Prvi del

Severna Španija

in

Portugalska

(od doma do španske Galicije)

22. junij do 12. julij 2022

So potovanja, na katera se kljub najini popotniški kilometrini, pripravljava dlje časa in z vsem spoštovanjem. Po naravi sem človek, ki mu na motorističnih pohajkovanjih varnost zelo veliko pomeni, osvajanju nepoznanih koncev sveta pa običajno poleg kopice vznemirljivih občutkov in pozitivne nestrpnosti, botruje tudi malce strahu, ki pa praviloma izgine že po nekaj prevoženih kilometrih. Že samo zato so priprave na najina potovanja obširnejše, zahtevnejše in natančnejše kot bi bile, če bi bilo moje previdnosti nekolikanj manj. Tokrat res govorim le v svojem imenu, saj za mojega šoferja velja ravno nasprotno. Včasih se zdi, kot da je zanj tovrsten strah povsem nepoznana kategorija, odločitev za še tako zahtevno potovanje pa je odvisna zgolj od tega ali mu je potovanje zanimivo, ali pa ga ne privlači dovolj, da bi se zanj odločil.  Če vzamem v nemar zgoraj omenjene slabosti mojega načina priprave na potovanje in potovalno mrzlico, ki me običajno ujame nekaj dni pred odhodom na daljše potovanje ugotovim, da so potovanja na najin način, ki so, vsaj nekaj njih, kar zahtevna, lahko spontana in sproščena le, če so  temeljito načrtovana in skrbno pripravljena ter podkrepljena z lepo mero informacij. 

Seveda je z leti in rastočim naborom potovanj, število tistih, ki jih sama opredeliva kot zahtevna, vse manj, vse več pa je takih, za katera se lahko, po pravilu vaja dela mojstra, odločiva dobesedno iz danes na jutri. V takih primerih še isti dan, ko se za potovanje odločiva, spakirava obleke in vse ostalo, naslednji dan pa že sediva na motorju. Seveda so tovrstne odločitve pogostejše  za vsaj delno poznane poti po sosednjih državah, po Balkanu, morda tudi Nemčiji, kjer ni daljšega transferja. Prav ta namreč narekuje temeljitejše priprave. Ni namreč mačji kašelj prevozit kake 1.500 km transferja v eno smer, predenj se potovanje šele prav začne. Približno tolikšna je bila razdalja do starta najinega letošnjega popotovanja po severni Španiji in Portugalski, tam nekje na španski strani Pirenejev. In prav potepanje tam doli želim pobliže predstaviti v tem potopisu.

Vsako poletje planirava eno glavno, če je le mogoče tritedensko, zahtevnejšo moto turo v bolj oddaljene kraje, po katerih se praviloma potikava prvič. Tako okušava motoristične užitke na tamkajšnjih cestah, hkrati pa spoznavava značilnosti krajev in ljudi, pa še malce pokukava v zgodovino dežele, po kateri se voziva. Tako Španija kot Portugalska sta vsekakor zgodovinsko bogati, o čemer pričajo številni gradovi, utrdbe, srednjeveška mesta, katedrale in samostani. Na ozemlju Španije, morda severne in osrednje še bolj, kot južne, se prepletata prelepa pokrajina in čudovito ohranjena arhitektura, ki skupaj dajeta vtis brezčasnosti in obiskovalca zlahka prepričata o veličini in dolgi zgodovini dežele po kateri potuje.

Dve motoristični sezoni sva kljub izdelanim načrtom, potovanje po severni Španiji in Portugalski opustila in sredi poletja smo skupaj s prijateljema prvič raziskovali Francijo in prišli prav do španske meje, naslednje leto pa  smo prevozili balkanske države, se najdlje zadržali v Bolgariji in Romuniji, našo pot pa zaokrožili povsem doli v delti Donave, skoraj na ukrajinski meji. Končno  pa je zadnje poletje le dozorel čas, da sva se podala na sever Španije in na Portugalsko.

Cilj je bil, torej, izbran že kake tri  leta nazaj, še pred pojavom Covida, ki je marsikaj, ne samo potovanja, obrnil na glavo. Torej Španija in Portugalska. Vendar ne Španija in Portugalska, kot ju na mah najdeš v potopisih in filmih na you tube.  Jug Španije in jug Portugalske, ki sta običajno tematika le teh, sva spoznavala in bila nad njima navdušena konec aprila in začetek maja 2018, ko sva dodobra prekrižarila Andaluzijo in Algarve, Portugalsko skoraj do Lizbone, pa tudi veličastna španska mesta Seviljo, Granado, Cordobo, pa tudi Malago in Valencijo. Tokrat pa sva bila namenjena spoznati Severno Španijo in Portugalsko severno od Lizbone.

Nestanovitno vreme v Biskajskem zalivu in oddaljenost severne Portugalske je najbrž vzrok, da poročil o moto potovanjih iz naših koncev v ta del Evrope ni bilo najti.  Zdi se, da so edini, ki se z motorji prevažajo po tistih področjih Angleži, ki se iz približno enako deževne domovine s trajektom pripeljejo v Santander, od koder je enkratno izhodišče za vožnjo po čudovitih cestah španskega severa. Upoštevajoč dostopno gradivo, ki pa v glavnem ni bilo v zvezi z motoristično vožnjo, pa tudi najine osebne preference in seveda čas, ki sva ga namenila potepanju tam doli, je program najinega potovanja počasi dobival dokončno obliko. Malce sva dodajala, nekaj odvzela, tako da sva zaključila planiranje tam nekje pri treh tednih in okoli 6.500 načrtovanih km. Čeprav je bil program izdelan precej podrobno, pa sva dobro vedela, da bo tako kot vselej doslej, tudi ta veljal le okvirno in ga bova prilagajala dnevnim izzivom in zanimivostim na poti.

Na najinem prvem moto potovanju po Španiji in Portugalski sva obiskala notranjost številnih cerkva, muzejev, palač in tako spoznavala bogato špansko zgodovino. Tudi tokrat so bila najin cilj brezčasna zgodovinska mesta, številni gradovi, živahni srednjeveški trgi, mogočne katedrale in prikupne male vasice, vendar sva se odločila, da bova vsaj v Španiji, ki jo že kar dobro poznava, manj časa namenila notranjim ogledom muzejev in bo potovanje bolj osredotočeno na motoristične užitke, na opazovanje življenja tamkajšnjih prebivalcev, močno pa sva se veselila tudi okušanja španskih tapasov ter degustacijo odličnih španskih in portugalskih vin, ob tem pa naj bi se zadovoljila le z  zunanjimi ogledi zgodovinskih znamenitosti.

 1. dan;  sreda, 22. junij 2022; Kovor Civitavecchia (787 km) ;

Že zgodaj spomladi sva bila odločena, da naju, vsaj načeloma, nič ne odvrne od tega, da uresničiva svoj plan  in se končno le odpraviva na moto potovanje po severni Španiji in Portugalski. Za vožnjo do Pirenejev, najinega izhodišča v Španiji, bi po dolgočasnih avtocestah porabila kar dva cela dneva, pa še kaj več, če bi se odločila za lokalne ceste. Z namenom, da skrajšava dvodnevno »mrcvarjenje« do Španije, do vznožja Pirenejev in namesto tega od tam spočita začneva najino pot, sva že sredi aprila kupila karte za prevoz s trajektom. Ker je bil prevoz z veliko požrešno lupino, ki v svoje drobovje pospravi na desetine avtomobilov, do Barcelone iz Genove dvakrat dražji kot iz Civitavecchie, ki je od nas oddaljena dobih 100 km dlje kot Genova, sva se odločila za malce daljšo a občutno cenejšo inačico.

Tako sva dan pred dnevom D spakirala vse potrebno, tudi šotor in vse v zvezi s kampiranjem. Po čudovitih izkušnjah, ki sva jih imela doslej na nekaj najinih šotorskih potovanjih, naju je spet »prijelo«, da bi se šla kampista. Vse je bilo že pripravljeno, a zvečer, ko sva še enkrat preverila, če je vse, kot mora biti, so se nama skoraj hkrati začeli porajati dvomi o smiselnosti takšnega načina potovanja, tako zaradi precej obsežnejše prtljage, kot tudi porabe časa, potrebnega za postavljanje in pospravljanje šotora, katerega bi se dalo, vsekakor, koristneje izrabiti. Odločilno pa je bilo najbrž dejstvo, da sva bila namenjena spoznavati španska in portugalska mesta, kulinariko, vina, skratka utrip mest. Na hitro sva, torej, motor razbremenila »kampijske« prtljage  in se naslednje jutro precej lažja odpravila na pot. Zadovoljna sva bila z sinočnjo odločitvijo, saj se nama je tako ponudila možnost, da sva lahko izbirala nočitve v hotelih prav v središčih mest, kjer kampov praviloma ni. S tem sva se približala živahnemu mestnemu utripu in bogatemu družabnemu  življenju, ki Špance in Portugalce še vedno ob večerih pritegne na promenade in značilne mestne trge. Prav v Španiji je druženje domačinov ob večerih še kako prisotna tradicija. S tem pa je potovanje postalo kljub obilici prevoženih km tudi malce bolj sproščeno in uživaško.

