grem, torej sem: Francija 1. del

Francija z motorjem

od 25. julija do 12. avgusta 2020

1. del

Morda najin potovalno motoristični staž po letih ni zelo dolg, je pa zato kar obširen seznam držav, po katerih sva se že vozila z motorjem. Precejšnjemu številu evropskih držav lahko dodava še afriška Maroko in Tunizijo, ter azijski del Turčije. Nekaj sva se vozila tudi po Gruziji, pa se je tam najina avantura žal zaključila na spolzkem kolovozu v predgorju Kavkaza.

Najina prijatelja sta motorista skoraj tako dolgo kot midva, vendar se na daljša motoristična potovanja doslej nista odpravljala. Preteklo leto smo na začetku poletja prevozili skupaj Nemško romantično cesto in dobro nam je šlo. Tako smo se že zgodaj spomladi dogovorili, da letošnji dopust preživimo skupaj na potovanju po Grčiji. V mislih smo imeli vožnjo po Balkanu, preko Albanije, grška otoka Lefkada in Kafalonija, okoli peloponeških prstov, domov pa preko Makedonije in Srbije. Tri tedne popotovanja, ki naj bi bil pravi dopust. Preživeli naj bi ga v iskanju lepih razgledov, dobre hrane in obiskih čudovitih grških plaž. Plana potovanja posebej nismo pripravljali, saj sva to pot pred leti, v zgodnji jeseni opravila že midva sama in nama je bila tako všeč, da bi jo z veseljem ponovila.

Za potovanje po Grčiji smo se bili s prijateljema dogovorili že pred prvim valom Covida. Pa tudi kasneje smo bili tako, kot večina prepričani, da se bo virus do konca julija, ko smo imeli določen datum odhoda, že zdavnaj unesel. Pa žal ni bilo tako. Glede na dobro sliko okuženosti in obolevnosti pri nas, bi pravzaprav lahko šli skoraj kamor koli. Je bilo pa stanje na Balkanu precej slabše in se tudi prvo polovico julija še vedno ni kaj dosti izboljšalo. Ko sva v tem času, teden dni počitnikovala v najini prikolici v Banovcih, odličnem izhodišču za motoristične in kolesarske izlete po Avstriji, Madžarski pa tudi po domačem Prekmurju, sva se lotila izdelave plana B.

Glede na to, da nama je zaradi Covida padlo v vodo že pomladno potovanje po Franciji in Španiji, smo za plan B določili obisk Francije, s pogledom na špansko stran Pirenejev. Slabe tri tedne, kolikor smo jih nameravali preživeti na potovanju, se je zdelo naenkrat zelo dolgo in padali so tudi predlogi o motorističnem osvajanju alpskih vrhov Italije, Švice in Francije. Na srečo smo se še pravi čas streznili in Alpe pustili za drugič. Vzrokov za to je bilo več. Najbrž je bilo dejstvo, da so bili motorji res hudo naloženi, saj smo s seboj vozili vse za kampiranje, najpomembnejše. Ni pa zanemarljivo tudi dejstvo, da je bil to naš dopust na katerem smo želeli tudi uživati in nikakor nismo nameravali pretiravati z dnevnim naborom km.

Francijo sva midva sama, kot tudi najina prijatelja, kar precej že videli. Poznana nam je bila Bretanija, Normandija, znameniti gradovi na Loari, Pariz, ves sredozemski del. Sama sva se nekoč že motala tam gori okoli Biarritza in od daleč opazovala Pireneje. Vendar pa je Francija velika, bogata in zanimiva država, zato smo v program, ki sva ga pripravljala pred prikolico v Banovcih, vključila številne kraje, o katerih sem brala in so me že dolgo mikali.

Zelo poenostavljeno rečeno smo jo pod Dolomiti ubrali do Gardskega jezera, se do Torina nato povlekli po AC, ki se je naslednjih skoraj tri tedne nismo dotaknili. Od tod dalje pa v Alpe, preko Sestriera, Mongenevra in se preko Provanse spustili do Sredozemlja. Preko največjega evropskega mokrišča smo se zapeljali do več znamenitih krajev, kot so Carccasson, Rocamadour in se za nekaj dni ustavili v pravljični, menda najbolj francoski pokrajini, Dordonji. Preko vinske bordojske pokrajine smo se zapeljali v atlantsko Akvitanijo (Aquitaino). Še nekaj vožnje po Pirenejih z izhodiščem v Lurdu in preko Avignona, Mont Ventouxa do znamenite soteske Verdon. Še zadnji vzpon čez Alpe in preko Italije domov.

1. dan; sobota, 25. julij 2020; Kovor - Prada (Gardsko jezero)(451 km);

Iz deževne in hladne Slovenije smo se pod Dolomiti popeljali do toplega Gardskega jezera.

Tokrat z zgodnjim jutranjim odhodom nismo pretiravali, saj je bila ura že natanko pol sedmih, ko sva na domačem dvorišču sedla na najino GSko. Dež, v sicer oblačnem in klavrnem jutru, se je pri nas na Gorenjskem že umiril, medtem, ko sta se prijatelja iz Ljubljane odpeljala v še vedno deževno jutro.

