NAJINA AMERIKA
od 5. do 28. marca 2019
(z letalom in avtom)
Na začetku, pred ...ohoho... leti, sva bila le zakonski par, kmalu sva postala starša, nekoliko kasneje, ko so otroci odraščali in odrasli, pa sva postala tudi sopotovalca. Skupaj sva sprva organizirano, zadnje čase pa vse bolj po svojih poteh, prepotovala obilico držav, ki bi jih lahko povezala v zajeten šopek štiridesetih cvetic, vsako svoje barve in vonja. Med njimi so bile Japonska, Indija pa Šri Lanka, Avstralija in Nova Zelandija, Kuba, Tajska, Argentina, pa Rusija in Skandinavske države, Arabske države, tiste, ki te gostoljubno sprejmejo še danes, pa tudi tiste, za katere si njihovega obiska dan današnji niti v sanjah ne moreš zamisliti. Vsaka država zase je posebna in nepozabna, razmetane pa so na vseh kontinentih, razen v Severni Ameriki. Ta nama je nekako spolzela med prsti, medtem, ko sva se odločila za katerega od ostalih ciljev. Amerika...Severna Amerika je torej čakala, kot užaljena lepotička, ki je zase prepričana, da je vredna polne pozornosti in ne le krajšega obiska. Razumela sva razžaljeno gospodično in ji, kot pač takim gospodičnam pritiče, namenila kar precej najine pozornosti in časa, tako za pripravo potovanja, kot tudi njegovo izvedbo.
Se ve, da Ameriko, bolje ZDA, ne moreš spoznati v enem, običajno dolgem potovanju. Dilemo, kateri del te za 485 Slovenij velike države, poseljeno s 326 milijoni prebivalcev obiskati, sva kar hitro rešila. Zanima naju zgodovina, občudujeva naravo, rada poslušava muziko, pa še malo poletja bi se nama marca prav prileglo. Nasprotno nisva pretirana ljubitelja velemestnih mravljišč, visokih nebotičnikov in neskončnih avtomobilskih kolon. Najina ameriška zgodba bi se lahko imenovala tudi enostavno Jug ZDA, morda Zgodovinski del ZDA, ali pa Romantični jug ZDA, kot podobna potovanja rade predstavljajo turistične agencije. Najino potovanje je bilo bogatejše od vseh navedenih. Ni se odvijalo zgolj na jugu ZDA, saj sva se peljala prav do Saint Louisa v Missuriju, ki je za zgodnje evropske prišleke pomenil vrata na zahod. Najina pot tudi ni bila samo spremljanje zgodovine ljudstev, ki so se srečevala na teh ozemljih. Torej, ljudstvo, ki je tu živelo od nekdaj in se je bilo iz svojih krajev primorano umikati v vedno bolj odročna in za življenje neprijazna okolja, pa tistih, ki so od 16. stoletja dalje prihajali na ta področja iz Evrope, v upanju na boljše življenje in s svojim pogumom, iznajdljivostjo in brezkompromisnostjo ustvarjali tukajšnji, v vseh pogledih napreden in bogat "Novi svet". In nenazadnje milijonov nesrečnikov, ki so bili nasilno, kot sužnji, odpeljani iz svojih domov, da bi tistim brezkompromisnim zgradili njihov novi svet. Morda poimenovanje Romantični Jug ZDA, še najbolj odraža tisto, kar sva videla in doživela. Mesta, s pravljičnimi hišami, ob hrastovih drevoredih, s katerih se kot tančice povešajo slapovi španskega mahu, so me čisto prevzela. Čeprav sem takšnih ulic videla nešteto, so me vedno znova do osuplosti navduševale. Če lenobnemu toku reke Mississippi, ki naju je spremljal lep kos poti pridenemo še obilo countrya, jazza in bluza, posladkanega z sladkornimi plantažami okoli New Orleansa, bi torej to potovanje prav lahko imenovali Romantični jug ZDA. Na potovanju sva doživela vse, kar sva pričakovala in še mnogo več. Priznam, da so bila tudi večja mesta in vožnja po njihovih širokih, več nivojskih cestah, kjer avtomobili z nezmanjšano hitrostjo drvijo ob tebi in mimo tebe po levi in po desni tudi po svoje uznemerljiva. Da sva si med vožnjo s šoferjem malo razdelila delo, sem kot kopilot spremljala aplovo tablico, ki nama je z off line Google mape navigacijo odlično služil vso pot.
Kot rečeno sva se s potovanjem po Ameriki spogledovala že dlje časa, pa je vedno prišlo "kaj" vmes in sva za najin popotniški cilj izbrala kako drugo destinacijo. Pravzaprav je bila tudi tokrat Amerika plan B, saj je bil prvotno v tem terminu mišljen ponovni obisk Avstralije, saj nama je na najinem prvem, časovno omejenem potovanju po njej, ostal velik del te države neodkrit in je pravzaprav ostala najina dolžnica. Prepričana sva, da ob primerno dolgem popotovanju po njeni celini, ponudi lahko bistveno več.
Načrtovanje za potovanje sva pričela že novembra preteklo leto in decembra kupila letalske karte pri British Airways ter rezervirala rent a car pri Billiger mitwagen.de. Zanj sva se odločila, ker je za primerljivo ceno ponujal vsa potrebna zavarovanja, med tem, ko so ostali ponudniki za ZDA zaračunavali posebej zavarovanje za podvozje, za steklo in še kup ostalih stvari, tako da je bil zbir zavarovanj precej nepregleden. Do načrtovanega odhoda sva prebrala veliko informacij, potopisov in ostale literature, si priskrbela Esto in rezervirala Go Opti. Postopoma, kot je zorel najin plan poti, sva na Bookingu rezervirala tudi večino prenočišč.
1. dan; 5. marec 2019; Ljubljana - Benetke - London - Miami;
To je bil za naju res dolg dan. Zaradi potovanja na zahod se nama je podaljšal za 6 ur. Začela sva ga ob pol 2 h ponoči, ko sva pred hčerkinim stanovanjem v Ljubljani vstopila v kombi Go Opti, ki naju je odpeljal v Benetke, kjer sva imela ob 7 h let v London. Tam pa sva se po ne predolgem čakanju na letališču, presedla v A 380 in poletela proti Miamiu. Čekirala sva se že od doma in rezervirala sedeže v prvem nadstropju letala, ki je bilo v tem delu do polovice prazno in je bilo letenje zato prav prijetno. Le stevardese so se bolj poredko prikazale in ponudba hrane in pijače je bila po angleško asketska. Vstop v ZDA je bil zelo tekoč in hiter. Nisva izpolnjevala nikakršnih obrazcev, tudi tistega za vnos hrane, ki naj bi bil običajen, ne. Kar se vnosa hrane tiče, se stvari lahko na ameriški carini zakomplicirajo. Potnica pred nama je imela v roki malo papirno vrečko. Ko smo se pomikali mimo kontrole, nas je ovohaval kosmatinec, ki se je zapičil v tisto vrečko. In v njej je bila ...banana. Potnico so takoj izločili in jo začeli popisovati. Kazni za vnos hrane v ZDA se menda merijo v nekaj 100 dolarjih. Tisti dobrovoljni kosmatinec, ki je budno spremljal vsako vrečko, nahrbtnik, torbo, se je potem pojavil tudi ob traku, na katerem so se pripeljali naši kovčki...Midva sva imela v veliki prtljagi sicer kar nekaj kave in čaja, vendar tovrstne vonjave očitno kužka niso premamile. Na letališču sva nato prevzela avto. Tudi to se je zgodilo prav mimogrede. Na okencu Alama, ki je bil najemodajalec, je mož pokazal dokumente, tudi tistega, ki nama ga je poslal Billiger mitwagen nekaj dni pred potovanjem, v njem pa je bilo obvestilo Alamu, da imava plačana vsa zavarovanja, tako nama tudi teh niso ponujali, kar sicer radi počno. Poslali so naju v njihovo garažo tri nadstropja niže. Tukaj pa presenečenje. Imela sva rezerviran srednji razred SUV (Raw 4), čakala pa naju je cela vrsta avtomobilov različnih znamk tega razreda in vse sva si lahko ogledala in se nato odločila, katerega bova vzela. Ker sva nameravala velike kovčke preko noči puščati v avtomobilu, sva želela avto, kjer je bil prtljažni prostor povsem zakrit. Med avtomobili te vrste, nama je najbolj ustrezal Nissan Rouge (pri nas imenovanega Trail). Skoraj nov prostoren avto, je bil vsekakor dobra izbira, saj sva v njem odlično sedela in kljub obilici vsakodnevno prevoženih kilometrov, zvečer nisva bila posebej utrujena. Sonce se je že spuščalo za visokimi stolpnicami Miami Beacha, ko sva se z letališča peljala proti najini prvi nočitvi v down townu. Res, da sva bila na poti več kot 24 ur, pa sva na letalu pridelala ravno toliko spanja, da sva po osvežitvi v hotelu, odšla še na pijačo in se srečala z res čisto preveč zasoljenimi cenami. Za štiri male pive sva plačala dobrih 50 Eurov. V glavnem so tako visoke cene na posameznih, turistično obleganih krajih, drugje pa so cene sprejemljivejše.
Najino potovanje se je začelo na pustni torek...letališče Benetke.
Paddington straži na letališču v Londonu.
Dolga je pot preko luže.
Bilo je lokalno.......in drago. Miami.
2. dan; 6. marec 2019; Miami - Cape Canaveral - Orlando;
Zbudila sva se v jasno, vendar precej hladno jutro. Že doma sem zasledila, da se bo na Floridi ob najinem prihodu precej ohladilo, čeprav bo vreme še naprej v glavnem sončno. Po našem razvajajočem koncu februarja in začetku marca, ko nas je ogrelo tudi do neobičajnih 25 stopinj celzija je bilo miamiskih 17 stopinj pravzaprav kar hladno. Pa nič ne de, sonce je sijalo in naju je čakal čudovit dan. Motel, v katerem sva prespala je bil v Biscayne Bayu, le lučaj od mostu, ki mesto Miami povezuje z Miami Beachem in veselila sva se najine jutranje kavice in sprehoda po okolici. Kavico sva resda popila, čeprav ne najine turške ali ekspresa, pač pa ameriško, ki te prebudi, hkrati pa poskrbi, da ne dehidriraš, saj zraven popiješ še kakšna 2 dl vode. Potem pa sprehod. Tukaj sva se prvič srečala s problemom sva se v ZDA kasneje še večkrat srečala. Kje hoditi. Pločnikov je pravzaprav malo, prehodi za pešce so, vendar jih šoferji upoštevajo zgolj po pomoti. Kakorkoli, hoditi peš je v ZDA precej nevarno početje. Predvsem pa moraš sam paziti nase, saj je šoferjem v večjih ali manjših avtomobilih, za pešce eno figo mar. V Miamiu sva prvič ugotovila, da je pešcev, če izvzamemo stroga središča mest, zabaviščnih kompleksov in turističnih točk, prav malo. Tisti, ki so, pa so temnopolti ali španskega porekla. Takoj sva ugotovila, da sva daleč naokoli edina belca, ki pešačiva, vsi ostali se vozijo v velikih avtomobilih z zatemnjenimi stekli. Nekaj časa sva se torej še motovilila tam okoli mostu, ki povezuje oba dela Miamia, naredila nekaj fotografij in se končno raje odpravila v trgovino. Nakupila sva si nekaj hrane in kartico za Ipad. Naložba slabih 50 dolarjev se nama je res izplačala, saj je internetna povezava odlično delovala. Ker sva se skoraj vsak večer priključila na hotelski wifi, medtem, ko naju je navigacija Google mape v glavnem vodila off line, nama je ostalo dovolj GB, da sva občasno z veseljem poslušala slovenske radijske postaje. Prav poseben občutek...
Sledilo je spoznavanje z ameriškim avtocestnim sistemom. So v večini primerov brezplačne, na nekaterih bolj prometnih odsekih, imajo ločen pas, po katerem lahko vozijo le avtomobili, katerih lastniki si dobroimetje na čipih preskrbijo v predprodaji. V glavnem so v uporabi ob prometnih konjicah, ko se na ostalih pasovnih pojavljajo kolone, na teh pasovih pa je promet bolj tekoč, čeprav tudi na njem veljajo siceršnje omejitve. Ponekod so ti pasovi fizično ločeni z ovirami na cesti, drugod jih označuje le cestna signalizacija. Na nekaterih cestah se tudi sicer plača cestnina. Midva nisva imela prednaloženega dobroimetja, zato sva to plačala kasneje Alamu. Skoraj povsod obstaja alternativa AC, v obliki štiripasovnic, ki pa so precej počasnejše. Na AC je praviloma omejitev 70 milj, na štiripasovnicah je omejitev nekaj nižja. Če peljejo preko naselij sem in tja določa prednost tudi semafor. Tudi sicer je na teh cestah več je izvozov in priključkov, kar vse upočasni povprečno hitrost. Najin namen je sicer bil, da se bova ta dan proti Kennedyevemu vesoljskemu centru peljala ob obali in ne bova uporabljala AC, pa sva se v Miamiu obirala toliko časa, da sva jo po najhitrejši AC ubrala do Cape Caneverala.
Neobljuden otok z nizkim rastjem. Sem in tja, stran drug od drugega, štrleči v zrak odsluženi ostanki izstrelitev takšnih in drugačnih raket, kot spomeniki nekega obdobja, ko je bil višek človeškega napredka pristanek na luni. Seveda je bil to le prvi vtis, ko se pelješ proti Vesoljskemu centru. Parkirava pred glavno stavbo modernega centra za obiskovalce. Z avtobusom nas, obiskovalce, šofer, ki je istočasno tudi vodič, popelje po kompleksu vesoljskega centra. Peljemo se mimo ogromnega hangarja, kjer izdelujejo novo vesoljsko ladjo. Čudimo se širokim tirnicam, ki služijo temu, da prepeljejo vesoljsko ladjo do nekakšnih stojal - rampe, od koder raketo izstrelijo v vesolje. V stavbi poleg hangarja, proč od izstrelišča, je računalniški center od koder krmilijo vsa dogajanja. Izstrelišče in krmilni center sta vedno ločena, da morebitna neuspešna izstrelitev ne bi poškodovala centra v katerem strokovnjaki v času pred in med tem, ko je plovilo v zraku, noč in dan bdijo nad njim. Lahko si mislimo, da so tu zbrana največja trenutno dostopna znanja s področja računalništva in ostalih sodobnih tehnologij. Naslednja postaja je hangar z popolnoma izdelano vesoljsko ladjo, ki pa je nikdar niso poslali v vesolje. Vidimo tudi kapsulo, s katero so astronavti pristali na luni, vozilo, s katerim so se vozili po njej, njihove skafandre in ostale pripomočke, ki so jih uporabljali. Spoznamo Space shuttle. Rekonstruirana je komandna soba, v kateri smo za trenutek podoživeli živčno napetost ob vzletu rakete in še mnogo drugega. Kakorkoli, na malem floridskem otočku, možgani iz vse Amerike in še od kod, snujejo načrte za nadaljnja osvajanja vesolja, njihovi cilji pa sedaj merijo precej dlje od lune. Seveda pa je ogromno raziskav namenjeno tudi komercialnim satelitom, katerih delovanje dnevno koristimo tudi navadni državljani. Do poznega popoldneva spoznavava skrivnosti vesolja, nato pa jo mahneva proti Orlandu, kjer to noč prespiva.
Pogled na Miami iz mostu, ki mesto povezuje z Miami Beachem
Pešcev ni, so le avti z zatemnjenimi stekli.
Avtoceste, tako in drugače.
 |
Vhod v vesoljski center Cape Caneveral.
Čisto prava raketa, ki pa ni bila nikoli izstreljena, je na ogled obiskovalcem.
Približno tako je izgledalo na luni. Precej verodostojna replika je sestavni del razstave.
Vesoljski center z njegovim imenom.
3. dan; 7. marec 2019; Orlando - St. Augustine;
Orlando je mesto v katerem, po mojem vedenju, ni kaj dosti videti. Je pa tu množica zabaviščnih parkov. Ker sva že v t.i. zlatih letih in se je najino navdušenje za obisk takih parkov ohladilo, ko so otroci šli pa svoje, sva se torej odločila zapustiti to mesto, brez da ga pobližje spoznava. Najin cilj je danes oddaljen le dobrih 100 milj, se pa nadejava toliko lepše in bolj zanimive poti. Da je pot lahko tudi cilj, pa tako veva iz najine motoristične zgodbe.
V primestnem nakupovalnem središču napojiva najinega izposojenega jeklenega konjička. Merska enota za bencin je tukaj galona, ki drži dobre 4,5 litra. Cena bencina pa fantazijska, manj kot 2,4 dolarja za galono. Ko sva osvojila način točenja bencina, kar pomeni, odloči se, koliko bencina boš kupil, plačaj in nato do plačanega limita toči, sva zapustila Orlando.
Ko sva se pretekli večer po lokalnih cestah vozila od vesoljskega centra od Orlanda, se je dan že poslavljal, zato sva pravzaprav šele danes, ko sva se dokončno otresla širokih mestnih cest in nekoliko kasneje tudi oklepa avtocest, začela prav spoznavati čudovito pokrajino vzhodne Floride. Ko sva se se pripeljala do Atlantske obale, sva se v Daytona Beach priključila na obalno cesto A1A, po kateri sva se voziva ves ta in še lep del naslednjega dne.
Še predenj zapustiva Orlando naju pozdravi bujno zelenje. Čeprav je šele začetek marca je tu vegetacija že povsem prebujena.
Privajava se na nove oblike cestne signalizacije in viseče semaforje.
Radovednost naju je z glavne ceste zapeljala v tipično ameriško primestno naselje, najbrž nekoliko premožnejših državljanov, s hišicami kot iz pravljice, na mm ravno pokošene trave in presenetljivo pogosto izkazanega domoljubja v obliki izobešene državne zastave. Kot v ameriških filmih....
Spoznavava oba pola Amerike. Bogato in revno. Pa tudi tisto vmes, ki pa je je menda vedno manj. Odvisno od posameznih zveznih državah, se nagiba tehtnica bodisi na stran bogatih, bodisi na stran revnih. Vendar pa prav povsod obstajajo eni in drugi. Tako je tudi na Floridi. Tudi to je Amerika.
Daytona Beach prav gotovo spada med bogatejše predele ZDA.
Plaže Atlantskega oceana na Floridi služijo za sončenje, sprehode, druženje, vožnje z avti, motorji in kolesi, še najmanj za kopanje.
Plaže na Floridi so pravzaprav brez konca in res dajejo občutek širine in brezmejnosti . Velik del njene obale je pozidan z ogromnimi bloki, v katerih so počitniška stanovanja.
Ribičarija, priljubljeni šport Američanov.
Stanovanje v stolpnici ob Atlantski obali s pogledom daleč na morje ali razkošna vila ....to je zdaj vprašanje ...za tiste, ki imajo veliko pod palcem. In teh tukaj ni malo.
Klima je motoristom na Floridi prijazna. Nizke omejitve hitrosti izven AC, ki so v povprečju od 40 do 60 milj/h, jim najbrž daje lažen občutek varnosti, da se na svojih motorjih, skoraj izključno čoperjih, vozijo, skoraj brez izjem, brez čelad.
Po atlantski obali se voziva proti severu. Nemalo je hiš "na kolih", ki jim visoka plima, ali nevarni valovi niso tuji.
