SKANDINAVSKI   FJORDI

Z MOTORJEM 

od 22. julija do 12. avgusta 2019

Ko sva se tistega poletnega jutra podala na pot, sva imela pred seboj najbrž najbolj zahtevno turo v najini  motoristični karieri. Čeprav sva prevozila  že kar nekaj dolgih,  tudi zahtevnih potovanj, pa je Skandinavija s svojimi specifičnimi vremenskimi razmerami za večino motoristov in njihovih sopotnic svojevrsten izziv. Posebno pa je  bilo tudi to, da sva se prvič na tako zahtevno pot podala povsem sama. Priznam, da sprva nisem bila navdušena nad moževo željo, da to poletje prevoziva norveške fjorde, tja gor do arktičnega kroga. Tolažilo me je dejstvo, da za razliko od nekaterih drugih prevoženih držav, na Norveškem razumejo in govorijo Angleško in bo vsaj sporazumevanje dokaj enostavno. Najin cilj je bil prevoziti čimveč lepih in še lepših področij na robu Norveške, ki se spuščajo v morje v  številnih slikovitih fjordih. Ker pa vožnja po cestah vzdolž fjordov običajno pomeni obilo kilometrov, sva predvidela tudi uporabo običajnih skandinavskih "morskih poti". Na tem koncu Evrope je namreč povsem običajno, da sta dve mesti med seboj povezani s cesto, ki se enostavno konča v prvem trajektnem pristanišču in nadaljuje v naslednjem. Trajekti vozijo pogosto in povsem točno po voznem redu. Vkrcanje in izkrcanje pa je bliskovito, saj so vsi šoferji že pripravljeni, vozovnice pa plačane pred vkrcanjem ali pa se plačajo kasneje na ladji. Cene so za tisti konec Evrope povsem zmerne. Midva sva za naju in najinega konjiča plačevala približno po 10 Eur za vožnjo, ki je trajala do pol ure.

Priprava na skandinavsko "odisejado" se je pričela že davno predenj se je tistega julijskega jutra, še pred sončnim vzhodom, na dvorišču zaslišal z Akrapovičem pridušen zvok najine do vseh limitov obložene GS-ke, ki je bila pripravljena, da naju popelje proti severu. Tokrat  je bil mož sam v celoti snovalec plana poti, ki sva ji kasneje, pravzaprav, v precejšnji meri tudi sledila. Sama sem  bolj skrbela za to, da sva vzela s seboj dovolj oblek in ostale opreme za primer slabega vremena. Lahko rečem, da je bilo vsega skupaj ravno prav, da je bilo potovanje prijetno in v mejah možnega, tudi udobno. 

Glede na to, da že kakšno leto in pol čas ni najin absolutni gospodar, sva imela namen potovati, ko bodo vremenske napovedi za Skandinavijo obetale daljše obdobje stabilnega, če se le da suhega vremena. Ker na višje temperature nisva niti računala, se nama je napovedano vreme s približnimi dnevnimi temperaturami med 13 do 17 stopinj C zdelo povsem primerno, da začneva najino avanturo. 

Takole se je torej začelo:

1. dan, ponedeljek, 22. julij; Tržič - Camping Springhorstsee  (Hannover) 1025 km

Ob peti uri zjutraj motor oprt na tačko, na dvorišču potrpežljivo čaka.  Kar malo žalostna zapuščam hišo, ozaljšano z rožami, ki so v najlepšem cvetenju. Soseda mi obljubi, da jih bo po potrebi zalivala, hči pa bo pobirala plodove, ki jih bo na vrtu v času najine odsotnosti, v izobilju.  Za trenutek v sebi zaslišim vprašanje, ki se mi v tekih trenutkih vztrajno ponavlja: " Pa kaj je meni tega treba?" Seveda pa je ta občutek pozabljen že za prvim ovinkom, ko v upanju, da hrup najinega motorja ne prebudi vse ulice, počasi peljeva proti  priključku na AC. Ta dan nama je usojena vožnja po AC preko Avstrije, Nemčije, v mislih imava spanje v kampu nedaleč od Hannovra. Tranzit pač. Vreme je prijetno sončno, 25 stopinj. Večkrat se ustaviva na kavi, pijači, da kaj pojeva,  si malo odpočijeva. Skoraj prevečkrat, predvsem pri večjih mestih, naju ustavijo tudi cestni zastoji, ki so posledica stalnih vzdrževalnih del. Največje presenečenje tega dne se nama je zgodilo sredi Nemčije ob pogledu na vremensko napoved. Še prejšnji dan so bile napovedane temperature v Skandinaviji pod 20 stopinj C, v današnji napovedi za nekaj dni v naprej, pa so bile napovedane temperature za 10 in več stopinj višje.  Postalo mi je prav toplo pri srcu, čeprav sem bila prepričana, da je po sredi kakšna napaka.

Okrog 6 h zvečer sva se pripeljala v bližino najinega tokratnega cilja. V trgovini sva kupila meso, zelenjavo nisva pa pozabila niti na spodobno hidracijo. Večerja nama je potem, ko sva v nadvse prijetnem okolju kampa postavila šotor, nadvse prijala. Po večernem sprehodu naju je prijetno topla, pa spet ne prevroča noč pospremila v zaslužen spanec.

Motor je pripravljen. Pa midva?

Kar malo težko je slovo od doma.

Pa gremo....

Počitek in okrepčilo.....

Pravzaprav nama nič ne manjka.

 

Najina rezidenca za to noč.

2. dan, torek, 23. julij;  Hannover - Hirtshals - Kristjansand - Aros Freriencenter (675 km po kopnem  in dobri 2 uri po morju)

Jutranja svežina nama je ob lahki rekreaciji dala dovolj zagona za začetek novega dne. Po zajtrku sva se sprehodila po prijaznem, zelo urejenem kampu in po njegovi okolici. Začudeno sva ugotovila, da Hannoverčane, ki imajo do kampa slabih 30 km in so najbrž najpogostejši gostje kampa z malim jezerom, letni pavšal za prikolico stane borih 800 Eur, kar se je poznalo tudi pri ceni najine nočitve, saj sva zanjo plačala le dobrih 15 Eur.

Na zajetni mizi ob kateri sva postavila šotor, sva razgrnila kamp opremo, do jo je sonce pošteno pregrelo, predenj sva jo spet pospravila v skopo odmerjene kotičke v 3 kovčkih in 3 vodoodpornih torbah. Opremo sva doma pripravila zelo premišljeno, ob upoštevanju najine želje, da v deželi kampistov, kar Norveška nedvomno je, poizkusiva tudi ta način prenočevanja. Najina kamp oprema je bila tokrat sestavljena iz šotora za tri osebe, podloge za šotor iz polivinila, za primer mokre podlage, dveh parov spalnih vreč, dveh samonapihljivih blazin, dveh stolov, čelnih svetilk, plinskega gorilnika, potrebne posode za kuhanje in nekaj hrane. Poleg tega sva vzela s seboj tudi toplo perilo, športne copate, motoristično dežno opremo, kopalke in brisače ter ostale potrebščine in obleke, ki so na motorju seveda nadvse racionalno izbrane.

Ko sva okoli desetih dopoldne spet sedela na motorju sva se hitro oddaljevala od Hannovra, glavnega mesta Spodnje Saške in tretjega največjega mesta Severne Nemčije z dobrih pol milijona prebivalcev. V mislih sva bila že pri naslednjem velikem mestu za katerega sva upala, da naju ne bo predolgo zadrževal v objemu svojih prometnih zamaškov. Hamburg, drugo največje mesto v Nemčiji in tretje največje pristanišče v Evropi, katerega zgolj ožje mesto šteje 1,8 milijona prebivalcev, celotno področje Hamburga pa skupno kar 5 milijonov, je bil prizanesljiv do naju. Če izvzameva nekaj manjših zastojev sva bila mimogrede v predoru pod reko Labo, od tod dalje, pa je promet stekel popolnoma tekoče.

Le še slabi dve uri vožnje po ravni in s soncem obsijani pokrajini naju je ločilo do danske meje. Promet je postajal redkejši,  naselja prav tako, polja bolj prostrana. Popoldansko sonce je radodarno razdajalo svoje žarke in temperatura je dosegla tridesetico. Že sva na Danskem.  Ceste so še bolj prazne in zdi se, da se tod vozijo le še turisti. Tisti, ki so namenjeni na sever in tisti, ki se od tam vračajo. Na obeh straneh ceste so neskončna polja žita. Ponekod je klasje še povsem zeleno, drugje je že zlato rumeno in samo še čaka, da ga požanjejo. Sem in tja so to že naredili in samo še bale slame pričajo, da je tudi tod raslo žito. Počivališča so zgledno urejena. Na enem od njih si pripraviva kosilo, skuhava kavico in si privoščiva počitek v  senčki pod drevesom. Tako kot številni okoli naju.

Sonce je še vedno visoko na nebu, vendar pa se ozračje hladi, čuti se vpliv severnega morja. Okoli 8 h se pripeljeva v dokaj ohlajeni Hirtshals. Mož pokliče v kamp v Kristjansand, da mu končno potrdijo rezervacijo mesta za najin šotor. Čeprav so mu rezervacijo obljubili že dan prej, dokončne potrditve ni dobil. Ko mu jih je po številnih neuspešnih poizkusih le uspelo priklicati, so mu povedali, da so polno zasedeni. Kasneje sva ugotovila, da na Norveškem v bolj obljudenih, južnih kampih rezervacije ne štejejo kaj dosti. Gre bolj za sistem " kdor prej pride, prej melje". Po precejšnjem moževem trudu, mu le uspe najti prostor v kampu 18 km oddaljenem od pristanišča. Rekli so mu, naj se namestiva na travniku pred recepcijo, kjer imajo še dovolj prostora.

Glede na cenovno razmerje med nočnimi in dnevnimi trajekti, sva se odločila za nočnega, ki je na Danskem izplul ob 23 h. Na udobnih sedežih sva prespala plovbo in se ob malo čez drugo zjutraj znašla na Norveškem. Nenavadno, da je bila temperatura tam sredi noči precej višja, kot zvečer na Danskem. Navigacija je sprejela koordinate in pripeljala sva dobesedno na travnik pred kampom, kjer je bilo postavljeno že lepo število šotorov, prikolic in avtodomov, za katere ni bilo prostora v kampu. Najdeva prosto mesto med šotori, si nadeneva čelne svetilke in kot najbolj uigran team postaviva šotor. Čez 15 minut si v šotoru voščiva lahko noč in sladko zaspiva na mehki rahlo močvirnati travnati podlagi.  

Utrinki iz kampa

Kdo bi mislil, da se da vse to spraviti v kovčke in torbe na motorju....

Pa gre. Vse je naloženo, gremo naprej.....

Na žetev bo še treba počakati....

Značilen pogled, žito, žito......

Letošnji pridelek je pospravljen.

Simbioza.....polja in vetrne elektrarne......ptice pa nič.

Prijetno okolje za kosilo in počitek. Danska.

Prazne ceste, le še počitniška vozila sem in tja...

Malo pred enajsto uro čakava na vkrcanje na trajekt

3. dan, sreda, 24. julij; Aros Feriensenter Kristjansand - Camping Preikestolen (225 km).

Ne zelo zgodaj zjutraj naju zbudi oživeli travnik okoli naju. Naspana, dobre volje in polna pričakovanj pokukava iz šotora. Megla. Ja, od kod pa sedaj ta!? Ko sva se ponoči vozila do kampa o njej ni bilo ne duha, ne sluha. Zlezem iz šotora in hitro ugotovim, da je travnik precej močvirnat in blaten in res sreča, da sva šotor postavila na polivinil in ga s tem obvarovala tako vode, kot blata.  Bilo pa je kar prijetno toplo. S toaletnima torbicama v roki poiščeva toaletne prostore v kampu, kjer se urediva, v trgovini kupiva vse potrebno za kasnejši zajtrk. Ker je recepcija še zaprta malo pogledava naokoli, potipava vodo, ki ima vsaj 22 stopinj in ugotoviva, da v kampu veliko družin preživlja svoj dopust. Ker se v recepciji še nič ne dogaja, se vrneva na travnik, pospraviva šotor. Preden se odpeljeva najinemu prvemu dnevu na Norveškem naproti, prideva še enkrat do recepcije, kjer nama končno uspe plačat dolžnih 21 evrov. Seveda nihče v kampu ne vodi evidence o prihodih in odhodih kampistov. Samo po sebi se razume, da vsak plača  svoje spanje.

Povsem nepotrebna je bila bojazen, da nama bo megla preprečila užitke v prekrasnih razgledih na norveško pokrajino, saj se je po petih kilometrih vožnje že povsem razkadila. Sledilo je samo še uživanje ob dih jemajočih pogledih na neponovljivo kompozicijo modrega neba, jezer in morja,  zelenih travnikov ter v to prelepo pokrajino umeščenih pravljičnih skandinavskih  hišk. Neštetokrat ponovljeni, neponovljivi prizori, so naju spremljali dobršen del najinega potovanja in razvajali najine čute do neskončnosti.

Tega dne sta bila najina cilja dva. Svetilnik Lindesnes in Preikestolen.

Svetilnik Lindesnes je že 350 let aktiven svetilnik na jugu Norveške, ki omogoča varno plovbo med Severnim in Baltskim morjem in nekakšna norveška maskota. 

Lindesnes svetilnik

Preikestolen je dobrih 600 m visoka pečina nad fjordom Lyse in ena izmed največjih norveških turističnih znamenitosti. Na plato na vrhu pečine vodi 4 km dolga steza v precejšnji meri preko balvanskih skal in kamnitih stopnic.

Preikestolen

Resnici na ljubo, naju je odkrivanje lepot južno norveške pokrajine tako prevzelo, da sva se velikokrat ustavila, vmes zajtrkovala, pila kavo in na koncu še zgrešila odcep za Lindesnes. Ker sva na ta, za take podvige zelo primeren dan, ko je termometer kazal krasnih 26 stopinj C, vsekakor želela prespati v naravi, v šotoru in  ker sva že  " ponotranjila " norveško pravilo za kampe " kdor prej pride, prej melje" sva se odločila, da izpustiva svetilnik in se poizkusiva še pravi čas pripeljati do Preikestolna oz. istoimenskega kampa, ki je kake 4 km oddaljen od izhodišča za vzpon na klif. Čeprav je bila ura šele dve popoldne, ko sva se pojavila na recepciji, se je kamp hitro polnil in čez kako uro, je bilo le še tu in tam najti kak prost kotiček. Na hitro postaviva šotor, preoblečeva se v športna oblačila in obujeva športne copate ter se odpeljeva do izhodišča. V vročem popoldnevu je pohodnikov veliko. Čeprav vzpon ni zahteven, je zaradi gneče in stopnic povsem primeren za kakšen zvin noge. Voda, primerna obutev in pazljivost je vsekakor zelo na mestu. Glede na gnečo, sem se sama predčasno vrnila in možu prepustila veselje ob ob dosegu cilja. Po vrnitvi v kamp sva si pripravila večerjo in čakala, kdaj se bo dan le vdal in končno prepustil mesto noči.

Ko danes gledam fotografije in si iz spomina prikličem tisti prvi dan vožnje po JZ delu Norveške, podoživim prelepe poglede in z njimi povezane težko opisljive občutke vzhičenosti, ki so na motorju preverjeno še intenzivnejši. Spomini na lepote, ki nama jih je bilo dano videti v lanskem visokem poletju na tem koncu Evrope, s časovno distanco niso v ničemer zbledeli. Po preteku dobrega pol leta nasprotno ugotavljam, da so se morda se le še bolj usidrali v moj predalček " nikoli pozabljeno".

Po kratki noči se zbudiva v megleno jutro

Že za prvim ovinkom pa naju pozdravi jasno, sončno vreme, ki omogoča prelepe razglede

Nekaj utrinkov s poti...

Srečava prve kopalce....

...kar pa sploh ni čudno, saj termometer kaže 26 stopinj.

Spoznava enostaven in nadvse učinkovit sistem trajektnih povezav. Lauvvik - Oanes.

Kjer fjord ni zelo širok, dva bregova povezujejo mostovi.

Tu velja nam nepoznana filozofija..... vsi na sever.

Ceste se skrijejo v številne predore

Vzpon na Preikestolen.

Predvsem ruski turisti imajo povsem svoj pogled na varno hojo po hribih.