Shranjene trajektne karte mi pomagajo pri že malce obledelem spominu in mi povedo, da je bil odhod trajekta tisto sredo ob 23,00 uri in prihod v Barcelono naslednji dan ob 19,00. Voznega reda se je prevoznik držal, zato sva se po skoraj celodnevni ležerni vožnji po Apeninskem škornju, ki ga je že konec junija pestila suša, skupaj z visokimi temperaturami, kar hitro po prihodu v trajektno luko v Civitavecchii, še pred sončnim zahodom, vkrcala skupaj z nekaj motoristi, precej avtodomarji in najštevilčnejšimi Maročani, ki so se v močno preobloženih avtomobilih odpravljali domov na dopust. Maroške družine so res številčne in zdi se, da so najbrž sem in tja kakega potnika brez vozne karte pretihotapile na trajekt, saj smo morali vsi potniki mimo posebne kontrole, medtem, ko je v avtu ali na motorju lahko ostal le voznik. V preteklosti so se vsi potniki vkrcali na trajekt v avtu ali na motorju, skupaj s šoferjem. Še predenj smo zapustili rimsko pristanišče, sva dan zaključila z večerjo v ladijski restavraciji in sprehodom po palubi. Noč je bila jasna in morje mirno, ko je ladja rezala valove preko Sredozemlja proti Barceloni, med tem ko sva mirno spala v svoji kabini.

Najina dogodivščina se je začela.

https://goo.gl/maps/eRnz7SVobU4fKKsc6 

Tokrat malce drugače. Še malenkosti, pa gremo. Po deževni noči, čudovito, sončno jutro. Ekran na motorju kaže pol osmo in prijetnih 20 stopinj Celzija.

Po avtocesti mimo Benetk, Bologne, Firenc, skoraj do Rima. Apeninski polotok že ječi pod zgodnje poletno sušo in vročino. Tudi naju greje neusmiljenih 38 stopinj. Na srečo edinkrat na celi poti. Mesta, skozi katera se voziva zadnji del poti proti pristanišču, so skoraj zapuščena.

Pravkar požeta žitna polja.

Suša in vročina že zahtevata svoj uničujoči davek.

Čakajoč na...

Ni zelo razkošno, je pa dovolj prostorno in skupaj s kopalnico nudi prav vse, kar potrebuješ. Na teh trajektih nama je vedno prijetno potovati...

2. dan; četrtek, 23 junij 2022; morje – Barcelona – Franqueses del Valles 

(46 km);

Drugi dan najinega tokratnega potovanja sva v glavnem preživela na morju, na trajektu. Ravno pravšnja temperatura, ki jo je krotilo stalno pihanje vetra sredi Sredozemlja in ležalniki na palubi trajekta poleg bazena, so nudili ravno prav udobja za branje in počitek, predenj se zapodiva v Pireneje.

https://goo.gl/maps/gAfdghmNUCjLcXCK8

Trajekt je puščal konkretno sled tako v morju, kot v zraku.

Opazovanje španske mladine, vračajoče se iz spomladanskega izleta v Italiji, nama je poleg branja krajšalo čas. 

Abonirano kosilo na ladji je bilo okusno in skoraj prebogato.

Mestni trg v malem katalonskem mestu Franqueses del Valles, se je ob najinem prihodu že začel polniti. Mesto z 20.000 prebivalci in tukajšnjo apartmajsko hišo Verti, sva za nočitev izbrala naključno. Kraj,  nekaj deset km oddaljen  iz Barcelone, se je zdel pravšen za izhodišče naslednji dan, ko sva se podajala v Pireneje.

 Španska tradicija je, da se ob pijači postreže tudi tapas. Tisti, bolj enostavni so brezplačni in jih gost dobi ob pijači brez naročila, oni malce bogatejši in okusnejši pa so na voljo za kakšen evro.

Ljudi v mestu je bilo vse več. Na posameznih lokacijah so se dogajale prave veselice z muziko, obilo hrane in pijače.

Vse skupaj pa so začinili ognjemeti, manjši, ki so jih prižigali starši s svojimi otroki in tisti večji, za velike otroke. Šele čez nekaj časa sva se zavedla, da Španci praznujejo Kresni večer in da je pred nami najkrajša noč v letu.

3.  dan;  petek, 24. junija 2022; Franqueses del Valles – Labuerda (Ainsa) 404 km,

Pravzaprav se je to jutro po sprehodu po mestu in po nakupu malice oz. zajtrka, ki sva ga na poti kaki dve uri kasneje z užitkom pojedla, najina avantura šele prav začela. Usmerila sva se proti severu in zapeljala v osrčje Pirenejev. Prelepa pokrajina in po običaju res dobre španske ceste, so naju pospremili preko nekaj ne preveč visokih prelazov, mimo smučarskih središč, globokih sotesk in grap, skozi posamezne turistične kraje in še več povsem samotnih krajev v nederjih Pirenejev. Vozila sva se ob številnih potokih in rekah in prečkala veliko starih in tudi kakšen novejši most.  Nizko kategorizirane ceste v zavetju gorovja so se po kakovosti zlahka kosale s tistimi višjih kategorij, a so jih po slikovitosti in razgibanosti dostikrat tudi prekašale. Cesta se je postopoma dvigala v Pireneje in se s tem tudi približevala francoski meji, ki sva se ji najbolj, na kakih 5 km, približala v turističnem kraju Vielha. Ceste so na španski strani Pirenejev morda manj strme, kot na francoski, so pa zato lepše in manj prometne.

 https://goo.gl/maps/KBQ3GJwV5pT7q1qo8

Jutranji sprehod po mestu. Nenavadna živalska kompozicija. (Nekateri na fotki so iz te kompozicije izvzeti).

 

Jasno, sijoče katalonsko jutro naju je že ob  9 uri razveseljevalo s prijetnimi 23 stopinjami. Ker sva se peljala v hribe, je preko dne temperatura ostala skoraj enaka.

 

Požeta žitna polja in, žal, številna propadajoča posestva so naju spremljala po ravninskem delu današnje poti. Na pogled lepa, a v resnici žalostna slika španskega podeželja.

 

Približujeva se hribom...

... in pogledi nanje obilo obetajo.

 

Tudi tile  potujejo z  motorji.

 

Midva šele dobro zagrizeva v hribe...

...ko se drugi že spuščajo z njih. Španci so res narod kolesarjev, ki jim gredo na roke tako dobre ceste, kot vozniška kultura ostalih udeležencev v prometu, ki  kolesarje upoštevajo zelo spoštljivo.

Peljeva se preko več prelazov...

..najvišji med njimi, pa je bil tale z dobrima dvema tisočakoma n/m višine.
Port de Banaiga.

Vrh prelaza poleti gosti motoriste, pozimi pa smučarje, saj je naokoli cela vrsta smučišč.

Teren je zelo razgiban in taka je tudi cesta. Enkrat se dvigne, drugič spušča, vmes pa so prelazi, manjše planote,...

 

... kakšen večji kraj s stoletno tradicijo...

...pa tudi na videz zapuščena, kamnita vasica.

Ob jezerih so številni kampi, ki pa zaradi hladnejšega podnebja konec junija šele začno sprejemati prve goste, ki v visokem poletju uživajo v prijetnem hladu in prelepi naravi. Verjamem, da je bilo v letošnjem peklensko vročem poletju obiskovalcev zelo veliko.

Krajev, ki se dobro znajdejo tako v letnem, kot zimskem turizmu je na tem področju kar nekaj.

Večji med njimi, je tudi Vielha, kjer sva si privezala dušo z kurjo juhico, ali nečem podobnim.

Še tunel ali dva, kak prelaz, pa kakšen nacionalni park in že bova na cilju.

 Ko sva se tako vozila gor in dol nisva niti opazila, da sva že nekaj časa nazaj zapustila Katalonijo in se znašla v Aragoniji.

Labuerda je majhna slikovita vasica, lučaj stran od Ainse, bolj znanega srednjeveškega kraja, ki pa je v poletnih dneh prepolna turistov, zato nama je bilo kar prav, da sva se namestila v hotelu Turmo v Labuerdi, kjer poleg razpoložene nemške motoristične druščine, turistov ni bilo opaziti.

4. dan; sobota 25. junij 2022; Ainsa – San Sebastian (292 km);

Dan, na katerega so v naši domovini praznovali in so šolarji zaključili šolsko leto in so se s tem uradno začele počitnice, ki so potegnile za sabo plaz, ki mu rečemo dopusti, sva midva v Pirenejih začela kar zgodaj. Ko sva se v hotelu spustila po stopnicah do garaže, so v vrsti, kot v hlevu, še vedno stali prav vsi konji, katerim pa namesto dobrega sena dišijo omamni bencinski hlapi. Očitno, nemški moto kompanjoni še niso predelali veliko količino prejšnji večer popitega piva. Midva pa sva vonjala povsem nekaj drugega, od sosednje pekarne so čudovito dišali rogljički, žemljice, kruh, ki se jim ni dalo upreti. Kar stoje sva hitro zmazala vsak svoj rogljiček in ob 8 uri pri 17 stopinjah in jasnem nebu sva že sedela na motorju. Najina pot se je spet cik-cakasto vila ob robu Pirenejev. Lepe ceste in čudoviti pogledi so bili tudi tukajšnja stalnica. Iz Aragonje sva se preko Nevarre popeljala do najinega cilja, do San Sebastiana. Vzrok za rano uro je bil prav načrtovan popoldanski ogled tega baskovskega mesta – simbola.

https://goo.gl/maps/76TTtskjR4cPA4kK8

Ainsa, srednjeveško mesto na hribu, privlači številne turiste.

Voziva se po prelepi pokrajini na obrobju Pirenejev.

