Avstrija, Nemčija, Češka 

ali 

do Bavarskega gozda v času Corone

24. junija do 28. junija 2020

Avstrija, Nemčija in Češka niso države, ki bi v popotniku, ki se odpravi tja gor, vzbujale pretirano pričakovanje neznanega in razburljivega, kar se običajno zgodi ob odhodu v kake daljne, eksotične države. Prepričani, da te države, njihove ljudi, mesta in vasi kar dobro poznamo, presenečeni ugotovimo, da tudi področja, ki so nam zaradi geografske bližine lahko dostopna, ponujajo obilico neodkritih zanimivosti in lepot. Le pri načrtovanju poti po teh krajih je potrebno biti nekoliko bolj iznajdljiv in poiskati nove smeri in področja, ki se nam doslej še niso odkrila. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da se znova in znova vozimo po istih poteh, ne vzamemo pa si časa za raziskovanja področij, po katerih potujemo. Največkrat je za to krivo pomanjkanje časa, ko se ob obisku bolj oddaljenih ciljev želimo čim hitreje, običajno po avtocesti, prepeljati do njih. 

Z možem sva se torej odločila, da končno nameniva nekaj več časa tudi področjem, po katerih običajno prevoziva  "transfer", kot motoristi v žargonu rečemo hitremu preskoku na bolj oddaljene cilje. Pet zgodnje poletnih dni je zadostovalo, za vožnjo po Avstriji in Nemčiji do Bavarskega gozda in za vračanje po Češki in ponovno Avstriji domov. Vseskozi sva ostala zvesta deželnim cestam, ki so v vseh treh državah odlične. Težko je najti kaj lepšega, kot je to, da  po takih cestah križariš z motorjem, saj je stik z pokrajino naokoli povsem pristen in  neposreden in zelo intenziven.

Vse večkrat na motorju s seboj voziva skoraj vse kar na poti potrebujeva. Na takih potovanjih zvečer ne iščeva kaj dosti drugega kot prostor v kampu, nekaj za pod zob in kako pivo ali dve. Tudi tokrat sva imela v mislih potovanje s šotorom, le prvotni cilj je bil mišljen malce drugje. Okoli 500 km dolgo nemško alpsko cesto, ki se začne tam nekje pri Berchtesgadnu in vijugasto pripelje do Bodenskega jezera, sva zaradi slabih vremenskih napovedi zamenjala za bolj vzhodno ležeči Bavarski gozd, ki je imel v dneh, ko sva se prevažala tam gori, povsem prijetno vreme.

2020 se sicer zapiše zelo enostavno, vendar pa obdobje, zapisano s to letnico nikakor ni bilo takšno. Prvi val Corone se je v mesecu maju počasi umiril in junija smo, čeprav zelo previdno, pa vendarle začeli razmišljati o poletnih potovanjih in počitnicah. Tako je bilo tudi pri naju. Za potovalne načrte, ki sva  jih imela za to poletje niti sama nisva verjela, da jih bova lahko uresničila. Sva pa konec junija vseeno zaropotala najinemu prvemu "corona" potovanju naproti. Razumljivo pa sva ostali krami, ki jo sicer voziva  s seboj na motorju tokrat priložila še zaščitne maske, razkužilo in dobršno mero previdnosti. Število okužb je bilo na področjih, kjer sva potovala precej podobno kot pri nas, vendar pa so bile varnostne zahteve in temu namenjeni ukrepi vseeno med njimi precej različni. 

1. dan; sreda, 24. junij 2020; Kovor - Hallstatt (285 km);

Lepo, sončno in začetku poletja primerno toplo jutro naju je vzpodbujalo, da sva vso kramo naglo naložila na najino rdečo GSko. Običajno to opraviva že večer pred odhodom, tokrat pa število kilometrov, ki sva jih imela namen prevoziti ta dan ni bilo tolikšnje, da bi se nama zjutraj posebej mudilo. Malo čez osmo  sva torej začela nabirati kilometre najinega tokratnega potepanja.  

Kot vedno, vse se začne na domačem dvorišču.

Ko sva se spustila po avstrijski strani Ljubelja, so naju prosto rastoče "kresnice" spomnile, da je dan posebej magičen. Kresu so ljudje že od pradavnine pripisovali posebne lastnosti. Zame osebno pa je kresni čas morda celo najlepši čas leta. Edino, kar me žalosti je dejstvo, da se " ob Kresi dan obesi" in da bo torej odslej vsak naslednji dan za kanček krajši od preteklega in to vse tja do božiča.  