Srečali smo se na zadnji črpalki pred mejo, na Hrušici. Temperatura 14 stopinj celzija, ob grozečih oblakih na nebu, ni obetala prijetnega potovanja. Na našo srečo se je vreme takoj, ko smo se pripeljali do Trbiža in se usmerili proti Vidmu, izboljšalo. Na začetku, ko smo se vozili ob reki Fella in se sonce še ni dovolj dvignilo nad hribi, da bi obsijalo soteske po katerih so speljane ceste, smo pošteno šklepetali z zobmi. Ko smo se pri Tolmezu usmerili pod Dolomite, pa smo se že ogreli. Od tod dalje težav s prenizkimi temperaturami nismo imeli več. Peljali smo se vzdolž Dolomitov, mimo Belluna, do Trentina. Lepo vožnjo po lokalnih cestah, smo zaokrožili po cesti med nasadi vinske trte, ki poteka vzporedno z AC, ki napaja turistične kraje na vzhodni obali Gardskega jezera in povezuje Trento v Dolomitih in Verono.

Je že tako, da redko kdaj odhajamo popotniki na pot povsem brez skrbi. Včasih nas skrbi za domače, včasih nas skrbi vreme ali pa nam ponagaja zdravje. In to je zadnje tedne pred odhodom pestilo najino prijateljico in sopotnico na drugem motorju. Bolečine v križu in nogi so bile tako močne, da jih je dnevno blažila z protibolečinskimi zdravili, hkrati pa postajala vse bolj skeptična, da bo videla naš počitniški cilj. Dogovor je bil na koncu tak, da vseeno poizkusimo in če bodo bolečine prehude se Rado in Štefi vrneta domov, midva pa s potovanjem nadaljujeva sama. Eden od preventivnih ukrepov je bil tudi večkrat dnevno raztegovanje križa. Že pri prvi kavici je Štefi svoj križ pošteno raztegnila, delala to večkrat na dan vse dni našega potovanja in bolečine so bile menda povsem znosne. Ugibali smo, da je najbrž tudi trda spalna podlaga v šotoru bistveno pripomogla k umiritvi bolečin.

Konec avgusta 2019 sva taborila v kampu Fossalta ob južni obali Gardskega jezera. Gneča je bila takrat tolikšna, da sva komaj dobila skromen kotiček za postavitev najinega šotora. Zato nas tokrat ni kaj dosti čudilo, da prostora v kampih tik ob jezeru ni bilo moč rezervirati, kljub temu, da so cene na tem področju kar pretirano zasoljene.
Smo bili pa dobrodošli v kampu v kraju Prada, kakih 10 km proč od jezera. Ob rezervaciji smo spregledali majhno podrobnost, ki pa se je kasneje izkazala za prednost. Prada je kraj, ki leži na hribu, ki se razteguje po vzhodni obali Gardskega jezera na višini 1000 m. Tako smo bili nagrajeni še s prijetnim sprehodom po gorskih pašnikih in sončnim zahodom v Gardsko jezero.

Prijetna, mehka travnata podlaga je bila kot nalašč za naša šotora. Noč je bila po toplem dnevu sicer nekoliko hladnejša, a v toplem perilu ali pižami nas ni zeblo in odlično smo se naspali.

2. dan; nedelja, 26. julij 2020; Prada (Gardsko jezero) - Le Bourg-d'Oisans, (cesta za Alpe d'Huez) Francija (525 km);

Od Gardskega jezera smo se ta dan preko prelazov Sestriere in Motgenevre popeljali v centralni del francoskih Alp in se ustavili pod Alp d Huezom.

Ko smo se spomnili mraza, ki nas je spremljal prejšnje jutro, smo komaj verjeli prikazovalniku iz katerega je bilo razvidno, da se je temperatura to jutro že ob 8h, ko smo pospravili šotora, naložili prtljago in se popeljali navzdol proti Gardskemu jezeru, dvignila na 31 stopinj celzija.

Prvi kolesarji so v ranem jutru nabirali kondicijo na strmih klancih proti Pradi.

Oddaljimo se od Gardskega jezera...

Bergamo, žalostni poraženec prvega coronskega vala ni daleč od tod. Prebivalce je najbrž res pošteno prestrašil, saj so že julija, v pričakovanju novega vala, nosili maske na prostem

V bližini Garde se usmerimo na AC, obvozimo Milano, Torino in se pri Pinerolu spet vrnemo na lokalno cesto

Seveda bi bilo enostavnejše, če bi se peljali po AC proti Mongenevru, vendar pa smo imeli v mislih vmesno točka Sestriere, ki je od Pinorela oddaljen dobro uro čudovite gorske vožnje z neskončnimi pogledi na ošpičene vrhove Savojskih alp

Sestriere, zimskošportna alpska vasica v italijanski pokrajini Piemont se nahaja na 2035 m nadmorske višine in ima nekaj manj kot 1000 stalnih prebivalcev .