Nacionalni park Ordesa, le eden izmed številnih, ki sva jih prevozila, naju je spet speljal bliže francoski meji, kar pa je pomenilo tudi bolj hribovito področje.

Govedo in konji se prosto pasejo ob cesti.

Pod sabo pustiva mesto Broto ...

...in se začneva vzpenjati proti prelazu Puerto de Catefablo, ki na 1.500 m n/m premore kar nekaj smučišč...

...predvsem pa čudovite stare, kamnite hiške, ki še danes služijo svojemu namenu.

Iz prelaza sva se spustila proti...

 ...mestu Gavin, izhodišču doline Tena,  ki se kasneje dvigne, njen vzpon pa se konča na špansko francoski meji, na prelazu Frontera del Portalet. Prelaz, oziroma mejni prehod, ki nam je pred dvema letoma preprečil vstop v Covidno rdečo Španijo.

Naju pa tokrat ni privlačila Francija, pač pa sva se usmerila proti  Biskajskemu zalivu.

Raznolika pokrajina, kjer so v ozadju še vidni pirenejski hribi, ob poti pa  nenavadna kombinacija polj in peščenih sipin.

Do kraja Yesa sva vozila po lepi državni cesti N 240, ki pa se je prelevila v avtocesto, ustrezne alternative zanjo pa ni bilo.

Tudi teh 50 km vožnje po avtocesti do Pamplone, glavnega mesta Nevarre, s približno 200.000 prebivalci, naju je pokrajina razvajala. Pogledi iz pirenejske avtoceste (Avtovia del Pirineo) so bili prelepi.

Pri Pamploni se nama je ponovno ponudila cesta N 240 in brž sva bila spet na

                                       lokalnih cestah...

 

...kjer je bilo od blizu videti polja, ki so bila sedaj že strnjena, saj med njimi ni bilo več peščin. Več je bilo zelenja. Prihajala sva v Baskijo, bližala sva se morju, ki to področje obdari z obilico padavin.

Prvič sva ob cesti uzrla znak, ki naju je spremljal domala vso pot po Španiji in Portugalski. Znak po katerem se orientirajo romarji, ki se napotijo na Camino do Santiaga de Campostella.  Najprej sva se srečala s francoskim Caminom,  povsem ob obali, ob Biskajskem zalivu, naju je zvesto spremljal  Camino del Norte, na poti  iz Španije na Portugalsko, pa sva srečevala  romarje, ki so hodili po portugalskem Caminu. Če v srednji Evropi radi rečemo, da vse poti vodijo v Rim, tukaj vodijo v Santiago de Campostella.

Pokrajina postaja vse bolj hribovita, lokalne ceste pa se le počasi prebijajo po razgibani pokrajini. Ker sva imela v načrtu popoldanski ogled San Sebastiana se ni zdelo smiselno po njih izgubljati dragocenega časa in sva znova izbrala hitrejšo avtocesto.

 

Tudi vreme se je hitro slabšalo in ko je padla še gosta megla, ki ji je tik pred San Sebastianom sledil tudi konkreten naliv, se nama je odločitev zdela še bolj smiselna.

 

 V hotel sva prišla v hudem nalivu, ki pa se je, na najino srečo, hitro umiril. Malce sva si odpočila, si nadela anorake, vzela dežnike in šla do najinega prvega cilja, do gore Igueldo, ki se dviguje na Z strani mestnega zaliva, iz nje pa je čudovit pogled na otoček Santa Clara in goro Urgull, ki na V strani zaključuje zaliv pred mestom San Sebastian.

Na goro naju je zapeljala zobata železnica Fonicular Monte Igueldo, ki skoraj nespremenjena, a dobro vzdrževana, na goro, kjer je danes nekakšen zabaviščni park za otroke, včasih pa je bila tod igralnica in plesna dvorana, vozi že več kot 100 let.

Ne pozabimo na »svinčene« čase, ko ni bilo moč kupiti vstopnice, če nisi prej dokazal, da imaš s seboj masko.

Pogledi z gore seveda niso bili tako fotogenični, kot bi bili v jasnem vremenu.  Vseeno sva dobro videla t.i. filmsko plažo, ki je nekakšen zaščitni znak mesta. Dež se je unesel in imela sva se prav dobro.

Sprehod po promenadi do starega pristanišča na nasprotni strani zaliva, kjer danes kraljujejo najboljše restavracije v mestu. V eni izmed njih sva uživala v poznem kosilo.

Kar težko je verjeti, da je bila še teden pred najinim prihodom v San Sebastian, tu temperatura neverjetnih 45 stopinj Celzija, ki je na tukajšnje plaže privabila nikoli videno število obiskovalcev.

Kosilo, morsko ... itak.

 

Nekdanje pristanišče je danes le še marina za turistične jadrnice. 

San Sebastian (baskovsko Donostija) je res lepo in bogato mesto, z dolgo zgodovino turizma. Že v prvi polovici 20. stoletja je bil pribežališče največjih kulturnih ustvarjalcev tistega časa. Tudi danes je med glavnimi turističnimi destinacijami v Španiji.

 Živahno mesto s približno 200.000 prebivalci leži le dobrih 20 km od francoske meje. V mestu so številni tapas bari, v katerih domačini in tujci uživajo v značilnih prigrizkih in dobrem vinu. Čeprav je San Sebastian eno najdražjih španskih mest, pa  cene pinxosov, kot tu imenujejo tapase, niso visoke, tudi kozarčki vina, ki obvezno sodijo poleg, so poceni.

5. dan; nedelja, 26. junij 2022; San Sebastian – Comillas (325 km)

Formalno je Baskija  področje, kjer živijo Baski. Območje Baskije, na katerega sva vstopila včeraj popoldne in ga zapuščava ta dan, pravzaprav sestavljajo tri pokrajine, saj se iz osrednje Baskije okoli Biskajskega zaliva v Španiji, razteza preko meje v njen severni del, v Francijo, proti jugu pa v špansko pokrajino Nevarro. Delež avtohtonega baskovskega prebivalstva je na različnih področjih različen, najmanj pa je Baskov v južnem delu Nevarre. Vseh Baskov je okoli 3. milijone. Na področju Baskije se uporabljajo trije uradni jeziki: baskovski, španski in francoski. Baski znotraj Španije se povezujejo v avtohtono skupnost Baskije, z glavnim mestom Vitoria in največjim mestom Bilbao ter najbolj turističnim in fotogeničnim mestom San Sebastian.

Obalno področje Baskije, z oceanskim podnebjem, je precej toplo in mokro, z oblico dežja, in posledično bujno vegetacijo, zaradi česar se ta del upravičeno imenuje tudi zelena Španija. Tu rodi vinska trta, ogromno je evkaliptusov, najdejo pa se tudi palme, ...krajše, tod raste skoraj vse.

Baski imajo svoj jezik, ki se je kot knjižni, uporabljen tudi v šolah, razvil šele v drugi polovici 20. stoletja. Zaradi povsem različnih navad, običajev, pa tudi genetike in gospodarske uspešnosti, ki Baske povsem loči od ostalih Špancev, so težnje po odcepitvi pravzaprav razumljive, vseeno pa tudi ta dejstva ne morejo opravičiti akcij, ki so jih pripadniki njihove teroristične organizacije izvajali v preteklosti. Običajni popotniki danes ne zazna nikakršnih medetničnih nasprotij. Da področje ni povsem »špansko« pa pričajo dvojezične table, pa tudi posebni, malček nadgrajeni španski tapasi, ki se tukaj imenujejo pinxos. Da je v Baskiji doma vrhunska kulinarika priča tudi dejstvo, da ima samo San Sebastian 9 restavracij z Michellinovo zvezdico. Že pretekli dan, ko sva šele dobro zakorakala v biskajsko kulinariko, sva ugotovila, da se res dobro je tudi v povsem običajnih, denarnicam prijaznejših tapas barih, ki ponujajo številne raznolike prigrizke.

Po včerajšnjem deževnem popoldnevu, ki se je prevesil v prijazen večer brez dežja, da sva prav prijetno pohajkovala med občudovanja vrednimi stavbami in se kar nisva mogla načuditi bogastvu mesta, sva se zbudila v skoraj sončno jutro.

Najin načrt tega dne je bil, da se ob razčlenjeni obali Biskajskega zaliva, polni visokih, slikovitih klifov in širokih plaž, mimo čudovitih mestec in vasi prepeljeva v srce gorovja Picos de Europa, do kraja Potes.

Vreme naju tega dne ni imelo namen presenetiti. Preko dne je bilo natanko tako, kot se za ta konec Evrope spodobi, mokro in toplo, kar pa tu ne pomeni ravno 25 stopinj Celzija. Vendar se nisva dala. Greva, do kamor gre, sva si rekla in se kljub kakšni nevihti, ki naju je poškropila, po čudovitih cestah, skozi zeleno pokrajino, počasi vozila proti JZ. Roko na srce, tako vreme je tamkaj najbrž bolj običajno, kot bi bilo sončno in vroče, hkrati pa je bila to zelo avtentična izkušnja tistih krajev, ki so se nama zapisali v čudovite spomine.

Tudi midva sva se na nedeljsko jutro malce polenila in se iz hotela Zenit, mimogrede, najdražjega hotela na najini poti, odpravila v prijetne 18 stopinj Celzija, šele malce pred deseto. Nedelji primerno, so bile ulice San Sebastiana prazne, zato sva še enkrat v miru prevozila skoraj vse mesto.