Nekateri so res pogumni, če upoštevamo dejstvo, da z malimi otroci sedijo tako blizu prepadne stene visoke dobrih 600 m.

Moj zmagovalec.....

Nizozemci so res narod kampistov. Srečala sva skupine mladih, ki so v nahrbtnih nosili vso opremo za kampiranje in si na vrhu hriba postavili šotore. Na Norveškem je z določenimi omejitvami dovoljeno prosto kampiranje. Pogoj je, da vsake tri dni premaknete šotor, da ne uničite rastlinja na mestu, kjer je postavljen šotor.

V kampu Preikestolen sva si pripravila večerjo in v toplem večeru ob pivu čakala, da se je dan tam okoli enajste le poslovil.

4. dan, četrtek, 25. julij; camping Preikestolen - camping Odda (207 km);

Zbudiva  se v sončno in toplo jutro. V izogib komunikacijskemu mrku v pralnici napolniva čeladi. Telefona in ostale male porabnike polniva sproti na motorju. Kamp je povsem zaseden in temu primerna je tudi gneča v toaletnih prostorih. Ljudje so vseeno prijazni, nasmejani in tako tudi kakšna dodatna minuta čakanja ni posebej moteča.

Sama sem  velik ljubitelj prenočevanja v naravi, običajno so to kampi. V nepopisno veselje mi je, če me na potovanju ne omejujejo zidovi hotelskih sob, pač pa sem takoj, ko zapustim svoj "brlog" sredi narave in zadiham sveži zrak. V tem sva z možem, ki v veliki meri deli moje občutke, zelo podobna Skandinavcem, predvsem Norvežanom. Tudi gostje kampov, ki sva jih obiskala, so bili v glavnem domačini.

Po plačilu nočnine se podava proti severu. Ceste so lepe, narava ob njih še lepša. Voda je nekakšen skupni imenovalec zahodnega dela Norveške. Četudi se ne voziva povsem ob obali, je redek pogled, ko ni nikjer videti vode. Fjordi se tako in tako zajedajo globoko v notranjost dežele, pridružujejo pa se jim tudi številne reke, potoki, jezera, slapovi. Običajno se voziva ob fjordih, jih prečiva preko mostov ali naju čeznje popeljejo trajekti.

Tudi tega dne sva veliko vozila ob fjordih ter se pri Nesviku s trajektom prepeljala preko enega od njih. Pri Roldalu sva na dobrih 1200 metrih videla zimsko športno središče in se skozi tunel prebila na drugo stran prelaza. Predenj sva se spustila v dolino sva že opazovala zaobljene vrhove ne previsokih hribov, prekrite z ledeniki. Ko sva se spuščala se je temperatura dvigala in dosegla že vročih 28 stopinj C. Bližala sva se Oddi. Še prej pa sva se ustavila in se čudila ogromnim količinam vode, ki iz dveh združenih potokov kot Latevossen slap grmijo v dolino. Latevossen velja za enega najlepših norveških slapov.

Odda je malo mesto, ki kot nekakšen naravni jez  zadržuje vodo v višje ležečem jezeru Sandvin preden se deroče spusti v  Sor fjord. Je izhodišče za zadnje čase zelo popularne pohode na 1100 metrov visoko goro, imenovano Trolltunga. V letu 2010 je bilo na to 700 m visoko granitno pečino manj kot 800 pristopov. V naslednjih desetih letih je postala nekakšna nacionalna ikona in tako je v letu 2016  28 km dolgo pot v 10 do 12 urah zmoglo že 80.000 pohodnikov. Temu primerno je bilo tudi vzdušje v kampu. Pravilno sva sklepala, da bo kamp po norveški maniri (brez rezervacij) že zgodaj popoldne poln. Pravzaprav ni bilo prav nič narobe, da sva se že okoli treh pripeljala na cilj. V miru sva si skuhala kosilo, šla na sprehod ob jezeru, kjer sva z nasmeškom opazovala mladino, ki je s kriki groze preizkušala temperaturo ledeniškega jezera. Kavica, sladoled, pivo in morda še kaj,  po sprehodu v slabo uro oddaljeno Oddo, so nama je povrnile moči. Zvečer sva v  kampu  opazovala mladino, ki se je pripravljala za jutranji pristop na Trolltungo (jezik trolov). Dan se spet dolgo ni hotel pobrati spat, tam okoli enajstih zvečer pa ga je le "zmanjkalo".

Sosedje še spijo, midva pa sva že pripravljena na nov dan.

 Barvita stavba recepcije s poraščeno streho. 

Prelepa pokrajina...

....in pravljična hišica med brezami. Breza je vsekakor kraljica med drevesi južne Norveške.

Kmetijstvo je na Norveškem najbolj opazna gospodarska panoga na podeželju. Zardi slabih klimatskih razmer je sicer slabo učinkovito in zato močno subvencionirano. Zaradi vztrajnosti in trdega dela tamkajšnjih kmetov se velika kmetijska gospodarstva pojavljajo še visoko na severu, tudi preko polarnega kroga.

Eno večjih presenečenj za naju so bile velike skladovnica silaže ovite v beli foliji, ki vsekakor pomeni kot odpadni material veliko okoljsko onesnaženje.

Norvežani so vsekakor športen narod. Dopust je pravi čas za popotniško kolesarjenje.

Cerkve so skromne, tako kot hiše, običajno lesene.

Praviloma se fjord zaključi z večjim ali manjšim krajem

Most preko fjorda

Hiša, ob njej drog in na njem zastava. Znak, da je gospodar doma in da so obiski dobrodošli. 

Motoristov ni veliko. Neugodne vremenske razmere najbrž v kali zatrejo željo po vožnji z vetrom v laseh.

Druga polovica julija je čas cvetenja 

Skoraj že kičasto

Povsod se najde lep, urejen prostor malico in počitek.

Čeprav so ceste mestoma ozke in je srečevanje precej težko, pa so počitniška vozila na norveških cestah zelo pogosta.

Zimsko športno središče Roldal...

...in bližnji prelaz.

Latevossen

Zaključek fjorda, vasica in ledenik

Trolltunga

Gostovanje v kampu v Oddi

Nekateri, najpogumnejši, so si upali tudi zaplavati. Prav zabavno je bilo poslušati njihove krike ob srečanju z ledeniško vodo, saj se je jezero dobesedno napajalo iz nekaj kilometrov oddaljenega ledenika.

Reka, ki povezuje jezero in fjord.

Mestne ulice

Popoldanski potep po Oddi, zelo tipičnem norveškem mestecu ob zaključku fjorda.

Vse više proti severu.....

5. dan, petek, 26. julij ; camping Odda - Scandic hotel Bergen ( 315 km)                             

Ura je še precej zgodnja, ko se skobacava iz najinega šotora, si skuhava jutranjo kavico in opazujeva sosede, ki se pripravljajo za naskok na Trolltungo. Po večini so mladi Norvežani, se pa najdejo tudi tujci. Poleg naju sta se tako na pohod pripravljala mlada Slovaka. Moža je vleklo tja gor do Trolovega jezika, vendar se zaradi neustrezne obutve za za vzpon ni odločil. 

Počasi pospraviva šotor in se odpeljeva do 8 km oddaljenega vznožja ledenika Burbrateen tik nad Oddo. Smiselno je najbrž dodati, da je Odda mesto tik ob morju. Do vznožja ledenika je speljana sprva asfaltna cesta, naprej pa makadamska pot do višine 150 m n/m. Tod se začne pohod, ki traja približno tri ure in se konča na samem ledeniku na višini 800 m n/m. Za naše razmere je težko doumeti, da na takšni višini že najdemo prvi ledenik. Poslikava in se vrneva proti Oddi. Voziva se po vzhodni strani Sor fjorda in se čudiva in navdušujeva nad prizori, ki se nama ponujajo. Le nekaj metrov od ceste se zrcali temno modra morska voda, ki se v daljavi preliva v nekoliko svetlejšo modrino visoko poletnega neba. Ob cesti se nizajo nasadi češenj in jablan, na drugi strani fjorda, le nekoliko višje,  ledeniki pokrivajo kopaste vrhove hribov. Pogled za bogove.....

Na momente kar malo ozka cesta sprejme vseh vrst počitniških vozil, prikolice, avtodome vseh velikosti, pa motorje, kolesa in seveda osebne avtomobile. Hitrost vožnje ni visoka, je pa promet tekoč. Sem pa skoraj prepričana, da prav nihče od udeležencev v prometu ni slabe volje, saj vsak prevoženi kilometer popestrijo prelepi neponovljivi razgledi. 

Kmalu potem, ko na enem od počivališč pozajtrkujeva,  se znajdeva na krožnem križišču v tunelu, ki usmerja med drugim tudi naravnost proti najinemu  današnjemu cilju, Bergnu. Naju pa še ne vleče v tja, namenjena sva namreč do Voringsfossa. Veličasten slap, s skupno 182 m globokim padcem, je ena od atrakcij tega dela Norveške. Treba pa je povedati, da naju je skoraj enako kot slap, navdušila tudi cesta, ki se nanj na hitro dvigne pravzaprav v samih nederjih gore. Tuneli, ki so zgrajeni nekako drug nad drugim v obliki osmic in krogov, so vsekakor poseben gradbeni dosežek.

Vračava se po isti poti in tokrat se pri krožnem križišču v tunelu le usmeriva proti Bergnu. Dan se je šele dobro prevesil v drugo polovico. Sonce ne skopari s sončnimi žarki in toploto. Termometer na hitro doseže tridesetko in nato malo počasneje zleze še štiri stopinje višje. Ker sva ves naslednji dan namenila pohajkovanju po Bergnu, sva imela dovolj časa, da sva si v trgovini kupila konkretni porciji lososa, paradižnik in juhico. Nekaj deset kilometrov pred Bergnom sva zavila v dolino, pravzaprav v sotesko, se ustavila na senčnem počivališču, ter si v razkošju narave privoščila prav okusno pozno kosilo.

Le še slabo uro in prišla sva do Bergna.  Dan je bil spet nekoliko daljši in opolnoči, ko sva se vračala iz najinega večernega pohajkovanja po čudovitem mestu, se še ni povsem stemnilo.

Med tem, ko so nekateri že odšli na Trolltungo, sva bila tudi midva že pripravljena za najino današnjo avanturo.

Ni kaj dodati

Kako prija

Ledenik na dosegu roke

Naprej pa le z ustrezno obutvijo

Po makadamski cesti se vračava proti Oddi. Res sem upala, da ne bova srečala kakega  avtodoma, ki so se tudi vozili po tej poti. Srečanje z njim bi bil za naju precejšen izziv, posebej ob dejstvu, da je takoj pod cesto bučala reka, ki je bila zaradi vročega vremena, ki je pospešeno talil ledenik, še posebej deroča.

Poletna kmetijska dela

                                                                         Še enkrat se zapeljeva proti Oddi

Slikovito naselje ob zahodni obali fjorda

Midva pa se voziva po vzhodni obali fjorda

Presenetijo naju istočasni pogledi na nasade jablan in češenj na eni strani fjorda in ledenike na drugi strani.

Češnje prodajajo na sistem: vzameš in plačaš.

Počitniška vozila vseh vrst

Čas je za zajtrk

Življenje v naravi in z naravo

Do slapov vodi cesta, ki se večkrat skrije v predore, ki so dolgi in ovinkasti  in se vijejo drug nad drugim. 

Voringsfoss. V ozadju so številne počitniške hišice

Lepo urejene razgledne ploščadi pred slapovi

Počitniške hiše s poraščenimi strehami je videti po vsej Norveški

Dve krožni križišči v tunelih, vmes pa most nad fjordom...Vsekakor enkraten gradbeni dosežek

 Temperatura pa kar narašča. Malo pred tretjo popoldne 34 stopinj. Občutki so pravzaprav zelo nenavadni.Vročina, ki bi nama bila na kakšni vožnji po jugu Evrope kar malo neprijetna, nama je bila na teh severnih obzorjih zelo dobrodošla.

Ko se bližava Bergnu postanejo kmetije bolj na gosto posejane

 Tudi domačine vročina navdušuje in na vsakem koraku je videti, kako uživajo v poletju, kakršnega niso vajeni.

Tudi midva si poiščeva senčko in si na počivališču ob vodi pripraviva pozno kosilo.....


....predenj se zapeljeva v Bergen.

Večer v Bergnu

6. dan, sobota, 27. julij; Bergen

Bergen je z 250.000 prebivalci drugo največje mesto na Norveškem.  Leži kot nekakšen polotok med dvema fjordoma, mesto pa zaokrožuje sedem gora, najvišja med njimi je visoka nekaj manj kot 1000 metrov. 

V zgodovini je bil Bergen prvo glavno in največje norveško mesto, ki si je svoj položaj izborilo predvsem z trgovanjem s severno Skandinavijo. Danes je Bergen moderno mesto, z bogato, odlično ohranjeno kulturno zgodovinsko dediščino. Hkrati pa je Bergen tudi središče naftne industrije, ribištva in veliko pristanišče za vse vrste plovil.

Sončna in topla sobota je bila ravno pravšnja, da se nama Bergen predstavi v svoji najlepši podobi.

V dobro voljo naju je vsekakor spravil že hotelski zajtrk. S tako kakovostno in raznoliko izbiro hrane se lahko pohvali le redko kateri hotel. Nabor morske hrane je posebej razveselil mojega moža, saj je bilo na voljo med drugim tudi celo vrsto slanikov, dimljenih lososov in ostalih morskih dobrot. Mene pa so bolj kot morski sadeži razvajali gozdni. Bil je namreč čas divjega in gojenega jagodičevja, katerega je v Skandinaviji res na pretek. V različnih oblikah sem si ga privoščila kar konkretne količine.

Dobro podprta sva šla v kake 15 minut peš hoje oddaljeno središče mesta, kjer se pravzaprav vse dogaja. Sprehodila sva se po prelepem parku s čudovitim cvetjem. Priznam, da si nisem nikoli predstavljala, da bom v Skandinaviji videla toliko tako lepega cvetja. Nekako sem dobila občutek, da tisto malo poletja, ki jim je dano, Skandinavci res izkoristijo in uživajo v polni meri v vsem kar lahko ta letni čas prinese. Bujno, raznobarvno cvetje naju je spremljalo tako v večjih mestih kot tudi na podeželju. Za nameček sva se vozila naokoli v času, ko je bilo tudi travniško cvetje v polnem razcvetu. 

Najin sprehod nadaljujeva mimo odprte ribje tržnice v središču mesta, ki je ena od največjih norveških atrakcij na prostem. Barvita predstavitev zelenjave, sadja, predvsem pa vseh mogočih vrst rib in morskih sadežev pritegnejo množice obiskovalcev. Na tržnici se je moč po sistemu "odprte kuhinje" morskih dobrot tudi najesti. Hitro sva dogovorjena, da se popoldne sem še vrneva.

Kot rečeno je Bergen obkrožen s sedmimi gorami. Povsem razumljivo je, da se ob obisku Bergna povzpneš na eno od njih. In najbolj običajno je, da je to gora Floyen, ki niti ni previsoka, predvsem pa se nanjo vzpenja zobata železnica, ki te v pičlih osmih minutah pripelje na vrh, od koder je čudovit pogled na spodaj ležeče mesto. Gora je na vrhu pravzaprav planota, ki premore celo malo jezero in cel kup prijetnih steza in kotičkov, kjer proste trenutke uživajo prebivalci Bergna. To sobotno dopoldne sva se tudi midva, skupaj s številnimi Bergenčani popeljala na Floyen. Najbrž pogled na mesto ni nikjer tako spektakularen, kot prav na razgledni ploščadi vrh gore. Vrnila sva se peš, po cesti, ki je tudi speljana na goro. Posebej lep je bil spodnji del poti, ko sva se zgubljala med hišami in ulicami dela mesta, ki se zajeda v vznožje gore. Lesene hiše, obilje cvetja, lep, prelep sončen dan in sploh "norveški  občutek"  naju povsem prevzame.

Mestna trdnjava je bila zgrajena v 13. stoletju in je v času, ko je bil Bergen prestolnica Norveške služila kot kraljeva palača. Danes predstavlja predvsem njen osrednji del, Haakons Hall, eno najbolje ohranjenih srednjeveških stavb na Norveškem. V njej se vrstijo kulturni dogodki in uradni sprejemi. Celotno področje utrdbe je sicer zaokroženo, kot zgodovinski park, namenjen rekreaciji in sprostitvi. V eni od stavb je urejen tudi mestni muzej. Zgodovinska zbirka predstavi celotno zgodovino Bergna.  Pozornost pritegnejo predvsem pričanja o več kot desetih požarih, ki so v 1000 letih  večkrat skoraj v celoti uničili mesto. Zadnji večji požar je bil leta 1955.  Sprehodiva se se po zgodovinskem parku in si ogledava muzej. Obisk brezplačnega muzeja zaključiva s kustosovim  prijaznim povabilom na čaj oz. kavico. 

