovac, mesto pod Velebitom, danes kar nekam zapuščeno, medtem ko je desetletja nazaj tukajšnja cesta pomenila najkrajšo povezavo s Srednjo Dalmacijo. Tudi za turiste iz Slovenije. |
 |
| Krški most... |
 |
| Vikend gosti zapuščajo otok... |
 |
| Pogled iz terase najinega Apartmaja... |
 |
| Vreme je žugalo s črnimi oblaki, vendar kaj otipljivejšega kot nekaj vetra ni zmoglo... |
 |
| Morda kakšna stopinja manj, pa vseeno dovolj za posedanje na sončku... |
https://goo.gl/maps/PBngN6ZeeycNq2am8
6. dan, ponedeljek, 31. maj 2021; Baška - Fužine - Delnice - Babno polje - Kovor; 248 km
Vreme se je odločilo, da bo tokrat prijazno in nama ne bo zagrenilo zadnji dan najinega potovanja s kako pošiljko dežja. Vsekakor velja, da sva bila prav tik pred koncem najinih motorističnih potovanj že nekajkrat pošteno mokra in pravzaprav sva zelo redko zapeljala na domače dvorišče v toplem in sončnem vremenu. Tokrat pa sva se torej zbudila v zadnje majsko jutro, ki nebi moglo biti lepše. Kratek sprehod po Baški, kavica v sosednji kavarni, pa spet poznan ritual jutranjega pakiranja in odhod.
Promet po otoku je redek, nekaj časa nama vzame le čakanje pred mostom, saj spuščajo vozila zaradi obnovitvenih del preko njega le v eni smeri. Ko zapustiva otok, se kar takoj poženeva v hribe, od koder še zadnjič pomahava morju. Voziva se po stranskih cestah Gorskega Kotorja. Kratek skok iz smeri na kavico v Delnice, nato pa preko NP Risnjak do Babnega polja. Medtem, ko policist skrbno pregleduje najina dokumenta v zvezi s cepljenji nama pove, da je bilo tokratno jutro po bloški maniri zelo mrzlo, saj se je termometer spustil na ledišče. Ko opraviva še zadnje formalnosti in sva zahvaljujoč cepljenju prosta karantene, se počasi in z užitkom peljeva proti domu, kajti trenutno sonček prav prijetno greje in ledeno jutro je tudi tu na Blokah že davno mimo.
 |
| Najin barvit apartma v jutranjem soncu... |
 |
| Malce potrpljenja na mostu, saj je zaradi del promet enosmeren. |
 |
| Vzpon proti Hreljinu... |
 |
| ... kjer sva kar dobro zagrizla v hrib. |
 |
| Gorski Kotar je predvsem gozdno področje, ... |
 |
| ...divje in redko naseljeno. |
 |
| V naselju Plase sva le še za trenutek ujela pogled na Bakarski zaliv. |
 |
Sva že globoko na področju Gorskega Kotarja. Po 2. svetovni vojni so ljudje iz tega področja množično odhajali za prijaznejšim življenjem. Čeprav je morje dokaj blizu, pa ni več vpliva sredozemskega podnebja. Zime so zato hladne z obilico snežnih padavin. Zadnje čase življenje v nekatera obnovljena naselja vračajo poizkusi oživitve turizma.
Naselje Zlobin je eno izmed njih. |
 |
| Najbolj turistično zavzeto pa je naselje Fužine, ki leži na robu Liškega polja, v osrednjem delu Gorskega Kotarja. |
 |
| Kraj premore klimatsko zdravilišče, ki omogoča,... |
 |
| ...da domačini ostajajo na svojih domovih in jih preurejajo v turistične objekte. |
 |
| Še dobrih 15 km je od Fužin do glavnega mesta Gorskega kotarja, do Delnic. Po predahu naju čaka še eden od motorističnih presežnikov, vožnja preko NP Risnjak do slovenske meje in naprej preko Bloške planote. |
Še predenj sva zgodaj popoldne motor postavila v garažo sva se oglasila v najini gostilni in obredno pojedla ocvrtega piščanca. Ni pametno izzivati sreče in si nakopati božje jeze, saj sta tudi na tej poti budno pazila na naju, da sva srečno in brez nezgod prevozila vseh 2115 km.
KONEC