 

Avtomobilov v mestu res ni bilo, bilo pa je zato obilico tekačev, ki so opravljali jutranjo rekreacijo.

Ponovno naju prevzame bogata arhitektura preteklega stoletja, ki je vmestila San Sebastian na zemljevid mondenega turizma v Evropi.

Kar nekaj je trajalo, da se nama je končno le uspelo iztrgati iz objema mesta, saj nama je trasa tekaškega maratona, s številnimi zaprtimi ulicami preprečila, da bi se zapeljala po začrtani cesti.
 Sprejme naju razgibana, precej gorata pokrajina Biskajskega zaliva.

Skozi zelene labirinte...

...in mimo fotogeničnih obcestnih prizorov, se pomikava proti zahodu.

Srečujeva romarje, ki so za svojo pot izbrali Camino del Norte, menda težjega med njimi.

Če naju je prej cesta popeljala malce stran od morja, se v bližini Debe  morju spet približava in uživava v pogledu na visoke klife...

...in vožnji po obalni cesti.

Med klifi so se vmestile širne plaže, za njimi so se razvile vasi in mesteca. (Playa de Bakio).

Voda je hladna, kar pa ne moti deskarjev, ki v neoprenskih oblekah, s pridom izrabljajo atlantske valove.

Nadaljujeva proti Guernici, mestu, katerega ime zbudi neprijetne občutke. Zahvaljujoč svetovno znani Picassovi sliki, ki je nastala v spomin na 1,600 žrtev bombardiranja leta 1937, med državljansko vojno in so ga Nemci izvedli na Francovo pobudo, je mesto simbol strašnega nasilja nad nedolžnim prebivalstvom. Danes je to običajno moderno mesto.
 

V Guernici se je kar pošteno vlilo. V zavetju mestne kavarne sva ob kavici počakala, da je dež pojenjal, pod napuščem navlekla nase dežnjake in se po mokrih cestah previdno, ponovno usmerila proti obali. Telefon pa je odslej opravljal funkcijo fotoaparata. 

Na piko sva tokrat vzela San Juan de  Gaztelugatexe, zanimivo cerkvico na istoimenskem otočku, katere začetki naj bi segali v 9. stoletje. Sprva naj bi bila to puščavnica in kasneje samostan. Danes je otok z mostičkom povezan s celimo, bolj znan pa je postal, ko se je pojavil kot eno od prizorišč v nadaljevanki Igra prestolov. Da je cerkvica popularna, je bilo sklepati po množičnem obisku.

Spuščava se proti Bilbau. Naenkrat se pred nama zasveti nenavadna skulptura, iz titanove pločevine, v obliki ladje zgrajen Guggenheimov muzej sodobne umetnosti, 25 let stara atrakcija največjega baskovskega mesta in enega od gospodarsko najmočnejših španskih mest, ki ima v ožjem mestu le 350.000 prebivalcev, vendar pa jih s svojo okolico premore dober milijon. Muzej je v času usihanja težke industrije v mestu  in okolici zrastel na področju propadajočih tovarn. Odločitev za izgradnjo tovrstnega muzeja se je mestu izredno obrestovala, saj je ponesla v svet tako muzej kot njegovo mesto. 

Pogled na park in okolico iz muzeja.

In takole ogromen kuža, na katerem je posajenih na tisoče rož, pazi na muzej in njegove obiskovalce.

Podprla sva se s tapasi in kavo. Deževalo ni, sva pa za vsak slučaj dežnjake vseeno obdržala, končno je pa Bilbao najbolj deževno špansko mesto.

Vajena sredozemske španske arhitekture, sva bila nad tukajšnjo precej presenečena, saj se je bolj kot španska, zdela francoska.

Kasneje sem se podučila, da podobna arhitektura združuje celotno področje evropske atlantske obale.

Spet sva tik ob morju. Ignorirala sva Santander, mesto, ki sem ga omenila kot špansko izhodišče angleških motoristov. Naju je zanimal rt Saunces.

 

Divja narava ob svetilniku in močni vetrovi, ki jih je razburkani Atlantik pošiljal na kopno, so  bili  bolj zanimivi kot moderno mesto.

Divja lepota Atlantika...

Med tem sva zapustila Baskijo in se vozila po Kantabriji.  Glavno mesto Santander je pristanišče z izredno ugodno lego, zato je začel svoje poslanstvo opravljati že v 11. stoletju. Danes ima okoli 180.000 prebivalcev, celotna Kantabria pa nekaj več kot pol milijona.

Na najini poti ni bilo veliko ciljev, ki bi jih namenoma izpustila. Eden od njih je bila Santillana del Mar. Tudi slikovita vasica s številnimi zgodovinskimi stavbami, ki jih vsako leto obišče množica turistov, bi ostala na najinem menuju, če nebi ravno takrat, ko bi morala zaviti v mesto, začelo močno deževati. Tako sva potegnila do bližnjega  mesta Comillas, kjer sva si že kako uro prej rezervirala hotel, saj sva ugotovila, da ob tako spremenljivem vremenu tega dne hribov ne bova videla.

Prelepo mesto Comillas, najin tokratni zaključek dne. Pravzaprav nama je pomenil kar nekakšno zatočišče po napornem dnevu.

 

Nočila sva v  zelo prijetnem hotelu, ki nosi ime po mestu. Ko sva si pripravljala večerjo, je dež ponehal, tako sva večer zaključila s sprehodom po starem mestu...

... in ob kozarčkih sangrije v mestni gostilni.

https://goo.gl/maps/wUE9HZRePXRvLeKX7

  6.  dan; ponedeljek, 27. junij 2022; Comillas – osrčje Picos de Europa (126 km);

Comillas je bil med najslikovitejšimi in najbolj prijetnimi kraji na najini tokratni poti. Mestece z le nekaj več kot 2.000 prebivalci ima razgibano zgodovino, zaradi katere je pravzaprav tako, kot je. Vzpon mesteca se je začel v 19. stoletju, ko je kraljeva družina začela preživljati tukaj svoje poletne počitnice. Istočasno je v svet, natančneje na Kubo, odšel eden od njihovih prebivalcev in obogatel s trgovino s sužnji. Ob vrnitvi je dal zgraditi kopico eminentnih dvorcev in si kupil naziv markiz Camillos. Njegovemu zgledu je sledilo še nekaj someščanov, katerih potomci se še danes kitijo z častnimi nazivi. Prav ti bogati in pomembni meščani so omogočili, da je v tem mestecu na vsakem koraku videti umetelno izdelane stavbe. Svoje arhitekturne stvaritve so v tukaj udejanjali številni umetniki, med njimi tudi znani Katalonec Gaudi. Do selitve v Madrid je bila v Camillosu tudi papeška univerza. V času razmaha masovnega turizma, so se turisti raje odločali za špansko sredozemsko obalo, kot pa za te kraje, zato Camillas še danes ostaja zavetje za dekadentno in diskretno aristokracijo.

Na srečo sva ta dan načrtovala krajšo relacijo, tako da se nama zjutraj ni mudilo na pot. Še pred tradicionalnim hotelskim zajtrkom, ki je ponujal dobrote teh krajev, sva si privoščila dolg sprehod po enkratnem mestu in uživala.

Dan je bil predviden za zaključek včerajšnje ture, ki nama jo je delno odplaknilo deževno vreme. Predvidevala sva, da se nama bo popoldne uspelo z nihalko potegniti v višave gorovja Picos de Europa in si od blizu ogledati najvišje španske vrhove. Pa tudi tokrat ni šlo vse, kot sva si sprva zamislila. Ker pa velja, da se počasi daleč pride, sva korak za korakom, vztrajno, osvajala najine cilje. Že pri samem načrtovanju poti sva bila previdna in sva si urnik organizirala na način, da sva ga zlahka prilagajala. Tudi nočitve sva sproti, dnevno rezervirala na bookingu, vnaprej rezervirane sva imela le nočitve v San Sebastianu, Portu in Lizboni, saj sva želela prenočitve čim bliže središču mesta z varnim parkiranjem za motor, če se le da, za zmerno ceno. Ker bi bilo take namestitve v večjih mestih zadnji trenutek stežka najti, sva za rezervacijo tam poskrbela že doma.

Najina tokratna pot je torej od Camillosa vodila kake 20 km po obalni cesti mimo mesta San Vincente v delti reke Escudo in naprej do mesta Unquera, kjer sva se zapeljala proti jugu po soteski reke Deva. Ja, severna Španija je v tem delu res vodnata dežela, saj se druga za drugo izgublja v morju več rek. V soteski reke Deva, oz. v njenem spodnjem toku poteka ena izmed lepših kanjonskih cest N 621, znana motoristična cesta.  Soteska Hermida je 20 km dolga soteska med istoimensko vasjo in mestom Potes.  Fascinantno sotesko je reka izdolbla med visokimi skalnimi previsi, ki nudijo le malo sonca in tako med golimi skalami uspeva le redko rastlinje. Zanimivo, ovinkasta cesta je vsekakor raj za motoriste.  

Mimo turistično obleganega Potesa se zapeljeva do 20 km oddaljenega prenočišča, oddava prtljago in med slikovitimi gorskimi prizori nadaljujeva do spodnje postaje vzpenjače. In glej ga zlomka, vrh gore je v megli. Prodajalka kart pove, da bo danes do konca dne tako, naj se vrneva jutri zjutraj, ko je napovedano jasno vreme, brez megle.