Dobro znani pogledi, ki se je nikoli ne naveličaš, so naju popeljali preko Koroške

Predno se vzpneva v Turrachersko hribovje, si ob vonju sveže smole podrtih dreves privoščiva zajtrk.

Prelaz Turracher hohe

Turrachersko jezero

Po dobrih 100 km vožnje pripeljeva na turracherski prelaz v Krških Alpah. Višina nekaj manj kot 1800 m je ravno zadostovala, da se je ozračje ohladilo iz prijetnih 20 na hladnejših 15 stopinj Celzija. Prelaz je hkrati tudi meja med avstrijsko Koroško in Štajersko. Na obronkih hribov so rudarili že od 17. stoletja dalje, medtem ko je bilo hribovje poseljeno le z redkimi kmetijami. Tudi cesto so speljali šele v 20. stoletju, ko se je tod začel prebujati turizem. Ob Turracherskem jezeru, ki se nahaja na planoti vrh prelaza je vasica, ki ima razvito zimsko športno infrastrukturo, turistično pa je seveda zanimiva tudi poleti.  Ker je prelaz meja med dvema pokrajina je tudi vasica razdeljena,  polovica sodi h Koroški pokrajini, polovica pa k Štajerski.

Mirne vasice...

...pokošeni travniki...

...hribi tam nekje ...,

...pa tudi bogati gozdovi, vse to je bila kulisa, ki naju je spremljala do najinega naslednjega cilja.

Obertauern 

Čez le nekaj kilometrih zapustiva pokrajino Štajersko in že sva na Solnograškem. Razgibana cesta naju po uri vožnje pripelje v Obertauern, ki sem ga doslej vedno povezovala s smučanjem. in se izven smučarske sezone  tod še nisem vozila. Opoldanski čas je bil pravšnji,  da bi si tukaj privoščila kavico in se morda malo posladkala, zraven pa obujala spomine na naša tukajšnja, pretekla zimska doživetja. A presenečenje je prišlo takoj, ko sva zapeljala v ta najvišje ležeči zimsko športni kraj na Solnograškem. Z nadmorsko višino 1740 čepi kot v nekakšni skledi, ki jo vse naokoli obkrožajo hribi. Prav zaradi tega je to zimsko športni kraj z najbolj zanesljivo zasneženostjo in z povprečno najvišjo snežno odejo v Avstriji, ki meri preko dveh metrov in pol. Obertaurn, kot ga nosim v spominih,  je bil tako kot ostala smučarska središča v zimskem času, vedno pravo mravljišče turistov. Ko pa sva  tokrat pripeljala v kraj je bil kot mesto duhov. Najina kavica pa je ostala za zaklenjenimi vrati tamkajšnjih kavarn. 

Previdno sva začela ugibati, če je to morda posledica Covida in če morda ni tu v vseh krajih tako. Najina bojazen se je razblinila čez dobre pol ure, ko sva se spet zapeljala na Štajersko in si tam v  živahnem Schladmingu  brez problemov, v enem od lokalov, privoščila kavo in okrepčilo.

Schladming. Le tisti s starejšim EMŠOm se še spomnimo, da sta tu 1982 Križaj in Strel otvorila nabiranje smučarskih kolajn na velikih prvenstvih in spodbudila na stotine Slovencev, da so se odpeljali navijat zanju v te štajerske hribe.

Nekaj več kot uro je trajalo, da se nama je odkril med gorami skrit Hallstatt.

Prvi vtis pozitiven, turisti sproščeno, brez omejitev uživajo v lepotah starega mesta.

Popoldne je še zgodnje, torej imava dovolj časa, da najprej v kampu tik pred mestom postaviva najino prenočišče. Za kratek potep je dovolj skromnejša izvedba.

Hallsttat, fotogeničen kraj sredi zgornje avstrijskega  hribovja, ki danes šteje okoli 1000 prebivalcev, je nastal na področju, kjer so prve naselbine, ki so podkrepljene z bogatimi arheološkimi najdišči, segale prav tja v 10. stoletje p.n.š. Bogata nahajališča soli so takrat pritegnile pripadnike etničnih skupin iz področij današnje Slovenije, Avstrije in Nemčije. V tem času je tod nastala posebna alpska kultura, imenovana hallstattska, ki je vplivala na razvoj kulture vse do V Francije, J Nemčije in Balkana.

