1. del
Balkanska tura do delte reke Donave
(Hrvaška, BiH, Srbija, Romunija, Bolgarija, Madžarska)
(21. julij do 4. avgust 2021)
1. DEL
V človekovi naravi je, da ima največ želja ravno takrat, ko so te težko uresničljive. Najbrž je to zato, da se ob uresničevanju svojih želja, v težko izvedljivih pogojih, maksimalno aktivira in tako najde rešitve, ki ga vseeno zadovoljijo. Hkrati pa smo ljudje tudi prilagodljiva bitja, ki naj bi pravočasno zaznala, kdaj je nek cilj nedosegljiv in takrat nam naše sive celice ponudijo plan B. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z našim letošnjim poletnim dopustom.
V enaki postavi dveh babic in dveh dedkov, kot leto poprej, smo za poletje 2021 že davno prej splanirali tritedensko motoristično potovanje po severni Španiji s skokom na Portugalsko. Kot sem že v prejšnjem potopisu opisala, je bilo to leto precej turbulentno, saj so se okužbe s Covidom koncentrirale enkrat na enem, drugič na drugem koncu Evrope. Nestrpno smo čakali, kakšna bodo poročila za države, ki smo jih želeli obiskati. In tam sredi julija je tako naneslo, da je na Iberskem polotoku okuženost postajala vse pogostejša. Že drugo leto zapored je od turizma, predvsem otoškega, odvisna Španija, s svojo rdečo obarvanostjo ( kar je pomenilo najvišjo stopnjo okuženosti), odganjala turiste. Že res, da smo bili vsi štirje potovalci že dvakrat cepljeni, pred tem pa prebolevniki, pa vseeno nismo želeli izzivati sreče, saj tudi ti preventivni ukrepi niso ponujali garancije, da na poti ne bi zboleli.
Ker sva imela midva z mojim šoferjem že v predalu načrt ponovitve najinega prvega daljšega potovanja z motorjem preko romunskih prelazov Transalpina in Transfagarašan, in ker so bile balkanske države v tistem času najmanj okužene s Covidom, je odločitev padla. Nekoliko, pravzaprav kar precej, smo razširili načrt in ga raztegnili na dobra dva tedna ter se zapeljali proti jugu na Balkan.
1. dan, sreda, 21. julij 2021; Kovor - Gunclje - Sarajevo; 588 km;
Čeprav nas je na začetku čakal najbolj neprivlačen del poti, je bilo treba tudi to oddelati. Do Slavonskega broda torej po AC, naprej pa kakor se pač pride do Sarajeva. Pot precej nezanimiva in že večkrat prevožena, zato se je za nas pravzaprav dopust začel, ko smo se zgodaj popoldne ustavili tik poleg Baščaršije v Penzionu Lula (pipa). Težko bi našli bolj avtentično prenočišče, kot je bila Lula in težko bi našli primernejše mesto za skok v dopustniško razpoloženje, kot je bilo Sarajevo. Doma se je tačas vse vrtelo okoli virusa, skrbeli smo za medsebojno razdaljo, nosili smo maske, nismo se družili, razkuževali smo se vedno in povsod, pa vseeno bili vseskozi pod vtisom, da za preprečitev okužbe ne naredimo dovolj. Ko pa smo prišli v Sarajevo je bilo vzdušje povsem drugačno, ulice polne, druženja neomejena, maske pa bolj kot ne izjema. Skratka že kar na začetku našega potovanja smo pozabili na virus in s tem je odneslo velik del nelagodja, ki smo ga v zvezi z njim čutili doma. Na vsej dogi poti tja do delte Donave in nazaj, smo si le nekajkrat za krajši čas nadeli maske...
 |
| Pravzaprav je doma prav lepo... |
 |
| ...vendar pa, ko sedeva na motor in se zapeljeva novim izzivom nasproti, srce vseeno močneje bije. |
 |
| Pa smo spet na startu: dve babici in dva dedka, pa še dva motorja za povrh, da o prtljagi sploh ne govorimo. |
 |
| Leto je bilo tudi vremensko muhasto. Od doma sva odšla v oblačnem vremenu, v Ljubljani je sijalo sonce, to nas je sicer spremljalo tudi velik del poti do Sarajeva, vendar se ogreti kaj več kot malo preko 20 stopinj ni hotelo. Napovedano sončno vreme v najtoplejšem delu leta, me je napeljalo na to, da sem pod motoristično jakno oblekla kakšno majico premalo. Bilo je zelo dobrodošlo, ko nas je v Sarajevu, končno, prav prijetno grelo, ko smo pred hotelom Lula parkirali svoja motorja. Tudi večer, ko smo pohajkovali po mestu, je bil prijetno topel. |
 |
| Naš prvi cilj tega popoldneva v Sarajevu je bil Trebević, dobre 1600 m visoka gora na JV obronkih Sarajeva, ki meji na Jahorino. Ko smo se pred vojno potepali z najinim triletnim sinom tam doli, smo se na Trebević peljali z dotrajano staro žičnico, tokrat pa nas je do vrha hriba potegnila moderna gondola. Trebević je pribljubljena izletniška točka Sarajevčanov. Tako iz gore, kot tudi iz gondole se širi pogled na Sarajevo in okoliška naselja. Ob tem ni moč prezreti številnih belih zaplat vse naokoli. Pokopališča z nešteto grobovi, v glavnem muslimanskimi, ostro zaznamujejo Sarajevo. Čeprav je mesto živahno in živi naprej svoje življenje, pa je razklanost med etničnimi skupinami strogo začrtana. |
 |
| Posamezni narodi se združujejo in obvladujejo svoje dele mesta. Tako stari del mesta, Baščaršijo in tudi hrib nad njo, Trebević, obvladujejo Bošnjaki, torej muslimanski prebivalci Sarajeva. Leta medsebojnih konfliktov so prinesla nestrpnost z vseh strani in vedno bolj radikalno uresničevanje svoje vere in muslimanskih zapovedi tudi pri Bošnjakih. Ena od mnogih muslimanskih zapovedi prepoveduje pitje alkohola. Tako smo bili tudi štirje žejni motoristi globoko razočarani, ko smo bili primorani žejo namesto s pivom na Trebeviću pogasiti s sladkimi pijačami. |
 |
| Priprave na večerni koncert, ki smo ga bili zaradi bližine našega hotela malček deležni tudi mi. |
 |
| Sprehod po mestu... |
 |
Ob reki Miljacki.