Sestriere je pogosto štartna ali ciljna točka največjih evropskih etapnih kolesarskih dirk, Tour de France in Giro d Italia.

Na olimpijadi 2006, ki je bila sicer v 100 km oddaljenem Torinu, so v Sestrieru potekale tekme v alpskem smučanju. Tudi sicer je eno izmed najbolj obiskanih smučarskih središč v tem delu Evrope.

Med spustom do Cesane Torinese, križišča ki cesto spet obrne navkreber proti Montgenevru, sva iz stranske vreče uspela izgubiti "energijsko banko", ki sva jo vozila za polnjenje komunikacijskih naprav v čeladah, fotoaparata in telefonov. K sreči sta Štefi in Rado to opazila in nama jo začuda nepoškodovano vrnila. Sploh smo imeli na tej poti kar precej opravkov z polnjenjem elektronskih naprav, saj smo mimogrede uničili nekaj kablov za polnjenje telefonov. Posebej neprijetno je bilo, ko se nama je uničil kabel za polnjenje fotoaparata in onemogočil njegovo uporabo velik del potovanja. Sicer pa smo nekaj kablov dokupili, si jih med seboj sposojali in je nekako šlo.

Še pred dokončnim spustom v dolino se na sosednjem hribu vidi cesta, ki se vzpenja v slabe 20 km oddaljen Montgenevre, mesto na francoski strani meje.

Dosegli smo ciljno državo

Takoj za mejo na višini malo manj kot 1900 m je turistična vasica Montgenevre z nekaj manj kot 600 prebivalci in idealnimi pogoji za letni in zimski turizem

Drugi dan našega potepanja sta GSki še vedno povsem čisti in zelo čedni

Kratek počitek v simpatičnem turističnem kraju

Montgenevre sva s parom najinih prijateljev skupaj tokrat prevozila prvič. Smo pa vsak zase za seboj že imeli vsak svojo montgeneversko zgodbo.

Da ne pozabimo....

Skoraj neverjetno se mi je zdelo, da sta najina motorista nekoč, pred dvajset in več leti, tod čez peljala počitniški prikolici

Spust v dolino, proti Brianconu, ki upravno sodi pod Provanso. Čeprav kraj leži v Alpah je s 300 sončnimi dnevi na leto, najbolj osončeno mesto v Provansi

Trdnjave v Brianconu so uvrščene pod Unescovo zaščito

Vožnja med slikovitimi hribi privlači številne motoriste

Col du Lautaret je z 2058 m nadmorske višine eden od najnižjih možnih prehodov, ki povezuje severne in južne francoske Alpe. Prelaz je večkratni vmesni gorski cilj na Touru in izhodišče za 2650 m visoki Col du Galibier

Atraktivnih cest in spektakularnih razgledov kar noče biti konec.

Po vseh prevoženih km ovinkastih gorskih cest popestrenih s strmimi vzponi in prav takšnimi spusti, se mi je na koncu dne zdelo, kot da smo bili na vrtiljaku.

Sonce je bilo še visoko na nebu, ko smo v kampu Cascade postavili naša šotora. Ko sva se pred dobrimi desetimi leti tukaj ustavila s prikolico je bil kamp skoraj povsem poln, tokrat pa smo bili v njem, kljub odlični legi, skrbni urejenosti in dobri opremljenosti (imajo tudi bazen), skoraj prazen. V zaprtih prostorih, tudi v sanitarijah, je bilo potrebno nositi maske in to pravilo je veljalo za vse kampe, koder smo prenočevali v naslednjih dneh

Camp Cascade sva prvič poiskala kot prenočišče, da je Branko preizkusil svojo kolesarsko moč na še enega od pogostih gorskih ciljev francoskega Toura. Doslej so ga kolesarji na dirki po Franciji naskakovali 24 krat

Tudi tokrat se fanta nista mogla upreti in sta se z motorji zapeljala na 13 km oddaljeni 1850 m visoki Alp d Huez

Hladna reka Romanche je takoj, ko je sonce zašlo, močno ohladila dolino. Toplo perilo in tople pižame so tudi to noč prišle še kako prav

Za boljše spanje še polurni sprehod do vasice Le Bourg - d Oisans na pivo in sladoled.

3. dan; ponedeljek, 27. julij 2020; Le Bourg - d Oisans - Sintes Maries de la Mer (346km);

Dan je bil namenjen premiku iz osrednjih Savojskih Alp preko slikovite Provanse do Sredozemskega morja.

Gore in reka med njimi so prinesli svoje. Jutro je bilo hladno, kar nam je prišlo pri pospravljanju šotorov kar prav, malo manj pa nam je teh 13 stopinj ustrezalo, ko smo se ob pol 9h popeljali novemu dnevu naproti.

Kamping La Cascade, se še kdaj vidimo?

Smer proti Grenoblu smo prav hitro obrnili proti jugu....

...se po soteski ...

...dvignili do 1471 visokega Col d Ornona.