Popoldne je bilo še dolgo, zato se zapeljeva nazaj v Potes in si ogledava to zanimivo, staro mesto.

https://goo.gl/maps/f1DTwmpERZuxosbC7

Staro mestno jedro Camillosa.

Palača prvega njihovega markiza, ki si je bogastvo prislužil s trgovino s sužnji.

Nekdaj papeška, danes običajna univerza.

 
Novejše naselje ob široki plaži.

 Peljeva se naprej proti zahodu ob Biskajskem zalivu. Utrdba San Vicente bdi nad prijetnim mestom pod seboj.

Reka Deva naju tik pred svojo Delto povabi v sotesko.

Izmenično se voziva po Kantabriji in po Asturii.

Cesta po soteski je lepa...

Hiše so redko posejane, saj je življenje tukaj med gorami trdo.

Soteska je vse ožja...

 Vasica, ki je dala soteski Hermida svoje ime.

Cesta po soteski je vse bolj spektakularna...

...vendar lepa, obnovljena in varna.

Cesta, po kateri sva se pripeljala, je najhitrejša povezava s starim mestom Potes, ki je dandanašnji zelo turistično oblegano.

Očarljivi prizori naju pripeljejo do nihalke...

... kjer je vreme jasno in sončno...

...le malce dvignjen pogled proti vrhovom pa razkrije, da so v celoti v megli. Ni nama preostalo drugega kot, da sva popila kavici in vzpon prestavila na naslednji dan.

Vrneva se v Potes in se izgubljava v tradicionalnem mestu...

...  polnem slikovitih stavb...

...ozkih uličic in  številnih starih mostov, ki jih povezujejo med seboj.

Potes leži ob vznožju gorovja Picos de Evropa na nizki nadmorski višini 280 metrov. V zgodovini je mesto pomenilo oskrbno postajo za prebivalce v okoliškem hribovju.

Prespala sva v gostišču Posadio Maximos na višini kakih 800 m. Znaten vpliv hribov je pripomogel, da se je, še predno se je dokončno znočilo, močno ohladilo in v sobi v stari kamniti hiši naju je pošteno zeblo.

Pri večerji sva gospodarico prosila, naj nama sobo malce ogreje. Nadvse se je čudila najini pobudi in nič ni kazalo, da nama bo prisluhnila. Kar odločno sva morala ponoviti zahtevo, da se je zganila in nama ni bilo potrebno vsega večera posedati v motorističnih jaknah. Gostilničarka pa je bila vidno užaljena in zajtrk naslednje jutro je bil komaj vreden tega imena. Kakorkoli, midva pa sva vseeno dobro spala v topli sobi.

 

7.  dan; torek, 28. junij 2022; osrčje Picos de Europa – Fuente De –  Cudillero (322 km);

Ponovno sva imela dolg iz preteklega dne, ki pa se je  izkazal za povsem smiselnega. V osrčju Picos de Europa se je prebudilo jasno, sončno, poletno jutro, čeprav je termometer na močno orošenem motorskem prikazovalniku, malce pred deveto uro, kazal le pičlih  9 stopinj Celzija. Po zajtrku sva se odpeljala do nekaj km oddaljene spodnje postaje nihalke  v kraju Fuena De, ki naju je iz 1070m  potegnila med vršace, na višino 1800 m. Zgodnji prihod se je izplačal, saj sva bila med prvimi obiskovalci tistega dne. Kot se za naprave te vrste spodobi, je bila že slabo uro kasneje, ko sva se vrnila na izhodišče, vrsta pred kioskom za prodajo kart, zelo, zelo dolga. Z nihalko sva se torej potegnila med vrhove gorskega masiva Pico de Europa, na razgledno ploščad, ki omogoča neskončne poglede na vrhove po celotnem hribovju in na doline med njimi. Picos de Europa je 20 km dolg gorski masiv, ki sega v tri tamkajšnje pokrajine, v Asturio, Kantabrio ter Kastelon in Leon. Vsaj delček vsake, sva ta dan tudi prevozila. Skoraj celotno področje gorovja je združeno v NP Picos de Europa. Na področju živijo številne živalske vrste, v bolj odročnih tudi medvedje in volki. Najvišji vrh gorovja meri 2650 m.

Tega dne sva se namenila obvoziti gorovje Picos de Europa po celinski strani. Torej pot, ki sva jo začela včeraj po soteski Hermida dokončati in se vrniti nazaj k morju. Celotna pot okoli Picos de Europa, od morja do morja, je dolga okoli 180 km, za danes pa nama je je ostalo še približno 150 km. Čeprav sva precej brskala po netu, pa se nama niti približno ni sanjalo, kako slikovita vožnja naju čaka ta dan.

Po vrnitvi iz Fuenta De sva se po dolini spustila do Potesa, ki se je komaj začel prebujati. Ponovno sva se vključila na glavno cesto N621, dohitela skupino angleških motoristov, s katerimi smo skupaj uživali v vožnji proti prelazu San Glorio na 1609 m n/m. Tam sva tudi vstopila v pokrajino Kastilja in Leon. Sledil je spust in vožnja po ovinkasti cesti, stisnjeni v ozko rečno sotesko. Sem in tja je bilo videti posamezne zaselke in živali na paši, ki so še obogatile prelepe poglede in uživanje v vožnji. Nekako na polovici najine poti, na njenem najjužnejšem delu, na višini 1200 m, se gore umaknejo planoti in umetnemu jezeru ter vasici Riano. Lepoto tega področja so zaokrožili v Regionalni parka Riano. Tukaj se je najina pot prelomila in obrnila sva se nazaj proti severu. Če bi nadaljevala proti jugu bi čez 100 km dosegla mesto Leon. Vendar midva se vračava k morju, k Atlantskemu oceanu. Tudi v tej smeri se je cesta vila skozi ozko sotesko z le posamezni zaselki in zelo redkimi vasmi. 

Še predenj sva spet zagledala, morje sva se zapeljala nekaj km v sosednjo dolino, ki v osrčju gora, med košatim zelenjem, skriva romarsko cerkev Cavadonga. Njeni začetki segajo v 16. stoletje, ko so prvotno cerkev v čast Gospe iz Cavadonge zgradili v spomin na prvo zmago kristjanov nad Arabci v 8. stoletju. Danes je Cavadonga sistem samostanov, bazilike, muzeja in jame v kateri sta pokopana dva kralja.

Vožnja okoli Pica in obisk bazilike naju je zlačnil in na prijetnem piknik prostoru sva v družbi številnih romarjev pomalicala in si privoščila kavo.

Nadaljujeva proti morju, proti t. i. Costa Verde (Zeleni obali). To je približno področje Asturije  med Camillosom in Catedrais Beachem.  Costa verde opisujejo kot področje edinstvene narave, morja in ribiških vasic, ki skupaj tvorijo idilično pokrajino, kjer uživajo tudi ljubitelji športa in dobre hrane.

Peljeva se skozi številne vasice, za katere velja, da so med najlepšimi v Španiji. V lepem, toplem, sončnem vremenu pa zelena pokrajina še posebej očara  in nadvse pritegne. Zeleni kralj tega področja je vsekakor evkaliptus, ki s svojimi tankimi lističi šelesti v vetru. Na tak poletni dan so bile tudi plaže, za katere se je še včeraj zdelo, da so namenjene zgolj same sebi, polne razposajenih kopalcev.

V Gijonu si privoščiva kavico in tortico, prevoziva še Aviles in ob 6 h popoldne naju pri prijetnih 21 stopinjah še ravno prav greje. Prenočišče imava rezervirano v mestecu Cudillero. Preden se razpakirava, se še zapeljeva do mestnega ribiškega pristanišča, kjer se očitno pripravljajo na večerno veselico.

Večerjo poiščeva v vaškem gostišču. Podobno, kot večino njih v teh krajih, najbrž zaradi dolgega dne, svoja vrata odpre šele po 8 uri zvečer. Uživava v tradicionalni hrani in pijači. Ko se malce pred deseto vračava v prenočišče, sonce še vedno sije. Šele tedaj se prav zaveva, kako daleč proti zahodu sva se že premaknila.

 

 https://goo.gl/maps/KmKJ3UjgPk1c9Aqp6

Sonce je že grelo hribe, ko sva že  pred deveto nalagala prtljago na motor in brisala z njega, kot dežne kaplje, močno roso.

Hribi so vabili v svoje  osrčje. Včerajšnja odločitev, da jih obiščeva danes, se je pokazala za nadvse primerno.

Nihalka naju je popeljala na 1800m...

 
....med skalne vrhove...

... in zelene planine.

Od Potesa proti Rianu je bilo na cesti precej motoristov.  Sledila sva skupini Angležev, ki so bili, očitno, tudi namenjeni obvozit Picos de Europa.

Skupaj, drug za drugim, smo vozili skoraj do prelaza San Glorio, ko so se umaknili na parkirišče.

Za postanek je še prezgodaj, zato se peljeva naprej, do vrha na 1600 m, kjer vstopiva v pokrajino Kastilja in Leon...

Spust iz prelaza v dolino.

Dih so nama jemale čudovite ceste, po katerih sva se vozila ...

... in navdihujoča pokrajina, ki je brzela mimo.

V kraju Riano sva si nakupila malico, poklepetala z portugalskima motoristoma ...

... oči pa so nama vseskozi uhajale na tamkajšnjo očarljivo pokrajino. To je bil tudi najjužnejši del najine današnje poti. Po soteski reke Sella sva se zapeljala proti Cavadongi.