Za nami je Viječnica, sarajevska Mestna hiša, ki so jo zgradili za časa Avstro Ogrske zasedbe BiH in jo začeli uporabljati leta 1898. Po vojni je bila obnovljena in od leta 2014 služi kot Narodna in univerzitetna knjižnica BiH. |
 |
| Baščaršija nudi v glavnem dobrote na žaru, še vedno so odlični njihovi čevapčiči in pleskavice... |
 |
| ...čeprav so nekdanjo "Bosansko kućo" prekrstili v Steak House. |
 |
| Seveda pa je potrebno biti pazljiv, h kateremu gostincu boš sedel, saj je od tega odvisno, ali boš poleg hrane lahko popil tudi pivo, ali pa ti bodo postregli le jogurt. |
 |
Baščaršija,
nismo se še navadili na sproščen mestni vrvež, saj ga pri nas že dolgo ni bilo videti... |
 |
Sebilj,
lesena fontana v osmanskem slogu iz sredine 18. stoletja. Legenda pravi, da vsak, ki pije vodo iz te fontane, se ponovno vrne v Sarajevo. Sama sicer še nisem pila vode iz te fontane, sem se pa že kar nekajkrat sprehodila ob njej. |
 |
Nedaleč stran od tradicionalno muslimanske Baščaršije pa njeno pravo nasprotje.
V modernih kavarnah in restavracijah se zbirajo predvsem mladi, ki bi bolj kot v konzervativno Sarajevo, sodili v kako mondeno ulico v katerem od evropskih mest. |
 |
Ostanki Tašlihana,
turškega karavan saraja iz sredine 16. stoletja. Karavan saraji so bili nekakšne postojanke, ki so jih Turki gradili po vsem Osmanskem cesarstvu in so služili trgovcem na njihovih poteh. Karavan saraji so poskrbeli za hrano in prenočišče trgovcev in njihovih živali, ker so bili običajno ograjeni z visokimi zidovi je bilo poskrbljeno tudi za njihovo varnost. Mošeja, ki je bila sestavni del saraja, pa je nudila tudi duševno oskrbo gostom. |
 |
| Katedrala Svetega srca Jezusovega je tudi iz konca 19. stoletja iz časa Avstro Ogerske. |
 |
Gazi Husrev begova džamija
je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja in je največja in najpomembnejša džamija v BiH in na Balkanu. In v času sončnega zahoda je bilo pred njo zelo živahno. |
 |
| Mi pa smo naš dan zaključili ob baklavi in pravi bosanski kavici... |
https://goo.gl/maps/o4y7E93axvt7f5F98
2. dan, četrtek, 22, julij 2021; Sarajevo - Višegrad - Zlatibor - Paračin; 381 km;
Lepo, sončno jutro nas je zvabilo na sarajevske ulice, pravzaprav nam je močno zadišala jutranja kavica na Baščaršiji. Iz idiličnega okolja naše Lule, kjer smo se podprli z odličnim zajtrkom, v posebej slikoviti zajtrkovalnici, smo se okoli 9. ure odpeljali novemu dnevu naproti.
Pravzaprav je naša današnja pot ciljala naravnost proti vzhodu, zato smo se potem, ko smo prevozili nekaj mestnih ulic, kar hitro zagrizli na področje t. i. Istočnega starega grada, ki se nekako spaja s Palami, zloglasnim hribovitim področjem nad Sarajevom, od koder je JNA pod poveljstvom Radka Mladiča pred 30 leti surovo napadala prebivalce spodaj ležečega mesta. Vojna oz. štiriletno obleganje Sarajeva od leta 1992 do 1996, je terjala okoli 12,000 mrtvih in več kot 50,000 ranjenih. Ob številnih beguncih, ki so zaradi nevzdržnih razmer zapustili Sarajevo, se je živelj v mestu v tem času zmanjšal za več kot 60 odstotkov.
Danes so ti kraji nad Sarajevom v glavnem zapuščeni, zaraščeni, le redke so kmetije, okoli katerih se pasejo v glavnem ovce. Sicer pa je to področje že del Romanije, obširne kraške visoke planote, ki se dviguje vzhodno od Sarajeva. Mokro in Sokolac sta naslednja kraja mimo katerih smo se peljali po cesti, ki se čez nekaj časa približa reki Drini in si po njeni slikoviti soteski utira pot do Višegrada.
Že večkrat, pa spet ponovno, me s spoštovanjem navdaja pogled na višegrajski most. Zdi se, da je to zaradi njegovega impozantnega, dominantnega izgleda, saj kot ponosni stražar bdi nad Drino in svojim mestom. Še bolj kot to, pa mi seže do živega misel na čase in dogodke, katerih priča je bil ta stari kamniti most imenovan Most Mehmed Paše Sokoloviča, velikega vezirja in osmanskega vojskovodje, rojenega v Bosni, ki ga je dal zgraditi v zadnjih letih svojega življenja (1577), ki ga je sicer zaključil v Istanbulu. Žal je bilo na teh koncih v zadnjih 450 letih veliko vojn in prav most je bil mnogokrat kraj hudih grozodejstev in nepopisnega trpljenja. Tudi v zadnji vojni pred 30 leti je bilo tako.
Izognemo se že videnima Šarganski osmici v Mokri gori in Kusturičevemu Drvengradu, saj smo ju spoznali že v nekih drugih zgodbah. Smo pa na tem odseku prestopili v Srbijo. Tudi Zlatibor nam je že poznan, pa smo vseeno naredili skok do njega in ugotovili, da ga spoznavamo povsem na novo. Namesto starega, precej socialističnega turističnega kraja, kakršnega se spominjam, smo našli povsem nov, skoraj neprepoznaven kraj. Pred nami se je razgalil "moderen", bolj naključno, kot načrtno preveč pozidan kraj. Seveda je cilj take pozidave en sam, privabiti na Zlatibor čim več gostov in s tem seveda tudi čim več zaslužiti. Sicer pa, kdo bi jim zameril. S turizmom Srbi nimajo prav dosti izkušenj. Sicer pa vsi turistični kraji po svetu zasledujejo enak cilj. Le, da so se ga na Zlatiboru malce nerodno lotili. Od nas, žal, niso zaslužili kaj dosti, saj smo se hitro vrnili v dolino in preko starih srbskih mest Čačka in Užic nadaljevali do Batočine, od koder smo se zadnje kilometre do Paračina zapeljali po avtocesti.
