Drugi del

Severna Španija

in

Portugalska

(od Galicije do Lizbone )

22. junij do 12. julij 2022

10. dan; petek, 1. julij 2022; Ourense – Porto (204km);

Tako je naneslo, da sva prvi dan julija zapuščala Španijo in se prepeljala na Portugalsko. Čeprav ni bilo namenoma planirano, sva se v Portu znašla v petek popoldan in v njem in njegovi okolici preživela nepozaben vikend. Še predenj pa sva se to jutro odpravila na jug, proti portugalski meji, sva se sprehodila skozi središče Ourensa, mesta, ki naju je navdušilo že prejšnji večer.

Prvi del današnje poti je bil hkrati tudi zadnji del najine tokratne poti po Španiji. Nekaj manj kot 100 km sva prevozila po južnem, zelo poraščenem in precej revnem predelu Galicije. Najlepši so bili ravno zadnji kilometri pred špansko – portugalsko mejo, ko sva se vzpenjala na skoraj 900 m visok prelaz v mejnem gorovju Sierra de Geres, katerega najvišji vrhovi sežejo nekaj višje od 1.500 m.

Svojevrsten je bil tudi spust od meje do mesta v dolini, ki ima ime po gorovju Geres in se konča ob velikem umetnem jezeru na reki Covado. Vožnja po gostem, temačnem gozdu in novi, a zelo ozki asfaltni cesti, ki je bila občasno precej dvignjena od nivoja tal, seveda brez ograje, je bila kar malce zastrašujoča, saj bi  naju, ob srečanju, nekoliko širši avtomobil ali, bognedaj, avtodomom, kaj hitro zrinil iz ceste. Na srečo je prometa, očitno, bolj malo, saj nisva srečala nikogar in ta del ceste srečno prevozila. Sledil pa je skoraj enako adrenalinski spust po ovinkasti cesti, marsikje tlakovani s kockami in res sem bila hvaležna za tovrstne motoristične izkušnje na našem Vršiču.

Včasih se stvari vseeno ne poklopijo, kot je bilo predvideno. To se nama je zgodilo v Bragi. Kdo bi mislil, da je v enem samem mestu toliko tako zelo podobnih sakralnih objektov. In tako sva ravno tu, le za dober kilometer zgrešila cerkev z znamenitimi stopnicami. Našla sva cerkev na hribu s stopnicami, le da ni bila prava.

Od Porta naju je ločilo še dobrih 60 km. Ob vstopu v mesto nama je bila navigacija tako naklonjena, da naju je peljala prav skozi staro jedro mesta. Sprva nisva bila navdušena, saj sva bila prepričana, da naju bo posrkal promet in bova počasi v kolonah, kot se za mesta spodobi, vozila do cilja. Pa ni bilo hudega, le kako minuto dlje sva se zamudila, ko sva se po ozkih ulicah nad reko Douro pripeljala do najinega hotela v Vila Nova de Gaia.  Kraj formalno sicer ne sodi v območje mesta Porto, saj leži na nasprotni strani reke, se pa s številnimi mostovi lepo spaja z njim. Je pa tudi na tej strani reke zelo živahno, posebej spodaj ob reki, v ribiški vasici Afurada, kjer se po ozkih ulicah peče, je in pije, da je veselje videti. Do Porta je iz Vila Nova de Gaia moč priti tudi peš, midva pa sva vseeno naročila Uber, ki naju je odpeljal do 3 km oddaljene Cais de Gaia, ulice na obali reke s številnimi kavarnami in čudovitimi pogledi preko reke na mesto Porto. Tukaj imajo postojanke tudi rečne ladje in čolni, ki turiste prevažajo sem in tja po reki, tu je tudi spodnja postaja kratke nihalke, ki potnike popelje nad reko, da se izkrcajo tik ob znamenitem mostu, preko katerega si mimogrede v Portu, zraven pa si še ogleduješ dogajanje na reki in ob njej.

Vila Nova de Gaia je tudi sedež vsaj 50 različnih vinskih kleti, kjer se poizkuša in pije Portovec, vino tega področja.

Porto z okolico je mesto, ki ima veliko ponuditi. Ta dan sva pred hotelom motor parkirala že okoli treh popoldne, ko je bilo sonce še sila visoko, vreme pa prečudovito toplo, zato sva se odločila, da najprej spoznava reko. Tako sva začela nepozaben vikend na bregovih reke Douro.

https://goo.gl/maps/P1Sid3fK1bHEf8dC7

Mesto Ourense na prvo julijsko jutro. Iz postelje naju je na jutranji sprehod  zvabilo lepo vreme in nenavaden most, ki sva ga videla že prejšnji dan, ko sva prihajala v mesto in sva si ga želela pobliže ogledati. Milenijski most je sestavljen iz dveh delov. Preko običajnega mostu, s štirimi voznimi pasovi in širokima pločnikoma valovi nekakšna peš pot, ki pa ni običajna steza, pač pa so po njej narejene stopnice, ki se izmenično strmo spuščajo pod nivo ceste in dvigajo visoko nad njim. 

Spektakularen pogled z vrha mostu, za katerega rabiš kar nekaj časa, da ga obhodiš v celoti.

Lahko bi rekli, da je Ourense, mesto z okoli 100.000 prebivalci, mesto mostov, kar pa niti ni čudno, poleg reke Minho, ki je največja in preko nje je speljan tudi Milenijski most, skozi mesto tečejo še tri reke. Ourense je eno od mest na portugalskem Caminu in eno od  evropskih mest z bogato termalno tradicijo, saj so njeni vroči vrelci znani že iz rimskih časov.

Jug Galicije je precej razgiban, vasi so odmaknjene od glavnih cest, ...

... hiše pa se sramežljivo skrivajo v zelenju.

Bližava se portugalski meji...

...vzpenjava se v gorovje Geres.

Portugalska naju pozdravi s takole temačno cesto, ki pa je skoraj nova, saj je na googlu videti še staro, ki je še precej ožja.

Cesta speljana med balvani.