Ponekod je bila soteska tako zelo ozka, da je bila cesta speljana pod skalnimi previsi...

 
...drugod pa se je našlo dovolj prostora celo za skromno vasico.

Sem in tja, kjer vasi ni bilo mogoče postaviti na ravnem, so gradili na hribu.

Številni romarji so romali molit k Gospe iz Cavadonge.

 

Tudi sama sem se priporočila za srečno vožnjo, pa še za marsikaj drugega.

Okolica je polna zgodovinske zapuščine. Najbolj znan je rimski most s petimi loki v kraju Cangas de Onis. Nama se ta ni razkril, sva pa videla številne druge mostove, ki tudi niso ravno od včeraj.

Čiste reke, ki prišumijo iz gora in se na ravnini umirijo, so pred svojim izlivom v morje ravno pravšnje za ležerno čolnarjenje. Reka Reinazo, ki ni zelo vodnata se izliva v reko Sella...

Prav ta naju je spremljala zadnji del najine poti okoli Pico de Europa in prav je, da jo spremiva do njenega izliva  v Biskajski zaliv. Tik pred krajem Ribadesella se razširi v svojo delto.

Ribadesella, prijetna vasica, ki združuje novo in staro, saj jo je takratni kralj zgradil že v 13. stoletju, danes pa je cilj številnih turistov.

Nikoli ne bom izvedela čemu je v Ribadeselli plapolala slovenska zastava. Zdelo pa se je prav, da jo pofotkam in prav je, da se znajde tudi v mojem potopisu. Kljub številnim kilometrom, ki sva jih nabirala širom Evrope, slovenske zastave, izven Slovenije, nisva videla pogosto plapolati.

Spet se voziva po podeželju in tanki lističi evkaliptusa mečejo senco na cesto pred nama.

Velikokrat se tudi tu na poti pojavi znak z Jakobovo školjko.

Številni so tudi romarji, ki se strumno, korak za korakom približujejo svojemu cilju v Santiagu de Campostelli. Midva imava do tja le še dan vožnje, zanje pa bo pot precej daljša. Priznam, da sem si zamišljala, da manjši del romarske poti vodi po cestah in večji po kolovozih med polji...Zdi se, da pri hoji po glavni cesti romarji ne uživajo preveč....

Prijetni prizori ob cesti.

Kot bi bili v Sredozemlju, ne pa na atlantski obali.

Plaže so polne. Morda ne ravno kopalcev, vsekakor pa ljudi, ki se imajo »fajn«.

 

Še predenj sva se spustila do mesta Gijon, je bila iz ceste videti stavba njihove univerze, ki naju je pritegnila toliko, da sva se pri njej tudi ustavila.

Gijon je z 840.000 prebivalci največje mesto v Asturiji. Nekoč središče jeklarske industrije in pomorstva se počasi preoblikuje v turistično, trgovsko, univerzitetno in znanstveno-raziskovalno središče. Nama se je zdel Gijon arhitekturno (predvsem bivanjski del) in infrastrukturno (prometno) izredno urejeno mesto z lepimi stanovanjskimi soseskami in širokimi zelenicami in parki. Mesto je dalo slutiti, da je kakovost življenja tu na visoki ravni.

Mestna plaža v Gijonu.

La Curtidora, poslovno središče v Avilesu. Le ogromen dimnik opominja, da je bila tu nekoč tovarna. Sploh je na tem področju opaziti, da so se je v zadnjih desetletjih zgodile velike spremembe. Le še ostanki starih tovarn spominjajo na čase, ko so bila ta mesta središča težke industrije, ki so jih v novejših časih zamenjale nove tehnologije in manj, za okolje obremenjujoče dejavnosti. 

Še zadnji kilometri.  Malce pred šesto uro zvečer, ko naju sonček pri 21 stopinjah še prav prijetno greje.

Cudillero, še eno iz nabora najlepših severno španskih mest. Slikovite hiše so prislonjene v hrib. Mesto je poleti cilj številnih turistov.  Tokrat so se pripravljali na večerno rajanje.

Že od davnine, pa vse do današnjega dne, je Cudillero predvsem ribiška vasica. In to vse leto, tudi takrat, ko turisti odidejo v toplejše, za življenje prijaznejše kraje. O ribiški preteklosti in sedanjosti priča ribiško pristanišče pod mestom.

Po vselitvi v penzionu se odpraviva v vaško gostilno. Natakarico prosiva, naj nama postreže kaj lokalnega. Seveda dobiva na mizo najbolj znano asturijsko jed, FABADO, asturijski fižol in klobaso. Enolončnica je bila okusna in nama je teknila, le pivo, ki sva si ga privoščila nekako ni »pasalo« poleg. 

Medtem se je gostilna polnila. Natakarica je od mize do mize prenašala s seboj čudno »napravo« v kateri je z višine prelivala gostom pijačo iz steklenice v kozarec, ki pa ga je napolnila le do kake četrtine. Steklenico je vrnila na mizo gostov in ko so gostje kozarec izpraznili, je spet prelila nekaj pijače iz steklenice v kozarec in tako naprej...od mize do mize, od steklenice do steklenice, od kozarca do kozarca. Gost si pijače nikoli ne naliva sam.
Natakarica, ki je bila vešča angleščine, nama je razložila, da je to edini pravi način točenja SIDRE, saj je potrebno pijačo pred pitjem prezračiti.

Spomnila sem se, da sem o Sidri že brala in da je to jabolčnik, ki je zelo razširjena asturijska tradicionalna pijača. Obstajajo tudi posebne hiše jabolčnika in v njegovo čast priredijo celo festival. Seveda piva na najini mizi ni bilo več.

 Sidra vsebuje od 3 do 8.5% alkohola, najina ga je imela 5,8%. Ker je nisva spila le ene steklenice, nama je postajala vse bolj všeč, pa tudi gostje okoli naju so postajali vse boljše volje. Vzrok zakaj se polni kozarec s Sidro le do četrtine je najbrž  v tem, da se vso pijačo, ki je v kozarcu, izpije na dušek. Pravega vzroka čemu tako, ne vem. Ker sem jo sama, takrat še povsem nevešča pitja Sidre, pila po požirkih, tako kot pač pijemo ostale pijače, se je pri najini mizi oglasil prijazen španski par, ki je najino nerodno pitje opazoval pri sosednji mizi in nama s pomočjo prevajalnika na telefonu  predstavil, kako se stvari streže. No, priznam, potem je bila Sidra še boljša. V gostilni seveda nisva nikogar poznala, vendar pa je bilo vzdušje tako sproščeno, da sva se tudi midva počutila zelo prijetno.

Ko sva se zvečer okoli 10 h  vračala iz vaške gostilne, je sonce ravno zahajalo za ponosno vaško cerkvijo, ki jo od ceste ločijo mogočna debla dreves in visoka ograja.

Hotel Casona Selgas je že čakal na naju. Čeprav se dan še ni bil pripravljen posloviti, je bil za naju čas za počitek.

 8.  dan; sreda, 29. junij 2022; Cudillero – Santiago de Campostela; 296 km;

Tudi ta, bolj oblačen in čemeren dan, ko sva se poslovila od Asturije in vstopila v Galicijo, sva se vozila zgolj po lokalnih cestah, avtoceste pa sva dobrosrčno prepustila večjim od naju. Človek se res hitro razvadi, saj sva kar nekako pričakovala, da se bo ponovil včerajšnji sončen in topel dan, ko sva nabirala kilometre okoli Pico de Europa. Pa, saj tudi današnji ni bil slab, le sonce se je skrivalo za vztrajnimi asturijskimi in galicijskimi oblaki, ki niso spustili skozse kaj dosti sončnih žarkov. Torej, povsem običajen dan v teh krajih.

Zbudila sva se, torej, v pokrajini Asturija, v tamkajšnjem mestecu, vasici, kakorkoli, v Cudilleru, mimo katerega ne more noben vodnik, pa tudi noben popotnik, ki se potika po tistih krajih in kaj da nase. Baje naj bi ga ustanovili Vikingi, nekateri prebivalci, pa poleg španščine, še danes govorijo njihov prastari jezik. Če sva včeraj mesto videla iz pristanišča, torej iz morske strani, sva tokratno jutro pričela z daljšim sprehodom do mesta po ozki stezici in po stopnicah, ki so naju pripeljale v njegovo osrčje s pogledom na morje. Ugotavljava, da barvite hiše vpete v strmo pobočje hriba in njihove rdeče strehe vsekakor opravičujejo prepoznavnost mesta.

Poslovila sva se od nastanitve v rustikalnem, a prijetno opremljenem hotelu Casona Selgas. Najin prvi naslednji cilj je bil Cabo Vidio, še ena od spektakularnih razglednih točk, kjer se res lahko naužiješ pogledov na divji Atlantik.

Skoraj neopazno zapustiva severno špansko pokrajino Asturia. Zaradi goratega reliefa, z malo sonca in obilico padavin, je Asturija značilna pokrajina Zelene Španije, pa tudi Costa Verde. Poslikave v tukajšnjih jamah pričajo, da so tod ljudje živeli že v pradavnini. Pomemben vpliv Keltov je še danes čutiti v krajevnih imenih, midva pa sva jih zaznala tudi na nagrobnih kamnih tamkajšnjih pokopališč. Tudi Rimljani so se potikali tod okoli. Dandanašnja Asturija premore okoli milijon prebivalcev, vendar njihovo število  upada, življenjska doba ljudi tega področja pa je krajša od povprečja Španije. Glavno mesto Asturije je Oviedo.