 |
| Zjutraj so Baščaršijo zasedli drugi obiskovalci in jo najbrž že dodobra očistili pred čistilci in smetarji. |
 |
| Jutranji spokoj in bosanska kavica z ratlukom... |
 |
| Rustikalna zajtrkovalnica v hotelu Lula... |
 |
| Ulice Sarajeva še niso povsem zaživele, ko... |
 |
| ...smo zagrizli v hrib proti vzhodu. |
 |
| Le osamljene kmetije ... |
 |
| ... in posamezni zaselki, kamor seže oko. |
 |
| Pokrajina se zravna... |
 |
| ...v širno kraško planoto - Romanijo. |
 |
| Že tako lepa vožnja postane še lepša, ko se cesta približa Drini... |
 |
| ... in skozi sotesko ob smaragdni reki, tudi skozi številne predore, hiti proti... |
 |
| ...Višegradu. |
 |
Veličasten most Mehmed Paše Sokoloviča
je še lepše in bolje videti iz... |
 |
| ...turističnega čolna. |
 |
Tudi Andrič grad,
turistično spominski projekt režiserja Emirja Kusturice, v čast pisatelju in nobelovcu Ivu Andriču, smo si tokrat ogledali le iz čolna. |
 |
| Ob kavici tik višegrajskega mostu,... |
 |
| ...pa smo opazovali šolo supanja. |
 |
Naslednja postaja Zlatibor.
Planina na približno 1000 m n/m je primerna tako za letni, kot tudi zimski turizem. Od najinega obiska pred leti, se je naselje močno spremenilo. Ko se znajdeš na Zlatiboru se zazdi, kot da je celo naselje v gradnji. Ker je kraj v glavnem pozidan, novi turistični objekti, drug poleg drugega, rastejo naokoli po planini. |
 |
| V starem delu del naselja so številni že delujoči in na pogled prijetni turistični objekti. Verjamem, da je preživeti dopust, posebej poleti ob prijaznem vremenu, na tem področju zelo prijetno. Poleti je tu najbrž najbolj razvito pohodništvo, pozimi pa turiste privablja tudi nekaj žičniških naprav. |
 |
| Ker se naselje širi, potrebuje tudi cerkev. In zgradili so povsem novo... |
 |
| Vhod v Užice straži utrdba... |
 |
| Od Čačka dalje se pokrajina zravna in na poljih nas pozdravijo sončnice. |
 |
| Pred Konjićem je pogled nanjo prav romantičen, cesta pa lepa in ne preveč prometna. |
 |
Hotel Petrus v Paračinu
je tako visok, da smo ga komaj spravili na fotko. |
 |
Direktno iz kovčka ..." Na zdravje".
|
 |
Sedaj ga lahko, saj sta motorja lepo in varno pospravljena. Na centimeter...
|
 |
| Čas je za dobro Srbsko večerjo... |
3. dan, petek, 23. julij 2021; Paračin - Belogradčik - Montana - Pleven; 348 km;
Srbija, vzhodna Srbija, je bila za nas pravzaprav tranzitna destinacija, zato se v njej nismo predolgo mudili. Po okusni in obilni hrani in pijači, ki je šla morda tudi malo preko mere, s čimer smo bili postreženi v eni od restavracij na rečnem obrežju Črnice pretekli večer v Paračinu, pa smo res potrebovali pred zajtrkom naslednje jutro en pošten sprehod. In kot se nam običajno dogaja na naših skupnih potovanjih, se oba para, čeprav brez dogovora, največkrat srečava že pri jutranjem sprehodu po mestu. Tudi tokrat je bilo tako.
Komaj devet je bila ura, termometer pa je kazal že preko 20 stopinj, ko smo sedli v Paračinu na motorje in jih pognali v jasen poletni dan. V uri in pol in po slabih 100 km smo bili na srbsko - bolgarski meji. Cariniki in policisti na meji so bili jako strogi in neprijazni. Takrat smo se prvič srečali z bolgarskimi policisti, ki jih je po celi državi, kot listja in trave. Zaradi njihovega števila in neprijaznosti deluje Bolgarija precej policijska in totalitarna država. Ker so bili vsi naši dokumenti ok, smo kljub strogi uradniški drži, kar hitro prešli mejo.
Če so nas lepe ceste v vzhodni Srbiji prijetno presenetile, pa smo takoj ob vstopu v Bolgarijo doživeli streznitev. Tako revnega področja, in tako slabe ceste, kot je bila tista proti jugu, proti Belogradčiku, res nismo pričakovali. Imeli pa smo dovolj časa, zato nas ni ovirala počasna vožnja mimo starih vasi, v katerih je pogled na živino in otroke na cesti povsem običajen.
Pri mestu Belogradčik, pa mimo Montane, je revščine občutno manj, tudi ceste so mestoma že veliko boljše. Le grmovja ne čistijo in sekajo, pa tudi trave ne kosijo, tako da so ceste, ki so sicer speljane po ravnini kot nekakšni vmesni koridorji, s katerih se ne vidi ne levo ne desno. Kot "uradnega fotografa" naše odprave, me je to dejstvo precej jezilo, saj je moj fotografski aparat tamkaj v glavnem počival. Pa še nekaj je bilo v zvezi s fotografiranjem na tej poti, pravzaprav v vseh tokrat obiskanih državah moteče. Električni drogovi in stebrišča, ter na stotine električnih, telefonskih in kdo bi vedel kakšnih kablov, povezanih v ogromne šope, mi je uničilo marsikatero sicer dobro fotografijo.
Proti večeru smo se pripeljali v Pleven. Lepo mesto. Ker smo imeli naslednji dan skoraj prost, smo ga zvečer raziskali le toliko, da smo našli dobro restavracijo. Dan smo zaključili s cocktaili na terasi hotela Rostov, kjer smo prenočevali.
 |
| Sonce nekaj minut pred sedmo še ni dobro vzšlo, ko se že potikava po mestu in uživava v svežem zraku, saj se napoveduje vroč dan. |
 |
| 140 km/h je v Bolgariji omejitev na avtocestah za avtomobile in le 100 km/h za motoriste. Problem je le v tem, da imajo približno enako km avtocest kot mi, čeprav je država petkrat večja od Slovenije. Se pa tako ve, da smo mi tudi v Bolgariji avtoceste uporabljali zgolj izjemoma. |
 |
| Streznitev že za prvim odcepom... |
 |
| Sicer pa je narava tako lepa... |
 |
| ... in motivi ob poti tako zanimivi..., |
 |
| ...da je počasnejša vožnja... |
 |
| ...tako zaradi varnosti..., |
 |
| ... kot opazovanja okolice zelo dobrodošla. |
 |
Belogradčiška trdnjava
zaznamuje mesto, kjer smo si privoščili prvi postanek. |
 |
Belogradčik.
