NIZOZEMSKA Z AVTOM, PRIKOLICO ter KOLESI

 od 21.05. DO 4. 06. 2023

 

1. dan, nedelja, 21. maj 2023; Kovor – Ebrnhahn (na pol poti med Frankfurtom in Bonnom; 878 km;

Kar nekaj zadnjih let je bil motor prevozno sredstvo, s katerim sva se odpravljala na daljša, dolga, pa tudi zelo dolga potovanja. Skoraj so že pozabljeni časi, ko sva sama in še prej z otroki po Evropi križarila s prikolica. S to, ali tisto našo staro, s katero smo se vozili naokoli pred skoraj tridesetimi leti, ko na cestah še ni bilo duha ne sluha o avtodomih. Ta zadnja leta nama je prikolica služila zgolj za krajša potovanja, največkrat povezana s kolesarjenjem. Skoraj iz naftalina, bi se lahko reklo, sva jo potegnila in se podala na Nizozemsko, kakopak, na kolesarjenje.

V soboto smo praznovali Evin in Janov rojstni dan. Vnuka naju vedno napolnita s pozitivno energijo, zato sva to nedeljsko jutro spočita odšla na pot. Pot je bila ta dan tudi najin cilj. Priti čim hitreje, čim bliže Amsterdamu, pri čemer pa je seveda varnost in ugodno počutje najpomembnejše. Avtocesta je za tako pot seveda najracionalnejša odločitev. Že od nekdaj sva v transferju s prikolico za prenočevanje uporabljala počivališča. Največkrat v Franciji, Italiji in Španiji. Kljub zgodbam, ki krožijo o pretečih nevarnostih za počitniška vozila v teh sredozemskih državah, midva nisva imela slabih izkušenj. Seveda pa je potrebno ob tem biti pozoren, katere države ne dovolijo spanja na počivališčih, ena od takih je tudi Nizozemska.  Ker sva bila še v Nemčiji, sva se tudi tokrat odločila za tak način prenočevanja. Nekaj nevšečnosti so nama res povzročila polna počivališča, ki so seveda posledica povečanega tovornega prometa predvsem v Nemčiji, pa tudi dejstva, da je bil vikend, ko kamionom ni dovoljeno voziti po avtocestah. Nekje na pol poti med Frankfurtom in Bonnom, po skoraj 900 km vožnje, ob skorajšnjem zatonu dneva, sva začela iskati prostor za prenočevanje in ga tudi našla. Kljub "mrcinam", ki so bile parkirane okoli naju, sva noč mirno prespala, prikolica pa nama nudi tudi vse, kar na takih postankih potrebujeva za prijetno počutje.

Najin konvoj na črpalki na Hrušici. Avstrijska vinjeta in poln rezervuar za avto, za naju pa bombončki v pločevinasti škatlici, brez katerih se ne gre na pot.

 

2.  dan; ponedeljek, 22. maj 2023; nadaljevanje poti do kampa Zeeburg Amsterdam, 321 km z avtom; popoldansko kolesarjenje po Amsterdamu 20 km;

Zadnjih 300 in nekaj kilometrov sva hitro prevozila in bila skoraj prezgodnja za avtomatski check inn v kampu ki je bil mogoč od 13 h dalje. Kamp je kake 4 km oddaljen od središča mesta. Na njihovi spletni strani je bilo zadnje dni videti, da se zaradi obetajočega lepega vremena in prihajajočih binkoštnih praznikov hitro polni. Odločitev, da sva tudi midva preko interneta rezervirala in vplačala nekaj nočitev v tem kampu, je bila vsekakor smiselna, saj bi v nasprotnem primeru najbrž ostala pred zaprtimi vrati. Vsako noč je bil kamp. namreč, polno zaseden.

Majsko popoldne je bilo dovolj dolgo, da sva po namestitvi v kampu imela še zadosti časa, da s kolesi prekrižariva staro mestno jedro Amsterdama po dolgem in počez. In to dobesedno. Branko si je že doma v Garmin naložil kolesarsko pot, ki naju je vodila ob neštetih kanalih, preko še številčnejših mostov, po živahnih ulicah in trgih, da sva dodobra začutila utrip mesta in uživala v njegovem razposajenem vzdušju.

Ve se, da je Amsterdam mesto koles in kolesarjev, pa je njihova množica kljub vsemu osupljiva. Predvsem je govor o starem mestnem jedru Amsterdama. S kolesi se tod vozijo vsi. Med kanali, po ozkih ulicah, bi bilo vsakršno drugo prevozno sredstvo, najbrž, težko uporabiti. Zato se le sem in tja počasi in tipajoče med množico kolesarjev prebija kakšen avtomobil tamkaj živečega domačina. Malce izven strogega starega dela mesta vozijo tudi zelo uporabljeni tramvaji. In seveda čolni in ladjice, to so prevozna sredstva ožjega Amsterdama. Če se vrnem h kolesarjem, vsi se vozijo brez čelade, tudi otroci. Razumljivo se manjši otroci ne vozijo sami, pač pa jih na biciklih vozijo starši. Tricikli, ki skoraj spominjajo na tiste, s katerim so naše branjevke včasih vozile zelenjavo na tržnico so njihova družinska prevozna sredstva. Le  modernejši so, z  vgrajenimi varnostnimi pasovi s katerimi so otroci pripeti ali pa tudi ne, čelade pa nima nihče. Za naše razmere, pa so vsi otroci, ki sedijo v njih, zelo lahko oblečeni. Popularni so električni tricikli, v katerih starši zlahka prevažajo tudi tri otroke. Očitno se  tako vozijo ob vsakršnem vremenu, saj se preko tricikla lahko napne tudi cerada, za zaščito proti dežju in mrazu. Otroke starejši vozijo tudi na sedežih za balanco (kot so se otroci včasih vozili pri nas) ali na sedežih na prtljažniku. Odgovor na vprašanje, zakaj starši v Amsterdamu vozijo na biciklih, običajno kar na zadnjem prtljažniku, tudi  že  najstniške otroke, ki jim dolge noge nekontrolirano bingljajo naokoli, najdemo najbrž v varnosti. Otrok in mlajših najstnikov na biciklih v Amsterdamu ni videti. Kolesarski promet je namreč tu zelo gost in tekoč, tukajšnji  kolesarji pa očitno z obilico kolesarske kondicije, saj se kljub slabim biciklom, vozijo zelo hitro. Domačim kolesarjem, vajenim vsakodnevnega kolesarjenja po znanih kolesarskih poteh, hitrost in gostota prometa ne pomenita težav, za tuje kolesarje pa je kolesarjenje skozi mestni vrvež in gnečo, ki jo tukaj za razliko od vsepovsod drugod, povzročajo kolesarji,  psihično precej utrudljivo, lahko pa tudi nevarno, saj je potrebno biti zelo pazljiv in budno spremljati dogajanje okoli sebe. Čeprav nisem ravno začetnik na kolesu, pa sem se v največji prometni konjici, ko so bile ceste polne kolesarjev, ki so se vračali iz službe, v triciklih vozili otroke iz šole in vrtca, ali hiteli po drugih opravkih, počutita skoraj tako negotovo, kot pred desetletji, ko sem po opravljenim vozniškem izpitu prvič sama sedla za volan avtomobila.

Široke štiripasovne avtoceste na Nizozemskem niso plačljive. Omejitev za osebna vozila je ponoči 130 in podnevi 100 km/h. Kljub temu, da je na cesti veliko pločevine, je promet tekoč in enakomerno hiter, brez pretiranih pospeševanj in prav takih zmanjševanj hitrosti.

Na cilju, v kampu. Skrbno odmerjena parcela s pravkar pokošeno travico in skoraj poletno vreme ...

...ter za enkrat še domače pivo...neprecenljivo.

Zajahava kolesi in se skupaj s številnimi drugimi kolesarji zapeljeva ...

...proti staremu delu mesta.

Živahno je tako na suhem, kot na vodi.

Tudi policajka uživa, ko ob spomeniku na glavnem trgu Dam zganja vragolije na motorju. 

Trg Dam je osrednji amsterdamski trg, kjer se je v 12. stoletju vse začelo.

Gost promet po kanalih. Kdo ima prednost?

Večji, stalno privezani čolni služijo za stanovanja.

Mostovi, takšni in...

...drugačni;

kanali, široki in...

...ozki,...

...povsod pa razposajeni ljudje v tem toplem, skoraj poletnem ponedeljkovem popoldnevu.

Ko se vračava nazaj v kamp, pa za slovo še množica sprehajalcev na obrobju mesta.

3. dan; torek, 23. maja 2023; ogled Amsterdama; 20 km s kolesom;

Amsterdam je glavno mesto Nizozemske. Leži v pokrajini Severna Holandija. Skupaj z predmestji ima okoli milijon in pol prebivalcev. Zaradi svojih številnih kanalov ga imenujejo tudi  »Severne Benetke«, Ime je mesto dobilo po reki Amstel, Amsterdam, namreč, pomeni »jez na reki Amstel«.