V St. Avgustine, v vaški beznici na
prostem, kjer v družbi lokalnih frajerjev, ki izmenično pijejo in igrajo biljard, ali pa to počnejo kar istočasno in seveda psa, kot glavne zvezde za "šankom", izpijeva nekaj ledeno hladnih Jagermaistrov in tako zaključiva čudovit dan.
Spiva v motelu na obrobju majhnega mesta s 14.000 prebivalci. Prvi jutranji pogled skozi okno nama potrdi, da sva res na romantičnem Jugu ZDA. Po zajtrku se peš odpraviva do zgodovinskega središča mesta. St. Augustine je najstarejša, stalno naseljena evropska naselbina na tleh ZDA. Odkrivava čudovito kolonijalno mesto, ki so ga 1565 ustanovili Španci in je bil središče španske Floride dobrih 200 let. Angleži so utrdbo, ki je varovala mesto, večkrat napadli, dvakrat so požgali mesto v njenem zaledju, zavzeli pa je niso nikoli. Pod njihovo oblast je to področje prišlo skupaj z ostalo Florido, ki so jo menjali za Kubo.
Najprej si ogledava utrdbo Castillo san Marcos, kjer prostovoljci večkrat na dan oživijo dogodke izpred skoraj pol tisočletja. V času najinega obiska je bilo na sporedu topovsko streljanje. Tudi vstopnice je prodajal uglajen prileten gospod, prostovoljec, ki ga je tudi zanimalo od kod prihajava. Na najino začudenje je točno poznal geografski položaj in glavno mesto naše male državice. Počasi sva začela spoznavati neverjetno prijaznostjo vseh, ki so nama na celotnem ameriškem potepanju, kakorkoli prekrižali pot
Prijeten uvod v še lepši dan. Pogled z najinega okna v motelu v
St. Augustine.
Prva krščanska kapela na ameriških tleh je danes sestavni del lepo urejenega parka.
Mesto, kjer se je vse pričelo
Utrdba Castilo San Marcos je danes najbolje ohranjena kolonijalna utrdba v ZDA, celoten kompleks pa je zaščiten Nacionalni park ZDA. V notranjosti je predstavljeno življenje vojakov in kaznjencev iz začetkov priseljevanja.
V zaledju so se naselile družine in nastalo je mesto St. Augustine.
Začetek marca je res pravšen čas za obisk tega konca ZDA. Marčevski skoraj poletni dan da misliti, da zna biti v pravem poletju najbrž prevroče, gneča pa prevelika za uživanje na sprehodu po starih mestnih ulicah.
Glavna med vsemi je obnovljena St. George Street, kjer se srečava s hišami s poudarjenim južnaškim šarmom.
In seveda pokopališče prvih prišlekov iz Španije.
Zgodaj popoldne, po razgibanem
dopoldnevu, nadaljujeva pot po A1A do Savannah.
Pri Mayportu imava srečo in ravno ujameva trajekt, ki naju prepelje preko St. Johns River in vrne na obalno cesto.
Med turističnima Amelia Islandom in Frernandina Beachem spet malo pokukava kaj dogaja na širnih plažah Atlantika.
Proti večeru pa se pod slavoloki hrastov, ozalšanih s španskim mahom, pripeljeva do najinega prvega prenočišča državi Georgii v Savannah.
Mesto Savannah, najstarejše mesto Georgiei, ki je zraslo na bregu Savannah River in bilo tudi njeno prvo glavno mesto. Ustanovljeno je bilo leta 1733 in bilo kar nekaj časa največje pristanišče za bombaž, kjer so se krojile cene te nujno potrebne surovine za izdelavo oblačil. V državljanski vojni je Savannah preživela zloglasni Schermanov pohod na izrecno Lincolnovo željo, ki se je zavzel za to prelepo kolonijalno mesto. Danes je Savannah mesto s 150.000 prebivalci, velja za prijetno obmorsko letovišče, ki ga vsako leto obišče na milijone turistov, ki uživajo v čudoviti antebellum arhitekturi mesta. Ni nama bilo žal, da sva si za spoznavnje z mestom, njegovo arhitekturo, parki in južnaško živahnostjo vzela ves dan.
V muzeju je bilo videti vsega po malo. O osamosvojitveni vojni, državljanski vojni, suženjstvu, prvi in drugi svetovni vojni. Z omenjenimi temami sva se precej podrobneje srečala v muzejih, ki sva jih obiskala v prihodnjih dneh.
Zanimiv je prikaz dentističnega zdravljenja po drugi svetovni vojni, ki je bilo še v 50h letih preteklega stoletja na jugu ZDA katastrofalno slabo.
Razstavljena je klopca, ki je bila glavni eksponat pri snemanju filma Forest Gumpv bližnjem Beaufortu
Presenetila me fotografija črnih
vojakinj, ki so se borile v 2. svetovni vojni...
...obakrat
Malo razočaranje pa je bil ogled železniškega muzeja, ki razen nekaj lokomotiv in vagonov ni premogel dosti drugega.
Forsyth Park je zbirališče sprehajalcev in umetnikov.
Na koncu pa prava veselica. Če je park predvsem zbirališče belcev, je glasbena prireditev zbirališče temnopoltih.
Premakneva se na obnovljeno Riverfront Plaze, na obrežje reke, kjer so stara skladišča za bombaž preuredili v lokale, kjer se DOGAJA...Tudi rečni parnik sodi zraven.
6. dan; 10. marec 2019 ; Savannah - Hilton Head Island - Beaufort - Charleston;
Nadaljujeva vožnjo po zgodovinskem jugu ZDA. Pošteno priznam, da so bili filmi in pa knjige tisti, ki so vcepili v meni željo po ogledu teh krajev. In reči moram, da mi občutki niso dajali nerealnih pričakovanj. Po doslej videnem so relativno mala južnjaška mesta in kraji, pa tudi tukajšnja pokrajina točno tisto kar sem si predstavljala in kar sem pričakovala. Nedvomno pa je mogočeno drevo, odeto v španski mah, ki se kot nežen pajčolan spušča z dreves, kralj teh krajev.
Imela sva srečo, da sva dan začela zgodaj, saj sva izgubila eno uro, ker so v državi Južna Karolina, kamor spadajo tudi mesta, ki so bila ta dan najini cilji, premaknili čas za eno uro naprej. Uro sva na celotnem potovanju premaknila še nekajkrat.
Omejitve so nizke in ni, da bi jih ignoriral.
Zajtrk sva si privoščila iz torbe.
Plaže na Hilton Headu so resnično dolge in mamljive, vendar pa je prava umetnost priti do njih. V prvi vrsti ob morju kraljujejo privatne hiše, ki dostop do plaže prepričujejo z ograjami in napisi o privatni lastnini.
Na poti do Beauforta uživava v pogledih na prelepe hiše in ogromna drevesa ob njih.
Čudovita arhitektura je bila kulisa med drugim za snemanje filma Forest Gump.
V mestnem parku si privoščiva počitek.
Zadaj se vidi na zelenici šotor. V Ameriki namreč velja, da je dovoljeno šotoriti povsod, kjer ni izrecno prepovedano.
 |
Beaufort, ki leži na otoku Port Rojal, je drugo najstarejše mesto Južne Karoline. V zgodovini je bilo najbolj piratsko ameriško mesto. Tu so pirati prežali na ladje, ki so plule iz Kube proti Španiji. V bližini so usmrtili enega najbolj znanih med njimi, Črnobradca.
Sama si bom to mesto zapomnila tudi po tem, da mi prijazni natakar ni zaračunal naročenih coca col, ko je izvedel od kako daleč sva pripotovala.
Zgodaj popoldne sva se pripeljala v zgodovinski biser Juga in drugo največje mesto Južne Karoline Charleston. Je najlepše kolonialno mesto juga, s tipično antebellum arhitekturo mogočnih palač iz konca 19. stoletja. Pravzaprav sva tovrstno arhitekturo malce potipala že St. Augustine, jo dodobra spoznala v Savannah in dočakala njen presežek tu v Charlestonu.
Pogled na bogato mesto
Obale so posute z razkošnimi
počitniškimi hišami
V pristanišču čaka zasidrana
letalonosilka in čaka na najin
obisk prihodnjega dne.
Mogočen most povezuje bregove
na obeh straneh mogočne reke Cooper,
ki pri Charlestonu tvori svojevrstno delto.
Mrakobno je že postajalo,
ko sva se iz hotela odpravila na sprehod - ogled mesta. Stari del mesta ni tako velik, da se ga nebi dalo ogledati peš.
Ob vilah in palačah so urejeni tudi brezhibni vrtovi.
Težko je med vsemi izbrati le nekatere izmed njih.
7. dan; 11. marec 2019; Charleston - Atlanta;
Prevozila sva že Florido in spoznala že dobršen del juga ZDA. Po, v bogato senco dreves odetih ulicah St. Augustine in Savannah, sva se sproščeno navduševala nad slikovitimi južnjaškimi hišami, ki še dan današnji ohranjajo svoj šarm. Včeraj sva se spoznala s tretjim in največjim biserom antebellum arhitekture, s Charlestonom, s katerega razkošjem se prva dva ne moreta meriti. Če sva sinoči osupla ogledovala razkošna, vsekakor bahava domovanja gospodarjev, ki so na tak ali na drugačen način izkoriščali delo sužnjev ali z njimi celo trgovali, je prav, da danes v muzeju pobližje spoznava življenje in trpljenje teh nesrečnih ljudi, ki so jih proti njihovi volji privlekli iz njihove Afrike. Vsekakor resnica, ki ne sodi k siceršnji očarljivosti in veličini res lepega mesta.
Čeprav Atlanta, kamor se peljeva danes velja za nekakšno neformalno prestolnico juga Zda , pa po mojem videnju danes ta jug z vsemi svojimi značilnostmi zapuščava. Čeprav je tudi Atlanta lepo, zanimivo, mesto s številnimi ogleda vrednimi objekti, pa morda ravno dejstvo, da je bila med državljansko vojno do tal požgano vzrok, da vsaj zame tod nisem več našla tistega južnaškega šarma, ki ga premorejo zgornja tri mesta.
Na megleno in soparno jutro sva se iz francoske četrti sprehodila do Muzeja suženjstva.
Muzej ima prostore v stavbi, kjer je do konca državljanske vojne 1865 delovala ena izmed več deset avkcijskih hiš sužnjev v Charlestonu. V času začetka državljanske vojne, ki se je začela 4 leta prej, (na utrdbi povsem blizu Charlestona), je imelo 8% Američanov v lasti 4 milijone temnopoltih sužnjev.
Prizor iz življenja sužnjev.
Charleston je kot največja suženjska tržnica, oskrbovala ves jug ZDA.
Podatki, ki povedo vse. V času najinega obiska sva bila bila edina belca, ki naju je zanimal muzej suženjstva. Da obiski belcev tod niso pogosti je pričala tudi hvaležnost, ki nama jo je izkazalo temnopolto osebje muzeja.
Muzej ni posebej bogat. Povsem dovolj je nekaj rekvizitov, za vsakodnevno prisilo, kaznovanje in delo sužnjev. Bolj zgovorne so fotografije, predvsem pa številne informacije, ki jih drugje težko izvemo. Tako med drugim predstavijo kakšne so bile cene sužnjev v Južni Karolini, koder je bilo med vsemi ameriškimi državami suženjstvo najbolj razširjeno, Charleston pa je bil največja tržnica sužnjev v ZDA. Pri ogledu razstavljenih predmetov so mi misli neprestano uhajala k nesrečnikom, ki so jih kot živino privlekli iz Afrike in jih tukaj v prostoru, kjer se nahajam ta hip, na enak način tudi prodajali. Dovolj ilustrativno je dejstvo, ki pove, da predenj so prebivalci Charlestona zagledali ladjo, ki je v nepopisno slabih razmerah pripeljala sužnje iz Afrike, so zaznali njen vonj. Nek hlad, ki se me je dotaknil v tistih prostorih, me je spremljal dokler nisva zapustila tega sicer enkratnega mesta. O nedvomni lepoti mesta priča tudi dejstvo, daje vplivna revija "Tavel + Laisure" prepoznala Charleston kot najlepše mesto na svetu., mi ni bilo žal, da sva ga kar hitro zapustila. Tudi blišč vseh palač ob misli na trpljenje, ki je povezano s tem mestom, kar nekam izpuhti. Se mi zdi, da je vreme prav sledilo mojemu počutju. V mesto sem prihajala dobro razpoložena, pospremljena s sončnimi žarki, zapuščala pa sem ga z težkimi mislimi v precej turobnem vremenu.
Obisk turistov v mestu tega dne ni bil posebej množičen
Sprehod po mestu
nadaljujeva na tržnici iz 19. stoletja...
..s sladkimi dobrotami...
...in domačijskim blagom.
Po East Battery Roudu in Meeting Streetu, dveh najbolj eminentnih charlestonskih ulicah, kjer se še zadnjič nagledava čudovitih charlestonskih hiš...
... mimo starih vrstnih hiš
z raznobarvnimi fasadami Catfisch Rowwa...
Na letalonosilki je veliko število prostovoljcev, največ veteranov, nekaj kadetov. Če se kljub odličnim oznakam na ladji in vodniku v pisni obliki, ki sodi k vstopnici, vseeno ne znajdeš, te z veseljem pravilno usmirijo in ponosno razložijo, vse v zvezi z ogromno ladjo.
Moške seveda bolj privlači delovanje letalonosilke, orožje, letala in kar je takega, mene pa je veliko bolj zanimalo življenje vojakov na njej, ki je bila skoraj mesto v malem.
Medtem , ko se midva vračava iz letalonosilke, se drugi turisti vračajo iz ogleda otoka - Utrdba Fort Sumter. Vesela sva bila, da je nama to uspelo že včeraj, v precej primernejšem vremenu za vožnjo s čolnom. Še enkrat več sva ugotovila, da nama to potovanje teče skoraj kot namazano. A do cilja in vrnitve je še daleč.
Ker sva se v Charlestonu kar dolgo zadržala sva dobrih 300 milj do Atlante odvozila po avtocesti. Vmes nama je vreme postreglo tudi z nekaj kapljami dežja.
Po obisku letalonosilke nama je zatajil fotoaparat in od tu dalje so fotke, žal, le posnetki najinih dveh telefonov.
8. dan; 12. marec 2019; Atlanta;
Po tem, ko sva včeraj zapustila tisti pravi jug ZDA, še vedno urejam vtise, občutke in sedaj že spomine, ki so pokukali na plano v dneh , ko naju je, kot na vrtiljaku, nosilo od enega edinstvenega mesta, do drugega. Njihov privlačen, očarljiv izgled in svojevrstna enkratna arhitektura sta nedvomno tisto, kar ostaja in kar bom odnesla s seboj v svojih spominih in zaradi česar mislim, da je bil najin izbor globokega juga ZDA za potepanje te marčovske dni, pravilna odločitev. Sporna zgodovinska preteklost tega področja, ki se menda še danes občutno zrcali v ZDA, pa je realnost, ki se je , žal, ne da spremeniti in je edino prav, da se čim bolj razkrije in da o njej izvemo čim več. Je pa res, da mi ostajata St. Augustine in Savannah v spominih kot razgibani in sproščujoči mesti, med tem, ko Charleston zame ostaja hladno, kljub številnim prekrasnim palačam, nekako sivo, zatohlo mesto. Mislim, da vsi kraji, kjer je bili v zgodovini združeno veliko človeškega trpljenja ali zlih dejanj, nekaj tega posrkajo vase in da se ta madež nikoli več ne izpere iz njih.
Kakorkoli, pred nama je bil ves dan raziskovanja Atlante, ki je imela radovednemu popotniku marsikaj pokazati. Nedvomno sva tega dne največ prepešačila na vsem potovanju. Iz 8 km oddaljenega predmestja, kjer sva prenočevala sva se v mesto pripeljala z avtom, ga parkirala in si peš ogledala njegove znamenitosti. Mesto je ravno toliko veliko, ali ravno toliko majhno, da je, z nekaj pešaške kondicije to mogoče. Nedvomno so Center Martina Luthra Kinga, CNN in Olimpijski park najpogostejši cilji obiskovalcev. Ker so te tri lokacije raztesene po različnih delih mesta, je peš hoja med njimi enkratna priložnost za spoznavanje delovanja in utripa tega mesta.
Ulice v stanovanjskem naselju blizu hotela, kjer sva prespala, so se zdele pravšnje za jutranji sprehod pred zajtrkom.
Atlanta, pol milijonsko mesto, daje vtis moderne metropole z spodobnimi stolpnicami in vsem ostalim, kar sodi poleg. Je glavno mesto Georgie ter poslovno središče, kulturna prestolnica in največje prometno vozlišče jugovzhodnega dela ZDA, hkrati pa tudi neformalno središče njenega Juga. Letališče Atlanta dosega največje število potnikov na svetu.
Najin prvi cilj, ko sva se pripeljala v Atlanto je bila poslovna stavba CNN. Svetovna televizijska mreža ima svoje studije v stavbi, ki si jo deli še z drugimi podjetji. Proti plačilu vstopnine, te vodeno popeljejo v notranjost nekaterih studiev in odkrijejo en zelo majhen delček svojevrstnega dela.
Za eno fotografijo se lahko preleviš v komentatorja CNN.
V studije in iz njih, v katerih pa je seveda vsakršno fotografiranje strogo prepovedano, se pripelješ z najdaljšimi tekočimi stopnicami na svetu.
Nadaljujeva proti središču mesta
Po skoraj spraznih stranskih ulicah..
...in skoraj nič manj praznih ulicah, prideva do Down Towna.
Iz zahodnega dela Atlante se peš preko Down towna odpraviva v Spominski center Martina Lutra Kinga. Hitro opaziva, da je sredi dopoldneva mesto presenetljivo prazno. Ni videti ne ljudi ne avtov. Ob ulicah ni bifejev in ni trgovin, kot smo vajeni v Evropi, posebno pri nas. Ogromno stavbe se zdijo kot nekakšni bunkerji. Po navodilu navigacije iščeva lokacijo lekarne. Sva na točni lokaciji, toda tam je samo zaprta stavba z zatemnjenim glavnim vhodom in portirjem, o kakšni lekarni ni duha, ne sluha. Policista na kolesu vprašava, kje naj torej iščeva. Pokaže nama točno tisto stavbo, ki sva si jo ogledovala, in nama pove, da morava vstopiti in da je lekarna v drugem nadstropju. Ko torej mimo vratarja vstopiva v stavbo se pred nama odpre ogromna, skoraj do neba segajoča avla, od koder so vhodi po nasprotjih razporejeni usmerjeni v odvetniške pisarne, zdravniške ordinacije, lekarne, banke... Torej, vse za zidovi ogromnih stolpnic.
| Ko je tako za nama že kar lepo število peš kilometrov in se še naprej potikava po Down Townu bi nama res prijala kavica, pa tudi kaka pijača bi se že prav prilegla. Toda niti ene, niti druge ni bilo videti, o kakšni kavarni s stoli pa sva lahko le sanjala. Mož se zadovolji z ameriško kavico iz kioska, ki sem jo že opisala zgoraj, sama pa se ta dan še nisem vdala in sem upala na tisto "pravo kavo". Kavo, kakršno sem na tem potovanju zaman iskala sva uspela dobiti le enkrat v Savannah, ko je je lastnica povedala, da je dlje časa živela v Španiji in od tam tudi prinesla evropski način kuhanja in pitja kave. Tako sva našo pravo kavo običajno pila le zjutraj, ko sva si na tak ali drugačen način skuhala tisto, ki sva jo uspela prenesti preko ameriške carine. |
 |
...na drugem koncu mesta
Središče življenja temnopoltih v Atlanti je prav gotovo zelo lepo urejen Spominski center Martina Luthra Kinga, zgrajen nedaleč od hiše, kjer se je baptistični duhovnik, borec za pravice temnopoltih in dobitnik Nobelove nagrade za mir, rodil leta 1929. V njem je spominski muzej posvečen njegovemu miroljubnemu boju za enakost in človekove pravice, baptistična cerkev, knjižnica, vrtec in šola in najbrž še marsikaj drugega. Muzej je še eden od žalostnih pričevalcev nečloveško težkih in surovih časov za temnopolte Američane, katerih sledovi, sadovi in posledice bremenijo ZDA zelo močno tudi še danes.
| Sodobnika, oba velika moža in oba žrtvi atentata. |
rojstna hiša MLK.
