Do vhoda Turčije
in
vse vmes
Potovanje z motorjem
od 18. junija do 6. julija 2023
Prvi del
Spet je leto naokoli. Pretekla leta sem se dela, beri pisanja, najobširnejšega letnega potopisa lotila že kar prvi dan v letu, tokrat pa so novoletni praznični dnevi že za nami in sem za računalnik sedla "šele" prvi delavnik v novem letu. Morda je tokratno pisanje, te prve dneve in tedne novega leta, o prijetnih, zanimivih dogodkih in številnih novih spoznanjih, ki sva jim bila priča v preteklem letu, beg iz turbulentne sedanjosti, polne poročil o ponorelem svetu in človeškem trpljenju ter nekakšno izogibanje pogledu naprej, na zelo negotovo prihodnost, spremljano z dvema velikima vojnama, kupom manjših spopadov in vedno bolj nepredvidljivimi vremenskimi dogajanji, ki nas vse glasneje opominjajo na vedno bolj očitne okoljske spremembe. Pogled v preteklost se zdi vsekakor varnejši, kot ugibanje o dogodkih, ki nas čakajo v prihodnosti.
V preteklem letu nama je bilo dano videti in doživeti kar nekaj koncev sveta, ki so nama "ležali na duši" že nekaj časa. Najino potovalno leto sva začela sredi meseca februarja, ko naju je v okrilju agencije Oskar odneslo v daljno Azijo, na področje Vijetnama, Kambodže in Tajske. Do prve daljše motoristične zgodbe, ki se nama je pisala po Turčiji, pa sva več časa preživela tudi na biciklih. Že aprila sva izkoristila Brankino rojstnodnevno darilo in ob bivanju v romantičnem Motovunu, nabirala kolesarske kilometre po pomladno prebujajoči se Istri. Komaj teden dni kasneje sva za prvomajske praznike kolesarila malce bliže morju, ko sva se s prikolico za nekaj dni nastanila v Vrsarju, od koder sva biciklirala po priobalnem delu Istre. Kolesarjenje, z obilico ogledov, naju je razveseljevalo tudi v drugi polovici maja in začetku junija, ko sva najino hišo na kolesih zapeljala na Nizozemsko. Zgodbo tega potovanja sem že opisala v predhodnem potopisu. Torej, sva imela 18. junija, dva dneva po Janovem rojstnem dnevu, ki zadnja leta pomeni nekakšen datumski mejnik za začetek najinega zgodnjepoletnega motorističnega potovanja, za seboj že kar nekaj takih in drugačnih poti. Ker je bilo med njimi, zaradi izredno muhastega pomladanskega vremena, še najmanj motorističnih in ker sva nekaj tovrstne kondicije pred tako dolgim potovanjem, kot je pot na vzhod Turčije vsekakor potrebovala, sva zadnji teden pred odhodom opravila nekakšno "preizkušnjo" z obiskom prijateljev na otoku Viru pri Zadru. Motoristična vožnja na morje po lokalnih cestah preko Dolenjske, Like, Plitvic in starega prelaza sv. Rok ter vrnitev po Jadranki do Senja, pa preko Risnjaka in Babnega polja sta potrdili, da je moj šofer še vedno v dobri motoristični kondiciji, najini zadnjici pa sta bili, od kilometrov prevoženih z bicikloma, tudi že utrjeni.
Pot v vzhodno Turčijo, ki jo brez vsakega zadržka lahko imenujem potovanje, je bila najina prioriteta že nekaj časa. Tako so grobo začrtane poti in cilji že čakali v debelem rokovniku, kjer se zbirajo najini še nerealizirani cilji, da dozori čas za njihovo izvedbo. Kak mesec pred odhodom, so v odložišču google maps našli svoje začasno domovanje tudi podrobnejši zemljevidi načrtovanih poti. Branko jih je pred odhodom vnesel še v originalno, še skoraj novo, a skrbno posodobljeno BMW navigacijo, ki je za tako pot nenadomestljiva. Je pa bilo v Turčiji opaziti, da Nemci, najpogostejši uporabniki te navigacije, niso posebej pogosti obiskovalci tistih odročnih krajev, pa tudi Turki, najbrž, niso posebej ažurni pri sporočanju sprememb na cestnem omrežju, Navigacija nama je načeloma dobro služila, a se je tudi v nekaterih, žal tudi ključnih trenutkih, izkazala za precej netočno in pomanjkljivo.
Sestavni del temeljitih priprav na tako individualno potovanje je vsaj delno predhodno spoznavanje zgodovine krajev in področij, ki jih med potovanjem obiščeva. Ko sva se pred leti vozila po zahodni in osrednji Turčiji, vključno s Kapadokijo in glavnim mestom Ankaro, sva spoznavala, v glavnem, otomansko dediščino s poudarkom na muslimanski tradiciji in tragično zgodovino prve svetovne vojne in vojne med Turčijo in Grčijo. Najino potovanje je bilo tokrat, pravzaprav osredotočeno na preostanek te velike države, vzhodno od Kapadokije. Z odkrivanjem zgodovine področja, ki je bil osrednji cilj najinega tokratnega potovanja, pa se je zdelo, da se spuščam v neskončno globel tragičnih usod nesrečnih pripadnikov neturških narodov, ki so bili naseljeni tod že od prazgodovine, pa jih je turška država konec 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja, ne samo oropala njihove države in pripadnosti narodu, v genocidnih dejanjih so jim bila odvzeta tudi življenja. Nekaj tega bom poizkusila predstaviti tudi v svojem pisanju, saj sama sedanjost nekega področja vedno vidim v povezavi z njegovo preteklostjo.
1. dan; nedelja, 18. junij 2023; Kovor - Pirot; 867 km (avtocesta)
Dobra stran potovanj v času, ko se leto približuje svoji polovici in je na obzorju najdaljši dan v letu je tudi to, da se dnevne poti lahko začno že zelo zgodaj in se po potrebi raztegnejo tudi v poznejšo večerno uro. Za poti, na katerih je popotnik sam svoje sreče, beri poti, kovač, je to zelo dobrodošlo. Vožnja ponoči naj bi bila za motoriste bolj izjema kot pravilo, zato je čas najdaljših dni okoli kresa, za naše vrste "rajžarjev", res najbolj primeren.
Doslej je bila na poteh, ki so vodile na jug preko Srbije, najina vmesna postojanka običajno mesto Niš. Tokrat sva se odločila, da pot malce podaljšava. Pred Nišem sva zapustila AC, ki vodi proti jugu, proti Makedoniji in naprej proti Grčiji in se usmerila proti Sofiji. Po tem delu Srbije, proti glavnemu mestu Bolgarije, sva se še ne dolgo nazaj vozila preko globokih in fotogeničnih, a obupno prometno obremenjenih sotesk reke Nišave. Po 800 in še več kilometrih, ki sva jih ta dan že prevozila, nama je bila zato nova, skoraj ravna AC, speljana do bolgarske meje, še kako dobrodošla. Prespala sva v Pirotu, mestu s približno 40.000 prebivalci, ki naju je prav prijetno presenetilo. Rezervirano sva imela v penzionu z zelo izvirnim imenom, "Piročan".
 | |||||
Morda bova nekoč našla odgovor na vprašanje, kaj naju je iz varnega zavetja najinega doma, iz idiličnega zelenega kotička Gorenjske, vedno znova vleklo po svetu. S tem vprašanjem se tisto zgodnje nedeljsko jutro, nekaj minut čez peto, ko sva se zapeljala novim dogodivščinam na proti, vsekakor nisva obremenjevala.
|
... v parku, kjer domačini preživljajo zgodnjepoletno nedeljsko popoldne.
Preko še enega parka se sprehodiva do mestne trdnjave.
Presenetljivo so prav parki rdeča nit tega, nekdaj hudo industrijskega srbskega mesta na jugovzhodu države.
Mestna trdnjava ni zelo velika, ima pa dolgo in dokaj pomembno zgodovino. Zgradili so jo v 14. stoletju, od tedaj dalje pa je izmenično prehajala v turške in srbske roke in mela je vidno vlogo v bitki na Kosovem polju. Svojo prvotno vlogo je trdnjava, ki je v različnih časovnih obdobjih nosila različna imena, danes pa jo imenujejo trdnjava Kale, igrala do prve polovice 20. stoletja. V 80. letih prejšnjega stoletja so jo arheološko raziskali in kasneje tudi restavrirali.
Da je bilo na tem področju živahno zgodovinsko dogajanje že precej pred izgradnjo trdnjave pričajo rimske izkopanine v parku poleg trdnjave.
2. dan; ponedeljek, 19. junij 2023; Pirot - Tuzla (Istanbul) 712 km;
Še en dan, ki je bil namenjen vožnji, ki ji motoristi običajno pravimo "transfer". Tudi tokrat je bila najina pot široka večpasovnica, po večini avtocesta. Na mah sva zjutraj, po novi avtocesti, dosegla srbsko bolgarsko mejo. Ker so mejni prehod ravno prenavljali, je bilo dogajanje tam precej kaotično. Precejšnja kolona pred carino, v kateri so bili predvsem avtomobili turških delavcev, ki so prihajali iz zahodno evropskih držav na dopust v domovino, se je le počasi krajšala. Beganje posameznikov iz kolone v kolono, pa je kaos še povečevalo. Kljub vsemu sva bila preko meje prej kot v uri. Vožnja po bolgarskih avtocestah, speljanih med širnimi polji, nama je že poznana in je kljub precej gostemu prometu, predvsem kamionov, dolgočasna. Novo zame je bilo le to, da so se med polji zorečega žita znašla tudi polja sivke.