Prvi zametki mesta izhajajo iz 12. stoletja, ko je bil Amsterdam zgolj majhna ribiška vasica, pospešen razvoj pa je doživel v času t. i. zlate dobe v drugi polovici 16. in prvi polovici 17. stoletja, ko je zaradi silovitega razvoja trgovine postal eno najpomembnejših pristanišč na svetu, istočasno pa tudi svetovno finančno središče in center trgovine z diamanti. V 19. in 20. stoletju se je Amsterdam močno razširil in v njegovi okolici so se oblikovala številna nova mesta. 

Amsterdam ostaja finančno in kulturno središče Nizozemske, v njem imajo sedež številne močne nizozemske korporacije in borza. Poleg zgodovinskih kanalov si turisti v mestu ogledajo lahko skoraj brez števila muzejev vseh vrst. Najbolj obiskani med njimi so  Rijksmuseum, Muzej Van Gogha in hiša Ane Frank, seveda pa turiste privlačijo tudi slavna Rdeča četrt in kanabis kavarne. Skupno Amsterdam gosti letno več kot 15 milijonov turistov, kar je za mesto in njene prebivalce vse večji izziv.

Jutranji sprehod po okolici kampa sva izrabila za nabiranje pravkar dozorelega bezga, ki sva ga v omleti pojedla za zajtrk, ter kopriv, ki so popestrile kosilo.

Po  novo odkriti kolesarski stezi ponovno v mesto.

Prva postaja Rijksmuseum, največji nacionalni muzej na Nizozemskem. 

Tako kot ostali, tudi midva pripneva kolesi na za to zgrajeno ograjo.

Na tabli pred muzejem sva prebrala, da vstopnic na internetu za ta dan, kljub zgodnji uri ni moč več kupiti. Malce poklapana sva vseeno poizkusila pri okencu pred muzejem in karti ... dobila.

Prostoren atrij pred muzejem gosti restavracijo, garderobo in trgovino.

Knjižnica, ki ni samo muzej, ampak služi svojemu namenu.

Muzej je hkrati umetnostni in zgodovinski, saj slike na katerih so znani umetniki upodabljali aktualno dogodke svojega časa ne predstavljajo le slikarske umetnine, pač pa so hkrati tudi zgodovinske pričevalke. 

Od 9. do sredine 16. stoletja so Nizozemski vladali različni vladarji: francoski kralji, burgundski vojvode, nasledili so jih Habsburžani in nazadnje španski kralji. Protestantski Nizozemci so se uprli katoliškemu španskemu kralju in po 80 let trajajoči vojni dosegli neodvisnost. Nizozemska republika je bila ustanovljena leta 1581, nizozemski Kraljice in kralji  pa so še dandanes potomci princa Viljema I. Oranskega, ki je v letih 1572-1581 vodil Nizozemce v zmagoviti boj za versko in politično svobodo. Sledila je zlata doba Nizozemske. V deželo so pritekala neznanska bogastva iz daljnih dežel velikanskega nizozemskega kolonialnega imperija. V 17. stoletju je bila Nizozemska že središče bančništva, industrije in umetnosti ter vodilna evropska pomorska sila. V samostojni državi, republiki Nizozemski, so se še bolj razcvetele trgovina, kultura, znanost in umetnost. Vendar pa je to blagostanje trajalo le dobrih sto let. Začele so se stalne vojne z Anglijo in Francijo, ki so državo oslabile, tako, da je v 18. stoletju začela stagnirati. Po vzoru francoske revolucije je nastala na njenem ozemlju Batavska republika, ki pa jo je Napoleon že naslednje leto spremenil v kraljevino in priključil Franciji. Z dunajskim kongresom je leta 1815 na ozemlju današnjega Beneluksa nastala Kraljevina združene Nizozemske, po odcepitvi kraljevine Belgije (1831) pa se je formirala današnja kraljevina Nizozemska. V prvi svetovni vojni je Nizozemska ostala nevtralna, med drugo svetovno vojno pa jo je zasedla Hitlerjeva Nemčija.

Vzdušje v muzeju zelo neformalno in sproščeno.

Poudarek razstave je na umetnikih 17. stoletja, med njimi pa na Rembrandtu, najpomembnejšem med njimi ter njegovi sliki Nočna straža. Za poznavalce vsekakor neprecenljiva študija najvrednejšega eksponata muzeja.

Po ogledu muzeja, ki traja kar nekaj ur, se prileže kavica v parku pred njim.

Še za spomin...

Mednarodno amsterdamsko gledališče...

Muzej Anne Frank...

...privlači predvsem mlade, ki potrpežljivo čakajo na vstop.

Rdeča ulica podnevi ni nič posebnega... razen cena vaflev. Za dva, sicer dobra vafla je potrebno odšteti skoraj 20 Eur.

Do nedavna je bila v Rdeči ulici prepovedano le javno pitje alkohola, zaradi raznih izgredov, pa velja od letos dalje tudi ta prepoved.

Bazilika svetega Nikolaja.

Dominantna stavba železniške postaje odraža pomembnost železniškega prometa na Nizozemskem. Uporaba biciklov, kot prevozna sredstva za vsakdanjo rabo, je mogoča tudi zaradi odlične železniške povezave Amsterdama z okoliškimi mesti. Poleg železniške postaje so pred nedavnim odprli ogromno novo parkirno hišo za ... bicikle. Vsakdanja praksa zaposlenih, ki se dnevno z vlakom vozijo na delo v Amsterdam je, da se z dela do železniške postaje odpeljejo z kolesom, ga pustijo v parkirni hiši, se z vlakom odpeljejo domov na periferijo, naslednji dan pa po tem, ko se z vlakom pripeljejo v Amsterdam, dvignejo kolo iz parkirne hiše in se z njim odpeljejo na delo.

Med arhitekturno zanimivejše muzeje sodi Obalni znanstveni muzej v obliki ladje. Kot je običajno za ladijske palube, se tudi tu na palubi, t. j. strehi zbirajo ljudje.

4. dan; sreda, 24. maj 2023; 70 km s kolesom ; ogled navtičnega muzeja v Amsterdamu, Marken, vožnja z ladjo v Volendam, Edam, Ilpendam

-  https://maps.app.goo.gl/7MEC6sa4FnFKFMbq8

-  https://maps.app.goo.gl/3HJwk2vjNBVAqXtZ7

Skrajni čas je, da se končno iz glavnega nizozemskega mesta spraviva na podeželje in nekoliko resneje obrneva pedala. Že res, da meni malce pomaga energija, za katero nikoli ne bom prav razumela, od kod se vzame. Seveda je to zgolj zato, da laže dohajam svojega, z desetinami tisoči biciklistično prevoženih kilometrov, podprtega moža. 

Greva torej na podeželje, vendar ne še takoj zjutraj. Od preteklega dne nama je ostalo nekaj dolga. Za ogled Pomorskega muzeja je zmanjkalo časa. Tako sva ta dan, še predenj sva se podala na severno holandsko podeželje, začela v prostorih pomorskega muzeja, ki obravnava in prikazuje teme, o katerih imajo Nizozemci kar veliko povedati.

Potem pa, torej, na nizozemsko podeželje, raj za bicikliste. Za večino tamkajšnjih cest in poti, razen AC in cest, ki so rezervirane izključno za avtomobile, bi se skoraj lahko reklo, da so na njih  kolesarji kralji, avtomobilisti pa zgolj gosti. O kolesarskih stezah na Nizozemskem pa je bilo že tako zelo veliko napisanega, da znanih dejstev ne bom ponavljala,  kar pa še ne pomeni, da sama nisem bila presenečena nad neverjetno natančno in dosledno urejeno kolesarsko infrastrukturo.

Hektično mestno kolesarjenje je pravzaprav značilno samo v Amsterdamu, pa še to v strogem centru med kanali, kjer se poleg domačinov gnetejo tudi turisti. Drugod je, na srečo, vožnja s kolesi tudi po mestih bolj umirjena. Nizozemska vsekakor premore še kopico manj obleganih, pa zato še bolj prijetnih mest, s prav tako čudovito arhitekturo, ki jih je vredno obiskati, jih prekolesariti, ali si jih samo ogledati. Rečni kanali po katerih je običajno živahen promet s čolni, na obeh straneh kanalov ozke z opekami tlakovane uličice, ob njih pa vsaj nekaj stoletij stare tipične, barvite meščanske hiše so prizori, ki jih je moč videti tudi v številnih drugih nizozemskih srednjeveških mestih. Ko pa se kolesi zavrtita izven področja mest, se kolesarju duša nasmehne. Kolesarjenje po prepredeni mreži kolesarskih stez, v prelepi, zeleni pokrajini, polni rečnih kanalov, jezer in kar je še takega, mimo pravljičnih podeželjskih hiš, z majhnimi, a hortikulturno zelo všečno urejenimi zelenicami in vrtovi pred njimi, je res prava paša za oči. Težko bi tukajšnjemu bicikliranju pripisali občutnejše koristi v zvezi s pridobivanjem fizične kondicije, je pa vsekakor dobrodošla telesna in psihična sprostitev.  Ko vrtiš pedala po kolesarskih stezah, ob katerih se kot zelene preproge, z bogatimi cvetličnimi vzorci, vrstijo živo zeleni travniki, se ti utrne misel, da se s tukajšnjim kolesarjenjem lahko kosa le redkokatero.

