Motoristična zgodba alpskih dežel

(Avstrija, Nemčija, Italija, Švica, Francija) 

11. do 18. avgust 2021

Skoraj teden je že... , bi lahko začela tale moj potopis, od kar sva prišla iz najine zadnje poti domov. Ja, in sva spet v sedlu. Dobesedno, v sedlu najine GSke.  Kot protiutež zadnje poti po Balkanu, se tokrat podajava v Alpe, odkrivat ceste, dežele in ljudi, ki so si našli svoj prostor pod soncem na  obronkih strmih pobočij ali v visokogorskih dolinah teh veličastnih gora.

V balkanskem potopisu sem precej podrobno razložila, kako nastaja načrt najinega potovanja. Od samega začetka, od ideje, do njene izvedbe. Tako natančna in razdelana je najina pot takrat, ko se nanjo pripravljava nekaj dlje časa. Se pa  zgodi, da se včasih tudi "vrževa v hladno vodo" in greva na potep brez pretiranih priprav. In tokratno tedensko potepanje po alpskih deželah je bilo nekaj takega. Brez velikih priprav in brez natančnih načrtovanj sva se torej že po tednu dni od vrnitve iz balkanske ture, podala na novo 8(osem) dnevno potepanje po alpskih deželah.

Kot rečeno, kakih resnih načrtov nisva imela, kot želen cilj je bila Route des Grandes Alpes (RGA). 720 km dolga turistična cesta pelje skozi francoske Alpe med Ženevskim jezerom in Francosko riviero in vodi preko številnih visokih prelazov v francoskih Alpah. Ker pa je do izhodišča pri Ženevskem jezeru kar daleč, več kot 850 km, sva najino pot speljala preko Avstrije in Nemčije do Bodenskega jezera, kjer sva vstopila v Švico. V najbogatejši evropski državi se še nisva kaj dosti mudila, zato sva si jo želela malo podrobneje spoznati. Če to opraviva iz iz motorskega sedla, toliko bolje. Osvajala sva jo od severa, jo prevozila povsem do zahoda in se nato usmerila proti jugu, proti Alpam. 

Željo, da bi me zapeljal v gorski svet Sankt Gotthard masiva, je moj šofer, vodnik, občasno pa tudi kuhar dobil, ko sta se v začetku poletja z najinim mlajšim sinom podila po tamkajšnjem visokogorju. Zaradi izrazito slabega vremena sta svoj podvig tam gori sicer prekinila in ga nadaljevala ob Gardskem jezeru. Lepo vreme je tudi poleti v teh koncih iskana dobrina, zato je bilo tedensko napoved  lepega vremena treba izkoristiti. 

Iz področja Sankt Gotthard masiva je do Ženevskega jezera, izhodišča za RGA, manj kot dan vožnje.  

Rdeča nit tokratnega najinega potovanja so bile Alpe.  Dejstvo je, da živiva na Gorenjskem in to v Tržiču, pod Karavankami, ki po uradni razvrstitvi sodijo v eno od 35 alpskih podskupin, imenovano Koroško Slovenske Alpe, ki so sestavni del JV Alp. To pa hkrati pomeni, da sva najino potovanje po alpskih deželah dobesedno začela na domačem dvorišču. Alpe se sicer raztezajo v 1200 km dolgem loku med Genovskim zalivom in reko Donavo pri Dunaju in so najvišje gorovje v Evropi.

Delno pokrivajo ozemlja Francije, Italije, Avstrije, Švice Nemčije, Lichtenštajna in Slovenije.  Sedmim alpskim deželam zadnje čase prištevajo tudi Monaco. Midva sva na najinem potovanju prevozila lep del vseh Alpskih dežel, izpustila sva le Lichtenstajn. Na področju Alp, ki je hkrati tudi najbolj gosto naseljeno gorsko področje v Evropi, stalno prebiva okoli 20 milijonov ljudi. Zaradi turističnih migracij se število prebivalstva stalno spreminja. Za višje predele Alp so  značilna sezonska nihanja. Med strmimi skalnimi vrhovi se nahajajo tudi večje bolj ravne površine, ki poleti služijo kot pašniki, pozimi pa kot smučišča. To je pogoj za množičen razvoj zimskega, smučarskega turizma, pa tudi letnega pohodniškega.

Alpe ležijo na poti med osrednjo in južno Evropo, zaradi česar so bili njeni prelazi v zgodovini pomembni zlasti kot tranzitne poti. Poleg turizma, vedno bolj prevladujoče gospodarske panoge, pa sta tu še vedno pomembni osnovni dejavnosti kmetijstvo  in gozdarstvo. Vedno bolj se uveljavlja tudi  tudi pridobivanje električne energije v vse številčnejših hidroelektrarnah.

1. dan; sreda, 11. avgust 2021; Kovor - Visoke Ture - Reutte Avstrija; 473 km;

Kot zaprisežena kampista sva bila že kar malce slabe volje, saj smo bili že skoraj sredi avgusta, midva pa to poletje še nisva spala pod platneno streho. Veva, da se sliši malce noro, ampak spanje v šotoru, na tankih blazinah, v spalni vreči, na dobrih 4 kvadratnih metrih, nama obema pomeni veliko veselje. Še bolj noro je to, da me spanje v pet zvezdičnem hotelu ne razveseli nič močneje, kot večer v kampu, ko si pripraviva enostavno večerjo, spijeva kako pivo ali kozarček vina, se pogovarjava, opazujeva okolico in ljudi, ter se v spremstvu zvezd odpraviva k počitku. Posebej celinski kampi, ki so zaradi, bogate zelene travnate preproge, lepi na pogled in mehkejši za spanje, so nama ljubi. V letih najinega motorističnega potovanja s šotorom, sva stvari že izdelala do podrobnosti, tako da v vreče in kovčke spraviva vse, kar na poti potrebujeva za prijetno počutje, vključno z mizo in stoloma. Seveda, pa poglavitno vlogo pri kampiranju, vsaj s šotorom, odigra vreme. Glede na napovedane ugodne vremenske razmere, bi bil vsakršen drugačen način prenočevanja, kot šotorenje, za naju prav grešen. Dan pred odhodom sva torej motor natovorila z vso potrebno kramo in ob pol sedmih, ko sva z motornim ropotom zbudila sosede, je bila temperatura, pri nas pod Karavankami, že 20 stopinj Celzija.  Usmerila sva se proti Kranjski gori in preko mejnega prehoda Korensko sedlo. Na meji pa pa je za prvo presenečenje poskrbel avstrijski policist, ki naju je v dobri  slovenščini, prijazno vprašal, kam greva. Kar nekaj je trajalo, da sva dojela, kaj se dogaja, nato pa sva odgovorila, da se peljeva v Švico. "V Švico?! Potem pa srečno vožnjo", nama je zaželel. Mali dogodek, ki nama je, pravzaprav, kar polepšal začetek potovanja.

Ko s pomočjo fotografij danes podoživljam vožnjo tistega dne se zdi kot vrtiljak. Doline in prelazi so si ves dan podajali roke in naju popeljali skozi čarobni gorski svet sosednje Avstrije. 

Pa sva spet na štartu. Vedno ponavljajoči se prizor pred odhodom. Ampak vsaka najina motoristična zgodba se začne tako...

Rožice so najbrž tako lepe tudi zato, ker imajo več skrbnikov. Med tednom, ko se midva potepava naokoli, zanje prijazno skrbi soseda Irena, konec tedna pa se oglasi doma najina Branka.

Mimo Podkloštra in Šmohorja, se pripeljeva do Lienza, ...

... kjer se v zimskem času naša pot običajno usmeri proti JZ, proti Toblachu in Alta Badii...

Toda zima in smučanje je še daleč, zato naju je tokrat cesta speljala  proti SZ, proti Visokim turam. Pred krajem Matrei, naju pozdravi grad Weissenstein. Področje, ki od 19. stoletja dalje sodi pod Tirolsko je zaradi hribov, ki ga ločijo od te geografske regije, nekoč sodilo pod Koroško. V 8. stoletju se je kraj imenoval Windisch (slovenski) Matrei in je sodil pod Kneževino Karantanijo, ki je bila vključena v Vojvodino Bavarsko in z njo v Frankovsko cesarstvo.

Pred nama je slikovita, sicer plačljiva, gorska cesta Felbertaueren, ki naju zapelje v gorovje Visoke ture. Cesta v 60 km poveže deželi V Tirolsko (Matrei) in Salzburško. Prelaz cesta na dobrih 1600 m preči skozi 1967 leta odprti istoimenski predor. 

Visoke ture so osrednji greben v V Alpah. S svojimi 100 km dolžine od V proti Z in 40 km širine od S proti J, segajo v dežele Koroško, Salzburško in Tirolsko. NP s svojimi ledeniki in slikovitimi ledeniškimi dolinami sodi na Unescov seznam naravne dediščine.

Spustiva se spet na višino manj kot 800 m in...

...se po po dolini Pinzgau, ob reki Salzach, ki se v dolino spusti v obliki Krimmlskih slapov, zapeljeva v deželo Salzburško.

Procesije počitnikarjev si želijo ta največji slap v Avstriji, ki v več delih skupaj doseže višino 380 m, ogledati po bliže.

Na razgledni točki, do katere naju je pripeljala nova gorska cesta, pomalicava ob pogledu na niže ležeče slapove.

Spet sva na višini 1.300 m.  

Voziva se mimo smučarskih središč, med katerimi izstopata Gerlos in Zillertal. Naju pa bolj navdušijo hiše in zaselki, ki so našli svoje stalno zatočišče na strmih, precej težko dostopnih pobočjih.

Vas Zell am Ziller, ki je na višini 550 m izhodišče za vstop na smučarsko področje, ki sva ga pravkar prevozila.

Vau, pa sem sama ponosna na tistih par rožic, ki mi cvetijo na balkonu...

Še kratka vožnja po dolini in že sva pri reki Inn. Se ve kam naju pripelje...

Še prej pa tovarna Swarovski.

Innsbruck. Večkrat sva se že peljala skozenj, pa nikoli se v njem nisva dlje mudila. Si bo treba enkrat vzeti čas tudi zanj. Toda ne še danes.

Sicer pa je Innsbruck na prvi pogled lepo mesto, posebej impozantna je stavba njihove univerze.

Zapeljeva v dolino Sellrain, ob reki Melach. Dolina se skriva med gorami na višini približno 1000 m nad morjem. Prebivalci se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom ali se vozijo na delo v Innsbruck.

Pri kraju Sellrain se dolina začne dvigovati in že sva na še eni gorski cesti,...

...ki ni  posebej strma, je pa lepo speljana in pravšnja tudi za kolesarje. 

Spet sva na Tirolskem v Stubajskih Alpah. Na prelazu Kuhtai, 2.000 m visoko, se je razvilo živahno zimsko športno središče.

 1.200 niže v istoimenska dolini je našel svoje mesto kraj Oetz. V dolini je zelo toplo, saj naju greje več kot prijetnih 30 stopinj Celzija. 

Naslednji vzpon ni višji od 1.200 m. Blizu prelaza Fern  st lahko dostopno malo alpsko jezero Fernsteinsee in grad, ki je preurejen v turistični objekt.

Pravzaprav je bila to edina cesta ta dan, za katero bi se ji lahko reklo, da je prometna. 

Gostišče na Fernskem prelazu.

Iz prelaza pa pogled na bližnje hribe...

Sva na področju Zugspitze, saj je do nje le kake 10 km zračne linije.