Glede na dogajanje na srbsko bolgarski meji sva pričakovala nekaj podobnega ali morda še kaj hujšega na naslednji, bolgarsko - turški meji. Na pretekle izkušnje iz te meje in na kake 4 km dolgo, pred mejo čakajočo kolono kamionov, si nisva mislila, da bova prišla na mejo brez vsakršnega čakanja v koloni. Tudi cariniki za naju niso kazali posebnega zanimanja, zato sva za vse mejne formalnosti porabila manj kot četrt ure. Po tako, za Turčijo prav nenavadno hitrem vstopu v državo, sva bila kar malo zbegana, ko sva se ustavila na širokem platoju za mejnim prehodom, kjer so v nekakšnem zasilnem kontejnerju njihove pošte prodajali avtocestne vinjete. Iz izkušenj sva vedela, da so na njihovih poštnih uradih, kjer se izključno kupijo vinjete, zelo dolge čakalne vrste, saj mora vsak prosilec za vinjeto sam izpolniti obrazec, ki je natisnjen samo v turščini. Zato sva s seboj prinesla preveden vzorec tega obrazca, povzetega iz interneta. Skoraj nihče od potnikov, ki so prešli mejo, malce umaknjenega kioska ni opazil in se pri prodaji vinjet na platoju ni ustavil. Tako je imel prodajalec vinjet dovolj časa, da nama je kar sam izpolnil potreben obrazec za njen nakup. Dobila sva kartico za motorje, ki naj bi jo imel motorist v žepu, cestninska naprava, pa naj bi jo zaznala. Žal pa predvsem starejše naprave te kartice ne zaznajo, zato sva se morala kar nekajkrat ustaviti pri uradniku na stranski cestninski stezi. Na kartico sva naložila za 20 eurov dobroimetja, ki pa je zelo počasi kopnelo, saj so cestnine v Turčiji minimalne. Tako nama je vse do konca na cestninski kartici ostalo še ravno dovolj, da sva si ob povratku "privoščila" prevoz preko dobre tri kilometre dolgega in 15 eur dragega, povsem novega mostu preko Dardanel. Na isti ploščadi za mejo sva kupila tudi turško telefonsko kartico. Bolj za vsak slučaj, predvsem za internetno povezavo, za rezervacijo hotelov, za ogled zemljevidov in ostalih informacij, sva si rekla. Tudi teh 20 evrov, ki sva jih naložila na kartico, je ostalo skoraj neizkoriščenih. Čeprav so bile mobilne povezave preko nje mogoče povsod, tudi na najbolj odročnih koncih vzhodne Turčije, nama je uspelo porabiti le nekaj eurov. Proti pričakovanjem so imeli vsi hoteli, kjerkoli sva prenočevala, odličen WIFI, zato kartice skoraj nisva uporabljala. Najin protokol je bil tak, da sva zvečer določila kraj, kjer bova prenočevala naslednjo noč in moj šofer je na eni od aplikacij, ki jih je naložil že doma, rezerviral hotel. Seveda med njimi ni bookinga, saj ta aplikacija v Turčiji, za namestitve znotraj države, ne deluje.
Prednost tokratne vožnje proti vzhodnemu obrobju Istanbula je bila ta, da sva isto pot prevozila že leta 2018, ko je bil cilj naše grupe motoristov obiskati Gruzijo in Armenijo. Sledila sva (pametnemu) oslu, ki gre samo enkrat na led in sva opustila vožnjo po zahodni avtocesti, ki preči Bospor bliže Marmornega morja, preko mostu sultana Mehmeda in kjer nas je takrat promet v popoldanski konjici v 70 kilometrov dolgi koloni, mlel kaki dve uri. Tokrat sva se brez, da bi bila izpostavljena posebni gneči, zapeljala po vzhodni avtocesti in Bospor prečila preko mostu sultana Selima, le streljaj od Črnega morja. Najino edino tamkajšnje presenečenje je bila cena bencina, ki je bila le okoli eura za liter. Ta cena je kasneje, kot posledica tamkajšnje zelo visoke inflacije, še padla. V času najinega, nekaj manj kot tri tedenskega potikanja tam doli, je tečaj turške lire nasproti euru padel za cca 10%. Cene v lirah so ponekod temu sledile, torej se sproti zviševale, pri bencinu pa se očitno niso tako ažurno usklajevale.
Najin tokratni cilj je bil hotel Petra v predmestnem delu Istanbula imenovanem Tuzla, ki leži 40 km JV od središča metropolitanskega mesta. Najina prva noč v Mali Aziji.
Tudi tokrat je veljalo, rana ura - zlata ura. Že malo čez šesto sva sedla na motor izpred Piročana, ki je na videz izgledal precej "srbsko", vendar pa so bile sobe v nadstropju solidne, wifi pa izvrsten.
Avtocesta, najina današnja usoda. Dolga vožnja, obilo kilometrov, a na srečo precej prazne avtoceste, ki jih v obeh državah v glavnem polnijo le tovornjaki.
Odločila sva se za njihovo najpogostejšo jed šiš kebab. Ime Šiš kebab izvira iz turške besede şiş in pomeni „nabodalo“. Izgleda pa tako, da katere koli koščke mesa in različne zelenjave nanizajo na paličico in spečejo na žaru, saj beseda kebab, ki so jo Turki in Arabci prevzeli od Perzijcev pomeni „zažgati, ožgati“. Za šiš kebab najpogosteje uporabijo jagnjetino, ki jo začinijo z njihovi začimbami, ki so včasih tudi precej pekoče, in vse skupaj spečejo na žaru. Začetki tovrstne jedi segajo že daleč v zgodovino, ko hrane ni bilo na pretek, še posebej ne mesa, in so v kebabu koristno uporabili manjše kose mesa, odrezke in ostanke, ki bi jih mesarji sicer zavrgli. Tako meso so vojaki pripravljali ob večerih tako, da so si na sablje nanizali različne kose mesa in jih nad ognjem tudi spekli. In tako je nastal šiš kebab. Tudi danes je šiš kebab hrana številnih izvedb. Ta večer sva torej sedla za mizo enega od tamkajšnjih značilnih lokalov. Številne jedi na jedilnem listu, ki je seveda izpisan samo v turščini, so si po izgledu pa tudi po imenu, vsaj za nas, precej podobne. Midva sva si zaželela lamb (ovčji) šiš kebab in to ne iz lamb ciger (besedo čiger - džiger sva poznala iz srbščine), torej ne iz jeter. Natakar je prijazno prikimaval in zdelo se je, da mu je vse jasno. Takrat še nisva vedela, kako zaprt narod so Turki in da posledično le redki obvladajo sploh kak izraz v katerem od tujih jezikov, hkrati pa so tudi preponosni, da bi priznali, da jim kaj ni jasno. Zato sva mu zaupala. posebej še, ker sva bila tako blizu Istanbulu, temu velikemu, turističnemu mestu. Izgubljeno s prevodom, bi se lahko reklo, ko sva na mizo dobila ravno tisto, česar nisva želela in za kar sva izrecno rekla, da ne želiva. Bila so to jetra, morda celo ovčja. Nikoli ne bova vedela ali naju natakar ni razumel ali pa so se v kuhinji le želeli znebiti ostankov, ki jih ta dan niso mogli spraviti v promet. Turki so namreč tudi dobri, včasih malce brezobzirni poslovneži. Kakor koli, midva sva jetra na nabodalih pustila nadotaknjena, plačala pijačo in odšla v drugo restavracijo, ker sva dobila naročeno.
3. dan; torek, 20. junija 2023; Istanbul z vlakom (cca 40 km) in peš
Prvotni načrt je bil, da že naslednji dan iz Tuzle nadaljujeva ob Črnem morju proti vzhodu. Vremenske napovedi, ki so na širšem področju, ob južni obali Črnega morja predvidevale slabo vreme, pa so botrovale najini odločitvi, da si vzameva v Tuzli dan premora. Bližina tamkajšnje železniške postaje pa je kar vabila, da sedeva na vlak in se odpeljeva v središče Istanbula. Mesto sva si ob več obiskih sicer že dodobra ogledala, neodkrita nama je bila le palača Top Kapi. A glej ga zlomka, običajno so muzeji zaprti ob ponedeljkih, Top Kapi pa svoja vrata ne odpira ravno ob torkih, tako da Istanbul še vedno, vsaj v tem delu, ostaja najin dolžnik.
Hagija Sofija
Ko je bil Istanbul, takrat imenovan Konstantinopel prestolnica Bizantinskega cesarstva, je bila to zelo bogata in razkošna katoliška cerkev. Začeli so jo graditi za časa vladavine cesarja Justinijana I., leta 532, dokončana je bila v petih letih. V njej se je odvijalo bogoslužje, pa tudi kronanje vzhodnorimskih cesarjev. Po padcu Carigrada leta 1453 je sultana Mehmeda II. cerkev tako navdušila, da jo je preuredil v mošejo in s tem je Hagija Sofija postala najpomembnejša mošeja Osmanskega cesarstva. Po prihodu Kemala Ataturka na oblast in s tem s sekularizacijo države, so jo leta 1935 preuredili v muzej. Julija 2020 je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan podpisal odlok, s katerim je znova postala mošeja. Tako je zdaj uradno nekdanja patriarhalna bazilika ponovno postala Velika mošeja Hagija Sofija.
Velja za eno najlepših zgradb na svetu, zato je vključena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Včasih jo imenujejo celo osmo čudo sveta.
Modra mošeja
Drugo veliko mošejo v Istanbulu, ki stoji nedaleč stran od Hagije Sofije, je zgradil Sultan Ahmed I. v času od 1603 do 1618 in po njem se tudi imenuje. Mošeja, ki je znotraj obdelana z ročno poslikanimi keramičnimi ploščicami, in katere notranjost je tudi mene pred leti enako osupnila, kot veličina mošeje Hagija Sofija. Sultan Ahmed ni bil posebno uspešen vojskovodja in je zato po porazu, ki so mu ga zadali Perzijci želel zediniti Osmansko cesarstvo z izgradnjo nove, veličastne mošeje s petimi glavnimi in osmimi stranskimi kupolami in šestimi minareti. Mošeja je sicer še vedno aktiven verski objekt, v sklopu katerega deluje tudi medresa (verska šola) in bolnišnica in v katerega je dovoljen vstop le spodobno oblečenim turistom. Leta 1985 je bila uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Veličasten vhod v Topkapi.
T. i. "topovska vrata" so stražili policisti, naokoli pa je bilo videti tudi precej vojakov.
Topkapi je v 15. in 16. stoletju služila kot glavna rezidenca in sedež osmanskih sultanov. Sultan Mehmed II. je palačo dal zgraditi 6 let po osmanski zasedbi Konstantinopla leta 1459. Kompleks palače je sestavljen iz štirih glavnih dvorišč in številnih večjih in manjših stavb v katerih se nahaja na stotine soban. V palači je bil tudi harem, v katerem so živele ženske iz sultanove družine. Poleg sultana in njegove družine so v palači živeli tudi vodilni državni uradniki. V 18.stoletju je Topkapı postopoma izgubil svoj pomen, saj so takratni sultani vedno več časa preživeli v svojih novih palačah ob Bosporju. Leta 1856 pa se je sultan odločil preseliti dvor v novozgrajeno palačo Dolmabahçe na evropski obali Bosporja.