Kar naenkrat smo se po kilometrih revnih naselij znašli v tem čudovitem mestu, ki menda sodi med najprivlačnejša bolgarska mesta. |
 |
| Leži na robu gorovja Stara planina, ki v sebi skriva tudi številne atraktivne podzemne jame. |
 |
| Mestni park... |
 |
| ... in središče mesta z ogromno policijsko postajo, bankami, mestno hišo in...kavarno, kjer smo si v vročem dnevu privoščili hladno pijačo. |
 |
Na tole fotko najbrž nihče od nas ni posebej ponosen, vendar taka je realnost.
Smo v Evropski uniji in mobilni podatki so v glavnem dostopni in brezplačni.
Je pa res, da ko je na mizo prišla osvežitev, tudi telefoni niso bili več pomembni. |
 |
| Ceste - koridorji. |
 |
| Vozimo se proti mestu, ki je v zgodovini večkrat spremenilo svoje ime in se trenutno imenuje Montana, čeprav omembe vrednih gora v bližini ni bilo videti. |
 |
| Nasprotno, sončnice so nam mežikale iz neskončnih, povsem ravnih polj. |
 |
| Čeprav so hiše v Bolgariji precej revne, pa so v bližini mesta Pleven precej bolj urejene kot na podeželju. |
 |
| Sonce še ni zašlo, ko smo bili po osvežilni kopeli že pripravljeni na osvajanje mesta. Le še za varnost motorjev pred hotelom je bilo potrebno poskrbeti. |
 |
| Sprehod po prijetnem mestu. |
 |
| Mestna hiša |
 |
Pred spanjem pa še nekaj cocktailov, okusnih in po konkurenčnih cenah.
|
4. dan, sobota, 24. julij 2021; Pleven - Nikopol - Pleven;
V mesto Pleven nas je pravzaprav pripeljalo dejstvo, da je moj šofer pred leti poleg svojega rednega dela v Sloveniji, na željo tujih lastnikov opravljal odgovorne zadolžitve tudi v tovarni v Bolgariji, v kraju Nikopol. Šest letno, večkrat mesečno, letalsko potovanje med Ljubljano in Sofijo ter naprej, po v tistem času še slabih bolgarskih cestah, do več kot 200 km oddaljenega Nikopola, je bilo vse prej kot enostavno. Kljub vsemu Branko na čas dela v Nikopolu nima slabih spominov, tudi zaradi pristnih odnosov, ki jih je razvil z nekaterimi bolgarskimi sodelavci. Po odhodu v zasluženi pokoj, se je želel na poti po Bolgariji oglasiti tudi v Nikopolu. In Pleven je mesto, ki je dovolj blizu za enodnevni skok do tja, v njem pa živita tudi bivša sodelavca, s katerima se je ta dan srečal.
Torej nas je ta dan čakala vožnja do Nikopola, sicer pa raziskovanje Plevna, pa srečanje z moževima sodelavcema in ležerno preživljanje sobotnega popoldneva.
 |
Cesta iz Plevna proti Nikopolu je sedaj, menda, povsem nekaj drugega, kot je bila pred 15 leti.
No, še vedno pa je lep zelen " koridor". |
 |
| Vozimo se skozi vasi... |
 |
| ... in, kot se temu delu poletja pritiče, mimo napol požetih žitnih polj. |
 |
Mimo grede smo pred hribom, kjer se je leta 1396 odvijala znana bitka pri Nikopolu med križarji in Osmanskim cesarstvom. V tem času je bilo namreč celotno tukajšnje področje, razen Konstantinopla že pod turško vladavino, tako tudi Nikopol. Papež je zbral križarsko vojsko, ki jo je podprla tako Francija, kot Anglija, pridružil se ji je tudi Ogrski kralj Sigismund Luksenburški, vitezi iz nemških in avstrijskih pokrajin, med njimi tudi Herman Celjski, pa Vlahi in Transilvanci. Kopenski križarski vojski, se septembra, po Donavi pridružila tudi flota Benečanov in Genovežanov, ter vitezi iz Rodosa. Turki so bili obkoljeni, vendar jim križarji niso mogli do živega. Vseeno pa so bili Turki primorani iz obleganja Konstantinopla pritegniti pomemben vojaški kontingent. Vojna med obema stranema je bila enakovredna vse do trenutka, ko je Turkom na pomoč prišel srbski knez in turški vazal Štefan Lazarevič. Takrat je je kralj Sigmund Luksenburški padel v turški obroč in pred smrtjo ga je rešil Herman Celjski. V zameno je dobil kar nekaj posesti, kralj Sigismund pa je poročil njegovo hčerko Barbaro Celjsko, ki je igrala pomembno vlogo v zgodovini tistega časa.
Podatki o število udeleženih in mrtvih v zadnji večji križarski vojni v srednjem veku so različni. Po zgubljeni bitki pri Nikopolu so križarji postali manj aktivni in čez 50 let je Konstantinopel postal del osmanskega cesarstva. |
 |
| Na drugi strani hriba, je mesto Nikopol, pristanišče na Donavi, ki razmejuje Bolgarijo in Romunijo. |
 |
| Nekdaj direktor, danes pa mimo vozeči motorist. Kaj je bolje? |
 |
Vrnemo se v Pleven.
V neposredni bližini našega hotela se bohoti bogat park različnih vodnih fontan in kaskad.
Prava paša za oči. |
 |
| Nedaleč stran je mestni park, v katerem je tudi zgodovinski muzej ... |
 |
| ... in spominska cerkev, mavzolej, s posmrtnimi ostanki nekaterih od 38.000 romunskih in ruskih vojakov, ki so padli v petmesečnem ruskem obleganju Plevna za osvoboditev Bolgarije izpod Osmanskega cesarstva leta1877 in 1878. |
 |
Toda sedanjost je prijetnejša tudi v Bolgariji, posebej v Plevnu.
|
 |
| Menda je bila res ena boljših restavracij v mestu... |
 |
| Po vseh dobrotah smo lahko le "pasli zijala" in ... |
 |
| ...takole zaključili večer. |
5. dan, nedelja, 25. julij 2021; Pleven - Troyan pass - Karlovo - Šipka pass - Etno vas Etar - Veliko Trnovo; 266 km;
Še predenj smo se v toplem nedeljskem jutru poslovili od prijetnega mesta Pleven, smo ponovno menjali denar. V tretji državi, tretje vrste valuta. V Bosni konvertibilna marka, v Srbiji srbski dinar, v Bolgariji bolgarski lev, pa to še ni bilo vse. Tudi Romuni imajo svoj lev, pa še Madžari s svojim forintom so nas čakali na poti. Nikoli pa prav ne veš, ali boš lahko plačal kavico z evri, če nimaš lokalne valute, ali ne. Prav iskanje menjalnic in menjava denarja sta bili stvari, ki smo si ju zaradi evra, s katerim lahko plačuješ v vseh zahodnoevropskih državah, kar odvadili in, priznam, smo nanje večkrat pozabili. No, to jutro smo se oskrbeli z zadostno količino bolgarskih levov, da smo lahko nadaljevali pot po državi.