...V odročne vasice med hribi...

...je dostava najhitrejša s helikopterjem.

Vasica Entrigues se zdi kar pravšnja za nakup baget za zajtrk. Iz pekarn, kot so nekoč bile, se je omamen vonj po sveže pečenem kruhu širil dakeč naokoli.

Rado se ni mogel premagati...

Še spominske fotke

Navigacija naju je opozorila, da se priključujemo na N 85, imenovano "Napoleonova pot". Trasa ceste, ki so jo sicer odprli 1932 je enaka tisti, po kateri je po vrnitvi iz Elbe leta 1815 od Sredozemskega morja do Waterlooa, marširal Napoleon s svojo vojsko.

Pred Gapom prevozimo Col Boyard, na 1246 m, hkrati pa se zapeljemo v Provanso, ki nas bo gostila ves današnji in jutrišnji dan

Čas je za zajtrk

Spust v mesto Gap

V živahnem univerzitetnem mestu s 40.000 prebivalci smo se ustavili na kavici in pijači. To smo ta dan večkrat ponovili. Enkrat smo se ustavili v bifeju, drugič smo se osvežili kar v senčki ob robu ceste. Zaradi res visokih temperatur je bila na tem potovanju zadostna hidracija ena od naših pomembnejših vsakodnevnih skrbi. Pravo francosko vročino smo občutili že tega dne, ko je temperatura popoldne zlezla tja do 37 stopinj celzija

Raznolika provansalska pokrajina in prazne ceste po njej

Pojavljajo se prvi vinogradi in vinske kleti...

...mesta...

...v daljavi Mont Ventoux oznanja, da smo že globoko na jugu. Se vidimo...

Ognemo se Oranga, Arlesa se nam ne uspe. V visoki vročini se prebijamo preko mesta in zadihamo šele, ko se vzdolž Rhone zapeljemo proti njenemu izlivu.

Skozi Nacionalni park Camargue se pripeljemo v Saintes Maries de la Mer

Juhu, pa smo na morju...

Sledi prvi dan za počitek

4. dan; torek, 28. julij 2020; Sintes Maries de la Mer (Camarge);

Vožnja z motorjem ti resnično daje občutek, da se potovanje odvija zelo hitro. Ko smo se to lenobno jutro prebujali tukaj, na francoski sredozemski obali, je bilo kar težko verjeti, da je minilo komaj dva dni, odkar smo doma v mrazu in dežju sedali na motor, vmes pa prevozili dobršen del Alp in si nabrali vtisov vrednih samostojnega potovanja.

V planu za ta dan smo imeli raziskovanje Camarge, največjega evropskega mokrišča.

Že preteklo popoldne, ko smo pri več kot 35 stopinjah stali pred recepcijo in vanjo zaradi Corone vstopali le posamično, se mi je zdelo, da bo naslednji dan bolj namenjen lenarjenju, kot raziskovanju okolice. Ko smo se torej to jutro privlekli iz šotorov in nas je že čakala Brankotova kavica, je bilo takoj videti, da smo prestavili v nižjo prestavo. Ob obisku trgovine smo se spomnili, da je v Franciji pogosto pivo dražje od njihovega odličnega vina. Sveže bagete so vabile k zajtrku, ki se je zavlekel skoraj do časa za kosilo. Če smo že na morju je prav, da gremo vsaj malo tudi na plažo. Delno oblačno dopoldne ni spodbujalo naših aktivnosti, zato smo se kar hitro zmenili, da bomo ta dan preživeli v naročju kampa, zvečer pa se odpravimo v mesto. Camargo pa si ogledamo naslednji dan, spotoma, ko bomo nadaljevali naše potovanje.

To ležernost in umirjenost, ki ti jo ponuja pokrajina Camarge, sem poznala že iz naših družinskih potovanj. Prvič smo se z Camargo srečali že davnega leta 1996, ko smo z družino, enim osnovnošolcem in dvema, ki sta jeseni tistega leta, to šele postala, delali prve kilometre z našo, to pomlad kupljeno prikolico. Večini Slovencev pomeni prikolica lastno počitniško rezidenco na Jadranu, naš namen pa je bil drugačen. Kupili smo jo za potovanja. Avtodomi so bili v tistih časih še redkost, vrh vsega pa nam je bolj ustrezalo, da smo prikolico zapeljali v kamp in potem z avtom delali izlete v bližnjo in daljno okolico. Tega daljnega leta smo torej po ambicioznem začetku naše prikoličarske zgodbe, ko smo maja obiskali Paris in otroke razveselili z Disneylandom, poletne počitnice preživeli na Costa Bravi. Na poti do tja, smo takrat še v dobi pred internetom, ko smo se zanašali le na informacije iz vodnikov, skoraj po naključju 30 km južno od provansalskega Arlesa, našli campu La Bris v Santes Maries de la Mer. Mesto je vsaj naju z možem takoj očaralo, saj sva se domala zaljubila v to področje delte reke Rone, prepredene z neštetimi vodnimi kanali, med katerimi na zaplatah rastejo močvirna trava, lišaji in cveto nevsakdanje cvetice. Poleg ostalih ptic so flamingi tisti, ki s svojo nežno roza barvo dajo pečat tukajšnjemu močvirju. Pa seveda konji, čistokrvni, beli provansalski konji, ki se dostikrat prosto podijo po prostranih travnikih . Črede bikov, so vsaj v tistih časih, še redili za bikoborbe, ki so sestavni del tukajšnje tradicije. Od španskih se ločijo po tem, da tu bika na koncu predstave ne ubijejo. Postavni domačini na konjih, pokriti z velikimi klobuki, kot nekakšni rangerji skrbijo, da je v močvirju vse tako, kot mora biti.