Po propadu Osmanskega cesarstva je bila leta 1924 palača spremenjena v muzej, vendar je od leta 2020 na ogled le manjši del palače. Od leta 1985 je tudi palača Topkapi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.
Po tradicionalno hudo obleganih ulicah starega mesta se nameniva ...
...do Velikega bazarja.
Iz osrednje - zlatarske ulice Velikega bazarja naju zanese malce levo in desno v stranske, veliko manj razkošne in svetleče uličice, kjer se prodaja blago vseh vrst. Zaradi omejenih kapacitet najinih motorističnih kovčkov pa kakih velikih nakupovalnih želja nisva imela.
Sicer pa je istanbulski Veliki bazar z 61 pokritimi ulicami in več kot 4000 trgovinami ena največjih in najstarejših pokritih tržnic na svetu. Dnevno privabi med 250.000 in 400.000 obiskovalcev. Leta 2014 je bila z 91.250.000 obiskovalci letno uvrščena med najbolj obiskane turistične atrakcije na svetu. Veliki bazar, ki je bil zgrajen v drugi polovici 15. stoletja, kmalu po osmanskem zavzetju Konstantinopla, velja za eno prvih nakupovalnih središč na svetu.
Bil je čas kosila in skoraj je bilo težko najti prazno mizo.
Moj šofer je izbral nekaj njihovega...
Za zaključek prijetnega dne si omisliva še vožnjo po Bosporju.
Bospor je najožji morski preliv na svetu, ki se uporablja za mednarodno plovbo. Je meja med Evropo in Azijo, v Turčiji pa ločuje Anatolijo od Trakije. Povezuje Črno morje z Marmarskim morjem in naprej prek Dardanel z Egejskim in Sredozemskim morjem. Kot edini prehod med Črnim morjem in Sredozemljem je bil Bospor iz trgovskega in vojaškega vidika vedno pomemben, strateško pomemben pa ostaja še danes, saj je glavna dostopna pot do morja za številne države, vključno z Rusijo in Ukrajino.
.jpg)
.JPG)
.JPG)
Sredi Bosporja na majhnem otočku pa najdemo tudi posebno stavbo, ki se uradno sicer imenuje Leandrov stolp, katerega začetki segajo v 12. stoletje in je imel obrambno nalogo. Skozi stoletja je stolp svojo funkcijo izgubil, okoli njega pa se je spletlo več legend. V Deviški stolp, kot ga sedaj imenujejo, naj bi po eni od legend oče osamil svojo hčer, ki ji je bilo prerokovano, da bo zaradi kačjega pika umrla do svojega 18. leta. Tako je hči na samotnem otoku preživela vse do svojega 18. rojstnega dne, ko ji je oče za darilo prinesel eksotično sadje misleč, da je urok izničen. Ko pa je hči segla po sadju jo je pičila kača, ki se je skrivala v košari s sadjem in hči je umrla v očetovem naročju.
Danes je na Deviškem stolpu restavracija.
Zame je bil Istanbul, po slovensko Carigrad, v zgodovini pa poznan tudi kot Bizanc in Konstantinopel, oziroma Novi Rim, največje mesto v Turčiji, vedno nekolikanj mistično mesto. Velik vpliv na to ima vsekakor roman Pod svobodnim soncem, ob branju katerega sem si v domišljiji povsem po svoje slikala orientalsko barvitost tega mesta. Tudi brez domišlijskega prišepetovanja je Carigrad veličastno mesto. Le malo je mest, ki se po svoji zgodovinski vlogi lahko kosajo z njim, seveda pa je tudi zelo pomembno kulturno, gospodarsko ter finančno središče in edina svetovna metropola, ki leži na dveh kontinentih. V njem živi danes skoraj 15 milijonov prebivalcev, kar je slaba petina vsega turškega prebivalstva. V svoji dolgi zgodovini je bil Istanbul prestolnica Rimskega cesarstva (330–395), Vzhodnega rimskega ali Bizantinskega cesarstva (395–1204 in 1261–1453), Latinskega cesarstva (1204-1261) in Osmanskega cesarstva (1453-1922).
Naključne najdbe so pred kratkim potrdile, da so bile na področju Carigrada prve neolitske naselbine že pred nastankom Bosporja, v 7. tisočletju p .n. š. Med 13. in 11. stoletjem so se na tem področju naseljevala tračanska plemena, prvo mesto pa so tod ustanovili stari Grki v 7. stoletju p. n. š. V 1. stoletju je bil Carigrad priključen Rimskemu imperiju.
Takoj, ko je Konstantin leta 324 v bitki pri Hrizopolisu porazil cesarja Licinija in je tako postal cesar celega Rimskega cesarstva je razkril načrte, da bo na območju Bizanca zgradil novo, krščansko mesto imenovano Novi Rim, neuradno so ga imenovali Konstantinopel in to ime je ohranil do leta 1930, ko so ga preimenovali v Istanbul. Leta 330 so Konstantinopel razglasili za prestolnico cesarstva, ki je kasneje postalo znano kot Bizantinsko ali Vzhodno rimsko cesarstvo. Mesto je sčasoma postalo središče grške kulture in krščanstva. V mestu so zgradili številne javne stavbe in cerkve, med njimi tudi Hagio Sofio (Sveta modrost), ki je bila tisoč let največja stolnica na svetu. Konstantinopel je s svojim strateškim položajem in mogočnim obzidjem dolga stoletja branil Evropo pred osvajalci z vzhoda in prodorom islama. V skoraj celem srednjem veku in delu bizantinskega obdobja je bil največje in najbogatejše mesto na evropski celini, v nekaterih krajših vmesnih obdobjih pa tudi na svetu. V začetku 13. stoletja je bil krščanski svet močno razdeljen na zahodni rimsko katoliški in vzhodni pravoslavni del. Zato so v 4. križarski vojni križarji iz zahodne Evrope aprila 1203 namesto Jeruzalema napadli, oplenili, opustošili in zasedli krščanski Konstantinopel, prestolnico Vzhodnega rimskega oziroma Bizantinskega cesarstva. Križarji so tam ustanovili Latinsko cesarstvo, Konstantinopel pa je postal njegova prestolnica. Takrat je začela njegova moč upadati. Cesarstvo je bilo razdrobljeno na več majhnih državic in je že leta 1261 propadlo, z njim pa so v Konstantinoplu propadle cerkve, obrambni sistem in osnovne mestne službe. Število prebivalcev se je s skoraj pol milijona, kolikor jih je štelo mesto v 9. stoletju, zmanjšalo na vsega 40.000. Mesto je bilo vse bolj oslabljeno in ranljivo. Sredi 14. stoletja je začelo Osmansko cesarstvo na Balkanskem polotoku postopoma osvajati manjša mesta in naselja ter tako Konstantinopel sčasoma odrezalo od zaledja. Leta 1453 se je mesto po osmih tednih oblaganja vdalo osmanskemu sultanu Mehmedu II., ki je Konstantinopel razglasil za novo prestolnico Osmanskega cesarstva, baziliko Hagijo Sofijo pa za cesarsko mošejo. Po padcu Konstantinopla je Mehmed II. takoj začel oživljati mesto. Najprej je iz njega izselil vse krščansko prebivalstvo in v mestu pustil samo Jude, vanj pa je začel vabiti in nasilno priseljevati muslimane, Jude in kristjane iz Anatolije. Obnovil je tudi mestno infrastrukturo in začel graditi Veliki bazar ter palačo Topkapı, Osmani so Konstantinopel hitro pretvorili iz trdnjave krščanstva v simbol islamske kulture. Gradili so cesarske mošeje, katerim so bile pogosto priključene šole, bolnišnice in javna kopališča. Posebno velike umetniške in arhitekturne dosežke so v mestu ustvarili v obdobju Sulejmana Veličastnega (1520-1566). V začetku 19. stoletja se je v cesarstvu začelo obdobje uporov, ki je pripeljalo na prestol naprednega sultana Mahmuda II., ki je začel cesarstvo reformirati po zahodnoevropskih standardih. Zgradili so mostove čez Zlati rog in v 80-ih letih 19. stoletja mesto povezali z evropskim železniškim omrežjem. Leta 1875 so odprli Tünel, eno od najstarejših podzemnih železnic na svetu. Z nekaj zamude so Carigrad pretvorili v evropsko mesto. Kljub velikim naporom za modernizacijo države pa niso mogli preprečiti propadanja osmanskega režima. Na začetku 20. stoletja je država doživela mladoturško revolucijo, ki je odstavila sultana Abdula Hamida II., njej pa je sledil niz vojn, ki so prizadele tudi prestolnico. Zadnja med njimi je bila prva svetovna vojna, po kateri so Britanci, Francozi in Italijani okupirali mesto, zadnji osmanski sultan pa je bil novembra 1922 izgnan. Naslednje leto je bila podpisana mirovna pogodba in priznana je bila Republika Turčija, ki jo je leto kasneje razglasil Mustafa Kemal Atatürk, njen prvi predsednik. Takrat je prestolnica Turčije postala Ankara.
Ko sva se vrnila v Tuzlo, v najin hotel, se je noč že spuščala, na zahodu pod oblaki je rdečkasta zarja
naznanila, da se dan končuje. Ker sva ves dan po malem podlegala skušnjavam in
si s ponujeno ulično hrano sproti tešila lakoto, sva večerjo tokrat izpustila. Zaželela pa sva si, kaj
drugega kot, pivo. Nobena o številnih okoliških restavracij te pregrešne pijače ni ponujala, saj so jogurt
in obilica pretirano sladkih pijač tisto, po čemer Turki posegajo ob obrokih. Še predenj sva doma
sedla na motor sva vedela, da se bova morala v Turčiji, zaradi močne islamistične vere in načel korana, od alkohola in seveda tudi od piva za nekaj časa posloviti. Toda ne še nocoj. Par korakov od hotela sva našla zakotno trgovinico v kateri so prodajali vse
vrste alkohola, od žganih pijač do piva. Skoraj "pretihotapila " sva v hotel nekaj piva, ki
nama je po precej vročem in razgibanem dnevu še kako prijalo.