Ponovno preko down Towna sva se vračavaračala nazaj proti najinemu avtu, ko so se nama tudi za zaradi številnih kilimetrov, ki sva jih prehodila že pošteno oglašali želodčki. Sedaj sva že vedela, kako stvari tu funkcionirajo, zato sva pozorno iskala, kje bi lahko našla kakšno "skrito" restavracijo. In res za steklenimi vrati se je odprla široka avla s celo vrsto ponudnikov hitre prehrane z res vseh koncev sveta in verjamem, da tu ni ostal nihče lačen. Mesa in kuhane, popečene ali dušene zelenjave je bilo na "tone", ko pa sva si zaželela svežo solato, je moral mož povsem na drugi konec te ogromne samopostrežne restavracije, da je od nekod prinesel Cezarjevo solato.
Mize, ki so bile na sredini so bile namenjene vsem, ne glede pri kom si hrano kupil, tu si jo lahko v miru pojedel. Celoten kompleks me je še najbolj spomnil na hitre restavracije na največjih svetovnih letališčih.
Ena od številnih ogromnih garaž v središču mesta
Ko sva tako hodila po mestu in in so bile ceste sredi dneva skorajda prazne, in sva se spraševala, kje so avtomobili, sva precej hitro dobila odgovor. Sredi mesta sva našla nenavadno veliko ogromnih parkirnih hiš, ki so skozi odprta pročelja kazala svojo bogato vsebino. Dovolila sva si ustvariti tezo, ki najbrž kar drži. Očitno se ljudje pripeljejo na delo, pustijo avto v garaži (ki so v glavnem privatne in je dovoljeno le parkiranje lastnikom in najemnikom) in se nato po hodnikih in z dvigali razgubijo po svojih delovnih mestih. Ulice pri tem niti ne vidijo. In, ko so v službi, Američani delajo in razen kosila, ki ga pojedo v takšni restavraciji, v kakršni sva bila malo prej so na delovnem mestu vsaj od 9h do 17h. Preko dne je na običajen dan malo odprtih bifejev.
Nekoč sem prebrala, da je bistvena razlika med Evropejci in Američani ta, da prvi delamo, da živijo, drugi pa živijo, da delajo. Njihovo delo je znak nekakšne pripadnosti državi, tako kot zastave, ki so pogostokrat največje na zelo revnih hišah. Morda tukaj v Ameriki lažje razumem Kennedyev citat: Ne sprašuj, kaj lahko država da tebi, vprašaj se, kaj lahko ti daš državi.
Leta 1996 so bile v Atlanti Olimpijske igre. Mi se jih spominjamo po posebni časti, ki je je bil deležen naš olimpionik Leon Štukel in po srebrnih medaljajah
Bbrigite Bukovec in Andraža Vehovarja.
Na olimpijado danes spominja le oplimpijski park, saj so olimpiske objekte, razen glavne dvorane po koncu iger podrli.
Ponudba v eni od tamkajšnjih trgovin.
Babka?????
9. dan; 13. marec 2019; Atlanta - Great Smoky Moutains - Biltmore - Asheville;
Iz južnega, toplejšega, ravninskega in nižinskega dela ZDA, sva se ta dan začela vzpenjati proti hribom. Iz Južne sva se zapeljala v Severno Karolino. Vstopila sva v gorovje Great Smoky Mountains (GSM), in se popeljala do mesta Asheville. Ker sva si popoldne želela tam ogledati znani bogataški dvorec Biltmore, sva že zgodaj pustila Atlanto, ki se še ni niti dobro prebudila, za sabo. Najvišji vrhovi GSM sicer dosežejo tudi dva tisočaka, pa na pogled bolj kot visokogorska izgleda to višinska, z gozdom porasla kopasta pokrajina.
Pred nama je bil dolg dan, zato sva tokrat odločila, da se proti proti goram zapeljeva po skoraj praznih štiripasovnicah.
Vsega pomalo; cerkev, reklamni panoji, otroško igrišče...
| Na teh področjih se pomlad še ni prebudila in drevesa še vedno kažejo svoja oskubljena rebra. |
Ime je gorovje "Velike kadeče gore", ki je sicer tudi nacionalni park, dobilo po meglicah, ki se mnogokrat ovijejo okoli vrhov in izgleda, kot da se vse naokoli kadi. Je predgorje dolge gorske verige Apalačev, ki se od Atlante vijejo proti skrajnemu SV ZDA. Preko gozdnatih vrhov sepohodniki prebijajo preko 3.500 km dolge "Apalaška pešpoti", ki preči 14 ameriških zveznih držav in premore več 142 km višinskih razlik. Pohodnike na svojih stezah, v divjini gozdo s, številnimi preprekami in nevarnostmi zadrži tudi leto dni. Izhodišče tega vztrajnostnega izziva je Atlanta.
Za prišleka je v Ameriki, okrašenimi z nešteto tablami opozoril, prepovedi, zapovedi, groženj in kar je še takega, povsem logično, da se bo v izogib nepotrebnim nevšečnostim v obliki izpolnitve katere koli na tabli zapisanih groženj, obnašal kar se da po pravilih in zapovedih. Zato rabiš kar nekaj dni, da se navadiš, da te med tem, ko voziš po tako strogo zapovedani omejitvi ali malo čez, po levi, če pa je pasov več, pa tudi po desni, prehiti polno naložen vlačilec, cisterna in kar je še podobnih "mrcin". In teh je na ameriških cestah prav veliko. Zanimivo je, da na njihovih cestah ni posebnih hitrostnih omejitev za tovornjake, pač pa zanje veljajo enake, kot za osebne avtomobile.
Zdi se, da so vozniki osebnih vozil bolj disciplinirani in manjkrat kršijo omejitve hitrosti, kot tisti v kamionih. Zagrožene kazni za prekoračitev hitrosti so med zveznimi državami različne, ponekod celo kazen ni samo denarna, pač pa jo moraš odslužiti tudi v zaporu. Iz tega je sklepati, da najbrž lobi lastnikov kamionov zelo uspešno ščiti svoje člane, najbrž tudi pred policijo. Po dostopnih podatkih, je število mrtvih udeleženih v prometnih nesrečah, v razmerju, precej višje kot pri nas. Najbrž je eden od vzrokov tudi agresivna in zelo hitra vožnja ogromnih vlačilcev. Če temu dodamo še dejstvo, da v nekaterih zveznih državah tehnični pregled vozila opravijo le ob prvi registraciji, kasneje pa je za njegovo tehnično brezhibnost odgovoren lastnik, pa so stvari dokaj jasne.
Naslednjih 200 milj spoznavava ameriško podeželsko resničnost. Ni povsod vse pospravljeno in urejeno, videti je marsikaj.
Zgodaj popoldne sva prišla v Asheville, mesto s 100.000 prebivalci, ki je bilo v 19. stoletju letno letovišče za bogataše z juga. Na vznožje Apalačev položeno mesto, z obširnimi gozdovi in travniki v okolici, vsekakor nudi prijetno alternativo za soparna in vroča poletja ameriškega juga. Vegetacija je tu precej pozna. Če sva se do sedaj, z izjemo prvega dne na Floridi in Južni Karolini, grela že skoraj na zgodnje poletnem sončku, se je tukaj pomlad šele začela dobro prebujati in le posamezna drevesa so se pravkar okrasila s spomladanskim cvetjem.
Dan se je že kar dobro prevesil v svojo drugo polovico, ko sva se po nekaj zmešnjave, ki nama jo je povzročila navigacija, le pripeljala do posestva Biltmore. Največjo rezidenco v ZDA, v kateri so bili ljudje stalno naseljeni je, kot francoski renesančni dvorec, dal zgraditi poslovnež in bogataš George Vanderbilt, ki se s svojo družino vanjo vselil na božični večer 1895. Njihovi potomci danes ne živijo več v dvorcu z 250 sobami, pač pa je namenjen obiskovalcem, ki lahko verodostojno spoznajo življenje in delo lastnika, njegove družine in prijateljev, pa tudi sljužničadi, ki je skrbela za njihovo dobro počutje.
Biltmore je zaradi avtentične ohranjenosti nacionalna zgodovinska znamenitost, ki sodi med tri najbolj obiskane domove v ZDA. Poleg sodita tu Graceland in Bela hiša.
.
Vstopnina v dvorec ni nizka, vendar na prikazano res avtentično razkošje, predvsem obilica svežega rezanega cvetja, jo je nedvomno opravičila.
Na ogled je bilo nešteto soban, salonov, ogromna knjižnica, pa tudi telovadnica, notranji ogrevani bazen. Pokazali pa so tudi vse pomožne prostore, kuhinjo, hladilnico, pekarno, mesnico, prostore v katerih je živela sljužnjičad. Vodenje hiše je najbrž pomenilo približno nekaj takega, kot vodenje kakega manjšega zelo ekskluzivnega hotela, saj je bil standard lastnikov nedoumljivo visok. Še celo prostori sljužnjičadi, ,k so bili seveda veliko skromnejši, za tiste čase niso bili slabi.
Nedvomno biser celega dvorca, salon, v katem so prirejali slavnostne večerje in plese. Po svoje, je bilo sledenje vsem modnim trendom in ohranjajnje tako visokega življenskega sloga, klub bogastvu, precej naporen način življenja
Lutke, oblečenih v avtentična oblačila tistega časa, so imele vlogo bogatih gospodov in dražestnih gospa, ki na tak ali drugačen način, vedno brezhibno urejeni, preganjajo dolgčas. Utrnila se mi misel, čemu pripisati, da so bogataši svoje počitniške poletne rezidence vedno gradili v hladnejših krajih, medtem, ko so na toplo hodili le izjemoma in to le v hladnejših mesecih. Mislim, da vzrok tiči v tem, da sta plemiška in meščanska etiketa zapovedovali dolge hlače in suknjič pri gospodih ter dolga krila in dolga rokava pri damah. Ob takih oblačilih pa te je pred, v tem primeru južno karolinsko poletno soparo, reševal le hladnejši gorski zrak.
Predenj se odpraviva naprej se še sprehodiva po parku, so sredi marca ravno zacvetele prve grmovnice in hiacinte, medtem, sva bila za ostalo še prezgodnja.
Kot sem že omenila, so bile vse sobane bogato okrašene z rezanim cvetjem. Tudi to čudovito cvetje je bilo in je še vedno sestavni del dvorca. Na tolikšno kolekcijo rezanega cvetja in lončnic bi bila ponosna vsaka vrtnarija in cvetličarna.
Med ogledom cvetja se lahjko spočiješ v zimskem vrtu.
Ogromno posestvo meri 125.000 hektarov. Poleg razkošnega dvorca je tukaj prava ogromna farma, ki se ukvarja v glavnem z
živinorejo.
Obisk posestva Biltmore zaključiva v njihovi vinoteki, ki je postavljena sredi vinogradov.
Degustacija njihovih vin sodi v skupni ogled posestva in je všteta v ceno vstopnice. Vino pa ni bilo poseben presežek.
Sumljivo blizu vinoteke je tudi manjši hotel za goste, ki želijo tukaj preživeti več dni, ali pa morda za tiste, ki pregloboko pogledajo
v kozarec.
Ogled dvorca Biltmore je idealna priložnost za pobeg iz vsakdanje resničnosti v nek vzporedni svet, ki je od nas, navadnih smrtnikov zelo oddaljen. Kljub temu, mi je bil dvorec res všeč, saj je bil prikazan avtentično, brez bližnjic, ki jih ob takih priložnostih lastniki radi ubirajo, da ob množičnem obisku turistov, s čim manjšim vložkom, zaslužijo čim več. Dodelana je bila vsaka podrobnost in nihče ni prepovedoval fotografiranja, kar je v podobnih primerih že prava redkost. Vredno ogleda.
Če je bil Ashevalle nekoč letovišče bogatih, danes tukaj svoj oddih preživljajo tisti, ki imajo radi pohodništvo, kulturo, zabavo...Mesto je izhodišče za Apalače in prizorišče številnih koncertov.
Nisva marala spustiti priložnosti in sva proti večeru še pokukala v zanimivo mesto. Vsepovsod je videti, da je kak mesec ali dva kasneje, ko se temperature tudi tukaj nekoliko dvignejo, v mestu prav živahno.
... in danes - v živo.
Utrinek iz mestnega središča
O verski strpnosti pričata ti dve cerkvi, ki sta vsaka drugačne veroizpovedi, vendar prijateljsko stojita vsaka na eni strani ceste...
Še ena, v katero hodijo k bogoslužju še tretje vrste verniki, pa se v večernem soncu blešči le lučaj stran.
Po svoje nenavaden v svoji ponudbi ...
... in še bolj nenavaden v svojih prepovedih.
.
10. dan; 14. marec; Asheville - Blue Ridge Parkway - Cherokee - Newfound Gap - Gatlinburg;
Dan, od katerega sva vsekakor veliko pričakovala, vendar so nama večino tega zameglile tukajšnje vsekakor pogoste meglice in občasno precej močan dež. Cesta, ki naj bi nama nudila veličastne razglede, ta dan res ni bila gostoljubna do naju, sva si pa zato vzela čas, da sva pokukala v zgodovino Indijancev plemena Cherkee, spoznala težko življenje zgodnjih naseljencev iz Evrope in se končno odobrovoljila v edinstvenem gorjanskem mestu Gatlinburg.
Najin "gorjanski2 hotel v Ashvillu. Posebej me je navdušila njegova nekonvencionalna in zelo
domačijska recepcija,
kjer sva tudi zajtrkovala.
Bilo nama je znano, da so Gorjani, kot imenujejo prebivalce okoli Velikih kadečih gora, malo posebni ljudje, spoznanja tega dne pa so nama to le še potrdila. Začelo se je pravzaprav že pri nočitvi v The Moutainer Inn, hotelu precej zabavnega izgleda. Kakorkoli, hotel je imel Wifi in imel je....bazen. Prvi nama je prišel prav, za drugega pa ta čas leta ni bil ravno pravšen.
Začela sva optimistično iz zagrizla v
čudovite ovinke te znane
ceste, ki je bila skoraj povsem prazna,
saj bi na prste ene roke bi lahko
preštela
avtomobile, ki sva jih srečala.
V gorah se je pošteno kadilo in žal so za dimom ostali za naju skriti tudi pričakovani čudoviti razgledi po gorovju Great Smoky Moutains in okoli njega.
Najino upanje, da se slaba vremenska napoved
ne bo povsem uresničila, je ugasnilo že po
nekaj kilometrih čudovite ceste, ki naju je
pripeljala v osrčje gora. Megla je bila tako
gosta, da bi jo lahko rezal in kot da to še
nebi bilo dovolj je začelo močno deževati.
Ugotovila sva, da ljudje očitno verjamejo
vremenski napovedi in v takem vremenu ne
vozijo po teh hribih.
Vesela sva bila, ko sva se spet spustila v dolino in naju je pozdravljal postavni Indijanec iz plemena Cherokee.
Ljubitelji življenja v naravi imajo na voljo tudi številne kampe, ki nudijo zatočišče kampistom v času oddiha. V zadnjih letih, ko je delo od doma preko interneta vse pogostejše, je v Ameriki, tej res ogromni deželi, tudi vse več takih, ki ves čas živijo v ogromnih prikolicah in se selijo iz kraja v kraj. Neverjetno veliko pa je tudi takih, ki namesto v stanovanjskih hišah živijo v kontejnerjih, lahko na svoji parceli, ali pa v kampih, ali posebnih stanovanjskih skupnostih.
Indijanci je skupno ime za staroselske naseljence severne in
južne Amerike, od arktične Kanade do Ognjene zemlje v Argentini in Čilu. Indijanci se med seboj razlikujejo po
jezikih, kulturi pa tudi po fizonomiji. V glavnem so bili organizirani kot
lovska plemena. Danes je predvsem v Kanadi, ZDA in Braziliji še veliko
naseljenih v njim namenjenih rezervatih.
V muzeju je posebej natančno popisana "pot solza", ki je bila samo ena od serije selitev
indijanskih plemen iz njihovih domorodnih področij v rezervate na SZ. V celotni vladni kampanji od leta 1830 do 1850 je bilo prisilno izseljenih in preseljenih okoli 100.000 Indijancev iz plemen, ki so živela na jugu ZDA, okoli reke Mississippi, katerih zemlja je postala zanimiva za bele naseljence. "Pot solza" je bila zadnja med prisilnimi izselitvami iz področij vzhodno od velike reke in je bila povezana z odkritjem zlata v bližnji Georgiji. Tako se je leta 1838 pleme Cherokee Tenneesseeja selilo v Oklahomo. Selitev, ki so jo nadzorovale milice in vojska naj bi se zgodilo v dveh letih. Zaradi kratkega roka, lakote, bolezni in mraza je na tej poti umrlo več tisoč Indijancev.
Le nekoliko naprej od indijanskega mesta Cherokee, preden se še enkrat povzpneva preko Kadečih hribov, do dobrih 1500 m visokega prelaza Newfound Gap in prečiva še severni del Apalačev si ogledava repliko posestva belih naseljencev iz okoli leta 1900.
Idilična pokrajina pa ni spremenila dejstva, da je bilo življenje družine v divji samoti nevarno in zelo naporno. Le največji garači in najbolj vztrajni so bili kos vsem izzivom.
Za četrtkovo popoldne je bilo v mestu presenetljivo veliko
Bolj ali manj bizarnih stavb je v mestu veliko, ampak ta je ena izmed bolj vpadljivih
Ob takih prizorih sva kar pozabila na najino dopoldansko neuspešno lovljenje nepozabnih razgledov, ko sva se vozila po hribih. Morda tile pogledi niso tako atraktivni, so naju pa vsekakor zelo zabavali.
Obiskovalci pa unikatni in skoraj prisrčni. Fotka je sicer slaba, pa vseeno..
Gore bonbonov.
Ni, da ni
... in artikli, ki se tukaj kupujejo. Menda jih Gorjani kar hitro tudi uporabijo.
Gorjani gor ali dol. Zanje je v Gatlinburgu očitno dobro poskrbljeno, sva spala v najboljšem in najcenejšem hotelu na vsej najini poti.
Tudi hrana in pijača sta bili
odlični in občutno cenejši kot drugje.
Lokalna destilarna Sugarland Shine ohranja tukajšnjo tradicijo pripravo raznih zvarkov, ki pa so glede na naša domača žganja pravi mačji kašelj saj ne premorejo več kot 20% alkohola.
Izdelki različnih okusov so vsi po vrsti zelo sladki in služijo predvsem za pridpravo cocailov.
Alkoholne zvarke, ki so tukaj doma in je obvezno pokusiti. Tale degustacija v Sugerlandu je bila prava predstava, tače fale dolgolasi fante pa pravi klovn. Le Angleščina je bila tako "gorjanska", da sva razumela le sem in tja kak stavek. Kakorkoli, po vsem rompompomu in celi vrsti degustiranih, napol žganih pijač, sva bila prav židane volje. Pa še za domov sva si vzela steklenico.