Še dobro, da imamo Vršič in poznamo tudi kockaste ceste...

Spuščava se, v dolini pa se že vidi veliko umetno jezero...

 

... ki očitno služi tudi rekreativnim in turističnim namenom.

                       Pogrešava španska počivališča z mizo in klopcami v parku.                                      Ampak, če ne gre drugače, je dobro tudi tako. 

         Kmalu bodo zrele... ne bomo nič gledali na embalažo, te so portugalske

Namen je bil pravi...

                                          ...stopnice pa ne. Barga.

Navigacija naju je peljala na ogled mestnih znamenitosti, še predenj sva se za to sama odločila.

Porto.

 

Ogled Porta sva začela z reke Douro. Za las sva še ujela zadnjo vožnjo turistične ladjice, ki je bila privezana v Cais de Gaia. Peljala sva se na uro in pol dolgo plovbo pod petimi mostovi, ki povezujejo Porto in Vilo Nova de Gaja in se v idealnem vremenu, na skoraj prazni ladjici, imela prav lepo.

Promet po Douru je bil zelo živahen. Naju pa je presenetil priletni kapitan, ki je dal vedeti, da precej razume slovenščino. Izvedela sva, da je rojen Bolgar, ki  že nekaj desetletij živi v Portu, prevaža turiste in pri tem neznansko uživa. 

Čudovito mesto, ki ga je res potrebno videti  tudi z reke. 


 

Reka Douro, pomeni zlata reka. Ladje z nizkim ugrezom danes vozijo turiste, svoj čas pa so po njej plule ladje, ki so iz njene doline prevažale vino.
Najznamenitejši med mostovi je ravno ta železni most iz 19. stol., poimenovan po Luisu I., ki ga je  konstruiral  znani graditelj Eiffil, čigar stolp je prepoznavna atrakcija Pariza.

 Porto je z okoli 220.000 prebivalci drugo največje portugalsko mesto. Z  okolico, ki je tudi gosto poseljena, pa premore več kot milijon prebivalcev.
Je eno najstarejših evropskih mest, s številnimi zgodovinskimi stavbami in raznobarvnimi hišami ob reki. Leta 1996 je bil Porto sprejet pod okrilje Unesca.

Pogledu iz reke sledi pogled iz ptičje perspektive. Do zgornjega nivoja Eiffilovega mosta ( zgornji nivo je namenjen avtomobilom in tramvajem, ter pešcem, spodnji pa zgolj pešcem) naju je popeljala gondola. Pravzaprav, se z ne preveč napora pride tja tudi peš, vendar pa nudi vožnja z gondolo prav poseben pogled na reko Douro,  mesto Porto, predvsem pa živahno ulico Caisde Gaia, tik pod njo.

Čolni z vinskimi sodčki v Vila nova de Gaji so danes zgolj še turistična atrakcija in kulisa za atraktivnejši izgled reke. So pa zato številne kleti s Portovcem še kako aktualne.

Čas je, da se preko mostu podava v Porto.

Pogled iz mostu na reko, ki se vije proti Atlantiku.

Mesto Porto je nekoliko dvignjeno na hribu, povsem ob obali pa je področje Riberire, področje številnih restavracij, kavarn in slaščičarn. Skratka ogromno možnosti za posedanje in uživanje.

Za prvi vtis sva se sprehodila po mestu, vendar pa sva ostanek dne v glavnem preživela v stilu Porta. "Uživaj". V Portu in njegovi okolici se pije Portovec, vendar nama naj bo nocoj še dovoljeno piti pivo, saj se po dopoldanski motoristični vožnji pivo bolj prileže.

Končno je bil že čas za pozno kosilo ali morda zgodnjo večerjo. Tripas a moda de Porto (fižolova enolončnica) in Bachalau (bakala). Bakala je
jed iz ribe, ki jo mi imenujemo trska ali polenovka. Živi samo v severnih morjih in jo lovijo le Norvežani, ki pa je sami ne jedo, pač pa jo večino izvozijo ravno na Portugalsko, kjer so veliki ljubitelji te ribe. Ne poznajo pa "bakalar"  namaza, pač pa jo jedo, kot običajno, zelo okusno pripravljeno ribo.

11.  dan; sobota, 2. julij 2022; po dolini reke Douro (274 km).

Ta dan sva namenila spoznavanju doline reke Douro in si pobliže ogledati vinograde slovitega Portovca na njenih bregovih. Kar precej kilometrov v notranjost so naju zapeljale ozke lokalne ceste in naju pošiljale enkrat na eno, pa spet na drugo stran reke, da sva se vozila tako visoko po hribih nad reko, kot po cestah tik ob rečnem bregu in si z vseh mogočih perspektiv ogledala reko in njene bregove

Najbolj vodnata reka Iberskega polotoka izvira v osrednji Španiji in se preko številnih brzic prebija do severne Portugalske. In le tu, v svojem spodnjem toku, je plovna, a le za plovila z nizkim ugrezom. Z dolžino nekaj manj kot 900 kilometrov je tretja najdaljša reka Iberskega polotoka, ki se pri Portu izliva v Atlantski ocean.

Mikroklima v dolini omogoča, da iz vinske trte, ki raste v številnih brezkončnih vinogradih na strmih in težko dostopnih bregovih reke, izdelujejo slavno vino Portovec. Poleg te sorte vinske trte tod gojijo tudi mandlje in fige, pa  tudi nekatere druge sorte vin. Prav vinogradništvo, skupaj s turizmom, opredeljuje to čudovito dolino, ki je tudi na Unescovem seznamu.

https://goo.gl/maps/AHNNreBZDXXVLWxo9

Jutranji pogled od hotela proti reki in Portu ni pokazal skoraj nič. Reka pod hotelom je bila še skrita pod megleno kopreno, ko  se je drugje že naredil lep sončen dan. Ob devetih in malo, ko sva sedla na motor, se je temperatura že bližala dvajsetici, ozke ulice Vila Nova de Gaja pa so bile že pripravljene za večerno rajanje.