Zaradi odmaknjenosti so ljudje tod živeli precej mirno. Zgodovinsko je bilo travmatično le obdobje protireformacije, saj je bilo tod pobitih veliko protestantov, še več pa jih je bilo izgnano v Transilvanijo.

Vozne ceste so do kraja speljali šele konec 19. stoletja, prej pa je bilo kraj moč doseči le s tovorno živino ali s čolni.

Danes je Hallstatt eden vodilnih avstrijskih turističnih krajev. Obisk preko 800.000 turistov letno je do pred nedavna močno obremenjeval tukajšnje področje, zato so ravno začeli razmišljati o uvedbi omejitev gibanja avtomobilom. No, zdi se mi, da je to zanje kar za nekaj časa "poštimala" Corona.

Kraj sam po sebi je vsekakor vreden ogleda, seveda pa se domačini trudijo v času bivanja pri njih zaposliti turista na različne načine. Poleg muzeja je med obiskovalci najbolj priljubljen ogled solnih rudnikov in vožnja z zobato železnico na razgledno točko nad mestom in jezerom.

Solne rudnike sva videla že na Bavarskem, zato sva se to popoldne odločila za vožnjo v "nebo" in pohajkovanje po mestu.

Preko Haltštatskega jezera z ladjo,...

... ali z zobato železnico na pobočje hriba. Zanimiva izkušnja je bila, da sva karti zanjo lahko kupila šele, ko sva pokazala maski, čeprav jih med vožnjo v kabini, razen naju ni nosil nihče.

Za naju druga izbira. 

V pahljačo razgrnjeno mesto

Hribi povsod naokoli

Hiša za več generacij.

Trg

2. dan; četrtek, 25. junija 2020; Hallstatt - Lindberg, Bavarski gozd (310 km);

Menda ima dežela Solnograška kakih 185 jezer. Kar nekaj časa sva jih imela na listi kolesarskih destinacij, pa se je na koncu izteklo tako, da sva jih obvozila z motorjem. Malce hitreje, z manj truda, pa vseeno pristno in doživeto. Od tod pa sva nadaljevala po gornji Avstriji in bila že precej zgodaj v Nemčiji. Kljub trudu navigacije nisva uspela prepričati, da tokrat Passau ni v načrtu najine poti. Obveljala je njegova in tako sva se še enkrat več peljala preko Donave v tem sicer čudovitem mestu. Prometna konjica, v kateri sva se znašla, je pripomogla, da sva si to že kar dobro poznano mesto ogledovala z motorja precej dlje, kot bi si to sama želela. 

Pred nama je bilo do kraja Frauenau, kjer sva nameravala prenočevati v kampu, le še kakih 80 km, ko so se pokazali prvi obronki Bavarskega gozda. Hkrati pa je bilo na nebu vse več črnih, nič dobrega obetajočih oblakov. Navigacija, ki je bila programirana za lokalne, motoristom prijazne ceste, je ubirala kar se da zavite poti med polji, gozdovi in vasmi, medtem, ko so oblaki vse bolj zlovešče viseli na nebu pred nama in ni se dalo ugotoviti, ali se midva približujeva njim, ali oni nama. Se peljeva, pa bova videla. Pa sva videla, pa občutila tudi. Na srečo sva se še pravi čas pripeljala, do najine zelo pogoste rešiteljice v podobnih primerih, avtobusne postaje. Pri oblačenju dežnih kompletov se nama je pridružil še mlajši nemški motorist, popolnoma nepripravljen za poletne nevihte. 

Nisva čakala, da se vreme pomiri, pač pa sva sedla na motor in se peljala proti najinemu cilju. Dež je sicer počasi pojenjal, se pa nama je že na poti zdelo, da travna podlaga po kar obilni moči, najbrž ne bo primerna za postavitev šotora. Nisva se zmotila, zato nama je ostala edina možnost v takih primerih, booking. Ker pa je to že kar precej gozdnata redko poseljena pokrajina,  je bil edina opcija 10 km oddaljen hotel. Zapeljala sva se do tja in ni nama bilo žal. Za motor garažo, za naju pa ogrevano sobo, je bilo tisto, kar sva  najbolj potrebovala in v prav solidnem hotelu Ahornhof tudi dobila.  Na srečo sva lahko v hotelu tudi večerjala, saj daleč naokoli ni bilo nobene ponudbe hrane.

V tem delu Nemčije je že veljal strožji režim glede Covida. Maske, pol manj ljudi v restavraciji, strežena večerja,  so bili sicer mili ukrepi, so pa vseeno opozarjali, da se nekaj dogaja.

Od več kot 30 nočitev na dopustu ali na poti, ki sva jih to poletje vsem omejitvam navkljub uspela uresničiti, pa je bila ta edina med njimi, ki je bila v objektu. Vse ostale noči sva prespala v glavnem v šotoru, nekaj pa tudi v najini počitniški (potovalni) prikolici. Priznam, da sem se ob tem, ko sem spala na "svojem", pa čeprav manj udobno,  počutila precej manj izpostavljena neželeni okužbi.

V vlažnem, pa ne deževnem jutru, se nama ni pretirano mudilo. Okoli pol desetih sva se zapeljala v oblačno dopoldne

Kraj Hallstatt so pred stoletji postavili na ozkem ozemlju med jezerom in goro. Reke in jezero so bili dolgo časa edina pot do kraja. Ko so se končno lotili gradnje ceste jim ni preostalo drugega, kot da jo "pospravijo" v predor.

Na desni strani jezero...

... na levi pridni delavci, ki čistijo pobočja ob cesti

Bad Ischl, mondeno zdravilišče...

Kaiservilla...

...in druga stavbe iz časov rumeno črne monarhije

V Bad Ischlu se salzburška in hallstattska veja avstrijske romantične ceste združita v eno.

 Midva sva ji sledila okoli jezer, nato pa sva jo spustila, da je nadaljevala naprej proti vzhodu.

Bad Ischl je bil dolga stoletja pomembno središče pridobivanja soli in eno od središč hallstattske kulture. Zdraviliško zdravljenje, kar je danes njegova glavna dejavnost, se je začelo šele dosti kasneje. Posebno težo je mesto dobilo, ko je Avstro-ogrska  cesarska družina njihovo tukajšnjo Kaiservillo uporabljala za svojo poletno rezidenco, ki sta jo za poroko v dar dobila avstrijski cesar Franc Jožef in njegova bavarska princesa Sisi, ki sta se v tem mestu tudi zaročila. Posebej drago je bilo to mesto Francu Jožefu, ki ga je imenoval " raj na zemlji". Najbrž je bil raj še večji, ko je tudi svoji ljubici podaril razkošno vilo v neposredni bližini svoje rezidence. Žal pa je iz tukajšnje cesarjeve pisarne v svet romalo tudi eno najusodnejših naznanil in sicer avstro ogrska vojna napoved Srbiji, ki je pomenila začetek prve svetovne vojne. Po 2. svetovni vojni je bilo tod taborišče za razseljene osebe, predvsem Jude, ki so se vračali iz taborišč. Tu so bili naseljeni dokler niso našli trajnejše rešitve za nadaljnje bivanje.

Naprej mimo solnograških jezer.  Wolfgangsee

Kolesarske poti vse povsod

Fuschlsee

Čudovit kraj za malico, kosilo, karkoli že....

Mondsee, mesto ob istoimenskem jezeru

Ob desnem bregu Attersee....

...preko hriba...

...na drugo stran do Trauensee. S tem sva za tokrat z jezeri zaključila. 

Po "Landstrasse" kot temu pravijo Nemci, jo med polji ...

...mimo vasi...

...skozi mesta...mahneva proti SV, proti Bavarskemu gozdu.

Ko v Passau prečkava Donavo se že nevarno zbirajo oblaki na nebu, zato za ta dan pospraviva fotoaparat na suho in jo v suhem in mokrem ubereva proti cilju.

3. dan; petek, 26. junij 2020; Lindberg - Trebon, Češka (201 km);

Novo jutro in za njim še ves nov dan. Čudovito, sončno, od dežja oprano novo jutro, v katerega sva se zbudila sredi Bavarskega gozda je najavljajo prijeten nov dan. Malo število predvideno prevoženih kilometrov za ta dan pa je obljubljalo, da ne bo potrebno hiteti in da bova imela dovolj časa, da vsaj delno doživiva kraje po katerih se bova vozila.