Verjeti ali ne, da se je tale zelo dolg in raznolik dan, ki se je začel precej neobetavno, prav lepo in zabavno končal. Še enkrat več se je potrdilo reklo reklo, da naj se ne sodi dneva pred večerom.
11. dan; 15. marec 2019; Gatlinburg - Chattanooga - Lynchburg - Nashville;
Gorjani, oz. njihovo mesto Gatlinburg so naju s svojo unikatnostjo resnično presenetili. V nobenem vodiku in na nobenih potovalnih programih ga nisem zasledila, zato sva bila toliko bolj vesela, da naju je golo naključje prineslo v to noro, enkratno mesto, kakršnega na najini poti seveda nisva več srečala. Za eno popoldne ravno prav in z veseljem greva novim krajem naproti. Čas je da podrobneje spoznava potek državljanske vojne na tem področju, obiščeva najinega prijatelja Jacka Daniela in se zapeljeva do Nashvilla.
Še vedno se voziva po obronkih NP Great Smoky Moutains. Čudovite ceste preko pomladno prebujajočih se gozdov ter bistri potoki naju prepričajo, da na teh poteh ostaneva celo nekaj dlje, kot sva sprva načrtovala.
Ustaviva se na počivališču. Red mora biti, bi se reklo, glede na to, koliko opozorilnih, ali bolje prepovednih tabel je postavljenih tam. Ne moreva mimo tega, da se ne slikava skupaj z eno izmed njih.
Visitor center naznanja, da se poslavljava od Nacionalnega parka Great Smoky Moutain po katerem sva se vozila zadnja dva dneva.
Vreme se je zjasnilo, nastal je čudovit pomladni dan, ko sva se dvigala k trdnjavi nad mestom Chatanooga.
Za mesto Chattanoogo, poseljeno s 180.000 prebivalci velja, da je eno najlepših obnovljenih mest ZDA. Leži ob reki Tennessee in jo je leta 1815 ustanovil poglavar plemena Cherokee. Obdano je s hribi, ki so bili skupaj z reko Tennessee prizorišče dolgotrajnih bojev med državljansko vojno.
Na enem od teh hribov sva se namenila ogledati 3D muzej Confederamo. Prikaz sicer ni bil nek presežek, sva pa dobila vpogled v potek bitk za Chatanoogo ki so se začele junija 1862 in s presledki trajale skoraj leto in pol.
V bitki je umrlo več kot 1.000 vojakov, okoli 5.000 je bilo ranjenih, severnjaška vojska pa si je z zmago omogočila napredovanje proti jugu, proti Atlanti.
Prelepa vožnja po podelželju Tenneesseea
Če je le mogoče izbirava lokalne ceste. Ker je nabor cest v Ameriki res širok od AC, preko množice štiripasovnic do lokalnih cest, ki so res namenjene samo lokalnim prebivalcem in so zato skoraj povsem prazne.
Vožnja je po njih je sicer nekaj počasnejša, je pa zelo prijetna in popestrena z opazovanjem okolice in vsakdana tamkajšnjih prebivalcev.
Mimogrede sva se znašla v Lynchburgu, pred destilarno Jack Daniel.
Znamka Jack Daniel sicer glavnino dolarjev prisluži z milijoni litrov Wiskya, prodanega po vsem svetu. Kar nekaj pa se v blagajno nateče tudi z velikim promocijsko - degustacijskim kompleksom na področju stare tovarne, ki se nahaja sredi prijetnega parka.
Vse pa se je začelo v tem mestu je v
drugi polovici 19. stoletja, ko je gospod
z imenom Jack Daniel varil in čaral prve
litre pijače, ki se danes kot whisky z njegovim
imenom prodaja po vsem svetu.
Dva velika moža
Tako je bilo nekoč, le da v času prohibicije, prav gotovo, na avtu ni bilo tega napisa.
Obiskovalce z veseljem, kar z avtobusom popeljejo po destilarni. Seveda obširneje pokažejo, kako so viski kuhali včasih, medtem ko je sodoben način destilacije previdno skrit pred preveč radovednimi obiskovalci.
So pa prisegali, da kljub številnim distribucijskim tovarnam, ki jih imajo širom po svetu, ves wisky še danes pridelajo v tej, matični destilarni. Kvaliteta in uspeh njihovega wiskya naj bi temeljil na posebej kvalitetni izvirski vodi, zaradi katere naj bi njen ustanovitelj postavil svojo destilarno točno na tem mestu.
Ob možnosti izbora med "mokrim" in "suhim" ogledom sva se iz razumljivega vzroka odločila za suhega. Je pa potovala z nama preko luže
steklenica "special edition" wiskya in počakala
na degustacijo skupaj s prijatelji v varnem
zavetju najinega doma.
Belo pobarvane lesene ograje, značilnost ameriškega podeželja.
Tudi v okolici Nashvilla, kamor sva prispela na to spokojno petkovo popoldne, je narava še zaspano zehala in se še ni povsem prebudila, čeprav ji ob tako sončnem vremenu ni preostalo drugega, kot da dokončno odpre oči v prihajajajočo pomlad.
12. dan; 16. marec 2019; Nashville;
Nashville, glavno mesto zvezne države Tennessee s 700.000 prebivalci je bilo drugo največje mesto na najinem potovanju. Je središče ameriške country glasbe. V mestu cveti glasbena industrija, ki prinese letno več milijard dolarjev. Tu so svojo pevsko kariero pričeli Kenny Rogers, Dolly Parton (ki je doma iz bližine Gatlinburga, kjer sva prenočevala preteklo noč) in Johnny Cash. Ves dan, ki sva si ga rezervirala za to mesto zabave je bil nadvse "koristno "porabljen.
Prenočišče sva imela zelo blizu mesta, avtobusno postajo pa tik pred njim, zato sva za prevozno sredstvo ta dan izbrala avtobus, s katerim se odpeljeva v center mesta.
Pa suha degustacija preteklega dne se nama je malo zamerila.
Avtobus naju pripelje do Kapitolu in mestnega parka, v katerem je več spominskih obeležj vsem padlim, ki so sodelovali v kateri koli vojni, v katero so bile vpletene ZDA. Poleg vojakom se je moč poklonitu tudi presenetljivo velikemu številu v zadnjih letih ubitim policistom.
Veličastna stavba Kapitola, ki ima v svoji soseščini tudi sodišče in druge državne inštitucije,
je primerno središče Zvezne države Tennessee, ki ima skoraj štirikrat toliko prebivalcev, kot Slovenija.
Pre Kapitolom delam družbo Edvardu Karmacku , kongresniku iz Tennesseeja iz začetka 20. stoletja.
Ponosni konjenik je Stonewall Jakson, eden najboljših
in najpomembnejših poveljnikov in
konfederacijski general, ki je dobil spomenik
na častnem mestu, sredi
kapitolskega trga.
V precej hladnem sobotnem jutru se mimo cvetočih dreves v parku ...
... in preko praznih ulic se sprehodiva
do mestnega središča.
Vstopiva v enega od takšnih Honky tonky barov iz katerega se sliši živa country glasba.
Čeprav je ura še zgodna, komaj najdeva prostor in si privoščiva pivo.
Prvič odkar se potikava po Ameriki naju strežejo natakarice, od katerih je skoraj vsaka prava lepotica. Dolge svetle lase, modre oči in sloka postava so atributi, ki jih na podlagi njihovih filmov pričakujemo od ameriških deklet. In po pravici povedano, sva jih v Nashvillu v resnici tudi prvič videla, saj so bila dekleta, ki sva jih videvala na jugu izgledala precej drugače. Kljub siceršnji urejenosti, jih je bilo večino tistih, ki sva jih videla, res predebelih.
Zabava se vse bolj razvnema. Gostje so na strehah pred bari, na traktorskih prikolicah...
Sprehodiva se skozi stari del mesta. Razpoloženje se še stopnjuje. Pokukava v Rymanov avditorij, kjer vsak večer nastopajo priznane zvezde country glasbe.
Midva si večerne predstave nisva nameravala ogledati, sva pa pogledala v tamkajšnji muzej, ki zelo podrobno predstavlja življenje in delo njihovih country in rock and roll zvezd. Sedanjih in bivših.
Posebej obiskani so muzejski eksponati kralja rock and rolla.
V odličnih, svetovno znanih studijih Nashvilla je bo posneto obilo uspešnic, ki jih že desetletja poslušajo stari in mladi po vsem svetu.
V muzeju pa ni predstvljen Jonny Cash,
ki ima svoj muzej nekaj ulic proč.
Iz mostu čez reko Cumberland...
...vrževa pogled na moderno mesto,
ki obdaja zabaviščne ulice
središča mesta.
V tem delu mesta vsekakor izstopa stavba, ki ji pogovorno pravijo Batman. 33 nadstropni nebotičnik, ki je bil zgrajen septembra 1994 je zasnovan kot pisarniški stolp, v katerem lahko dela 2000 uslužbencev. Trenutno je najvišja stavba v zvezni državi Tennessee.
Sredi dneva se sprehodiva še malo na okrog in odkrivava mesto, kjer si, tako kot je to običajno staro in novo podajata roki.
Priljubljena vrsta avtomobilov v Ameriki so pick upi. Tile tukaj so povsem novi in z obilico kroma in svetlečih barv čakajo na srečnega kupca.
Če ni pick up, je pa "skirca. Teh je dovolj povsod. Parkirane in priklenjene, ali pa pozabljene sredi pločnika. Skiro je trenutno najbolj razširjeno mestno prevozno sredstvo.
Vsi bi bili angeli...
Ko hodiva mimo Pubov in restavracij začutiva lakoto in ...
...čas je že bil, da pocrkljava želodčke...
Na predvečer dneva San Patricka, je bilo že vse v zeleni, njegovi barvi. Irci in njihovi potomci, katerih zavetnik je, v Ameriki pa jih jezelo veliko, tudi vedo, da ga je treba izdatno zaliti.
Ko se spet vrneva v staro mestno jedro, se tukaj dogaja na polno. Medtem, ko sva se midva razgledovala naokoli, so ulice postale eno samo zabavišče, na njih pa se je trlo ljudi. Najbolj priljubljeno prizorišče zabav in pijančevanj so očitno terase na strehah barov.
Pa tudi notranji prostorih ogromnih barov so bili domala polni.
Zamenjala sva še nekaj lokalov, povsod je bila živa muzika in ogromno ljudi. In če sva dopoldne težko našla prazno mizoza katero sva sedla, sva bila popoldne hvaležna za spodobno stojišče. Vendar pa je treba reči, da so Američani zelo prijazni in vedno naju je kaka družba povabila , da sva stopila za njihovo mizo in lahko tja vsaj odložila kozarce.
Z mrakom tistim prvim, najbolj vnetim začenjajo pojemati moči in razna prevozna sredstva čakajo, da jih varno zapeljejo domov ali do hotela.
Tudi za nama je dolg dan, sicer se ne bi moglo reči, da sva omagala, toda jutri naju čaka spet nov, razburljiv dan. Ignorirava limuzine in ostalo navlako in se kot edina belca med temnopoltimi z avtobusom odpeljeva do hotela. Za nama ostaja Nashville, razposajeno, živahno in veseljaško ter prijazno mesto.
13. dan; 17. marec; Nashville - Paducah - St. Louis;
Po zabavno preživetem dnevu v Nashvillu nadaljujeva proti severu. Srečava se z mesti, ki so jih postavljali prvi evropski pionirji in raziskovalci. Voziva se po ravnicah, ki so jih s plodno zemljo oskrbele poplavne reke Tennessee, Ohio in Mississippi. Iz zvezne države Tennessee se preko Kentuckya in Illinoisa zapeljeva v Missuri, da se ob loku v St. Louisu, kot simbolu začetka osvajalske poti proti zahodu, poizkušava postaviti v kožo posameznikov in družin, ki so se od tod podajali v novo, negotovo in nevarnosti polno življenje.
Kot sem že večkrat rekla, so naju na ameriškem podeželju, vedno znova navduševale njihove dobre in prazne ceste. Šofer je tako podvržen stalni skušnjavi po močnejšem pritisku na stopalko za plin.
Tudi o stalno pretečih kaznih sem že nekaj zapisala. Pri vsej stvari je bilo nama najbolj tuje to, da so kazni v različnih zveznih državah različne.
Tako sva tega dne vozila po štirih zveznih državah in bila podvržena štirim različnim pravnim redom. Ob tem pa meje držav prav lahko spregledaš. Tudi opzorila na preteče kazni so različna. V nekaterih državah na prekoračitve hitrosti opozarjajo le bolj ali manj vidne table, med tem, ko je drugod na opozorilni tabli razvidna višina denarne kazni za prehitrega voznika ali celo morebitna zaporna kazen. Menda o višini ali obliki kazni odloči policist na kraju dogodka.
Precej hude kazni so tudi tudi v primeru, da prevoziš STOP znak na križišču enakovrednih cest od katerih ima vsaka znak STOP. Ob tem znaku se ve, da je potebno, tudi pri nas, vozilo brezpogojno ustaviti. Če tega v Ameriki ne narediš, to velja za hud prometni prekršek. Voznica Uberja je to komentirala takole: Stop, pomeni stop!
Ko bi le upoštevali na tak način tudi pešce na prehodu za pešce...
Posloviva se od Tennesseea in vztopiva v Kentucky
Vožnja po lokalnih cestah stalno potrjuje širino ameriškega podeželja, ki omogoča, da hiše skoraj nikjer niso strnjene v naselje, pač pa vsaka po svoje kraljuje sredi ogromne zelenice.
Potovanje in življenje na poti postajata življenjski slog vse številčnejših Američanov, ki jim njihova ogromna država in široke ceste nudijo zato idealne pogoje.
...in nato še jezero Kentucky.
Lične, a zelo skromne hiške ...
... in kontejnersko naselje, v tem primeru z velikimi in lepimi kontejnerji...
V začetku me je posebej veliko število bivalnih kontejnerjev presenečalo. Posamično ali v naselju, različnih velikosti, starosti in kvalitete jih je tako zelo veliko, da sem se jim sčasoma povsem privadila in sem jih sprejela kot sestavni del ameriške krajine, kajti ta kontejnerska naselja so vsekakor pomemben del ameriška resničnosti.
Paducah, zgodovinsko mesto v državi Kentucky, z 25.000 prebivalci, ki ga je ustanovil raziskovalec Clark ( Lewis in Clark) naju je to nedeljsko opoldne sprejelo popolnoma prazno. Na pogled nadvse všečno zgodovinsko mesto, leži v bližini dveh jezer, ki sva jih že prečila pred kratkim. Tik pred mestom se manjša se reka Teennessy pridruži mnogo mogočnejši Ohio, ki nadalje svojo mogočno pot mimo mesta.
Od tod do Apalačev je bilo od nekdaj področje ilegalne žganjekuhe. V času prohibicije je večino alkoholnih pijač prihajalo iz tega področja.
Nekdanjo bogato tradicijo izdelave lokomotiv in vagonov ohranja mestni železniški muzej.
Mesto je našlo svoj prostor ob reki mogočni reki Ohio, ki se včasih spozabi in prestopi bregove. Polave so stalna grožnja mesta in krajev okoli njega. Ponekod se proti njim borijo z nasipi, staro mestno jedro Paducha pa so zavarovali z močnimi betonskimi zidovi, ki so jih poslikali z motivi iz njihove zgodovine.
Takoj za mestom Paducah prečkava reko Ohio in že sva v najini današnji tretji državi, Illinois. Reka Ohio se čez dobrih 50 km izlije v še mogočnejši Mississippi. Celotno njeno porečje, od izvira do izliva, je hkrati meja med različnimi tveznimi državami. Tudi ostale reke so bile v mnogih primerih podlaga za upravno razmejitev med državami.
Ravnice med Paducahom in St. Louisom so nastale na naplavinah reke Mississippi, ki se ji vedno bolj bižava. O rodovitni zemlji pričajo širna polja in ogromne farme sredi njih.
Prečkava reko Mississippi in vstopiva v državo Missuri in mesto St. Louis
Parkirava na Laclades Landingu, starem delu mesta, z obilo restavracij in pivnic, ki seveda oživijo šele proti večeru.
Stara ura, ki čas mestu meri najbrž že dolga
desetletja, nama je pritrdila, da na to nedeljsko
popoldne lahko postoriva še marsikaj.
Gataway Arch nad promenado ob reki Misisipi (Mississippi)...
...s prelepim parkom ...
... in nedeljskimi obiskovalci, ob njegovi ogromni "nogi".
 |
| Pod Gataway Archom sredi parka ob reki Misisipi, lep spomin na tiste dni... |
Le nekaj minut hoda je od mestnega jedra do parka v katerem kraljuje Gataway Arch, 200 m visok lok, ki simbolizira vrata na zahod. Iz tega mesta, na robu civilizacije, ki je bilo prvotno francoska kolonija in se imenuje po francoskem kralju Ludviku 9. svetem, so se na pot proti zahodu podajale vse najpomembnejše ekspedicije. Hkrati je bilo tu stičišče takratnih stezosledcev, ki so utirali poti v neznane pokrajine in še bolj neznano prihodnost številnim karavanam običajnih ljudi, ki so jih zaradi različnih vzrokov, pa z istim ciljem, iz Evrope pripeljale neudobne ladje. Kasneje je St Louis postal tradicionalno mesto jazza, v njem je svojo pevsko pot zakoličila tudi Tina Turner.
Notranjost loka je zgrajena tako, da dopušča vožnjo posebnega dvigala - vlakca, s katerimi se v posebni kabini po 5 obiskovalcev hkrati, dvigne na vrh.
Pogled z 200 m visokega Archa na reko Mississippi, ki je zaradi silnih neurij v njenem zgornjem toku, prinesla v ravnico obilico zemlje in mulja.
Še pogled na nasprotno stran , proti mestu.
Ob loku in pod njim, so povsem na novo pripravili odličen multimedijski muzej ameriške zgodovine od časa prvih naseljencev do dokončnega oblikovanja ZDA, kot jih poznamo danes.
Poudarek razstave je na osvajanju divjega zahoda inSt. Louisu, kot mestu, kjer so ljudje kupovali vse, kar so rabili na svoji poti proti zahodu in tudi za začetek novega življenja na osvojeni zemlji.
Tudi raziskovalca Lewis in Clark, ki sta s svojo ekspedicijo našla pot do Tihega oceana, sta začela svojo pot tu v St. Louisu.
Osvajanja so bila bila skupen cilj predhodnikov današnjih belopoltih Američanov. Poleg prisvojitve neposeljenih ozemelj, pa so ozemlja pridobili tudi na drugačne načine. Od Francozov so ozemlja kupili, od Angležev so jih pridobili v vojni za neodvisnost, s Španci so si nekaj ozemelj zamenjali, druga pa so pridobili v vojni z njimi, medtem, ko so domorodne Indijance enostavno pregnali iz področij, kjer so živeli.
V multimedijskem muzeju, morda najboljšem, kar sva jih doslej videla, se pred obiskovalcem odvrti celotna zgodovina Severne Amerike, začenši ne s Columbovim odkritjem Amerike 1492, pač pa s prikazom naselitve domorodnih indijanskih plemen na celotnem področju današnje države.
Kolonije na ozemlju obeh Amerik, so v naslednjih stoletjih ustanovile Španija, Portugalska, Francija, Nizozemska in Anglija.. Vsaka država je imela svoje načrte in s tem v zvezi tudi politiko: Španija je odprla velike rudnike in ustanovila agrokulturni sistem v Mehiki, Južni Ameriki in na Karibih, Portugalska je vzpostavila suženjsko agrokulturno kolonijo v Braziliji, Francozi in Nizozemci pa so suženjsko delo v kmetijstvu uvedli v Severni Ameriki. Vse navedene kolonije so trgovale z domorodci.