Sva pa ta večer začela z obredom, ki sva ga gojila skoraj ves čas najinega potepanja po Turčiji, vse
dokler nisva ugotovila, da so se najine motoristične hlače v pasu sumljivo zožile. Ta večer in še skoraj vse
naslednje, sva dan zaključila z obiskom slaščičarne in si ga posladkala z raznimi včasih boljšimi,
drugič pa za najin okus malce manj dobrimi, baklavami.
4. in 5. dan; sreda, četrtek 21. in 22. junija 2023;
Tuzla (Istanbul) - Samsun; 697 km
Nadaljevala sva pot proti vzhodu. Vzdolž črnomorske obale, vendar ne povsem ob njej, sva se po avtocesti, speljani po precej neposeljenih, a naravno očarljivih predelih, peljala proti Samsunu.
Tudi to cesto sva poznala, saj sva se tudi tod vozila na poti v Gruzijo. In tudi takrat smo prenočevali v Samsunu le, da smo si prenočišče poiskali v kampu. Prometna gneča je bila zjutraj, ob izhodu iz mesta precejšnja, a sva glede na pretekle izkušnje sklepala, da se bo promet kmalu umiril. Vozila sva se že precej dolgo, promet pa se ni in ni razredčil. Jasno je postalo, da je tudi tu promet veliko gostejši, kot je bil pred petimi leti in kot se ga spominjava midva. V objemu velikih tovornjaških mrcin sva vozila vsaj slabo tretjino poti, vse do avtocestnega odcepa proti jugu, proti Ankari. Od tam dalje je bilo prometa manj in vožnja bolj umirjena. So se pa občasno prikradli na nebo hudo črni oblaki in upala sva, da ne bo začelo deževati. Ravno na tem področju med Črnim morjem in Anatolsko visoko planoto je namreč vreme zelo nepredvidljivo. Konec julija 2018, ko smo motoristi "osvajali" ta področja, nas je vreme precej hecalo, saj smo na tem odseku vsaj petkrat nase navlekli dežnjake in jih prav kmalu spet slekli. Tokrat sva imela srečo. Oblaki so se samo prikazali na nebu, slačenje in oblačenje pa nama je bilo prihranjeno.
So pa vremenske napovedi kazale, da se še ta in naslednja dva dneva na področju vzhodne Anatolije in Črnomorske obale vreme ne bo stabiliziralo. Ker na višini 2.000 m in več motoristična vožnja v slabem vremenu ni preveč mikavna, sva se odločila, da en dan ostaneva v Samsunu, ki ima kot turistično mesto ob Črnem morju najbrž kaj ponuditi. Ker je mojega šoferja tudi nekolikanj izdalo zdravje, je bil dan počitka toliko bolj dobrodošel.
Tovornjaki so se razredčili, večino se jih je usmerilo proti jugu, do Samsuna pa je še precej kilometrov.
Ko se peljeva proti vzhodu zeleno, s sredozemskim rastjem poraščeno pokrajino spodrivajo vedno bolj pustinjski hribi.
Naselij je komaj za vzorec, še ta so majhna, le z nekaj hišami.
Zavijeva proti severu, počasi se bližava Črnemu morju, s tem pa je tudi vreme,
na srečo, vse spodbudnejše.
Na prehodu iz planote proti morju kraljuje pustinja.
...na plažo.
Ura je bila že pozna in kopalcev ni bilo več...
...so pa obiskovalci v zatonu dne pričakovali sončni zahod.
V enem od številnih lokalov si privoščiva večerjo, eno med okusnejšimi na poti.
Vzdolž obale so nanizani številni lokali, v katerih pa pivo in alkohol na sploh, ni tabu tema. Samsun je poleg ostalega tudi zelo turistično mesto. Počitnice tod preživlja manjšine domačih gostov, v glavnem pa se v lokalih sliši ruščina. Ker pa so Rusi ljubitelji žlahtne kapljice v vseh njenih oblika, turistom pa je potrebno ponuditi tisto, za kar so pripravljeni plačati, tudi v tako ortodoksno muslimanski državi, kot je zadnja leta Turčija, zamižijo na eno oko.
Nekaterih turških navad res nisem razumela. Mednje sodi tudi tale zgodba.
Drugi dan najinega bivanja v hotelu se je že kmalu po zajtrku v preddverju znašla tale torta, bogata poročna torta. Kar me je čudilo je bilo to, da je bilo vse, kar se vidi na sliki umetno. Cvetje je bilo plastično, torta pa se zdi, je bila iz kartona, vsekakor ni bila pristna in ni bila užitna. Še predenj se je zvečerilo in so se začeli zbirati gostje...
...pa je torta izginila, oglasila se je tradicionalna glasba in zgodila se je ohcet. Po naravi sem radovedna in želim priti stvarem do dna, a vloga tiste "umetne" torte mi še danes ni jasna. Smiselna se mi zdi le razlaga, da je bila torta le nekakšna najava in promocija bodočega poročnega slavja.
Mesto Samsun leži ob Črnem morju in je največje turško črnomorsko pristanišče. Razvil se je iz antičnega grškega mesta in danes šteje skoraj 800.000 prebivalcev. Mesto je pomembno gospodarsko in univerzitetno središče. V njem je 19. maja 1919 Mustafa Kemal Ata Turk začel vojno za neodvisnost od zaveznikov.
6. dan; petek, 23. junija 2023; Samsun - Trabzon; 335 km;
Dan počitka v Samsunu je bil povsem dovolj, da naju je, kljub ne zelo spodbudni vremenski napovedi, vleklo naprej. Odločila sva se, da ta dan odvoziva nekaj krajši del poti, torej le kake 350 km dolg odsek, ki poteka ob črnomorski obali do mesta Trabzon. Tam se cesta začne vzpenjati v hribe, za katere pa sta bila še vedno napovedana dež in slaba vidljivost, ki pa nikakor nista dobrodošel sopotnik motoristične vožnje, zato sva se nameravala v te kraje odpeljati naslednji dan. Spogledovala sva se s pomislijo, da bi si spotoma ogledala še stari grški pravoslavni samostan Sumela, ki tudi domuje v hribih nad Trabzonom. Grozeči oblaki ki so se podili po tamkajšnjem hribovju in so sem in tja pljusknili prav do morske obale, tako da je tudi naju ta dan tam doli malce "opralo", so nama preprečili uresničitev teh načrtov. Tako sva ostala pri prvotno načrtovani poti, čim prej doseči mesto Trebzon.
Izpustila sva zajtrk in ob 7h sva že sedela na motorju. Kljub neobetavnim napovedim je bilo jutro jasno in s 25 stopinjami nenavadno toplo. Po izračunu navigacije naj bi bila na cilju v Tabzonu že pred poldnevom, kar nama je po svoje ustrezalo, saj sva si namenila popoldne ogledati mesto.
Ko sva se zjutraj peljeva po samsunški promenadi, je bilo še vse mirno, le sem in tja se je na obali našel kak osamljeni sprehajalec.
V starejšem delu mesta, blizu glavne ceste, ki naju pelje proti vzhodu gospodari velika mošeja. Zapuščava Samsun.
Kot parki urejene zelenice med voznimi pasovi in cvetoče hortenzije na njih pričajo o pogostih padavinah na tem področju.
Ceste so lepe in na njih promet ni preveč gost, potekajo večji del ob obali...
...le sem in tja se nekoliko oddaljijo od nje. Takrat se cesta nemudoma vzpne v hrib, saj je ravninski del ob južni obali Črnega morja zelo ozek.
Bolj ali manj strma pobočja so porasla z lešniki.
Nebo se je to dopoldne kar nekajkrat hudo kujalo, pod streho pa naju je s svojo mokro pošiljko prepodilo le enkrat. Pa še takrat je bil čas za počitek in malico, tako da sva jo pravzaprav dobro odnesla.
Nočitev sva rezervirala v Grand hotelu Rio, ki nama je bil všeč predvsem zato, ker je bil od središča mesta oddaljen le dobra dva kilometra, torej dosegljiv tudi peš. Hotel je bil v resnici zelo soliden. Edino, kar me je skrbelo, je bila njegova soseska. Poleg hotela so bile tam v glavnem stare, slabo vzdrževane stavbe, v katerih so se mali obrtniki ukvarjali s svojimi rokodelskimi dejavnostmi.
Motor sva parkirala na nasprotni strani ceste ob receptorjevim izrecnem zagotovilu, da je tam povsem na varnem. Dve ključavnici in lasten alarm motorja pa so bili vseeno aktivirani.
Čeprav sva vedela, da je Turčija v tem smislu res varna dežela, pa na kraju samem to kar nekako težko ponotranjiš.
Dva kilometra hoje in pred nama se nepričakovano razpre, skoraj bi lahko rekla, najprijetnejše mesto na najini tokratni motoristični dogodivščini.
Središče mesta je zaprto za promet. Ulice so spremenjene v sprehajališča, okrašena s cvetjem.
Kavarne in restavracije privabljajo mimoidoče.
Senca in spokojnost se najdeta v parku...
...druženja pa na klopeh ob njem.
Hrane je dovolj na vsakem koraku.
Cene pa smešno nizke. (1 Eur = 32,5 TL)
Tudi midva sva se najedla in v njihovi tradicionalni kavarni popila pravo turško kavo.
Tudi tokrat sta šli z nama v hotel poleg sadja tudi konkretni porciji baklave.
Za njihov tradicionalni kruh imenovan Vakfıkebir ekmeği (velik podeželski kruh) pa ni bilo več prostora, ne v vrečki ne v želodcih.
Predenj zaspiva si ne morem kaj, da nebi še enkrat pogledala skozi okno, če je z motorjem vse v redu. Ko danes, z distance podoživljam tole svojo skrb, se mi zdi povsem nepotrebna, a ko si takole individualno na poti, se počutiš ranljivejši, kar včasih privede tudi do pretiranih skrbi.