 Akvadukt, ki je nekoč oskrboval mesto z vodo.

Če sva se želela izogniti avtocestam, nisva smela biti izbirčna. Vozila sva se kamor je ukazala navigacija. Sreča, bila je sobota in ceste zato precej prazne.

Ponekod naju je cesta peljala visoko nad reko...

...drugod sva se vozila tik poleg njene struge.

Prav povsod pa je bila Douro najina zvesta spremljevalka.

Dih jemajoči pogledi na strme vinograde.

Prevoziva številne mostove, še več pa si jih ogledava le od daleč.

Vožnja po dolini reke Douro je bilo kar naporno delo za mojega šoferja. Posebej še, ker je temperaturo okoli poldneva dvignilo krepko preko tridesetke.  Daljši postanek v kraju Peso da Regua je bil zelo dobrodošel.

 

 Ko sva se pripravljala za zadnji del vožnje ob reki Douro, je bilo res vroče. Še dobro, da je pred nama, menda, prav poseben del poti. Trideset kilometrov dolg odsek ceste N 222 do Pinhaa, po kateri se nameravava peljati, vodniki omenjajo kot najlepšo motoristično cesto na svetu.

Po reki se vozi cela vrsta plovil. V spodnjem toku okoli Porta so to manjši čolni in ladje, bolj globoko v notranjost doline pa vozijo večje ladje, ki omogočajo večdnevna križarjenja s poudarkom na degustaciji tamkajšnjih vin in pokušino domače hrane.

Vzdolž celotnega toka, tako v Španiji, kot na Portugalskem je reka petnajstkrat zajezena. Zadnjih pet jezov turistične ladje lahko prevozijo s pomočjo sistema vodnih zapornic.

Ali je to res najlepša cesta na svetu? Vsake oči imajo svojega malarja, pravijo. No, vsekakor ta cesta sodi med lepše.

Vinogradi na strmih, težko dostopnih področjih...

...med njimi pa večje in manjše  Quinte (vinarije).

Pinhao je manjše mestece na sotočju dveh rek. V veliko Douro se izliva manjša reka, katere dolina tudi nudi ugodne pogoje za pridelavo Portovca.  Pinhao pa je nesporno središče pridelave tega žlahtnega vina.

Izkoriščena je vsaka ped uporabne zemlje. Nenehno se mi je motalo po glavi, na kakšen način in s koliko truda obdelujejo te vinograde.

Do kamor seže pogled.

Za danes je bilo vrtenja balance dovolj, zato sva se po avtocesti vrnila v Porto, ob tem pa se soočala s kompliciranim sistem portugalskega cestninjenja.

Pozno popoldne se vrneva v hotel. Tokrat se odločiva, da dan zaključiva v ribiški vasici Afurada, tik ob reki, le nekaj minut hoje od najinega hotela. Niti sanjalo se nama ni, kako zelo živahen je ta kraj.

Po načelu, kjer je vrsta, tam je dobro, sva se postavila v najdaljšo vrsto na ulici pri Casa Ani. Kot po tekočem traku, so stregli le eno jed, nekakšno v pivskem testu ocvrto ribo. Domačina, s katerima sva si delila mizo, sta prisegala, da je tu polenovka (že spet?!) garantirano najbolj okusna daleč naokoli.

Poleg pa ne sodi prav nič drugega, kot njihovo Vinho Verde. Nedozorelo vino, rahlo peneče, ki zelo dobro prija k ribam in morskim sadežem in ga Portugalci kot osvežujočo pijačo pijejo v vročem poletju.

Vzdušje je zelo sproščeno...Nemogoče je ločiti, kje ljudje jedo v restavraciji in kje so si sorodniki  naredili piknik na ulici pred hišo.

Tale gospod, se zdi, ni nek gostilničar, pač pa le gosti svoje sorodnike, ki jih ne moti, da so postreženi na pločniku...

Pri njih pa se ve, da ne gre za družinsko srečanje. In očitno bo zabava trajala dolgo v noč...

Če se je zdelo, da so zaledne ulice polne, so bile tiste ob reki še bolj. Stojnice s hrano, sladkarijami, pivom, vinom, pa koncerti ... vsega je bilo dovolj.

Nekajkrat sva se sprehodila med množico, poslušala muziko na prireditvenem prostoru, nato pa se počasi vrnila v hotel, kjer sva na vrtu dan ponovno zaokrožila s kozarcem piva. 

12.   dan, nedelja, 3. julij 2022;  Porto

Dvanajsti dan najine tokratne poti in prvi povsem brez  motoristične vožnje. Dan namenjen lenobnemu spoznavanju mesta in ogled znamenitosti, ki so se, ene bolj, druge manj, naključno znašle na najinem potikanju po mestu.

Začela pa sva pri vinu. Dolina reke Douro nama je na včerajšnji vožnji približala vinograde, v katerih zori sladko grozdje iz katerega delajo Portovec in prav je, da se tudi z njim pobliže spoznava in ga poizkusiva. Prva današnja postaja je bila zato kar v Vili Nova de Gaja, kjer se okoli 50 kleti ukvarja z degustacijo in s prodajo tega vina.

Dan sva nadaljevala na drugi strani reke. Ugotovila sva, da je resnično dobro obiskan le del Porta ob reki, radovednežev, ki zaidejo tudi v notranjost mesta pa je bore malo.

Po priporočilu turistke, ki sva jo srečala na čolnu na reki Douro, sva poiskala Park ob Kristalni palači. In ni nama bilo žal. Čeprav sva bila tam z namenom ogledati si park, pa naju je prav zares pritegnil velik festival vina. Za mali denar sva kupila kozarca, zraven dobila še nekaj kuponov in šla na degustacijo. Že drugo ta dan. Tokrat sva degustirala vina, ki se pridelujejo v lizbonskem vinorodnem okolišu. Žal nama je bilo, da sva bila nekoliko na tesnem s časom in sva morala kar kmalu zapustiti veselo prizorišče. Žal pa mi je bilo tudi, da spominska kozarca, ki sva ju dobila na festivalu, v skromno odmerjenem prostoru najinih kovčkov nista našla mesta, saj bi nama bila lep spomin na Porto in vse tukajšnje pokušine vin.   