Modro nebo in visoke temperature že zgodaj dopoldne, so napovedovale vroč dan. Dva prelaza v Centralnem gorovju Balkan, dolina vrtnic in etno vas Etar, ter po mnenju mnogih najlepše bolgarsko mesto Veliko Trnovo, smo nanizali v spomine tega dne.
 |
| Povsem na vrhu planine je spomenik osvoboditvi Bolgarije. Področje gosti številne pohodnike, pozimi pa tudi smučarje. |
 |
| Tu je tudi NP Centralni Balkan |
 |
| Gorovje z imenom Balkan se nahaja v Bolgariji. Raztegne se 530 km od vzhoda na Črnem morju do severozahoda, do bolgarsko - srbske meje. Po njem se imenuje celoten polotok. |
 |
| Čas za krajši postanek... |
 |
| in pogled naokoli. |
 |
| Spuščamo se proti dolini. Pred nami je rodovitna "dolina vrtnic"..., |
 |
| ...za nami pa Centralni Balkan. |
 |
Ustavimo se v Kralovem.
Temperatura je že ob pol desetih dosegla 27 stopinj, ob poldnevu se je že zavihtela proti 30... |
 |
| ...zato je osvežitev v senčki prijala, kot le kaj. |
 |
| Se ve, da so cvetovi dišečih vrtnic, na poljih okoli mesta Kralovo to leto že davno obrani in v predelavi v parfumerijah v mestu, ki je svetovno znano središče za proizvodnjo visoko kvalitetnega rožnega olja. |
 |
| Časi se spreminjajo in dišeče rožno olje nadomeščajo nove, modne dišave in sivka ima morda pri teh spremembah vodilno vlogo. Tako se tudi tukajšnji pridelovalci prilagajajo in dolina vrtnic vse bolj spominja na širna polja sivke v Provansi. |
 |
| Nekaj časa se peljemo vzdolž gorovja Balkan, nato pa se spet usmerimo naravnost proti njemu. Pred nami je drugi današnji prelaz Šipka pass. |
 |
| Tik predenj se začnemo vzpenjati na prelaz v NP Bulgarka, nas tabla povabi v dolino trakijskih kraljev. Na teh področjih so namreč imeli svojo prestolnico Trakijci, ljudstvo, ki je živelo na področju celotnega Balkana 2.000 let p. n. š. do prihoda Grkov in Rimljanov. Bogata arheološka nahajališča, ki še niso povsem odkrita pričajo o njihovi bogati kulturi. |
 |
| Sicer lepo speljana gorska cesta, ki nas dvigne na višino 1.200 m zgubi ves blišč ob vožnji v koloni, katere hitrost narekujejo avtobusi in počitniške prikolice. Je pa res to edina cestna povezava med Velikim Trnovim in Plovdivom, dvema pomembnima bolgarskima mestoma. |
 |
| Po ovinkasti cesti se spustimo do t. i. arheološkega in etnološkega parka Etar. |
 |
| V njem je kot muzej na prostem predstavljeno 15 različnih hiš, pa tudi kup drugih objektov in naprav, ki so bile postavljene in v rabi na teh področjih v 18. in 19. stoletju. Se zdi, da je tukajšnje življenje v tistih časih prikazano pošteno idealizirano, vendar vredno ogleda. Takega mnenja je bila to nedeljsko popoldne tudi precejšnja množica obiskovalcev. |
 |
| Sami smo se zaradi visokih temperatur, malce utrujeni kar hitro pobrali in se podali na še zadnjih 50 km poti proti Velikemu Trnovemu. |
 |
| Hotel Premier nas je hitro spravil v dobro voljo. |
 |
| Posebej mična je bila terasa z bazenom... |
 |
| ...s čudovitim pogledom na rdečo množico streh starega mesta. |
 |
| Sonce je že skoraj zahajalo, ko smo se odpravili na lov za dobro gostilno. |
 |
| Tripadvisor nam je priporočil gostilno... |
 |
| ...z odlično hrano. |
 |
| Tudi tukaj je bila privlačna terasa, na kateri smo večerjali... |
 |
| Ponujala pa je tudi širok in ob sončnem zatonu prav romantičen pogled na mesto. |
6. dan, ponedeljek, 26. julij 2021; Veliko Trnovo - Nikopol - Craiova (Romunija) - Baia de Fier;
389 km
Za daljša potovanja običajno pripraviva tudi precej podrobne načrte poti, ter mest, ki naj bi jih obiskala. Sama sem pri teh pripravah malo bolj temeljita od moje boljše polovice, ki se zadovolji z precej grobimi informacijami in včasih zgolj okvirnimi načrti. Ne vem, morda me preganja radovednost, nekaj pa je zraven tudi strahu pred preoptimističnimi načrti, ki bi se na poti izkazali za neizvedljive. Zato se rada zakopljem tako v potopise, ki so jih spisali tisti, ki so se po načrtovanih poteh že potepali, informacije pa iščem tudi po knjigah in internetu. Vse skupaj nama pomeni podlago za najino pot. Pred odhodom je torej program poti in ogledov pripravljen, bi se reklo, "v piko", čeprav me izkušnje učijo, da se programa povsem ne drživa nikoli, pač pa ga sproti prilagajava. Je pa res, da vsaka informacija, ki si jo pridobil lahko koristi tudi pri prilagojenih izvedbah potovanja.
No, in tako je bilo tudi tokrat. Na začrtanih poteh smo zdržali celih pet dni, ko se mi je porodila zamisel. Kako je že rekel Viking Viki: "Ich habe eine Idee!" Vreme nam je, namreč, doslej v vsem služilo, seveda pa ni bilo nikakršnega zagotovila, da bo v nedogled tako. Vremenska napoved za nekaj dni vnaprej je še vedno napovedovala lepo, sončno in toplo vreme, zato se je zdelo smiselno program prilagoditi. Pred nami sta bila še dva visoka prelaza v Krpatih, ki bi ju iz izhodišča v Velikem Trnovu lahko prevozil v treh dneh. Tega dne naj bi se po prvotnem načrtu sicer spustili do Črnega morja, do Varne in Zlate obale, tam uživali nekaj dnevni oddih, nadaljevali v delto reke Donave in se ob vračanju popeljali preko obeh znanih romunskih prelazov Transfagarašan in Transalpina. Ker torej nismo želeli skušati vremena v visokogorju, smo se odločili, da se kar takoj zapeljemo proti prelazoma, torej do vznožja Transalpine, ki je bilo oddaljeno približno dan vožnje. V naslednjih dveh dneh pa najprej v smeri proti S prevozimo Transalpino, naslednji dan pa proti J še Transfagarašan.