Dan je bil dolg in vroč. Temperatura je spet lovila 30 stopinj, zato sva se za krajši čas vrnila v hotel. Da je bilo trenutno vreme povsem neobičajno je bilo sklepati tudi iz tega, da so bili pivski vrtovi, v večernem času sicer bogato obiskani, sredi dneva skoraj prazni, saj skoraj nobeden od njih ni imel nobenega senčnika, ki bi pivca zaščitil pred prevročim soncem. Tudi v hotelu je bilo vklopljeno centralno ogrevanje, ki nama ga v kopalnici, kjer so bila ogreta tla nikakor ni uspelo izklopiti. Sva pa to s pridom izkoristila in si oprala skoraj vsa oblačila, ki so bila mimogrede spet suha.

Poznopopoldansko mestno zgodbo sva pričela z daljšim sprehodom po stranskih ulicah. Na ribji tržnici sva si privoščila vsak svojo porcijo, nato pa sva odšla proti Bryggenu. Niz barvitih lesenih stavb so v 14. stoletju zgradili hanseatski (nemški) trgovci, ki so obvladovali trgovino z trskami (ribami) med severom Skandinavije in ostalim svetom. Leta 1702 je v tem delu pogorelo več kot 80 odstotkov stavb, vendar so jih v celoti obnovili. Danes so v njih nameščeni manjši muzeji, trgovine, restavracije in bari, celotno področje pa je zaščiteno, kot Unescova kulturna dediščina.

Ko se popoldne preveša v večer tudi midva sedeva za eno od miz na pivskih vrtovih, ki so se potem, ko je vročina popustila dodobra napolnili. Morda še zanimivost. V teh pivnicah ni natakaric, ni natakarjev. Edini zaposleni je točaj, ki je za svojim pultom istočasno blagajnik, bolje rečeno pokaže, kje urediš plačilo s kartico, ter toči pivo. Ob tem nihče ne kontrolira, če je bilo plačilo v resnici izvedeno.  Samo po sebi je razumljivo, da bo gost poskrbel, da je pivo plačano. Zelo veliko stvari na Norveškem kaže na pričakovano poštenost ljudi. Tako, kot že omenjeno sadje ob cesti, ki se  pravzaprav prodaja samo. Če se prav spomnim, je prodaja sadja ob cesti edini nakup, kjer potrebuješ gotovino. Celo plačilo uporabe javnih toaletnih prostorov poteka s karticami. Vsekakor so Norvežani zelo blizu želenega cilja, popolna opustitev gotovinskega plačevanja.

Pri nas bi rekla dolgo v noč, v Bergnu pa bi rekla, da je bila že pozna nočna ura, ko se je dan dokončno poslovil in sva se tudi midva po pestrem dnevu in čudovitem večeru vrnila v hotel. 

Cvetje in parki 

Bogastvo jagodičevja

Ribja pojedina

Zobata železnica na Floyen

Na vrhu hriba planota z malim jezerom

Pogled na Bergen iz razgledne ploščadi

Peš nazaj v mesto, pa ne samo midva....

Zaledje mesta ob vznožju hriba.

Lepo skrbijo za rožice

Bergenska trdnjava

Haakons hall, kjer se je gradila norveška zgodovina.

Utrinek iz mestnega muzeja

Počitek v parku v okviru trdnjave

Križarjenje po Skandinaviji ni popolno brez obiska Bergna

V poznem popoldnevu sva spet na Bryggnu

Stranske ulice Brygna

Čas je za pivo. Za pravzaprav kar malo pregrešno drago pivo. En obisk strica pri "šanku" naju je stal 20 evrčkov.

7. dan, nedelja, 28. julij; Bergen - Panorama camping Skei (455 km);

Ko sva se po izdatnem zajtrku nekaj minut pred osmo zjutraj popeljala po nedeljsko opustelih ulicah Bergna, nisva niti približno vedela kako razburljiv dan je pred nama.  Sonce je že toplo grelo in temperatura preko 20 stopinj C je napovedovala vroč dan. Bergen, kakršnega sva zapuščala, niti približno ni dal slutiti čemu velja za najbolj deževno mesto v Evropi s svojevrstnim rekordom. V zimi leta 2007/08 je od oktobra do januarja deževalo 85 dni po vrsti.

Današnji cilj je bil Sogne fjord. Kralj med fjordi. S 205 km je najdaljši, s 1308 m pa tudi najgloblji norveški fjord. V širino meri okoli 4,5 km. Iz njega se napaja še vrsto manjših fjordov.

Iz Bergna sva se po državni cesti usmerila proti severu in pri Telleviku srečala s pravo gradbeno mojstrovino,  nekaj več kot 1.600 m dolgim mostom, ki se začne kot viseči most in nadaljuje kot most na stebrih. Tuneli so se začeli pojavljati, še predenj sva se prvič srečala s Sogne fjordom pri kraju Oppedal, kjer  sva se vkrcava na trajekt, ki naju je prepeljal na nasprotni breg fjorda v kraj Lavik.  Na severni  strani fjorda je speljana lepa, atraktivna cesta. Neštetokrat ponikne v tunele in se spet pokaže iz njih. Tako sva ob fjordu vozila vse do Dragsvika, kjer naju je trajekt ponovno prepeljal na južni breg fjorda v kraj Vagsnes. Vmes se ustaviva v Belestrandu, kjer opazujeva številne kopalce in se mimogrede odločiva, da spremeniva najino pot, ki je bila v glavnem načrtovana ob bregovih Sogne fjorda. Bila sva dovolj zgodnja, da sva se odločila pot podaljšati proti jugu. Vmes sva nameravala pogledati dve stari leseni cerkvi in se ustaviti v turističnem mestecu Flam.  Šele zvečer sva se zavedela, kako prav sva se odločila.

Na poti proti jugu prav kmalu najdeva staro skandinavsko zgodovinsko Hoppestand cerkev. Prvotna cerkev naj bi bila zgrajena leta 1130. Rekonstrukcija cerkve je potekala natančno po vedenjih o takratnih cerkvah. Velja za eno najstarejših norveških cerkva z grobovi.

Sonce je sredi dneva močno pripekalo, spet je bilo 30 stopinj, zato sva si na hitro ogledala zunanjost cerkve in se odpeljala naprej.

Do 90 km oddaljenega Flama voziva po Myrkdalen cesti, ki vodi preko visoke planote. Nadmorska višina je tod med 900 do 1200 m, pogledi in občutki pa so takšni, kot pri nas v visokogorju. To je značilnost  pravzaprav vsega področja fjordov. Iz morske gladine, se na hitro dvigajo gore do višine okoli 1000 m, ki so pogosto pokrite z ledeniki. V jasnem vremenu neprecenljivi pogledi.

Na cesti, po kateri sva se vozila tega dne, je bilo toliko tunelov, da nama niti na kraj pameti ni prišlo, da bi jih štela. Predori eni krajši in drugi spet daljši se vrstijo drug za drugim vmes pa se bohoti čudovita narava. 8 km dolg tunel ni nikakršna posebnost.  Visoka zunanja temperatura naju je na momente pošteno preznojila, ko pa sva zapeljala v tunel, je tu temperatura nekajkrat padla na pičlih 14 stopinj. Tako sva se pri vožnji skozi daljši tunel ne samo prijetno ohladila, večkrat naju je že prav pošteno zeblo. Kakorkoli, vožnja je bila čudovita, neponovljiva in vredna vsakršnega napora. Pri kraju Gundvangen vstopiva v zadnja dva tunela pred Flamom in že sva, bi rekla, v najbolj obleganem turističnem kraju na celotni najini poti.

Flam je slikovita vasica na koncu enega od rokavov Sogne fjorda. Kraj z vsega 350 prebivalci vsako leto gosti skoraj pol milijona turistov, ki se običajno do tja pripeljejo z velikimi križarkami. Razvoj turizma se je tam začel okoli leta 1900. Danes je glavna atrakcija vlak, ki vozi po eni najlepših tras na svetu. Proga, ki so jo gradili 20 let in jo predali v uporabo leta 1940 pelje v dvajsetih km skozi 20 tunelov do kraja Mydal in je ena večjih norveških znamenitosti.

Če ima zgoraj omenjeni vlak 20 predorov, sva jih midva ta dan prevozila najbrž dvakrat toliko. Le nekaj km iz Flama v bližini kraja Auerland zapeljeva v najdaljšega med njim. Velja tudi za najdaljši cestni predor na svetu, dolg je 24,5 km in se imenuje po kraju kjer se ta gradbena mojstrovina zaključi, torej Leardalstunnel. Razdeljen je na 4 dele, ki jih ločijo 3 večje jame, kjer voznik lahko ustavi ali po potrebi vozilo obrne. Sam predor je osvetljen z belo svetlobo, jame pa z modro in rumeno. Predor je po petih letih gradnje leta 2000 ponudil najkrajšo cestno povezavo med Bergnom in Oslom. Priznam, da se sama nisem počutila navdušeno, ko sva zapeljala v to dolgo cev.  Morda je bila  igra luči res tista, ki je pripomogla, da je  slabih 20 minut vožnje po njej kar hitro minilo.

Ko sva zagledala sonce ob koncu tunela so se ponovno vrstili prelepi pogledi na skoraj kičasto pokrajino in čutiti je bilo pravo poletno vzdušje. Je pa bilo nekaj kar me je zelo presenetilo. Sem in tja so namakali polja... 

Še zadnjič s trajektom prečiva Sogne fjord do Mannhellerja in se od fjorda posloviva. Res je veličasten. 

Temperatura je preko dneva vztrajno rasla in z izjemo predorov je bilo res pošteno vroče. Pravzaprav nič čudnega, ta dan je termometer pokazal rekordnih 35 stopinj. Niti v sanjah si nisva predstavljala, da se nama lahko na Norveškem zgodi taka vročina. Vendar, da ne bo nesporazuma, to je samo še pripomoglo k temu, da sva res uživala sleherni trenutek.

Na poti proti področju Sogndala si ogledava še zelo prijetno manjšo staro leseno cerkev in pripadajoče pokopališče. Sedeva na klopco v senčki, se hladiva in se ne počutiva prav nič morbidno, ko bereva napise na nagrobnikih.

Na koncu doline se dviguje hribovje in zaobljene vrhove prekrivajo ledeniki. Zaradi res visokih temperatur se stoletni sneg močno tali, voda pa se v številnih potokih zliva v zelo vodnate reke. Še nekaj predorov in nekaj božanskih pogledov na ledenike, za katere se zdi, da so le streljaj oddaljeni od naju in že sva v kampu v Skeju. Naziv kampa " Panorama" pove vse. 

V zelo lično urejenih toaletnih prostorih  se osveživa, v še lepše opremljeni kuhinji pa si pripraviva večerjo. Tako kot vsi kampi na Norveškem je imel tudi ta urejeno kuhinjo in jedilnico. V kuhinji, ki ima skoraj vedno več kot en sam štedilnik, si  lahko pripravite topel obrok, v hladilniku pa ohladite ostalo hrano in pijačo. Nekatere kuhinje so bolj,  druge manj opremljene s posodo za kuhanje in serviranje ter jedilnim priborom. Edina stvar, ki jo vsekakor potrebujete, je kvaliteten nož. Midva sva imela s seboj vse potrebno za kuhanje, vendar sva svoje stvari uporabljala le tedaj, ko sva kuhala na počivališčih. Zaradi čudovitega vremena in res lepih počivališč, ki so vsa po vrsti čista in opremljena z mizami in klopmi, je bilo to kar pogosto. In nisva bila edina. Običajno sva si v trgovini nakupila vse potrebno in si nato na bližnjem počivališču to tudi pripravila. Obvezno je bila to juha za hidracijo v vročini in za "pogret", ko ni bilo več tako toplo, pa ribe ali meso, testenine, vedno tudi solata ( pakirana in oprana zelena solata ali paradižnik, paprika in kumare). Ko sva kuhala v kuhinji v kampu pa sva si pripravila tudi kako bolj zahtevno jed, vsekakor pa mislim, da sva jedla okusno in kvalitetno hrano. Seveda pa je najino lastno kuhanje blagodejno vplivalo na popotniški proračun, saj sta hrana in pijača v restavracijah na Norveškem resnično dragi.

Vse pripravljeno pred hotelom v Bergnu

Opustele nedeljske ulice

Tellviški most.

Proti Sogne fjordu

Tunelov ta dan res ni manjkalo. Prav res, da so nekateri tuneli prave gradbene mojstrovine, je pa tudi res, da so krajši tuneli precej enostavni. Običajno so le izklesani v skalo in na mestih, kjer je nevarnost odpadanja kamenja, ga enostavno obložijo z nekakšno tkanino.

Ob fjordih je včasih prostora le za malo širšo enopasovnico. 

Prečkanje Sogne fjorda pri Laviku

Vožnja po severni strani fjorda

Prečenje Sogne fjorda 2. Do Vangsnesa.

Poletno nedeljsko popoldne

Hoppestand cerkev 

Pogled na Vikoyri fjord, kjer se usmeriva proti jugu.

Spust v dolino iz visoke planote vzdolž Myrkdalenske ceste...

... in smučarsko središče Myrkdalen

Proti Flamu..

Flam je bila čisto prijetna vasica, dokler..... Midva pa na motor pa svojim potem naproti.

Leardal predor

Poletno vzdušje

Namakanje na Norveškem

Še zadnjič preko Sogna.

Samo mislimo si lahko,  kolikšnemu trpljenju in veselju je bila priča ta stara cerkvica skozi stoletja.

Voda vsepovsod

Proti Skeiu

Kamp Panorama. Ob desetih zvečer je sonce še vedno na ledenih vrhovih bližnjih gora.

8. dan, ponedeljek, 29. julij; Skei - Volsdalen camping Alesund (284 km)

Sončen julijski dan sva pričela s prelepim pogledom na ledeniško gorovje. Skuhala sva si pravo našo jutranjo kavico, zajtrkovala pa sva kasneje na počivališču, neposredno ob fjordu. 

Nove, jutranje sveže poglede sva lovila na poti proti severu, obvozila Innvik fjord in se pri Strynu usmerila proti vzhodu. Mimo Oppstrynskega jezera sva se pripeljala do Hjelleja in se nato povzpela na visoko planoto po cesti proti Geirangerju. Gorska pokrajina in živahen počitniški promet naju je kratkočasil do odcepa proti razgledni ploščadi Dalsnibba. Razgledna točka, 1500 metrov visoko, neposredno nad znamenitim fjordom obstaja že dolgo časa. Leta 2016 pa so do tja zgradili novo, lepo, panoramsko, čeprav na trenutke kar malo strašljivo cesto. Slednje velja posebej za srečanje polno naloženega motorja s šoferjem in sopotnico ter avtobusa, ki vozi turiste iz križark iz 15 km oddaljenega,  spodaj ležečega Geirangerja. Strah sopotnice je bil vsaj delno poplačan takoj, ko je stopila na stekleno ploščad od koder so razgledi pravzaprav neskončni. Največ ljudi se seveda sem pripelje zaradi čudovitega pogleda na fjord, mene pa so enako pritegnili tudi razgledi na bližnje ledenike vrh gora in zavito in razgibano cesto, ki se spušča  do fjorda.

V Geirangerju sva najprej kupila trajektni karti do Hellesylta. Ker sva imela do odhoda trajekta, ki po fjordu vozi slabi dve uri, še kar nekaj časa, sva se sprehodila po kraju polnem turistov. Tudi tukaj je v pristanišču zasidrana ena, kasneje pa se ji pridruži še druga križarka. Nekako nelogično se zdi, da po Geirangerju, po vseh merilih najlepšem norveškem fjordu, ki je od leta 2006 pod Unescovo zaščito, še vedno plujejo največje križarke, ki vsaka zase pomeni veliko okoljsko onesnaženje.