Čakala naju je še predstava brez katere obisk Porta ni popoln. Ogledala sva si FADO. Še večerja na Ribieri, pa kozarček portovca za slovo na Cais de Gaja, vmes pa male sladičke, ki jih ulični prodajalci ponujajo na vsakem koraku. In to je to. Najin popoln vikend v Portu je mimo.

Učenje o vinu sva vzela zares, v šoli, v vinski šoli WOW.

Grebatorji so med nami.

Portovec je sladko vino z visoko vsebnostjo alkohola. Take lastnosti vino dobi z posebnim kletarjenjem, pri čemer ustavijo vrenje, da s tem ohranijo visoko stopnjo sladkorja v vinu, istočasno pa mu dodajo alkohol. Pred stekleničenjem vino še nekaj časa zorijo v hrastovih sodih.
Običajno je Portovec rubinasto rdeče barve.

Zjutraj, ko sva šla v »šolo« naju je  preganjal dež, ko pa sva se po koncu, malce okajena, tokrat peš, odpravila proti Eiffilovemu mostu, pa je bilo vreme že spet lepo.

Iz Ribeire peš po stopnicah proti mestu. Od konca 19. stoletja je za vzpon na voljo tudi zobata železnica.

Nad reko in mestom bdi tamkajšnja mogočna katedrala.

Železniška postaja San Bento z modrimi mozaiki iz keramičnih ploščic...

... na katerih so predstavljene slavne bitke srednjega veka.

Menda najlepša med vsemi Mc Donaldsovimi stavbami, tako zunaj...

 ...kot znotraj.

Za ozke ulice v osrčju mesta ni posebnega zanimanja, saj so bile v glavnem prazne, čeprav prevzamejo lične, s keramičnimi ploščicami obložene fasade hiš in prelepe kovane balkonske ograje.

Na križišču ob Clerigos cerkvi si privoščiva pivo.

Ob cerkvi je precej živahno. Pripravljajo se na poroko.

Nesporno dominanco cerkve zaokrožuje njen stolp na gornji strani cerkvene stavbe.

 Avenia Iliade.

Park pred Kristalno palačo.

Kristalna palača.

Pa kaj bi park in dvorana...Vidno zadovoljen...

... oba vidno zadovoljna. Danes že drugič. Prvič v šoli, drugič pa na Festivalu, vina, hrane in glasbe. In vsega tega je bilo tu dovolj prav za vse.

Fešte najbrž ni bilo tako kmalu konec.

V mesto sva se vračala skozi park, s pogledom na reko.

Stari tramvaj je to nedeljsko popoldne skoraj brez potnikov.

Tudi slikovite stare ulice so v popoldanski vročini samevale. Midva pa sva bila tukaj z namenom.

V eni od tamkajšnjih starih hiš sva rezervirala ogled predstave Fada. V ljudskem prepričanju je Fado oblika glasbe, ki se je pojavila v začetku 19. stoletja in za katero so značilne otožne melodije in besedila, pogosto o morju ali življenju revnih, prežeta z občutkom resignacije, usode in melanholije. Fado  simbolizira občutek hrepenenja in izgube.
Doživeta predstava v intimnem ozračju male dvorane... s kozarcem Portovca.

Na Ribeira Squaru si privoščiva večerjo.

Francesinha, zelo značilna portugalska jed.

Še zadnja kozarčka Portovca na nasprotni strani reke. Danes jih je bilo kar nekaj. Niso bili vsi te žlahtne sorte, bili pa so vsi odlični.

NA ZDRAVJE

13. dan; ponedeljek, 4. julij 2022; Porto – Lizbona (396 km);

Ta dan sva se prepeljala do najinega zadnjega in najbolj oddaljenega cilja, Lizbone. Pri načrtovanju poti sva  precej razmišljala, kako naj to izpeljeva. Na poti med Portom in Lizbono je kar nekaj postanka vrednih ciljev in odločiti sva se morala, pri katerih od njih se bova ustavila in se jim na kratko tudi posvetila, saj bi za daljše, pravo spoznavanje vsakega od njih, potrebovala bistveno več časa. Vprašanje je bilo tudi ali vztrajati na lokalnih cestah, ali za hitrejši premik izbrati avtocesto. Vožnja iz Španije do Porta, vijuganje po dolini reke Douro, pa tudi načrtovano vračanje preko Sierra Estrele, najvišje gore celinske Portugalske, nama je portugalsko podeželje toliko približalo, da sva se brez posebne škode, ta dan namesto za vožnjo po lokalnih cestah, ki na Portugalskem nikakor ne dosegajo kvalitete španskih, odločila za vožnjo po avtocesti. Iz celotnega nabora krajev pa sva se odločila za Aveiro, Coimbro, obalno letovišče Nazare ter kraljičino mesto Obidos. Mislim, da sva dobro izbrala, saj nisva do Lizbone potrebovala več kot dan, hkrati pa sva videla vsaj nekaj, ogleda vrednih krajev med Portom in Lizbono, ki so naju vsi po vrsti navdušili. Tudi z opustitvijo lokalnih cest nisva kaj dosti izgubila, saj je avtocesta speljana tako, da se iz nje širijo panoramski razgledi po podeželju in skoraj nikoli ni dolgočasna.

Tako sva še tisto, pozno popoldne prispela v Lizbono, glavno in največje mesto Portugalske. Če je bilo Porto malce ležerno mesto z dogajanjem osredotočenim okoli reke Douro, pa je Lizbona precej drugačna. Mesto je veliko, saj ozko mestno področje šteje okoli 550.000 prebivalcev, z vsemi predmestji skupaj,  pa je tod precej na gosto naseljenih skoraj 3 milijone ljudi. Mesto je res široko, živahno in dinamično, turistične zanimivosti pa so razpršene po vsem mestu. Temu navkljub, pa je za turista Lizbona prijazno mesto z odlično urejenim javnim prevozom. Za le nekaj evrov je moč kupiti enodnevno ali večdnevno vozovnico, ki se lahko koristi na podzemni železnici, običajnem tramvaju, avtobusu ali na, med turisti najbolj priljubljenim, starinskem tramvaju.