Kdo si upa?

Camping Reutte, ki si je enostavno nadel ime kraja, kjer se nahaja.

To pa je tisto, o čemer sem govorila na začetku...

To je šele začetek. Boljše še sledi...

https://goo.gl/maps/htG5AoUo3PoeArXy8

2. dan, četrtek, 12. avgust 2021; Reutte - Bodensko jezro - camping Kuhtai; 300 km;

Za razliko od včerajšnje vožnje po Visokih turah, ko sva se ves čas dvigovala na prelaze in se spuščala v doline, sva se danes vozila skoraj zgolj po ravnem. Le prvi del poti do 30 km oddaljene avstrijsko - nemške meje blizu Oberjocha in še nekaj kilometrov naprej, je bilo gorskih, nato pa se nisva več vzpenjala. Gričevnata pokrajina Švabske, oz. Bavarske ter tamkajšnje vasi so naju na najlepši mogoč način pripeljale do Bodenskega jezera.  To tretje največje sladkovodno jezero v Evropi (za Ženevskim in Blatnim jezerom) je stičišče meja treh držav, Nemčije, Avstrije in Švice. Napaja ga reka Ren, ki se vanj izliva na JV, na področju države Avstrije. Jezero je sestavljeno iz dveh delov in del v katerega voda iz Rena priteka se imenuje Zgornje Bodensko jezero. Iz Z dela jezera imenovanega Spodnje Bodensko jezero, pa Ren izteka naprej proti Baslu, od koder nadaljuje svojo pot vse do nizozemskega Rotterdama, kjer se izliva v Severno morje.

Doslej je mojemu šoferju še vedno uspelo pravilno zapisati koordinate v navigacijo, tokrat pa se je pošteno "zatipkal". Ker pa je bila vožnja po švicarskem podeželju tako zelo privlačna, niti nisva kontrolirala, kje se voziva. Ko sva pozno popoldne le preverila najino pot, sva presenečeno ugotovila, da naju je pošteno zaneslo od zamišljenega cilja. Priznam, da sta celodnevna vožnja in vročina naredili svoje, da sem povsem brez potrebe stresla jezo na mojega šoferja. Glede na to, kako lepe kraje sva med vožnjo po nenačrtovanih poteh videla in bi nama ob zamišljeni poti ostali za vedno skriti, je bila moja jeza res povsem neumestna. Hvala Bogu je moj šofer razumevajoč možak, tako, da sva določila nov cilj in se še pred sončnim zahodom pripeljala v čudovit kamp v bližini kraja Kunten.

Malo pred deseto uro se odpeljeva iz kampa. Lep dan in prijetne temperature naredijo dan še lepši.
Greva v smeri proti Z. Do nemške meje je še kake 30 km.

Edinkrat na današnji poti se cesta nekoliko občutneje dvigne, tokrat na 
 na višino 1.200 m. 

Prometa ni dosti, najpogostejši so motoristi.

 Pripeljeva se do jezera Haldensee na višini 1200 km. 

  

Zapustiva Avstrijo in se zapeljeva v Nemčijo.

Oberjoch, gorska vasica, s številnimi turističnimi namestitvami, namenjenim obiskovalcem bližnjih smučišč v zimskem času, ter alpinistom, pohodnikom, planincem in opazovalcem gorskih orlov v poletnem času.

Spustiva se v dolino. Promet se zgosti, kar da vedeti, da sva na turistično bolj intenzivnem področju. Prihajava na področje Alpseea.

Veliko alpsko jezero, kot bi prevedli Grosser Alpsee leži na višini 700 m in je dolgo 8 km. Očitno je dovolj toplo tudi za kopanje.

Sicer pa je področje kmetijsko in pogoste so stare kmečke domačije. 

Tudi bolj intenzivne živinorejske kmetije niso redke.

Zapora ceste zaradi del naju pošlje " malo naokoli"  spoznavati...

Švabsko oz. Bavarsko.

Proti Bodenskemu  jezeru se pripeljeva iz nemške smeri.

Prevoziva avstrijski del in tam prečkava pritok Rena v Bodensko jezero.

Po le nekaj km sva spet na meji, tokrat prihajava v Švico. Lepo urejeno okolico Bodenskega jezera pa vsekakor moti železniška proga tik ob jezerski obali, narejena v časih, ko turizem v teh krajih še ni bil tako pomemben. 

 Ustaviva pri prvem lokalnem prodajalcu telefonskih kartic in si z njenim nakupom pridobiva okno v svet. Beri: spletno povezavo. Morebitna poraba mobilnih podatkov iz slovenske naročnine, bi naju stala celo bogastvo.

Kmalu zapustiva obalo jezera. Voziva se po lokalnih cestah, po pravem podeželju.

Zmerno podnebje z ne prevelikimi temperaturnimi razlikami in dovolj vlage, ki se generira v velikem jezeru, omogoča pridelavo različnih vrst kultur.
Tudi nasade jabolk.

Očitno sredi požetih polj in pokošenih travnikov rastejo tudi kampi.

Znašla sva se na res pravem podeželju...

Nasadi hmela...

Stare vasi, ali vasi s karakterjem...

Temperatura ob 4h popoldne prileze na 33 stopinj. Pravzaprav visoko. A zrak je suh in da se dihati. Povsem drugače, kot je bilo to pred dobrima dvema tednoma pred Bukarešto, ko nas je dušilo vlažnih 40 stopinj Celzija.

Ozke lokalne poti...

 in stare domačije - to je švicarsko podeželje.

Na ravnini obdelana polja in travniki, na prisojnih obronkih gozda pa vinogradi.

Jabolka, stare generacije...

Privilegij motoristov z dovolj časa. Po takih cestah in krajih se z avtom nikakor ne bi vozila...

Vinogradi. Zidanice so očitno namenjene pridelavi vina in opravilom v zvezi s tem. Več kot očitno to niso vikend hiške, čemur so pri nas, običajno, namenjene precej bolj razkošne zidanice.

Skrbno obnovljene hiše, stare kmečke arhitekture.

Pri kraju Andelfingen naju svojevrsten most pospremi preko reke Thur...

Prečkava Ren, ki v tem vročem popoldnevu nudi ohladitev lokalnim kopalcem.

Še zadnji km po Švici, ko za kratko spet skočiva v Nemčijo. Ko se ustaviva v eni od mejnih švicarskih vasic domačina vprašava, ali je bolje živeti v Švici ali Nemčiji. Približno enako, le da je v Švici vse občutno dražje, je bil njegov odgovor. Ja, drži, Švica je res draga država.

Po kakih 10 km se pri kraju Kaiserstuhl  spet vračava v Švico.

Že drugič v nekaj km prečkava Ren in ugotavljava, da je tale kajzerjev stol prav lepo mesto. Pravzaprav nosi mesto ime po bližnjem gorovju, ki pa se ne izneveri svojemu ravninskemu poreklu, saj ni višje od 500 m.

Baden, živahno termalno, pa tudi prometno turistično mesto.

Nova naselja, kot predmestja rastejo v bližini večjih mest. Večina novejših zgradb je vpeto v brežino in ima podobno terasasto arhitekturno zasnovo z ravnimi strehami.

Lep, s travo porasel kamp, v bližini kraja Kunten naju je gostil to noč.

Kamp le nasip loči od reke Reuss, ki bi jo po vodnatosti lahko primerjali vsaj z našo Savo. 

Za tako veliko reko pa je bila neverjetno topla. 

Tako sva dan nenadejano zaključila s kopanjem v reki, katere temperatura je bila prav gotovo   višja od 20 stopinj Celzija.  Poznopopoldanska osvežitev v njej je po vročem dnevu nadvse prijala. 

Počasi pa je bil čas tudi za večerjo...

Najino kraljestvo: kuhinja, jedilnica, dnevna soba in spalnica. Vse na kupu, le kopalnica in stranišče sta bila nekaj proč.

https://goo.gl/maps/irJ8vSxTddF7q5BK8

3. dan; petek, 13. avgust 2021; Kunten - Luzern - Andermatt - Oberalp - izvir Rena - Andermatt; 171km;

Petek trinajstega lanskega avgusta za naju vsekakor ni bil nesrečen dan. Prevozila sva slikovito pot od kampinga v bližini kraja Kunten, ki leži le nekaj višje od 400 m nad morjem, do 1.500 m visoko ležeče vasice Andermatt, sredi gorskega masiva Saint Gotthard. Vmes sva videla staro, bogato z razkošnimi cvetnimi aranžmaji okrašeno mesto Luzern. Posedela sva ob kavici pri znanem lesenem mostu in opazovala slikovite stavbe na rečnem bregu.  Po vzhodni strani sva obvozila razčlenjeno tretje največje jezero v Švici. Pravijo, da je Švicarje, oz. njihovo govorico, težko razumeti. Tiste, ki živijo v okolici Luzerna in govorijo nekakšno lokalno različico alemanskega švicarskonemškega narečja pa še posebej. 

Od Luzerna do Andermatta naju je ločilo še manj kot 100 km lepe lokalne ceste, ki se je takoj, ko sva  zapustila področje Luzerenskga jezera začela vzpenjati. Moj šofer je podoživljal težke kolesarske kilometre dolgega vzpona, s katerim sta se mučila z najinim najmlajšim, manj kot dva meseca prej. Spotoma mi je pripovedoval o njunih takratnih doživetjih in svojih občutkih.

Vzporedno z lokalno cesto se po dolini vzpenja tudi avtocesta, ki se že pred Andermattom zapelje v znan predor Saint Gotthard. Do Andermatta pelje tudi železniška proga, ki se nadaljuje naprej proti zahodu, proti Zermattu. Iz Andermatta pa se preko 2033 m visokega prelaza Oberalp povzpne tudi ozkotirna železnica do 25 km oddaljenega kraja Sendrun, v dolini, v kateri izvira reka Ren. Po njej vozijo tudi avtovlaki. 

Midva se na Oberalppass tega dne nisva povzpela z vlakom, pač pa sva se pred sončnim zahodom zapeljala z motorjem, spustila pa sva se tudi v sosednjo dolino in približno videla, kako skromni so začetki veličastnega Rena. No, mojima kolesarjema je v začetku julija slabo vreme preprečilo vzpon na Oberalp in ostale prelaze v okolici, zato sta se z vlakom vrnila do avta, ki sta ga parkirala v Zurichu, na začetku njunega kolesarjenja. Od tod sta se odpeljala do Gardskega jezera, kjer je bilo vreme prijaznejše in nadaljevala z osvajanjem tamkajšnjih hribov.

Dan, petek 13. sva zaključila v kampu v Andermattu  pri jasnem vremenu in prijetnih temperaturah.

Lep dan naju je pospremil novim kilometrom na proti.

Približno takole sta izgledala moja kolesarja pred mesecem in pol.

Do Luzerna so naju spremljali reka Reuss, ki polni tamkajšnje jezero,...

...pa tudi stare kmetije razmetane ...

... po spokojnem podeželju.

Prvi terasasti bloki so najavili mesto Luzern.

Mestne ulice so prazne...

...več, kot avtomobilov, je kolesarjev..

Da se meščani veliko vozijo s kolesi, je videti tudi po množici parkiranih koles ob cesti.

Tudi skuterji in motorji so očitno priljubljeni. Povsem posreči sva dobila zadnji prost parkirni prostor blizu lesenega mosta.