Mesto Trabzon, ki na prijetni poziciji ob turški črnomorski obali premore danes približno toliko prebivalcev kot Ljubljana, je glavno mesto istoimenske province. Mesto je v zgodovini našlo pomemben položaj na svilni poti. Že od nekdaj je bil Trabzon talilni lonec kultur, religij in jezikov. Na tem področju so se srečevale gruzijska, grška, armenska in turška kultura. Trabzon je bil vedno vstopna vrata na SV proti Kavkazu in na JV
proti Perziji. Kot pomembno pristanišče je bil že v srednjem veku osrednje izhodišče za
trgovanje s temi področji. V 13. stol. so Gruzijci tod celo ustanovili trabzonsko
cesarstvo.
Danes je turška črnomorska regija, s poudarkom na okolici Trabzona, največja svetovna proizvajalka češenj in lešnikov, v obsežnih hribovitih področjih nad obalnim Trabzonom pa pridelajo ogromne količine čaja. Morje v okolici Trebzona je bogato z ribami, saj tam ulovijo in predelajo kar 20 % vseh rib v Turčiji. Prav zato je tudi regionalna kuhinja močno odvisna od rib,
zlasti od hamsija (svežih inčunov). Tako pravijo uradni viri in statistika. Enako velja tudi za ovčetino, ki naj bi bila zelo pogosto na meniju turških restavracij. Najine izkušnje pa so take, da o kakršnih koli ribah v Trabzonu ni bilo ne duha ne sluha, pa tudi ovčetina je na krožnikih turških restavracij bolj izjema, kot pravilo.
7. dan; sobota, 24. junija 2023; Trabzon - Erzurum; 288 km;
Tudi ta dan sva najino motoristično zgodbo začela precej zgodaj, že pred 8 uro. Ker sva po naravi "jutranjika" z veseljem izkoriščava junijske zgodnje sončne vzhode, ki naju spodbujajo, da se že precej zgodaj odpeljeva novemu dnevu naproti. Tako so pred nama dooolgi dnevi, ko si lahko privoščiva vožnjo brez časovne stiske, vsako popoldne pa nama ostane še dovolj časa za raziskovanje kraja, kjer se mudiva.
Ta dan je merilec zabeležil celo manj kot 300 prevoženih kilometrov, pa je bilo motorističnih užitkov za en dan več kot dovolj. Kakih 60 km sva še vozila po štiripasovnici ob morju, nato pa po eni od več opcijskih cest zavila proti jugu, kar je v tem primeru pomenilo v hribe, na Anatolsko planoto. Pravzaprav se je šele tukaj začela najina tokratna motoristična avantura, zaradi katere sva se sploh znašla tam daleč v Mali Aziji. Od tam dalje sva se tudi podala v neznano, saj sva vse poti do Trabzona že prevozila in jih tudi poznala. Za vožnjo proti Osrednji Anatolski planoti sva izbrala cesto D 925, ki se nama je zdela po razgibanosti najbolj primerna in sva ji sledila skoraj do tokratnega dnevnega cilja, do mesta Erzurum. In odločila sva se pravilno, saj sva bila nagrajena z lepo vožnjo in osupljivimi razgledi. Cesta na začetku teče po soteski, vzporedno, a v nasprotni smeri kot potok Creek Cokor, med strmimi zelenimi pobočji, na katerih domačini gojijo čaj. Počasi a vztrajno se cesta vzpenja. Ovinki so lepo speljani in skoraj mimogrede sva se pripeljala na višino 2 tisočaka in več. Prečila sva, če me spomin ne vara, tri prelaze višje od 2.000m. Tako visokih, pa tudi mnogo višjih težko prehodnih prelazov je bilo do nedavna precej več, vendar so nekatere med njimi premostili s predori. Res čudovita pot vse do Visoke planote osrednje Anatolije, kjer je na višini skoraj 2.000 m široko razprostrto mesto Erzurum.
Seveda je motor, tako kot midva, noč mirno preživel in naju naslednje jutro po malce neugledni ulici odpeljal v nov dan.
Po poznani štiripasovnici ob črnomorski obali sva se peljala do mesta Rize.
.JPG)
Ko sva zavila proti jugu je bilo takoj videti, da se življenje tod vrti okoli čaja.
Ravnina se hitro prelevi v hribovito pokrajino, čaj pa zarašča vsako rodovitno plat zemlje...
...tudi na najbolj strmih pobočjih, kjer obdelava in obiranje nikakor nista enostavni.
Po potrebi, v korist čajnih nasadov, krčijo tudi gozdove.
Cesta ni slaba, je pa dvopasovnica in na nekaterih odsekih se že pripravljajo, da bodo zgradili še dodatna pasova, ponekod pa visoki betonski stebri nakazujejo, da bodo globeli, po katerih danes poteka cesta premostili z visokimi viadukti.
Po pobočju pa so še vseeno razmetane posamezne hiše.
Na 2.200 naju pred predorom pozdravijo kravice. Prav nič se ne bojijo, čuti se, da so tu one gospodarice.
In kakšen predor, dolg kar 14 kilometrov. Ne upam si misliti kakšen direndaj bi bil pri nas, če bi gradili takšen objekt.
Ko ga prevoziva se ustaviva, da malce predahneva in si "priveževa dušo".
Parkirava poleg še ne povsem dograjene džamije. Sprašujeva se komu bo namenjena. Naselij tukaj ni, prometa pa strašljivo malo.
V trgovini se je dalo kupiti najosnovnejše dobrine, poudarek pa je bil na prodaji medu, pakiranega na vse mogoče načine. Medu je v teh krajih res veliko in o njegovi visoki kakovosti ni dvoma.
.JPG)
... in vse bliže oblakom.
Blagi spust za kake 300 m. Zdi se kot, da se voziva po dolini, v resnici pa se sva na višini okoli 2.000 m.
Preživetje v tej idilični pokrajini vsekakor ni lahko. Mama z malim sinkom, očitno, nabira zelišča...
in takojšen spust v dolino pred še zadnjim vzponom...
... na prelaz Dallikavak, kjer na 2349 metrih visoko oblaki skoraj poljubljajo zemljo.
Za spomin. Ja tudi tukaj sva bila, ja tudi to si prevozil.
Anatolija je skupno ime za celotno področje Turčije, ki se nahaja v Mali Aziji, medtem ko evropski del Turčije imenujejo Vzhodna Trakija. Anatolijo sestavljajo del okoli Marmarskega morja in Egejskega morja, Sredozemsko področje in področje ob Črnem morju ter Anatolska planota, ki je razdeljena na Osrednjo Anatolijo (Kapadokijo), Vzhodno Anatolijo in Južno Anatolijo.
Obiskovalca sprejme urejeno mesto, s številnimi parki in dobro infrastrukturo. Je pa to tudi zelo tradicionalno mesto z močno muslimansko noto. Razumljivo je torej, da je poskrbljeno, da se trenutni "ljubljeni vodja" čim bolj pogosto smeji iz vseh vrst panojev. Zdi se, da Erdogan zelo uspešno gradi svoj kult osebnosti in da bo kar kmalu zamenjal starega - Ataturka.
Za Erzurum je značilno, da se je v dobrih desetih letih število prebivalstva več kot podvojilo, tako da današnji Erzurum šteje 770.000 prebivalcev.
Veselila pa sva se tudi počitka v zelo lični hotelski sobi.
Erzurum je bil v zgodovini mesto na karavanski poti iz Anatolije v Iran, že od antike je bil zato glavno trgovsko in vojaško središče tega področja. Danes je v Erzurumu glavna železniška postaja na poti med Ankaro in Iranom. Tudi sicer je mesto infrastrukturno križišče z dobro avtobusno povezavo z vsemi večjimi turškimi mesti, hkrati pa je glavna železniška postaja za Anatolijo. Mestno letališče ima drugo največjo
vzletno stezo v Turčiji. Tu se zaključi južno kavkaški plinovod, načrtovan pa je tudi
plinovod Nabucco. S tem bi lahko zaključila zgodbo tega dne in končala pripoved o mestu Erzurum. Pa je ne bom.
Ko sem lansko pomlad pripravljala gradivo za najino potovanje v vhodno Turčijo, nisem kaj dosti vedela o kruti zgodovini tistih krajev. Večkrat kot za genocid nad Armenci sem slišala za genocid nad Kurdi. Ko pa sem začela raziskovati zgodovino vzhodne Anatolije, se mi je odprla Pandorina skrinjica nasilja, umorov, genocida in nepopisnega trpljenja, ki so ga bili deležni pripadniki armenske narodnosti. Vse to je privedlo do popolnega iztrebljenja naroda oz. do popolnega etničnega očiščenja Armencev na tem področju. In prvo mesto na najini poti, kjer se je zgodil tak genocid je bilo prav mesto Erzurum. Tukaj sta se v začetku 19. stoletja za prevlado nad mestom in njegovo okolico bojevali Perzija in Otomansko cesarstvo, od tridesetih let dalje pa sta si to področje izmenično podrejali Rusija in Otomani. 1878 je z mirovno pogodbo Erzurum dokončno pripadel Otomanom. 1894 leta je prišlo do prvih množičnih pobojev Armencev v Erzurumu. Drugi, še mnogo večji val pobojev pa se je zgodili leta 1915, ko je bilo 40.000 Armencev odvedeno iz mesta in pobitih. Njihove kulturne ustanove, vključno s cerkvami, klubi in šolami, so bile izropane in uničene. Ko so ruske sile leta 1916 zasedle Erzurum, je bilo od vseh 40.000 tamkaj živečih Armencev preživelih le še 200.
Erzurum je pa bil, torej, le prvo mesto na najini poti, v katerem je bil izveden popoln genocid in etnično čiščenje nad Armenci, saj sem pri raziskovanju večine obiskanih mestih vzhodne Anatolije naletela na podobne ponavljajoče se zgodbe, v katerih so se pred mano razgaljale neverjetne številke trpečih, mučenih in umorjenih. To se me je dotaknilo do te mere, da sem se med najinim potovanjem večkrat vprašala ali danes tamkajšnji prebivalci vedo, koliko trpljenja je vsrkala vase zemlja na kateri živijo. Glede na aktualno turško politiko, o tem zelo dvomim. Vsekakor pa so nova spoznanja s katerimi sem bila soočena pripeljala do tega, da vem, da moj potopis nikakor ne bo popoln, če v njem ne bom malce več pozornosti namenila tudi Armenskemu genocidu. Najprej z bolj splošnim opisom, kasneje pa se bom vračala nanj tudi ob opisu posameznih mest. Morda se tak način ne sklada ravno z dandanašnjim načinom spoznavanja tujih krajev, vendar pa sem sama prepričana, da je pogled na sedanjost kraja, ki ga obiščem, brez poznavanja njegove preteklosti, kot pogled na hišo brez temeljev.