Angleži, ki so se kot kolonizatorji pojavili kasneje, pa si za razliko od ostalih, niso obetali toliko od trgovanja, njihov cilj je bil predvsem osvajanje ameriškega ozemlja. Medtem, ko so bile posadke ostalih kolonialnih držav v novonastalih kolonijah malo številčne, pa so Angleži svoj cilj zasledovali s čim več priselitev prebivalcev v novi svet, saj so jih doma pestile lahkota, prenaseljenost in verska nesoglasja. Vojne, ki so jih bojevale kolonialne države na evropskih tleh, so se prenašale tudi na spopade med kolonijami na področju ZDA.
Tako politični kot gospodarski pritiski Anglije na svojo kolonijo v Severni Ameriki, so bili vse močnejši, želja kolonialistov po samostojnosti pa vse bolj izražena. Vse to je neizbežno vodilo v vojno za neodvisnost. Pomembni vojni uspehi sicer maloštevilne ameriške vojske, ki pa je bila sestavljena iz vojakov, katerih vojna morala je bila zelo visoka, saj so se borili na svojem ozemlju, so prepričali Francijo, da je ameriški vojski pomagala finančno in z vojaškim udejstvovanjem. Kljub številčnosti, izurjenosti in dobri opremljenosti, se angleška vojska na širnem ozemlju kolonije ni dobro znašla, kar je pripeljalo do njihovega poraza in vdaje. Osamosvojitvena vojna je prinesla združitev novo nastalih ameriških držav v konfederacijo, z medsebojnimi razmerji urejenimi v Ustavi iz leta 1788.
Indijanska plemena so bila za časa osamosvojitvene vojne v strahu pred nadaljnjimi ameriškimi osvajanji, zato so bila v vojni bodisi nevtralna ali na strani Britancev. Ko so se ZDA 1812 zaradi oviranja trgovanja po morju ponovno zapletle v vojno z Anglijo so Indijanska plemena pod vodstvom poglavarja Tekumse stopile na stran Angležev. Američane, ki so Kanado uporabili kot talca, so Angleži ob pomoči indijanskih plemen potisnili nazaj v ZDA in pri tem požigali in planili mesta na vzhodni obali. Vendar pa se je vojna sreča obrnila na stran Američanov in Angleži so bili premagani, Tekmuse je bil ubit in vojna moč Idijancev je bila dokončno uničena. Po tem letu je nekaj Indijancev odšlo v rezervate, nekaj na področje Missuria, nekaj v Kanado, nekaj v Mehiko, nekaj pa se jih je, razpršenih po svojih ozemljih, še vedno borilo proti novim naseljencem.
V letu 1814 je bilo še nekaj neuspešnih poizkusov prebojev Angležev na jugu, dokler jih niso Američani konec tega leta pod poveljstvom generala Jacksona dokončno porazili pri New Orleansu. To mesto so v sklopu države Lousiane 1803 Američani za 15.000.000 dolarjev kupili od Francozov oz. od Napoleona. S podpisom mirovne pogodbe je bilo sovražnosti med Američani in Angleži v glavnem konec.
Položaj črnih sužnjev se je v severnih državah po osamosvojitveni vojni izboljšal. Podlaga za to je bila Virginijska izjava o enakosti in neodvisnosti vseh ljudi, ki je bila sprejeta med osamosvojitveno vojno leta 1776. Vermontu, kot prvi zvezni državi, ki je odpravila suženjstvo, so do konca 18. stoletja sledile še ostale severne države. Na jugu pa je neodvisnost zemljiških gospodarjev od britanskih oblasti, ter težnja po čim večjih dobičkih na plantažah bombaža in sladkornega trsa privedla do okrepitve trgovine s sužnji in do njihovega še hujšega izkoriščanja.
19. stoletje je prineslo širitev ZDA na zahod. Naseljevanje proti zahodu se je začelo v začetku stoletja, ko so kmetje z juga poselili porečje reke Ohio, nadaljevali z ekstenzivnim kmetijstvom in skrbeli za samooskrbo prebivalstva. Trgovanje se je začelo, ko so ZDA kupile Lousiano in so bila iz področja okoli reke pregnana domorodna plemena. Po Mississippiju so odslej neovirano pluli parniki.
Po letu 1830 se je na zahodu začelo naseljevanje prebivalcev iz vzhoda ZDA, Nemčije in Skandinavije. Ti naseljenci, ki so se ustalili okoli Velikih jezer, so bili bolj tržno usmerjeni in iz področij, kjer so bila prej indijanska plemena, so naredili širna polja žit in pašnikov za velike črede živine. Za potrebe izvoza teh pridelkov so v 70. letih zgradili železnico proti vzhodu.
Tudi v deželah ameriškega juga je v tem času prišlo do selitev na zahod, ko so priseljenci s podporo lokalnih vlad pregnali indijanska plemena iz njihovih domov in jim zasegli zemljo. Po teh področjih so hlepeli tako revni mali kmetje, kot veliki plantažniki. Novo nastala polja so od konca 18. stoletja dalje omogočala ogromne profite, zato so se razširila na Georgio, Alabamo, Mississippi, Tennessee, Louisiano, Arkansas in Missouri]. Nova polja, pa so zahtevala vedno nove in nove sužnje in tako je bombažni pas globokega juga postal središče ameriškega suženjstva.
60.000 pripadnikov indijanskih plemen naj jugu so v začetku poseljevanja prisilili v prodajo zemlje, jih pokristjanili in jih priučili poljedelskih del. Vlada se je kasneje odločila preseliti Indijance bolj proti zahodu, čeprav so bili dogovorjeni za delitev ozemlja na prvotnem področju. Novi, beli priseljenci in njihove lokalne oblasti namreč niso priznale zvezne jurisdikcije v zvezi s tem tem vprašanjem. Večina Indijancev je odšla prostovoljno, 20.000 pripadnikov plemena Cherokee pa so nasilno deložirali in na 1200 km dolgi "poti solza" jih je zaradi suše in hude zime petino umrlo.
Po nakupu Lousiane se je začelo pospešeno naseljevanje področij Z od Mississippija. Expedicija Lewis in Clark je utrla pot do Tihega oceana. ZDA so se priključevale nove države na zahodu: Lousiana, Missouri, Arkansas.
Preko pustinje in puščave so priseljenci v tem času že dosegli rodovitna področja Kalifornije in Oregona. Zaradi verskih nesoglasij, se jih je del ustavil okrog Slanih jezer in ustanovil svojo mormonsko skupnost.
Belci so se začeli naseljevati tudi v Teksasu, delu novo ustanovljene suverene države Mehike, ki je na začetku spodbujala njihovo naseljevanje in jih želela spreobrniti v krščansko vero, ter opustitev suženjstva. Leta 1835, ko je bilo v Teksasu že 30.000 belcev in je želela Mehika dosledneje izvrševati svojo oblast, so le ti izvedli oboroženo teksaško revolucijo in ustanovili samostojno republiko Teksas, ki so jo kasneje pridružili ZDA. V vojni med Mehiko in ZDA sredi 19. stoletja so ZDA pridobile še Kalifonijo in Novo Mehiko, z zamenjavo s Španci pa so prišli tudi do Floride.
Politične okvirje širitve je predstavila Ideja usode (Manifest Destiny), iz leta 1845. Ta je predvidevala " Veliko Ameriko z ljudmi trde delovne etike in brez divjaških Indijancev, lenih Mehičanov in korumpiranih ter monarhično navdahnjenih Britancev".
Novo pridobljena ozemlja so postala področja tekmovanja med suženjstvu naklonjenimi in nenaklonjenimi državami ter pripravila podlago za prihajajočo državljansko vojno.
Ameriški sever in jug sta se na različna načina razvijala že vse od ustanovitve države leta 1788. Sever je hitro osvojil tržno gospodarstvo, ter si s tem zagotovil razvitost in neodvisnost od bivše kolonialne gospodarske oblasti. Jug pa se je oblikoval v plantažni sistem, ki je bil življenjsko odvisen od suženjske delovne sile. Ta je predstavljala tretjino vsega prebivalstva regije. To ga je bolj in bolj pehalo v revščino. Zato so bila nasprotja med severnimi državami, ki so suženjstvu oporekale in južnimi državami, ki so ga zaradi gospodarstva, ki je bilo dobesedno odvisno od suženjskega dela podpirale, vse globlja. Več poizkusov zgladiti nasprotja, kot je npr. tudi delitev držav na severni del, kjer je suženjstvo prepovedano in južni del, kjer je dovoljeno, je padlo v vodo. Po izvolitvi Abrahama Lincolna, republikanca iz severa, gorečega nasprotnika suženjstva, za predsednika ZDA, so se druga za drugo začele odcepljati posamezne južne države. Ustanovile so Konfederacijo držav, ki se je s prednostjo svojega ozemlja z 9 milijoni prebivalcev borila proti dvakrat številčnejši Uniji severa. Vojna se je začela z napadom na Fort Samter, v bližini Charlestona, trajala 4 leta, pod vodstvom generalov, južnaka Leea in severnjaka Granta in se leta 1865 končala z 260.000 konfederacijskimi in 360.000 unijinimi smrtnimi žrtvami.
V času vojne je množica sužnjev pobegnila na sever, kjer so jih poizkusili vključiti v postopno emancipacijo. Vsled tega se je veliko afroameričanov vključilo v oborožene sile Unije, ki so se preobrazile v inštitucijo za ohranitev združenih ZDA, t.i. abolicijsko vojsko. Ostali bivši sužnji so se po končani vojni zaposlovali na plantažah njihovih bivših lastnikov, vendar je bil ta način preveč podoben prejšnjemu, suženjskemu, zato so posestva razdelili med črne najemnike, ki so morali za nadomestilo oddati velik delež pridelanega. Bivši sužnji se niso želeli integrirati z belopoltimi, ustanavljali so nove skupnosti, oporo so temnopoltim nudile njihove metodistične in baptistične verske skupnosti, ki so že od konca 18. stoletja zagovarjale svobodo za vse. Vzporedno z osvoboditvijo sužnjev pa so nastajale tudi nove črnske verske skupnosti
Po vojni so se južne države spet priključile Uniji. Odpor proti osvobojenim črncem predvsem s strani bivših konfederacijskih vojakov, združenih v Ku Klux Klanu, je bil še vedno zelo živ. Zaradi terorističnih dejanj, se črnci na jugu skoraj niso udeleževali volitev, brez politične moči pa se njihovo vprašanje ni uredilo do 60 let 20. stoletja.
Po državljanski vojni so se znova začele migracije proti zahodu v Veliko nižavje in Skalno gorovje. Ustanavljale so se nove države, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja, med seboj povezovalo nekaj novih tras železniških prog. Po vzpostavitvi infrastrukture je vlada na več načinov želela zainteresirati nove naseljence. Zaradi brezplačnih kosov zemlje, brezplačnih vlakovnih vozovnic, poskrbljenosti za odvoz pridelkov in ostalih ugodnosti, ki so jih oglaševali tudi v Evropi, se je v 90 letih 19. stoletja kmetijska proizvodnja v ZDA podvojila. Kljub vsemu pa so bili mali kmetje na teh področjih zadolženi in odvisni od železniških družb, njihovo življenje pa je bilo zelo težko.
Po drugi strani so na ravnicah Teksasa in Dakote v tem času začeli nastajati veliki ranči z ogromnim številom pašnih živali.
Sredi 19. stoletja se je v Kaliforniji in Skalnem gorovju odvijala zlata mrzlica.
V poznem 19. stoletju je vladna vojska zatrla še zadnje upore Indijancev v Dakoti in Oklahomi. Potem, ko so belci iztrebili že skoraj vse, za življenje Indijancev nujno potrebne bizone, jim pobrali večino zemlje in tudi genocidno iztrebljali njihova plemena, so jih sedaj vzpodbujali naj zapustijo rezervate in jim v zameno za asimilacijo z belim prebivalstvom ponujali manjvredne kose zemlje.
Konec 19. stoletja so postale ZDA vodilna gospodarska sila na svetu. Razlike v razvoju med severom in jugom so ostajale še naprej zelo velike. Čeprav je bilo na severu gospodarstvo v polnem zagonu, se juga ta razvoj skoraj ni dotaknil. Velika cokla v razvoju so bila nasprotja med črnimi in belimi. Rasistično razpoloženje belcev, revščina črncev, oviranje uveljavljanja političnih in državljanskih pravic so bili vsakdanjik juga na prelomu stoletja.
Črnci so bili na jugu v tem času v povsem podrejenem položaju, brez pravic in zelo revni, zato se jih je mnogo preselilo na sever, kjer so delali v tovarnah.
Na prelomu stoletja so se uveljavila prva feministična gibanja, ki so zelo počasi pridobivala več državljanskih pravic tudi za ženske.
Z imperialnim posegom na Havajih, so si ZDA 1898 podredile tudi ta otok in ga priključile kot zadnjo 50. zvezno državo.
Industrializacija in urbanizacija sta še poslabšali položaj malih kmetov. Pojavijo se velike korporacije, ki v obliki kartelov povsem obvladujejo trg. Krepi se razred kapitalistov. Brezpravni in slabo plačani delavski razred se širi, pojavijo se prva sindikalna gibanja, ki s ciljem boljšega življenja za svoje člane organizirajo brez števila stavk. Začno se razvijati nova mesta. Razlike med bogatimi in revnimi se poglabljajo, industrijska revolucija je v polnem teku. Državno gospodarstvo pa niha med hiperprodukcijo in depresijo.
Pospešen gospodarski razvoj v ZDA in slabe gospodarske razmere v Evropi, v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja privabijo predvsem iz severne Evrope okoli 9 milijonov priseljencev, od leta 1900 do prve svetovne vojne pa še 13 milijonov iz Srednje in južne Evrope. Močan je bil tudi dotok Kitajcev. Med posameznimi etničnimi skupinami, ki so se ločile tako po veroizpovedi kot času priselitve so se pojavljala precejšnja družbena trenja. Poznejši priseljenci nikakor niso dosegali enakih pravic in možnosti, kot potomci prvih priseljencev iz Evrope.
Vendar so se pojavile potrebe po spremembah. V nekaterih državah so se zvišali davki za premožne korporacije, delalo se je na odpravi otroškega dela in izboljšanju razmer v tovarnah, zaradi prehude zlorabe alkohola so uvedli prohibicijo. V 30. letih 20. stoletja je predsedniški stol zasedel predsednik Roosevelt, ki je spodbujal uveljavitev delavskih pravic, se zavzemal za državno reguliranje korporacij, preganjal železniški in druge monopole, ter želel razbiti nekatere kartele, poleg tega pa je podvojil število narodnih parkov ter se tudi na drugačne načine zavzemal za ohranjanje okolja.
ZDA v marsičem veljajo kot vodilna država v svetu. Posebej je bilo zanje uspešno 20. stoletje. Prav gotovo je to tudi posledica tega, da so se na ta področja prisilno ali prostovoljno priseljevali posebni ljudje, drzni iznajdljivi in pogumni, pa tudi brezobzirni in bojeviti, ki pogosto niso izbirali sredstev za uresničitev svojih ciljev.
14. dan; 18. marec; St. Louis - St. Genevieve - Memphis;
Jutranja zarja je osvetljevala St. Louis in Veliki lok, ko sva še pred sončnim vzhodom zapuščala mesto. St. Louis je bil najsevernejša točka na najinem tokratnem potovanju in tako se je tega dne najina pot obrnila nazaj proti jugu. Noč ni bila preveč prijetna, saj sva prespala v hotelu, v katerem je bila čistoča zelo vprašljiva, velikost sobe za ameriške razmere skopo odmerjena, wifi pa kljub vsemogočim obljubam ni deloval.
Je pa bil pred nama prelep sončen dan, ki je bil namenjen vožnji vzdolž, njenega veličanstva, reke Mississippi in spoznavanju pokrajine Toma Sawerja in kreolske arhitekture v najstarejšem malem mestu Missurija St. Genevieve.
Elvis Presley naju preko Mississippija spet povabi v Tennessee, kjer sva si v Memphisu ogledala njegovo oboževano domovanje.
Seveda pa ob obisku Memphisa ni mogoče prezreti prizorišča žalostnega konca velikega človeka, Martina Luthra Kinga.
Arch kraljjuje v jutranji zarji nad mestom St. Louis, ko se poslavljava od njega.
Lov za Route 66. V številnih vodnikih je zapisano, naj bi bila na tem področju legendarna cesta. Vozila sva se sem in tja, spraševala po njej, pa je vseeno nisva našla. Na koncu se je izkazalo, da sva sicer na pravi cesti, le da je predelana v običajno avtocesto in le mala obcestna tabla, ki sva jo videla tako mimogrede, da mi je ni uspelo posneti, opozarja nanjo.
Jutranje sonce je skozi še vedno pomladno gole veje dreves, grelo pokrajino južno od St. Louisa do St. Genevieve, ki jo je Mark Twain opisoval v svoji knjigi Tom Sawer in Hackelbery Finn.
Začenjava potovanje vzdolž reke Mississippi. Če se le da, voziva po lokalnih cestah, po nasipih, čim bliže reki, skozi večja in manjša mesta. Prilagajala se bova njenEmu zavitemu toku in jo pospremila globoko v njeno delto, do izliva v Mehiškem zalivu. Na več kot 1.500 km dogi poti, naju bo spremljala prelepa kreolska arhitektura, ki zaznamuje ta del ZDA.
St. Genevieve, kjer danes živi 4.500 prebivalcev, je najstarejše mesto Missurija.
Področje je bilo francoska kolonija, zato je razumljivo, da v starem mestnem jedru prevladuje kreolska arhitektura.
Po podeželju naju pot vodi proti jugu...
Številna pokopališča, mimo katerih se peljeva , so vsa po vrsti skromna in brez pretiranega okrasja.
Nizka cena bencina, ki znaša le nekaj več kot 40 centov za liter, razloži ljubezen Američanov do velikih in "požrešnih" avtomobilov.
Tam nekje na poti, nekaj deset km nazaj sva zapustila Misuri in se zapeljala po Arkansasu, sedaj pa tukaj v Memphisu preko mostu čez Mississippi spet vstopava v Tennessee.
Slabih 10 km pred Memphisom se nahaja dom Elvisa Presleya, Graceland. Zdelo se nama je prav, da se oglasiva tudi pri njem. Ogledava si lepo vzdrževano hišo in nekaj sob. Nekatere so za svoj čas lično opremljene, druge pa kažejo bolj unikaten okus lastnika hiše. Sprehodiva se po vrtu, kjer je poleg najbližjih umrlih sorodnikov pokopan tudi Elvis. Vidiva telovadnico, v kateri je v svojih najboljših letih Elvis krepil svoje telo pa tudi nekaj pomožnih prostorov. Na ogled sta še njegovi dve letali, od katerih je eno pravo stanovanje v malem. V bližini je še velik muzej, ki pa naju ni toliko pritegnil, da bi lep dan porabila zanj. Sicer pa je v sklopu celotnega kompleksa videti vsega po malo, pa pravzaprav nič posebej zanimivega. Presenetilo me je, da hiša v kateri je Presley živel in posest okoli nje, sploh nista tako veliki, kot gre sklepati iz njihove publicitete, saj sodi Graceland med tri najbolj obiskane ameriške domove. Midva sva na tem potovanju obiskala dva. Čaka naju še Bela hiša. Kdaj drugič...morda.