Stare, slikovite mestne stavbe, ob rečnem bregu, kjer reka Reuss zapusti jezero in se v svojem spodnjem toku počasi odplazi iz mesta.

Preko reke vodi kup mostov. Najslikovitejši je Kapellbrucke, simbol mesta Luzern.

Kapellbrucke je sicer lesen most, ki je bil prvotno zgrajen v 17. stoletju in diagonalno preči reko Reuss.

Leta 1993 je pogorel, takrat so v veliki meri pogorele tudi slike iz 17. stoletja, ki so bile v njem. 

 Danes je most lepo restavriran in okrašen z bogatim cvetjem.

Tudi sicer je stari del Luzerna zelo slikovit.

Po razčlenjeni obali uradno imenovanega Vierwaldskega jezera ali jezera štirih gozdov se odpeljeva iz mesta. Po velikosti je to četrto švicarsko jezero in njena globina seže tudi do 250 m. Bregovi jezera so po nekod zelo strmi in na mah dosežejo tudi do 1.500 m višine.

Ob jezeru so ponekod stare tradicionalne vasi...

... rastejo tudi številna nova naselja.

Cesta zvesto sledi jezerski obali in nudi prelepe razglede nanj in njegovo okolico. Na eni od takih razglednih točk sva si privoščila malico.

Turizem ima tukaj že dolgo tradicijo...

Bregovi jezera so gosto naseljeni, saj je področje Luzerenskega jezera med najgosteje naseljenimi deli  osrednje Švice.

V turistične namene je preko jezera speljano več rednih ladijskih linij, po njej vozijo parniki, veliko pa je tudi jadrnic, ki lovijo vetrove, kateri se pripodijo iz okoliških hribov. 

Zapustiva jezero in se ob reki Reuss, ki v svojem zgornjem toku priteče iz pogorja Sankt Gotthard, tudi midva začenjava vzpenjati v hribe.

Stare mogočne alpske hiše...

...zbrane okoli vaške cerkve so stisnjene v ozki dolini. 

Višje, ko se vzpenjava, ožja je dolina in cesta je vedno pogosteje vsekana v živo skalo. 

Prehitiva veliko kolesarjev, ki mojega šoferja napeljujejo k obujanju spominov.

Steza spodaj nad reko, lokalna cesta po kateri se voziva in avtocesta zgoraj. Ceste so tod vedno zahtevni gradbeni podvigi. 

Na avtocesti pred vstopom v cestni predor Sankt Gotthard je nastala dolga kolona vozil.

Midva pa se peljeva še naprej po slikoviti lokalni cesti. V goro vsekana cesta je v znatnem  delu zavarovana z galerijami.

Pogled nanje razkrije potek kolesarske poti na njih, kjer sta se potila moj najstarejši in moj najmlajši.

Celo vozlišče cest, kolesarke steze, železniške proge.

Toda gradnja cest ima v teh težkih pogojih že dolgo tradicijo.

Takole vlak zapelje v tunel, ...

...in se takole spektakularno pripelje iz skalne stene spet na plano.

Andermatt, cilj številnih kolesarjev in kolesarskih popotnikov. Marsikdo med njimi v torbah na kolesu vozi s seboj vse kar potrebuje. Kar nekaj takih sva srečala v kampu, kjer sva prenočevala.

Višina Andermatta je primerljiva z višino krajev v Alta Badii, kot sta Colfosco in Corvara. Tudi tukaj se na dvatisočake dvigujejo žičniške naprave, ki v zimskem času vozijo smučarje, v poletnem pa pohodnike.

Andermatt je tudi izhodišče za motoriste, ki se od tod vozijo po okoliških dva tisoč in več metrov visokih prelazih. 

Mesto Andermatt je železniško pa tudi cestno križišče. V zgodovini je pomenil povezavo med V in Z, ter S in J. Iz doline je povezano preko treh prelazov; Oberalp na vzhodu, Furka na zahodu in Sankt Gotthard na jugu. Razcvet je kraj doživel pred izgradnjo železniškega predora Sankt Gotthard konec 19. stoletja, saj je do tedaj pomenil izhodišče za istoimenski gorski prelaz, ki je pomenil edino povezavo proti jugu. Večkrat v zgodovini so se na pobočjih nad vasjo sprožili plazovi in pod seboj pokopali hiše pa tudi njihove prebivalce.

Ustavila sva se v tamkajšnjem kampu, imenovanem, kopak, Sankt Gotthard. 

Moja kolesarja. Spomini iz začetka julija...

... iz kolesarjenja iz Zuricha do Andermatta.
Na startu.

Kolesarjenje nad Luzerenskim jezerom.

Nekje vmes...

In na cilju, ki pravzaprav ni bil cilj.  Neosvojeni so ostali okoliški prelazi in čakajo na ponovitev vaje.

 

Bodi dovolj obujanja spominov. Ura je bila ta petek še zgodnja, vreme se je zjasnilo, zato sva se odločila, da se še to popoldne prevoziva prelaz Oberalp, saj je do vrha le nekaj več kot 11 km, dosti dlje kot do tja pa tako nisva nameravala.

Spet zagrizeva v hrib in se peljeva po precej strmi in ovinkasti, a lepi cesti, prekrasnih razgledov na gore in doline.

Bi rekla, da je za kolesarje precej naporno. Drzno...Upam, da imata v prikolici prtljago in ne otrok.

Mestoma se cesti povsem približajo železniški tiri ozkotirne zobate železnice.

Pogled nazaj na prevožene klance in ovinke.

Železniška  postaja na prelazu Oberalp tik predenj se proga zarije v tunel...

Na oni strani prelaza je cesta še strmejša in bolj ovinkasta.

Je pa serpentin le nekaj km in cesta se hitro poravna, zato se pri kraju Tschamut obrneva.

Peljeva se dovolj blizu, da lahko vidiva tale mali potoček, ki je hkrati začetek velike reke Ren, ki izvira kaki dve uri hoda od tod. 
Reka Ren je dolga približno 1.230 km. Po njeni strugi tečejo deli švicarsko-avstrijske, švicarsko-lihtenštajnske, švicarsko-nemške in francosko-nemške meje. Področje skozi katerega  teče se  imenovano Porenje. Že od rimskih časov dalje je pomembna plovna pot za prevoz blaga. Največje mesto ob njenem toku je Koln. Na Nizozemskem se izliva v Severno morje.

Včasih se zdi, da so  spektakularne gorske ceste namenjene izrecno motoristom, saj je avtomobilski promet po njih zelo redek. Ena od takih je bila tudi cesta preko prelaza Oberalp.

Oberalppass, visokogorski prelaz na 2.044 m. Pozimi je cesta preko njega zaprta, preko celega leta pa vozi nanj vlak, ki ima postajo tudi na prelazu. S tem najvišjem postajališčem v pogorju Sankt Gottharda pozimi omogoča obisk tukajšnjih smučišč. Ampak zima je še daleč, saj temperatura na prelazu ob pol petih kaže prijetnih 23 stopinj Celzija. 

Še eden več, prelaz namreč...

Ko se vračava v Alttenmarkt srečava vlak, ki ravno prileze iz enega od številnih predorov...

... in po ovinkasti progi spleza za ovinek.

Dolina z Andermattom.

Kuhinja in...

...spalnica z najlepšim razgledom...

https://goo.gl/maps/o2sUNcAGr1CdmXPg6

https://goo.gl/maps/KzpCQsEbFa8jW3tYA

4. dan; sobota, 14. avgust 2021; Andermatt - prlaz Sankt Gotthard - prlaz Nufenen (Novena) - Tasch - Zermatt - vlak v pogorje Matterhorna - prelaz Furka - Andermatt ; 252 km z motorjem in nekaj z  vlakom;

Idealno vreme v tamkajšnjih hribih naju je vabilo, da raziščeva okoliške prelaze. Vleklo pa naju je tudi v  Zermatt in v pogorje Matterhorna. Čeprav bi se do tja lahko elegantno prepeljala z vlakom,  sva seveda izbrala motor,  spotoma pa naj bi prevozila še kakšen okoliški visokogorski prelaz. 

Ko sva izpila jutranji kavici in obrisala od rose močno navlažen motor je bila ura kake četrt čez sedem. Najbrž sosedje v kampu res niso bili preveč veseli, da sva z motorjem ropotala tako zgodaj, toda pred nama je bil dolg dan in če sva želela izpeljati najin dnevni plan, je bilo potrebno zgodaj začeti.  Sicer pa tako velja, da so jutra zjutraj najlepša in v hribih, ob lepem vremenu, to še posebej drži.

Najin prvi cilj je bil prelaz Sankt Gotthard, sledil je spust v dolino in nato še en vzpon, tokrat na Nufernenpass.  Če je bil prvi prelaz kratek in nezahteven, pa je bil drugi, vsaj meni kar malce strašljiv. Ko sem na vrhu prelaza pogledala v dolino in sem zagledala pod nama pravo globel, s hudo zavito cesto, ki je vodila do nje, mi je kar malo zastalo srce. Posebej še zato, ker sva bila najbrž tega dne prva motorista na teh serpentinah in je bila cesta še povsem prazna. Pa je šlo brez problemov.  V visokogorsko dolino na skoraj 1.400 m, kamor sva se spustila, naju je spremil majhen kraj Ulichen, za katerega se ve, da ima subarktično podnebje in da tod pozimi namede ogromno snega. Najprej naju pozdravijo stari, leseni skednji pred vasjo, kamor se shranjuje krma za živino. Danes so v nekaterih od njih  urejene turistične namestitve, drugi pa še služijo prvotnemu namenu. Tudi v vasi so po večini stare hiše, le sem in tja se najde kaka nova, skoraj vse pa so lesene. Arhitektura lesenih hiš in poslopij naju spremlja po vsej sončni, zeleni, s hribi obdani dolini, po kateri se voziva približno 50 km. Prizori, ki božajo dušo. Pravzaprav bi vso to lepoto najraje shranila v malho spominov in jo odnesla s seboj. Seveda pa to ne gre, zato sem poizkušala uživati v vsakem trenutku posebej. Vemo, da fotografija ne more ponazoriti vse čarobnosti dogodka v živo, je pa pri obujanju in ohranjanju spominov vsekakor v veliko pomoč. Zato posamezne trenutke in najzanimivejše prizore na najinih poteh skušam ujeti na fotografijo. Fotografiranje z drvečega motorja seveda ne omogoča kakovostnih in sploh fotografij, kakšnih bi si želela, so pa z nekaj korekture tudi take primerne shranjevalke spominov. 

Dolina po kateri se voziva se počasi spušča in preden jo zapustiva in zavijeva proti Zermattu, je njena višina le še slabih 700 m. Voziva se po dolini reke Rone, katere zgornji tok naju spremlja odkar sva se spustila v dolino.  Reka Rona, tako kot Ren, izvira v pogorju Sankt Gothard in sicer pod Renskim ledenikom na višini 1.700 m. Najprej teče proti zahodu, po Renski dolini, kjer se njen zgornji tok  izliva v Ženevsko jezero. Od tod dalje pa se vije skozi pogorje Jura, preko Provanse, da po 800 km  doseže svojo delto pri Santes Maries de la Mer, nama dobro poznanem kraju, v NP Camargue. 

Le lučaj naprej od kraja Brig zapustiva dolino Rone in se zapeljeva proti kraju Tasch. Skozi ozko, stisnjeno dolino se vzpenjava in sva po 30 km na skoraj tisočaku in pol. Tasch se nahaja na koncu doline Matter, ki jo obdajajo številni najvišji alpski vrhovi. 