Mesto je eno najstarejših evropskih mest, saj je nastalo že stoletja pred danes večjimi evropskimi prestolnicami. Že Julij Cezar je na področju Lizbone oblikoval samostojno občino. Od 8. do 12. stoletja je bilo področje pod mavrsko vladavino. Po ponovnem portugalskem zavzetju mesta, pa so že v 13. stoletju ustanovili prvo univerzo. Največji razcvet je Lizbona doživela v 16. stoletju, v času portugalskega imperija. V  zgodovini sta bila za mesto usodna dva potresa. Prvi se je zgodil v 16. stoletju in povzročil veliko škodo, številne pa so bile tudi človeške žrtve. Posebej uničujoč pa je bil potres leta 1755, ko je bila Lizbona skoraj popolnoma uničena, pod njenimi ruševinami pa naj bi umrlo okoli 90.000 ljudi.

Zgodovinskemu pomenu primerno, je Lizbona danes zelo zanimivo in turistično precej obremenjeno mesto. V začetku julija je bilo tod že zelo živahno. Je najbolj zahodno glavno mesto v Evropi in edino na Atlantski obali. Njena lega ob izlive reke Tajo v Atlantik me spomni na Porto, ki prav tako leži ob izlivu svoje reke Douro v morje.  Kljub oddaljenosti mesto obišče več kot 3 milijone turistov letno. Tak obisk  omogočajo predvsem dobre letalske povezave z ostalo Evropo in svetom. Zaradi podnebja, ki prinaša Lizboni vroča poletja, pa zelo prijetne pomladi in le nekolikanj bolj deževne jeseni in zime, ki pa niso posebej hladne, je Lizbona atraktivna vse leto.

V mesto sva se pripeljala pozno popoldne. Iz hotela Ibis v Portu, sva se preselila v hotel iste hotelske verige v Lizboni. Oba hotela, sicer nizkocenovna, sta bila kvalitetna, z udobnimi sobami, oba sta imela varno brezplačno parkirišče pred hotelom, morda pa je bil ta v Lizboni le za nianso boljši. Po osvežitvi sva se z Uberjem odpeljala v mesto in spoznala le delček njegove veličine, hkrati pa sva ugotovila, da bo po ležernem pohajkovanju po Portu, ogled Lizbone večji zalogaj.   

https://goo.gl/maps/sSHRSNfTMDJ3ai9MA

Posloviva se od Ibisa v Portu. Na soparen, oblačen dan se spraviva na motor že pred deveto uro zjutraj. Pred nama ni tako zelo dolga pot, imava pa v načrtu nekaj zanimivih postankov.

Po približno 70 km vožnje, že prvič zavijeva iz avtoceste proti Laguni Aveiro, poleg katere leži istoimensko mesto. Z 80.000  prebivalci je drugo najbolj naseljeno mesto v osrednji regiji Portugalske.

Ribiško mesto Aveiro je znano kot portugalske Benetke. V resnici po kanalih v mestu plujejo čolni, ki po svoji barvitosti skoraj prekašajo beneške gondole.

Tudi fasade hiš ob kanalih so izjemno slikovite...

...le mostovi se nikakor ne morejo kosati s tistimi v Benetkah. Menda pa premorejo tudi lepše od teh, ki sva jih videla midva.

Na področju Aveira so za časa starega Rima pridobivali sol, v srednjem veku pa je postal pomembno trgovsko in pristaniško mesto.

Najin naslednji postanek je bil v Coimbri.  Med zapletenim sistemom ulic, ki vodijo do stavbe slovite univerze, se vzpenjava ob širokem parku in se, mimogrede, ustaviva še za zajtrk.

Univerzo v Coimbri je leta 1290 ustanovil kralj Denis, ki je bil  močan podpornik kulture in je tudi sam napisal več strokovnih knjig. Do 16. stoletja se je sedež univerze izmenično selil med Coimbro in Lizbono, od tedaj dalje, pa je sedež največje in najstarejše portugalske in ene najstarejših univerz na svetu, v Coimbri.

Prvotni vhod v univerzo.

Danes je univerza skupek novejših in starejših stavb nanizanih okoli...

...t.i. Nove Katedrale, ki je bila zgrajena v 17. stoletju.  V okviru univerze je tudi bogata knjižnica s približno 300.000 knjigami.

Na univerzi se danes šola 20.000 študentov iz vsega sveta, ki bivajo v petih kampusih. Uniforme so očitno še vedno uradno zapovedane.

Coimbra ima danes 150.000 prebivalcev. Deluje precej zaspano in umirjeno, presenetijo pa številne zelene površine in parki v mestu. Tale, v bližini univerze, v katerem je spomenik papežu Janezu Pavlu II., se imenuje po njem.

Megla se je razkadila in v bifeju na vogalu ulice, ki omogoča širok pogled na dogajanje v okolici, je čas za kavico.

Prečkava reko Mondego in se še enkrat ozreva na mesto Coimbro.

Spet sva na avtocesti. Srečava se z kompliciranim sistemov cestninjenja. V grobem rečeno, na Portugalskem uporabljajo tri vrste avtocest. Prve so brezplačne, za druge je potrebno predhodno naložiti dobroimetje, ki ga lahko kupite le na poštah, tretje pa so avtoceste s cestninskimi postajami in sprotnim plačilom cestnine na podlagi cestninskih lističev.  Trenutno se voziva po avtocesti s cestninjenjem z dobroimetjem.

Ob širokih, praznih avtocestah rastejo gosti borovi gozdovi. Promet je redek, zgosti se le pred večjimi mesti. Tujih, tako motoristov, kot popotnikov z avti, je zelo malo, sem in tja je srečati le kako vozilo s špansko registracijo. Portugalska je pač toliko oddaljena od osrednje Evrope, da je običajnim turistom letalski prevoz do tja mnogo hitrejši in udobnejši, pa tudi znatno cenejši. Za lokalne prevoze pa je tako na voljo javni prevoz in ugoden najem avtomobilov.

Najin naslednji cilj je bil 110km oddaljen Nazare. Na prvi pogled običajen kraj, kot številni drugi ob atlantski obali. V vodnikih ga opisujejo kot slikovito obmorsko vasico na Srebrni obali s približno 15.000  prebivalci.

Prava podoba Nazara se pokaže, ko se povzpneš na del vasi z utrdbo na klifu, kjer se spodaj razkrije dolga široka plaža, ki, menda, sodi med najlepše portugalske plaže. Vas je sestavljena iz treh delov. Drugi del se nahaja za mestno plažo, tretji pa na gričku malce v notranjosti.

Nekaj surfarjev in kopalcev je tega dne uživalo v oceanu. Dan je bil sončen in ne preveč vetroven, zato valovi niso bili visoki. Je pa Nazare, oz. njegova Severna plaža (Praia del Norte) vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov, zaradi visokih valov, ki jih omogoča tukajšnji podvodni kanjon. Najvišji med njimi, ki jih je kdaj koli ukrotil deskar so bili višji od 24 m.

Trg na pečini na kateri je svetišče Nazarejske Marije, ki je tudi romarsko središče.

Barvite stojnice in glej ga, glej, tamle je pa en motor...

Nekatere prodajalke na stojnicah so oblečene v tradicionalna krila. Njihova noša pod gornjim, kratkim krilom skriva še številna spodnja krila in vse skupaj izgleda precej "baletno". Le njihove lastnice niso vedno baletke.

Zapeljeva se še tik ob mestni plaži, po "rivi", bi se reklo, kjer je bilo po naših merilih, dokaj mirno.

Portugalska je s svojimi prostranimi plažami, relativno redko poseljenostjo podeželja in samotnostjo izven velikih mest, "meka" za avtodomarje.


Do najinega naslednjega cilja je bilo le dobrih 35 km, zato se nisva vračala na avtocesto, pač pa sva jih prevozila med polji in vasmi.

Prav kmalu se je pred nama, v vsej svoji prikupnosti, pokazal Obidos, ki ga imenujejo tudi »kraljičino mesto«.

Vstop v mesto, seveda, ni dovoljen motornim vozilom, zato sem že doma locirala parkirišče, ki se je zdelo najbolj prikladno in najbliže staremu mestu. Bilo pa je tudi le lučaj stran od še enega starega, veličastnega akvadukta, ki že od nekdaj sodijo med, meni, ljubše simbole žlahtne zgodovine.



Parkiranje blizu vhoda v mesto je bilo zelo na mestu, saj je sonce pripekalo in dolga hoja do mesta, bi nama bila vsekakor odveč.

Že takoj po vstopu skozi mestna vrata, mesto razkrije svojo očarljivost. Obidos je namreč eno od najbolj slikovitih in dobro ohranjenih zgodovinskih mest na Portugalskem. Vzcvetelo je potem, ko ga je za svoje izbrala kraljeva družina. Kralj Dinis, (ustanovitelj univerze v Coimbri) ga je v 13. stoletju podaril svoji ženi kraljici Izabeli. Tako je postal Kraljičino posestvo ( Casa das Raihas).  Različne kraljeve družine so ga kasneje še dodelale, bogatile in izboljševale. Dolgo kraljevo lastništvo mesta je tudi glavni razlog za visoko koncentracijo cerkva v tem malem mestu.
Mesto Obidos se razprostira za mestnim obzidjem vrh hriba . V njegovi okolici pa se nahaja znameniti golfski kompleks Praia D'el Rey, ki sodi med najboljša golfska letovišča v Evropi.

Pogled z mestnega obzidja na glavno ulico...

... in celo mesto z utrdbo in delom obzidja.

Sprehod po pravljični ulici pravljičnega mesta.

Še osvežitev  in ohladitev pod senčniki na najinem zadnjem vmesnem postanku med Portom in Lizbono.

Po avtocesti proti Lizboni. Za slabih 90km porabiva dobro uro.

Vinogradi...

... in vetrnice so tukaj stalnica.

Lisbona. Imava srečo. Na cesti ni gneče..

Kmalu si mesto lahko ogledujeva iz najine sobe v 10. nadstropju hotela Ibis Lisbona, kjer sva nastanjena.

Tokrat Lisbona le za pokušino...

Prav prijetno in sproščujoče je bilo posedati ob reki... končno sva pa na cilju.

Ni jih malo, ki se sproščajo z dolgimi pogledi na reko Tajo, katere laguna je v tem delu tako široka, da je komaj videti na nasprotni breg. Skoraj kot na morski obali.

Privoščila sva si večerjo na vrtu ene od številnih tamkajšnjih restavracij in kaj hitro ugotovila razlike v ceni in količini, pa tudi kvaliteti hrane med obema največjima portugalskima mestoma. Za enkrat je v vseh kategorijah v prednosti Porto.

Spotoma sva nakupila sadje in vse potrebno za zajtrk naslednjega dne ter se z Uberjem iz parka Dom Pedro odpeljala do 3 km oddaljenega hotela.

14. dan; torek, 5. julij 2022; Lizbona – Sintra – Rt Cabo da Roca – mostova Vasca da Gama in 25. april (148 km);

Le redki so popotniki, ki se ob raziskovanju Lizbone, izognejo obiska 30 km oddaljene Sintre. Iz glavnega portugalskega mesta je organizirano nešteto izletov, ki poskrbijo, da vsi, ogleda željni turisti, vidijo to portugalsko znamenitost. Midva sva se, seveda, do tja odpeljala kar sama. Zaradi pričakovane gneče sva se na motor spravila že precej zgodaj. To je bilo hkrati dobro in slabo. Dobro zato, ker sva se izognila dolgim čakalnim vrstam za vstopnice in uspela v palačo Pena priti še pred opoldanskim navalom turistov, ki so hitro polnili grajske sobane, dvorišča in vrtove, slabo pa zato, ker je bila ob najinem prihodu Sintra še delno v megli in ni bilo moč posneti prav posebej dobrih fotografij.

Sintra je čudovito portugalsko mesto in ena od največjih portugalskih turističnih atrakcij. Mesto je vmeščeno v zeleno pokrajino hribovja Sierra de Sintra, kjer se iz z gostega rastja dvigajo romantični gradovi, razkošne vile in bogate palače, okoli katerih se razprostirajo dih jemajoči parki in vrtovi. Okoli deset zgradb s pripadajočo okolico je združena v »Kulturno krajino Sintra« in uvrščena med Unescovo kulturno dediščino.

Ogledala sva si nekatere izmed njih. Notranjost le v najslavnejši, simbolu Sintre, gradu Pena. Med razkošnimi, zgodovinskimi stavbami sva se odpravila peš, čeprav številni prevozniki z različnimi prevoznimi sredstvi, vozijo turiste od ene do druge. Ni nas bilo veliko, ki smo se po lepo uhojeni stezi podali navkreber. Po kakih štirih km hoje med balvani in mogočnim, skoraj tropskim rastlinjem sva zagledala grad Pena, katerega najvišji stolp je bil še vedno zavit v meglo. Vsekakor, bogato poplačan trud.

Po obisku Sintre sva se odpeljala še do Cabo da Roca, bližnje, najzahodnejše točke Evrope, se večinoma po obalni cesti vrnila v Lizbono in prevozila še oba tamkajšnja glavna mostova preko reke Tajo.

Dan je bil dolg in naporen, zato sva poiskala večerjo v bližnjem italijanskem bistroju, kjer je bila hrana dobra in poceni, za razliko od gostišč, ki so ponujale »tradicionalno«, a hudo zasoljeno portugalsko hrano.

Pravzaprav bi lahko rekla nekaj podobnega kot dan poprej. V oblačnem in soparnem jutru sva se zapeljala proti Sintri.

V nižjih delih tega zgodovinskega bisera, ob vznožju Sierre je sonce že posijalo, medtem, ko se je nekaj višje še vedno zadrževala megla. Parkirala sva le kakih 200 m od  središča mesta, se preoblekla in pospravila motoristične obleke v kovčke.

Bila sva pripravljena za ogled Sintre.

Še predenj sva začela dobro raziskovati okolico, sva že naletela na eno njenih največjih znamenitosti, na Quinto de Regaleiro, ki so jo v arhitekturnem prepletu različnih stilov zgradili v začetku 20. stoletja. Vse do konca tisočletja, so si jo podajali različni lastniki, ko je končno le prišla v občinsko last in sedaj skupaj s kapelo in parkom služi v kulturne in turistične namene.

Bogato tropsko rastlinje naju je tako navdušilo, da sva se odločila, da se do gradu Pena odpraviva peš. 300 m višinske razlike v 4 km ni bilo posebej napornih. Ni naključje, da so tod zgradili toliko čudovitih zgradb, saj je okolica en sam prelep park.

Utečene stezice, cvetoči vodnjaki, bistri potočki in ogromni balvani, vse to in še marsikaj drugega sva srečevala na peš poti do do gradu Pena.

Posebej so me navdušile pravljične poti, ki se vijejo med z mahom obraslimi balvani. Tudi to, kot vse ostalo tukajšnje rastje, je pogojeno z zadostno količino vlage. Padavin pa je tukaj res dovolj, saj jih  je kar trikrat več, kot na področju le 18 km oddaljenega Cabo da Roca.

Čas je za počitek...

Prijetno sva se nahodila, ko sva nad seboj zagledala, delno še v meglo zavito Palačo Pena, najbolj znano in najbolj fotogenično od vseh tukajšnjih razkošnih zgradb.

Ker je ljubiteljskemu fotografu težko v objektiv ujeti vso veličino Palače, ki jo je v romantičnem slogu dal zgraditi Ferdinand, mož kraljice Marije, po rodu Nemec, v drugi polovici 19. stoletja, sem si za celovit vtis, iz interneta dovolila sposoditi tole fotografijo.

Vrsta za nakup vstopnic je iz minute v minuto daljša.

Splačalo  se je počakati.

Pogled na grajsko dvorišče.

Ogled notranjosti gradu.

Ob razstavi originalne opreme, je tod moč videti in vsaj delno podoživeti  kraljevsko življenje v 19. stoletju. Na ogled so kuhinja, jedilnica, spalnice, kopalnica itd.

Jedilnica in salon.

 Še fotografija za spomin, predenj se vrneva v mesto.

Med tem je v Palači vedno več turistov. Nenavadno za tisti čas je bilo, da maske niso bile zapovedane, čeprav smo bili še vedno v Covidnem letu.

Tudi vračala sva se peš, tokrat po cesti, v senci evkaliptusovih dreves. 

Mimo so z raznimi prevoznimi sredstvi vozili turiste. Avtobusi, kombiji, uberji, taksiji, in najbolj priljubljeni med vsemi, tile trikolesniki vseh mogočih oblik, ki jim v Aziji pravijo tuk - tuk.

Hojo po gorovju Sintra sva smatrala kot  rekreacijo, ki je ob številnih kilometrih, ki jih presediva na  motorju več kot dobrodošla. Spotoma pa sva naletela še na kakšno fotogenično stavbo, kot je tale Quinta San Antonio.

Ali pa tale mali hotel tik pred mestom.

Ozreva se še nazaj na Mavrski grad, ki so ga v 8. stoletju zgradili (seveda) Mavri. Grad vrh hriba, blizu  Palače Pena, je bil pomemben v času rekonkviste in je prišel v roke kristjanov v 12. stoletju.

Hoja naju je zlačnila, zato sedeva v bistro nasproti Nacionalne Palače (še ene od pomembnejših palač), se okrepčava, osveživa in si malce odpočijeva.