V ta kraj na robu kopna, smo se potem v naši 16 letni zgodovini vsakoletnih obiskov španskih Cost pogosto vračali. Včasih smo tu le prespali, drugič smo si vzeli več dni in tu kolesarili, se z ladjo odpeljali po rokavu Rone v osrčje mokrišča ali se samo kopali in sprehajali po neskončnih peščenih sipinah. Posebej nepozabno je bilo, ko smo se spet enkrat, preko vikenda ustavili v Santes Maries de la Mer, ko so se za praznik domačini, predvsem pa domačinke oblekle v svoje provansalske oprave in jih ponosno razkazovale v procesiji.

Mesto Saintes Maries de la Mer je močno povezano z Romi, saj je tod njihovo romarsko središče, v katerem se vsaj enkrat letno zberejo Romi od blizu in daleč. Ni torej čudno, da je tu glasba doma. Zvoke kitar v ritmu flamenka je zvečer slišati iz marsikatere restavracije. Tudi glasbena skupina Gipsy Kings izhaja prav iz teh krajev. Mesto samo, kot tudi slikovita okolica, sta pritegnila marsikaterega snemalca, da je to področje uporabil za prizorišče svojih filmov.

Tudi nesmrtni umetniki, kot so Van Gogh, ki je tukaj risal morske utrinke, Hamingway, ki je tod nabiral inspiracijo za nove romane in Pablo Picaso, so za časa življenja večkrat obiskali te kraje.

Camargue, največje mokrišče v Evropi, sodi med najbolj divja zaščitena področja, ki ga ščiti tudi Unesco

Tukajšnji kavboji. Na področju je ogromno konj in jahanje se je iz domačinov preneslo na turiste in postalo ena izmed najbolj pogostih turističnih aktivnosti

Flamingi...

... in biki

Domačinke v narodnih nošah

To dopoldne pa je bilo ravno pravšnje za lenarjenje na plaži

Ko smo popoldne kuhali vsak svojo juhico, je sonce že močno pripekalo in vsako drevo s svojo še tako skromno senčko, je prišlo prav

Zgodaj zvečer pa obisk živahnega mesta Saintes Maries de la Mer, ki ima sicer okoli 2500 prebivalcev, letno pa našteje okoli pol milijona turistov

Paella, ni doma samo v Španiji. Pokrajina ima številne značilnosti Katalonije. V zgodovini so na tem področju ob Sredozemlju govorili katalonščino, ki je zaradi pritiska francoščine kasneje utihnila. Sicer pa paella je tudi tukaj odlična. Le da smo jo namesto s sangrijo zalili s pivom

Res živahno mesto

V ozadju mogočna cerkev - utrdba, zgrajena v 12. stoletju. Vanjo so se ljudje zatekali pred napadi z morja. Med osvajalci so bili tudi Vikingi. Za oskrbo ljudi, ki so iskali varno zatočišče je v cerkvi izkopan vodnjak s pitno vodo. Cerkev naj bi nastala na mestu, kamor naj bi iz iz Aleksandrije prišle tri Marije, Marija Magdalena in še dve (ki so prve odkrile Kristusov prazen grob) in njihova služkinja, sv. Sara, ki ima v cerkvi pomembno mesto.

Za zaključek večera smo si ogledali konjeniško predstavo v mestni areni. Seiferta (najina prijatelja), sta zdržala malo dlje, naju pa je premagal spanec in sva predstavo, ki ni bila nič kaj posebnega, zapustila precej pred koncem.

Predstave s konji so tukaj pogoste. Na eno, tokrat brezplačno, in s precej več obiskovalci, sva naletela, ko sva se peš vračala v kamp.

5. dan; sreda, 29. julij 2020; Saints Maries de la Mer - Carcassone ( 209 km);

Današnji dan bomo spoznavali pokrajino Languedoc Roussillon.

Pametno je šotor pospraviti pred prvo jutranjo vročino

Santes Maries de la Mer malo pred osmo še spi

Zapuščamo Camargo, ki se s svojimi vodnimi kanali in slanimi jezeri razprostira med obema kanaloma, znotraj delte reke Rhone,

Uberemo bližnjico in zahodni kanal prečkamo s splavom.

Na rodovitnih naplavinah reke rastejo vinogradi...

... in se bohotijo bogati borovci

Mesto Aigues Mortes, še vedno sodi v Camarguo.