V kraju Tasch se za motorizirane obiskovalce zgodba konča. Naprej, do pet km oddaljenega mondenega turističnega bisera Zermatt, se je moč odpeljati le z vlakom, shuttlom. Da bi preprečili onesnaževanje zraka, ki bi lahko zameglilo mestni pogled na Matterhorn, je celotno mestno področje brez avtomobilov. Za prevoz po mestu uporabljajo tiha vozila na baterije, posamezni hoteli pa se poslužujejo tudi konjskih vpreg.

Sicer pa je v Taschu, kjer sva parkirala motor, prevoz do Zermatta dobro organiziran. V pokriti garaži poleg železniške postaje sva pustila motor, kupila vozovnici in že sva bila na peronu, od koder shuttli vozijo tako pogosto, da praktično ni potrebno čakati. V 12 minutah sva bila v Zermattu. Tukaj bi zgodbo lahko zaključila s sprehodom po mestu in se vrnila v dolino, v Tasch. Odločila sva se za drugo možnost in  kupila močno zasoljeni vozni karti za vlak, ki naju je popeljal v pogorje Matterhorna. Splačalo se je.

Ko sva se, sredi popoldneva, polna novih vtisov z obema vlakoma vrnila do Tascha, naju je čakal povratek v Andermatt. Večji del sva se peljala po dolini Rone, potem pa sva se namesto preko prelazov Gotthard in Nufernen peljala preko prelaza Furka. 

Jaz sem pripravljena, greva!

Sonce je komaj obsijalo prve visoke hribe v daljavi, ko sva pri 10 stopinjah sedla na motor in se zapeljala na prvi vzpon.

Najina smer je bila to jutro naravnost proti Sankt Gotthardu in popoldne vrnitev iz desne strani, iz prelaza Furka. 

 

Tudi kolesarji so zgodaj začeli vrteti pedale...

Lepa, široka in ne preveč strma cesta, do najinega prvega prelaza,...

..

 ... do12 km oddaljenega Sankt Gottharda. 

Okoli jezera na prelazu so počitnikarji, v številnih tamkaj parkiranih avtodomih, še sladko spali.

Spustila sva se v dolino , v 1.200 m visoko ležeči Airolo, kjer na svoji južni strani zapustita predor Sankt Gotthard avtocesta in železniška proga.

Naslednjih 25 km se skoraj tik italijanske meje vzpenjava na Nevena passo, bolj poznan pod nemškim imenom Nufenenpass.

Cesta na V strani ni preveč strma, je pa lepo zavita in se je to jutro kopala v soncu.

Skoraj 2.500 m visok prelaz je s svojo višino skoraj poravnan z okoliškimi visokimi gorami. Tudi tukaj je dovolj prostora, da si številni avtodomarji lahko privoščijo spanje v visokogorju...
Na prelazu je vse mirno. Trgovinice so še zaprte, popotniki v avtodomih še spijo, za običajne motoriste je še prezgodaj in kolesarji še niso pripedalirali do vrha. Temperatura pa prijetnih 13 stopinj.

Sledi 15 km dolg spust v dolino. Pogled v globel in serpentine, ki so naju čakale na prvih km mi je pošteno dvignil adrenalin. 

Kot bi mignil sva bila v dolini, kjer so naju na robu vasi najprej pozdravile stare lesene kašče.

Na 1.400 m prihajava v visokogorsko dolino reke Rone, katere tok se počasi spušča proti zahodu, proti Ženevskemu jezeru.  

Res staro...staro. Tudi hiše ne samo kašče...

Lepa, slikovita, mirna vožnja po dolini, ki je ponekod široka in tam se razprostirajo travniki in pašniki...

 Kjer pa se dolina zoži pa se stiskajo hiše v starih klenih vaseh, s trdnimi, lesenimi, mogočnimi hišami. Les je tu doma, zato ni čudno, da so domačini hiše gradile iz njega. In to počno še danes. Novih hiš ni veliko, so pa vse stare obnovljene in skrbno vzdrževane. Skoraj neverjetno je, da je vsa, 50 km dolga dolina, kolikor sva jo midva prevozila, skoraj izključno poseljena s starimi lesenimi hišami. In to daje vsekakor edinstven značaj dolini Rone. 

Hiše v vaseh z manj patine so sicer bolj na široko posejane, vendar tudi tukaj ostaja les skoraj izključni gradbeni material.

Na začetku še mala, šibka reka Rona si utira pot po dolini. Spotoma se ji pridružujejo manjše reke in rečice in jo delajo vse širšo in bolj vodnato. 

 Tam blizu, kjer prestižni Simplon expres skozi predor pod istoimensko goro,  še vedno vozi petične goste iz Londona v Benetke, zapustiva dolino Rone.  

Naslednjih 25 km se peljeva po dolini Matter, ki je strmo vsekana v visoke gore in se zaključi v Zermattu. 

Vlak, s katerim bi se lahko pripeljala iz Andermatta. Toda za enkrat nama je najin način vožnje bolj bolj povšeči. 

Spet se povzpneva na skoraj 1.500 m in ledeniki se zdijo prav blizu.

Tasch, kjer se promet dokončno ustavi. Dominantna železniška postaja  in hribi v ozadju dajejo karekter temu kraju. 

Zermatt, visokogorsko mondeno gorniško in smučarsko središče švicarskih Alp, v pogorju Matterhorna. Vsa arhitektura je enakem, alpskem stilu, vključno z železniško postajo kamor naju je pripeljal shuttel iz Tascha. 

Mesto na 1.600 m višine, obdan s številnimi visokimi gorami, je izhodišče za letne in zimske dopustnike. Poleti gosti predvsem pohodnike in alpiniste, pozimi pa smučarje. Na širnih planjavah naokoli so kar štiri smučarska področja. Bližina italijanske meje omogoča, da se iz  švicarskih  smučišč smučarji zapeljejo tudi na drugo stran meje. Bližina ledenikov pa omogoča smučanje tudi poleti. 

Ozke ulice mesta brez avtomobilov. Mesto ni veliko in tudi peš precej obvladljivo, zato mali električni avtobusi niti niso pretirano polni. 

Vsekakor je to dopustniško mesto cenovno dostopno skoraj izključno izbrancem. Tako imena najbolj prestižnih blagovnih znamk trgovin, kot tudi cene tukajšnjih namestitev kažejo na to. Sicer pa so cene v Švici za naše razmere že tako precej zasoljene, Zermatt pa še za njihove razmere velja za eno od dražjih destinacij.
Je pa res, da sva prav tu v Zermattu zavila v trgovino z ekskluzivno švicarskimi spominčki in kupila več njihovih znanih originalnih nožičev po izredno konkurenčni ceni. 
Morda si pametni Švicarji mislijo, da je turistom bolje prodajati domače produkte po dostopni ceni, v izogib kupovanju cenene azijske navlake.

Razvoj Zermatta se je začel po tistem, ko so gorniki konec 19. stoletja osvojili Matterhorn. Takrat so začeli graditi prve turistične namestitve. Danes v mestu živi okoli 6.000 stalnih nemško govorečih prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo s turizmom.

Veliko je hotelov...

Še več je počitniških stanovanj, ...

... ki jih še vedno neutrudno gradijo, čeprav je že sedaj več kot polovica stanovanj v tem kraju, počitniških.

V Zermattu sedeva na vlak Gornergrat, z ogromnimi panoramskimi okni, ki potnikom omogočajo veličastne razglede po okoliških hribih. Tako, kot v vseh zaprtih prostorih, tudi tu velja potrdilo PCT in obvezno nošenje mask.

Ni čudno, da se meščani Zermatta bojijo, da bi jim onesnažen zrak preprečil pogled na tega lepotca. 

Matterhorn, 4.478 m visoka gora na švicarsko - italijanski meji, je s svojo piramidasto obliko ena najbolj prepoznavnih gora v Alpah. Hkrati je tudi med najtežje dostopnimi gorami, zato so jo osvojili relativno pozno. Leta 1865 je prva odprava, ki je goro sicer osvojila, tragično končala pod snežnim plazom. Po izgradnji železnice se je začel razvoj turizma in Matterhorn je postal zaščitni znak Švice, ki ga vsako leta obišče na tisoče turistov in alpinistov.

Vsi želijo videti tega lepotca...

Najprej se peljemo skozi gozd, in morda so nalašč podrli drevo, da je spodaj pod nami videti Zermatt...

Visoke gore so vse bliže...

Z železnico so poleti ta področja v osrčje visokih hribov lahko dostopna tako za gorske kolesarje in...

...pohodnike, tako velike kot male.

Tukajšnjo okolico, posebej v lepem vremenu, kakršen je bil danes tako zasedejo sprehajalci, gorniki in alpinisti.
Tukajšnji visoki vrhovi gora, na čelu s severno steno Matterhorna, še vedo veljajo za največje alpinistične izzive v Alpah.

Ledenik Gorner... daje ime celotnemu področju.

Po njem se imenuje tudi železniška proga, ki pelje iz Zermatta. Je enotirna, zobata železnica, le sem in tja se prvemu pridruži še drugi tir, ki je namenjen srečevanju vlakov.

Želežniška proga v nekaj manj kot 10 km premaga višino okoli 1.500 metrov. Je najvišja odprta železniška proga v Evropi. Bila je tudi prva elektrificirana proga v Švici. Ob svoji izgradnji konec 19. stoletja je obratovala le poleti, danes pa deluje preko celega leta. Pozimi prevaža smučarje na širna smučarska prostranstva tod okoli.

Po štirih vmesnih postajah je najvišja na višini 3.089 m. 

Najdemo jo tik pod Hotelom Kulm, ki je imel v poznih šestedesetih letih dva astronavtska observatorija, kar je še danes videti v iz njegove arhitekture. Zadnja postaja je tudi sestavni del smučišča Zermatt.

Sicer pa je Gornergrat gorski greben v Peninskih Alpah iz katerega je mogoč razgled na 25 visokih vrhov tam naokoli. Od tega jih kar 20 višjih kot 4.000 m.

Danes in nikoli več...

Na skoraj 3.100 m je bilo vreme dobesedno enkratno. Ob sinje modrem nebu je bila temperatura višja od 20 stopinj Celzija. Nekdo naju ima rad...

Še en pogled proti Matterhornu, preden se vrnemo v dolino.

Ko se mi spuščamo, drug vlak že pleza po tračnicah proti vrhu.

Vse naokrog pa čudoviti smučarski tereni in smučarske naprave, ki čakajo na zimo.
Ampak do tja je še daleč.

Za pohodne poti je dobro poskrbljeno...

Vlak v Zermattu pelje zelo blizu hiš,...

...skoraj po dvoriščih.

Spet sva v Zermattu. Bilo je lepo, bilo je pravzaprav enkratno in nepozabno. Edini problem so za naju predstavljala odvečna oblačila. V prepričanju, da na treh tisočakih kratke majice ne bodo dovolj, sva s seboj vzela tudi motoristični jakni. Kako zelo sva se zmotila. Pravzaprav, na srečo...

Po dolini Matter naju z vseh strani spremljajo gore, ko se vračava nazaj v Andermatt.

Kampiranje je v takih razmerah enkratno preživljanje prostega časa.

Nenavadno...

... v teh krajih najbrž res živijo žilavi in neustrašni ljudje.

Dolina Matter je najgloblja alpska dolina. Razlika med najnižjo točko v njej, ki se nahaja na okoli 700 m nad morjem in najvišjimi okoliškimi vrhovi, ki so višji od 4.400 m, je razlika enostavno največja. Sklepam, da so tu zime hude z obilo snega, zato naju je presenetilo, da se je temperatura ob izteku doline dvignila na neverjetnih 36 stopinj Celzija. Da pa so poletja v teh koncih vseeno kar topla, sva ugotovila potem, ker so bili na krajšem delu doline položnejši prisojni bregovi posajeni z vinsko trto. 

Manjši nasadi vinske trte, s skromnimi zidanicami.

Ograja res ni ravno za fotografijo, so pa impozantne gore, ki se kot orjaki dvigajo na koncu doline. 

Zavijeva desno in se v nasprotni smeri kot zjutraj zapeljeva ob Roni, po njeni dolini.

Prava alpska idila.

Ob tako vročem vremenu je vsaka osvežitev dobrodošla

Široko dolino na obeh straneh ograjujejo in varujejo visoke gore. Na koncu doline se cesta razcepi. Desno vodi cesta na prelaz Nufenen, ki sva ga prevozila zjutraj, naravnost pa se cesta povzpne na dva visokogorska prelaza.

Hotel se imenuje Grimsel. Tako se imenuje tudi eden od obeh omenjenih prelazov. 2.164 m visoki prelaz Grimsel v Berenskih Alpah je običajno od oktobra do maja zasnežen, ker pa je tudi prometno pomemben se pristojni trudijo, da ga sproti čistijo in s tem poskrbijo, da ostaja čim dlje odprt. 

Predenj sva se zagrizla v hrib, se je mimo pripodilo veliko motoristov, ki so prepeljali enega od obeh prelazov. 

Peljala sva se proti serpentinasti, v strmo pobočje vsekani cesti. Kar malce mi je odleglo, ko sem izvedela, da ta pelje na Grimsel in da greva midva v drugo smer, proti prelazu Furka.

Malce sem začutila srce v grlu, ko sem od daleč videla, da se tudi cesta na ta prelaz vzpenja po strmem gorskem pobočju in to še kakih 300 m  višje.  Vendar pa sva vozila po lepi dvopasovni cesti, brez prometa. Veliko takih sva že prevozila. Morda pa me je ravno visoka nadmorska višina in bližina te surove lepote, ki jo je ustvarila narava pred milijoni let, navdajala z malce strahu in ogromno spoštljivosti.  

Pod vrhom hriba je ledenik Rona. Po skalah iz njega tečejo mali potočki ki se kar hitro združijo v večji potok in to je začetek mogočne reke Rone.

Zagrizla sva v strmi hrbet gore pred nama. 

Tik pod vrhom je hotel Belvedere. Od njega je mogoč sprehod do ledenika Rona.

Sva na vrhu prelaza in ozreva se nazaj. Ceste po kateri sva se vozila ni videti, vidi pa se, kot kača zavita cesta, ki vodi na sosednji prelaz, Grimsel. Pod prlazom Furka so leta 1982 zgradili železniški predor, po katerem poteka 15 km dolga ozkotirna železniška proga Furka - Oberalp, ki sva se ji čudila včeraj.


Kolesarji so se morali kar potruditi do 2.436 m visokega Furkapassa.

Kot na vseh prelazih, kjer je dovolj prostora za parkiranje, se tudi na Furki ustavljajo številni avtodomarji . Jih povsem razumem, da uživajo, ko nočijo na skoraj 2.500 m nadmorske višine. Je pa pogosto pri voznikih teh bolj ali manj velikih mrcin problem, da jih velika večina avtodom najame in niso prav vešči upravljanja oz. vožnje z njimi. Vozilo z drugačnimi, veliko večjimi, gabariti kot so jih vajeni,  jih pripravi do tega, da enostavno raje vozijo bolj po sredini ceste, kot ob njenem robu. Pri zelo ozki cesti pa je to lahko nevarno za nasproti vozeča vozila, posebej za motoriste, saj ima lahko že majhen trk zanje hude posledice.

Prav zato imam raje ceste, posebej gorske, kjer je narisana sredinska črta, da se vsako vozilo, vsaj približno drži svojega pasu.

Raje imam tudi ceste, ki imajo na strmo globeljo pravo ograjo in ne le betonske stebre.

Bodi dovolj jamranja. Vožnja je bila prelepa tudi v dolino, vozniki so se držali svoje strani ceste, avtobusov in velikih avtodomov na srečo nisva srečevala, tako da mojemu šoferju ni bilo potrebno voziti preblizu cestnih stebričkov.

Lepo,...

...brezmejno lepo.

Še malo, pa bova v dolini.

https://goo.gl/maps/SNGua9ysp6RJSXN97

https://goo.gl/maps/ewnfmSkVcc7byVnMA

https://goo.gl/maps/4o9SwwBET33kAHkt6

https://goo.gl/maps/Sv2eVuPKXQaoqtkG9

5. dan; nedelja 15. avgust 2021; Andermatt - Sustenpass - Ženevsko jezero - Thonon Les Bains - Thezieres; 296 km;

Bližal se je zadnji del poti, ki naju je, mojega šoferja bolj kot mene, vzpodbudil, da sva se na dveh kolesih  znašla v tem hribovitem delu Evrope. Route des Grandes Alpes  RGA(Velika alpska cesta) je bila na dosegu dne. 710 km dolga gorska cesta z 18 alpskimi prelazi na glavni poti, katerih število se ob nekaj dodatnih kilometrih lahko precej poveča, je nekakšna motoristična božja pot. Tej motoristični religiji, ki vodi od Ženevskega jezera, od kraja Thonon Les Bains  do Sredozemskem  morju, sva podlegla tudi midva. Že na začetku pisanja sem omenila, pa nimava rada tranzitnih poti, zato sva se vozila tudi po avstrijskih in nemških Alpah, spoznavala lepo švicarsko podeželje in se peljala preko nekaterih njihovih visokih alpskih prelazov.

Ker sem se kot mula mulovodcu uprla svojemu možu, ko je dan poprej predlagal, da naslednji dan nadaljujeva proti Franciji preko prelazov Furka in Grimsel, saj mi je bil prvi enkrat povsem dovolj, pri drugem, pa se mi je zdelo,  da s polno naloženim motorjem, vožnja čezenj ne bi bila posebej prijetna in varna, ob tem, da je bila nedelja in še praznik, vreme pa kot naročeno za motoriziranje in ceste tam gori najbrž kar polne.

Izbrala sva torej alternativni Sustenpass. Cesta in hribi naokoli so potrdili pravilnost najine odločitve, saj je bil vzpon na ta 2.224 m visok prelaz celo med lepšimi na najini poti. 

Po dolini sva se nato peljala mimo dveh velikih jezer in pri drugem zavila v dolino Sannen. Zložno sva se dvigovala in se preko poldrugega tisočaka Col du Pillon peljala proti Ženevskemu jezeru. Kot vsa druga jezera, je tudi tu to avgustovsko nedeljsko popoldne našlo ohladitev veliko kopalcev, saj je vročina hudo pritiskala. Ob šestih popoldne je dosegla celih 34 stopinj Celzija.

Brez problemov, sicer ob prisotnosti policista, sva prestopila švicarsko - francosko mejo. Hitro sva pri mestu Thonon Les Bins, kjer vstopiva na RGA in se zapeljeva proti jugu. Do najinega tokratnega cilja je še dobre 80 km prijetne vožnje po razgibanih cestah.

 Zdi se, da ni prav dosti dni, v tem koncu, ko bi temperatura že zgodaj zjutraj dosegla skoraj 20 stopinj. Bilo je brez oblačka in vsem se je mudilo v lep dan. Kamp je bil ob 9h, ko sva ga zapuščala, že precej izpraznjen.

Midva odhajava iz Andermatta, drugi vanj prihajajo. Vsak na svoj način.

Spet se spustiva po znani cesti v dolino.

A ob zgornjem toku reke Reuss, ki naju spremlja že nekaj zadnjih dni, se peljeva le do 10 km oddaljenega Wassna, kjer zavijeva ...

... v stransko dolino in se spet vzpneva v hribe. Na cesti je že veliko motoristov.

Hitro me je minila slaba vest, da sem možu odtegnila lepo vožnjo preko prelaza Grimsel, ...

... saj je 17 km dolga vožnja po gorski cesti do prelaza Susten,  imela prav vse, kar si za visokogorsko vožnjo lahko želiš.

Visoke gore so se kipeče dvigale v višave...

...v dolini pod cesto je se je voda izpod ledenika združevala v bistro rečico, pritok reke Reuss.

Za povrh sva imela tamkajšnji ledenik skoraj na dosegu roke.

Da o dobrih, lepo zavitih cestah sploh ne govorim...

Tik pred vrhom na 2.224 m je nekaj sto metrov dolg predor, skozi katerega se cesta zapelje Sustenpass na drugi strani predora. 
Tile kolesarji so pa davi zgodaj vstali...

Pogled na lepo število motorjev na platoju pod restavracijo,...

...a le najin s svojo prtljago, pripoveduje zgodbo daljšega potovanja.

Večina je nedeljskih motoristov, nekateri so že potrebni pijače...

Spust v dolino, pa kot že tolikokrat doslej, jemlje dih...

... zaradi čudovitih pogledov in lepe ceste, ...

...ki je vseskozi vsekana v pobočje gora. Prav zato so pogledi skoraj brezkončni.

V 28 km spustu se izmenjuje bolj ali manj strma, včasih tudi  ravna, običajno pa lepo ovinkasta cesta do nadmorske višine dobrih 600 m.

Nizozemci so ocenili, da je cesta primerna tudi za prikolice. Kaj pa vem? Je pa res vseskozi dvopasovna in verjetno dovolj široka tudi za zavoje daljših kompozicij.

V  čudovitem naravnem okolju tu preživlja svoj dopust tudi mnogo ljubiteljev kampiranja. To, da je kampiranje na travniku, sredi zelenja čudovito, že dolgo veva tudi sama.

Pa spet malček v klanec...

Peljeva se po redko naseljeni dolini reke Aare. Le sem in tja je videti stare tradicionalne vasi s prav tako arhitekturo.

Kmetijstvo je na tem področju glavna dejavnost tukajšnjega prebivalstva, saj precej široka ravnina med hribi ponuja kar nekaj obdelovalnih polj.

Reka Aare, ki izvira v bližini prelaza Grimsel, na svoji 295 km dolgi rečni poti, na kateri so Švicarji zgradili nekaj več,kot 40 hidroelektrarn, tvori dve jezeri. Po 20 km vožnje po dolini se v svoji smaragdni barvi na pogled prvo imenovano Brienzersee.  Voziva se po njegovi J strani. Jezerski breg se strmo dviga, zato se cesta ob jezeru, ki je dolgo okoli 14 km, večkrat skrije v tunele.  

Prvo in drugo jezero povezuje reka Aare, ki se kasneje izliva v veliki Ren. Aare je najdaljša reka, ki v celoti teče po ozemlju Švice in spotoma pobere številne manjše pritoke, ki se privalijo iz hribov. Preden sva se pripeljala do drugega jezera, sva si vzela čas za malico.

Sva na področju gore Jungfrau. V njeno pogorje vozi tudi zobata železnica, ki pripelje celo nekaj višje, kot tista na Matterhornu, vendar pa je ta speljana v celoti po predoru. Do izhodišča železnice je od jezer manj kot 20 km vožnje v smeri proti jugu.