Armenija
je v svoji zgodovini preživela veliko osvajanj in življenja pod nadvladami različnih tujih ljudstev. Armenci so v začetku 19 stol. živeli v napol fevdalnih razmerah (pod kurdskimi grofi, veleposestniki) in so se
pogosto srečevali s prisilnim delom, nezakonitim obdavčenjem in zločini zoper
njih, vključno z ropi, umori in spolnimi napadi, ki niso bili nikoli kaznovani. Leta 1839 je otomanska vlada izdala vrsto reform za centralizacijo oblasti in izenačitev statusa otomanskih
podanikov ne glede na vero. Reformam so islamska duhovščina in muslimani
nasploh močno nasprotovali in so ostale večinoma le mrtva črka na papirju.
Sredi 19. stol. so Otomani ukinili kurdske emirate (pol samostojne grofije) in
otomanska vlada je začela neposredno od armenskih kmetov pobirati davke, ki so
jih prej plačevali le kurdskim veleposestnikom. Življenje Armencev se je takrat zelo poslabšalo, morali plačevati dvojne davke, poleg osrednji Osmanski oblasti so jih plačevali tudi Kurdom, ki so nadaljevali
z njihovo nezakonito izterjavo. Po rusko – turški vojni se
je na področje, kjer so živeli Armenci priselilo tudi veliko muslimanskih beguncev. Takrat je bilo Armencem odvzeto
veliko zemlje, ki je bila razdeljena med na novo priseljene begunce. 300.000 ruralnih Armencev je zato zapustilo Turčijo, nekaj pa se jih je preselilo v mesta. V tem času so ustanovili tudi svojo politično stranko. Odločilna zmaga Rusije
v vojni 1878 - 79 je prisilila Otomansko vlado, da se je pod mednarodnim pritiskom na Berlinskem kongresu strinjala, da bo izvedla reforme in zagotovila fizično varnost Armencem na njenem ozemlju. Tudi tokrat se ni zgodilo nič, razmere so se za Armence le še poslabšale.
V tistem obdobju, okoli leta 1890, je v Otomanskem cesarstvu živelo okoli 2,5 milijona Armencev, od katerih jih je bila večina vernikov armenske katoliške ali armenske pravoslavne cerkve. Rusija je Armence vzpodbujala v njihovih zahtevah po avtonomiji, saj je želela oslabiti Otomanski imperij, da bi zavzela Istanbul. Oblasti so začele
Armence dojemati kot grožnjo in leta 1891 so ustanovili polke Hamidiye (lahke oborožene konjenice) iz kurdskih plemen, ki so nekaznovano delovali proti
Armencem. Zaradi vse hujšega kurdskega nasilja nad Armenci, podpihovanega s strani Otomanske vlade, pa tudi zaradi povišanja davkov, so Armenci začeli vstajo, ki se je zaključila v letih 1895 in 1896 z obsežnimi pokoli vsaj 100.000 Armencev, ki so jih izvajali
otomanski vojaki in kurdske paravojaške enote. Veliko prebivalcev armenskih vasi je bilo
prisilno spreobrnjenih v islam ali prisiljeno izseljenih, njihovi domovi pa požgani. Poleg
vojaških pobojev s strani države so obstajali tudi poboji, ki so jih vodili
lokalni muslimanski voditelji. Dve leti pozneje so armenski revolucionarji zasedli Otomansko banko v Istanbulu, da bi s tem pritegnili pozornost mednarodne javnosti. Združbe muslimanskih Turkov (vloga države pri tem še danes ni razjasnjena) so posledično pobile okoli 50.000 Armencev. To je bil le prvi del genocida proti Armencem in je skupaj terjal življenje okoli 150.000 Armencev.
Drugi del armenskega genocida pa se je zgodil med prvo svetovno vojno.
Takrat je otomanska vojska z invazijo na
rusko ozemlje poskušala obkoliti rusko kavkaško vojsko. V bitki pri Sarikamišu, od decembra 1914 do januarja 1915, so bili Turki, nepripravljeni na težke zimske razmere, poraženi in
izgubili so več kot 60.000 mož. Umikajoča se otomanska vojska je uničila
na desetine armenskih vasi v V
Turčiji in pobila njihove
prebivalce. Za poraz so javno okrivil Armence, za katere so trdili, da so
se aktivno postavili na stran Rusov. V resnici je šlo le za nekaj lokalnih incidentov, saj so nekatere armenske paravojaške enote res sodelovale z Rusi in bilo je tudi nekaj manjših pobojev muslimanov. Vendar pa so Turki z zvračanjem krivde za poraz na Armence močno pretiravali. Je pa to privedlo do okrepitev že prej obstoječih prepričanj o
armenski izdaji, kar je vzpodbudilo močno paranojo med voditelji, da se načrtuje usklajena
armenska zarota proti imperiju. Preslišana so bila nasprotnih poročila, da je bila večina Armencev v resnici lojalnih in
miroljubnih. Med vladno elito je veljalo tudi zmotno mnenje in paranoičen strah, da si želi Anatolijo prisvojiti Rusija. Na vladi je tako padla odločitev, da je za rešitev imperija potrebna popolna odstranitev Armencev. Šlo je za t. i. »dokončno rešitev armenskega vprašanja«.
Tako je Otomanska oblast februarja 1915 vseh 60.000 mobiliziranih armenskih vojakov, ki so sodelovali v okviru njihovih vojaških sil, zaprla v delovna taborišča. V izvajanju genocida odvzeti armenski domovi,
podjetja in zemlja so bili prednostno dodeljeni muslimanom izven imperija,
nomadom in približno 800.000 (večinoma kurdskim) osmanskim podložnikom,
beguncem, razseljenim zaradi vojne z Rusijo.
Genocid je potekal tako, da so moške običajno usmrtili takoj. Trupla so odlagali v reke, kar je bilo za oblast poceni in učinkovit način, vendar je to povzročilo obsežno onesnaženje rek v spodnjem toku. Občasno je po Tigrisu in Evfratu plavalo toliko trupel, da so blokirala reki, ki ju je bilo treba očistiti z eksplozivom. Razpadajoča trupla so obtičala ob rečnih bregovih, spet druga pa so priplavala prav do Perzijskega zaliva. Reke so ostale onesnažene še dolgo po pokolih, kar je povzročalo v tistem obdobju, v spodnjem toku hude epidemije. Na desetine tisoče Armencev je umrlo kar ob cestah, njihova trupla pa so na hitro pokopali ali, jih še pogosteje, preprosto pustili ob cestah. Otomanska vlada je, sicer, ukazala čimprejšnjo odstranitev trupel, da bi preprečila kakršnokoli fotografsko dokumentacijo, vendar pa teh ukazov niso v celoti upoštevali in povsod trupla niso bila odstranjena.
Ženske in otroci, ki jih za razliko od moških niso takoj pobili, so predstavljali veliko večino beguncev. Podvrženi so bili težkim pohodom po goratem terenu brez hrane in vode. Tiste, ki niso mogli dohajati kolone, so pustili umreti ali so jih pazniki ustrelili. Leta 1915 so deportiranci v poletni vročini prehodili 1000 kilometrov skoraj brez hrane in vode, ko so bili prisiljeni v t. i. "marš smrti" v sirsko puščavo. Mnogi med njimi so bili na poti v 25 koncentracijskih taboriščih, postavljenih v sirski puščavi. posiljeni, mučeni in ubiti Najbolj zloglasno taborišče je bilo De Zor, kjer je bilo po ocenah ubitih 150.000 Armencev. Obstajala je razlika med konvoji iz vzhodne Anatolije, za katere se poroča, da so bili skoraj v celoti uničeni, kar pomeni, da so ljudje v njih pomrli že med potjo v sirsko puščavo. Deportiranci v konvojih z zahoda so bili po večini tisti, ki so pot preživeli in dosegli Sirijo. Vendar pa so leta 1916 izvedli tudi poboj tistih Armencev, ki so preživeli taborišča v Siriji. V izogib smrti so se nekateri Armenci lahko prostovoljno islamizirali. Islamizacija je bila sicer najbolj izvedljiva priložnost za preživetje, je pa, upoštevaje dejstvo, da je bila Armenija prva država na svetu, ki je v 3. stoletju sprejela krščanstvo kot državno religijo, pomenila kršitev armenskih religioznih, moralnih in družbenih norm. Tudi oblast je dovoljevala islamizacijo le omejenega števila Armencev, le do skupnega števila 5 - 10% populacije. V glavnem so bile to ženske, ki so jim dovoljevali, da se poročijo v muslimanska gospodinjstva, a so se morale spreobrniti v islam in se odreči svoji armenski identiteti. Nekatera raziskave trdijo, da ima vsaj 2 milj. Turkov starše armenskih korenin. Mlade ženske in dekleta so si pogosto prisvojili kot hišne služabnice ali spolne sužnje. Fantje so bili ugrabljeni, da so delali kot prisilni delavci za muslimanske gospodarje. Nekatere otroke so prisilno zasegli, druge pa so starši prodali ali se jim odrekli, da bi jim rešili življenja. Ustanovljene so bile tudi posebne državne sirotišnice s strogimi postopki, v katerih so svojim varovancem, armenskim otrokom, odvzeli njihovo identiteto. Večina armenskih otrok, ki so preživeli genocid, je v življenju preživljala izkoriščanje, težko delo brez plačila, prisilno spreobrnitev v islam in telesne in spolne zlorabe. Armenske ženske, ujete med potjo, so končale v turških ali kurdskih gospodinjstvih. Posilstva, spolne zlorabe in prostitucija armenskih žensk so bila zelo pogosta. Za armenske ženske, ki so se poskušale izogniti spolnemu nasilju, je bil samomor dostikrat edina alternativa. Pogosto so bili deportiranci v Damasku goli prodani kot spolni sužnji, kar je predstavljalo pomemben vir dohodka za žandarje in druge spremljevalce konvojev. Nekateri so bili prodani na arabskih suženjskih trgih muslimanskim romarjem na hadžu in so končali daleč v Tuniziji ali Alžiriji.V obeh obdobjih izvajanja genocida je bilo ubitih 1,500.000 Armencev, preživeli pa se niso mogli vrniti domov. Izselili so se v ruski del Armenije, v zahodno Evropo, severno Ameriko ali Avstralijo. Pod krinko prve svetovne vojne so tako Mladoturki očistiti Turčijo njenega armenskega prebivalstva. Šlo je za sistematično uničevanje armenskega ljudstva in njegove identitete, predvsem pa za uničenje krščanske vere in popolno islamizacijo tega področja. Etnično čiščenje Anatolije - genocid nad Armenci in izgon Sircev s teh področij, ter izgon grških pravoslavnih kristjanov iz zahodnega dela Turčije ob Egejskem morju po prvi svetovni vojni, so tlakovali pot oblikovanju enonacionalne turške države. Končala pa se je tudi tisočletna armenska civilizacija v vzhodni Anatoliji.
Sekundarni motiv za genocid je bilo uničenje armenske buržoazije, da bi naredili prostor za turški, muslimanski srednji razred in zgradili etatistično nacionalno gospodarstvo, ki bi ga nadzorovali muslimanski Turki. Kampanja za poturčenje gospodarstva se je začela junija 1914 z zakonom, ki je trgovce iz etničnih manjšin zavezoval k zaposlovanju muslimanov. Po deportacijah so podjetja žrtev prevzeli ti muslimani, ki pa so bili pogosto nesposobni za vodenje poslov. To je povzročilo gospodarske težave in s časoma se je pokazalo, da je imel genocid katastrofalne posledice za otomansko gospodarstvo, saj je zaradi izgona močno primanjkovalo kvalificiranih strokovnjakov in delavcev z znanji. Celotnim okrožjem je po izgonu tamkajšnjih armenskih kmetov primanjkovalo hrane in pestila jih je lakota.
Vseeno pa so bili muslimanski Turki vedno prepričani, da so bili poboji Armencev upravičeni za obstoj države. Mednarodna skupnost je za te dogodke vedela že v tistih časih, a je z izjemo ZDA reagirala le z mlačnimi protesti veleposlanikov. Tako so ti dogodki izginili iz mednarodnega diplomatskega parketa. Prav to je bilo, kasneje, tudi vodilo Hitlerju, da je v pripravah na »dokončno rešitev židovskega vprašanja« izjavil: »Kdo pa dandanes sploh še omenja iztrebljenje Armencev?«
Dolga leta, vsekakor predolgo, svet ni prepoznal iztrebljenja Armencev v vzhodni Turčiji. Po več kot 100 letih, leta 2023 je končno 37 držav priznalo poboje Armencev kot genocid, proti so bili Turčija, Pakistan in Azerbajdžan.
8. dan; nedelja, 25. junija 2023; Erzurum - Kars; 405 km
https://maps.app.goo.gl/BvQtCtxnE4oCKaLr6
Na dan našega državnega praznika sem si živo predstavljala, kako se po slovenskih cestah tre izletnikov in dopustnikov, ki z nestrpnostjo želijo čimprej doseči vsak svoj cilj. Za naju pa je bil to dan vožnje po večini praznih cestah vzhodne Turčije s pogledi, ki bi jim lahko nadela pridevnik "neprecenljivo".
Hkrati je bil to eden od dveh, vsaj zame, napornejših dni na tokratnem potovanju, ko sem na zadnjem sedežu motorja, nekajkrat od strahu ostala brez sape.
Najin tokratni cilj, mesto Kars, ni oddaljen od najinega izhodišča Erzurum, bi se lahko reklo, vse skupaj nič. 200 kilometrov udobne štiripasovnice, predvidoma prevoženih v dveh urah, za najini zadnjici, vajeni celodnevnih motorističnih izzivov, res ni kaj dosti. Ampak...
Ja, ampak, ko sem v pripravi poti raziskovala tukajšnje področje, me je prepričala opcijska cesta preko hribovitega predela že včeraj omenjenega Pontskega gorovja. Cesta poteka po severnem obrobju Anatolske planote, najina vodila po njej pa so bila mesta Artvin, Savsat in Ardahan. Trasa se je zdela mikavna zaradi bližine gorovja, rek in jezer, ki so se obetala v njihovih nedrjih. In, seveda, cest, ki so vijugale med njimi, za katere je google predvideval, da jih bova zmogla v slabih sedmih urah in obljubljal, da so zelo solidne.
Pa gremo, to si rečem pogosto, ko sedem na motor, ki naju odpelje po popolnoma novih, nama nepoznanih poteh.
Zaradi povednosti sem pripela tudi to fotko. Se pravi, nekaj minut čez 8 zjutraj sva v Erzurumu sedla na motor. Temperatura za jutro na 1.909 metrih nad morjem je bila zelo sprejemljiva. Da pa ima najin motor, pa tudi moj šofer, veliko več izkušenj, kot njegov brat, nov ruski lepotec, ki je zjutraj pred hotelom še čakal na svojega lastnika kaže merilnik, ki se je ustavil na 170.000 prevoženih kilometrih.
Pogled v dolino na mesto Erzurum.
Spustiva se v dolino, pred nama je spočetka rodovitna ravnina, planota, v daljavi obdana s hribi. Smer SV. Od Erzuruma do Altvina je v izgradnji nova cesta, katere del je že v uporabi. Tako se v začetku peljeva po novi štiripasovnici.
K idilični pokrajini, ki se zlagoma malce naguba, sodijo tudi posamezne vasice, v katerih se gruče hiš stiskajo okoli osrednje vaške stavbe, mošeje.
Premeta je malo, na cesti sva skoraj sama, ko premagujeva kilometre po pokrajini, ki bi bila lahko tudi sinonim za brezčasnost in brezkončnost.
Tudi tukaj se najdejo posamezni večji kraji in Tortum je eden izmed njih. Da so motoristi tukaj še nepoznana vrsta, se vidi iz table, za omejitev hitrosti, ki našteje vsa ostala vozila, le motorjev ni na njej.
Je pa to čisto pravo mesto, z bloki in..,
... županom, ki ima vseskozi predvolilno kampanjo.
Počasi se spuščava, na pol poti do Artvina sva se že spustila za skoraj 1.000 m.
Postaja vedno bolj vroče.
Na začetku je majhna rečica Caruh z vodo še zelo skromna, vendar je te še ravno dovolj, da so njeni bregovi lepo poraščeni in med strmimi, suhimi stenami nastaja oaza.
Prej omenjena nova cesta še ni v celoti zgrajena, je pa v njenem sklopu zgrajenih več deset predorov...
...ki se zajedajo v pustinjska nedra tamkajšnjih hribov in omogočajo prav spodobno vožnjo po teh neprijaznih in neprehodnih področjih...
...s številnimi pogledi, ki prevzamejo.
Tele oaze so me hudo spominjale na tiste v Maroku.
Tudi tu so prebivalci izkoristili vodo, ki oskrbuje oazo in vanjo, kdo ve kdaj že, pod strma, težko dostopna pobočja hribov, skrili svojo vasico.
Ni prijetno...Sploh pomisliti ne smem na to, kaj bi se tudi nama, na teh odročnih, neposeljenih področjih, lahko zgodilo.
Tukaj, kake 40 km pred Artvinom, se spustiva že na 500 m nadmorske višine, zato je tudi že zelo vroče. Tridesetko sva že pustila za seboj.
Tista skromna rečica na začetku poti pa postaja vse širša in bolj vodnata.
Končno se tik pred mestom Artvin za jezom Deriner razširi v akumulacijsko jezero.
Jez Deriner je največji jez v Turčiji. Graditi so ga začelo leta 1998, v obratovanje pa so ga izročili leta 2013. Gradnjo je spodbudila potreba po proizvodnji električne energije in potreba po obrambi pred poplavami. Elektrarna, ki se napaja z vodo, ki se shranjuje v akumulacijskem jezeru za jezom, proizvede približno toliko el. energije, kot naša jedrska elektrarna. Njena izgradnja pa naj bi stala petkrat manj, kot bi stala primerljiva nuklearka.
Sicer pa je Artvin manjše mesto s 26.000 prebivalci, ki so naseljeni v globeli pod ogromnim jezom in na obronkih okoliških, precej strmih hribov. Leži na višini le 350 m nad morjem in je le 30 km oddaljeno od Črnega morja.
Pred letom 1916 je bilo velika večina vseh prebivalcev Armencev in le peščica muslimanov, Gruzijcev in Rusov. Danes so prebivalci v celoti Turki, le nekaj je Gruzijcev.
Spustiva se v globel in ob reki, pod jezom, najdeva kavarno, kjer na terasi...
...spijeva pravo turško kavo. Opazujeva ukročeno reko, ki potem, ko je pustila vso svojo energijo v turbinah elektrarne, mirno teče svojim tokom. Da je bila gradnja jezu velik zalogaj se vidi tudi v tem, da okolica še vedno ni povsem urejena in so vsepovsod naokoli še vedno parkirani gradbeni stroji.
Spet se zlagoma dvigujeva. Voziva mimo jezera na reki Okcular. Do naslednjega večjega mesta, Savsat naju loči še 60 km.
Reka spet ustvarja oazo, vožnja je lepa, a postaja še bolj vroče. Na 650 m nad morjem termometer kaže 33 stopinj Celzija.
Na 1.200 m naju pozdravijo ostanki utrdbe v mestu Savsat.
Povsem nova obvoznica se izogne mestu, ki je znano kot turistično središče. Mesto je obdano s številnimi hribi, tudi višjimi od 3.000 m, ki področje bogato oskrbujejo z vodo. Hkrati pa so obronki visokih gora pravšnji za razvoj turizma.
Gore kličejo, treba je naprej, do Ardahana, najine naslednje točke je le še borih 50 km.
Res je lepo, tukaj v hribih. Skoraj bi prisegla, da sem nekje v predgorju Alp.
Le mošeja priča o nasprotnem.
Skoraj sva že na dveh tisočakih, cesta pa še kar sili v klanec.
Res idilična pokrajina.
Vikendi po turško z mini mošejo na sredini.