Komaj sva popila vsak svojo pijačo in se posladkala s sladoledom, že je bil čas za vkrcanje. Všeč mi je tukajšnji način združitve prijetnega s koristnim. Trajekt ni namenjen samo prevozu vozil in potnikov na drugi konec 15 km dolgega fjorda, pač pa po mikrofonu sproti povedo tudi najosnovnejše informacije o samem fjordu in o posebnostih, ki jih je moč videti na obeh strmih pobočjih fjorda. Številni so slapovi, ki se izlivajo v fjord, med njimi najbolj navdušuje skupina sedmih slapov, imenovanih Slapovi sedmih sester. Prav poseben vtis puščajo srh vzbujajoče kmetije, dobesedno vgrajene v strme stene fjorda. Zadnje tri kmetije so zaradi varnosti izselili med leti 1880 in 1950. Težke življenjske pogoje na teh kmetijah opisuje dejstvo, da so male otroke privezovali, da se niso zakotalili iz visokega in strmega pobočja. Zaradi res hude strmine in posledično potencialne nevarnosti krušenja sten ob fjorda imajo razvit sodoben način spremljanja morebitnih premikov kamenin, vključno z močnimi kovinskimi varovalnimi konstrukcijami znotraj gore.

Navdušena nad fjordom sva v Hellesyltu spet sedla na motor. Še dobrih 100 km vožnje po nikoli dolgočasni pokrajini, nekaj tunelov in trajekt do Magerholma in že sva bila v kampu v Alesundu. Vremenska napoved je predvidevala čez dva dni nekaj dežja, zato sva za naslednji dve noči tam najela sobico.  

Alesund je pristaniško mesto, ki je poseljeno na več otokih. Mesto je morsko pristanišče z nekaj manj kot 70.000 prebivalci. 

V prelepem jutru spet pripravljena za pot

Ali sva res na Norveškem?

Zajtrk ob fjordu

Poletni utrinki

Farma

Po visoki planoti do Dalsnibbe

 Lepa cesta na Dalsnibbo. Motoristov problem so le avtobusi na številnih serpentinah.

Plato Dalsnibba in pogled na vse strani

 Proti Geirangerju

 Geiranger

 Ovinkasta cesta ni ovira za počitniška vozila vseh vrst.

 Farma št. 1. Zapuščena 1889

Slap sedem sester

 Farma št. 2

Farma št. 3

Zbogom, Geiranger

S trajektom do skupine otokov okoli Alesunda

 Pogled s terase najine hiške

Sprehod po večerji je ob pol enajstih zvečer ponujal take prizore.

9. dan, torek, 30. julij; Alesund - Trollstigen - Alesund (255km);

V Alesundu sva prenočevala dvakrat z razlogom. Popeljati sva se želela po znamenitih Trolovih lojtrah. Za tovrstno vožnjo pa sva bila polno naložena malce preširoka in precej pretežka, zato sva se odločila, da uživava v enkratni vožnji po Trollstignih brez odvečnega balasta. In po toliko kilometrih, prevoženih z polno naloženim motorjem, se je zdel razbremenjen še prav posebej poskočen.

Trollstigen je skupno ime za ovinkasto gorsko cesto in prelaz na višini 850 m, ki so jo prvotno odprli leta 1936 in jo potem večkrat dodelali in popravili. Cesta je ponavadi odprta od maja do oktobra, glede na vremenske razmere pa je lahko zaprta tudi dlje časa, če pa razmere dopuščajo, pa je prevozna že prej. Zaradi ostrih ovinkov je dolžina vozil omejena, čeprav so potem, ko so nekatere ovinke razširili, pred nekaj leti dovolili tudi vožnjo avtobusom do 13 metrov. Toda, kot velja na tovrstnih cestah, je srečanje z njimi lahko svojevrstna pustolovščina.

Pristop na vrh Trollstigen je mogoč s severne strani, pri čemer se po serpentinah vzpenjaš in iz juga, ko se po njih spuščaš. Seveda je tista prva varianta precej zahtevnejša, saj je na drugi strani prelaza cesta povsem običajna in se počasi spušča v dolino.  Vožnja po Trollovih lojtrah je dokaj posebno doživetje, vsaj pri meni je bil adrenalin kar precej prisoten. Nekako so moji občutki nihali med navdušenjem nad vožnjo po enkratni cesti in med strahom, ki sem ga občutila pri pogledu na prevoženo cesto in globel, ki sva jo puščala za seboj. Skromno mnenje sopotnice na motorju je, da morda za nas, ki imamo na dosegu Vršič,  ta cesta z izjemno dobrim cestiščem v zahtevnosti ni tako zelo posebna, bolj je najbrž poseben in strah vzbujajoč prepad pod njo. Vsekakor sem bila hvaležna, da sva se na cesti znašla že precej zgodaj, ko prometa še ni bilo, saj se na tako lep dan promet na tej cesti precej zgosti in takrat so morda občutki povsem drugačni.

Potem, ko se pripelješ na plato na prelazu, parkiraš motor, popiješ kavico, si kupiš spominček (midva imava majici) in greš na razgledno ploščad pogledat ovinke, ki so za tabo, je občutek res dober. Imela sva srečo, saj na platoju ni bilo nikakršnega vetra in razgledi v dolino so bili fantastični. Menda je megla, ki zastira poglede na tem prelazu precej običajna.

Ko je  evforija popustila sva se spustila po "običajni" cesti proti jugu. Vozila sva se po podeželski pokrajini z nenavadno veliko obdelanimi polji. Vodilna kultura so tod jagode. 

Voda je tudi tukaj skupni imenovalec celotne krajine. Ustavila sva se in si ogledala posebej deročo strugo reke s številnimi v balvanska korita ujetimi tolmuni, imenovano Gudbrandsjuvet soteska.

Predenj sva se dokončno vrnila v kamp, sva se ustavila še na razgledni ploščadi, s katere je mogoč čudovit pogled na Alesund in se popeljala po prelepem mestu, ki je po besedah domačina, s katerim sva kramljala na klopci, zelo podobno Benetkam.

Popoldne sva izkoristila za kopanje in sončenje na plaži najinega kampa. Nisva pa izpustila priložnosti, da se nebi proti večeru, ki se tako raztegne v pozne nočne ure, sprehodila in peš odkrivala slabo uro oddaljeno mesto.  

 Tokrat brez balasta

Najina hišica v kampu

 Most pri Vestnesu

Podeželje v prebujanju

Kamp tik pod Trollstigni

Nisva edina v tej zgodnji uri...

Zdaj bo šlo pa za res..

Ograja je ponekod  precej  poddimenzionirana

Lepo in razburljivo

Zanimiva partnerja na poti

Na vrhu prelaza

Počasen spust proti jugu

Nekateri se šele prebujajo. Prelaz Trollstigen je najbrž čudovito izhodišče za dnevne pohode.

Tile Angleži so se odločili za južni, lažji pristop.

Zaslužen zajtrk ob bučanju reke v ozadju

Gudbrandsjuvet soteska

No, da imajo vsaj čelade

Nasadi jagod

Smo v času zorenja žita.....

Tokrat ni šlo do 30

Alesund, mesto na več otokih. Nekateri so med seboj povezani z mostovi, drugi s trajekti.

Kopalna sezona je tukaj najbrž kratka. Voda morda malo več kot 20 stopinj. Za mojega šoferja ravno pravšnja, zame prehladna. Tako sem izpustila skoraj gotovo enkratno priložnost za kopanje v Severnem morju.

Toliko o fit Norvežanih

Vse, kot na morju. Sicer pa sva na morju, na Severnem morju.

Tudi Alesund je običajna postaja velikih križark po fjordih.

Pomorščaki in ribiči opravljajo najbolj nevarna poklica. Skulptura dekleta, ki zre v morsko daljavo, simbolizira vse travme in skrbi, ki skozi zgodovino spremljajo ženske, ki na kopnem čakajo na vrnitev svojih ljubljenih z morja, ki je tukaj na Severu še toliko bolj nevarno.

Na razgledno točko nad mestom, kamor sva se midva peljala z motorjem, se da priti tudi peš.

Moški, s katerim sva skupaj sedela na klopci in uživala ob prelepem pogledu, mi je navdušeno pripovedoval o lepoti svojega mesta in njegovi podobnosti  z Benetkami.  Z resnično žalostjo in skrbjo  pa mi je  potožil o problemu, ki ga je občutiti  v vseh večjih mestih ob norveških fjordih. Velike ladje križarke. Domačine moti tako veliko okoljsko onesnaženje, ki ga povzročajo, kot tudi ogromno število ljudi, ki se istočasno izkrca in popolnoma spremeni običajni utrip mesta. 

Prelepo mesto

Stari pomol

10. dan, sreda, 31. julij; Alesund - Hotel Brattora Trondheim; (380 km);

Prvič na vsej poti sva se zbudila v deževno jutro. Odločitev, da najameva hiško, se je izkazala za pravilna, saj se nama tako ni bilo potrebno v dežju ubadati z mokrim šotorom. Padavine niso bile zelo prepričljive, zato sva pospravila, oprtala najino kobilico, obleka dežne komplete in sedla na motor. Še predenj sva prišla do prvega trajekta, ki naju je popeljal do Molda, o dežju ni bilo več niti sledi. Ceste so se osušile, temperatura je bila pri prijetnih 20 stopinjah in oblačno nebo se je spričo sončnih žarkov trgalo in bilo je videti vedno več modrine. Tudi ta dan sva bila usmerjena proti severu ob razčlenjeni Norveški obali. Poudarek je bil na vožnji po znani Atlantski cesti. 

Na AMZS o njej zapišejo približno tako. Atlantska cesta se vije po zahodni obali Norveške in z neverjetno kuliso v objemu morja pričara eno najbolj edinstvenih ter vznemirljivih doživetij. Skoraj devet kilometrov dolga zavita cesta poteka preko manjših otočkov in osmih mostov v skupni dolžini prek 800 m, nadaljuje pa se v skoraj 6 km dolg predor pred mestom Kristjansund. Ker se cesta zažira v sam rob oceana, vanjo z nepredstavljivo silo butajo velikanski valovi, ki zagrizejo v asfaltirano cesto in poskrbijo, da si je ta inženirski dragulj hkrati prislužil tudi naziv ene najnevarnejših cest na svetu. 

Cesto so gradili 6 let in jo 1989 predali v uporabo. Sprva je bilo zanjo potrebno plačevati cestnino, odkar  pa se je gradnja poplačala, pa je uporaba ceste brezplačna.Gradnja ceste je bila zelo zahtevna in draga, v šestih letih pa je gradnjo zmotilo 12 orkanov.

Ob ogledu idiličnih fotografij čudovitih otokov se marsikdo vpraša, zakaj ta cesta velja za enega najnevarnejših cestnih odsekov na svetu. Razlog je nepredvidljivo vreme. Zaradi bližine oceana se vremenski pogoji hitro spremenijo. Vidljivost se zaradi orkanskega vetra in visokih valov, ki v ozračje prinesejo enormne količine kapljic, hitro spusti na nič. Če upoštevamo še spust temperature, nam postane jasno, da se je po cesti  priporočljivo popeljati le v lepem vremenu. Kljub razgibanim vremenskim razmeram je cesta prvovrstna turistična atrakcija. Med vožnjo se turisti lahko ustavijo na več manjših otočkih. Atlanterhavsveien (v originalu) je leta 2005 norveška gradbena industrija razglasila za gradbeni podvig stoletja. No, midva sva imela ponovno srečo, vreme je bilo skoraj idealno.
Tudi kasneje, preko dne je bilo vreme lepo, toplo in nebo je bilo ponovno skoraj brez oblačka. Narava je še vedno prelepa in zdi se, da se  čarobni pogledi nikoli ne končajo. Po skoraj 400 km se zgodaj popoldne pripeljeva v Trontheim. Še eden od norveških biserov.  Čeprav sva mu namenila le popoldanski in večerni obisk, naju je s svojo lepoto in živahnostjo povsem prevzel. Ponovno se je izkazalo, da imajo Skandinavci dobre pizze  in še boljše pivo.         
Trontheim je pristaniško, gospodarsko, trgovinsko in univerzitetno mesto v zalivu, ki nikoli ne zamrzne. Z nekaj manj kot 200.000 prebivalci je tretje največje mesto na Norveškem. Ustanovljeno  je bilo v 10. stoletju. Med 11. in 13. stoletjem so zgradili največjo gotsko katedralo v Skandinaviji v kateri še danes kronajo norveške kralje. Trondheim zaradi ugodne klime in čudovite lege velja za najprijetnejše mesto na svetu.
Nedaleč od Trontheima se nahaja Granåsen Ski Centre, ki je središče tukajšnjih zimsko športnih prireditev in dobro znan tudi našim smučarskim tekačem, biatloncem in skakalcem.
                              

Dežja le za pokušino

Še predenj sva prišla do Trajekta za Molde je dež popolnoma prenehal in ceste so bile hitro suhe.

Postopoma so se začeli oblaki trgati in modrina je vedno bolj pogumno kukala med oblaki.

Predenj sva se podala na Atlantsko cesto sva zajtrkovala. Tokrat na čudovitih marmornih mizah, ki so jih oblikovali norveški umetniki.

Nenavadno vozilo vabi, naj mu slediva na Atlantski cesti. Midva sva vsekakor tja šla....

Manjši in večji otočki so podlaga, na kateri stoji slavna cesta.

Več je parkirišč, kjer se ustavljajo predvsem avtodomi.

Trgovina s tipično norveško ikonografijo.

Nenavadno okrivljen most.

Okoli tega otočka je narejena pešpot, po kateri se lahko sprehodiš in pridobiš informacije o Atlantski cesti.

Informacijska tabla predstavi pot

Počitniška vozila so pošteno "napadla"

Zaključek s tunelom pred Kristjansundom

Ko smo čakali na trajekt  Halsa - Kanestraum, je bilo vreme že povsem sončno. Vendar glej ga zlomka, morje je bilo še vedno precej vzvalovano in zgodilo se je, da je nemškemu motoristu pred nama prevrnilo motor. Moški so nato vso plovbo "lastnoročno" skrbeli vsak za svoj motor. Tudi sicer na norveških trajektih nihče od zaposlenih ne skrbi za privezovanje motorja. Ko smo pluli iz Danske na Norveško je vsak motorist dobil nekakšne pasove in je sam, kot je vedel in znal privezoval svoj motor. Imela sva srečo, da je bilo poleg kar nekaj norveških motoristov, ki so bili privezovanja že vajeni in so ostalim motoristom pomagali varno privezati njihove motorje.

Spet sanjska pokrajina in enako vreme.

Skozi tunele...

Preko mostov....

po ozkih....

in širokih cestah...

po prelepi pokrajini....

...se voziva vse bolj proti severu.

Kako zelo norveško.

Široka polja in velike kmetije.

Pred Trondheimom, tako kot pred ostalimi velikimi mesti kot sta Bergen, Oslo in še kje se pojavijo avtoceste. Te so za avtomobile plačljive. Imajo nekakšen predplačniški elektronski sistem cestninjenja. Če tega nimaš urejenega plačaš naknadno na podlagi računa, ki ti ga pošljejo pristojne službe. Za tujce to urejajo preko Londona. Pravzaprav niti nisva vedela, kako je to z motorji, ker najbrž zaradi malega števila registriranih sploh niso nikjer omenjeni. Sva se odločila, da bova pač počakala in videla kaj bo...No, in bilo ni nič. Očitno so AC za motoriste brezplačne, saj naju po dobre pol leta ni dosegel noben nalog za plačilo.

Ravno pravšnja temperatura

Gotska katedrala vsekakor daje pečat mestu.

Prometa ni veliko....

Utrinki iz veselega, prelepega, enkratnega in sproščenega mestnega jedra.

Rož je tudi tukaj obilo.

Levo plovila, desno najin hotel, na sredi pa bife, kjer sva tam proti polnoči spila še zadnji pivi.

11. dan, četrtek, 1. avgust; Trontheim - Mo i Rana camping ( 479 km);

Ta dan je bil namenjen približevanju do predvidenega cilja. V nekoliko bolj svežem jutru (17 stopinj)  se odpeljeva po ulicah Trontheima in se usmeriva proti severu. Spet se voziva po glavni cesti, vzporedno z razgibano obalo, ki jo je oblikovala neustavljiva moč Atlantika. Transferni prevozi, kakršen je današnji pravzaprav bil, so ponavadi dolgočasni in odvečni. Tudi ta bi najbrž bil takšen, če naju nebi spremljalo vreme, ki je omogočalo prelepe razglede na okolico in uživanje v  čudovitih in razgibanih cestah. Vozila, ki sva jih srečevala, so v glavnem počitniška. Avtodomi, počitniške prikolice, avtomobili z šotori na strehi, pa tudi motorji. Za vse je v teh koncih obilo prostora. Kar nekaj sva srečala tudi sotrpinov na motorjih.

Če se je na začetku odprla prava poljedelska pokrajina s skoraj brezkončnimi polji žita, pa sva drugo polovico poti prevozila po pokrajini, katero bi že lahko pripisala Skandinaviji. Pravzaprav nič čudnega, saj sva se iz geografsko Osrednje Norveške premaknila na Severno.

Mo i Ra, ki je bila cilj ta dan, je bila v preteklosti središče rudarstva in železarstva, ki so ga postoma ukinjali in zamenjali s storitvenimi dejavnostmi. Z nekaj manj, kot 20.000 prebivalci je drugo največje mesto na Severni Norveški in leži ob Ranfjordu približno 80 km južno od arktičnega kroga. Najela sva sobo z lastno kopalnico v nekakšnem motelu v sklopu kampa in izkoristila možnost souporabe  kuhinje in jedilnice. Souporaba kuhinje se je vse dotlej pa tudi še ves čas potem, izkazala kot res praktična in uporabna. Razen tukaj v Mo I Rani. Pa ni bilo to zaradi neustrezne kuhinje. Souporabniki so bili doslej ponavadi domačini, nadvse obzirni popotniki. Tokrat pa se je v kamp pripeljala skupina desetih Italijanov, postavila šotore in glej ga Zlomka, se ni Italijanka ravno tukaj na Severnem Norveškem odločila, da bo svoje odrasle hčere in potencialno snaho učila kuhati riž. In se je gnetlo okrog štedilnika  in ogromnih loncev vseh pet babnic, na štedilniku pa je vrelo in je kipelo....Povsod so se sušili rdeči madeži paradižnikove omake. Sama sem le nekako uspela skuhati svoj del večerje in po njej pospraviti. Nisem se ubadala z njimi, nisem pa tudi prepričana, da so se držale načela " Kuhinjo pusti v takem stanju, kot si jo dobil".

Midva sva se odpeljala, ko so ostali motoristi očitno še spali.

Skoraj neverjetna polja žita

Sobivanje kmetijstva in industrije

Pa ne raste tukaj samo pšenica.

Idilično ruralno področje

Bolj proti severu, se polja umaknejo gozdovom. 

 Čudovit prostor za zajtrk

Seveda tudi tukaj vode ne manjka

Počitniških vozil je res veliko

No, pa sva le prišla na sever

Tudi rastje priča o tem. Sprva so tod še breze....

 Kasneje jih zamenjajo iglavci.

Vstopava na Severno Norveško

Ščasoma izginejo tudi gozdovi. Promet iz severa pa je le še počitniški.

 Here we are. Dodala bi še: Kranj 3000 km

Super

Pred najino sobo

Kamp Mo i Rana

12. dan, petek, 2. avgust; Mo I Rana -  Geitvagen camping Bodo (333 km);

Prvič na celotnem potovanju je bila jutranja temperatura kljub jasnemu in sončnemu vremenu nekoliko nižja, 13. stopinj.  Prvotni plan za ta dan je bil obisk Arctic Circle Center (ACC) in vrnitev v Mo i Rano. Vreme pa je bilo preveč vabljivo, da nebi "potegnila" do Boda in tako nekako zaključila najino osvajanje Skandinavije. Pred leti sva namreč na drugačen način prepotovala področje Finske, Švedske in Norveške severno od polarnega kroga. Takrat sva obiskala tudi Lofote in njihovo južno vasico A, ki leži  le nekaj višje od Boda.

Možu so se, kot najbrž vsakemu poštenemu motoristu, motale po glavi zamisli, da bi se zapeljala še više na sever. Uspelo mi ga je prepričati, da ni smiselno izzivati sreče, ki sva jo imela z vremenom doslej. Dogovorila sva se, da pri Bodu obrneva proti domu. Najbrž 3.200 motorističnih km, kolikor meri najkrajša pot od Boda do najinega doma, tudi ni mačji kašelj, upoštevaje, da je bilo za nama že več kot 4.600 km.

Pokrajina proti ACC se je počasi spreminjala in vse bolj dokazovala, da sva že krepko na severu. Severneje, ko sva bila, več je bilo na cesti turističnih vozil. 

Po dobrih 80 km in uri vožnje sva se pripeljala do ACC, ki leži na nekaj več, kot 600 m visoki planoti. ACC je formalni center, ki obeležuje potek arktična kroga.

Severni tečajnik ali arktični krog označuje mejo, severno od katere je sonce vsaj enkrat na leto nad obzorjem vseh 24 ur v dnevu, kar pomeni, da je vsaj en dan v letu, ko sonce ne zaide. Hkrati pa označuje tudi mejo, ko je sonce vsaj enkrat v letu pod obzorjem vseh 24 ur v dnevu, torej sonce ne vzide. Položaj arktičnega kroga je sicer zelo rahlo spremenljiv, vendar v glavnem velja, da leži arktični krog 66°33′ S od ekvatorja. Območju severno od arktičnega kroga pravimo Arktika. Znotraj tega področja se torej dogajata pojava polarne noči in polarnega dne. Obdobje polarne noči se začne 11. novembra in traja vse do 30. januarja, obdobje polarnega dne pa traja med 19. aprilom in 23. avgustom. Bolj proti severu se pomikamo, daljše je obdobje polarne noči in polarnega dne. V severnem delu pokrajine Bodo je videti polnočno sonce približno mesec dni, od začetka junija, do začetka julija.

Kot vedno, ko dosežeš cilj, za katerega se je potrebno potruditi, je tudi za naju veljalo, da sva bila resnično vesela. Po slikanju, sva popila kavico, nakupila spominčke, se še malo sprehodila po platoju in se počasi odpeljala dalje. Prav blizu ACC  je tudi kamp in počivališče. Ker še nisva zajtrkovala, sva si skuhala čaj in kavo in se prav prijetno okrepčala ob zavedanju, da je to prav gotovo edinstvena tovrstna priložnost.

Peljeva se naprej, spustiva se spet niže in proti pričakovanju se spet pojavijo gozdovi, polja, kmetije, le naselij ni prav veliko. Temperatura, ki se na platoju pri ACC spusti le na kake 10 stopinj se spet dvigne in imamo skoraj pravo poletje.

V Bodu se najprej popeljeva skozi mesto, občudujeva čudovite cvetlične nasade in se ustaviva v  Nordland  muzeju, v katerem spoznavava zgodovino severne Norveške. Pristaniško, ribiško mesto z nekaj manj, kot 50.000 prebivalci je največje severno Norveško mesto ob istoimenskem morju. Med 2. svetovno vojno, so ga Nemci z zračnimi in kopenskimi, ter morskimi napadi skoraj v celoti porušili. V času po vojni je obnovo in razširitev Boda v celoti plačala Švedska država.

Nekaj km severneje od Boda v Gitvagen kampingu sva si rezervirala hiško. Bila je še zgodnja, ura, zato se popeljeva še kake 50 km naprej proti severu. S trajektom se iz Festvaga prepeljeva preko fjorda in nadaljujeva do kraja Kjaerrngoy, ki je bilo v 18. stoletju najbogatejše trgovsko mesto na Severnem Norveškem. Danes pa je vasica predstavljena, kot slikovit in fotogeničen muzej na prostem, ki služi kot kulisa za številne  norveške filme. 

Pozno popoldne se vrneva do Boda, nakupiva vse potrebno in spet v skupni kuhinji kuhava večerjo. 

Spiva v leseni hiški v  kampu. Norvežani jim pravijo "hute" in so na voljo v skoraj v vseh kampih. Midva sva jih običajno rezervirala po telefonu za noč v naprej. So nekatere bolje, druge slabše opremljene. V nekaterih lahko kuhaš in imaš v njih sanitarije, še večkrat pa so kot sobe, kjer imaš dve postelji, dostikrat pograde, mizo, stole, kako omaro in obvezno peč. Pravzaprav mislim, da so namenjene družinam. Toaleta in kuhinja pa sta običajno skupni. Posteljno perilo se najame in plača posebej. Midva ga nisva najemala, saj sva imela s seboj spalni vreči in rjuhi. "Hute" so čiste in običajno sva se v njih odlično odpočila.

Malo čez osmo, pri 13 stopinjah, zareževa proti severu. Tokrat zadnjič v tej smeri.

Čeprav so pridelki že skromni, kmetije sploh niso tako redke.

Bolj, ko se peljeva proti severu, nižja je gozdna meja.

Do najinega prvotnega cilja je le še 2 km

Čudovita, prazna cesta po vrhu planote.

ACC je le dobrih 5 km zračne linije oddaljen od švedske meje.

 Motor je bil ta in naslednji dan precej lažji, saj sva stranske vreče in stole pustila v kampu v Mo i Rani, kamor sva se vrnila naslednji dan.

Visoka planota, ki po nadmorski višini to skoraj ni.

Preko planote pelje tudi železniška proga.

Ni jih bilo veliko

Malo sem jim zavidala

Toda tudi midva sva našla svoj kotiček za zajtrk v bližini ACC.

Počasi se spuščava...

... in spet se pojavijo posamezne hiše...

...kmetije..

...doseževa Saltfjord...

...tu se pojavljajo tudi vasi in temperatura se povzpne na prijetnih 15 stopinj.

Lepo vreme pritegne ljudi na plano. Eni kolesarijo....

...drugi rolkajo...

....ali jahajo...

...nekateri se popeljejo z motorji...

...ali pa samo uživajo na sprehodu po svežem zraku.

Rože so tudi na Severni Norveški sestavni del poletja.

Nordland muzej

Midva pa se peljeva dalje proti severu....

Osrečujejo naju pogledi na marine in ribiške hiške....

Skandinavci ljubijo svoje počitniške hišice. Tisti, ki žive v notranjosti si jih uredijo v neobljudeni divjini, tisti ki so bliže morju, pa najbrž tukaj ob vodi.

Kot rečeno so Skandinavci navdušeni počitniški popotniki. Radi imajo počitniške prikolice in avtodome, ki omogočajo najbolj neposreden stik z naravo.

Nenavadni cvetlični aranžmaji.

Ponavadi so strehe poraščene na vikend hišicah, tukaj pa se zdi, da je tako "odeta" stanovanjska hiša.

Družina na trajektu za Kjerringoy.

Muzej na prostem in prelepa kulisa za snemanje tamkajšnjih filmov.

Še dobrih 50 km do najinega kampa.

13. dan, sobota, 3. avgust; Bodo - Mo I Rana camping  (306 km);

Takoj ko sva se zjutraj zbudila in pogledala skozi okno, sva si bila hvaležna za odločitev, da danes obrneva nazaj proti domu. Videti je bilo oblačen, siv dan. Kljub drugačnim predvidevanjem pa vseeno dežja ves dan ni bilo. Ponovno je bila jutranja temperatura 13 stopinj in skoraj do poznega popoldneva, ko sva se ponovno pripeljala do Mo I Rane, se ni dvignila. Iz kovčka sva potegnila rezervna oblačila, vključno s toplim perilom, saj sva na motorju in ob njem preždela kar lep kos dneva in prav nič prijetno ni, ko te začne zebsti. Poskrbela sva torej, da nama je bilo toplo in se odpeljala iz kampa proti Bodu. V oblačnem vremenu je bil pogled na Bodo precej drugačen. Predvidevam pa, da so v tem delu Skandinavije  takšni pogledi  najbrž  bolj običajni.

Za povratek proti jugu sva si izbrala cesto FV 17 imenovano Kystriksveien, ki poteka od Boda do Steinkjera. Obalna cesta, ki naj bi bila najlepša cesta na svetu in jo priporočajo tako avtomobilistom, kot kolesarjem in motoristom je dolga 630 km in v glavnem poteka ob morju. Otoki, nekateri med njimi so tudi pod UNESCOm, so med seboj povezani s šestimi trajekti in številnimi mostovi. Vmes pa se cesta neštetokrat skrije tudi v predore. Kot rečeno, cesta poteka praktično po morju in oceansko podnebje je tukaj zares doma. Oblačno vreme in pogoste padavine torej niso nikakršna posebnost. Midva na srečo nisva bila mokra tudi ceste so bile suhe, torej je bila vožnja prav prijetna.
Še predenj sva se dobro spoznala s cesto FV 17, sva se že prvič ustavila. Ogledala sva si namreč naravni fenomen močnega vrtinčenja vode v ozkem kanalu imenovanem Saltstraumen, ki ga povzroča plimovanje. Takrat se ogromne količine vode v tem ozkem kanalu zelo hitro pretakajo iz enega fjorda v drugega. Bila sva tam v času oseke, ko je ožina plovna. Takrat je hitri lahki čoln z visoko hitrostjo vozil po kanalu proti celini, vendar se zaradi enake hitrosti vode, ki je odtekala v morje praktično ni premaknil naprej.
Dan nama je sicer minil v vožnji po zelo prijetnih cestah, po začuda dokaj poseljeni pokrajini, neposredno ob morju. Dvakrat sva prečila morje s trajektoma in sicer pri Halsi in pri Jektviku. Na trajektu sva tokrat v obratni smeri prečkala tudi polarni krog. 
Pri Maeli sva nekoliko skrenila iz ceste FV 17 v notranjost proti Mo I Rani, mestu, ki je le malenkost večji od najinega Tržiča in  kjer sva spala v istem kampu, kot dva dneva poprej. Za nama je bil še en čudovit dan.

Od kampa sva se poslovila v oblačnem jutru pri 13 stopinjah.

Bodo je bil tokrat videti malo drugače, kot dan poprej

V bližini Boda, je letalski muzej v okviru vojaške letalske baze, pooblaščene za severni del Norveške.

Zdaj pa na cesto FV 17

Utrinki iz Saltstraumna

Mostovi in tuneli, sestavni del čudovite Obalne ceste

Dopust po Norveško. Saj imata s seboj skoraj enako stvari, kot midva na motorju.

Prelepi pogledi na pokrajino in naselja

Čas je za zajtrk. Glede na fotke, na katerih je videti, kot da obeduje samo moja boljša polovica gre sklepati, da sem bila sama tedaj na strogem postu. Seveda to nikakor ne drži. Je pa res, da pri najini delitvi " dela" na motorističnih potovanjih sodi fotografiranje v moj opis del in nalog.

Ceste so ozke, vendar je povsem normalno, da se vsak voznik maksimalno potrudi in umakne in na kocu se vedno izide.

S trajektom smo prepluli polarni krog proti jugu. V daljavi je videti skulpturo, ki ga ponazarja.

Skoraj povsem enako (prikolico) imava doma.

Pa sva spet v Mo I Rani

14. dan, nedelja, 4. avgust; Mo I Rana - camping Namsos (383 km);

Zjutraj spet naloživa na motor vso najino prtljago, ki sva jo hranila v kampu in se nekaj pred osmo zapeljeva novemu dnevu nasproti. Vreme je podobno kot včeraj, torej oblačno, vendar stabilno brez dežja in temperatura 13,5 stopinj.
Ob Ranfjordu se peljeva do Maele, kjer ponovno "vstopiva" na FV 17.  Po dobrih 30 km sva v  Nesni, kjer se vkrcava na prvega od današnjih štirih trajektov, ki naju bodo prepeljali med otoki na Obalni cesti.
Vožnja je lepa, mirna, ceste skoraj povsem prazne. Lokalnega prometa je malo, tako se vozimo po njih turisti, ki lovimo med seboj časovno dokaj usklajene trajekte. Zanimivo, da smo se popoldne že domala vsi potniki na trajektih med seboj poznali. Vozilo se je tudi precej kolesarjev, ki morajo kar pošteno pritisniti na pedala, da ujamejo naslednji trajekt. Tudi motoristov nas je bilo kar nekaj. 
Naseljenost je sicer na tem področju redka, vendar glede na težke pogoje, kakršne morajo premagovati tukajšnji prebivalci,  bi bila gostejša poseljenost pravo presenečenje. Spet se pojavljajo polja z žitom, ki je v tem času, v začetku avgusta, dokončno dozorevalo. Najbrž skrajni čas. 
Kakih 100 km pred najinim tokratnim ciljem se spet zjasni, temperatura zleze skoraj na 20 stopinj. Še vedno se voziva po sedemnajstki. Kake 75 km pred njenim zaključkom se ustaviva v mestu Namsos, se zapeljeva na razgledno točko nad mestom in nato še po samem mestu.  Malo mesto z vsega 13.000 prebivalci leži na koncu ob izlivu reke Namasen, ene najbogatejših rek z lososi, v istoimenski fjord. 
V bližnjem kampu  sva si najela prijetno "huto". Po večerji, ki sva jo pripravila v njihovi kuhinji in jo pojedla v jedilnici, sva se sprehodila po kampu. Vmes sta se pri nama ustavila dva norveška motorista srednjih let. Ugotovili smo, da na Norveškem, zaradi vremenskih razmer pač, le redek domačin vozi motor. Ta dva sta dejala, da poizkušata izkoristiti čim več vsaj približno lepih dni. Pogovarjali smo se še o marsičem in na koncu ugotovili, da so Norvežani v glavnem zadovoljni in srečni ljudje. 
To sva ugotavljala že sama. Občutek sva imela, da jim materialne dobrine niti  ne pomenijo prav dosti. Avtomobili, razen redkih izjem niso zelo dragi in novi, hiše so lesene, niti ne preveč dobro vzdrževane. Zdi se, da najdejo Norvežani svoje zadovoljstvo bolj v gibanju v naravi, rekreaciji, potovanjih, prostem času in drugih nematerialnih dobrinah. 

Lepo se je peljati ob Ranfjordu

Posebej izpostavljene norveške ceste imajo pogosto zapornice, ki ob preveč slabem vremenu onemogočajo promet na določenih odsekih. Ponavadi je to v notranjosti zaradi snega, pri obali pa so bolj nevarna neurja in veter.

Pa začnimo. Nesna - Levang, trajekt št. 1.

Nisem si mogla kaj, da se nebi navduševala nad kolesarji, ki na svojih kolesih prevažajo tudi celotno kamp opremo. Tudi v kampih, kjer sva midva spala v "hutah" so bili pogosti kolesarji, ki se jim ni zdelo pretežko in premrzlo postaviti šotora in v njem prespati. Včasih je bil tak popotnik sam, največkrat par, včasih cela družina z otroci, mnogokrat pa tudi cela skupina. 

Tukaj sta spet dve....Norvežanki.

Trajekt št. 2. Tjotto - Forvik

Tukaj je kar cela družina....

....s tem, da nikogar ne "šparajo", tudi otroci vozijo svoj del prtljage.

 Oba Norvežana vsak s svojim motorjem, ki sta očitno precej utrujena in midva, manjkajo še Nemci.

Pa so prišli tudi Nemci, smo vsi in se lahko vkrcamo.

Poleg Norvežanov in naju, so bili tukaj tudi trije severni Nemci. Sin se je vozil na svojem motorju....

....ata pa je v stranski prikolici vozil v odeje zavito mamo. Pa prav lepo so se imeli.

Trajekt št. 3. Andalsvagen - Holm

Ker sva vmes malicala, sva skoraj zamudila trajekt.

Trajekt št. 4. Vennesund - Holm. Za danes je dovolj.

Še nekaj ovinkov in sva v Namsosu

Pogled na mesto iz razgledne točke.

Mesto je bilo kot izumrlo.

Na "domačem" pragu

Souporaba kuhinje in jedilnice in vsega, kar sodi zraven.

Ozračje je imelo ob 9 h zvečer, ko je to posneto morda le še kakih 15 stopinj, kar pa ni preprečilo otrokom namakanje v vodi in njihovim staršem, da so to mirno gledali (seveda oblečeni v topla oblačila).

Res prijeten kamp.

15. dan, ponedeljek, 5. avgust; Namsos - Faksfall camping Dombas (384 km).

Ko sem to jutro pogledala skozi okno najine hiške, se je že vse dogajalo. Najini sosedje, kolesarji, so že sušili svoje šotore in še predenj sva bila midva na red za odhod, so imeli tudi oni že oprtana kolesa. Kot že nekaj predhodnih dni, je bila tudi tokrat jutranja temperatura 13 stopinj in nekoliko oblačno vreme.

Do cilja FV 17 v Steinkjerju je še slabih 75 km. Odločila sva se, da kake 20 km prej zavijeva desno na cesto št. 720 in voziva po S strani Beitstrand fjorda. S trajektom Rorvik - Flakk se popeljeva nedaleč stran od Trontheima preko fjorda in se usmeriva po E 6 proti jugu. 

Cesta pelje preko NP Dovrefjell, ki je videti, kot visoka planota. Cesta res pelje ne dosti višje od 1.000 m, čeprav je najvišja gora v parku visoka več kot 2.200 m. Področje je zaščiteno zaradi ohranitve posameznih redkih vrst živali, zato je na nekaterih področjih prepovedano postavljati celo Norvežanom tako ljube lesene počitniške hišice. Kakorkoli, NP Dovrefjell nudi brezkončne pohodne poti, ki pa so zaradi res obsežnega področja  lahko tudi nevarne.

Temperatura je v nižini že skoraj ujela 25 stopinj, medtem ko se na visoki planoti spusti na slabe 20.

Počasi se približava Dombasu, Prelepa pokrajina, velike kmetije. Vendar pa je tukaj kmetovanje zelo težko, še težje je bilo v preteklosti. Brala sem, da se je zgodilo, da do 20. septembra žito ni dozorelo in krompir je zaradi hladnega poletja šele cvetel. Udarila je slana, pozeblo je žito in zmrznilo je krompirjevo zelenje. Ljudje so hiteli pobirati nezrel krompir in ostanke žita. Naslednji dan je zapadlo skoraj 20 cm mokrega sneg. Ja, trdo je današnje življenje na teh koncih, kako neusmiljeno pa je bilo včasih, si najbrž niti ne znamo predstavljati. 

Midva sva prenočila na eni od tukajšnjih kmetij. Sicer lepo urejena kmetija je manj modernizirana, kot so naše kmetije in se ukvarja v glavnem z živinorejo. Poleg tega imajo na vrtu tudi "hute". Pri nas bi to prodajali pod nazivom "glamping na kmetiji" . Tam pa je to kamp, ki trži svoje lesene hiške, z lepo urejeno skupno kuhinjo in sanitarijami. 

Po večerji se vrneva v bližnji Dombas. Posediva na terasi pred slaščičarno in si privoščiva nekaj sladkega. Čeprav je na začetku tod okoli kar živahno, se še pred sončnim zahodom vasica izprazni. Želiva še napolniti rezervuar za vožnjo naslednjega dne. Ponovno sva hvaležna,  da imava s seboj dovolj plačilnih kartic, kajti na črpalkah se brez izjeme plačuje samo na avtomatih in to s "plastiko". Kot sem že omenila bolj na začetku, je gotovina na Norveškem praktično neuporabna.  

Vrnila sva se v hišico, od koder se je na eno stran videlo gore nad nami, pod nami pa je bila široka dolina. Po petnajstih dneh potovanja sva bila že kar utrujena in potrebna zgodnjega počitka.

Hišica ima dve postelji s pogradom in dve mizi, ter hladilnik.  Povsem primerno za družino z dvema otrokoma.

Kolesarji so spali v šotorih, ki jih med zajtrkom posušijo.

Pripravljena sva za odhod.

Pred kuhinjo oz. jedilnico so tudi že pripravljena kolesa..

Precej polj je posajenih s krompirjem.

Pokrajina morda bolj spominja na Finsko in Švedsko, kot na atlantski del Norveške.

Polja in kmetije vsepovsod.

"Kresnice", kot jim pravimo mi in pri nas cvetijo okoli kresa, torej 24. junija, so tukaj ravno odcvetele.

Zapustiva FV 17

Voziva se po cesti  720, ki je nižje klasificirana in zato še manj prometna.

Mir imata tudi ta dva kolesarja, kadar slučajno ne prihrumi mimo ena polno naložena GSka iz daljne dežele.

Tudi tokrat ne gre brez trajekta. Preko Trontheimfjorda

Žitu še manjka kar nekaj sončnih dni.

Maline so že obrane.

Prav tako jagode.

In seno je tudi pospravljeno.

Konji na paši

Svojevrstna železniška postaja v Drivstui

Počasi se vzpenjava na planoto Dovrefell.

Voziva se na višini 1.000 m, čeprav je občutek, da sva dosti višje.

Najin "glamping na kmetiji"

Dombas 

16. dan, torek, 6. avgust;  Dombas - Scandic Vulcan hotel Oslo (394 km);

Kakopak, oblačno a stabilno vreme in 13 stopinj C. Stalnica, ki naju spremlja od kar sva obrnila proti domu. In tudi ta torek je bilo tako. Še pred odhodom, ki je bil tokrat kar debelo uro poznejši, se dogovoriva, da se do najinih današnjih ciljev Lillehammerja  in Osla popeljeva malo naokoli. Pri kraju Vistra zapeljeva na lokalno, skoraj gorsko cesto, ki naju popelje po obronkih gora do najvišje ležeče stalno naseljene vasi v severni Evropi, imenovani Skabu. Za 600 tukaj stalno živečih prebivalcev, je življenje prav gotovo zelo trdo. Vedeti je treba, da se tukaj vsak višinski meter še kako pomemben in višina 1000 metrov ponuja pogoje, kakršni so pri nas občutno znatno višje. Iz višine nekaj manj kot 900 m se ponujajo čudoviti razgledi na doline pod njo. Nadaljujeva proti dolini Espedalen z večstoletno rudarsko tradicijo. Sedaj sva že povsem blizu Lillehammerja. Mesto v osrednji Norveški ima danes 25.000 prebivalcev. Leta 1994 je gostil zimske olimpijske igre in velja za daleč najseverneje ležeče mesto, prireditelja ZOI, pa tudi drugo najmanjše tovrstno mesto, takoj za Lake Placidom. Danes je Lillehammer znano zimsko športno središče. 

Po lepo speljani cesti, se vzpneva na vrh športnega kompleksa, kjer je tudi zgornji del skakalnice. Ogledava si jo in poslikava. 

Nadaljujeva proti Oslu, vendar tudi tokrat ne po najkrajši poti. Po atraktivni lokalni cesti 250 se odpeljeva do Dokke in nato po V strani Randsfjorda do Rotnesa in že sva na vhodu v Oslo. Nameravava si ogledati še skakalnico na Holmenkollnu, vendar pa se nama pravzaprav ne ljubi prebijati skozi gnečo, ki jo roko na srce, na Norveškem občutiva prvič. Raje se pospraviva v hotel, saj je ves naslednji dan namenjen spoznavanju Osla.

Torej kot običajno, odpeljeva se v oblačno jutro

Vodnata reka z zelo dolgim imenom.

Do Vistre peljeva po dolini...

...nato pa se vzpenjava v hrib...

...do najvišje stalno naseljene vasi v Severni Evropi....

.....delujoča cerkev in 

...lepo urejeni grobovi kažejo, da je  Skabu res "živa " vasica.

Spust v dolino Espedalen

Pred Lillehammerjem je takšen prizor prav pogost

Vzpon na "olimpijsko" goro. Samo ugibam, da so te stolpiče morda celo zgradili, kot olimpijsko vas.

Utrinki iz olimpijskega prizorišča

Teh je dejansko veliko

Tudi te se najdejo

Na srečo, pa teh nisva srečala, saj bi pri bližnjem srečanju z njim , najbrž potegnila krajši konec.

Nekako nama ne gre po glavni cesti in se peljeva do Dokke .....

...nadaljujeva po V strani Randsfjoda

Pokosiva na res prijetnem počivališču.

Še kup lepih razgledov....

...in sva v Oslu.

17. dan, sreda, 7. avgust; Oslo;

Tako, kot v Bergnu, sva tudi v Oslu prespala v enem izmed hotelov iz njihove verige Scandic. To so sodobni, skandinavsko minimalistično opremljeni, vendar z vsem, kar potrebuješ. So čisti in relativno novi, z obilo steklenih površin. In zelo okusnim zajtrkom. Hotel v Oslu je ponujal tudi brezplačno celodnevno izposojo koles. 

Na odkrivanje tega izjemnega mesta sva se odpeljala s pravimi težkimi "retro" kolesi in se s tem kar hitro vklopila v najbolj opazen trend mesta. Vožnja s kolesi je tukaj pravzaprav način življenja. Kolesarjev je največ na cesti, ko odhajajo na delo in se iz njega vračajo, jih je pa dovolj tudi preko celega dne. Opaziti je, da sta tukaj ves prometni režim kot tudi miselnost ljudi prilagojeni kolesarjem in pešcem, avtomobilisti se zdijo skoraj kot nekoliko moteč subjekt mestnega prometa. Znajo pa biti ti kolesarji, ki se z veliko hitrostjo podijo tako po urejenih kolesarskih stezah, ki so pravzaprav povsod, kot tudi izven njih zelo hitri in agresivni. Prepričana sem, da te v Oslu prej povozi kolesar, kot voznik avtomobila. 

Kolesarjenje je v Oslu ob precej visoki stopnji pazljivosti vseeno prijetno in pa seveda zelo uporabno. Tudi sama sva ugotovila, da nama brez koles v enem dnevu nebi uspelo do take mere spoznati mesta, ki res veliko ponuja. 

Štirje veliki muzeji, ki sva jih nameravala obiskati, so bili od najinega hotela, pa tudi od centra Osla oddaljeni kolesarskih 8 km. Večino muzejev  namreč najdemo na polotoku Bykdoy. Odločila sva se, da bova do tja kolesarila preko mesta in spotoma obiskala še ogleda vredne stavbe in parke na prostem. Vreme se nama  tudi tokrat na srečo ni izneverilo in pri 18 stopinjah je že zjutraj sonček toplo grel. 

Zapeljala sva se po s cvetjem bogato okrašenih ulicah.  Mimo parlamenta, narodnega gledališča, muzejev in drugih kulturnih ustanov, do kraljeve palače. Dlje časa sva se ustavila v Vigeland parku skulptur, ter nato gonila proti polotoku Gugdoy. Tukaj sva ob res imenitnih zbirkah "zapravila" precejšen del dneva. Muzej vikinških ladij, Kon - tiki muzej, Arktični muzej Fram in Norveški pomorski muzej prikažejo vso bogato pomorsko zgodovino tega naroda. Vračava se vzdolž marine in poizkušava ohraniti celo kožo ob srečanjih z kolesarskimi "kamikazami", ki so se očitno vračale iz dela. V poslovno trgovskem centru  si privoščiva pozno kosilo, nadaljujeva do Nobelovega centra na prostem, še do utrdbe Arkershaus in "prešpricava" opero. Opazujeva množico razpoloženih ljudi, ki polni lokale in sprehajališča ob morju. Popeljeva se še malo po mestnih ulicah do mestne katedrale. Ustaviva se na pivu, še nekaj pojeva. Ko se začne nočiti, torej kar pozno, se vrneva v hotel. Popoln dan.

Oslo je po številu prebivalcev ( 600.000 v mestu in 900.000 skupaj z predmestji) ena od manjših evropskih prestolnic. Leži na koncu istoimenskega fjorda, nasproti njega pa mesto zaključujejo hribi in gore ( do 700 m). Mesto je zelo široko  zasnovano, polno zelenja in parkov. Sestavni del mesta je tudi 40 otokov in 343 jezer, iz največjega med njimi se Oslo oskrbuje s pitno vodo. Te je povsod po Norveškem, razumljivo, v izobilju in tako kot pri nas, tudi tam brez omejitev vodo pijejo tudi iz pipe.

Po skandinavskih sagah naj bi mesto nastalo v 11. stoletju, vendar zadnje raziskave kažejo, da je najbrž že starejše. Prestolnica je postalo v 14. stoletju. V tem času je nastala tudi mestna trdnjava. V 15. stoletju je Norveška postala sestavni del danskega kraljestva, kralji pa so živeli v Kobenhavnu. V 17. stoletju je Oslo pogorelo do tal, okoli utrdbe je Kristjan IV. izgradil novo mesto, ki ga je poimenoval po sebi. Kristiania je po ukinitvi zveze z Dansko 1814 spet postala prestolnica, vendar pod pokroviteljstvom Švedov. V 19. stoletju so zgradili tudi večino pomembnih stavb, kot so Kraljeva palača, Univerza, Parlament, Narodno gledališče in Borzo. Staro ime so vrnili Oslu leta 1924.

Oslo je bilo domovanje številnih skandinavskih umetnikov. Nam najbližji je prav gotovo Henrik Ibsen, ki velja (za Shakespearom) za drugega  največkrat uprizorjenega svetovnega dramatika.

Pred najinim hotelom

Povsod ogromno cvetličnih nasadov

Mestna hiša v Oslu. Načrtovati so jo začelo takoj po norveški osamosvojitvi, njeno izgradnjo večkrat prestavili in načrte spremenili, dogradili in odprli pa so jo leta 1950. 

Narodno gledališče v Oslu so kot privatno intitucijo odprli v zatonu 19. stoletja. Šele kasneje je začela dobivati javno finančno podporo. Velja pa kot "Ibsnovo" gledališče.

Henrik Ibsen pred "svojim" gledališčem

Univerza Oslo.

Univerzitetno dvorišče je polno radovednežev. Študenti so na počitnicah .

Kraljeva palača v kateri živi šele tretja generacija Norveških kraljev, potem ko so  Norvežani ob osamosvojitvi obdržali monarhijo, za kralja pa okronali  danskega prestolonaslednika in ga poimenovali Hakkon VII.

Kraljeva družina, ki velja za precej običajno družino.

Pogled iz dvorišča pred palačo.

Veliko takih "junakov" sem slikala po različnih koncih sveta, vendar sem prvič naletela na nasmejanega mladeniča.

Zgodovinski muzej

 Norveški parlament

Nobelov mirovni center so leta 2005 odprli v stavbi nekdanje železniške postaje. V njej podeljujejo Nobelovo nagrado za mir. Nobelove nagrade se financirajo iz Nobelove fundacije, ki je bila ustanovljena leta 1900, na podlagi financ, ki jih je zapustil švedski izumitelj dinamita Alfred Nobel.  Ostalih pet Nobelovih nagrad za fiziko, kemijo, medicino, književnost in ekonomijo se podeli v Nobelovi rodni Švedski.

Vhod v Vigelandov park in njegova skulptura.  Gustav Vigeland je  bil norveški kipar, ki je konec 19. in prvo tretjino 20. stoletja izdelal bogat nabor kiparskih del. Najbolj znan se park skulptur, kamor so postavili njegovih 192 moderno oblikovanih človeških kipov v naravni velikosti.

Skulpture v parku 

Na vzpetini v parku stoji 17 m visok monolit v katerem je upodobljeni 121 človeških teles

Kamor koli pogledaš, skulpture in cvetje

Menda so skulpture v naravni velikosti. Jaz bi rekla, da so precej večje. Tole za mano naj bi bili otroci.....

Še fotka med rozcami, pa naprej po Oslu.

Mimo pravih skandinavskih vil z dušo.

Muzej vikinških ladij 

V muzeju so razstavljene tri od štirih ladij, ki so jih na področju Oslo fjorda izkopali med leti 1852 in 1904. Vikinške ladje izvirajo iz 9. in 10. stoletja. Bile so že nekaj časa prej uporabljene na morju, nazadnje pa so služile kot pogrebne ladje, s katerimi so potopili pokojnike. Na največji ladji so potopili trupli dveh žensk, na ostalih dveh pa po eno moško. Vikingi so pokojnikom na pot v večnost dali hrano in pijačo, nekaj živali in precej vsakdanjih potrebščin. Ladje so ostale relativno dobro ohranjene celo tisočletje, ker jih je prekril mulj in so bile ves čas na vlagi.  Restavrirali so jih več kot dvajset let, in uspelo  jim je opraviti res izjemno delo, saj je večja ladja restavrirana 90 % iz originalnega lesa. 

V množično obiskanem muzeju je moč videti tudi okostje pokojnikov in nekaj stvari, ki so jih našli na ladjah in restavrirali. Stalno pa se vrti video projekcija, v kateri je predstavljeno življenje in pokop Vikingov.

Vikingi so bili bojevniki, ki so plenili po obalah Skandinavije, Britanskega otočja in drugih delov Evrope med 8. in 12. stoletjem. Novejša izkopavanja pa potrjujejo, da so se že mnogo pred Kolumbom začasno naselili v Severni Ameriki, vendar njihova kolonizacija ni uspela, zato so se vrnili v Skandinavijo.
Predniki Vikingov so bila germanska plemena, ki so se  naselila na priobalnih področjih Skandinavije kakih 1.000 p.n.š.  Večina takratnih prebivalcev Danske, Norveške in Švedske se je ukvarjalo s kmetijstvom, na severu pa z lovom in ribolovom, le plemena, ki so živela tik ob morju so izdelovala kvalitetne bojne ladje na vesla in jadra in z njimi odhajala na bojne in plenilske pohode. Bojevali so se moški, pa tudi ženske in otroci. Njihovo glavno orožje so bili dolgi meči, ki so prehajali iz roda v rod. Zanimiva je enakopravnost med moškim in žensko. Če so na vojni pohod odšli samo moški, je bilo samo po sebi razumljivo, da bo pleme tačas vodila poglavarjeva žena. Njihovo življenje je bilo trdo in kruto. Visoka je bila smrtnost pri otrocih. Če so bili otroci šibki, so jih starši enostavno zapustili in s tem omogočili preživetje le najmočnejšim.
Živeli so v dolgih hišah,  pozimi skupaj tudi s sužnji in živino. Ko so z veliko vikinško ladjo pripluli na neko področje, so najprej dvignili ladjo na kopno, jo obrnili narobe in tako jim je ladja služila kot hiša, dokler niso zgradili prave hiše.
Vikingi nikoli niso bili poraženi, pač pa so v nekem obdobju enostavno prenehali hoditi na bojne pohode.
Njihovo življenje je bilo polno mitov in verovanja v številna božanstva. Niso bili pismeni, zato  dokumenti o njihovem življenju izhajajo le iz opisov drugih narodov, ki so si tačas že zapisovali. Njihove šege in navade so bile dokaj nenavadne. Med drugim so bili zelo čist narod, saj so se kopali vsaj enkrat tedensko in obredno pred vsakim bojnim pohodom. Higijenske pripomočke pincete, britvice, glavnike so našli poleg njihovih grobov.


Vikinška hiša zunaj...


...in znotraj.

Modernizirani poštarji

V prelepem okolju polotoka Bygdoy najdemo drug poleg drugega ostale tri  muzeje.

Marina, v ozadju skakalnica na Holmenkolmu

Spomenik padlim pomorščakom med vojnami.

Čas zorenja češenj.

Muzej Fram - muzej polarnega raziskovanja je bil predan v uporabo 1937. Narejen je bil za predstavitev restavrirane polarne ladje Fram, kateri je danes namenjen  osrednji del muzeja. Najmočnejša lesena ladja na svetu je bila namenjena raziskovanjem na obeh polih. Obiskovalci se danes lahko vkrcajo na lepo obnovljeno razstavljeno ladjo in si ogledajo njene kabine, salone in ostale prostore in si tako lažje predstavljajo življenje in delo na njej.

Fram je ime norveške ladje zgrajene leta 1892. Zgrajena je bila za namene arktičnega raziskovanja, z njo so v treh odpravah od 1893 - 1912 proti zemeljskima poloma pluli norveški raziskovalci.

V muzeju je zelo podrobno kronološko opisano odkrivanje Arktike in Antarktike ter Grenlandije in stalno tekmo med angleškimi in norveškimi raziskovalci. Na zelo slikovit  in predstavljiv način je prikazan način življenja raziskovalcev. Muzej v katerem bi lahko pohajkoval in si ogledoval eksponate tudi več dni.

Kon - tiki muzej

Ladja - splav  Kon tiki je bila zgrajena iz trstičevja in hlodov, torej iz materialov, kakršne so v predkolumbovski dobi uporabljali za izgradnjo ladij v južni Ameriki. Skupaj s petimi prijatelji jo je leta 1947 zgradil norveški raziskovalec in pisatelj Thor Heyrdhal in z njo izplul iz Peruja. Želel je dokazati, da se da s plovili, kakršne so uporabljali v starih časih povezati Srednjo Ameriko in Polinezijo.  

Leta 1970 je v drugem poizkusu s čolnom RA, ki je bil narejen iz materialov, iz kakršnih so gradili čolne stari Egipčani izplul iz  Maroka  in priplul na  Barbados.. Z uspešno opravljeno plovbo je ovrgel trditve o nikakršnih povezavah med področjem Sredozemlja in Južno in Srednjo Ameriko v predkolumbovskih časih.

Na koncu pa še pomorski muzej. Glede na bogato pomorsko tradicijo je tudi ta muzej zelo obširen, zato se bolj na hitro sprehodiva skozenj.

Vrnitev ob marini

Trdnjava

Pogleda iz trdnjave

Dandanašnji Vikingi

V parku pred trdnjavo

Katedrala

Nekako nama je uspelo zgrešiti znano operno hišo, torej le izposojena slikca.

18. dan, četrtek 8. avgust; Oslo - Groven Camp Arne, Amot (266 km);

Do najinega izhodišča na Norveškem za vrnitev domov, torej do Kristjansanda bi zlahka prišla v enem dnevu, vendar sva se odločila, da raziščeva še področje Telemarka. To je tradicionalna, pestra in slikovita regija na jugu Norveške polna gričev, gora, jezer in dolin. Poselila so jo severno nemška plemena in jo zaznamuje konzervativna kmečka družba z ohranjenim tradicionalnim jezikom, glasbo, oblačili, obrtjo, hrano in arhitekturo. Svoje običaje in navade črpa iz vikinških časov. V zgodovini je veljala za najbolj nasilno družbo na Norveškem. V času danske priključitve sta se tod bolje ohranila jezik in kultura kot na drugih področjih. Dlje časa so se tudi upirali pokristjanjevanju in kasneje reformaciji kot drugje na Norveškem. Na tem področju se je ohranilo več srednjeveških stavb, kot na drugih področjih, posebej so znane njihove lesene cerkve. 

Področje Telemarka velja za zibelko smučanja nasploh. Prvotni način se še danes vsaj približno ohranja v istoimenskem stilu. Danes velja Telemark za atraktivno rekreacijsko - počitniško regijo, kamor Norvežani zahajajo v svojem prostem času tako poleti na pohode, kot pozimi na tek na smučeh. 

Pogled iz jedilnice hotela, kjer je bil zajtrk ponovno zelo okusen.

V Oslu je vsekakor več kolesarjev, kot avtomobilov

Vsakodnevno pritrjevanje prtljage in sploh priprava motorja je postala že skoraj rutina. Vendar pa zaradi varnosti to opravilo vsekakor ni mačji kašelj.

Še zadnji utrinki iz Osla.

Pod skakalnico na Holmenkollnu

Velika, vendar povsem drugačna, kot naša Planica.

Zapeljeva se na področje Telemarka

V gozdu skrite počitniške hiše

Hiše se morda še skromnejše, kot na drugih področjih Norveške

Če sva dan začela pri oblačnem vremenu in 18 stopinjah, se je vreme  mimogrede zjasnilo in postalo je prijetno toplo.

Heddal Savkyrk je največja ohranjena lesena (stave) srednjeveška cerkev na Norveškem. Izhaja iz začetka 13 stoletja, po tem  ko je bila restavrirana dvakrat, sredi 19. in sredi 20. stoletja. Stave cerkve so zardi svoje lepote in edinstvenosti eden izmed najpomembnejših kulturnih spomenikov Norveške. Nekoč naj bi jih bilo v vsej deželi preko 1.300, danes jih je ohranjenih le še okoli 30.  Začeli so jih graditi Vikingi. V 14. stoletju pa je  po Norveški začela moriti kuga,  ki je  pomenila kulturni in gospodarski propad številnih dolin.  Mnogo naselij je dobesedno izginilo in posledično so propadle tudi njihove lesene cerkve. Tiste, ki so ostale so bolj zagnano začeli obnavljati v času narodnega prebujenja v 19. stoletju.

Vreme je prijetno, temperatura do 25 stopinj. 

Hiše v kraju Rjukanu že na daleč povedo, da je bil to nekdaj močan industrijski kraj.

In res je tako. Mesto je sicer staro komaj dobrih sto let. Takrat so sem naselili številne delavce, saj so zaradi poceni električne energije, ki jo nudi obilje vodnih virov, tukaj začeli proizvajati umetna gnojila. V ta namen so zgradili največjo hidroelektrarno v Evropi in drugo na svetu. 

Leta 1934 so dobrih 5 km višje zgradili drugo hidroelektrarno, ki je bila v tistih časih največja na svetu. Istočasno so zgradili tudi vodikovo elektrarno. Kot stranski produkt pridobivanja vodika z elektrolizo pa je bila težka voda, ki se kot pomožno sredstvo uporablja v jedrskih reaktorjih. Med 2. svet. vojno so elektrarno zavzeli Nemci in  samo na tej lokaciji  proizvajali večje količine težke vode. Domače odporniško gibanje in zavezniške sile so izvedle več sabotažnih akcij s katerimi so zaustavili Hitlerjev jedrski program in morda celo preprečili,  da bi Nemci izdelali  atomsko bombo.  V zvezi s temi dejanji je bil posnet ameriški film Junaki Telemarka s Kirkom Douglasom v glavni vlogi.

Elektrarna danes ne deluje več,  obiskovalce pa sprejema kot industrijski muzej pod Unescovo zaščito. Seveda so podrobneje predstavljena tudi vse diverzantske akcije.

Do muzeja se lahko pride le preko mostu, ki vodi čez globoko sotesko. Most služi kot odskočna deska za body jumping.

Še en pogled na kraj bogate zgodovine.

Počasi prilezeva na tisoč metrov višine in temperatura pade za kakih 10 stopinj.

Počitniške hišice s poraščenimi strehami, stalnica celotne Norveške.

Vremensko dogajanje tega popoldneva je kar pestro.  Mokra cesta, temni oblaki vse povsod, toda naju dež, na srečo, ne namoči.

Vesela sva, ko v varnem zavetju najine "hute" povečerjava in se "pocrkljava" z nesramno dragimi a zelo okusnimi češnjami... V kuhinji srečam norveški par z tremi otroci, bi rekla,  mlajšimi od deset let. Zelo ilustrativno se mi zdi, da dopustujejo tako, da potujejo z Teslo ( dokaj dragim električnim avtom) od kraja do kraja,  veliko hodijo, spoznavajo okolico, spijo pa v dveh malih šotorih, starša v enem, otroci v drugem. In tako so spali tudi tokrat, čeprav so bila tla precej razmočena, temperatura pa ponoči najbrž ni presegla 10 stopinj.  Čeprav  nisva taka asketa kot oni, pa sta bila zelo navdušena nad nama, ko sta izvedela od kod prihajava, kje sva bila in kam greva. Posebej ju je navdušilo, da ob toplejšem vremenu tudi kampirava in da vso opremo voziva s seboj....

19. dan, petek 9. avgust; Groven Camping - Kristiansand Feriesenter ( 276 km )

Zbudila sva se v prekrasno sončno jutro. Šla sva v gozd za najino hiško, našla nekaj borovnic, nato pa sva se sprehodila še po kampu, kjer najdejo prostor tako lesene hiške, kot tudi prikolice, avtodomi in šotori. Po jutranji kavici pospraviva in se odpeljeva. Prvič na vsej poti se nama je zgodilo, da sva povsem zgrešila pot. Tistih 50 nepredvidenih km nama pravzaprav ni bilo v nikakršno nadlego, saj je bila pokrajina lepa, ceste pa čudovite. 
Popraviva smer in se obrneva proti jugu. Peljeva se proti Kristiansandu, kjer sva pred slabimi tremi tedni začela najino pohajkovanje po norveških fjordi, sedaj pa se bova tam vkrcala na trajekt in zapustila Norveško. Zgodaj popoldne se pripeljeva v mesto, nakupiva nekaj stvari, nato pa se usmeriva proti najinemu kampu, kjer spiva v bungalovih z lastno kopalnico in skupno kuhinjo. Sprehajava se ob morju, kajti temperatura je spet prav poletna. Skuhava si večerjo in se pripraviva na naslednji dan, ko se ob 8 h popeljeva preko morja na "našo" stran Evrope. 

Najina hišica

Sosedje s Teslo še spijo

V kampu še dovolj prostora

Prtljaga je spet spakirana na motor,  šofer je pripravljen, greva....

Lepa pokrajina, še lepše ceste

Za nama še zadnji zajtrk na počivališču na Norveškem

Jezero Vravatn

Gozdovi in voda, značilnost Telemarka.

Spet rožice in poletno vreme

Še vedno se voziva po Telemarku

Še malo pa  sva...