Bližnji hribi so nama zastirali pogled na 4.158 m visoko lepotico Jungfrau, zato tokrat izposojena fotografija.

Zaradi neugodne svetlobe drugo, le nekaj km naprej ležeče jezero imenovano Thunersee, ni posneto tako, kot bi si zaslužilo.  17 km dolgo ledeniško jezero je globoko 560 m in leži 6 m nižje od Brienzerskega jezera. Že dolga desetletja po njej vozijo potniške ladje. Jezero večkrat poplavlja, ker reka Aare, ki iz njega izteka, ob močnejših povečanjih količine vode v jezeru, nima zadosti velike struge, da bi vso sprejela. Po 2. svet. vojni je švicarska vojska v to jezero odvrgla vse neuporabljeno orožje iz te vojne.

Severni, položnejši bregovi jezera so gosto poseljeni. 

Nedeljsko popoldne so mnogi izkoristili za kopanje in sončenje.

Tradicija in urejenost...to je Švica.

Pri jezeru Thuner zavijeva proti JZ, proti dolini Sannenland - Simmental. Čeprav sva v alpski dolini na višini skoraj 1.200 m, je hudimano vroče. Termometer kaže 30 stopinj Celzija.

Stare domačije so razmetane po travnikih...

...ali pa so nakupčkane v vasi, da je vmes  komaj prostora za spodobno cesto.

Primerni kraji za preživljanje prostega časa. Poleti kolesarjenje in pohodništvo...

...pozimi smučanje.

Doline je konec,...

...spet se vzpenjava.

Od daleč se že vidi zgornji steber gondole Glacier 3.000.

1.546 m visoko ležeči Col du Pillon, sam po sebi ni nič posebnega, je pa elegantno izhodišče za vzpon na 3.000 m visok vrh nad njim. 

Gondola v 15 minutah prepelje potnike iz prelaza na tritisočaka, ki ponuja različne atraktivne aktivnosti,  med drugim tudi celoletno smučanje na ledeniku.
 V večnadstropni stavbi, ki naj bi bila arhitekturni presežek, so baje odlične restavracije, ki so namenjene tudi visokim gospodarskim in drugim srečanjem, ter poizkušanju razkošne gastronomije. Razgledna ploščad menda ponuja poglede na številne štiri tisočake, med njimi Eger, Jungfrau in Matterhorn, ob lepem vremenu pa tudi na Mont Blanc.  Štiri tisočakov sva se midva nagledala že na najinem vzponu v pogorje Matterhorna, zato sva to avanturo izpustila.

Zvezda tam gori, pa je menda viseča brv, ki povezuje dva vrhova. 
 (izposojena fotografija.)

Midva sva tokrat ostala na varnih tleh in si privoščila švicarsko zasoljeno osvežitev v tamkajšnji restavraciji.
Verjamem pa, da je Col du Pillon zanimiv predvsem za Ženevčane, saj do prelaza, ki je pravo okno v visokogorski svet,  nimajo več kot 2 uri vožnje.

Iz prelaza se peljeva proti Ženevskemu jezeru. Kmetje kljub nedelji in prazniku ne počivajo.  Oni že vedo, zakaj je potrebno seno nemudoma pospraviti na suho.
Priznam, da sem si švicarsko kmetijstvo predstavljala nekoliko drugače. Najprej sem bila začudena nad zelo tradicionalnim podeželjem. Njive in travniki so tu precej majhni, tudi traktorji in priključki nikakor ne dosegajo velikosti, kot jih vidimo na naših kmetijah. So tudi precej stari in zrabljeni. Lahko bi rekla, da je švicarska kmetijska pridelava precej ekstenzivna. Sklepam, da gre tukaj bolj za sonaravno in eko kmetovanje, ki seveda pomeni bolj kakovostno in količinsko manjšo predelavo. Prav zato so njihovi pridelki dražji, kot primerljivi uvoženi, vendar Švicarji razumejo vsebino cene in skoraj izključno kupujejo domače pridelke. 
Vseeno pa tamkajšnje podeželsko življenje in delo izgleda tako, kot je pri nas izgledalo pred nekaj desetletji.

Do Ženevskega jezera naju je ločilo še kake 40 km razgibane ceste.
V dolini, so naju pričakali zgledno urejeni vinogradi...

... ki so dobesedno segali med hiše.
Očitno ugodne klimatske pogoje za pridelavo grozdja izkoristijo do popolnosti.
Tako sva se že tretjič v Švici, tej alpski deželi, srečala vinsko trto, čeprav danes ugotavljam, da njihovega vina še nisem imela priložnost poizkusiti. 

Ženevsko jezero si v razmerju 60% in 40% delita Švica in Francija. Drugo največje sladkovodno (za Blatnim jezerom) in največje alpsko jezero je dolgo 73 in široko 14 km. Polnita ga reki Rona in Sansa, iz njega pa izteka Rona, ki se spusti proti Sredozemskemu morju. Jezero se nahaja na višini manj kot 400 m in ni globlje od 310 m. Ugodna kombinacija sredozemskega in celinskega podnebja se kaže v hladnih in suhih zimah ter toplih, z blagim vetrom ohlajenih poletjih. Subtrobsko rastlinje, s številnimi cvetočimi zasaditvami, še poudarja privlačnost jezera.  Okoli njega je množica travnih ali betoniranih plaž, ki nudijo od julija naprej, ko se jezero primerno ogreje tudi prijetno kopanje. Na jezeru pa poleg kopalcev uživajo tudi jadralni padalci in vodni jadralci. Je središče zdraviliškega turizma za petične goste iz vsega sveta. 
 Švicarska riviera, kor zaradi njene priljubljenosti imenujejo obalo jezera, že nekaj stoletij privablja najbogatejše ljudi in številne umetnike iz vsega sveta. Lord Byron, avstrijska cesarica Sissi, Ernest Hemingway,  Igor Stravinsky, Charlie Chaplin, Alfred Hitchcock, Freddie Mercury so samo nekateri med njimi.
Bolj kot kdaj koli doslej, dandanes ostajajo zemljišča ob jezeru nedostopna za domačine, saj jih pokupijo bogataši iz vsega sveta. 
Vozila sva se po J strani jezera, ki je turistično precej manj obremenjena kot njegova severna stran.

Vožnja malce ob obali, malce med hišami in kot bi mignil sva na švicarsko - francoski meji. Brez problemov jo prečiva in se podučiva, kar vedno znova pozabiva, da je omejitev hitrosti izven naselij v Franciji 80 km  na uro. Zanimivo, začela sva v Avstriji, kjer pa je omejena na 100 km na uro.  

Zapuščava Švico, državo, v kateri 8 in pol milijona prebivalcev živi na področju velikem za dve Sloveniji. Je stičišče romanske in germanske kulture, kar se kaže v tem, da uporabljajo štiri različne uradne jezike (nem., it., fran., in retroromanščino). Zaradi lažjega zapisa svojo državo na kovancih in znamkah zapišejo latinsko - Helvetia. Kljub temu, da je nemščina najpogostejši jezik v konfederalni državi, ki jo sestavlja 26 kantonov, pa je vsem Švicarjem najpomembnejša švicarska identiteta opredeljena z vodilnimi vrednotami celotne države, federalizmom, neposredno demokracijo in alpsko simboliko.

Geografsko je Švica razdeljena na tri dele: Mitelland, planota v osrednjem iz SZ delu, Alpe na jugu in Jura na Z, ki hkrati, v veliki meri, pomeni tudi mejo s sosednjo Francijo.

Največje mesto je Zurich, ki ima 1.8 milijona prebivalcev in je skupaj z Ženevo in Baslom sedež raznih mednarodnih organizacij in uradov, kot so FIFA in drugi največji sedež OZN, čeprav je postala njegova članica Švica šele leta 2002. Tu domujejo tudi številne banke, ter mednarodna organizacija Rdečega križa. 

Švicarji štejejo za leto ustanovitve njihove države 1291, ko so ustanovili ohlapno konfederacijo, ki se je ohranila vse do 17. stoletja, ko so postali neodvisni od Svetega rimskega cesarstva. Od 16. stoletja, od reformacije dalje Švica uveljavlja nevtralnost, čeprav vseskozi velja kot aktivna zunanje politična akterka. 

Ni članica EU, sodeluje pa v Shengenskem sporazumu.

Je visoko razvita država z najvišjim nominalnim bogastvom na odraslega prebivalca in peta po DBP na svetu. Njena mesta Zurich, Ženeva in Basel veljajo, kljub nekaterim najvišjim življenjskim stroškom na svetu, v sam vrh kakovosti življenja.

Švica ima eno najstarejših populacij na svetu, s povprečno starostjo 42,5 leta. Ob tem priseljenci predstavljajo 25,2 % prebivalstva, kar je eden največjih deležev v razvitem svetu. Hkrati pa številke kažejo, da ima priseljensko ozadje kar 34,7 % prebivalstva s stalnim prebivališčem v Švici, starega 15 let ali več (približno 2,33 milijona ljudi). Posledice se kažejo v tem, da več kot polovica ljudi zazna rasizem kot resen švicarski družbeni problem.

In kakšni so bili najini vtisi po tem, ko sva prevozila kar lep del Švice. Vsekakor je Švica biser v naravnem smislu. Izjemna je tudi urejenost države, pa ne gre zgolj za izgled, pač pa za urejenost na splošno. Zdi se, da so stvari tako dorečene in nedvoumne, da uradnikom, prodajalcem kart, receptorjem in ostalim, s katerimi kot turist komuniciraš, ni kaj dosti do tega, da bi določene stvari turistu pojasnjevali. Zdi se kot, da malce zdolgočaseno in naveličano opravljajo svoje delo in pri tem ne kažejo posebnega zanimanja za stranko s katero imajo opravka. 

Za nas, pa najbrž ne le za nas, je Švica tudi izredno draga država. Zaradi vsega tega sva oba, ko sva prečila francosko mejo soglasno ugotovila, da naju veseli, da sva ponovno v Franciji, ki se nama zdi bolj prijazna in domača. Prijaznost in odprtost Francozov, ki smo jo izkusili na lanskem potovanju po Franciji, njihova sproščenost in življenjski stil, sta bolj po najinem okusu. Zdi se čudno, da sva v Franciji komunicirala lažje kot v Švici, kljub temu, da po francosko nihče od naju ne zna povedati več kot Bonjour in Merci, medtem ko nemško, ki je v Švici doma, mož obvlada zelo dobro, pa tudi sama se v njej za silo zmenim. 

Kot nekje na Jadranski oblali.

Tudi midva sva se na francoski obali Ženevskega jezera zvalila na travo v senčko in se malce ohladila in osvežila. 

Bilo je že kar pozno popoldne, ko je sonce še kar neusmiljeno žgalo in segrelo ozračje na 34 stopinj Celzija.

Morda ravno zato razen ob vodi ni bilo nikjer nikogar...

Vožnja z ladjo je bila ob pihljanju vetra verjetno prijetna.

Promenade bodo proti večeru, ko se ozračje ohladi, prav gotovo oživele.

Res je občutek, kot da sva na morju.

Bogastvo se je tod kopičilo skozi stoletja...

V Thonon les Bainsu zavijeva na Route des Grandes Alpes (RGA), ki se hitro spelje v ozko gozdno sotesko. 

Zemljevid Route des Grandes Alpes

RGA je dobrih 700 km dolga turistična cesta v francoskih Alpah, ki vodi od Ženevskega jezera do francoske rivijere. 