Kakorkoli, Elvis je bil odličen glasbenik in je Memphis dodobra zaznamoval s svojo glasbo. Country glasba Nashvilla in rock and roll, blues ter soul glasba Mephisa sta povezani tudi s Music Highway, ki povezuje ti dve mesti.
V Memphisu so številni studiji, najprestižnejši med njimi je Sun Studio, kjer so snemali Elvis, Johny Cash, Tina Turner, Jerry Lee Lewis, Roy Orbison in drugi.
Center Elvisa Presleya v Menphisu je sestavljen iz dveh delov. Poleg Grecelanda, njegovega doma, je tukaj še obširen "muzej", ki promovira njegovo glasbeno in filmsko delo. Elvis Presley ni bil samo pevec, ki je v svojem kratkem življenju izdal 94 malih plošč, 40 uspešnih albumov ter odigral 27 filmskih vlog, ter ob tem okusil vso slast in tragiko ultra popularnosti. Elvis Presley je danes predvsem blagovna znamka, ki se v Memphisu uspešno trži.
Graceland
Seveda, tudi bazen sodi poleg razkšne hiše.
Prestižni, a okusno opremljeni stanovanjski deli hiše...
 |
Elvisov moški "brlog" v kleti, pa ne laže ravno pretiranega opremljevalskega okusa.
Skupaj s svojimi starši je pokopan na vrtu svoje hiše.
Elvis je bil lastnik dveh letal. Prvo, večje, je bilo pravo stanovanje, saj je bila v njem kuhinja, jedilnica, kopalnica, spalnica in še kaj...
V drugem, manjšem, sicer ni bilo tako prostorno, je bilo pa vseeno prestižno opremljeno.
V sredini preteklega stoletja se je v Ameriki uveljavilo nekakšno, za naše dojemanje nenavadno, razvrščanje hiš na t.i. "hiše drugega in tretjega prašička". Podlaga za tako razvrščanje je pravljica o treh prašičkih. Torej, prvi prašiček je naredil zase hišo iz kartona, drugi iz lesa in tretji iz opeke. Takole zgleda hiša drugega prašička. Zdi se, da je v Ameriki zadnje čase tudi precej hiš, ki bi sodile h prvemu prašičku. Po vsem jugu sva namreč videla nešteto bivalnih kontejnerjev, ki so bili komaj kaj boljši, kot bi bili zgrajeni iz kartona.
Okolica in predmestje Memphisa sta precej revni, zato so hiše drugega prašička v večini.
Če sva v Atlanti obiskala center spomina na življenje in delo, sva v Memphisu obiskala kraj spomina njegove smrti.
V hotelu Lorraine so pred sobo št.106 aprila 1968 ustrelil še ne štirideset letnega temnopoltega aktivista in borca za človekove pravice, Martina Lutra Kinga. Danes je v hotelu lepo urejen muzej državljanskih pravic. Mesto Memhis pa nekako ostaja zaznamovano s tem tragičnim dogodkom še dan danes.
Tudi v Memphisu so pečena rebrca z omakami in prilogami prav gotovo hrana, ki jo je treba poizkusiti.
Po priporočilih, sva se oglasila v najboljši žar restavraciji v mestu. Rebrca so bila res odlična, le razne sladke omakce nama niso šle preveč v slast. No, pa tudi sama postrežba ni dosegala nivoja niti kake naše zanikrne "menze".
Sonce nad reko Mississippi je zahajalo in večerna zarja je že rahlo obarvala nebo, ko sva se spustila do reke in se sprehodila po promenadi ob njej.
Zarja nad Mississippijem je očitno stalnica tega dne. Če sva se ob jutranji poslavljala od St. Louisa, sva se v večerni spoznavala z Memphisom.
Reka Mississippi je močno vpeta v življenje Memphisa. Še danes je na reki veliko pristanišče, pred državljansko vojno, pa je bilo tu eno središč trgovanja z bombažem. S 650.000 prebivalci poseljeno mesto, je danes živahno, v nekaterih delih lepo obnovljeno, vendar pa ostajajo tudi predeli, ki so resnično revni in zanemarjeni.
Posledice segregacije so ob Mississippiju močno prisotne. V Memphisu sva jo šele začela spoznavati, saj bolj ko sva šla proti jugu, bolj je bila opazna in bolj jo je bilo občutiti.
Tudi tule, ob rečni promenadi, izključno črni fantje na igrišču igrajo košarko.
Noč se je že spustila na mesto, ko sva se peljala mimo Beale streeta, zabaviščnega središča Memphisa. Lokali so se ravno zčeli polniti in iz njih se je slišala živahna muzika. Končno je to tudi mesto zabavne glasbe, v katerem so živele in ustvarjale številne glasbene legende.
15. dan; 19. marec 2019; Memphis - Vickburg;
Preden zapustiva mesto in se prepustiva vožnji vzdolž reke Mississippi ugotoviva, da bi nama obisk trgovine in nakup nekaj hrane in pijače prišel zelo prav, saj so nama zaloge že skoraj pošle. Ustaviva se v enem od supermarketov Walmarta, ki velja za največjo trgovsko verigo na svetu. Založena je tako s tehničnimi, kot s prehranske izdelki. Čeprav smo pri nas vajeni velikih trgovskih ponudnikov, pa so tukajšnje trgovine še občutno večje od naših. Naju tehnična roba ni posebej zanimala, osredotočila sva se na prehrano. Njena ponudba pa je bistveno drugačna od tiste, pri nas doma. Samo želimo si lahko, da njihove prehranske navade in ponudba v tovrstnih trgovinah ne bo nikoli povsem preplavila Evrope. Neskončne so namreč, v njihovih trgovinah, vrste hladilnikov z vso mogočo pripravljeno in zmrznjeno hrano. Bistveno manj prostora, kot pri nas, je namenjeno sveži zelenjavi. Zelene solate je komaj za vzorec, je pa dovolj paradižnika in paprike. Ponudba sadja je v Volmartu precejšnja, vendar pa so cene, razen za banane, precej višje kot pri nas. Posebno poglavje pa je kruh. Police se šibijo od neštetih sladkih vrst toasta, ki je skoraj v celoti spodrinil sveže pečen kruh. Nesladkan sveže pečen kruh je dostopen le v obliki nekakšnih francoskih in italijanskih bagget, ki so sicer zelo okusne, vendar jih je težko dobiti in so nesramno drage. Sama sva največ kupovala v Valmartu, nekaj tudi v Publixu, ki ima sicer boljšo ponudbo svežega sadja in zelenjave, je pa občutno dražji. Zmagala je cena jabolk, ki je bila 9 dolarjev za kg. Nabor mesnin v hladilnikih je precej suhoparen, suhih mesnin skorajda ni, pogosta je nekakšna polsuha slanina. V vaških okoljih se pojavljajo predvsem trgovine z imenom Dolar. Tu je ponudba, razen pripravljene hrane, in neskončnih polic sladkih pijač, zelo siromašna. Ni sadja in ni zelenjave, ne svežega kruha. Če nama je zmanjkalo kruha in sva kupovala toast v tovrstni trgovini, sva se vselej zamudila precej časa z branjem specifikacije na toastih, da sva izbrala tistega, ki ni vseboval preveč sladkorja, kajti sladek je bil pač prav vsak. Končno sem razumela trditev ameriške podeželanke, ki je pred časom v nekem dokumentarcu rekla, da se mora do trgovine s svežim sadjem in zelenjavo voziti 50 km daleč. Zato je dejstvo, da na celem potovanju nisva videla niti enega zelenjavnega vrtička, toliko manj razumljivo. Očitno je sveža zelenjava in sadje, vsaj pri večini Američanov, na jedilniku dokaj redko in v omejenih količinah. Toliko bolj razumljiva je torej njihova splošna težava preveč hranjenega prebivalstva.
Pa še nekaj, kar se mi je zdelo v začetku nerazumljivo, bolje smešno. Pri mojih Abrahamovih preč letih sem morala vedno, ko sem kupovala alkohol, blagajničarki pokazati osebno izkaznico. V Ameriki je zakon, zakon in tega se, menda, spoštuje.
Walmart, največja trgovska veriga na svetu.
Nekakšna hamburška slanina, najpogostejša mesnina v hladilniku .
Sicer pa precej enolična ponudba delikatese.
Ta dan sva se vozila po levi strani reke Mississippi. Zelo kmalu sva zapustila Tennessee in se nato do Vickburga vozila po državi Misisipi. Iz štiripasovnice, ceste št. 61. sva pri mestu Lyon krenila na lokalno cesto številka 1, ki precej verno sledi okljukom reke Mississippi . Vožnja je bila sicer daljša, vendar mnogo bolj razgibana, k boljši volji pa je veliko pripomogla tudi vsenaokrog prebujajoča se narava.
Toliko, da se ve....Table z pretečimi kaznimi so ameriška vsakdanjost .
Obdelana ravnica, ki jo je izoblikovala reka Mississippi in pomeni neskončna področja rodovitne zemlje.
Pomladanska dela so se začela.
Veliko število ogromnih strojev je opravljalo dela okoli pomladanske setve. Opaziti je bilo, da so bili upravljalci vseh teh strojev v glavnem temnopolti delavci, najbrž potomci sužnjev ki so stoletje in še nekaj nazaj na teh poljih delali v zelo težkih pogojih, kot sužnji.
Tudi tole malo letalo sodi
h kmetijski mehanizaciji.
Farme, takšne in drugačne, sestavni del podeželja okoli Mississippija.
Ogromna polja na rečnih naplavinah Mississippija ne prinašajo visokih zaslužkov...
...zato se so hiške majhne in skromne.
Revščina je pravzaprav vidna na vsakem koraku.
Tudi cerkve delijo usodo lokalnih prebivalcev, nič razkošja in bogastva.
Le vlaki so dolgi kot ponedeljek ...
Ja, to je država Mississippi.
Seveda budno spremljava vremenske napovedi, saj je vreme v ZDA zelo nepredvidljivo. Tako ob zajtrku na TV ujameva, da iz Nabraske poročajo o ogromnih količinah padavin, ki so močno zvišale gladino Mississippija, ki se sedaj vali proti svoji delti in spotoma marsikje prestopa bregove.
Vendar pa se vidi, da so ljudje vajeni poplav, saj imajo hiše običajno nekoliko dvignjene, da jih povodenj ne doseže.
Sredi popoldneva se pripeljeva v hotel v Vickburg, zgodovinsko mesto z 22.000 prebivalci. Nameravava si ogledati spominski park (Vickburg National Military Park), ki je posvečen eni ključnih bitk v državljanski vojni, imenovani tudi secesijski, ki se je dogajala leta 1863. Severni unijonisti so tukaj po 47 dneh obleganja pod vodstvom generala Granta osvojili zadnjo utrdbo na Mississippiju in tako na pol presekali južnjaško, konfederacijsko vojsko in ji s tem zadali smrtni udarec.
Ležerna vožnja vzdolž Mississippija naju je nekako polenila. Ko sva zavila na parkirišče ob vstopu v vojaški park naju je njegova širina, pa tudi ikonografija nekako prepričala, da je to za naju, za ta dan, malce prevelik zalogaj, zato sva se napotila naravnost v hotel in si tam pripravila pozno kosilo.
Na najinem potovanju sva, razen redkih izjem, spala v hotelih, ki jih mi poznamo kot motele. Tega izraza v uporabljenem besednjaku danes ni več. So pa to značilni hoteli, kot jih poznamo iz ameriških filmov, z direktnim izhodom na prosto ali na balkon. Brez izjeme sva jih rezervirala na Bookingu. Večino že doma, v krajih, ki niso turistično obljudeni, pa kakšen dan pred prihodom in si s tem pustila nekaj možnosti sprotnega spreminjanja trase potovanja. Razen redkih izjem, so bile sobe lepe in prostorne, z ogromno posteljo, včasih celo dvema. Sanitarije so bile čiste, se je pa dalo opaziti, da niso ravno najnovejše. Vse sobe so imele hladilnik in klima napravo, ki je na jugu služila za hlajenje na severu pa za gretje. V vsaki sobi je bila mikrovalovka ali aparat za pripravo kave, največkrat oboje. Tako sva si vsako jutro pripravila našo turško kavico, včasih pa sva tudi kakšno enostavno pozno kosilo ali večerjo.
Ni čudno, saj je gladina reke res visoka.
Poletja so tukaj zelo vroča in soparna in skoraj neprimerna za delo. Takrat (vsaj tako se govori) tako beli kot črni, čeprav se med seboj ne marajo, sedejo na verande svojih hišic, prižgejo cigarete in se pogovarjajo v svojem počasnem, komaj razumljivem južnjaškem narečju.
Prelepa igra svetlobe zahajajočega pozno popoldanskega pomladnega sonca...
Tudi v Vicksburgu srečava več cerkva, različnih veroizpovedi, tik drugo ob drugi.
Dan spet zaključujeva ob sončnem zahodu na obrežju Mississippija, ko čakava na Ubrovo gospodinjo, da naju odpelje v hotel.
16. dan; 20. marec 2019; Vicksburg - Natchez - Baton Rouge;
Nadaljujeva potovanje vzdolž okljukov in ovinkov veličastne reke proti jugu. Voziva se po njenih nasipih, ki so jih tamkajšnji prebivalci zgradili v bran pred njenim čezmernim bohotenjem. Vmes naju premami Natchez Trace Parkway, da se sama, samcata počasi in uživaško peljeva preko gozdov in polj po tej zgodovinski cesti. Spet se vrneva k reki in kar ne moreva se odpraviti naprej, ko naju v svoj objem sprejme zgodovinsko, prelepo mesto Natchez. Končno zapuščava zvezno državo Misisipi in vstopiva v Lusiano, državo na globokem jugu ZDA, ki je bila do začetka 19. stoletja v francoski lasti in še danes nosi njen značilen, všečen izgled, ki se kaže v značilni kreolski arhitekturi. Najin cilj je Baton Rouge, njeno glavno mesto.
Pogled na najin hotel .
Zjutraj sva imela opravek na pošti. Google nama je pokazal, da jo najdeva v bližnjem trgovskem kompleksu, oddaljenem le nekaj sto metrov. Ker bi nama bil kratek sprehod v užitek, se tja odpraviva peš. Takrat se ponovno pokaže že znana dilema, kje hoditi. Pločnikov ni, po travi nekako ne gre, po cesti pa je nevarno, ker vozniki niso vajeni, da bi pešci hodili po njej. Po ameriško torej sedeva v avto in se do pošte zapeljeva.
Lepotca pripravljena za napad....
Odločiva se, da se del poti popeljeva po zgodovinski cesti Natchez Trace Parkway, zato narediva dobre 25 milj dolg ovinek skoraj do Jacksona, kjer se priključiva nanjo.
"Najini mostovi".
Sprva zgodovinska cesta Natchez Trace Parkway, ki je cela dolga 444 milj in pelje od Nashvilla do Natcheza vodi med travniki in obdelanimi polji. Trasa, po kateri poteka današnja cesta, je že pred naselitvijo prvih Evropejcev povezovala področje današnjega Tennesseea z delto reke Mississippi.
Farme so redke, bolj kot ne, v zavetju gozdov...
Vsekakor je bil tisti ovinek poplačan z dobrimi 80 miljami čudovite vožnje po popolnoma prazni cesti, speljani po neokrnjeni, redko naseljeni pokrajini.
Na pogled skoraj romantično, zgodovinsko mesto Nantchez, je tako dopadljivo, ker še danes v njem ne živi več več kot 15.000 prebivalcev. Je najstarejše mesto ob Mississippiju, ki so ga poselili Evropejci. V zgodovini je bilo zelo bogato, svoje bogastvo je namreč črpalo iz plantaž bombaža. V okolici je kar nekaj zgodovinskih plantaž in veleposestniških vil, ki so državljansko vojno preživele povsem nepoškodovane.
Od severa ...
...proti jugu.
Ob reki pa promenada in park..
Hiše v stilu kreolske arhitekture naju zadržijo v svoji sredini dlje, kot sva načrtovala...
Farma, skrita v senci dreves, ki je najbrž v poletnem času še kako dobrodošla.
Neskončna polja ob Mississippiju.
Mississippi povsod išče bližnice ...
...in le visoki nasipi ob njej preprečujejo, da se na razlije preko polj in zalije bližnje hiše.
Voziva se po cesti tik za nasipom.
Zahvaljujoč nasipom življenje ob reki poteka precej običajno, pa tudi želežniški promet poteka nemoteno.
Predmestje Baton Rouga naju pozdravi z ličnimi a zelo skromnimi hiškami.
Zapeljeva proti Kapitolu Baton Rouga, ki je z 225.000 prebivalci prestolnica države Lousiane. Tod so živeli in še živijo potomci francosko govorečih naseljencev, imenovanih Kreoli - Cajun.
Iz parka, ki "objema" Kapitol in je bil v času najinega obiska poln cvetočih azalej in rododendronov, se lepo vidi novejši del lusijanske prestojnice.
Ne samo cvetice, tudi izbrana drevesa in lepo oblikovani pušpanovi grmi so sestavni del parka.
Očitno pa vsa ta lepota ne pride do živega domačinom, saj sva bila ob 6h popoldne, ob čudovitem vremenu, v ogromnem parku povsem sama.
Seveda pa brez pozdrava reki tudi tokrat ne gre, pa čeprav sva morala zato plezati preko nezavarovanih železniških tirov.
Misisípi je 3778 km dolga reka, ki izvira v Skalnem gorovju kot skromen potok in se razvije v najdaljši veletok v Severni Ameriki. Teče preko 32 ameriških zveznih držav in po delu Kanade. Od izvira, do izliva izgubi več kot 4.000 m admorske višine. Njeno porečje je četrto najvčeje na svetu.
17. dan; 21. marec 2019; Baton Rouge - Oak Alley Plantation - New Orleans;
Baton Roug leži na levem bregu reke Mississippi. Ker pa je vzdolž desnega bregu reke vseskozi zgrajen protipoplavni nasip in ob njem čudovito zavita lokalna cesta, ki sva jo dodobra spoznala prejšnji dan in se nama je res prikupila, sva danes ponovno , kdo več kolikič že prečila Mississippi in nadaljevala tam, kjer sva včeraj končala. Voziv ase po t.i. globokem jugu ZDA. Mimogrede se ustaviva še na plantaži sladkornega trsa, ter spoznava resnično življenje tamkajšnjih sužnjev. Pred nama pa je bil dolg, razgiban dan, ki sva ga končala v enkratnem, čudovitem pa tudi norem in skoraj mističnem New Orleansu.
Spet se voziva po čudoviti cesti tik ob nasipu, ter kdaj pa kdaj tudi splezava nanj, da pokukakva, kako se obnaša Mississippi na drugi strani.
Dobrih 50 km pred New Orleansom, ob cesti tik za nasipom, po kateri se voziva že drugi dan, se začne področje velikih zgodovinskih plantaž sladkornega trsa. Redke med njimi so še aktivne, so pa hiše v glavnem obnovljene in njihova razkošna zunanjost je še danes povsem enaka, kot je bila pred 200 in več leti, ko so tod sužnjelastniki z izkoriščanjem suženjskega dela prišli do neizmernega bogastva. Nekatere plantaže so odprte za turistične oglede in eno izmed njih Oak Alley plantažo, sva si ogledala tudi midva.