...v Kristiansandu. Čudovite hiše starega mesta.

Mesto ima okoli 120.000 prebivalcev. Je pomembno prometno križišče. Glavne ceste vodijo na V proti Oslu, na S v Telemark, na Z proti Stavangerju, z čezmorsko povezavo pa je povezan z Evropo.

Kamp in hišice v njem.

Premislek, morda pa samo počitek, ob pivu...

Okoli Kristiansanda so zelo lepe plaže, zato tukaj Norvežani radi preživljajo poletje. Menda  jih naštejejo skoraj milijon na leto.

Vsega po malo. Je bilo pa okusno.

20. dan, sobota, 10. avgust; Kristiansand -  Springhorstsee Hannover (669 km);

Ko zjutraj pogledava skozi okno se šele prav zaveva kakšno srečo sva imela z vremenom. Dežnjake sva oblekla samo tisto jutro, ko sva šla proti Atlantski cesti, pa še tedaj brez potrebe, saj je nehalo deževati še predenj sva se spravila na motor. Tudi tokrat bo morda tako, si misliva, ko gledava posamezne kaplje, ki padajo v meglenem in oblačnem jutru. Spakirava prtljago, jo naloživa na motor in vseeno oblečeva dežne obleke.  Do trajektne luke sva vozila le dobre četrt ure,  saj je do tja le kakih 12 km. Še predenj sva prišla do vhoda v luko je začelo liti, kot za stavo. Zdi se, da se je nebo spomnilo, da nisva spoznala norveškega dežja in naju je za slovo prav neusmiljeno močilo. Postavila sva motor na v vrsto, midva pa sva si poiskala streho.

Odpeljeva se s trajektom. Zapuščava državo, ki se nama je v dneh, ko sva z najino GSko križarila po njenih cestah, občudovala njeno naravo in sploh v njej "na polno" uživala globoko usidrala v srce.

Norveška je ena izmed najbogatejših držav na svetu. Svoje bogastvo je gradila na ogromnih zalogah nafte in plina v Norveškem morju. Precej denarja jim prinese tudi ribolov. Kljub obilici nafte je cena bencina na črpalkah skoraj 2 Eur za liter. Cena je tako visoka zaradi zelo visokih davkov, ki tako bogatijo državno blagajno, ki je tudi zato sposobna pokrivati zelo razvit sistem socialne varnosti. Vendar vseeno velja, da prav noben obisk pri zdravniku na primarni ravni ni brezplačen. Tudi varstvo otrok je sicer dobro organizirano, vendar morajo kljub temu starši doma pripraviti kosila in malice za svoje otroke. 

Norvežani so veliki ljubitelji narave. Tudi svoje zdravje krepijo predvsem z gibanjem v naravi na svežem zraku tudi v snegu in dežju in v tej tradiciji vzgajajo tudi svoje otroke. 

Po indeksu razvoja je bila sicer Norveška v prvem desetletju tega stoletja država z najvišjo rastjo na svetu. Velja tudi za najbolj miroljubno državo na svetu. Norveška je članica NATA, medtem ko so včlanitev v EU prebivalci na plebiscitu zavrnili.

Država je zelo redko poseljena, saj je njena površina velika za 40 Slovenij, ima pa le dva in pol krat toliko prebivalcev kot Slovenija. Podnebje je v različnih delih države različno, vsekakor pa v celoti gledano velja Norveška  za državo z ostrimi zimami in ne preveč toplimi in dokaj deževnimi poletji. Dejansko Zalivski tok na zahodu prinaša oceansko, ne preveč hladno a precej vlažno podnebje, med tem ko v notranjosti srečamo hladno celinsko in na severu mrzlo, arktično podnebje.

Norveška je zelo bogata država, saj z denarjem od izvoza nafte oblikuje državne rezerve, ki štejejo menda več sto milijard evrov in so namenjene za obdobju "po nafti". Za razliko od države pa  ljudje na Norveškem, razen izjemoma, niso bogati. Njihove plače so sicer visoke, visoki pa so tudi življenjski stroški. Obiski restavracij in obedi v gostiščih niso običajni, bolj običajne so malice in kosila iz torbe, ki jih pojedo v naravi. Če si n.p.r. na Norveškem povabljen za zabavo prineseš hrano in pijačo s seboj, ker si gostitelj običajno ne more privoščiti pogostiti vseh povabljenih. 

Če prav pogledamo je tudi njihova bivanjska kultura precej skromna, saj so njihove sicer zelo lične in v naravno okolje izredno lepo umeščene hiše vse prej kot razkošna bivališča.  Njihovi prebivalci pa so sicer rahlo zadržani, a prijazni ljudje. Ne poznajo tradicije posedanja ob kavi in se raje kot v širokih družbah družijo v ožjem  krogu sorodnikov in prijateljev.

Ko sva okoli pol dvanajstih zapuščala dansko vstopno luko Hitrtshals je sijalo sonce in bilo je preko 20 stopinj.

Pa kdo bi razumel vreme tistega dne, ko sva se peljala po Danski proti jugu. Na skoraj jasnem nebu so se začeli zbirati deževni oblaki in poslali na naju ogromne količine dežja. Voziva se po AC, a voda ne more sproti odtekati in na vozišču teče, kot v plitvem potoku. Morda bi bilo pametneje nekje počakati, vendar soglasno ugotoviva, da sva bila na najinem potovanju po Norveški tako zelo obdarjena z lepim vremenom, da nama je pravzaprav vseeno, če se previdno in malo počasneje v dežju peljeva naprej proti severu Nemčije. Oblaki v daljavi postanejo bolj svetli, skoraj se pokaže sonce in prepričana sem, da nama manjka samo še nekaj km, pa bo nehalo deževati. Takrat pa se kdove od kod spet pripodijo noro črni oblaki in  dež se samo še stopnjuje. Ta scenarij se nama je do nemške meje ponovil kar nekajkrat, dokler se tam ni dokončno zjasnilo in pozno popoldne sva se znašla v istem kampu, kot na poti proti severu. Tudi temperature so bile tu povsem poletne. V sicer zelo prijetnem kampu z restavracijo res nisva imela sreče. Če je bila tisti ponedeljek zaprta, je bila to soboto tam ohcet. Lastnik je opazil najino zadrego in nama prinesel jedilni list bližnje gostilne in njihovo tel. številko. Naročila sva hrano in pijačo, ki je bila prej kot v 20 minutah na najini mizi v kampu.

V "najinem" kampu v bližini Hannovra.

21. dan, nedelja 11. avgust; Hannover - Hotel Central Plzen (566 km);

Do doma sva imela iz kampa v katerem sva prenočila še dobrih 1.000 km. Razvajena od prelepih razgledov in razgibanih cest Norveške nekako nisva mogla ponovno ubirati dolgočasnih nemških avtocest in stati v zastojih na njih. Najino pot sva raztegnila na dva dni s tem, da sva naredila ovinek proti mestu, ki sem ga že zelo dolgo želela obiskati, proti Dresdnu. Od tod pa se nama je še ravno izšlo, da sva se popeljala do češkega Plzna. Od mesta nisva kaj dosti pričakovala, našla pa sva prelepo češko mesto s čudovitim trgom sredi starega mestnega jedra. Ja, in pila sva več kot petkrat cenejše pivo, kot na Norveškem. 

Še zadnjič sva pospravila kamp opremo v vreče.  Na celotni poti sva kampirala 6 krat. Morda bi lahko več noči prespala v šotoru, vendar  sva se že doma odločila, da bova kampirala le tedaj, ko bodo pogoji za to idealni. Vsekakor je bila odločitev, da vzameva s seboj tudi vse potrebno opremo za kampiranje pravilna, saj je bilo bivanje v kampih v severnem delu Evrope zelo lepo doživetje. 

Nisem prvič opazila, da se prebivalci manjših nemških mest zelo radi družijo  na  nedeljskih"bolšjakih."  

Široke AC na bivšem zahodu.

  

Grafiti, prvi znak, da sva na vzhodu. Zdi se, da želijo vzhodni Nemci z grafiti, ki jih je res povsod polno nadoknaditi obdobje, ko jim je bilo risanje po zidovih prepovedano.

Tudi tale prikolica ni prišla z zahoda

Razlike med V in Z Nemčije  so vidne tudi pri vzdrževanju zelenega pasu ob AC.

Dresden bivše V nemško mesto, danes saška prestolnica z okoli 800.000 prebivalci. Mesto so v 12. stoletju ustanovili Slovani in od tedaj dalje je bilo do konca 18. stoletja  sestavni del Poljske, čeprav so imeli mejni Prusi stalne tenzije zavzetja mesta. Konec 17. stoletja je postalo vodilno evropsko kulturno in tehnološko središče. Takrat so zgradili tudi bogato baročno središče mesta, z dvema vodilnima luteransko  Frauenkirche in katoliško Hofkirche. Konec 18. stoletja je prišlo mesto pod Prusko oblast.

Bolj nam je poznana polpretekla zgodovina mesta, predvsem sporno zavezniško bombandiranje tik pred koncem druge svetovne vojne. V ognjenih zubljih je izginilo celotno mestno jedro, po zadnjih podatkih je umrlo 25.000 ljudi.

Po 2. sv. vojni je Dresden pristal v sovjetski coni in do leta 1991 ostal del NDR. Po drugi svetovni vojni so velik del porušenega baročnega mestnega jedra obnovili, z izjemo Frauenkirche, ki je 50 let veljala kot nekakšen vojni opomin. Po združitvi obeh Nemčij so jo začeli obnavljati in jo 2005 na veliki verski slovesnosti ponovno posvetili.

Zaradi tekaškega maratona okoli centra mesta je bilo precej cest zaprtih,  zato sva prevozila kar precej ulic, predenj sva uspela priti do baročnega središča.

Na vhodu v mesto naju preseneti impozantna stavba Islamskega kulturnega centra.

Voziva se po obrobju, v središče nama nekako ne uspe priti.

Končno....veličasten pogled na Hofkirche...

... in bližnjo nekoliko manjšo, po združitvi obnovljeno, Frauenkirche

Notranjost Frauenkirche

Prelepo okolje baročnega središča mesta...

Vročina se je opoldne dvignila nad 30 stopinj in treba se je bilo malo oddahniti in podpreti pred " osvajanjem" Češke.

Vzhodno nemške hiše so sicer obnovljene, vendar nosijo pečat petdesetletne zgodovine

Midva sva si za pot od Dresdena do Plzna izbrala opcijo " brez AC". In ni nama bilo žal

Še malo, pa sva...

...na Češkem

Vozila sva se skozi mesta...

...po podeželju

Veliko motoristov se je peljalo na nedeljsko vožnjo...

...drugi so bili že pri jesenskih opravilih.

Ceste so bile  vsaj med kraji  na vsej trasi do Plzna nepričakovano dobre.

Medtem, ko so ceste izven naselij že povsem prenovljene, jih v naseljih še prenavljajo. Zato je veliko obvozov, ki pa so res slabo označeni in nekateri vozniki si jih pač zamislijo po svoje. Če ne drugače, gre tudi po njivi.

Vstop v prelepo mesto Plzen

Mestni trg sredi starega, lepo obnovljenega mestnega jedra....

...sredi katerega kraljuje mogočna katedrala sv. Bartolomeja z najvišjim zvonikom na Češkem.

Švejk se je občasno ustavil tudi v Plznu, tudi midva sva se....

Pred spanjem v hotelu Central še večerni sprehod po mestu, ki naju je zelo prijetno presenetilo. (Stavba Univerze).

Sicer pa je bilo mesto Plzen dobilo mestne pravice v 13. stoletju. Znano je predvsem po istoimenskem pivu, ki ga pod tem imenom varijo že 150 let. V mestu so nastali tudi prvi zametki " Škode". 

22. dan, ponedeljek, 12. avgust; Plzen - Kovor (566 km);

Hotel Central je udoben hotel, narejen v socialističnih časih z izjemno lokacijo ob robu zgodovinskih hiš na starem trgu. Je ustrezno obnovljen, z dobrim zajtrkom, le njegova arhitektura nekako ne sodi v tisto okolje.

Že preveč soparen večer je dal slutiti, da bo nočno vremensko dogajanje pestro. Vendar ni bilo samo to. Velik del noči so naju zbujale ognjene strele in silovito grmenje, ki sta spremljala močne nevihte. Kar malo me je skrbelo za motor, ki je bil sicer na varovanem, vendar odprtem dvorišču.  

Z motorjem je bilo vse v redu. Dež je skoraj ponehal, vseeno sva se oblekla v dežnjake, ko sva se zjutraj odpeljala proti domu. V spremenljivem vremenu, sva se mimo Passaua po lokalnih cestah pripeljala do Salzburga, od koder sva bila po AC mimogrede na sončni stran Alp. 

Pogled na trg iz hotelske jedilnice

Ob 8 h zjutraj pri 19 stopinjah  sva se popeljala po opustelih stranskih mestnih ulicah.

Več vmesnih kavic, kakšno okrepčilo in mimo grede sva bila doma

Še zadnji postanek na črpalki v Radovljici. 

Hvala ti,moj dragi šofer, načrtovalec poti, organizator, turistični vodič, postavljalec in pospravljalec šotora, serviser, kuharski pomočnik in še kaj, da si naju varno in kar se da udobno vozil vseh 8.417 km.  Kljub napornemu potovanju sem uživala sleherno minuto. Bilo nama je lepo.

Obredno potovanje zaključiva z obiskom " najine" gostilne, kjer tradicionalno naročiva "pohanega" piščanca. Tokrat sva si pojedino naredila  kar doma. 

Zaključek: Potovanje po norveških fjordih je bilo vsekakor velik zalogaj. Sama sem bila glede motorističnega prevažanja po Skandinaviji precej skeptična. Pred leti sva kraje izza polarnega kroga že spoznala. Bili so mi izjemno všeč, zato sem si vedno želela Skandinavijo ponovno obiskati. Me je pa tokrat skrbela naveza motor - vreme. Ker, torej, nisem čutila kakega posebnega navdušenja nad tovrstnim potovanjem in ker je mož izbiral predvsem zanimive motoristične poti, je v glavnem celotno potovanje načrtoval on sam. 

Ne šele danes, ko pišem ta potopis, takoj na poti je bilo jasno, da je bil program narejen izredno smiselno in tekoče. Povezoval je tako prelepe motoristične vožnje, kot tudi vse pomembne kraje na tem področju. Zelo sem vesela, da sva si vzela čas in spoznala nekaj prekrasnih norveških mest.

Hkrati sem hvaležna, da sva še vedno sposobna brez problemov potovati na ta način, torej z motorjem, si ob primernem vremenu postaviti šotor ali spati v skromni v "huti". Ta povezanost z naravo mi res pomeni ogromno. Prav to, pa tudi spoznavanje življenja Norvežanov, ki je v marsičem zelo različno od našega, kot tudi kar konkreten preizkus vzdržljivosti, so v meni pustili neizbrisen pečat.  

Ko danes, pol leta po vrnitvi iz potovanja, v hladnem, tudi nekoliko sneženem dnevu zaključujem tole pisanje, se samo po sebi pojavi vprašanje, bi tako potovanje ponovila. Nikoli. Ne upam si namreč zamisliti, kako izgleda vožnja  z motorjem med fjordi v  turobnih, oblačnih in deževnih dneh. Ne samo, da od razgledov nebi bilo kaj dosti, upoštevati je treba, da so ceste samotne, mestoma zavite in da sva prevozila na desetine predorov, ki v zakotnih krajih niso preveč dobro vzdrževani. Poleg užitkov gre tudi za varnost. Ja, vrnila bi se v te kraje, seveda. Vendar nikoli z motorjem, kajti verjetnosti, da bi imela vsaj približno podobno vreme kot tokrat, skorajda ni. Čeprav res uživam v vožnji z motorjem, saj je povezava z okolico koder se voziš povsem drugačna, kot če se voziš z avtom, sem vseeno prepričana, da je Skandinavijo bolj primerno, udobno in še vseeno vznemirljivo odkrivati na kak drug način.

Kot vedno za konec. Bog naju je imel rad in sreča nama je bila mila, da sva vseh 22 dni potovala varno in brez okvar ter nama je tudi zdravje služilo vseh zajetnih 8417 km.

Nekaj zbirnih podatkov:

gorivo .........................677 Eur

trajekti (21 krat).......... 444 Eur

prenočišča ................1400 Eur

vstopnine...................  190 Eur

hrana.........................1.200 Eur