Vodi preko 17 gorskih prelazov, najvišji med njimi je visok nekaj manj kot 2.800 m. Kolesarji in motoristi, ki se v letnem času vozijo po njej, saj je pozimi zaprta, se peljejo skozi 4 NP, mimo številnih jezer in visokih gorskih vrhov. 

Začetki trasiranja RGA segajo v leto 1919, končana pa je bila šele leta 1937, pod zdajšnjim imenom pa jo poznamo od leta 1950.

Hlad prinaša reka Drause..

Vhod v Hudičevo sotesko, ki je nekaj podobnega kot naš Blejski Vindgar. 

Potrjeno, sva na pravi poti.

Zapeljeva se na področje Savojskih Alp. Menda meje tega gorovja niso ostro začrtane, se pa nekako šteje zanj področje Z Alp, ki si jih delita Italija s področje Piemonta in doline Aoste in Francija s področjem Rona Alpe. Za zdaj velja, da tudi masiv Mont Blanc sodi v Savojske Alpe.

Kakorkoli, kar hitro sva se pripeljala od smučarskega področja Port del Soleil (vrata sonca) in do krajev  Montriont in bolj znanega Morzina, ki se nahajata kakih 1.000 m visoko, medtem, ko se smučišča okoli njiju dvigajo mnogo višje. Zaradi mikroklime, ki jo opredeljuje bližina Mont Blanca, je tukaj smučarska sezona precej dolga.

Področje 1.200 m visokega Getsa...

...kjer so leta 1.938 postavili prvo sedežnico.

Danes je tukaj teh naprav ogromno, dosti je tudi prenočitvenih kapacitet, ki pa očitno oživijo le v času zimske sezone.

 Mesto Taninges, najin današnji cilj. Po izgledu prijetno mesto, v katerem pa ob izteku popoldneva ni videti žive duše. 

Upala sva, da se le morda skriva kje kakšen bife, kjer si bova po večerji lahko privoščila hladno pivo.

Prijeten, tudi precej velik mestni kamp...

V Franciji obstajajo t. i. muncipal (občinski) kampi, ki so običajno nižje kategorizirani, ker nimajo restavracij, bazenov in podobnih zadev. Imajo pa čiste sanitarije, toplo vodo in običajno kar lepe parecele. ..In so skrajno poceni. Za spanje, če vse potrebno voziš s seboj, povsem OK. Tudi ta kamp je bil tak. In v njem nismo bili samo gostje za eno noč, pač pa tudi taki, ki so  tukaj  za drobiž preživljali svoj dopust. 

Tudi midva sva bila povsem zadovoljna z njim. Hrano sva si prinesla s seboj, jo pripravila in pojedla, le o kakšnem pivu sva še sanjala pred spanjem. Vendar pa so nam v recepciji z obžalovanjem pojasnili, da iz tega ne bo nič. Malce nerazumljivo se nama je zdelo  da, v Taningesu, mestu v francoskih Alpah, 35 km JV od Ženeve, ki naj bi imelo tudi kino, supermarket, bencinsko črpalko in hotele, to nedeljo pozno popoldne ni moč popiti piva. 

V recepciji so nama lahko ponudili le  coca colo iz avtomata s hladnimi pijačami. Tisti večer sva najbrž izpila vse Coca Cole, ki so bile na voljo. Da sva ubila pretirano sladkobo v njih, sva jih en malček začinila s sabo prinesenim whiskyem.

Pa je bil večer prav v "rožicah".

https://goo.gl/maps/N8vsizothYpGckih6

https://goo.gl/maps/xFx6DkoHLBzHogyK8

6. dan; ponedeljek, 16. avgust 2021; Tanings - Annecy - Albertville - Grenoble - Corps;  286 km;

Prejšnje popoldne je sonce toplo grelo vse do mraka, tako da sva lahko še do noči posušila večino opranega perila. Ponoči pa se je vreme spremenilo, silovito se je bliskalo in glasno grmenje je odmevalo med visokimi vrhovi okoliških hribov. Pravzaprav še nikoli nisva doživela kakšnega resnega neurja pod šotorsko streho, zato sem bila vesela, da je bil najin šotor postavljen na planem in ni bilo bojazni, da na njem pristala kakšna v silovitem vetru polomljena veja,. Začuda me nočno vremensko rovarjenje ni preveč vznemirjalo, saj je šotor dobro tesnil, tako da je vse, kar se ne sme namočiti ostalo suho. Hudo uro sem predramala v prepričanju, da se bova zbudila v sončno jutro.

Pa ni bilo ravno tako. Ko sva se zjutraj zbudila so bili oblaki zasidrani med gorami, nizko nad kotlino, tako da se hribi naokoli niso niti slutili, kaj šele videli. Tudi vremenska napoved ni bila vzpodbudna, na področju, kjer sva se nameravala voziti naj bi ves dan deževalo. V Taningsu sicer ni deževalo in bilo je prijetnih 18 stopinj, zato sva šotor lahko vsaj za silo posušila, predenj je pristal med prtljago.

Zapeljala sva se v oblačno jutro. Žal mi je bilo, da bova na tem delu poti ostala brez fotografij, saj je zaradi vlage in velike verjetnosti močnešega dežja tudi moj fotoaparat ostal na suhem. Kljub vsemu se odločila, da se zapeljeva po začrtani poti, najprej proti prelazu Colombier in se od tam spustiva do Le grand Bornarda, od koder nadaljujeva RGA. Takoj, ko sva se nekoliko vzpela in pridobila na nadmorski višini, je začelo deževati. Z vsakim pridobljenim višinskim metrom, je bilo moče več. Videlo se ni ne naprej gor in ne nazaj dol. Hribi so bili v celoti skriti v oblakih. Ko sva se pripeljala do naselja Le Roposior sva ugotovila, da prav veliko od današnje vožnje po prelazih RGA ne bova imela. Od okoliških razgledov ne bo prav nič, od vožnje po lepih ovinkastih cestah pa ob dežju in polno naložena, kot sva bila, tudi ne kaj dosti. Tudi moj šofer (presenetljivo) se je strinjal, da najino tokratno vožnjo po RGA prekineva.

Vremenske napovedi so kazale, da je vreme proti Z precej bolj prijazno. Iz lanske zgodbe nam je ostalo  še kar nekaj neprevožene Rout Napoleon (RN). Cesta, ki je speljana le nekaj deset km  Z od RGA se sicer ne vzpenja na visoke prelaze, je pa zelo lepa in prav tako nudi spektakularne razglede in obilo motorističnih užitkov. Vodi od Grenobla ob vznožju Alp do zaliva Juan V od Cannesa na francoski rivieri. To 325 km dolgo cesto je od J proti S trasiral Napoleon, ko se je leta 1815 vrnil z Elbe in se s svojimi pristaši podal na 100 dnevni pohod, ki se je končal z bitko pri Waterlooju. 

Odločiva se torej, da se do cilja v Cannesu pripeljeva po bolj vremensko prijazni RN. Google nama je do izhodišča v Grenoblu, preko Annecya in Arbertvilla po lokalnih cesta napovedal nekaj manj kot 200 km, ki naj bi jih prevozila v približno štirih urah. Greva. 

Vreme je ravno še zdržalo, da sva za silo posušila šotor.

Pot je začrtana, midva pa še vedno odločena, da jo prevoziva, čeprav so oblaki, obešeni po bližnjih hribih še kar vztrajali.

Da le nebi deževalo! Pa je bil dež iz minute v minuto močnejši. Tako sva prišla natanko do prvega cilja v Navigatorju, kjer sva nekaj časa vedrila v lopi ob cesti, ker pa ni prav nič kazalo, da se bo dež v kratkem času unesel, sva se obrnila.

Skoraj vso pot proti Z, do 60 km oddaljenega Annecya, jedeževalo. Prenehalo je šele tik predenj sva se zapeljala v mesto, ki ga imenujejo tudi "biser med jezerom in gorami".

Za mestom Annecy se bohotijo Visoke Savojske Alpe, pred njim pa se razprostira po mestu imenovano jezero. Tretje največje švicarsko jezero narekuje razvoj turizma na tem področju, ki pa je že od šestdestih let prejšnjega stoletja podvržen strogim okoljskim standardom. Prav zaradi njih je  uspelo jezeru ohraniti primat " najčistešega evropskega jezera", ki je tudi danes namenjeno zgolj plavanju in drugim vodnim športom.

Medtem, ko se peljeva proti Albertvilu, ki se ga spominjamo kot prireditelja zimskih Olimpijskih iger, na katerih so bile osvojene tudi prve slovenske olimpijske medalje, se oblaki še kar vlečejo po gorskih vrhovih.

Med Albertvilom in Grenoblom teče reka Isere, ki je v milijonih let ustvarila precej široko in ravno dolino med okoliškimi hribi. Ob reki, mimo polj in naselij sta speljani dve cesti, 

starejša lokalna in novejša je AC. Obe pa vodita v Grenoble.

 

Midva sva izbrala prijetno in ne zelo prometno lokalno cesto, ...

... ki jo popestrijo francoske vasi...

Namesto desne RGA sva prevozila levo RN

Route Napoleon

Malo pred Grenoblom bi morala prečkati AC in se usmeriti na J na RN. Zgrešila sva pravo križišče in se pripeljala naravnost v mesto. Čeprav nima niti 200.000  prebivalcev deluje Grenoble, kot velemesto. Promet je bil v popoldanski prometni konjici gost in počasen, zato sva se, kar se je le dalo hitro pobrala iz njega.

Po grenobelskem prometnem zamašku, je bila pravi balzam vožnja do mesta Vizille v prvih km RN. Tu sva se ustavila in še za las ujela kavico v bifeju nasproti Muzeja francoske revolucije. Prijazen natakar naju je postregel, nato pa zaprl bife, midva pa sva si vzela  še kar nekaj časa, predenj sva se odpeljala naprej.

Ko sva se proti koncu popoldneva pripeljala do  Laffayeta se je nebo že začelo trgati.

Zgornji del RN je speljan v glavnem po ozkih soteskah in dolinah, hribi naokoli pa niso zelo visoki..

Ko sva se pripeljala do kraja La Mure...

...se je že skoraj povsem zjasnilo in  narava se je pokazala v svoji najlepši izvedbi. Čas je, da ponovno primem v roke fotoaparat in začnem loviti neponovljive trenutke in zanimive motive.

Le še posamezni oblaki se oklepajo najvišjih vrhov.

Manjši kraj Corps, na višini 700 m nad morjem, je najin današnji cilj. Naselje je zgrajeno nekaj višje, nad jezerom Saulet. Na googlu prebereva, da sta v kraju dva kampa. Prvi je večji, prijeten, ob jezeru razpotegnjen kamp, ki ima vse kar potrebuje dopustnik za dobro počutje tudi na daljšem dopustovanju. Midva pa sva le "leteča" gosta in kaj več, kot prijetno parcelo in topel tuš niti ne rabiva.

Oboje pa sva našla v kampu v vasi. Spet je šlo za občinski kamp, zelen, lepo urejen, le sanitarije so bile malce "arahične", a bile so čiste in tudi topla voda je bila na voljo.  Problem je bil le to, da nisva našla recepcije. Ko je opazila najino zadrego soseda v kampu, starejša Francozinja, nama je v malce polomljeni angleščini razložila, da ta kamp sploh nima recepcije. Enkrat ponoči nekdo prinese listek, na katerem je napisana cena nočitve, ki jo kampisti poravnajo tako, da denar zanjo enostavno skupaj z listkom vržejo v nabiralnik.