Lepa pokrajina, zaradi svoje oddaljenosti, razen romarjev na Caminu, ne gosti prav dosti tujcev. Kljub temu, ali morda ravno zato, je vožnja po njej prelepa. Res, da so hiše bolj skromne, kot na vzhodu Biskajskega zaliva, pa so vseeno zelo privlačne, posebej še, ker jih krasi nešteto grmov raznobarvnih hortenzij.

Kar tako, neopazno, sva prestopila v Galicijo, skrivnostno pokrajino na skrajnem zahodu Španije. Zaradi odmaknjenosti in težkega življenja, je tudi tod prebivalstvo starejše in se njegovo število ne obnavlja. Ob morju je glavna dejavnost, s katero se prebivalci preživljajo ribištvo, v notranjosti pa kmetijstvo. Tudi Galicijci so potomci Keltov, ki govorijo dva jezika, saj je poleg Španščine, tukaj uradni, tudi njihov galicijski jezik, ki je bolj podoben Portugalščini. Čeprav je Španija od nekdaj branik krščanstva, pa so ravno v Galiciji živi še marsikateri miti in legende iz predkrščanskih časov, zaradi česar pokrajini pripisujejo posebno mističnost.

Galicija je dežela tisočerih rek z obilnimi padavinami. Zime so mile, poletja pa ob morju znosna (do 25 stopinj), v notranjosti pa so temperature tudi višje od 30 stopinj Celzija.  Glavno mesto Galicije, ki ima nekaj manj kot tri milijone prebivalcev, je Santiago de Campostela. In prav to mesto, ki je cilj številnih romarjev, je bil tudi najin današnji cilj. Pravzaprav tudi drugi večji vmesni cilj na najini poti, kajti vsaka pot ima veliko malih ciljev, ki se nizajo iz dneva v dan, velikih ciljev pa je le nekaj. Če je bil San Sebastian  prvi večji cilj na tej poti, so bili poleg njega, na nadaljnji najini poti to še Santiago de Campostela, Porto in Lizbona.

Na jutranjem sprehodu so naju zabavali konji, ki so se pasli ob poti. Konjem na teh koncih ni hudega, saj sva jih  na poti videla precej, ki jim je dopuščeno tako razkošje.

Stezice in stopnice so naju pripeljale v osrčje...

... res slikovitega mesteca,...

... ravno pravšnjega za jutranji sprehod.

 

Predenj se odpeljeva v nov dan, je na motorju  marsikaj za postorit. Potrebno je odkleniti obe ključavnici, izklopiti alarm, pripraviti navigacijo in naložiti prtljago. Tokrat so nama šle na roko zmerne temperature, v visokem, vročem poletju, pa je ravno nalaganje prtljage delo, zaradi katerega se moj šofer, nemalokrat, že na vse zgodaj pošteno preznoji.

Hiše v Asturiji niso tako urejene kot v Kantabriji in Baskiji, jih pa na vsakem vogalu krasijo hortenzije, ki so bile konec junija v polnem razcvetu.

Romarji niso samo pohodniki, lahko so tudi kolesarji. Morda bodo kdaj tak status dobili tudi motoristi...

 

Asturijske kašče. Menda so bile učinkovite v boju proti glodavcem.

Nekatere še služijo prvotnemu namenu, precej  pa so jih obnovili in jim spremenili namembnost.

Proti Cabo Videu.

Spomin na tiste posebne dni, ko sva se vozila tam gori in ko veter v laseh ni bil samo fraza

Strmi klifi v okolici.

Hortenzije, kraljice Zelene Španije...

...polepšajo tudi manj bogate in manj urejene hiše.

Nekatere  izmed njih so res močnih barv, kakršnih pri nas ni najti.

Luarca, eno od živahnejših mest, skozi katera sva se peljala.

 

Sva že v Galiciji. Cilj Playa Catedrais. V njegovi bližini je širok, precej poln kamp. Tudi obisk plaže in okolice je bil upoštevajoč oddaljenost in  odročnost, presenetljivo številčen.

Playa de Catedrales, ali  As Caterais Beach ali pa tudi Svete plaže, so najlepše plaže v Španiji. Razprostirajo se med skalnimi formacijami, posebnih, neponovljivih oblik. Področje je pod zaščito Unesca. Če so na fotografiji plaže z mivko dobro vidne, je to zato, ker je bila v času fotografiranja oseka, le nekaj ur kasneje, ko je prišla plima, se morje dvigne tudi za 4 m in plaže, pa tudi doberšen del skal preplavi voda.

Pa spet dalje, iz kilometra v kilometer, od mesta do mesta, od cilja do cilja. Na Costa Verde je bil to zadnji. Poslovila sva se od Biskajskega zaliva in se zapeljala v zeleno zaledje Galicije.
 

Opaziti je bilo, da je Galicija še za odtenek bolj skromna kot Asturija.

Seveda pa tega za bogato zeleno pokrajino, nikakor ni mogoče reči.

Čas cvetenja kostanja.

 Med ostalo keltsko zapuščino sodijo tudi pokopališča. Ni slučaj, da nagrobnike krasijo križi, ki  so skoraj identični keltskim.

 
Od obale do Santiaga de Campostela je slabih 170 km.

Santiago de Campostela. Ob robu trga, nasproti bazilike, je dominantna, veličastna stavba, ki jo je zgradila Izabela Kastiljska kot hospic za romarje. Danes je večji del poslopja visoko kategoriziran hotel, manjši pa je še vedno hostel, za potrebe romarjev.

Moja tiha želja je bila, da bi se na trg pred baziliko pripeljala z motorjem in se z njim tam tudi fotografirala. Logično je, da je trg zaprt za vsa motorna vozila, zato bodo fotografije dveh motoristov na varnih tleh, s čeladama pod pazduhama, kar zadostovale.

Priznam, da so me obdajali sentimentalni občutki, ko sva si ogledovala trg pred Baziliko in romarje, ki so pravkar zaključili svoj Camino. Kar nekako me je vleklo v čevlje pohodnikov in nehote sem poskušala  podoživljati njihova čustva, ki so jih izžarevali. Koliko veselja in navdušenja je bilo videti na njihovih obrazih. Kot bi se vse prehojene ure, dnevi, vsi žulji, ki so jim oteževali pot, spreobrnili v radost in srečo.

Ko sem se kasneje udeležila maše za romarje, je bilo videti vse kaj drugega. Utrujenost jih je dohitela, vsak je poizkusil najti podporo za utrujeno telo, pa čeprav je bil to le cerkveni steber ali stena. Zatopljeni vsak v svoje misli, težko verjamem, da so zbrano sledili obredu, ki ga po večini tudi niso razumeli, saj je bil v španščini.

Kakorkoli, zdi se, da je prišel čas, ko so se romarji vsak po svoje vračali na prehojeno pot in se najbrž iz srca zahvalili »nebu«, da jim je bilo dano to doživeti.

Čeprav se nikakor nisva merila s pohodniki, pa je bil obisk Santiaga de Campostela tudi za naju, vsekakor, lepo doživetje in nepozaben utrinek v naboru najinih spominov.

 

Romarska bazilika v Santiagu de Campostela

 je posvečena sv. Jakobu, ki za Špance pomeni zaščitnika pred Mavri. Njegove relikvije so v 11. stoletju pokopali v kripti pod oltarjem prve, na tem mestu stoječe cerkve. Jakob, ki goduje 25. julija, je bil prvi od apostolov, ki je umrl mučeniške smrti: leta 44  ga je dal Herod v  Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti. Legenda pravi, da je Jakob pred tem več let preživel na ozemlju današnje Španije in Portugalske, kjer je oznanjal evangelij. Po Marijinem naročilu naj bi se vrnil v Judejo. Po Jakobovi smrti so bile njegove relikvije čudežno prenesene v Španijo in so se pojavile na kraju, kjer je kralj, predvsem v želji združiti Špance v skupnem boju proti nevernikom, muslimanom, dal zgraditi samostan in cerkev.  Prvi je tudi poromal k Jakobovemu grobu. Njegovemu romanju jih je sledilo vedno več, najprej iz  Iberskega polotoka in nato iz cele Evrope. Tako je Santiago postal alternativa romanjem v Jeruzalem in Rim. Zadnje čase je Camino de Campostala znova postal pomembna romarska pot za romarje iz celega sveta. Je tretje največje romarsko središče na svetu, za Jeruzalemom in Rimom in ga letno obišče od 100.000 do 200.000 romarjev. Prvo cerkev so začeli graditi v 11. stoletju in jo gradili 50 let. Arabci so cerkev uničili, a so menda kripto z Jakobovimi relikvijami pustili nedotaknjeno. Na istem mestu je bila potem zgrajena Bazilika, ki je bila posvečena leta 1740. Posebnost bazilike je poleg ostalega velika, 80 kg težka kadilnica, ki se guga sem in tja ter steber za zdravo pamet ob vhodu. Veličastna bazilika ima več portalov in vsak od njih je po svoje imeniten. Bazilika je skupaj s starim mestnim jedrom pod zaščito Unesca.