Glede na gosto naseljenost Nizozemske in ravno konfiguracijo terena, je za domačine vsakodnevno kolesarjenje v službo in po ostalih opravkih enostavno najboljša in najhitrejša možnost premikanja. Vendar pa te krajše, običajno le nekaj kilometrske razdalje, Nizozemcem, navdušenim rekreativcem in predvsem ljubiteljem narave, ne zadostujejo. Ob koncu tedna in za praznike (midva sva bila tu za Binkošti, ki je na Nizozemskem dela prost dan) se zato množično odpravijo na podeželje. Naklonjenost naravi in ljubezen do življenja v naravi se kaže pri Nizozemcih tudi skozi priljubljenost kampiranja, ki je poznana tudi pri nas, saj Nizozemci lepo polnijo naše kampe. Zanimivo je, da so tudi v času najinega gostovanja na Nizozemskem, ko temperature še niso bile zelo primerno za tovrstno kampiranje,  množično uporabljali šotore. Da so v stiku z naravo, torej,  številni domačini sedejo na kolo tudi konec tedna. Največ se jih vozi s povsem običajnimi kolesi, najpogostejši cilj pa je Severno morje, kjer se družijo in sprehajajo po peščenih sipinah in plažah. Da je Nizozemska tudi v kolesarskem športu velesila se ve, zato ne čudi, da ni malo takih, ki rekreacijsko, s pravim cestnim kolesom premagujejo  tudi daljše razdalje, ob tem pa si nadenejo tudi pravo kolesarsko opravo, vključno s čelado, seveda. Druga rekreacijsko – sprostitvena strast Nizozemcev je voda in vse v zvezi z njo. Najsrečnejši so, ko  s svojimi ali najetimi čolni,  v dobri družbi, ob pivu in jedači, ob sončnem vremenu počasi pljujejo po podeželjskih kanalih. 

Spet po novi poti do mesta..

...do pomorskega muzeja, kjer je moč eksponate videti tudi na prostem.

Velika ladja iz kdo ve katerih časov, nudi v svojem podpalubju zavetje razredu učencev, ki so si uro zgodovine privoščili kar v muzeju.

Po ogledu muzeja je čas, da se odpeljeva iz mesta. Pozdravijo naju skoraj pravljična naselja starih ribiških hišk nanizanih vzdolž z opeko tlakovanih ulic. Takoj preko zelenice domačine čakajo v kanalu parkirane jadrnice.

 

Ni razkošno je pa barvito, lepo in nadvse prijazno najbrž življenje v teh hiškah. Seveda so povsem brez vsakršnih zaves. Če poškiliš skozi okno na eni strani hiške, se preko očitno edinega prostora v pritličju vidi tudi skozi okno na nasprotni steni .

Mestne ulice zelo hitro zamenja podeželje, kjer se sredi širokih polj precej neopazno skrivajo farme.

Niso vse hiške skromne in majhne, so pa vse zelo lepo urejene.

Pisano travniško cvetje spredaj in skoraj enako pisane hiše v ozadju...

Svetilnik, opozorilni znak za mornarje, za kolesarje pa čas za malico.

Vreme je toplo, dežja je dovolj in trava je že zelo visoka, seno je potrebno pokositi. 

Lepa kolesarska steza pelje do slikovite...

...in turistično precej obremenjene vasice Marken, ki je v bistvu otoček, sedaj z manjšim nasipom povezan s kopnim.

Čakajoč na ladjo, ...

...ki od vseh prevoznih sredstev na svoj krov sprejme le kolesa in...

...preko morskega zaliva pripelje do druge, tudi slikovite vasice Volendam.

Garaža za kolesa.

Obisk prvega od dveh sirarskih mest. Edam.

Precej mirnejše so ulice Edama od amsterdamskih...

Še kavica v mestni kavarni, potem pa počasi nazaj proti " domu".

5. dan, četrtek, 25. maj 2023;  mesto Gauda z avtom 150 km; kolesarjenje 42 km 

-  https://maps.app.goo.gl/thPg62GLwxLoReY2A

https://www.google.com/maps/dir/52.0212039,4.7273124/Reeuwijk,+Nizozemska/52.0511623,4.7640761/52.0317548,4.7744383/52.0127458,4.7968786/51.99312,4.7854089/51.9898982,4.8034559/51.9644508,4.7982454/Hoefslagpad,+Gouda,+Nizozemska/@52.0111641,4.6885404,12z/data=!3m1!4b1!4m21!4m20!1m0!1m5!1m1!1s0x47c5d656fb89a6a3:0x5c6574bfc42f7143!2m2!1d4.7235288!2d52.0459962!1m0!1m0!1m0!1m0!1m0!1m0!1m5!1m1!1s0x47c5d6a2c714d02f:0xd3ff2b60717251b5!2m2!1d4.7272828!2d52.0213792!3e1?entry=tts

Nizozemska je dežela sira in tulipanov. Žal je kolesarjenje v prijetnem vremenu in ogled polj cvetočih  tulipanov težko združljivo. Cvetoče tulipane sva na Nizozemskem občudovala že pred nekaj leti, ob krajšem prvomajskem obisku teh koncev, zato o teh cvetočih znanilcih pomladi le nekaj dejstev. Začetki tukajšnje trgovine s čebuljicami tulipanov segajo v "zlato dobo" Nizozemske, ko je v 16. in 17. stol. tukajšnje prebivalstvo močno bogatelo in se začelo zanimati za luksuzne in eksotične predmete. Čebuljice tulipanov, ki so jih prinesli iz Otomanskega cesarstva, so to vsekakor bile. Zaradi svoje redkosti in priljubljenosti so bile tudi odlično orodje za razkazovanje bogastva in moči. Dejstvo je, da se tulipani prodajajo le v času mirovanja njihove vegetacije, t. j. od junija do septembra, povpraševanje po njih pa je bilo preko vsega leta veliko.  Tako so se začeli posli za tulipane sklepati na borzi preko celega leta s pogodbami, pri katerih sta se kupec in trgovec zavezala izvesti posel v prihodnosti po dogovorjeni ceni, ne glede na trenutno ceno. Cene pa so se kreirale na podlagi ponudbe in povpraševanja. Povpraševanje je bilo enormno, zato so se cene po sistemu, kupiš ceneje, prej in prodaš kasneje, dražje dvigale v višave. Za posebej ekskluzivno čebuljico tulipana je bila cena enaka ceni vile na najbolj prestižni lokaciji v Amsterdamu, ob kanalu. In takrat so hoteli biti vsi zraven, vsi so hoteli trgovati in zaslužiti. Za sklepanje poslov so zastavljali tudi svoje imetje in si sposojali denar. Zaradi norosti na trgu in astronomskih cen številnim trgovcem ni uspelo izpolniti svojih pogodb o nakupu oziroma prodaji tulipanov. Zaupanje na trgu je upadlo, negotovost in strah med vlagatelji sta povzročila paniko. Vsi so želeli prodati tulipane, a kupcev naenkrat ni bilo več. Cene tulipanov so tako rekoč čez noč strmoglavile. Obdobje TULIPOMANIJE se je tako končalo s pokom prvega t. i. borznega balona. Danes so cene čebiljic tulipanov povsem normalne in na lokalni tržnici v Amsterdamu se 10 čebuljic prodaja za ceno nekaj eurov. O tulipanih torej le teoretično, bolj praktično pa o sirih, s katerimi sva se tokrat nekoliko pobližje spoznala.

Najbolj znani nizozemski znamki sira sta Edamec in Gauda, obe poimenovani po krajih od koder izhajata. Edamca sva poizkusila in kupila včeraj, ko sta naju bicikla zapeljala v mesto Edam. Vendar pa se nakup v običajni trgovini ne more primerjati z nakupom na pravem sejmu sira. Prav takega sva obiskala v mestu Gauda, kjer od pomladi do jeseni, vsak  četrtek, pripravijo pravo staro sirarsko tržnico, kjer v tradicionalnem ambientu ponujajo ogromne količine sira Gauda, tako običajnega, kot tudi njegove različice. Lahko je mlad, polzorjen ali zorjen, pa polnomasten ali z manj maščobe, pa z manj soli, lahko je industrijski ali domači, kmečki sir, pa seveda tudi z različnimi dodatki. Tradicija proizvodnje sira na področju današnje Nizozemske je že zelo dolga, saj je že Cezar poročal o različicah sirov, ki jih je jedel v teh krajih.

Nizozemska je že dolgo največja izvoznica sira, masla in mleka v prahu na svetu. Letno proizvedejo kar 700.000 ton sira, od tega ga četrtino pojedo doma, kar pomeni, da vsak Nizozemec poje vsaj po petnajst kilogramov sira letno. Preostanek izvažajo po celem svetu.

Tudi Gauda je mesto kanalov.

Sirne kolute pred prodajo ovijejo v parafinske ovoje.

Da so Nizozemci dosegli s prodajo sira tako velik prodor na tujih trgih, gre zasluga tudi njihovi "promotorki" Aneti, ki se oblečena v njihovo nošo, pokrita s tradicionalnim čipkastim klobučkom, izpod katerega se vijeta dve kiti, v rokah pa drži hlebec sira, smeji iz reklamnih panojev Nemčije, Danske in ostalih dežel. Aneta trenutno osvaja Mongolijo. 