Tako smo se torej tega dne namesto proti vzhodu, proti Varni, odpeljali proti severu, proti Romuniji.
 |
| Staro mesto Veliko Trnovo, ki nas je gostilo to, zadnjo noč v Bolgariji, se razteza na treh gričih, med njimi pa si utira pot reka Jantri. Eden od njih je park Sveta gora. Na tem področju so imeli svoj sedež v 11. in 12. stoletju, v času 2. bolgarskega cesarstva tamkajšnji cesarji, zato mesto še danes imenujejo cesarsko mesto. |
 |
| Jutranji sprehod po parku Sveta gora, je v pogled ponudil vso lepoto in umetnost starega mesta. Pravzaprav to niti ne čudi, saj je že v času bolgarskega cesarstva delovala v Velikem Trnovem pomembna umetniška in arhitekturna šola. |
 |
| Arhitekturna dovršenost je še danes vidna na slikovitih hišah starega mesta, ki prav zato postaja vedno bolj turistično atraktivno. |
 |
| Najpomembnejša med rodbinami 2. bolgarskega cesarstva je bila rodbina Asen, ki si je svoj prestiž prislužila tudi z boji proti Osmanom, na Sveti gori pa imajo spodobno spominsko obeležje. |
 |
| Na kraju, kjer so bile v času 2. bolgarskega cesarstva umetniške šole, je danes dobila mesto prestižna državna umetniška galerija. |
 |
| Zapuščamo prelepo mesto, ki ima res veliko ponuditi, Mi smo samo malo pokukali vanj, verjamem pa, da se upravičeno kiti z naslovom "najlepše bolgarsko mesto". |
Prostor današnje Bolgarije je bil poseljen že v prazgodovini. V železni dobi so bili v tem delu Balkanskega polotoka že navzoči Tračani. Trakija je v antiki postala del Rimskega in pozneje Bizantinskega cesarstva. V tem času se je na tem ozemlju razširilo krščanstvo.
Od 6. stol. naprej so se na ta prostor postopoma naseljevali Slovani, v 7. stol. pa je sem prišlo turško ljudstvo imenovano Prabolgari in ustanovilo Prvo bolgarsko cesarstvo. Prabolgari, ki so bili v manjšini, so se postopoma etnično pomešali z lokalnimi Slovani ter prevzeli njihov jezik.
Prvo bolgarsko cesarstvo je v 12. stol. nasledilo Drugo bolgarsko cesarstvo, dokler ga ni v poznem 14. in zgodnjem 15. stol. postopoma osvojilo Osmansko cesarstvo.
Leta 1878, po končani rusko turški vojni,(videli smo obeležje v Plevnu) kjer je kot ruska zaveznica sodelovala tudi Bolgarija, je bila ustanovljena kneževina Bolgarija, leta 1908 pa je bila razglašena Kraljevina Bolgarija. Skupaj s Srbijo, Črno goro in Grčijo, v t. i. Balkanski ligi je sodelovala leta 1912 v prvi balkanski vojni, ko so zaveznice vsaka na svojem področju premagale Osmansko cesarstvo in ga prisilile, da je zaprosilo za mir. Osmansko cesarstvo je tako izgubilo velik del ozemlja, delitev katerega pa je bil vzrok za drugo balkansko vojno leto kasneje. Bolgari so zahtevali velik del Makedonije in zato napadli Srbijo. Srbiji je ob bok poleg Črne gore in Grčije stopila tudi Romunija, Bolgarijo pa so napadli tudi premagani Turki. Tako je bila Bolgarija prisiljena zaprositi za mir, izgubila pa je ozemlje Makedonije, pa tudi meja s Turčijo se je pomaknila v njeno ozemlje.
V prvi svetovni vojni je bila Bolgarija na nemški strani. Po porazu je bila z njo leta 1919 sklenjena mirovna pogodba, s katero je izgubila ozemlje zahodne Trakije, ki ga je prepustila Grkom, in s tem izgubila izhod na Egejsko morje, nekaj ozemlja je prepustila novo ustanovljeni Kraljevini SHS, nekaj Romuniji, plačati je morala vojne reparacije in priznati Kraljevino SHS. Tudi v drugi svetovni vojni je bila na nemški strani in svoje nekdanje ozemlje ponovno priključila, vendar ga po koncu vojne, ko so Bolgarijo leta 1944 zasedle sovjetske čete spet izgubila
Leta 1946 je bila razglašena LR Bogarija, socialistična država, ki je bila pod sovjetskim vplivom in v okviru Varšavskega sporazuma.
Po padcu komunizma v Vzhodni Evropi, v 90. letih 20. stoletja, so v Bolgariji izvedli prve svobodne volitve in sprejeli novo ustavo. Leta 2004 je bila Bolgarija sprejeta v zvezo NATO, 2007 pa je bila vključena v EU.
Danes velja Bolgarija s 7 milijoni prebivalcev, kljub izredno bogati zgodovini, za najrevnejšo državo EU.