Obiskovalcev je v teh visokih hribih kar nekaj. Ker je blizu obala Črnega morja se jih nekaj, najbrž, pripelje tudi od tam.
Sedaj mi postane jasno, tudi oni ga imajo, Schwarzwald namreč. In prav nič ne zaostaja za tistim v Nemčiji, z nadmorsko višino ga celo prehiteva.
Sva na 2.000, pred nama pa je še kar konkreten hrib, ki ga bo potrebno prečiti. Upoštevaje, da sva na cesti srečala kar nekaj "šleperjev", se mi to ni zdelo več zelo zabavno.
Pred nama je bil hrib po katerem je bila speljana cesta s kratkimi zavoji. Takih in še bolj zavitih sva vajena, saj sva jih prevozila že nič koliko. Problem je bil le v tem, da je bila asfaltna podlaga na ovinkih zaradi težkih tovornjakov dobesedno "zmleta ". Na cestišču je od asfalta ostalo le kamenje, ki se je pomešano s peskom ovitim z bitumensko oblogo, valilo sem in tja. Taka podlaga, posebej na ovinkih, motoristu res ni ne prijazna, še manj pa varna. Priznam, bilo me je strah in upala sem, da vsaj nebi na ovinku srečala s kakšno šlepersko mrcino, ki so bile na tej cesti kar pogoste. No, tovrstnega srečanja ni bilo in tudi ves pesek in vse kamenje sva srečno obvozila in prevozila.
Tik pod vrhom pa še eno vikendaško naselje. Ne vem sicer kako je s prevoznostjo teh cest pozimi in koliko jih lastniki lahko uporabljajo. Za ta področja sicer velja, da imajo dolge, mrzle, a s snegom ne zelo bogate zime. Tudi Google on line nima nobenih pomislekov, da me danes, torej začetek januarja nebi peljal preko tega prelaza.
In kot je tod običajno, je na vrhu, na prelazu, visokem skoraj 2.500 m, namesto strmih vrhov, široka planota. Za nama je bila kar razburljiva vožnja, saj sva se od zadnjega postanka dvignila za več kot 2.000m.
Na vožnji moj šofer strahu z mano ni delil, a je, očitno, tudi njemu odleglo, ko sva si na vrhu, skoraj sredi niča, končno vzela čas za počitek.
Višje se pa skoraj ne da. Sedaj pa samo "čelno", kot je rekel nekoč najin prijatelj Hinko (ko ga je imel dovolj pod kapo), saj je do Ardahana še manj kot 30 km.
Neverjetno kako visoko so tukaj naselja. Tik pod prelazom, na višini dva tisoč in še več metrov nad morjem, so po široki valoviti planoti razmetane gruče hiš.
Evo ga. Še eden. Hvala bogu, da ga nisva srečala na oni strani prelaza.
Pokrajina prevzame in misli zaplavajo...
Spustiva se nekaj sto metrov nižje, pokrajina se poravna in ...
...postane zelo živahno. Vasi, polja, pašniki, živina...
Pripeljeva se v Ardahan, ki je v znamenju marelic, ki jih v velikih količinah ponujajo na vsakem koraku. Nekatere so res zelo sladke.
Takle mladec na konju sredi mesta pa očitno ni nič neobičajnega.
Tako, kot v vsakem drugem turškem mestu je tudi v Ardahanu veliko blokov, ... pa tudi mošej. Sicer pa je bilo tudi mesto Ardahan v zgodovini armensko mesto. V času od 1877 do Oktobrske revolucije je bila celotna provinca Ardahan priključena Rusiji, zato je takrat tod živelo tudi 30% Rusov. Turčija je to področje osvojila leta 1920, takrat so Armenci zbežali na področje današnje Rusije in Gruzije. Danes živi tod 23.000 prebivalcev, po večini Turkov, nekaj Gruzijcev in nekaj Azerbajdžancev. Mesto leži na višini 1.800 m n. m. in ima subarktično podnebje z dolgimi zelo hladnimi zimami. Snežna odeja traja od konca oktobra do sredine aprila, vendar ni visoka. Sneži lahko že septembra pa tudi še maja. Včasih, čeprav zelo redko je snežilo tudi v poletnih mesecih. Zadnjič je tako snežilo avgusta 2013. Poletja so blaga, podnevi je toplo, ponoči pa se znatno ohladi. Zaradi tega beležijo temperature pod lediščem vse
mesece v letu. Večino leta, zlasti spomladi in poleti, pa tudi pogosto dežuje.
Čas je bil za malce daljši počitek.
Vreme je bilo prijetno toplo, in vsekakor bi nama prijalo sesti na vrt kakega lokala. Predvidevam, da zaradi zgoraj opisanih, običajno manj prijaznih vremenskih razmer, miz in stolov na prostem enostavno ni. Sedla sva torej v precej "nobel" kavarno, a po izpiti pijači, zaradi prehude vročine, ki je puhtela za steklenimi s soncem ogretimi stenami lokala, prav hitro ušla iz nje.
Še eden od številnih študentskih kampusov v Turčiji. Ti se nahajajo običajno na mestnem obrobju. Za precej veličastnim vhodom je združeno naselje številnih stolpičev - manjših blokov in stavb posameznih fakultet. Vse te fakultete izobrazijo na stotine tisoče študentov letno.
V zvezi s tem potovanjem sem prebrala kar nekaj podatkov o turškem izobraževalnem sistemu, predvsem pa o učenju tujih jezikov v času šolanja. Ugotovila sem, da imajo zelo podoben izobraževalni sistem, kot pri nas in da je učenje enega do dveh tujih jezikov obvezno od začetka osnovne šole dalje. Nerešena zagonetka, ki še vedno ostaja pa je, zakaj vsaj v tem vzhodnem delu Turčije ni mogoča skorajda nikakršna komunikacija, tudi z mladino ne, v nobenem od tujih jezikov. Nemško se pogovarjajo le tisti, ki so kdaj delali ali pa morda še vedno delajo v Nemčiji.
Naprej proti Karsu se peljeva po skoraj ravnini, ki niha med višino 1.800 in 2.000 m nad morjem.
Tako kot niha višina se izmenjuje tudi vegetacija. Tukaj sva n.p.r na 1.800 m in oljčna repica je ravno v polnem cvetenju. Rodovitna polja pa seveda pomenijo tudi bližino vasi.
V Turčiji se čaj stalno greje, kuha v večjih čajnikih. Je zelo koncentriran, močan, zato ga tik predno ga postrežejo, razredčijo z vročo vodo. Pripravlja se seveda le pravi, zeleni čaj, ki se ga močno sladkanega pije preko celega dne.
Mesto Kars leži na višini 1.800 m ima danes nekaj več kot 90.000 prebivalcev, po večini Turkov in Kurdov, nekaj je tudi Azerbajdžancev. Zaradi odročnosti se veliko prebivalcev izseljuje iz tega področja. V Istanbulu tako živi več kot 250.000 ljudi iz teh krajev.
V 10. stol. je bil Kars središče
armenske kraljevine, Armenci pa tukajšnje večinsko prebivalstvo. Tudi za Kars so se v 19. in
začetku 20. stoletja bojevali Rusi in Otomani in ozemlje je bilo izmenično pod
eno ali drugo oblastjo. Tudi to področje so po letu 1920 zasedli Otomani, prvotno večinsko, armensko prebivalstvo pa se je v glavnem izselilo v SZ .
Leta 1993, ob začetku prve vojne v Gorskem Karabahu, so Turki zaprli
še edino prehodno, bližnjo mejo z Armenijo. Gorski Karabah se nahaja na severozahodu Azerbajdžana, na meji z Armenijo. Poseljen je večinsko z Armenci, ki so z
referendumom, ki so ga tamkajšnji Azerbajdžanci bojkotirali, izglasovali priključitev k
Armeniji. S tem je konflikt med obema narodoma, ki je bil prisoten že v času,
ko sta bili obe državi še del Sovjetske zveze, še eskaliral. Uradno se je
zaključil leta 2020, ko je bila pod okriljem Rusije podpisana mirovna pogodba,
potem, ko je Azerbajdžan, ob izdatni vojaški pomoči Turčije napadel in premagal
Armenijo na področju Gorskega Karabaha. Ker so nasprotja med obema narodoma še
vedno zelo prisotna in se občasno vname tudi medsebojni vojaški konflikti, razmejitveno področje nadzorujejo ruske mirovne enote. Meja med Armenijo in Turčijo pa ostaja zaprta.
Kako hud je razdor med Armenijo in Turčijo in kako daleč je še do tega, da bi Turčija sprejela dejstva in priznala genocid nad Armenci pove tudi zgodba Spomenika človečnosti, ki ga je leta 2011 v Karsu zgradil priznani turški, v tujini šolani kipar, ki ga imenujejo tudi turški Michelangelo. V mestnem parku v Karsu je postavil spomenik, ki ponazarja dve visoki skulpturi, ki si podajata roki (torej Turčijo in Armenijo), a so ga morale mestne oblasti potem, ko se je nad njimi in umetnikom, verbalno znesel turški predsednik Erdogan, nemudoma porušiti.
Geografsko se vzhodno od Karsa proti Armeniji visoka anatolska planota dviguje v
Mali Kavkaz. Višina opredeljuje vlažno celinsko podnebje tukajšnjega področja z velikimi sezonskimi in dnevnimi temperaturnimi nihanji. Poletja so kratka, s precej toplimi dnevi in z hladnimi nočmi, zime pa so zelo hladne z
dolgotrajno, a ne zelo visoko snežno odejo. Pozimi je zelo hladno, saj je povprečna januarska temperatura - 15 stopinj, na
obrobnih hribih pa pade temperatura tudi pod – 40 stopinj celzija.
1992 so tudi v Karsu ustanovili univerzo. Mesto je dobro infrastrukturno povezano z ostalo Turčijo. Kot sem že omenila obstaja avtocestna povezava z Erzurumom in od tam dalje z Istanbulom in Ankaro. Hkrati pa poteka iz Karsa, s tema mestoma, tudi dnevna letalska povezava.
Razgibana zgodovina je pustila na tem področju tudi kulturne sledi. Tako se Kars križišče armenske, kurdske,
ruske, gruzijske in turške kulture.
SE NADALJUJE
Ni komentarjev:
Objavite komentar