Na območju starega rimskega mesta je kralj Ludvik IX. sezidal trdnjavo, od koder je v 13. stoletju 3.000 vitezov odšlo v dve križarski vojni

Veličastno obzidje je ščitilo nekoč edino francosko pristanišče na Sredozemlju

Ko smo se sprehodili skozi mesto, se nam je zazdelo, da je pravi čas in kraj, da v senci platan zajtrkujemo.

Celotno področje tod okoli je polno naravnih in umetnih kanalov. Ugotovila sem, da je povsem po naključju nastalo večina fotografij med tem, ko smo prečili mostove. Višina mostu in odprtost vzdolž kanala ali reke dajeta namreč boljšo možnost fotografiranja. Posebej, ker sem v Saintes Maries de la Mer ponovno ostala brez fotoaparata in je bil moj stari Samsung edino orodje, s katerim sem lovila utrinke med vožnjo.

Slana jezera, domovanje številnih ptic

Pogled na Sete, mesto, ki ga od celine loči veliko slano jezero

Vročina je neusmiljeno pritiskala in predno je ura odbila poldne, je bila višja od 30 stopinj. Natakarica v kraju Adge, do katerega smo se iz Seteja hudo žejni pripeljali po nasipu , nas je bila vesela, saj smo ji izpraznili dobršen del zaloge tonica.

Še en pogled z mostu, tokrat v Adgu

V Adgu smo se poslovili od Sredozemlja in se usmerili proti celini. Številni drevoredi so nudili vsaj kanček sence ob vročini, ki je takoj, ko smo se oddaljili od morja poskočila na 37 stopinj celzija

Vasi, skozi katere smo se vozili, so bile v zgodnje popoldanski vročini kot izumrle...

Vročina pa ni mogla do živega, nekaterim vztrajnim kolesarjem in motoristom

Prijetno mesto Trebes, čaka na večerno ohladitev.

Priprava hrane in uživanje v njej je menda francoski stil življenja.

Hrana v restavracijah je v Franciji dobra, je pa draga. Ker nam je tudi sicer priprava obroka v kampu prijetnejše opravilo, kot pa čakanje za gostinsko mizo, smo si izdelali ritual prehranjevanja, ki je bil, lahko rečem, povsem sprejemljiv.
V glavnem smo si privoščili dva večja obroka dnevno, vmes pa še kaj zataknili, ali se posladkali. Ker smo običajno že dokaj zgodaj pospravili šotore in zajahali motorje, razen kavice in kakega malega grižljaja, zjutraj nismo jedli. Zaradi omejenega prostora v motorističnih kovčkih, smo hrano kupovali sproti. Običajno smo se zgodaj dopoldne ustavili v kaki vaški trgovini in si kupili svež kruh, vodo in ostale domače dobrote, ki jih v teh malih "štacuncah" res ni manjkalo. Za zajtrk smo si potem poiskali včasih bolj, drugič spet manj prijeten kraj nedaleč od ceste, po kateri smo se vozili.
Glavni obrok smo skuhali vsak na svojem kuhalniku, potem, ko smo v kampu postavili šotora. Potrebne "surovine" za popoldanski obrok smo nakupili tik pred ciljem v kakem večjem trgovskem centru, ki smo ga predhodno poiskali na internetu. Velike trgovine smo izbirali predvsem zato, ker smo tam lahko kupovali tudi pripravljeno in očiščeno solato, ki smo jo imeli v izdatnih količinah dnevno na jedilniku.
Zelo zgodaj smo ugotovili, da v Franciji v trgovini, ne glede kakšnega cenovnega ranga je, ne prodajajo ohlajenega piva. Tako smo bili skoraj primorani kupiti vino in vodo. Na srečo, saj smo se tako nehote ponovno prepričali o izvrstni kakovosti francoskih vin, ki so bila vsa po vrsti, skorajda neodvisno do cene, odlična. Vino je tako postalo in ostalo naša stalnica v toplih francoskih večerih.

V kampingu
De la Cite v bližini mesta - gradu Carcassonne, smo najprej postavili šotore, se osvežili v njihovem bazenu, potem pa smo si skuhali pozno kosilo. Prijeten kamp z rastlinjem ločenimi parcelami je spominjal na prijeten park.
Tokrat smo petič prenočevali v kampu. Predenj smo odšli na pot, smo ugibali o zasedenosti francoskih kampov in o nujnosti vnaprejšnje rezervacije v njih. Težko ocenim ali je bil morda virus vzrok, da so bili kampi veliko manj zasedeni, kot smo jih bili vajeni izpred let.

Star mestni grad je bil slabe pol ure hoda od našega kampa

Mrak se je že razlezel po mestnih ulicah, ko smo odšli na ogled utrjenega mesta

Utrjeno mesto - mesto trdnjava, je bila na tem mestu zgrajena v 6. stoletju. Največje utrjeno mesto v Evropi je pod Unescovo zaščito. Više v trdnjavi, v utrjenem mestu, je bilo zelo živahno. Pripravljale so se kulturne prireditve, na mestnih trgih pa so turisti zapolnili številne restavracije in bare.