 |
| Jutro je jasno in toplo, ceste v mestu Veliko Trnovo pa še presenetljivo mirne. Zapuščamo tretje bolgarsko mesto, ki sva ga spoznala na najinih poteh in naju je navdušilo. Pred dnevoma je bil to Pleven, pred dvema letoma, ob vračanju iz najinega turškega potovanja, pa sva prav tako ostala odprtih ust v Plovdivu, ki je bil tisto leto tudi evropska prestolnica kulture. Prikaz rimskih izkopanin in staro mestno jedro sta tam res navdušujoča. |
 |
| Po znani pokrajini širne, z žitom in sončnicami posejane ravnice... |
 |
| ... ter gruče v zelenje dreves skritih nizkih hiš, ki v vročih poletjih nudijo prepotrebno senco, se peljemo proti Nikopolu. |
 |
| Cilj je enak tistemu iz pred dveh dni, a pot je druga. Ceste so tukaj slabše, saj se vozimo skozi manjše vasi, zato pa je vožnja zanimivejša. |
 |
| Nikopol, malo pristaniško mesto ob Donavi, ki ima, verjamem, vsled bogate zgodovine radovednemu obiskovalcu marsikaj pokazati. Na prvi pogled pa, žal, daje vtis malce zanemarjenega, še močno po socializmu dišečega mesta. |
 |
| Je pa v Nikopolu stalna trajektna povezava preko Donave med Bolgarijo in Romunijo. Glede na to, da je Donava široka reka, gradnja mostov čeznjo pa, najbrž, draga in zahtevna, je marsikje za promet vzpostavljena trajektna povezava. Nekajkrat smo jo na tem potovanju tudi sami preizkusili in je veliko bolj zanimiva, kot vožnjo preko mostu, če le čakanje na trajekt ne traja predolgo. |
 |
| Kamioni in motoristi, kaj bi drugega lahko bilo na trajektu... |
 |
| Na drugi strani Romunija in čas za novo nalepko na kovčku motorja, čeprav stara izpred šestih let še ni povsem obledela. |
 |
| Pogled na pečenine, ki se dvigujejo nad Nikopolom. Zapuščamo Bolgarijo in se vanjo še vračamo, vsaj prepričani smo bili o tem. |
 |
| Romunija nas pozdravi z malce nenavadnim pozdravom. Opuščena tovarna,... |
 |
| ... in črede ovac na cesti niso prizori, ki bi prinašali vtis urejene in razvite države. |
 |
| Vožnja je bila sicer pestra, pa bi bilo morda vseeno v vročini, ki je bila iz ure v uro hujša, smiselno pridružiti se kopalcem in se malo osvežiti. |
 |
| Tudi njim je bilo najbrž vroče... |
 |
| Sicer pa pokrajina na las podobna, kot tista pri sosedih preko Donave... |
 |
| No, pa smo sklepali, da je Romunija revna država... |
 |
| Saj tudi je. Vsaj ponekod, vsekakor. Kakorkoli, pa naj bo hiša revna... |
 |
| ...ali skoraj bogata, povsod je ograja pred njo. Vsak si omisli svojo, različno in prepričana sem, da je ograja v Romuniji nekakšen statusni simbol. In še nekaj, morda na fotografijah ni videti, vendar pred vsako ograjo stoji klopca, na kateri, predvsem starejši pogosto posedajo in opazuje dogajanje na cesti. |
 |
| Kar tako slučajno nas je pot vodila v prelepo mesto Craivoa. Takoj smo postali pozorni na bogate zgodovinske, lepo ohranjene stavbe..., |
 |
| ...ki so jim enakovredno stali na sproti moderni nakupovalni centri. |
 |
| Posebej lepi sta operna ... |
 |
| ... in mestna hiša, ki ji tudi prometni znak in steber ulične svetilke nista vzela njenega šarma. |
 |
| Ura je bila pol treh popoldne, ko smo v mestnem središču, ki je bilo zaradi vročine skoraj povsem prazno, sedli v težko pričakovano senčko in si vzeli kar nekaj počitka. |
 |
| Nismo se hladili in "luftali" samo mi... |
 |
| V popoldanski pripeki smo se želeli čim prej izmotati iz objema mesta, ki je podobno veliko kot Ljubljana in je najpomembnejše trgovsko središče zahodno od Bukarešte. |
 |
| Od Craiove do tokratnega cilja nas je čakalo še približno 120 km, oz. dobro uro in pol vožnje, zato smo bili veseli, ko se je prvič pojavila obcestna tabla, ki je nakazovala smer za Transalpino. |
 |
| Končno pa so se začeli v daljavi tudi kazati hribi, bližal se je torej tudi današnji cilj Baia de Fier, kraj ki je pomenil izhodišče za našo ciljno gorsko cesto iz južne strani. |
 |
| Penzion Xinela je bil za štiri utrujene popotnike prijetno pribežališče. |
 |
| Najprej pa seveda sprehod po kraju. Navdušil nas je sistem zaščite proti hudi poletni vročini, ki jo prinaša celinsko podnebje. Enostavno celotno ograjeno dvorišče prepletejo z mrežo, na katero speljejo trto, ki kot streha ščiti dvorišče pred sončnimi žarki. Prav gotovo deluje... |
 |
| Dehidracijo je potrebno nadomestiti... |
 |
Naš kolovodja je vidno utrujen. Morda je to tudi zato, ker so bili v penzionu bolj radodarni s pijačo, kot s hrano.
|
7. dan, torek, 27. julij 2021; Baia de Fier - Transalpina - Sebes - Sibiu; 195 km;
Danes smo se zapeljali preko prvega od prelazov, zaradi katerih smo se pravzaprav znašli na tem koncu Evrope. Najina želja je bila, kot že rečeno, ponovno prevoziti prelaza, ki sva ju s podaljškom v Srbiji prevozila pred šestimi leti. Čeprav sva bila še začetnika in sva bila s časom bolj na tesnem, sva torej vse skupaj prevozila v enem tednu, ob tem pa imela občutek, da sva kar nekaj stvari ob poti spregledala. Letos smo podobno potovanje razširili na dobra dva tedna, predvsem zato, da se ognemo suhoparnemu tranzitu do Romunije in nazaj in ob tem vidimo in spoznamo tudi kaj novega. Ta dan je bila torej pred nami Transalpina. Ta najvišja visokogorska cesta v južnih Krpatih doseže skoraj 2.200 m nadmorske višine. Njene temelje naj bi postavili že stari Rimljani, v novejših časih pa je to slabih 150 km dolgo cesto od kraja Novaci na jugu, do Sebesa na severu 1938 leta prenovljeno odprl romunski kralj. Med 2. svetovno vojno jo je nemška vojska uporabljala v vojaške namene, za javno uporabo pa so jo začeli prenavljati 2007 in jo odprli 2012. Vendar, ko sva se midva po njej vozila 2015, je bilo nekaj ceste še makadamske ali v gradnji. Dan današnji pa je cesta povsem obnovljena, tako da si upoštevajoč prelepo naravo in spektakularne razglede, ki jo spremljajo, lepšo vožnjo z motorjem komaj lahko želiš.