Žal pa celotno posestvo ni tako očarljivo. V drugem delu je na ogled tudi nekaj verodostojno obnovljenih kolib v katerih so v skrajni revščini v 19. stoletju živeli sužnji. Predstavljeno je njihovo delo in vsakdanje življenje. Izvemo, da so hišni sužnji imeli boljše namestitve, kot poljski. Pokažejo, kako so izgledale bolniške kolibe. Poškodbe in bolezni zaradi nevarnega in težkega dela na plantaži sladkornega trsa, so bile zelo pogoste. Ogledamo si orodja s katerimi so delali, njihove obleke. Kuhali so skupaj v velikih loncih. Svoj skromni prosti čas so namenili obdelavi svojih vrtičkov, reji kokoši in ostalih malih živali. Na teh skromnih vrtičkih so npr. pridelali toliko koruze, da so jo prodajali svojim gospodarjem.
Kolibe so postavljene točno tam, kjer so do začetka 20. stoletja, predenj so jih podrli, tudi v resnici stale
...nudili najbolj osnovno pomoč hudo bolnim ali na delu poškodovanim sužnjem.
Kuhali so si v skupnih velikih loncih.
Sužnji so gojili kokoši in imeli svoje zelenjavne vrtičke
Sladkorni trs je še danes pomembna poljedelska kultura teh področij. Po ogledu plantaže smo si tako ogledali še film o sodobni pridelavi sladkornega trsa. Onemela sva ob zaključku filma, ki se konča s trditvijo, da je sladkor DOBER, NARAVEN IN ZDRAV. Prav ta film pa nama je pomagal dojeti to, kar sva se spraševala že ves čas. Zakaj je vsa njihova hrana tako zelo sladka, toliko ljudi pa močno predebelih. Kot že rečeno, hudo sladka je vsa hrana, od kruha, mesnih omak do neskončnega nabora sladkih brezalkoholnih pijač. Očitno je torej, da na širnih poljih Lousiane pridelajo ogromne količine sladkorja, ki ga je potrebno prodati. Zaradi nižjih stroškov in višjega profita, ga je seveda najbolje prodati doma.
Tako kot povsod na jugu ZDA, so tudi tu spomini na državljansko vojno pred stoletjem in pol, še vedno sestavni del njihovega življenja.
Po skoraj pravljični poti, v senci hrstov odetih v viseči španski mah, nadaljujeva proti New Orleansu.
Ravnica je ogromna in hiše si privoščijo ogromne zelenice.
Tradicija južnaških vil je še vedno živa.
Takoj za nasipom, ki reki preprečuje, da bi poplavila, se več kilometrov, druga za drugo nizajo vile, ene večje, druge manjše, ene stare, druge nove, vse pa nesramno razkošne.
Na ameriških cestah je moč videti veliko število šolskih avtobusov. Vsi so enotne, rumene barve z vidnimi napisi. V zvezi z njimi veljajo prav posebna prometna pravila. Če na štiripasovnici na avtobusni postaji stoji šolski avtobus v katerega vstopajo ali iz njega izstopajo šolarji, se ves promet ustavi. Ne le na tistih dveh pasovih, v kateri smeri gre avtobus, pač pa tudi v nasprotni smeri.
Vsaj zame zanimiv, enonadstropni vlak.
Ponovno prečkava Mississippi in pred nama se razpre sodobni del mesta New Orleansa.
Toda ve se, midva sva bolj za klasiko.
Po francoski četrti, mimo starih kreolskih stavb z značilnimi kovanimi balkonskimi ograjami, se pripeljeva do najinega prenočišča.
Barvito prenočišče s pravo južnaško dušo, v starem delu mesta, je bila res prava izbira. Iz najbolj avtentičnega dela New Orliensa je bilo do zabaviščne četrti, le slabe četrt ure hoda.
Mesto in njegove ulice so iz minute v minuto bolj polne...
... in iz lokalov in na terasah se sliši odlična jazz muzika.
V New Orleansu se pijejo cotaili in Huricano je najpopularnejši med njimi.
Popijeva vsak coctail, ali dva preveč in, ko se mesto šele začne polniti z poznimi večernimi obiskovalci, se midva vračava do najinega hotela. Za nama je dolg dan. Jutri pa je nov dan, ki ga bova v celoti posvetila temu magičnemu mestu.
Na poti do hotela pa nepričakovano srečava še našo Vido.
18. dan; 22. marec 2019; New Orleans - Venice marine (delta reke Mississippi) - New Orleans;
V živahnem penzionu sva se po pravem ameriškem zajtrku s priokusom voodooja, ki je močno vpet v vsakdanje življenje tukajšnjih prebivalcev, odločila, da v dopoldanskem času pogledava v delto reke Mississippi, tja dol do kake 80 milj oddaljene Venice marine v Mehiškem zalivu. Popoldne sva si rezervirala za raziskovanje New Orliensa, po njem pa sva upala na zabavni večer v zabaviščnem delu mesta.
Sicer pa je New Orleans mesto, ki so ga Francozi, skupaj z celotno Lusiano prodali Američanom. Lastniki ogromnih plantaž so na njenem področju bogateli na račun suženjskega dela. Danes je Lousiana ena revnejših ameriških zveznih držav.
Mesto New Orleans je posebej hudo zaznamoval okan Katrina, ki je botroval temu, da se je iz mesta izselila skoraj polovica prebivalcev. V zadnjih letih je mesto dobilo spet nov zagon, ljudje se vračajo, mesto obnavljajo.
Enostaven zajtrk ...
...s tipičnimi ameriškimi jedmi, postreženimi nekako tako, kot pri nas na gasilski veselici.
Občutek sem dobila, da osebje tukaj, za goste so skrbeli le temnopolti, življenje jemljejo precej manj resno kot mi, belci.
Simboli voodooja so prav na področju New Orleansa zelo pogosti. Vera v duhove (voodoo = duh), ki so jo sužnji prinesli v te kraje iz Afrike, se danes do skrajnosti meša z ostalimi religijami. Tako voodoo in njegovi simboli ostajajo bolj kot nekakšen kult z mističnim pridihom.
Barvito pročelje hiše na verandi, pred vhodom v najino sobo.
Središče mesta, oziroma njegovo staro jedro je šopek prelepih hiš. Med seboj se meša več stilov, ki so značilni za globoki jug ZDA.
Tale lična hišica je zgrajena v antebellum arhitekturnem stilu, ki ga je bilo obilo na področju Charlestona in Savannah.
Najpogostejše hiše v New Orleansu so zgrajene v stilu "Sothun".
Majhne hiške široke vsega 3 do 5 metrov so gradili od sredine 18 stoletja dalje.
Kreolske hiše, z bogatimi kovanimi železnimi ograjami, pa so vsekakor kraljice mesta, saj jih težko najdeš še kje drugod.
Mesto New Orleans je vsekakor mešanice bogate kreolske arhitekture s španskim, francoskim, karibskim, afriškim in anglosaškim vplivom.
Proti jugu, kamor sva usmerjena, je v predmestju stil gradnje povsem drugačen.
Peljeva se po delti reke Mississippi. Na tako čudovit dan si je težko zamisliti, da so tukaj vremenske ujme, ki prihrumijo iz Mehiškega zaliva precej pogoste.
Pred njimi se ljudje borijo na različne načine. Ne malo hiš latniki postavijo kar na "kole". Najhujša
med vsemi naravnimi nesrečami doslej v
celotnih ZDA je bil Orkan Katrina, ki je
v mestu New Orleans pustošil avgusta 2005. V orkanu
je umrlo 1800 ljudi, ogromno pa jih je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove
in so naenkrat ostali brez vsega. Orkan Katrina je povzročil na celotnem področju za 84
milijard škode.
Ljudje smo različni. Medtem, ko se eni pripravijo za najhujše, drugi mirno uživajo v svojih južnjaških hiškah. Pesimisti in optimisti. Kdo od njih je realist?
Tretji pa imajo svoje hiše kar na kolesih, zraven pa za hudo silo še čoln. Bivalnih kontejnerjev je na področju delte med bivalnimi enotami daleč največ.
Peljeva se globoko v delto. Ceste so ravne, široke in prazne. Razen redkih hiš in številnih kontejnerjev, ki so razmetani na obeh straneh ceste, je kar precej zemlje, ki pa je bolj slabo obdelana.
Delta reke Mississippi je predvsem raj za ribiče in vodne ptice.
Opoldne se preko mostu, kako pa drugače, vrneva v mesto New Orleans.
Posebnost New Orleansa so pokopališča. Vudu kultura in verovanje narekujeta celo vrsto običajev, ki jih izvajajo ob pokopu pokojnika. Predvsem se ti povsem razlikujejo od našega poimovanja smrti, saj so pogrebi v vudujski tradiciji veseli dogodki z obilo plesa in petja, zato je črnski pogreb, ki poteka po vudu običajih prava turistična atrakcija.
Midva pogreba nisva videla, ga nisva niti iskala, sva si pa ogledala eno od njihovih pokopališč z ogromnimi grobnicami in nagrobnimi spomeniki, ki pa niso vsi v prav dobrem stanju. Turisti pogosto obiskujejo pokopališča v New Orleansu, kot turistično zanimive točke. Midva sva obiskala pokopališče Lafayette, kjer je poskrbljeno tudi za turistično vodenje in vodnik zelo rad pove kaj več o ljudeh, ki so tukaj našli svoje zadnje bivališče. Pokojniki na tem še vedno aktivnem pokopališču so v glavnem nemški priseljenci in njihovi potomci.
Namesto rož vodu simboli
Ko se vračava proti hotelu, si kar ne moreva napasti najine rdovednosti nad bogatimi domovanji na področju Garden Districkta.
Težla je odločitev ali so nama bolj povšeči bogati domovi Garden Districta, ali male, skromne, pa nad vse fotogenične hišice v neposredni bližini najinega hotela.
Hotel, v katerem sva stanovala je bil v črnski četrti, čeprav so bili gostje hotela izključno belci. Sploh se je zdelo, da v okolišu, razen turistov ni bilo belcev. Tudi otroci na igrišču poleg šole, v bližini najinega hotela, so izključno temnopolti.
Pozno popoldne se peš, skozi park Lousa Armstronga, ikone mesta, ki se je tod rodil v začetki 20. stoletja odpraviva v mesto.
Lepo urejen park je vsekakor vreden spomina velikana jazza.
Do noči je še daleč,
a ulice se že polnijo.
Gostje na francoskih balkonih, na istoimenski ulici, lovijo še zadnje sončne žarke.
Jakson squer, trg tik ob reki, sodi pod nacionalno zaščito ZDA.
Tudi tukaj so opravljali
nečedne posle.
Moon walk, do nedavno lesena promenada na bregu Mississippija.
Razgrete domačinke...
Ko pade mrak parnik Nantchez, s turisti na krovu, odpljuje po Mississippiju vzdolž New Orleansa. Kapacitete za večerjo v notranjosti so bile žal zapolnjene, za zunanjo nočno plovbo, pa je bil veter nekoliko prehladen.
Sicer pa je reka imela posebej velik gospodarski pomen v 19. stoletju, ko je po njej vozilo več sto parnikov. Bila je tudi glavna povezava zaledja z pristaničem v New Orleansom.
Gostje do zadnjega kotička in še čez zapolnijo Cafe du Monde, kjer je nekoč svoje glasbene bravure izvajal sam g. Armstrong.
Veliko ima posnemovalcev...
Tudi midva imava ob cajun večerji, ki je značilna za to področje, spremljavo žive glasbe.
Hrana v restavraciji na Bourbon streetu, najbolj znani ulici v mestu, je okusna, a precej začinjena.
Na Bourbon streetu, kjer sva večerjala, je množica lokalov z živo glasbo. .
Obiskovalci se selijo iz enega lokala v drugega. Ulice so vedno bolj polne. Pijača teče v potokih. Tudi Hurricani (coctaili) pripomorejo da je vzdušje enostavno noro, enkratno, nepopisno.
Najbrž bo naziv Easiya, kot imenujejo New Orleans, kar pravšen in najbrž drži tudi to, da je New Orleans najprijetnejše mesto ZDA
Takrat je čas za selfije...
...lepotičenje...
 |
| Tole izgleda precej profesionalno opravilo |
... za ta dva pa nisem preveč prepričana, da vesta, kaj počneta. Važno je, da vsak najde svoje poslanstvo.
Pri tem sva naredila za ta večer piko tudi midva in po naslednjem Hurricanu odšla v hotel.
19. dan; 23. marec 2019; New Orleans - Mobile - Pensacola - Tallahasee
Tega dne sva zapuščala New Orleans, Lousiano in se vračala na Florido. Vozila sva se v zaledju Mehiškega zaliva, ob tem sva želela še malo pokukati v znana turistična središča ob njem. Pravzaprav so me dvomi obdajali že doma, ko sem želela rezervirati prenočevanje na tem območju. Veliko kapacitet je bilo že zasedeno, cene za še proste nočitve, pa so bile že veliko časa pred prihodom zares visoke. Načrt je torej bil, da prenočiva v Tallahaseeu, do tja pa se peljeva do Pensacole, zibelke ameriške vojne mornarice in vojnega letalstva ter vse bolj turističnega središča na zahodu Floride. Naprej, vdolž Mehiškega zaliva naj bi si ogledala riviero do Panama Citya in se nato usmerila proti SV, proti glavnemu mestu Floride, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Na najino nesrečo sva se na tem področju vozila na sobotno dopoldne, ob skoraj poletnem vremenu, ki je kolone avtomobilov oz. njihovih voznikov privabilo na rivjero Merhiškega zaliva. Zato sva se prav hitro, še precej pred Pensacolo, izmotala iz objema skoraj stoječih koln in se vrnila na zaledno glavno cesto. da se nisva povsem izneverila obali in vojni tradiciji tukajšnjega območja, sva si pri mestu Mobile ogledala vojni muzej na prostem.
Ko sva zjutraj zapuščala New Orleans je bila, kljub jasnemu jutru, nad njim nekakšna koprena, ki je bila še najbolj podobna smogu.
Čeprav bi bilo logično, da bi izbrala najkrajšo cesto proti V oz. SV, sva še Preden sva zavila proti Mehiškemu zalivu zapeljala proti severu, preko , preko 35 km dolgega mostu Causeway, najdaljšega mostu na svetu ki preči rahlo slano jezero Pontachatrain s površino nekaj več, kot 1.500 kvadratnih kilometrov.Jezero, ki mu ni videti konca.
Dolge bele plaže ob Mehiškem zalivu prekinejo širna močvirja.
Alabama ima pravzaprav zelo malo morja, sodi pa vanjo eno od pomembnejših mest v Mehiškem zalivu, Mobile.
Precej spektakularen vhod v mesto Mobile, ki je bilo ustanovljeno že leta 1702 in je danes s svojimi 190.000 prebivalci eno najpomembnejših mest v Mehiškem zalivu.
Glavna atrakcija muzeja je hitra vojna ladja USS Alabama, ki so jo splavili leta 1930 in je služila predvsem na Tihem oceanu, tudi v 2. svet. vojni in nekaj časa po njej, ko so jo do leta 1962 predali v rezervo. Z velikimi prizadevanji so jo obnovili in jo rešili razreza za staro železo. Danes je na njej in ob njej lepo urejen vojni muzej.
Ogledali smo si lahko zunanjost, pa tudi notranjost ladje z vsemi aparaturami in opremo za življenje in delo mornarjev, ki so na njej služili.
Seveda je celotna postavitev precej bolj zanimala mojega moža, kot mene.
Na ogled je tudi podmornica . In če je bilo življenje in delo na običajni ladji še kolikor toliko normalno, pa je bilo življenje mornarjev - podmorničarjev, utesnjeno v kovinski lupini globoko pod morsko gladino, vse prej kot udobno, varno in prijetno.
Seveda pa je bilo pod palubo rastavljeno prav vse, kar je taka ladje vozila s seboj.
Vozila sva se z zelo dobrim avtom, ampak vseeno bi za kanček bolj uživala na najini poti, če bi se prevažala s čim podobnim.
Cesta proti Pensacoli je prijetno razgibana, vodi preko širokih mostov, a je vseeno hitra. V bližini mesta, ki je bilo ustanovljeno že leta 1599, je središče ameriškega mornariškega letalstva. Nekaj takega kot v Top gunu.
Od tod dalje sva se želela peljati po rivijeri, pa naju je, v izogib prehude gneče, kar hitro spet vrglo nazaj na "veliko" cesto.
Bližino Pensacole, ki je nedvomno nekaj posebnega, saj ima status državnega parka in rivijere v Mehiškem zalivu je najvljala tudi obilico počitniških vozil, ki sva jih srečevala na cesti.
Tale prikolica zgoraj in avtodom spodaj še najbolj spominjata na kakšna predimenzionirana evropska počitniška vozila.
Sicer pa je v Ameriki moč najti še kup večjih, kaj večjih, ogromnih, počitniških vozil, ki na evropskih cestah nebi imela kaj početi.
Kako velika so, se zaveš šele, ko jih prehitevaš.
Avtodom, ki s seboj vleče povsem spodoben osebni avto.
Zelo številne so prikolice, priklopljene s posebno kljuko na
močan pick up, ki premorejo kvadraturo in udobje manjšega stanovnja.
No, tale je pa kljub vsemu nekaj posebnega, saj poleg avta,
ki ga vleče s seboj, vozi tudi invalidski skuter. Pri nas jih uporabljajo invalidi, v Ameriki pa se z njimi vozijo tudi ljudje, ki jim je teža ušla preko vsake mere.
Povsem drugačen od tistega ob obali, pa je bil promet v
notranjosti. Po skoraj praznih cestah sva brzela proti glavnemu mestu Floride
Tallahasseju...
... in si zgodaj popoldne na vrtu pred hotelom postregla koslilo, ki sva ga kupila spotoma v eni od številnih restavracij s hitro prehrano ...
Seveda sva si za zaključek dneva privoščila tudi pivo v
bližnem bifeju.
20. dan; 24. marec 2019; Tallahassee - Ruskin
Tudi mesto Tallahassee, danes prijazno mesto z 200.000 prebivalci in glavno mesto države Florida, je bil včasih eno od središč trgovine s sužnji. Danes pa je tod domovanje mnogih študentov, saj imajo tu sedeže številne univerze in kolidži.
Zdi se, da se je s tem dnem zaključil resnejši, potovalni
del najine »ameriške avanture« in začel se bolj počitniški del. Ponovno sva se
vračala na Florido, poleg Kalifornije, enega od dveh simbolov ameriškega dopustovanja.
Florido sva tokrat zavzela kar v njeni srčiki v glavnem mestu Tallahasse in se potem
ob njeni zahodni obali peljala proti jugu. Ko sva se pred slabimi tremi tedni
vozila po njeni vzhodni obali proti severu, je bilo vreme precej hladno in
vetrovno. Poslednje štiri dni, ki sva
jih preživela na Floridi, preden sva vrnila v Evropo, pa je bilo vreme na tem
koncu ZDA povsem poletno. Čeprav si daljših počitnic, v smislu poležavanja na
soncu, nisva privoščila, pa sva vseeno
od časa do časa najino potovanje prekinila in bila med redkimi obiskovalci tega
dela obale, ki so v tem morju tudi zaplavali, saj se vodne aktivnosti za
tamkajšnje počitnikarje običajno zaključijo s stanjem v vodi, kjer se telo ne
zmoči višje od kolen.