Pogled, kakršnega so bili deležni prebivalci utrjenega mesta že stoletja nazaj

6. dan; četrtek, 30. julij 2020; Carcassone - Rocamadour (282 km)

Pred nami je bil najbolj vroč dan našega potovanja. Glede na to, da smo se že šesti dan zapored privajali na višjo temperaturo, smo jo prav dobro prenašali. Že res, da smo bili pod motorističnimi oblekami in pod čelado mokri, pa je nekako šlo, dokler smo bili v gibanju in nas je veter sproti hladil. Problem je nastal, ko smo se ustavili, takrat smo dobesedno "pometali" iz sebe jakne in čelade.

Poslovili smo se od kampa...

...trdnjave...

in mesta Carcassone, in šli novi vročini naproti

Zapeljemo se po prelepi pokrajini...

... in skozi fotogenična mesta

Kar nagledati se ne moremo stoletja starih hiš, vasi, mostov. Na francoskem podeželju ni veliko novih stanovanjskih stavb, pa še tiste, ki so, se odlično stapljajo s staro arhitekturo. Zdi se, da na vse načine želijo ohraniti starejše stavbe, ki jih z obnavljanjem prilagajajo današnjemu načinu življenja, s tem pa jih ohranjajo tudi kasnejšim rodovom. Seveda pa življenje v takih hišah najbrž do določene mere pomeni tudi ohranjanje tradicionalnega življenjskega sloga, ki je v Franciji, brez dvoma, zelo bogat.
Žlahtna patina v arhitekturi, podkrepljena s tradicionalno, v bogati zgodovini kalečo se samozavestjo celotnega naroda, kot posameznika v njem, kot rdeča nit spremlja popotnika, ki želi spoznati to res zanimivo in lepo deželo nekolikanj podrobneje.
In vožnja z motorjem po zavitih cestah, skozi odročne vasi in mala mesta francoskega podeželja, radovednežu razkrije marsikatero podrobnost, ki obiskovalcem velikih mest ostane za vedno zastrta.

Zajtrkovali smo na klopcah, v prelepem ambientu v hrib vpete vasi Saissac, s pogledom na ostanke starega istoimenskega gradu. Zajtrk pa, kot se za te kraje spodobi, povsem francoski; bageta, pašteta iz račjih jeter, razni siri, jogurti ....vse kupljeno, pol ure nazaj, v eni od tradicionalnih manjših vaških trgovin.

Kljub vročini, ki iz ure v uro narašča, poti nismo krajšali ali ubirali bližnjic. Nismo si pustili vzeti niti koščka šarma francoskega podeželja.

Francoska mesta in vasi so močno vpeta v njihov Tour de France. Lavaur, podeželjsko mesto, ki ga najdemo kake 30 km vzhodno od Toulousa, že težko čaka svojo etapo, ki je bila letos zaradi Corone prestavljena za nekaj tednov. 4. septembra sem občasno tudi sama pokukala na TV zaslon in se prepričala, kako gre kolesarjem na tej etapi. Prav TV prenosi Toura so spodbudili posamezne kraje, da tekmujejo med seboj, kateri bo lepše urejen pričakal kolesarsko karavano. Tako so prenosi s Toura sčasoma postali nekakšni turistični promotorji, ki na najboljši način predstavijo lepote francoske pokrajine, mest in vasi in jih ponesejo širom po svetu

Brens, manjši kraj v katerem prečkamo Prekop Du midi. Ta 240 km dolg vodni prekop v južni Franciji, ki povezuje mesto Toulouse s Sredozemskim morjem, smo na naši poti srečevali večkrat in ga nekajkrat tudi prečkali. Kanal poteka skozi doline med Pireneji in Centralnim masivom. Od Toulousa vodi proti mestu, ki smo ga danes zapustili, do Carcassonna. Od tod se usmeri proti vzhodu, teče mimo Beziersa in Adgeja, da se na koncu izlije v slano jezero pri mestu Sete in tam doseže Sredozemsko morje. Leta 1996 je bil Canal du Midi uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Za nas pa je bil Brens eden od krajev, v katerem smo si odpočili in okrepčali, saj so stopinje silile v nebo, zato pa tekočine nikoli dovolj

Bližamo se področju reke Dordogne, ki s svojimi številnimi pritoki na jugozahodnem delu Francije, pomeni obilico sladkih, zelo toplih tekočih vod, ki so na ta vroč dan gostila številne kopalce

Veliko drevo je bilo tako gostoljubno, da je v senco svoje bogate krošnje sprejelo štiri popolnoma prepotene motoriste. Termometer je pustil štiridesetko pod seboj, zato smo si za počitek in ohladitev vzeli nekaj več časa. Medtem, ko so se gornji deli naših motorističnih oblačil sušili na soncu, smo mi poležavali v senčki in s počasnimi požirki vode poizkušali nekako nadomestiti izgubljeno tekočino. Z drevesa preko ceste, pa sta nas fanta, še predno smo se odpravili naprej, oskrbela z dobrimi, domačimi slivami. (Bi se reklo, da sta rabutala..)