In zjutraj naju je pričakal listek za 12,44 Eur.

Sočna zrezka in steklenica dobrega francoskega vina sta nama dvignila razpoloženje. Pokazala se je še ena dobra plat tega kampa, bil je namreč blizu središču kraja.

Dobesedno odskakljala sva do ...

... središča stare vasi...

... kjer je bil pravi stari hotel Pri pošti. Naročila sva si odlični sladici, ki pa sta stali več, kot najino nocojšnje prenočišče.

Pa lahko noč.

https://goo.gl/maps/pEhQpqxGtgp8Z2jR6

7. dan: torek, 17. avgust 2021; Corps - Gap - Sisteron - Grasse - Cannes (RN); 280 km;

Zadnji dan na Napoleonovi cesti. V kraju Corps se zbudiva v sveže, malce oblačno jutro. V planu nimava kaj dosti drugega, kot vožnjo do Azurne obale, kjer naj bi se srečala s Sredozemskim morjem, se naselila v katerega od tamkajšnjih kampov in kak dan ali dva preživljala morske počitnice. Del Napoleonke sva prevozila že lani, toliko da veva, da se je po njej voziti nič drugega, kot en sam užitek. Tudi področje Azurne obale nama je poznano, saj smo se tam doli vozili dvakrat letno, ko smo  kakih 15 let skupaj z otroki hodili na dopust na Costa Dourado.

Torej ni druge, kot da se prepustiva cesti... 

 

Ko zjutraj prilezem iz šotora zavonjam vabljivi vonj jutranje kavice. Kot običajno, me tudi tokrat moj dragi razvaja z našim domačim Barcafejem, ki je najin spremljevalec na prav vseh poteh. 

Pospraviva šotor in vse ostalo in se okrog 9 h odpraviva Sredozemskemu morju naproti.

Skozi oblačno jutranje nebo, se kar hitro začne kazati modrina poletnega dne.

Kmalu se le še na najvišjih oblakov oklepajo oblaki.

Ob obronkih gora, se mimo polj voziva proti jugu.

Po 40 km vožnje sva tik pred Gapom.

Mesto leži na višini 750 m in je najvišje ležeča francoska prefektura. Leta 2002 je bil razglašen za Alpsko mesto leta. Gap se z drugimi mesti, nosilci istega priznanja prizadeva za čim bolj trajnostni razvoj področja Alp. Gap je razglašen tudi za najbolj športno mesto v Franciji.

V Gapu sva se mudila že lani, ko smo s prijateljema raziskovali osrednji del Francije. Tokrat naju je v mesto zvabila nostalgija in pa zelo praktična potreba, saj sva si za zajtrk zaželela dobro, pravo, francosko bagetto. Ustavila sva se v starem središču mesta poleg univerze in kaj kmalu spoznala, da je ta del mesta rezerviran za trgovine z modnimi izdelki in turističnimi spominki ter številne večje in manjše lokale. Krepko sem se nahodila in pošteno mi je bilo vroče, ko sem končno s pomočjo googla le našla zakotno malo "štacunco", kjer so prodajali tudi prehranske izdelke.

 Kraj Tallard, 20 km naprej od Gapa, se ponaša z impozantnim srednjeveškim gradom.

Čas je za najin zajtrk, ali morda malico. Karkoli, v senčki nama je hrana zelo teknila. 

Most preko reke Buech naju je pripeljal na obrobje zgodovinskega mesta Sisteron.

Mesto leži med dvema gorskima verigama, zato ga imenujejo tudi "vrata v Provanso".

Citadela in staro mesto je bilo zgrajeno me dvema rekama. Druga, večja je Durance, ki dolvodno služi za namakanje rodovitne doline. Iz nje so speljani tudi veliki namakalni kanali. Izliva se v reko Rono.

Srednjeveško mesto je bilo v zgodovini tarča številnih verskih spopadov, v njem je kuga večkrat zdesetkala prebivalstvo.

Sicer pa se je mesto razvilo pod Citadelo in cerkvijo iz 12. stoletja, ko so jo zgradili Provansalski grofje za obrambo svoje severne meje.

Kanal reke Durance, ki je namenjen namakanju polj.

Pri zdraviliškem mestu Digne de Bains se obrneva proti jugu.

Voziva se vzdolž široke, a za Provanso tako značilne, skoraj prazne rečne struge.

Res smo v Provansi. Kot vedno doslej, sem tudi tokrat prepozna, sivka je že zdavnaj odcvetela.

Dolina se počasi stisne v sotesko in cesta se spelje skozi predore.

Trasa ceste je že stara, vsaj od Napoleonovih časov. Morda je to eden od njegovih mostov.

Z višino, ki je sedaj že višja od 1.000 m, cesta pridobi tudi na atraktivnosti.

Okolica Castellana, ki se mu bližava, sodi med najmanj poseljena področja Francije.

V daljavi je Verdon, smaragdna reka, katere najlepši del se začne s kanjonom pri..

...mestu Castelane. Od tod pa do jezera Verdon na koncu soteske, je speljana slikovita, 50 km dolga, med hribe in rečno sotesko stisnjena cesta.

Reka Verdon v Castelanu...

...nudi tako adrenalinske vodne užitke...

... kot mirne sprehode po gorski pokrajini.

Še vedno sva na Napoleonovi poti. Na to opozarja njen simbol, rjavi znak orla.

Voziva se na višini okoli tisočaka in še malo in zdi se, da skoraj ne bi moglo biti lepše.

Redke so vasi tu gori...

Sredozemlje je vse bliže, zato se začneva počasi spuščati.

A od morja naju ločijo še širna nenaseljena področja.

Skoraj sva se že povsem spustila iz hribov zaledja francoske Riviere.  Preko rdečih streh, se pred nama razprostre provansalsko mesto Grasse. Za njim se tam daleč že vidi Sredozemsko morje.

Mesto Grasse je središče francoske parfumerijske industrije in bogate tradicije, velja pa tudi za mesto umetnosti in zgodovine.

Citadela v Grassu

Od Sredozemlja naju loči še dobre 20 km vožnje.

Azurno obalo sva dosegla pri Antibesu in s tem zaključila najin rezervni projekt Rout Napoleon.

Že od vsega začetka sva bila odločena, da bova nekaj dni preživela na brezdelnem dopustu na Rivieri, vendar se stvari niso izšle po najinih željah.  Sanje o prijetnem kampu ob vodi bi morala pravzaprav že v kali zatreti, saj nama je že iz prejšnjih potovanj znano, da v Cannesu, kamor sva bila namenjana, kampi niso ob morju, saj jih od njega ločita cesta in železniška proga.  Pa tudi mesto v kampu je na Azurni obali avgusta, brez vnaprejšnje rezervacije, skoraj nemogoče dobiti.

 Čeprav se je na splošno zdelo, da tu počitnikuje manj ljudi kot običajno, pa so bili tudi v teh coronskih časih na tem koncu vsi kampi skoraj povsem zasedeni. Očitno zanimanje po preživljanju tovrstnega dopusta na Azurni obali tako zelo presega kapacitete tukajšnjih kampov, da  kljub obveznemu cepljenju, ki je bil vstopnica za kampe, v njih skoraj ni bilo moč najti prostega mesta. V teh epidemičnih časih se nam je to zgodilo samo enkrat in to je bilo lansko poletje na razvpitih sipinah na severu Francije. Povsod drugod pa je bilo mesto v kampih najti lažje,  kot pred Corono. 

Zatekla sva se v edini kamp v bližini, kjer sva dobila prosto mesto.   Kamp je bil na pogled sicer blizu plaže, vendar pa je bilo do nje nerodno priti. Do prehoda pod železniško progo in cesto, ki je bil edina povezava s plažo, je bilo kar nekaj hoda. Tudi parcela ni bila ravno po najinih željah. Odločila sva se, da v tem kampu prenočiva, naslednji dan pa greva na lov za drugim, bolj udobnim, ali pa se enostavno vrneva domov.

Cesta in železnica ločita plažo od zaledja.

https://goo.gl/maps/zk9edJvXDnynYCEA9

8. dan; Cannes - Kovor; 868 km;

Zbudilo naju je sončno in kot se za Azurno obalo spodobi, toplo, skoraj vroče jutro. Takoj sva začela gruntati kako naprej. V glavnem sva se odločala med že zgoraj omenjenima. Iskati drug kamp v tej vročini naju res ni mikalo. Odločila sva se, da se po dolgem času, tokrat prvič z motorjem, spet zapeljeva po t.i. Cvetlični (tako se imenuje zaradi številnih cvetočih oleandrih na sredina) AC med Azurno obalo in Genovo proti domu.  Google nama je obljubljal, da bova doma čez devet ur in pol. 

Prijazen Nizozemec mi je najprej pokazal, kam se odložijo odpadki, nato pa se je še ponudil, da naju tik preden sva v kampu sedla na motor, tudi fotografira. Tako se je za naju začela dolga in vroča vožnja domov, saj je bila temperatura v Cannesu že ob devetih zjutraj 26 stopinj.

Med Cannesom in Nico...

V Vilnevueu naju od simbolnih, daleč naokoli vidnih blokov, loči le železniška proga.

Iz ceste na obrobju Nice, ki je bila v času naših poti na dopust na Costo Dourado vedno polna, so  avtomobili kar nekam izginili.

Čas je tudi za fotografijo uradnega fotografa najine odprave. Tam nekje pri Brescii v Italiji.

Potovanje se vedno, simbolično, konča s pohanim piščancem in najboljšim pivom v gostilni v bližnji doma.

https://goo.gl/maps/uJjjzceB4WziuDZY9

ZAKLJUČEK:

Bolj moževa, kot moja odločitev, da se podava na pot po alpskih deželah, je bila hitra in skoraj brez priprav. Kljub temu pa je bila pot zanimiva, polna prekrasnih razgledov in nepozabnih trenutkov. Pravzaprav za to na potovanjih tudi gre, za spletanje posameznih trenutkov v verigo spominov. Zelena barva alpske pokrajine in modra barva visokogorskega neba sta prizora, ki bosta ostala v najinih spominih kot rdeča nit tega potovanja. Morda se je vmes prikradlo nekaj sivine povezane s slabim vremenom na Route des Grandes Alpes, ki naju je pregnala iz te, menda, enkratne ceste. Mislim pa, da nisva kaj dosti izgubljala, saj sva prevozila prav tako lepo Route Napoleon ob vznožju visokih gora. Najbrž bo treba naslednjič pot obrniti. Ko bo vreme dovolj stabilno, se po najkrajši možni poti pripeljati do izhodišča in najprej prevoziti RGA, nato pa se potikati naokoli. Po drugi strani pa nama je bilo ravno na začetku najine poti namenjenih pet čudovitih dni, ki sva jih preživela in prevozila v nemških in avstrijskih ter posebej švicarskih Alpah. Zraven pa sva odkrivala tudi celotno Švico od V proti Z in nato proti J do Alp in jo v čudovitem vremenu videla v njeni najlepši izvedbi.

V osmih dneh sva videla ogromno lepega in prevozila  vse alpske države, razen Lichtenstaina.  Spet lahko rečem, da naju je imel Bog rad in nama je bila sreča mila, saj sva se po prevoženih 2.926 km srečno vrnila domov.