Sejem na glavnem mestnem trgu bil je živ...

Prodajajo se tudi drugi tradicionalni (cokle), pa tudi manj tradicionalni izdelki.

Cene so zelo zmerne. Takle hlebček sira, običajnega ali z dodatki raznih zelišč, težak nekaj manj kot kg, stane 7 Eur. Na sejmu sva popila tudi kavo z 1 Eur, kar je za Nizozemsko, ki ne sodi med cenejše evropske države, skoraj neverjetno.

Videti je, da domačinom ta tržnica veliko pomeni.

Prikupni, ravno prav veliki hlebčki sira, so se zdeli pravšnje darilo za bližnje. Tako sva to, kar precej težko sirno prtljago najprej peljala do dobra dva km oddaljenega avta, nato pa se prepustila podeželskemu kolesarjenju  okoli Gaude. Tudi tukaj je bila kulisa ob kolesarski poti preplet zelenih s cvetjem posutih travnikov in vode, ki je leno valovala v jezeru in kanalih.

Na nizozemskih cestah so avtomobili gosti z zelo nizko hitrostjo.

Včeraj sva se srečevala z zelo starimi hiškami, a Nizozemci premorejo tudi izredno moderne soseske. Ob kanalih pred stanovanjem ali hišo niso parkirani avti, pač pa so pri pomolih, ki služijo tudi kot terase, privezani čolni.

Voda je tu sestavni del arhitekture. Hiše s teraso nad vodo, ki pa ni z ničemer ograjena.

Kdo želi umetno nasajene tulipane, če je na pretek divje rastočih travniških cvetlic. Psebej lepo so tačas cveteli rumeni Irisi. 

Da bi počitek kar trajal in trajal...

Kot na sliki, ampak je res tako ... in ta ni osamljena.

Treba je naprej

Običajno je, da imajo številne stare hiše tako kot nekoč, strehe krite s slamo.

Manj običajno pa je, da so tudi bogate nove hiše v povsem novih naseljih, krite s slamo. To naselje je neobičajno tudi zato, ker nima cest, pač pa do hiše vodijo kanali. Pred vsako hišo je manjše kopališče in parkiran čoln.

Dvižni most, le eden izmed številnih, ki še dandanes pridno opravljajo svojo funkcijo.

Ne vem sicer, najbrž pa obstaja časovnica, kdaj se most dvigne in takrat se mimo njega po kanalu zapeljejo čolni, ki tam čakajo kot bi čakali pred semaforjem, le da se most dvigne veliko redkeje, kot zagori zelena luč na semaforju. Promet s čolni po podeželskih kanalih, med travniki in skozi vasi je precej gost. Ni namreč malo domačinov in tujcev, ki se s svojim ali najetim čolnom, prav počasi vozijo po kanalih, se sem in tja ustavijo bodisi po vaseh, ob gostilnah ali kar tako. Kot nekakšen avtodom na vodi je tak čoln. V njem  lahko kuhate, spite, uživate. V mestih takih čolnov nisem videla, zdi se, da so bolj namenjeni uživanju v naravi. Priznam, da bi tudi sama lahko na tak način preživljala svoj dopust.

Čudovito je bilo celodnevno kolesarjenje...

...le še do avta prekolesariva, 

...se zapeljeva do kampa, ter ravno še ujameva zadnje sončne žarke, da si postreževa pozno kosilo na zelenici pred prikolico.

6. dan, petek, 26. maj 2023; premik v kamp Amsterdamski gozd 23 km; kolesarjenje 21 km

https://maps.app.goo.gl/41ouNLVwfCRT5t6F9

Čeprav je bila prevladujoča cerkev na Nizozemski od reformacije dalje protestantska, je danes tu protestantov le še slabih 15%, največja verska skupnost so namreč rimokatoličani, ki jih je nekaj manj kot 25%. Kljub temu, da je več kot polovica prebivalcev ateistov, pa sta Binkošti in Binkoštni ponedeljek dela prosta dneva. Po naše bi se reklo, da imajo podaljšan vikend. In ta dva praznika sta se ujela ravno z najinim bivanjem na Nizozemskem. Pričakovan obisk Amsterdama je bil tako velik, da rezervacija v kampu za čas Binkoštnega vikenda že precej prej ni bila mogoča. Prilagodila sva se tako, da sva rezervirala od ponedeljka do petka nočitve v kampu, ki je najbližje Amsterdamu, za nekaj naslednjih noči pa v 20 km oddaljenem, precej večjem in manj obleganem kampu v Amsterdamskem gozdu, v bližini amsterdamskega letališča. Malce naju je skrbel letališki hrup, vendar pa je bil strah povsem nepotreben, saj ves čas najinega bivanja na zelenicah prijaznega kampa, ki je od Amsterdama oddaljen le dobrih 10 km, nisva videla ali slišala niti enega letala.

Predenj sva zapustila amsterdamski kamp, še malce sprehoda po njem.

Se mi je kar malce milo storilo.

Kamp Zeeburg je ob obisku Amsterdama za kampiste prav gotovo najboljša rešitev. Ima urejeno tudi izposojo koles, za tiste, ki pa kolesarjenja niso vajeni, je le nekaj sto metrov oddaljena železniška postaja za vlak, ki popelje v mesto. Cena kampa ni nizka, je pa sprejemljiva. Poskrbljeno je tudi za šotoriste, ki imajo na voljo kuhinjo in jedilnico, vsi kampisti pa lahko koristijo njihov ogromen zeliščni vrt.

Komaj se posloviva od prvega kampa, že v naslednjem, v dobrih 20 km oddaljenem Amsterdamskem gozdu, pijeva pivo. Če je bilo v kampu Zeeburg zaradi njegove lege, postavljen je namreč na otoku sredi zaliva, precej prepišno, pa je  kampu v Amsterdamskem gozdu, ravno ta ustvarjal zavetje, zaradi česar je bilo tu znatno topleje. Ob najinem prihodu dopoldan, je bil kamp še precej prazen. Postavljeno je bilo le nekaj prikolic, popoldne, po zaključku delavnika, pa se je začel hitro polnit in bil do večera skoraj poln.

Zaradi nerodnosti, ki se mi je zgodila prejšnji večer ob hoji po stopnicah, sva bila v strahu, da bo treba predčasno domov. Sprva  hudo boleč gleženj, je bil naslednji dan le še malce otekel, bolečina pa je skoraj povsem popustila. Vseeno sva popoldne  iz previdnosti bolj "tipajoče" prekolesarila le področje okoli Amsterdamskega gozda, torej le dobrih 20 km.  

Ves čas so me fascinirale nove, s slamo krite hiše. Kar nisem mogla mimo, da jih ne bi pofotkala.

Seveda pa je bilo tudi ostalih zanimivosti videti toliko, da so se fotke kar vrstile.

7. dan, sobota, 27. maj, 2023;  vožnja s kolesi ob kanalih in okoli jezer 60 do 65 km

https://maps.app.goo.gl/GZj5Urwcqho8MoZGA

Sobotno jutro je prineslo olajšanje, noga je bila skoraj BP in spet pripravljena za "polno" kolesarjenje. Čakal naju je morda najprijetnejši in najbolj sproščen, vsekakor pa sončen in topel dan, ki je na plano privabil obilo ljudi, ki so na tak in drugačen način iskali razvedrilo v naravi. Midva nisva imela posebnega plana obiskov mest, pot sva trasirala proti JZ, v smeri Liedna. Ob tem sva obvozila dve veliki jezeri Braassemermeer in Westeinderplassen, ki je pravzaprav največji vodni kompleks v tem delu Nizozemske, saj meri 2500 ha. Ta dan sva v glavnem šla po sistemu; pedaliraj, glej in uživaj.

Kamp se je skoraj napolnil. Tradicionalno je na Nizozemskem največ počitniških prikolic...

...presenetljivo veliko pa je tudi velikih, družinskih šotorov. Lastniki so v glavnem mlade družine z več otroki. Poleg najine parcele je v soboto zjutraj svoj ogromen šotor razgrnila mlada nemška družina s štirimi majhnimi otroki. V ponedeljek zjutraj, torej po dveh nočitvah, so šotor  hitro, tako kot so ga v soboto naredili, tudi podrli, ga spakirali v manjšo prikolico, ter precej zgodaj odšli. Vsekakor občudovanja vredno.

Nama  pa se ta dan ni nikamor mudilo...

...precej časa sva se vozila ob kanalih, kjer so številne klopce vabile mimoidoče na počitek in opazovanje.

In bilo je kaj videti...

Promet po kanalu je bil zelo živahen.

Tako kot pri nas doma, tudi tukaj kmečka dela ne poznajo praznikov.

Kot rečeno, ob vikendih pridejo na plano tudi tisti čisto "pravi"  kolesarji.

Restavracije ob kanalu, namenjene predvsem gostom s čolni.

Brez besed

Popadla jih je lenoba. Ni čudno, ob tako toplem soncu, one pa v tako debelih volnenih oblačilih.

Ena od številnih kmetij, ki imajo velike hleve za jahalne konje. Jahalni šport je tu zelo razvit, to dokazuje tudi dejstvo, da je na obrobju Amsterdamskega gozda poleg kolesarske steze in peš poti, posebej trasirana tudi z zelo drobnim peskom posuta steza za jahalne konje.