Bavarski gozd  in Šumava je hribovje, ki si ga med seboj delita Nemčija in Češka. V zgodovini so se slovanski in germanski oblastniki na tem področju večkrat zamenjali. Nemški del, Baywrische wald, se začne JV od Passava in se nadaljuje kake 100 km proti severu. Razprostira se med reko Donavo in češko mejo in se nadaljuje v Češki gozd - Šumavo. Na nemški strani je najvišji vrh visok približno 1500 m, medtem ko je celoten češki del na višini 1000 m z najvišjim vrhom 1800m. Obe območji sta v glavnem porasli z gozdom, na obeh straneh tudi najdemo osrednja dela, kjer sta razglašena nacionalna parka. Celotno področje v obeh državah predstavljata eno največjih zaščitenih področij v Evropi. Češka Šumava pa je hkrati največji srednjeevropski gozd. Ker se je velik del nemškega prebivalstva, živečega na področju Šumave, po sovjetski zasedbi teh prostorov po 2. svetovni vojni izselil, je tod ostalo veliko neposeljeno področje, ki je ponujalo idealne pogoje za neoviran razvoj bogatega rastlinstva in živalstva.

Širna gozdna področja nudijo idealne pogoje za pohodništvo, kolesarstvo in ostale dejavnosti na prostem

Bavarski gozd

Šumava

Najin hotel v jutranjem prebujanju

Bogati gozdovi, odlične ceste - Bavarski gozd

Velik del načrtovane poti po nemški strani skupnega gozda sva prevozila popoldne preteklega dne, zato sva bila to jutro kar hitro, že po kakšnih 15 km na nemško češki meji pri Bayerisch Eisensteinu.

Gozdna hiša

Počitniške namestitve sredi gozda

Sem in tja kaka hiša, manjša vas, camp ali gostilna, sicer pa gozd in spet gozd. Področje je res redko naseljeno in zato še bolj mirno in privlačno.

Kljub nizki kategorizaciji cest in redkemu prometu na njih, so vse po vrsti odlične.

Aktivni dopust in nato počitek sredi gozda, kaj je lahko lepšega...

Čas za kavico

Vsekakor meka za motoriste in kolesarje

Nadvse pomirjujoča pokrajina, kamor pogledaš

Slovo od Šumave, približuje se umetno jezero Lipno. Zaradi gradnje jezu v petdesetih letih 20, stoletja je bilo po znani sovjetski maniri potopljenih veliko gozda pa tudi nekaj naselij. S skoraj 50 kvadratnimi km je največje češko jezero.

Ne čudi, da umetnemu jezeru, ki je nastal z zajezitvijo pravijo tudi južno Češko morje

Vltava naju je spremljala precejšen kos najine poti proti naslednjemu cilju, mestu Češky Krumlov

Vltava je s skoraj 500 km najdaljša češka reka. Izvira v Šumavi na nemško - češki meji. Teče skozi številna pomembna mesta, kot so Češke Budjuvice, Češky Krumlov, Praga... Nedaleč od češkega glavnega mesta se izliva v Labo, ki jo ponese vse do Hamburga, kjer  se izliva v Severno morje. Berdrich Smetana, češki skladatelj, je njen tok in veličino odlično vkomponiral v svoje delo Moja domovina, in na ta način ponesel njeno ime po vsem svetu.

Češky Krumlov

Vltava in radosti na njej

Češky Krumlov je mesto, ki ima v mojem spominu izpred dobrih 20 let, ko smo ga z družino prvič obiskali, posebno mesto. V starem delu mesta je pravzaprav zelo težko ločiti kaj je mesto in kaj grad. Oboje se namreč spaja v čudovito celoto mestnega gradu, ki se je tod razvijala od 12. stoletja dalje. Med sovjetsko dominacijo po 2, svetovni vojni je grad z mestom propadal, od žametne revolucije dalje pa so ga obnovili, da ponovno sprejema turiste. 

Prav gotovo je množičen obisk tudi tukaj neprijetna podrobnost. In najbrž je Corona vseeno pripomogla k temu, da male uličice mesta ta dan niso bile do konca obremenjene. Midva sva se že prej odločila, da gradu ne bova obiskala, sva se pa v starem mestnem jedru posladkala z odličnim sladoledom in popila kavo, ter uživala v prelepih pogledih. 

Za češko mesto Trebon nihče od naju še ni slišal. Ko pa sva doma iskala možne kraje za prenočevanje se nama je prst ustavil prav v tem mestu. Kar tako mimogrede se nama je tako tisto pozno popoldne razkrilo še eno malo, živahno, lepo obnovljeno srednjeveško mesto. Številne pivnice in restavracije pa so na Češkem tako in tako pričakovane.

Za naju ni lepšega, kot po končani dnevni vožnji postaviti šotor v kakem lepem kampu in si pripraviti kaj dobrega za pod zob

Camp Tebon je imel pravzaprav vse, kar je potrebno za prijetne počitnice. Poleg toplega jezera tudi množico igral za otroke, kuhinjo, v kateri si lahko kuhal, restavracijo in odlično lokacijo, saj je bil od mesta oddaljen le za prijeten polurni sprehod. 

Ostanki obzidja in utrjena srednjeveška vrata

Lepo obnovljeno staro mestno jedro

V času kresa dan sili globoko tja v nočne ure. Ko sva se vrnila v camp so imeli v restavraciji pravi terasni ples, kakršnih se pri nas spomnimo iz 70. in morda 80. let. 

Presenetila naju je njihova sproščenost, saj sva na ta izlet odšla res z veliko mero odgovornosti glede obnašanja v zvezi z možnostjo okužbe s Covidom. Na Češkem se takrat za to bolezen ni menil nihče.

 Ko sem tri dni kasneje v Ljubljani pazila svoja vnučka, pa sem prebrala  novico o tem, da se je pretekli vikend na Češkem na novo okužilo zelo veliko ljudi. No, midva na srečo nisva bila med njimi.

4. dan; sobota, 27. junij 2020; Trebon - Frauenkirchen (Gradiščansko)(288 km);

Razdaljo med mesto Trebon,  koder sva prenočevala, pa do  najinega doma bi zlahka zmogla v enem dnevu, vendar  pa sva se odločila, da si najino pot domov malo obogativa za novimi, neznanimi cestami in jo razpotegneva na dva dni. 

Na širšem področju Trebona, ki sva ga zapuščala, je moč najti nešteto malih jezer, blizu so Češke Budjuvice, še en češki biser,  hkrati pa je lahko Trebon tudi izhodišče za številne, svetovno znane, češke gradove. 

Mesto je od avstrijske meje oddaljeno le nekaj deset kilometrov, zato bi bilo naravno, da čimprej to mejo prečkava in se po Avstriji zapeljeva do Gradiščanske oziroma do bližine Nežiderskega jezera, ki leži JV od Dunaja. Odločila pa sva se raje za vožnjo po češki strani meje, se pri mestu Znojmo ustavila za okrepčilo in  pri Hevlinu vstopila v Avstrijo. Vzdolž slovaške in madžarske meje sva se pripeljala do Gradiščanske (Burgenland).

Vsekakor ni bilo napak, da sva se kar se da dolgo vozila po tem delu Češke. Iglaste gozdove Šumave preteklega dne, so zamenjali drevoredi in nasadi listavcev in širni travniki. Ceste, ki med seboj povezujejo posamezne razpotegnjene vasi, so vse po vrsti odlične, v glavnem tudi precej prazne. Morda  pa je le sobota dodala svoje, da sva jih imela večino časa v glavnem le zase. Edino ceste po vaseh so precej slabe. Njihova obnova, ki bo najbrž pomenila tudi obnovo ostale vaške infrastrukture, kot je kanalizacija, je seveda zahtevnejša in dražja od obnove cest na nenaseljenih področjih. Vasi so natanko take, živobarvne, z nizkimi hišami, kot jih najdemo po vseh nižinskih področjih srednje Evrope. Ponekod so fasade že obnovljene, drugje jih delo še čaka.

So pa skrbno obnovljena njihova mesta in v enem od njih, skoraj tik pred avstrijsko mejo, sva se za počitek ustavila tudi midva. Znojmo, mesto z več kot tisočletno zgodovino, dominantno cerkvijo in čudovitim mestnim jedrom sva si ogledala v glavnem z motorja, saj je med tem soncu uspelo odriniti oblake in temperatura v mestu je bila že preko 30 stopinj celzija.

Jutro je bilo rahlo oblačno, a 22 stopinj Celzija ob 9h zjutraj, ko sva zapustila kamp, je najavljala soparen dan

Pozdraviva mesto....

... se voziva mimo številnih jezer...

...skozi drvorede...

...in mimo lično obnovljenih hiš

Ceste so odlične in ...prazne

Pokrajina je ravna. Travniki in gozdovi si podajajo roko in ustvarjajo zeleno harmonijo

Vasi so ponekod že obnovljene, drugje jih delo  še čaka

Tale frajla je edina na  Češkem nosila masko

Veličastna cerkev sv. Nikolaja v Znojmu

Prijeten srednjeevropski mestni trg

GSka je počivala v senčki med cvetjem

Midva pa sva v starih mestnih ulicah le s težavo našla odprto restavracijo. Očitno Čehi ob sobotah kuhajo in jedo doma.


Brez "knedličkov" seveda ne gre

Posebno mesto za tega ruskega vojaka, od katerega se očitno Čehi še niso uspeli posloviti

Ko prečkava češko - avstrijsko mejo se pokrajina skoraj ne spremeni, le kompleksi travnikov in polj so večji in med njimi je manj dreves

Tudi vasi so podobne sosednjim

Za osvežitev se ustaviva pri dokaj nenavadnih cvetličnih aranžmajih 

Nekatere od vasi so bistveno slabše vzdrževane, kot pri vzhodnih sosedih

Polje žita in polje vetrnic. Ptiči pa nič...

Polje žita in naftno polje...


Vas Durnkrut, ki leži le dobra dva km od slovaške meje, predvsem pa njeni čudaški ljudje mi ne vzbujajo prijetnih spominov

Vse prevečkrat sem potem, ko sem v lokalu naročila ledeno kavo, dobila nekakšno bolj ali manj rjavo, močno presladko brozgo, ki ni imela okusa ne po kavi, ne po sladoledu. Zato zadnje čase običajno naročam kavo posebej, zraven pa si privoščim kepico sladoleda. Pri nas ni to nikakršen problem. Ko pa sem to želela naročiti v tem nenavadnem lokalu, ki se je imel za kavarno in je ponujal tudi sladoled, skoraj ni šlo. Gazdarica mi je na vsak način želela posreči ledeno kavo. Ker je nisem želela, mi je le s težavo na krožniku prinesla tisto kepico sladoleda, da bi zraven kave  v res vročem vremenu prinesla še kozarca vode, ni bilo misliti. Posebej nesramno in poniževalno sta se s sinom obnašala, ko je bilo potrebno plačati. Ko sem po brskanju po ceniku ugotovila razliko v ceni med ledeno kavo in ceno kave ter kepico sladoleda, mi je postalo jasno od kod njena jeza in nesramnost.

Na vroče sobotno popoldne vsaka mlaka pride prav za osvežitev

Le še ravninski kilometri po praznih cestah med polji so naju ločili do današnjega cilja

V Frauenkirchnu, kjer sva taborila v kampu Paula, naju je pričakalo oblačno vreme, ki je nekoliko omililo vročino poznega popoldneva. Prijazen lastnik kampa je bil popolno nasprotje, lastnice kavarne. Čeprav je bil kamp precej poln in sva ostala samo preko noči, nama je ponudil, naj si med več parcelami izbereva tisto, ki nama najbolj ustreza.
Ko sva postavila šotor sva sedla na motor se odpeljala v edini še odprt Spar, si nakupila nekaj hrane in pijače za zvečer. Medtem  se je tudi nebo premislilo in naju ni več strašilo z morebitnimi nevihtami.
V družbi "borovničk" in piva sva zaključila dan.

5. dan, nedelja, 28 junij 2020; Frauenkirchen - Kovor (377 km);

Prvo najino opravilo, v prekrasno poletnem jutru v kampu blizu Nežiderskega jezera, je bila določitev poti po kateri se bova odpeljala proti domu. Razdalja je bila kratka, časa pa ves dan, zato nisva skoparila pri načrtovanju ovinkov, ki naju popeljejo na sončno stran Alp.

Nižidersko jezero (Neusidler see), ki je bil od najinega kampa oddaljen le nekaj km, sva pred leti že obiskala in ga videla. Nekaj tam okoli sva  že tudi kolesarila, zato se ob njem nisva nameravala muditi. Obvozila sva ga po severni strani in se nato usmerila proti jugozahodu.

Razgibano gorsko področje na avstrijskem Štajerskem imenovano Semmering, sva že zelo velikokrat prevozila po avtocesti. Področje na višini okoli 1000 m leži le kakih100 km južno od Dunaja. Z izgradnjo znamenite železnice v 60. letih 19. stoletja, ki je speljana preko Semmeringa,  je postalo to področje glavni počitniški cilj takratnih Dunajčanov. V današnjih časih Semmering ni več tako atraktivna počitniška destinacija, s svojimi zimskošportnimi zmogljivostmi pa še vedno privabi marsikaterega smučarja. Najina današnja pot domov naju je tako peljala po lokalnih cestah tudi  preko tega gorskega področja.

Še predenj sva ob pol 9h zapustila kamp je termometer kazal že 27 stopinj celzija.

Zelo prijeten kamp Pula, 10 km vzhodno od Nežiderskega jezera, je vsekakor odlično izhodišče za kolesarske dopuste, saj je Gradiščanska, podobno kot naše Prekmurje in Prlekija, izvrstna destinacija za tovrstne aktivnosti. Kamp v bogatem zelenem okolju daje prijetno senco tudi v vročih poletnih dneh. 
V skladu s pravili je bilo v kampu določeno, da je v sanitarijah potrebno nositi maske.
Od tega dne dalje je bilo tudi pri nas potrebno v trgovinah in ostalih zaprtih prostorih, v pričakovanju drugega coronskega vala, nositi maske. Kdo bi si mislil, da se jih po dobre pol leta še vedno nismo znebili in da so zaenkrat skoraj edino zanesljivo sredstvo za preprečevanje okužbe. Kdo ve do kdaj še?

Vinska trta, v ozadju pa veliko jezero, zaščitni znak Gradiščanske

Kolesarjenje, šport za katerega so tukaj idealni pogoji

V mestu Železno (Eisenstadt), ki je središče Gradiščanske, je moč videti številne zanimive stavbe. Najimpozantnejši je grad grofa Eterhazya, ki je bil sicer zgrajen v 14. stoletju, mogočen lastnik pa ga je kupil v 17. stoletju. Pri njem je dobrih 40 let deloval sloviti Joseph Hyden

Hiše v vasi so nagnetene na kupu, okoli vasi pa so razprostrta širna polja

V daljavi se že odkrivajo hribi

Po nedeljski maši

Ceste polne motoristov

Vsak po svoje

Pod smučiščem na Semmeringu sva zajtrkovala in opazovala gorske kolesarje, ki so prve jutranje vožnje že opravili

Čas bo za nedeljsko kosilo

Lepo ohranjena stara hiša

Gruče kolesarjev so kljub vročini vse številčnejše

Ikonografija je v Avstriji vedno močna

Uživamo

Vzpenjava se proti Klippitztorlu

Tudi na prelazu Klippitztorl na višini 1650 m najdemo zimsko športno središče. Kraj sodi pod okrilje  avstrijske Koroške. Sledi spust proti Celovški kotlini.

Ko pri Borovljah prečiva dravski most, kaže termometer 32 stopinj. Naju pa čaka le še nekaj desnih in levih ovinkov preko Ljubelja do doma

ZAKLJUČEK: 

Krajše, pet dnevno potovanje, za katerega vse do odhoda nisva vedela, če ga bova zaradi znanih vzrokov  sploh izvedla, je bilo za naju prav sproščujoče. Zaradi kratkih  predvidenih dnevnih razdalj se nama ni prav nikamor mudilo, ob tem pa sva srečevala kraje in širša področja, ki so nama doslej ostajali skriti. Uživala  sva na čudovitih cestah in redkem prometu v vseh treh prevoženih državah. 

Hkrati se nama je potrdila domneva, da se da tudi v takih časih, posebej če nisi preveč odvisen od drugih, prav lepo in varno potovati. Izkušnje, ki sva jih pridobila na tem potovanju smo s pridom uporabili, ko smo se mesec dni kasneje odpravili na skoraj tri tedensko motoristično potovanje s šotori, lastno kuhinjo in francoskim vinom po Franciji.

Se ve, še to: Bog naju je imel rad in sreča nama je bila mila, da sva vseh skoraj 1500 km srečno prevozila, veliko videla in se živa in zdrava vrnila domov.