Vsekakor
je na obali Floride skoncentriranega ogromno bogastva. Največ ga je okoli
Miamia, pa tudi okoli večjih obalnih mest osrednjega dela polotoka. Seveda so področja
bogatih vil običajno za navadne smrtnike nedostopna, zato so ostala najinim
očem skoraj skrita saj sva jih lahko videla le od daleč. Nama je pa vseeno uspelo
prevoziti kar nekaj naselij z osupljivo
razkošnimi vilami, ki pa so me pustile povsem ravnodušno. Seveda pa poleg
naselji bogataških vil tu najdejo svoje kotičke tudi številna naselja z povsem
običajnimi, včasih precej slabo vzdrževanimi počitniškimi hišicami. Seveda ni,
da bi se pozabilo na včasih bolj, drugič manj razkošne hotele, ki nudijo svoje
usluge gostom z bolj ali manj globokimi denarnicami. Sem in tja pa se najdejo
tudi veliki kampi, kamor posebej pozimi, ko je v notranjosti Združenih držav
zima, predvsem upokojenci radi namestijo svoje enormno velike počitniške
prikolice in avtodome in na prijetni floridski klimi preživljajo najhladnejše
mesece leta
Prenočišče sva tega dne rezervirala v kraju Ruskin, nekje na sredini Floride, nedaleč od kraja Saint Petrsburg. Oba kraja, ki ležita ob laguni večjega turističnega mesta Tampa, dajeta slutiti na izvor tukajšnjih prebivalcev.
Neverjetna domačnost mesta Tallahasse.
Državne inštitucije, poleg parka.
Ve se, da sva ljubitelja vožnje po lokalnih cestah, kjer ob počasnejši vožnji in pestrejšem dogajanju veliko bolj intenzivno doživljava okolje po katerem se voziva.Vendar pa sva na Floridi in ceste ob obali, posebej v mestih so precej polne, zato sva si vsaj za del današnje poti izbrala štiripasovnice.
Spotoma sva se sicer večkrat "umaknila" z velike ceste in pokukala na obalo v nekaj turističnih krajev vzdolž Mehiškega zaliva.
Tole je kraj Crystal river v delti istoimenske reke. Pravzaprav je to najsevernejši turistični kraj na zahodni obali polotoka, saj se severneje od tod razprostirajo širna neposeljena močvirja in gozdovi.
Južneje, ko sva se peljala, topleje je bilo in pogostejši so bili tudi motoristi. Prav dobro sva si naju predstavljala med njimi.
Ob pravih poletnih temperaturah sva si privoščila tudi malo "morja".
Ustavila sva se na plaži v Spominskem parku Robert Rees med Hudsonom in Tarpon Springsom.
Toda najprej tole. Red mora bit.
Plaža št. 1.:
Ugotoviva, da nihče ne plava. "Kopalci" v vodi le stojijo, se pogovarjajo, otroci v njej čofotajo.
"Glej tistega Slovenca, tam na sredini, kaj pa on počne?"
Nenavadni so ameriški domači ljubljenčki. Ne vem, kako mrzlokrvna žival prenaša tako vročino.
Dolg most pri Clearwatheru je le eden med številnimi, ki povezujejo dolg greben, ki se kot nekakšen ščit vleče ob zahodnem kraku kopnega, ki "objema" zaliv ob mestu Tempa. Celotno področje je poseljeno s turističnimi namestitvami in počitniškimi hišicami.
Plaža št. 2. :
Indian Rock Beach na opisanem grebenu. Glede na gnečo konec marca, si ne upam predstavljati, kako je to videti poleti. Je pa res, da ima na Floridi večino hiš svoje bazene, ki najbrž precej razredčijo poletno gnečo.
Neskončne plaže... 
Mimo počitniških naselij.
Preko Sunshine Sky Bridga, sistema mostov in nasipov, se vrneva na celino...
Potem pa se po skoraj praznih cestah popeljeva mimo St. Petrsburga...
...do Ruskna.
(Halo, kje sva pravzaprav?)
Eden od boljših hotelov, v katerih sva prespala, na najini poti.
21. dan; 25. marec 2019; Ruskin - Miami Beach - Miami;
Z nadaljevanjem poti proti jugu, vstopava v jedro turistične Floride. Vile postajajo vse večje, hoteli vse prestižnejši, kraji vse lepše urejeni. Na jugu prečiva Florido in zaključiva v Miamiu, kjer sva pred slabimi tremi tedni začela najino ameriško potovanje. Miami Beach ni kraj, ki bi ga bilo pametno izpustiti, zato sva dan zaključiva na njegovih širokih plažah in ulicah.
Iz Rusije v Italijo. Stari naseljenci iz Evrope so prinesli s seboj svoje navade in običaje, pa tudi imena krajev od koder so prihajali.
Prihajava na področje Fort Myersa. Mondeno turistično središče pomeni uvod v najbolj razvita turistična področja jugovzhodne Floride.
Palme ob cesti naznanjajo, milo klimo in subtropsko podnebje Floride.
Pogosto so v senci dreves skrite počitniške hišice.
Še pogosteje se skrivajo za zidovi varovanih počitniških naselij.
Vse pogostejša so področja, kjer prevladujejo prestižne in, ugibam, večmilijonske vile.
...in malo manj mlado, da uživa z vetrom v laseh. Le njihova "varnost" mi še vedno ne gre v glavo.
Plaža št. 3.:
Okolica Fort Myersa
Spet sva bila edina, kljub množici ljudi na plaži, ki sva v morju tudi zaplavala.
Po severnem obrobju neobljudenega, po večini gozdnatega in močvirnatega južnega dela Floride, ki se povsem na jugu zaključi z znanim Everglades NP, prečkava polotok. Za približno 90 milj dolgo pot iz zahodne obale na vzhodno stran, v Miami, sva izbrala AC, saj sva imela v zatonu dne v načrtu še obisk Miami Beacha.
Vpadnica v Miami. Skrajno levi, z rumeno črto označen pas, je namenjen posebej plačljivemu, hitrejšemu prometu.
Spet sva v Miamiu. Po treh tednih neponovljivih doživetij po jugu ZDA, je krog zaključen. Pred nama le še dva dneva spoznavanja skrajnega juga države. Čeprav tudi sama prisegam na rek: povsod je lepo, doma je
najlepše, pa se me na potovanjih, ob bližajoči vrnitvi, običajno loti neka
posebna otožnost. Ne gre za žalost , ker bo treba domov, pač pa obžalovanje
dejstva, da je bilo potovanje odživeto in da se v enaki obliki ne bo nikoli več
ponovilo.
Preko 3 milje dolgega mostu iz Miamia do Miami Beacha. Pod nami in okoli nas je Biscayne Bay.
Miami Beach je skupek naravnih in umetnih otokov, med Biskayne Bayem in Atlantskim oceanom. Je vodilna turistična destinacija na Floridi, kjer so se prve tudistične namestitve v arhitekturi, ki jo danes prepoznamo kot Art deco začele graditi že v 20. letih 20. stoletja.
Pogled na Miami beach iz Miamia..
Plaža št. 4.:
Miami Beach
Najina želja po sprehodu po ulicah Miami Beacha je kaj kmalu usahnila. Množica napisov "PRIVATE" ob tudi sicer gosto posejanih predvsem hotelih in ostalih počitniških namestitvah precej otežuje raziskovanje mesta, zato sva raje sedla v bife na vogalu ulice, srkala pijačo in opazovala okolico in mimoidoče.
Če nas ameriški filmi prepričujejo o nekakšnem kultu vitkega ženskega telesa, naju je jug ZDA prepričal o prav nasprotnem. Glede na samozavest in številčnost takih in njim podobnih, je resničnost povsem drugačna.
Zahajajoče sonce je dovoljevalo le fotografijo silhuet stavb v mestu, ko sva se preko najjužnejšega mostu vračala v Miami.
Miami je turistična metropola Floride in v gospodarskem kot tudi v banačnem pogledu eno od vodilnih mest v ZDA. Presežki pa se v Miamiu vrstijo tudi na ostalih področjih. Med drugim je tudi med najvišjimi mesti v ZDA, saj ima več kot 300 stolpnic, od tega jih je večkot 50 višjih od 150 metrov. Zanimivost mesta je struktura njegovega prebivalstva, saj kar 72 % v Miamiu stalno živečih ljudi, izvira iz Južne ali Srednje Amerike. Je največje pristanišče za potniški promet in svetovna prestolnica križarjenj. Miami je edino večje mesto v ZDA, ki ga je ustanovila ženska. Lokalna pridelovalka citrusov in bogatašinja iz Clevelanda, je bila prvotna lastnica zemlje, na kateri je bilo mesto zgrajeno.
22. dan; 26. marec 2019; Miami - Key West - Homestead;
Zgodaj sva zapustila hotel v Miamiu in se podala na skrajni jug ZDA, proti Key Westu. Otoček dolg 6 km in širok 3 km, je skorajda kopija kakega kubanskega turističnega mesta. Od Miamia je oddaljen dobrih 150 milj, od Kube pa skoraj enako. Cesta na Key West je zgrajena na nekdanjem koralnem grebenu, pri čemer se kar lepo število otokov dviguje nad morsko gladino. Med njimi je cesta speljana preko mostov in nasipov. Vsak vmesni otoček je seveda poln turističnih objektov. Prvič na celotni ameriški poti sva videla, da so ob cesti zgrajene kolesarske steze, kjer se potijo številni kolesarji, ki sva jih drugje po Ameriki pogrešala.
Lepa cesta, ki je občasno tudi štiripasovna, v večini pa dvopasovna, s prepovedanim prehitevanjem je bila precej polna in na trenutke se je promet odvijal precej počasi.
Smo pravzaprav sredi morja.
Preko morja je na Key West vozil tudi vlak, dokler 1934 leta ni tornado uničil železniške proge, ki je niso več obnovili.
Tudi na otokih je videti kar nekaj kampov. Ponovno so to pravzaprav naselja ogromnih avtodomov in počitniških prikolic, v katerih Američani s severa preživijo hladnejše obdobje leta v toplih krajih.
Kot rečeno je Key West razmeroma majhen otok, zato ga, ko se pripeljeva nanj, obvoziva po desni strani povsem do konca, kjer je na skrajnem jugu spominski park Fort Zachary park. Park državnega pomena, je ograjeno področje, kjer je na ogled trdnjava iz začetka 19, stoetja, ki je bila zgrajena za zaščito jugovzhodne meje ZDA in vojaško pokopališče. Temperature so bile odločno previsoke za kakršnekoli oglede, zato sva se raje ustavila na urejeni plaži in hladnem borovem gozdičku, ki sta sestavni del spominskega parka parka.
Voziva se po zahodni strani najjužnejšega otoka, ko topli veter z morja nežno upogiba palme ob cesti.
Najbrž je bila utrdba zanimiva, vendar z zgodovino na tem potovanju zaključila, saj naju je ...
...vabila senčka dreves in toplo morje, ki se konec marca še kako prileže.
Plaža št. 5.:
Key West
Voda topla, občutki pa, kot že rečeno, zelo podobni kot na Kubi. Toda, to vseeno ni Kuba, na Kubi te podobne opozorilne table ne spremljajo na vsakem koraku. Morda ta "osebna odgovornost" , ki je poudarjena na vsakem koraku ljudi prestraši, da si v morju niti ne upajo plavati, pač po po njem le "čofotajo".
Sicer pa Američani vedo, da se da početi dosti drugega, zanimivega, z manj rizika. Predvsem pa je potrebno zgodaj začeti.
Recimo njihov najljubši šport, ribičija.
...opazovanje morja...
...opazovanje križark, ki Key Westa nikoli ne zgrešijo...
Za nekatere pa je povsem dovolj že družinski piknik v naravi.
Tudi midva sva imela svoj piknik
Pošteno sva se okopala in ohladila, zato nama tudi vročina med sprehodom po mestu ni mogla do živega.
Očarljiva kolonijalna arhitektura, prijetna klima vse leto in obilo zabave so poglavitne značilnosti najjužnejšega mesta ZDA.
Mesto menda prav zaživi šele, ko se spusti noč, meni pa se zdi, da se zabava začne že precej bolj zgodaj.Glasba in coctaili ter prodaja cigar na vsakem koraku so skupna značilnost Key Westa z 150 milj južneje ležečo Havano.
Ernest Hemingway je že vedel zakaj je lep del svojega življenja preživel tukaj. In zanj se ve, da je za kraje svojega bivanja znal izbirati najlepše kotičke na zemlji. Z njegovimi sledovi sva se srečala na Kubi, na Madeiri, v Rondi in najbrž še kje in prav vsi kraji so bili po svoje posebni.
V tej kolonialni vili, ki je danes muzej, je živel od leta1931 do leta 1939.
Plaža št. 6.:
Key West drugič.
Vračava se po vzhodni strani otoka, kjer se zvrsti nekaj res lepih plaž, na katerih, če gre verjeti googlu, se je moč kopati tudi decembra.
 |
| Seveda brez kupa prepovedi ne gre. Ampak tale se nanje ne ozira. |
Ostanek večera preživiva na zelenici pred hotelom.
Vsega lepega je, menda, enkrat konec. Sredi noči Branko naredi Check In za najine polete naslednjega dne. Treba se bo vrniti v Evropo, treba bo iti domov....
23. dan; 27. marec 2019; Homestead - NP Everglades - letališče Miami;
Čeprav naju je, vsaj mene, že nekoliko grabila potovalna mrzlica, sva imela do povratka domov še skoraj ves dan. Izkoristila sva ga obisk Nacionalnega park Everglades, ki ga najdemo na JZ delu Floride. Prvotno je bilo ozemlje Evergladesa veliko kot Slovenija, danes je njegov ostanek, ki je od konca 70 let prejšnjega stoletja vpisan v Unescov seznam, velik le četrtino tistega. Vmes je bilo področje Evergladesa zaradi klimatskih sprememb in onesnaženja nekaj časa na seznamu ogroženih področij, a z vložki več milijard dolarjev, se je stanje NP precej popravilo.
NP Erverglades je sicer subtropska reka, ki se premakne le za pol kilometra v 24 urah, zato se dostikrat smatra to področje kot močvirje, skozi katerega teče počasna reka.
Od Hemesteada do vhoda v NP se voziva mimo nasadov palm in lešnikov.
Ustavila sva se na enem izmed številnih safarijev, ki nudijo ogled NP z ladjico.
V Miami so iz Evrope te dni prileteli številni navijači slovenskih košarkarjev Luke Dončića in Gorana Dragića, ki sta se naslednji večer medsebojno spopadla, skupaj vsak s svojim moštvom. Nekateri med njimi so ogledu tekme dodali še kak dan ogleda Floride. Tako sva jih nekaj srečala tudi v Evergladesu.
Z zelo glasnim motornim vozilom na zračni blazini se peljemo po delu reke, ki ni zaraščena. Vozniki so občasno dvignili adrenalin potnikov s pritiskanjem na plin, ki je hitrost precej pospejšilo do te mere, da je se je zdelo, da letimo po zraku.
Močvirje, ki to menda ni, je domovanje številnih živali in rastlin. Med njimi so tudi številne vrste kač.
Ko se je hitrost umirila in smo le počasi in skoraj neslišno pluli med rastjem, je bil občutek, da se v vodi veliko dogaja.
Kralj Evergladesa je seveda aligator. Vodič nam ga po končani vožnji podrobno predstavi. Skupaj ugotovimo, da je kljub vsemu v primerjavi s krokodilom še vedno pravi siromak.
Dan se je prevesil v drugo polovico. Imava še ravno toliko časa, da se še zapeljeva po obrobju NP in opazujeva njegovo bujno zelenje.
 |
| Ustaviva v parku na obrobju Miamia, privoščiva si malico in porabiva še zadnje zaloge hrane. |
 |
Poslavljava od pravcatega poletnega vremena in prav takega vzdušja. Še zadnji fotki, preden kratke hlače in kratka rokava zamenjava za njihove dolge izpeljanke, saj nama konec marca v Evropi, takole oblečenima nebi bilo preveč prijetno. |
Ko vrneva avto v garažo Alama, ga poskenirajo, ugotovijo, da je vse OK in v rekordno kratkem času se posloviva od najinega prijatelja, ki naju je v preteklih treh tednih tako prijazno in varno prevozil skoraj 8.000 km Seveda, pa je imel nekaj pri tem tudi izkušeni šofer.
V moderni, v marmor oblečeni avli letališča sva čakala na oddajo prtljage. Kot rečeno ni bil slučaj, da je bila slovenščina precej pogost jezik, ki ga je bilo slišati med prihajajočimi potniki. Tekma je bila že naslednji večer.
Za naju pa je bil to zadnji večer v Ameriki, saj sva iz letališča Miami še isti večer poletela proti Evropi, proti dobremu staremu Londonu.
24. dan; 28. marec 2019: Miami - London - Benetke;
V Londonu na letališču Heathrow sva le od znotraj opazovala letala, ki so vzletala in pristajala v bližini letališke stavbe, dokler nisva tudi midva dočakala polet najinega letala proti Benetkam. Ko smo ob 22 h pristajali, so luči v beneški laguni naznanile, da sva že skoraj doma. Avlo beneškega letališča sva si delila s številnimi brezdomci, ki so se ravno pripravljali na nočni počitek, medtem, ko sva midačakala na Go Opti, ki naju je po skoraj praznih avtocestah pripeljal v Ljubljano. Tako se je najina Odisejada zaključila na 25. dan najinega potovanja. Zgodaj zjutraj naslednjega dne, sva namreč doma, v Tržiču, po dolgem času spet legala v svoji postelji.
ZAKLJUČEK:
To je bilo doslej najino najdaljše potovanje. Lahko bi celo rekla, da je bilo tako dolgo, zanimivo in raznoliko, da se je zdel začetek najinega potovanja, na dan, ko sva ga zaključevala že povsem odmaknjen, kot neka druga zgodba. Prav zato se mi zdi tale potopis nadvse uporaben, saj tudi in predvsem nama pomeni kronološki potek najpogostejših dogodkov, ki sva jih ujela v fotografije.
Morda iz samega pisanja ni dovolj razvidno, da sva bila nad najinim potovanjem po jugu ZDA navdušena. Sprva naju je navdušila nad velikost države, kasneje pa sva bila vesela spoznanj, ki sva jih pridobivala spotoma, ko sva se iz dneva v dan vozila po ameriških krajih. Priznam, da so me nekatere ugotovitve in spoznanja, do katerih sva prišla tudi negativno presenetila, hkrati pa sem bila hvaležna, da lahko na kraju samem odkrivam vso raznolikost te velike in kljub dokajšnji bedi precejšnjega dela prebivalstva, vseeno bogate države.
Vedela sva, da je Amerika drugačna od naše Stare celine, zato sva jo tudi obiskala. In potrdilo se je, drugačna je država, drugačni so ljudje.
Morda velja posebej poudariti prijaznost ljudi, ki si je kot tujec deležen skoraj povsod, čeprav sva je bila precej več deležna od belcev, kot od temnopoltih.
Skupaj sva se oglasila v 12 zveznih državah in prevozila slabih 8.000 km. Do popolnega šopka konfederacijskih držav nama manjkata le Virginija in Texas, pridala pa sva Illinois. Vsaka od teh držav je nekajkrat večja od Slovenije in ima vsaka tudi nekajkrat več prebivalcev kot Slovenija, čeprav je poseljenost razen na Floridi povsod redkejša kot pri nas.
Na celem potovanju sva se počutila povsem varno. Čeprav so včasih policijske sirene na drvečih avtomobilih zlovešče naznanjale, da je nekaj hudo narobe, midva nisva imela nikakršnih negativnih izkušenj.
Glede stroškov pa približno takole:
- povratni letalski vozovnici do Miamia ....850 Eur;
- najem avta ...............................................650 Eur
- nočitve...................................................1.800 Eur
- vstopnine..................................................700 Eur
- gorivo.......................................................350 Eur.
Ampak še nekaj velja, kot pribito: AMERIKO IMAMO MI DOMA.