Vodne lilije

Maj se še ni niti poslovil, fantje pa se že kopajo in skačejo v vodo. O, to poletje bo še dolgo...

 8.dan, nedelja, 28. maj 2023; Rotterdam, Kinderdijk, Deft, zapornice Maestland ; 230 km z avtom; 10 km s kolesom;

https://maps.app.goo.gl/gvjsGpcAbyEfqdu79

https://maps.app.goo.gl/JSfoL5ZV5MviuAxK8

Tudi naslednji dan, v nedeljo, na Binkoštni praznik, je bilo vreme sončno in precej toplo. Za obisk večjih mest, zaradi manjše prometne gneče, običajno izbereva nedeljo. Tokrat sva se odpeljala proti Rotterdamu, ki je z okoli 650.000 prebivalci, drugo največje mesto na Nizozemskem. Je talilni lonec kultur, saj tod žive pripadniki 180 različnih narodnosti. Le 47% vseh prebivalcev ima oba starša Nizozemca. Največ je muslimanov, okoli 80.000, tudi tamkajšnji župan je veren maroški musliman.

Rotterdam je mesto z mogočno pomorsko zgodovino in je največje pristanišče v Evropi. Njegova pozicija v delti rek Ren, Meuse in Scheld mu omogoča naziv "vrata v svet" oz. "vrata v Evropo". V borbi proti poplavam, ki jih omogočajo vetrovi v zelo široki delti in plimovanje morja, so zgradili posebne zapornice Maestland, ki sva si jih na hitro tudi  ogledala. Del pozornosti pa sva posvetila tudi tudi mlinom na veter v Kinderdijku in nadvse prikupnemu mestu Delft.

   

Na poti proti Rotterdamu sva se peljala skozi vas Kinderdijk. V bližini vasi so v 18. stoletju zgradili 19 mlinov na veter.

V  Kinderdijku je koncentracija mlinov na veter na Nizozemskem največja, zato je vas uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine.  Uporaba mlinov na veter je bila najbolj razširjena pred približno 300 leti, ko je v deželi delovalo več kot deset tisoč mlinov. Ni čudno, da je postal eden od zaščitnih znakov Nizozemske prav mlin. Da so mlini na veter za Nizozemsko res pomembni kaže tudi dejstvo, da vsako leto, drugo majsko soboto,  praznujejo dan mlinov na veter. Na ta dan se zavrtijo vetrnice vseh mlinov, ki so "preživeli" do današnjih dni. Čas je seveda opravil svoje, tako da jih je ostalo le še približno tisoč, a so jih precej že obnovili. Mline na veter so uporabljali za mletja, šote, žita, školjk in tobaka, odločilno vlogo pa so imeli tudi pri izsuševanju priobalne zemlje.

Preko idilične ruralne pokrajine...

... do stolpnic Rotterdama.

Tokrat sta kolesi služili le za vožnjo po mestu.

Medtem, ko Branko parkira avto v parkirni hiši, si sama ogledujem rotterdamski "vozni park" - tricikel za vožnjo otrok -,...

...ki ga Slovenci vsekakor prekašamo.

Preden se zapeljeva po mestu...kavica...

...s pogledom na prireditveni prostor, kjer se dogajajo številni koncerti. Bolj kot to me fascinirajo moderne, arhitekturno izredno zanimive stavbe tam naokoli. Rotterdam je res zelo moderno mesto.

Tudi pristanišče za potniške ladje se ponaša z kar nekaj nebotičniki. 

Preko Erazmusovega mostu, drugega najdaljšega mostu na Nizozemskem, se popeljeva do potniškega pristanišča...

...v katerem pristajajo tudi velike križarke. Tale ravno sprejema potnike za plovbo po skandinavskih fjordih.

Nekoč je bilo tod prizorišče žalostnih osebnih zgodb, solz in poslavljanja, ko so se pogumneži odpravljali v "novi svet"...

...danes pa je tu prijeten park, kjer si ljudje prirejajo piknike iz zrejo tja daleč...

Tudi midva sva si vzela čas in...

...si ogledovala stavbe modernega mesta...

...se ozrla nazaj na Erazmusov most in na čakajočo križarko,  potem pa nadaljevala z raziskovanjem mesta.

Cuba hiše, v katerih se nahajajo čisto prava stanovanja, ... 

... izpostava banke...

... in osrednja trgovinska hiša so, menda, med bolj znanimi, modernimi stavbami v mestu. V slednji so  stanovanja, pa pisarne in trgovine, pa tudi  velika tržnica. Pred leti je, pri otvoritvi, sodelovala tudi takratna kraljica.

Cerkev sv. Lovrenca, z manjkajočim zgornjim delom zvonika, je edina stavba starega mestnega jedra Rotterdama, ki je preživela 2. svetovno vojno. Ob nemškem bombnem napadu pred kapitulacijo Nizozemske, je bilo središče Rotterdama popolnoma porušeno. Le nekaj velikih mest je bilo tako porušeno kot Rotterdam. Praviloma so vsa tako porušena stara mesta, svoja mestna jedra obnovila (Varšava ), oblasti v Rotterdamu pa so se odločile za drugačen pristop. Starega mestnega jedra niso obnovili, pač pa so najeli najboljše arhitekte, ki so ustvarili povsem novo mesto modernih nebotičnikov.

Ob lepem vremenu vsaka zelenica prav pride...

Še en arhitekturni presežek.

Najin naslednji postanek, ko se je dan že krepko prevešal v svojo drugo polovico, je bil v malem, zgodovinskem mestecu Delft, ki je tudi med turisti zelo priljubljeno.

Posebej privlačen je menda tamkajšnji muzej Prinsenhof. Ker pa sva bila za ogled muzeja že malce pozna, sva se samo sprehodila po prijaznih mestnih ulicah...

...ob kanalih...

... in na trgu izpila zasluženo kavico.

Za zapik dne preživetega v Rotterdamu in njegovi okolici še skok skoraj čisto na konec delte, kjer se združene reke izlivajo v morje,...

...in kjer imajo vetrovi svoj siloviti ples. 


Šla sva si ogledat zunanjost Measlantkeringa, hidravlične konstrukcije, nekakšne ograje, ki ima nalogo v času neurja ali močnega morskega plimovanja preprečiti, da bi velike količine vode iz morja odtekle v ustje reke in  gorvodno povzročile poplave. To so nekakšna premična vrata, ki se zaprejo ob izjemno visoki vodi.  Maeslantkering so konec preteklega tisočletja zgradili v 6 letih, gradnja je bila posebej zahtevna zaradi njene širine. Pregrada je sestavljena iz dveh ogromnih vrat. Vrata so pravzaprav dva lebdeča pontona, ki se namestijo lahko le prazna. Takrat se konstrukcija  napolni z vodo in s svojo težo ustvari domala nepremagljive ovire. Da se vrata po koncu nevarnosti odprejo, se mora voda iz konstrukcija  ponovno izprazniti.  (fotka je izposojena). Sam po sebi je to ogromen objekt. Nekatere dele njegove notranjosti je moč videti tudi na vodenih ogledih.

Za spomin...

Ko sva se vrnila v kamp, pa naju je prav prijetno pozabaval pogled na tole rumeno prikolico...

        

9. dan, ponedeljek, 29. maja 2023; Haarlem, morske sipine;  70 – 75 km s kolesom;

·     

       https://maps.app.goo.gl/EjfCfyGgG1Y7VBEK7     

https://maps.app.goo.gl/6TLwu24xi3y4jfNE8

Na praznično ponedeljkovo jutro sva zakolesarila proti  SZ, proti mestu Haarlem in naprej proti morskim sipinam, ki zaokrožajo NP Kennemarland. Mesto Haarlem s 150.000 prebivalci je 20 km oddaljeno  od Amsterdama in le 7 km od Severnega morja. Je glavno mesto province S. Holandija in eno najstarejših mest na Nizozemskem. Je mesto rož, saj so v bližini velika polja tulipanov. Življenje prebivalcev mesta na sipinah, kar ime mesta pomeni, je bilo vedno težko in povezano z bojem z morjem. Leseno mesto je tudi trikrat v zgodovini skoraj do tal pogorelo. Med protestantsko katoliško vojno v 16. stol. je bilo izjemno hudo prizadeto, vendar pa se je zahvaljujoč razvoju trgovine hitro pobralo in doživelo v 17. stoletju svojo zlato dobo. Začel se je njihov največji posel, trgovina s tulipani. Tu so se prvič pojavila velika polja tulipanov. Skladno z bogatenjem mesta, se je tod razvijala tudi kultura, predvsem slikarstvo, pa tudi v arhitekturnem pogledu se je mesto razcvetelo. Takrat so se prvič pojavile tudi hofije, mestne ubožnice. Namenjene so bile starejšim samskim ženskam. Tradicija hofij, ki se financirajo iz privatnega denarja, se je ohranila prav do danes,  trenutno jih je v mestu  še 19. 

Kolesarjenje nadaljujeva po obronkih NP Knennemarland,. Obširen park obsega morske plaže, ki se prelivajo  široke peščene sipine, v notranjosti pa jih zaključujejo travniki in gozdovi. Posebej sipine so atraktivne, saj v naravnem okolju tukaj še vedno živijo divji konji in številne druge živali. Prebivalci Amsterdama, Haarlema in okoliških krajev svoj prosti čas pogosto preživljajo ob sprehodih po neštetih stezicah, ki se vijejo skozi  NP Kennemarland. 

 

Pozdravilo naju je megleno jutro, vendar pa se je megla razkadila še predenj sva zapustila še vedno skoraj poln kamp.

 Tako na oko bi se reklo, da je bilo v kampu nastanjenih več šotorov, kot avtodomov. Kamp se je na zadnji praznični dan šele prebujal, le nekateri kampisti so se že zgodaj začeli pripravljati na odhod, tako kot naša soseda, mamica s sinčkom.

Vzdolž kanala se peljeva proti morju. Promet po kanalu je že oživel.

Na eni strani kanala in ceste prikupne hišice...

...na drugi strani pa še privlačnejša domovanja na vodi.

V mesto Haarlem vstopiva skozi Amsterdamska vrata iz 15. stoletja, ki so še edini ostanek nekoč mogočnega mestnega obzidja.

Tudi Haarlem je mesto na vodi.

Ena od mestnih znamenitosti je Molen (mlin) De Ariaan, ki je danes muzej, nekoč pa se je pridno vrtel in mlel žito in vse ostalo.

Koliko mostov, ki vodijo preko kanalov je na Nizozemskem najbrž ne ve nihče, niti sami Nizozemci ne. Ta je le eden od njih, ,  dvižni seveda.

Ve pa se da  je na Nizozemskem, menda, 4.400 vodnih kanalov in tale v Haarlemu je hudo podoben tistim v Amsterdamu.
 

Po opečnato tlakovanih ulicah se popeljeva ...

... na Grote markt, osrednji mestni trg, ki ga obdajajo srednjeveške in renesančne zgradbe. Za nama je stara mestna hiša iz 17. stol., imenovana Stathaus, ki je bila nekoč rezidenca nizozemskih grofov. 

Na trgu pa kraljuje dominantna Grote Kerk, poznogotska katedrala, ki jo v notranjosti bogatijo umetelno izdelane in bogato harmonične orgle iz 18. stoletja, na katere so  igrali tudi Mozart, Hendel, Lizst in Schubert. Zunanjost pa se ponaša s kar 80 m visokim stolpom.  

Haarlem je mesto z največjim številom restavracij na prebivalca na Nizozemskem, hkrati pa je tudi najbolj zeleno in varno mesto na Nizozemskem, 

Glede na to, da je pivovarstvo zelo pomembna dejavnost na področju Haarlema že od 15. stoletja dalje, ko je v mestu delovalo 100 pivovarn, sva tudi midva sedla vsak na svoje pivo. V eni od stranskih ulic, pred stavbo z zanimivim pročeljem, si sicer nisva  privoščila piva Jopen, ki je dobilo ime po starem mlinu na veter, je bilo pa vseeno dobro.

Po stranskih poteh se peljeva mimo razkošnih vil...

...samo malce pokukava v NP...,

... precej dlje pa se pomudiva na obali Severnega morja, ki s svojo nebrzdano močjo ustvarja široko plažo in nove in nove sipine. 

Za plaže hladnih morij je značilno, da so glavna dejavnost tukajšnjih obiskovalcev sprehodi po neskončnih plažah. Ne preseneča, da je tudi tukaj tako.

In najbrž je tako po vsej 451 km dolgi obali, ki jo premore Nizozemska.

Midva se sicer malce tudi sprehodiva, ravno toliko, da nama veter dodobra razkuštra lase, potem spet sedeva na kolesi in se zapeljeva še nekaj km ob obali, vzdolž NP, nato pa zavijeva nazaj v notranjost.

Do kampa imava slabih 30 km. Voziva se po južnem obrobju Haarlema, kjer so našle svoj prostor številne fakultete...

...pa tudi široki parki, ki nikdar ne samevajo.

10. dan, torek, 30. maj 2023; grad De Haar v bližini Utrechta; 65 km s kolesom·     

https://maps.app.goo.gl/ouCaPbA8rsEvRxJeA

Pravzaprav je bil torek prvotno mišljen kot prvi dan povratka domov.  Navdušenje nad lepo deželo in še lepšim kolesarjenjem v kolesarsko povsem sprejemljivem vremenu, naju je prepričalo, da sva najino nizozemsko dogodivščino podaljšala še za nekaj dni. Na seznamu je ostalo še kar nekaj krajev, ki sva jih želela obiskati, pa doslej zanje ni bilo prilike. Prvi tak cilj je bil eden od 300 gradov, ki jih premore Nizozemska, grad  De Haar v bližini Utrechta. Zakaj prav ta grad  pri tako širokem izboru? Najprej zato, ker po tem delu Nizozemske, torej proti JV še nisva kolesarila, seveda tudi zato, ker je grad de Haar največji in najbolj luksuzen grad na Nizozemskem in ne nazadnje zato, ker je bila vremenska napoved za kolesarjenje proti Utrechtu dokaj obetavna. Sploh sva imela z vremenom res srečo, saj v vseh 15 dneh, ko sva bila na poti, ni padla niti kapljica dežja. 

Vremenska napoved za JV, ki ni predvidevala padavin je držala, saj kljub oblakom, ki so se ves dan nastavljali soncu, je bilo vreme vseskozi suho.

Zadnji počitniški dan je izpraznil kamp. Ostalo nas je le še peščica.

Kolesariva mimo živo zelenih travnikov poraslih z gosto visoko travo,...

...skozi drevorede...,

...peljeva se z lokalnim "trajektom"...,

...kjer kot edina potnika, lahko pokramljava s "kapitanom",...

...nadaljujeva preko miniaturnega dvižnega mostu...

...mimo pravljičnih hišk...

... do prvega zasluženega počitka.

Zagnani senjorji na jutranjem treningu.

Največji nizozemski grad je v 14. stoletju zgradila družina de Haar. V svoji zgodovini je bil večkrat porušen in požgan, pa tudi obnovljen. Zamenjal je tudi več lastnikov.  Največjo prenovo je grad doživel na prelomu 20. stoletja, ko se je plemiški lastnik poročil s hčerko iz bančne družine Rotschild, ki je skoraj v celoti financirala obnovo obstoječe zunanjosti gradu, v njeno notranjost pa ob prenovi vnesla tudi ogromno bogastva in ekstravagance.

Okolica gradu je prelep park po vzoru Versaillesa. Na delu parka je bila pred stoletji majhna vasici, v kateri so podrli vse hiše, pustili so le cerkev, da so lahko posadili 7.000 dreves in uredili velike vodne površine . Prebivalce so preselili v novo vas, ki so jo zgradili kilometer proč od gradu. Med 2. svet. vojno so ta drevesa posekali za kurjavo, v parku pa gojili zelenjavo. 

Danes je park obnovljen, v poletnem času pa se v njem zvrsti veliko število prireditev.

Ker zadnji tukajšnji lastnik ni imel moških potomcev, se je lastništvo gradu razdelilo na pet hčera, ki so leta 2000  prenesle lastništvo gradu in vrtov (45 ha) na fundacijo Kasteel de Haar. Družina pa je ohranila pravico, da en mesec na leto preživi v gradu. Tako se vsako leto septembra grad zapre, v njem pa se zbila nizozemska in svetovna visoka družba.

Bogata notranjost gradu.

Grajski grb nad kaminom.

Vsako leto, meseca septembra, vsaj nekatere od 200 sob in 30 kopalnic spet dobe stanovalce.

11. dan, sreda, 31. maj 2023; otok Texel - 65 km s kolesom in 195 km z avtom do Den Heldra (trajektno pristanišče) za otok Texel

https://maps.app.goo.gl/Gy2jqBCz2cWaY8sG9

·    https://maps.app.goo.gl/jby4PuQuS75YoxHK9

   Končno je prišel na vrsto tudi Texel, eden od Frizijskih otokov, ki se raztezajo v Severnem morju od Nizozemske, preko Nemčije, do Danske. Otoki ležijo v Unescovem zavarovanem območju Vadenskega morja, saj ravno ti otoki ščitijo tamkajšnje blatno območje, pred Severnim morjem. Največji med Vadenskimi otoki je prav otok Texel. Čudovit otok, bogat z rastlinstvom, živalstvom in tudi svojevrstnim podnebjem, ki skorajda spominja na skandinavsko, je dolg 24 km in širok nekaj manj kot 10 km. Težko je najti besede, s katerimi opisati ta lep otok, poln plaž, visokih sipin (najvišji vrh otoka je 20 m visoka sipina), pa zelenih travnikov posutih s cvetočimi travnimi cveticami, mokrišč in živali, ki se v naravnem okolju prosto gibajo. Posebej je otok namenjen gnezdenju številnih ptic. Otoku se  najlažje " približaš " in ga spoznaš prav s krožnim kolesarjenjem po njem. Vsekakor je večdnevno kolesarjenje dobrodošlo za spoznavanje z  danostmi otoka, vendar pa se ga da tudi v enem dnevu kar dobro "začutiti" . 

       

Poznana, ravna in zelena pokrajina. In stalni vetrovi, ki na eni strani poganjajo stare mline na veter, na drugi pa številne vetrnice za pridobivanje električne energije. Vse to naju spremlja, ko se peljeva proti severu, proti Den Heldri, trajektnemu izhodišču za otok Texel. 

Trajekti vozijo dovolj pogosto...

...da prepeljejo vse kolesarje, ki si želijo kolesarjenja po Texlu. 

 Trajekti prepeljejo tudi avtomobile, znajdejo pa se tudi taki, ki si na  Texlu, ki ima okoli 20 manjših kampov, privoščijo daljše počitnice.

Širne sipine in dolge plaže so najpogostejši prizor na obrobju otoka.

Kolesariva v nasprotni smeri urinega kazalca. Med obalo in sipinami je vzdolž skoraj celega otoka speljana kolesarska steza.

Krajev je na otoku, ki nima skupno niti 15.000 prebivalcev, bore malo, kar pa jih je, pa so vsi po vrsti zelo majhni. Taka je tudi vasica Qudeschild, ki je od izhodišča oddaljena kakih 12 km. Nastala je na sipinah, premore dva muzeja in nekaj trgovinic. V njeni bližini je staro pristanišče, v katerem so ladje Nizozemske vzhodnoindijske družbe, ki so v 17. stoletju,  priplule iz Amsterdama čakale na pravšnje vetrove za nadaljevanje plovbe.

Pravzaprav potekata vzporedno ob obali dve poti. Ena na zunanji strani sipine, ob obali, ki je namenjena zgolj kolesarjem in druga znotraj sipine, ki je namenjena tudi zelo, zelo redkemu lokalnemu avtomobilskemu prometu.

Nekaj časa sva še vztrajala na priobalni poti...

...potem pa naju je vse močnejši veter prepričal, da sva se umaknila na notranjo stran sipine.

Južni del otoka je dokaj rodoviten in tudi milejše vremenske razmere dopuščajo kmetovanje. 

Pašniki na mokriščih so hkrati tudi naravni habitat za gnezdenje ptic.

Ovce pridno mulijo travo po sipinah.

Konji se prosto pasejo po širnih planjavah Texla.

Seveda, tudi mlin na veter je tu, saj smo na Nizozemskem.

Ivanščice, marjetice, skratka rožice našega otroštva. Take koncentracije tovrstnih cvetic doslej še nisem videla.
 

Coksdop je najmlajša vasica na otoku. Leži na severnem delu otoka, blizu zelo nevarne obale, kjer se je potopilo veliko ladij.

Preko sipin, poraslih z rastlinjem, ki kljubuje najhujšim vetrovom in neprizanesljivemu vremenu, se bližava najbolj severnemu delu otoka. Tu so na delu, ki sega najglobje v Severno morje, v izogib nadaljnjim pomorskim nesrečam, konec 19. stoletja na obali postavili svetilnik.

Ta 47 metrski svetilnik stoji  na mestu, kjer se na levi vidi Severno morje, na desni pa Vadensko morje. Svetilnik še deluje, in ga je moč od februarja do novembra tudi obiskati, ter se po 118 stopnicah povzpeti tudi do vrha.  

Parkirni prostor je brezplačen.

Vrh sipine se odpre pogled na širno plažo in morje. Sprehod po drobnem, od srditih morskih valov zmletem pesku kaj hitro zaključiva, saj naju veter dodobra prepiha. Umakneva  se v stekleno zavetje terase restavracije na robu sipin, kjer  popijeva vsak svoj čaj, predenj se obrneva nazaj proti jugu.

Vračava se po severni strani otoka. Takoj, ko se zapeljeva malce v notranjost, se veter izgubi svojo moč in,  ko se tam nekje na obzorju začno trgati oblaki, je kolesarjenje prav prijetno. Na tem delu se globoko v notranjost zajedajo s travo poraščene sipine, med njimi pa je speljana množica prelepih kolesarskih stez. Predstavljam si tu preživeti tudi večdnevni dopust.

Prevoziva območje De Slufter, kjer se ponavljajoča plima srečuje s sipinami, kar tvori močvirno, s travo poraslo okolje, ki nudi zavetje različnim živalim. 

Še pristnejši stik z naravo je čutiti, ko se iz asfaltirane kolesarske steze umakneva na makadamsko pot. 

Užitek...

Tudi tile junaki so se znašli na poti...

Skozi borov gozdiček...

...se zapeljeva v NP Sipine Texel.

Ogromne plaže na levi in ...

...desni so samevale, ...

...le peščica obiskovalcev je uživalo na sipkem pesku.

Najin kolesarski krog po Texlu sva z najlepšimi vtisi zaključila. V pristanišču je že čakal trajekt...

...da naju skupaj s številnimi kolesarji, ki so tako kot midva, ta dan nabirali vznemirljive, težko ponovljive vtise na tem severnomorskem  otoku, prepelje na celino.

Še dobrih 90 km avtoceste naju je ločilo do najinega doma na kolesih v predmestju Amsterdama. Ravno pravi čas sva se vrnila, da sva si še pred sončnim zahodom,  privoščila zasluženo pivo. 

12.  dan, četrtek, 01. junij 2023 ; vasica Zaanse Schans cca 60 km s kolesom in večerni obisk Amsterdama z avtobusom

·       

https://maps.app.goo.gl/Wy8uohEr55zht9P59

   

    Prvi dan meteorološkega poletja se vreme ni posebej izkazalo. Vsaj takrat se je zdelo tako, a upoštevajoč  kasnejša obilna deževja, ki so našo drago domovino "zalivala" in strašila skozi vse poletje in dobršen del jeseni, se mi danes zdi, da sva imela tiste dni tam gori ob Severnem morju z vremenom res veliko srečo. 

   Že pred desetletjem ali morda celo več, ko sva na kratko obiskala Nizozemsko sva se ustavila v vasi Zaanse Schans in si pobliže ogledala delovanje mlinov na veter, izdelovanja cokel, izdelovanje sira in kar je še takih opravil v zvezi z domačimi obrtmi značilnimi za to državo. Tokrat je bil najin cilj ponovno ta turistična vasica, vendar bolj kot priložnost za kolesarjenje proti severu in obujanje starih spominov. Največja znamenitost vasice so številni stari, dobro ohranjeni mlini na veter in starinske hiše. Mlini na tej lokaciji stojijo že od 16. stoletja dalje, med tem, ko so od leta 1961 naprej, ko so Zaanse Schans začeli spreminjati v nekakšen muzej na prostem, sem preselili tudi okoli 35 tradicionalnih hiš. Tako kot v velikem delu Nizozemske, so imeli tudi tu mlini na veter veliko vlogo pri izsuševanju zemlje. Tukajšnji prebivalci so se z morjem bojevali že v 12. stoletju, ko so gradili prve nasipe in jezove, s katerimi so branili svoje domove in polja pred naraslimi rekami in viharnim morjem, ki je prinašal visoko plimo, ob tem pa so skušali morju iztrgati še kak kos rodovitne zemlje. Preko neskončnih nizozemskih ravnic, pogosto piha močan veter, zato so si nekaj stoletij kasneje začeli pri tovrstnih delih  pomagati tudi z mlini na veter.  Mlini na veter so s pomočjo Arhimedovega vijaka črpali vodo z niže ležečih območij in osuševali močvirja. Danes vlogo mlinov na veter opravljajo električne črpalke. A morda tudi te "poganja" veter - glede na to, da je moč vsepovsod videti nešteto ogromnih sodobnih vetrnic, ki energijo vetra pretvarjajo v električno.

     Sicer pa je bila vasica Zaanse Schans že pred letom 1600 cvetoče ribiško in trgovsko središče s slovito ladjedelnico. V njej se je nekaj mesecev, na skrivaj, kot navaden delavec, učil ladjedelstva celo ruski car Peter Veliki. Kraj je danes ena od zelo priljubljenih nizozemskih turističnih znamenitosti, saj jo letno obišče skoraj 2 milijona obiskovalcev.

 

Spet na kolo ... za zdravo telo...

Kolesariva skozi gozdove na obronkih glavnega mesta,..

...se peljeva s trajektom ...

...preko najširšega kanala reke Amstel,...

... opazujeva novogradnje v tradicionalnem stilu v zahodnih predmestjih Amsterdama,...

... in skoraj mimogrede prikolesariva tistih 30 km do cilja, do vasice Zaanse Schans.

Številni mlini tukaj še danes klopotajo svojo vetrovno pesem. Pogled nanje je prav lep. Treba pa je povedati, da sva na najinih kolesarskih poteh po Nizozemski videla na desetine mlinov v " naravnem okolju". Stojijo sami, sredi polja, ali v mestu, vsi lepo vzdrževani, tako da že od daleč  pritegnejo pogled.

Stare hiške v mestu so danes spremenjene v trgovine in muzeje.

Nekatere med njimi so res pravljične.

Sira je tudi tukaj ogromno, cene pa so neprimerno višje, kot na tržnici sira v Gaudi.

Ne vem o čem premišljuje, morda o tem,  da bo počasi vseeno treba domov.

Po povratku v kamp naju je čakal še poznopopoldanski oz. večerni obisk Amsterdama. Čeprav sva amsterdamske znamenitosti že dodobra raziskala, pa sva želela videti, kakšen je utrip mesta v večernih urah. Ve se, da je Amsterdam cilj številnih obiskovalcev zaradi možnosti legalne konzumacije marihuane in pa legalne prostituciji. Središče dogajanja je seveda zloglasna "rdeča ulica", kjer med ostalim uradno imenovane "spolne delavke" med drugim, kar neposredno, v izložbah ponujajo svoje usluge. Seveda pa tovrstna dejavnost neizbežno za seboj povleče tudi konzumacijo alkohola in omamnih substanc. Prav zato vodilni v mestu, kljub nasprotovanju ponudnic uslug, načrtujejo preselitev  Rdeče ulice iz okrožja De Walen v starem mestnem jedru na obrobje mesta. Zaradi neprijetnosti, ki jih prinašata tamkajšnjim prebivalcem ta dejavnost, še bolj pa legalno uživanje marihuane, so poleg prepovedi uživanja alkohola na ulici, z letošnjim letom na ulici prepovedali tudi kajenje marihuane. To je dovoljeno zgolj še v posebnih kavarnah, ki so dolžne poskrbeti za red okoli njihovega lokala. Sicer pa ravno te dni berem v časopisu, da je bilo letošnje leto za Amsterdam zelo kaotično, saj je slab milijon prebivalcev gostil kar 20 milijonov turistov, kar je kar 5 milijonov več, kot je bilo običajno doslej. V boju proti množičnemu turizmu in neredu so se mestne oblasti odločile prihodnje leto dvigniti višino turistične takse, ki bo odtlej najvišja na svetu. S tem se želijo predvsem znebiti skupin turistov, ki so povzročale incidente v javnosti, saj so na primer britanskim turistom že letos sporočili, naj svoje, pogosto razuzdane fantovščine, organizirajo drugje.  

Žal tokrat pri izbiri dneva za večerni obisk Amsterdama nisva imela srečne roke. Med vsemi dnevi, ki sva jih preživela tam gori, je bi prav ta večer najhladnejši. Tudi zato je bil pozno poldanski utrip mesta povsem drugačen, kot sva ga doživela pred tednom dni.

Živahno je bilo le v Rdeči ulici, kjer so se še pred nočjo že gnetli prvi obiskovalci.

 

Tudi pred muzejem cannabisa je bilo živahno. 

V Amsterdam hodijo take in drugačne fizične užitke iskat ljudje iz vsega svesta.
 

     

·        13. dan, petek, 2. junij 2023; obisk vasice Giethoorn; 260 km z avtom; 46 km s kolesom

·        https://maps.app.goo.gl/VGT4iLtEu7Mw4TGd9

·        https://maps.app.goo.gl/2NqduRgq6YepgZYAA         

   https://maps.app.goo.gl/jL5tGB5ZnXkFyros8

·         https://maps.app.goo.gl/AAcNhkB4SqEiZevg8

Tega dne sva se z avtom zapeljala proti SV, proti znani vasici Giethoorn. Vasico so v 12. stoletju ustanovili prebivalci južnih pokrajin, ki so se sem umaknili pred poplavami. Sčasoma so začeli kopati šoto, to pa so počeli kar tik pred domačim pragom. Izkopali so številne kanale, ki jih je zalila voda, hiše pa so ostale vsaka na svojem otočku. Tako še danes tukajšnji prebivalci ne morejo do svojih hiš drugače kot peš preko močno ukrivljenih in neznansko všečnih mostičkov, ki jih je v vasi kar okoli 170,  ali s čolni. Ker je to na Nizozemskem, se po ozkih stezah lahko peljete tudi s kolesom, avti pa ostanejo parkirani zunaj vasi. Ker ni cestnega prometa, je v vasi kljub številnim obiskovalcem mirno, tiho in spokojno. Res se zdi, kot da si se znašel v nekem drugem času. Lično obnovljene hiške so namreč natanko take, kot so bile v 18. stoletju. Večino hiš je še vedno krito s slamo, saj je bila v času izgradnje hiš to najcenejša kritina. Danes so stvari, seveda, drugačne in slamnata kritina je, kljub surovini, ki je je v bližini na pretek, najdražja. Turistična vasica ni velika, dolga je le 6 km in ima 2.600 prebivalcev. Širša javnost je zanjo izvedela v 60 letih preteklega stoletja, ko je bila upodobljena (kakopak) na nekem filmu. Danes je Giethoorn prava Meka za turiste iz vsega sveta. 

Čeprav sva na Nizozemskem v teh dneh videla veliko lepega, se mi je zdela vasica Giethoorn kot iz pravljice. Najprej sva se po vasici in njeni neposredni okolici popeljala s kolesom. Lahko bi si najela čoln in sama veslala po kanalih, vendar sva se odločila raje za večji čoln, ki turiste, pri čemer smo bili Evropejci najbrž v manjšini, za nekaj drobiža, ob vmesni razlagi, eno uro vozi po kanalih.

Sploh nama je ta zadnji dan, ki sva ga spet največ preživela na biciklu, za slovo ponudil toliko lepega, da je nemogoče opisati. Dan je bil na začetku nekolikanj klavrno oblačen, tja do poldneva pa se je zjasnilo tako, da nama je tistih malce več kot 30 km, ki sva jih prekolesarila okoli jezera Beulakerwijde,  delu širšega nacionalnega parka, ponovno postreglo z nepozabnimi občutkih, ki kličejo k vrnitvi.

Steze ob kanalih so dovolj široke za kolesa in preozke za avte.

Pa še malce okoliškega kolesarjenja

Vaški trajekt

Lepo je bilo...

14.  in 15.dan, sobota in nedelja, 3. in 4. junij 2023; domov;(897 in 328 km)

Spet je bil vikend in kamp se je ponovno nekolikanj napolnil. S koncem tedna se je končala tudi najina nizozemska zgodba., Zapustila sva namreč kraljevino Nizozemsko, ki je ena najgosteje naseljenih držav na svetu, saj na površini veliki za dobri dve Sloveniji živi več kot 18 milijonov prebivalcev. Je zelo vodnata država, saj kar  18 % njene površine zavzema voda. Že v osnovni šoli smo izvedeli, da je precejšen del njenega ozemlja "iztrgan" morju in leži nižje od morske gladine, zato je tudi država z najnižjo nadmorsko višino.

Za sobotni povratek domov sva se odločila zaradi prometno manj obremenjenih AC, ki sledijo prepovedi vožnje kamionom. Kamionov na avtocestah res ni bilo, je pa kar precej izletnikov lepo vreme privabilo na plano. Na srečo je bil gostejši proti severu, kot proti jugu in le nekaj gradbišč je upočasnilo najino prijetno vožnjo, brez posebnosti.  Do noči sva se uspela pripeljati do počivališča južno od Munchna, blizu Rosenheima in se po skoraj 900 prevoženih kilometrih počutila že skoraj doma. Pravzaprav je bilo tistih 300 in še nekaj nedeljskih km, pravzaprav res zelo hitrih in elegantnih, saj je bil promet proti jugu Avstrije zelo redek. V času nedeljskega kosila sva bila že doma.

Kamp je na sobotno jutro spet precej poln. 

Midva pa sva pripravljena za odhod. Branko požen!

Nemci pravijo počitniški prikolici Wohnwagen, kar bi bilo po naše približno - stanovanjsko vozilo. 

In nama tole najino vozeče stanovanje še kako ustreza in se v njem odlično počutiva.

Skupaj sva prevozila 3288 km z avtom in 546 km s kolesi

ZAKLJUČEK: O kolesarjenju ne bi izgubljala besed, bilo je enostavno, vsaj nama, fantastično. Enkratne kolesarske steze, na katerih se, razen v Amsterdamu, res počutiš varno. Pogosto skoraj kičasti razgledi z bicikla v celoti nadomestijo morebitno pomanjkanje vzponov še takšnim kolesarskim zanesenjakom. Ja, pravzaprav je bilo to najino kolesarjenje  po severnem delu Nizozemske bolj kot rekreacija, spoznavanje tamkajšnje dežele s kolesa.

Morda je prav, da na koncu dodam še kakšno misel o primernosti tele najine, na pogled morda malce okorne "kompozicije" za tovrstna potovanja. Notranjost Adrie, Adora 462 PH, ki je letos postala že polnoletna, nama vedno nudi prav vse udobje, ki ga potrebujeva, posedanje pred njo pa tisto, kar je nam, kampistom, najpomembnejše, biti v naravi in z naravo. Seveda pa ni, da bi se pozabilo na avtomobilsko mobilnost, saj sva se z avtom, s kolesi na strehi ali brez njih, vozila na izlete medtem, ko je prikolica ostala v kampu.  

 Na koncu pa tako kot v vseh mojih potopis najinih motorističnih potepanj tudi tokrat zapišem, da naju je imel Bog rad in da nama je bila Sreča mila, da sva vseh 3.288 km z avtom in 546 km s kolesom prevozila brez nezgod in se zdrava vrnila domov.

Kolesarila in potovala sva : Branko in Marija Rožič

Zapisala: Marija Rožič