 |
| Pri zajtrku in kavici smo preizkusili kako deluje najpogostejša oblika zasenčenja vrtov in dvorišč v teh koncih, vinsko trto, ki se kot bršljan razrašča po opornih letvah. Tovrstna senca vsekakor daje odličen hlad, saj nam kljub 26 stopinjah, kamor je zlezel termometer že pred pol deseto zjutraj, sploh ni bilo vroče. |
 |
| Morda sta nekoliko "zakuhala" le šoferja, ko sta na motorje pripenjala torbe. |
 |
Do Sebesa, kjer se Transalpina uradno konča, je torej še130 km. Druga tabla pa prinaša kup omejitev in opozoril. Za to cesto namreč velja, da ob slabem vremenu, posebej motoristom, ni preveč naklonjena. Sicer pa je cesta odprta samo podnevi in samo od sredine maja do oktobra (odvisno kdaj zapade sneg).
|
 |
| Po prelepi cesti se vzpenjamo in... |
 |
| ...uživamo v lepo speljanih ovinkih. |
 |
| Po dobrih 15 km smo na 1.600 m visoko, v Ranci, v zadnji vasi pred nadaljnjimi vzponi v Krpate. Razvija se v sodobno poletno, pa tudi zimsko turistično središče, ki premore tudi nekaj smučarskih prog in žičniških naprav. |
 |
| Seveda pa se je treba od vrha dvigniti še kake 600 m, torej gremo naprej. |
 |
| Tik po najvišjo točko pod prelazom Urdele na skoraj 2.200 metrih visoko... |
 |
| ... so razgledi prav spektakularni. |
 |
| Vendar pa najvišja točka ni prelaz v pravem pomenu besede, pač pa se kar nekako zlije v širšo planoto, kjer najdejo prostor tudi številni prodajalci, ki v svojih lesenih hiškah prodajajo, kar se pač na takih točkah prodaja. Da je cesta vseskozi lepo speljana kaže tudi ta kompozicija. |
 |
| Še slikci za spomin. |
 |
| Razgledi so živahni..., |
 |
| ...cesta lepa in ... |
 |
| ...prazna. Ups, prometa res ni, so pa zato tukaj ovce in oslički. |
 |
| No, tudi nekaj serpentin se najde pri spustu... |
 |
| Širni gozdovi, potoček, skoraj kičasto..., |
 |
| ...zato ne čudi, da se nekateri odločijo za divje kampiranje. |
 |
| Razpotje pri Obarsia Lotrului, kjer se ena, slabša cesta odklopi od TA in se spelje proti vzhodu, mi se seveda peljemo naprej proti severu. Še prej pa se v tem manjšem kraju z nekaj prenočitvenimi kapacitetami in kampi ustavimo in osvežimo. Prepričana sem, da je v poletnem času tu res moč početi vrsto stvari. |
 |
| To se zavedajo tudi prodajalci na stojnicah, ki prodajajo gozdne sadeže in "kačkavalj", sir ki je sicer značilen za te kraje. Predvsem cena sira je bila še po zahodnih merilih hudo visoka..., |
 |
| ... zato smo se zadovolji s slastnimi borovnicami. In pa seveda kavico. |
 |
| 25 km prijetnega vijuganja po osamljeni cesti sredi gozdov... |
 |
| ...nas pripelje do akumulacijskega jezera Oasa. Ker imava fotko iz tega mesta iz najine prve tukajšnje zgodbe, si tokrat svojo zasluži najin potrpežljivi motor, ki naju skoraj brez pritožb prevaža naokoli že dobre 130.000 km. |
 |
| Zanju pa je to prvič... |
 |
| Počasi se spustimo v dolino. Iz km v km se vročina dviguje. Kar malo sem nevoščljiva motoristom, ki se šele peljejo na dva tisoč in več metrov visoko, saj je tam življenje, vsaj v motoristični obleki precej prijetnejše. |
 |
| Pripeljemo se do konca TA, do Sebesa. |
 |
| Prelepo mesto, polno rož, v zgodnjem popoldnevu pa povsem prazno, saj se temperatura dvigne na 37 stopinj. |
 |
| Ustavimo se in na vsakem koraku iščemo senco... |
 |
| V lokalu z nadvse prijazno natakarico si vzamemo precej časa, da si odpočijemo in se osvežimo. |
 |
| Ni preveč prijetno spet navleči nase motoristična oblačila, vendar smo že vajeni in kot pravi rek: Kar se mora, ni težko. |
 |
| Do 50 km oddaljenega Sibiua bi lahko izbrali AC, ki pa je speljana vzporedno z izredno lokalno cesto... |
 |
| ... ki povrhu vsega pelje tudi preko lepo obnovljenih vasi. Se ve za kaj smo se odločili. |
 |
| Hotel Marabella v Sibiu, v katerem smo prenočevali tokrat, se je nahajal na obrobju starega mesta s pogledom na stolp luteranske cerkve. Lepo obnovljen hotel je imel le eno napako, ni imel klime, čeprav je bilo na bookingu oglaševano drugače. Vendar pa so bile receptorke kooperativne in nam za to pomanjkljivost priznale nekaj popusta. |
 |
| Seveda smo bili v zatonu dneva lačni in potrebni tudi pijače. Duše smo si privezali v bližnji turški restavraciji, z povsem običajnim evropskim jedilnikom v prijetnem ambientu. |
 |
| Skozi Spodnje mesto, kjer so nekoč domovali trgovci in obrtniki, danes pa so od njih v glavnem ostali le še gostinci... |
 |
| ... smo se odpravili na "Veliki trg", enega najlepših trgov v tem delu Evrope. |
 |
| Trg sega v 14. stoletje, okoli njega so v glavnem dvonadstropne hiše, sestavni del pa je tudi luteranska cerkev iz istega časa. Od 12. stoletja dalje je področje Transilvanije, katere glavno mesto je Sibiu, naseljevalo veliko število Nemcev. Ohranili so se vse do konca 2. svetovne vojne. V 50. letih in po letu 1990 so se množično izseljevali v Avstrijo in Nemčijo, tako danes nemška manjšina šteje le še kakih 2.000 pripadnikov. Med njimi je tudi njihov aktualni predsednik Klaus Iohanis. |
 |
| Posedimo na enem od tamkajšnjih trgov in... |
 |
| uživamo... |
 |
| Počasi se zvečeri in nešteto restavracij, slaščičarn, bifejev in kavarn je polnih skoraj do zadnjega kotička. Še sprehod okoli stojnic, in pogled na stolp, ki je bil prav tako zgrajen v 14. stoletju in je bil v tistih časih sestavni del mestnega obrambnega zidu. |
 |
| Pa še ena fotka, kot spomin na hiter dopoldanski postanek na istem mestu iz pred šestih let, ko sva se v Sibiu ustavila le spotoma na poti proti jugu, proti enemu od obeh prelazov. Morda je prav ta obisk mesta pustil v nama željo, da se sem še vrneva. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar