Do vhoda Turčije
in
vse vmes
Potovanje z motorjem
od 18. junija do 6. julija 2023
Prvi del
Spet je leto naokoli. Pretekla leta sem se dela, beri pisanja, najobširnejšega letnega potopisa lotila že kar prvi dan v letu, tokrat pa so novoletni praznični dnevi že za nami in sem za računalnik sedla "šele" prvi delavnik v novem letu. Morda je tokratno pisanje, te prve dneve in tedne novega leta, o prijetnih, zanimivih dogodkih in številnih novih spoznanjih, ki sva jim bila priča v preteklem letu, beg iz turbulentne sedanjosti, polne poročil o ponorelem svetu in človeškem trpljenju ter nekakšno izogibanje pogledu naprej, na zelo negotovo prihodnost, spremljano z dvema velikima vojnama, kupom manjših spopadov in vedno bolj nepredvidljivimi vremenskimi dogajanji, ki nas vse glasneje opominjajo na vedno bolj očitne okoljske spremembe. Pogled v preteklost se zdi vsekakor varnejši, kot ugibanje o dogodkih, ki nas čakajo v prihodnosti.
V preteklem letu nama je bilo dano videti in doživeti kar nekaj koncev sveta, ki so nama "ležali na duši" že nekaj časa. Najino potovalno leto sva začela sredi meseca februarja, ko naju je v okrilju agencije Oskar odneslo v daljno Azijo, na področje Vijetnama, Kambodže in Tajske. Do prve daljše motoristične zgodbe, ki se nama je pisala po Turčiji, pa sva več časa preživela tudi na biciklih. Že aprila sva izkoristila Brankino rojstnodnevno darilo in ob bivanju v romantičnem Motovunu, nabirala kolesarske kilometre po pomladno prebujajoči se Istri. Komaj teden dni kasneje sva za prvomajske praznike kolesarila malce bliže morju, ko sva se s prikolico za nekaj dni nastanila v Vrsarju, od koder sva biciklirala po priobalnem delu Istre. Kolesarjenje, z obilico ogledov, naju je razveseljevalo tudi v drugi polovici maja in začetku junija, ko sva najino hišo na kolesih zapeljala na Nizozemsko. Zgodbo tega potovanja sem že opisala v predhodnem potopisu. Torej, sva imela 18. junija, dva dneva po Janovem rojstnem dnevu, ki zadnja leta pomeni nekakšen datumski mejnik za začetek najinega zgodnjepoletnega motorističnega potovanja, za seboj že kar nekaj takih in drugačnih poti. Ker je bilo med njimi, zaradi izredno muhastega pomladanskega vremena, še najmanj motorističnih in ker sva nekaj tovrstne kondicije pred tako dolgim potovanjem, kot je pot na vzhod Turčije vsekakor potrebovala, sva zadnji teden pred odhodom opravila nekakšno "preizkušnjo" z obiskom prijateljev na otoku Viru pri Zadru. Motoristična vožnja na morje po lokalnih cestah preko Dolenjske, Like, Plitvic in starega prelaza sv. Rok ter vrnitev po Jadranki do Senja, pa preko Risnjaka in Babnega polja sta potrdili, da je moj šofer še vedno v dobri motoristični kondiciji, najini zadnjici pa sta bili, od kilometrov prevoženih z bicikloma, tudi že utrjeni.
Pot v vzhodno Turčijo, ki jo brez vsakega zadržka lahko imenujem potovanje, je bila najina prioriteta že nekaj časa. Tako so grobo začrtane poti in cilji že čakali v debelem rokovniku, kjer se zbirajo najini še nerealizirani cilji, da dozori čas za njihovo izvedbo. Kak mesec pred odhodom, so v odložišču google maps našli svoje začasno domovanje tudi podrobnejši zemljevidi načrtovanih poti. Branko jih je pred odhodom vnesel še v originalno, še skoraj novo, a skrbno posodobljeno BMW navigacijo, ki je za tako pot nenadomestljiva. Je pa bilo v Turčiji opaziti, da Nemci, najpogostejši uporabniki te navigacije, niso posebej pogosti obiskovalci tistih odročnih krajev, pa tudi Turki, najbrž, niso posebej ažurni pri sporočanju sprememb na cestnem omrežju, Navigacija nama je načeloma dobro služila, a se je tudi v nekaterih, žal tudi ključnih trenutkih, izkazala za precej netočno in pomanjkljivo.
Sestavni del temeljitih priprav na tako individualno potovanje je vsaj delno predhodno spoznavanje zgodovine krajev in področij, ki jih med potovanjem obiščeva. Ko sva se pred leti vozila po zahodni in osrednji Turčiji, vključno s Kapadokijo in glavnim mestom Ankaro, sva spoznavala, v glavnem, otomansko dediščino s poudarkom na muslimanski tradiciji in tragično zgodovino prve svetovne vojne in vojne med Turčijo in Grčijo. Najino potovanje je bilo tokrat, pravzaprav osredotočeno na preostanek te velike države, vzhodno od Kapadokije. Z odkrivanjem zgodovine področja, ki je bil osrednji cilj najinega tokratnega potovanja, pa se je zdelo, da se spuščam v neskončno globel tragičnih usod nesrečnih pripadnikov neturških narodov, ki so bili naseljeni tod že od prazgodovine, pa jih je turška država konec 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja, ne samo oropala njihove države in pripadnosti narodu, v genocidnih dejanjih so jim bila odvzeta tudi življenja. Nekaj tega bom poizkusila predstaviti tudi v svojem pisanju, saj sama sedanjost nekega področja vedno vidim v povezavi z njegovo preteklostjo.
1. dan; nedelja, 18. junij 2023; Kovor - Pirot; 867 km (avtocesta)
Dobra stran potovanj v času, ko se leto približuje svoji polovici in je na obzorju najdaljši dan v letu je tudi to, da se dnevne poti lahko začno že zelo zgodaj in se po potrebi raztegnejo tudi v poznejšo večerno uro. Za poti, na katerih je popotnik sam svoje sreče, beri poti, kovač, je to zelo dobrodošlo. Vožnja ponoči naj bi bila za motoriste bolj izjema kot pravilo, zato je čas najdaljših dni okoli kresa, za naše vrste "rajžarjev", res najbolj primeren.
Doslej je bila na poteh, ki so vodile na jug preko Srbije, najina vmesna postojanka običajno mesto Niš. Tokrat sva se odločila, da pot malce podaljšava. Pred Nišem sva zapustila AC, ki vodi proti jugu, proti Makedoniji in naprej proti Grčiji in se usmerila proti Sofiji. Po tem delu Srbije, proti glavnemu mestu Bolgarije, sva se še ne dolgo nazaj vozila preko globokih in fotogeničnih, a obupno prometno obremenjenih sotesk reke Nišave. Po 800 in še več kilometrih, ki sva jih ta dan že prevozila, nama je bila zato nova, skoraj ravna AC, speljana do bolgarske meje, še kako dobrodošla. Prespala sva v Pirotu, mestu s približno 40.000 prebivalci, ki naju je prav prijetno presenetilo. Rezervirano sva imela v penzionu z zelo izvirnim imenom, "Piročan".