Jakobova školjka, simbol romanja na Caminu Santiago de Campostela, najde prostor na nahrbtniku vsakega romarja. Razlage njenega pomena so različne. Po prvotni interpretaciji naj bi predstavljala zvezdo, ki je sijala nad Jakobovim grobom, druga pa pravi, da je to pravzaprav sonce, ki je na »koncu sveta« utonilo v morju.
Romanja v Santiago so bila pogosta že v srednjem veku. Iz naše bližine je znano romanje celjskega grofa Ulrika, ki je z mnogoštevilnim viteškim spremstvom odšel na romanje leta 1430. Celo v današnjem času romanje v Santiago de Campostela ni mačji kašelj, v tistih časih pa je takšen podvig,  posebej manj premožnih vernikov, komaj razumljiv. Verniki so tedaj hodili na romanje spomladi, ko je odlezel sneg in se vračali jeseni pred naslednjim snegom. Romali so peš v obe smeri. Ker je bilo romanje zelo izčrplujoče, je marsikdo med romarji tudi omagal. V mestu je bil v te namene Hospic, v katerem so se ljudje pozdravili in odpočili. Če je bilo stanje prehudo, pa so našli večni počitek v romarskem mestu.

V Santiagu de Campostela se združi skupaj več romarskih poti. Najbolj znana je Camino Frances, francoski Camino, tudi med našimi romarji najpogostejša izbila. Izhodišče je na francoski strani Pirenejov v kraju Sint Jean Pied de Port in je dog 780 km.

Camino del Norte, severni Camino, poteka ob Biskajskem zalivu,  je sicer krajši, vendar zaradi gorate konfiguracije terena ostaja najtežji. Začne se v kraju Irun ob francoski meji in je dolg okoli 600 km.

Najkrajša med vsemi potmi je portugalski Camino, ki poteka od Porta do Santiaga in je dolg 230 km, če romar začne romati že v Lizboni, pa je dolg 600 km.

Najdaljši Camino pa se začne v Sevilji in poteka po stari rimski cesti ter v 1000 km doseže Santiago.

1985 leta je Unesco prepoznal pomembnost mreže romarskih poti v Santiago in jih uvrstil na seznam svoje kulturne dediščine. Tudi Svet Evrope je Camino, 1987. leta, zaradi kulturne pomembnosti razglasil  za »Evropsko pot pobožnosti«, kar je pomenilo tudi določen denarni prispevek za urejanje in označevanje poti.

 

9.  dan; četrtek, 30. junij 2022; Santiago de Campostela – Finisterra –Ourense;

V najinem potovalnem načrtu sva si pustila prost dan, ki naj bi ga »porabila« v Galiciji,  kam natančno naj bi naju ta dan vodila pot, pa sva nameravala odločiti na kraju samem.  Ker sva «pravo«, zeleno, gosto poraslo,  Galicijo spoznavala sproti, odločitev ni bila težka. Greva na »konec sveta«. Področje Finisterre in Obale smrti, so še Rimljani smatrali za zadnje kraje na zemlji in zanje je bil to konec sveta. Pravzaprav je tako veljalo vse do odkritja »novega sveta«. Želela sva videti vsaj del razčlenjene obale na skrajnem zahodu Španije, ki je zadnje počivališče v razbitinah čolnov in ladij nudila številnim ribičem in mornarjem, ki niso dovolj poznali morja, ali pa so bili kanček preveč pogumni. Konec sveta, torej. In Finisterra, Finistra, kakor koli že imenujemo rt okoli svetilnika ob istoimenskem mestu, vsakega Camino romarja postavi pred dilemo, ali prehoditi še tistih slabih 80 km, do skrajne točke Evrope, ali svoje romanje zaključiti ob Baziliki sv. Jakoba v Santiagu de Campostela. Glede na številne romarje, ki sva jih srečala v okolici Finisterre bi rekla, da romarji, če je le dovolj moči, volje in časa, podaljšajo pot do morja. Nekateri zaključijo svoj Camino v kraju Noia, kjer z upepelitvijo svojih čevljev, simbolično upepelijo svoje telesne in duševne težave.

Torej sva se tudi midva odpeljala tja dol, na »konec sveta«. Jasno vreme je ponujalo širne razglede po Atlantski obali. Od Finisterre sva še nekaj časa vozila ob Obali smrti, videla le njen manjši del, saj jo sestavljajo številni polotoki, v katere se zajeda moje in je zato vožnja ob njej ovinkasta in počasna. Pri kraju Caldebarkos sva se dvignila v zaledje in po bogato poraščeni Galiciji nadaljevala ponovno v smeri Santiaga de Campostela ter se nekaj pred njim usmerila proti JV, do mesta Ourense. Mesto, ki ga nisva poznala in ne načrtovala postanka v njem, se je zdelo primerno za nočitev pred jutrišnjim naskokom na Portugalsko oz. njeno mesto Porto.

Malce pred deseto dopoldne zapustiva hotel Maxima v Santiagu de Campostla. V prijetnem, sončnem vremenu, pri 15 stopinjah Celzija, se posloviva od mesta, ki ni samo romarsko središče, pač pa se ponaša tudi z ogleda vrednim starim mestnim jedrom, v njem je tudi odlična univerza, katere začetki segajo tja daleč v 16. stoletje. Menda je v mestu tudi bogato nočno življenje, po njem pa vodi tudi vinska pot. O dobri kulinariki mesta pa sva se pretekli večer prepričala tudi sama.

Voziva se po lepih cestah zelene Galicije, proti zahodni španski obali.

Kolesarje srečujeva vsak dan in jih je na cestah po celi Španiji ogromno. Njim je prilagojena tudi tamkajšnja zakonodaja. Kot v še nekaterih evropskih državah, je tudi tu dovoljena vožnja dveh kolesarjev  "vštric" in motorno vozilo jih mora prehitevati tako, kot se prehiteva avtomobil. Če voznik ogroža kolesarja, je zato kaznovan, v kolikor pa to počne namerno, mu grozi tudi zaporna kazen. Uporaba koles je vsaj v velikih mestih spodbujana tudi v smislu varstva okolja.

Santa Comba, malo mestece, nekje na pol poti do Finisterre. Čas je bil, da si nakupiva kaj za pod zob. Tako za vsak primer, če naju popade lakota.

Precej značilen pogled v teh krajih. Kamnita cerkev, pokopališče z nagrobniki, ki jih krasijo keltski križi, hortenzije in oblaki. Lepše bi bilo, seveda, brez avtov...

Proti Cabo Finesterre (Rt Finisterre).

Utrujeni romarji, ki so se odločili, da Camino zaključijo na rtu Finesterre, premagujejo še zadnji klanec. Korak  je kratek in težak.

In tu je prav res konec...

Tudi za naju je dejstvo, da sva se pripeljala do konca Evrope svojevrsten uspeh. Pa sploh še nisva zaključila...

...zato sva se na rtu, na skalah ob svetilniku zadržala kar malce dlje...

Oba sva bila tu, pri bronastem čevlju... 

 

... in se skupaj z ostalimi ozirala tja čez, preko morja.

 

 Še predenj zapustiva polotok Finisterra in se zapeljeva po Obali smrti...

... si privoščiva malico z bogatim razgledom in mistično atmosfero.

 

Costa da Morte (Obala smrti) zavzema vso skrajno SZ obalo Španije, med vasema Muros in Malpica. Ime je dobila po zahrbtni skalnati obali, ki je botrovala številnim brodolomom.  Zadnji večji, posledica katerega je bilo obilno razlitje nafte, se je zgodil leta 2002.

Obala je neposredno izpostavljena vetrovom in valovom Atlantskega oceana, ki tvorijo veliko število na videz prijaznih plaž, ki pa se vselej zaključijo s prikritimi skalami, ki pomenijo veliko nevarnost pomorščakom.

Poleg peščenih plaž in surove skalne obale, so v okolici Finisterre pod Unescom tudi gozdovi z visokoraslimi bori.

Fige niso zaščitene, dajejo pa pridih Sredozemlja.

Po tridesetih kilometrih vožnje po Obali smrti sva se pri Caldebarcosu povzpela v zaledje.  Asturijske kašče sva spoznavala ob Biskajskem zalivu, tukaj pa sva videla, kako  izgledajo galicijske.

Še pogled nazaj na lepo, a hudo nevarno obalo.

Nadaljujeva po zeleni in precej redko naseljeni notranjosti  Galicije.

 

Sem in tja se pojavi tudi kako tradicionalno mesto, a jih ni prav veliko.

Čas je za počitek in osvežitev. Tokrat sva še na poti, torej Coca Cola.

 

Ves čas vožnje po galicijskih gričih so na nebu gospodarili enkrat bolj, drugič manj temni oblaki. Ko pa sva se bližala cilju, Ourensu, se je začelo jasniti in mesto naju je pozno popoldne sprejelo v sončnem vremenu in pri prijetnih 24 stopinjah Celzija. Temperatura, ki je že kar nekaj časa nisva bila deležna in  nama je resnično godila.

Mesto, za katerega doslej še sploh nisva slišala in v katerem sva se znašla povsem po naključju, se je izkazal za zelo očarljivo...

...z značilnimi španskimi trgi...

...s kavarnami, polnimi druženja željnih domačinov. Za Špance še zmeraj veljata dve zlati pravili: druženja in siesta. In obojega se še zelo zvesto držijo.

Soncu se tudi tokrat ni mudilo spat in ko sva si na vogalu najinega hotela Francisko II. ob pol desetih privoščila zadnje pivo, je še dovolj toplo grelo.

https://goo.gl/maps/DvLPjHRh4S9H1TYJ8

KONEC PRVEGA DELA

SE NADALJUJE...

 

 

 

 

 

 

 

 

6.