Poslavljava se od Sintre, ki bi jo zlahka označili tudi kot muzej na prostem, le da običajno takšni muzeji prikazujejo obnovljene stare kmečke hiše in poslopja, v Sintri pa so po gričih razstavljene zgodovinske  palače in dvorci. 

Preoblečeva se in si kot cilj označiva najbolj zahodno točko Evrope. Sistem ozkih, enosmernih ulic zgodovinskega mesta, pa naju še enkrat zapelje prav po cesti, po kateri sva se vračala, mimo Naconalne palače ter Palače Pena do vrha hriba...

Tam se cesta odcepi in naju preko gozda z drevesi črnega bora in evkaliptusa, med katerimi se skrivajo ogromni balvani,  le odpelje v pravi smeri proti zahodu.

Najbrž se rt Cabo da Roca in njegov simbol, svetilnik, ki na najzahodnejši točki Evrope stoji že 250 let, bolj redko kopljeta v soncu. Tudi tokrat je bilo tako, saj so se tik ob Atlantiku vlekli sivi oblaki .

 

Spomenik ki na rtu obeležuje najzahodnejšo točko Evrope je od glavnega portugalskega mesta oddaljen 42 km.

Kljub oblakom in megli, ki niso dovoljevali popolne fotografije, ga bova ohranila v najlepšem spominu. (Rt in posnetek).

Na Atlantski obali Cabo di Roca se izmenjujejo peščene plaže in skalni klifi ter rti. Pečine so lahko tudi višje od 100 m. Vegetacija tukaj je nizka, prilagojena na slano vodo in vetrovno vreme. Poletja so hladna in brez padavin, a zelo vetrovna s pogosto meglo. Najtoplejši mesec je september. Zime pa so mile, z relativno obilnimi padavinami.

Megla ob morju vztraja in morava se zapeljati v notranjost, da spet posije sonce in se v trenutku temperatura močno povzpne. Za osvežitev in malce počitka se ustaviva v kraju O Farol da Serra.  Nakupiva še sadje in vse potrebno za zajtrk naslednjega dne ter se vračava proti Lizboni.

 Promet je precej gost, posebej na cestah okoli stadiona Benfice. Do večera je še daleč, zato se zapeljeva preko mostu Vasco da Gama na drugo stran reke Tajo. Čudovita izkušnja je vožnja po tem edinstvenem mostu.

Most Vasco da Gama je izjemen gradbeni dosežek in je za mostom, ki povezuje Krim z Rusijo, s svojimi 17,2 km, drugi najdaljši most v Evropi. Gradili so ga med letoma 1995 in 1998 in je bil končan za svetovno razstavo Expo v Lizboni. Most ima šest pasov, omejitev na njem je 120 km/h, le ob vetrovnem vremenu je omejena na 90 km/h.

Most samih presežkov je konec tisočletja stal nekaj več kot milijardo Eurov. Življenjska doba mostu je predvidena 120 let, moč vetra, ki bi se ji most še upiral je 250 km/h, moč potresa, ki bi ga most še prenesel pa 4,5 krat močnejši od zloglasnega potresa 1755 leta, za katerega se smatra, da je imel moč 8,7 stopnje po Rihterju.

Najin cilj je bil prepeljati še drugi lizbonski most preko reke Tajo, most 25. aprila.  Na levi strani reke sva od enega do drugega mostu prevozila, po poljedelskem podeželju, skoraj 50 km. Ko sva se približevala mostu, sva že od daleč zagledala velik spomenik Kristusu kralju, ki stoji na podstavku, v katerem je svetišče. Obrnjen je proti reki in proti mestu, ki ga simbolično varuje s svojimi razprtimi rokami. Po vzoru spomenika v Riu de Janeiru, ki je navdušil tamkajšnjega kardinala, so ga zgradili leta 1959, kot zahvalo, da je bilo Portugalski prizaneseno v 2. svetovni vojni.

Medtem, ko most Vasco da Gama preči reko Tajo v široki laguni, je Most 25. aprila razpet na delu, kjer se rečna struga spet zoži. Promet preko njega pa je veliko živahnejši, kot preko njegovega mogočnejšega soseda.

Most 25. aprila je razpet v bližini Belema in tako sva ga videla, ko sva ga obiskala naslednji dan.

Iz mostu se lepo vidi stari del Lizbone.
Po vzoru mostu Golden Gate v San Franciscu, so ga zgradili leta 1966. S svojima 2,2 km je najdaljši viseči most v Evropi. Leta 1999 so ga dogradili. Zgornjemu nivoju, namenjenemu cestnemu prometu, so dodali še spodnji nivo, po katerem vozijo vlaki.

Med vožnjo proti hotelu me je najbolj navdušil tale akvadukt. Skoraj se počutim kot zbirateljica fotografij tovrstnih arhitekturnih mojstrovin, saj jih bom na vsej poti nabrala skoraj celo zbirko.  Pravzaprav to niti ne čudi, saj od kar sva se odmaknila od Galicije, se voziva po področjih, kjer je bila voda vedno redka in cenjena dobrina. Tisti, ki so imeli v določenem zgodovinskem obdobju oblast, pa so se trudili vodo pripeljati do hiš, vasi in mest.

 In ker Google vse ve, mi je prišepnil, da sodi t.i. "akvadukt  svobodnih voda"  med najimenitnejše primere portugalskega gradbeništva 18. stol. Glavni tok akvadukta je dolg 18 km, celotna mreža kanalov pa  58 km. Z akvaduktom, ki je bil financiran s posebnim davkom na goveje meso, olivno olje, vino in druge izdelke, se je Lizbona rešila večnega problema s pomanjkanjem vode.

Dan je bil dolg in naporen, zato sva si, predenj sva skočila v posteljo, le še privoščila večerjo v bližnji italijanski restavraciji...

...nekaj pohajkovanja po okoliških ulicah...

... in zadnji pivi v hotelu.

https://goo.gl/maps/cBx4fJt6SbfMTcuy7

KONEC DRUGEGA DELA

SE NADALJUJE