Reka Lot je poleg Dordogne glavna "kopalna" reka na tem koncu Francije

Čas med dvema postankoma je postajal vse krajši , saj je sredi popoldneva temperatura dosegla rekordnih 42 stopinj celzija

Do cilja ni bilo več daleč, zato se nismo vdali in smo kljub vročini še naprej vijugali po začrtanih poteh francoskega podeželja

Po več urni motoristični savni je bilo logično pričakovati, da bodo naša oblačila povsem prepotena. Pa nismo kaj dosti komplicirali. Tako, kot so se na vročini zmočila, jih je vročina, še pred nočjo, tudi posušila.
Tudi tokrat smo se ustavili v prijetnem kampu Koawa les cigales, ki je bil od mesta Rocamadour oddaljen za komaj dober sprehod. Tokrat je bil bazen bolj poln kopalcev, zato ga zaradi varnosti pred okužbo nismo uporabili. Čeprav smo se osvežitvi v bazenu s težkim srcem odrekli, pa je prevladal glas razuma in smo se zadovoljili zgolj z zgledno urejenimi tuši. Pred obiskom svetovno znanega mesta na skali, smo si pripravili še pozno kosilo, še prej pa nam je hladno pivo v bifeju kampa, spet povrnilo v vročem dnevu izgubljene moči.
Dan je na prelomu julija in avgusta zelo dolg, zato smo zlahka opravili vse potrebno še preden se je znočilo.

Ko smo se po ozki poti spustili v Rocamadour, ki si s svojo edinstveno lego na navpični skali nad reko, s še nekaterimi vasicami deli laskavi naslov "najlepše francoske vasice", je sonce že zašlo.

Od 12. stoletja dalje je to romarski kraj, cerkev Blažene device Marije pa že stoletja romarska cerkev. V starih časih so bili najpogostejši tukajšnji romarji visoki plemiči in škofje. Danes pa poleg domačinov nad to vasico bdi Unesco, ki jo je vzel pod svojo zaščito.

Pravzaprav malo živahno mesto s hišami dobesedno "vzidanimi " v živo skalo, je res enkratno. Iz spodnjega nivoja se lahko do vrha, do cerkve, popelješ z dvigalom. Mi pa smo izbrali drugo opcijo in se povzpeli po nekaj več kot sto stopnicah.

Rocamadour je danes privlačno turistično mesto in eden od najbolj obiskanih krajev v Dordogni.

Pa lahko noč

7. dan; petek, 31. julij 2020; Rocamdour - Domme (62 km);

Rocamadour, svetovno znana vasica, kjer smo tokrat prenočili, formalno ne sodi v departma Dordogna, vendar pa je reka L Alzou, ki teče pod to, v skalo vpeto vas, sestavni del porečja reke Dordogne, zato geografsko vsekakor sodi v sklop francoskega podeželja, imenovanega Dordogna.

Priznam, da me je področje Dordogne že dlje časa mikalo in sem se z njim že leta srečevala v potopisih. Čudoviti opisi te francoske pokrajine, so v meni vse bolj krepili spoznanje, da je skrajni čas, da jo obiščeva v enem od najinih naslednjih potovanj. Možnost za obisk teh krajev se je tokrat ponudil kar tako mimogrede, ko je padlo v vodo naše potepanje po Grčiji. Dordogna je tako pravzaprav postala osrednji cilj tega potovanja. Ker pa je do te, na pogled skoraj pravljične pokrajine, kar daleč in je vožnja z motorjem prijetnejša, bolj ko je pestra in raznolika, je nekako dozorela misel na krožno potovanje po JZ delu Francije, s posebnim poudarkom na Dordogni.

Pokrajina Dordogna v bistvu obsega dolg odsek spodnjega porečja reke Dordogne, ki se iz Centralnega masiva vije med hribi in ravnico. Skoraj celotno območje je privlačno hribovito podeželje, polna starih vasi, gradov in majhnih podeželskih mest. Kamnite zgradbe dajejo skoraj brezčasnost pokrajini, ki se razprostira okoli osrednje reke. Pravijo, da tod kamen ni le gradbeni material, tukaj je kamen zgodovinska knjiga. Prav gotovo pa stara mesta in vasi, čudovita pokrajina ter kopica gradov, podzemske jame, pa tudi bogata kulinarika, ki v teh krajih temelji na račjih specialitetah in tartufih, zalito z odličnim francoskim vinom, marsikaterega obiskovalca prepriča, da si tukaj privošči daljši oddih in da se sem še vrne.

Departma Dordogna je sicer močno usmerjen v turizem, vendar pa tega pravzaprav ni čutiti. V podeželskih dvorcih, hišah in apartmajih, ter številnih neposredno ob reki, v zelenje umeščenih kampih, vsak turist najde tisto, kar mu je ljubo. Nikjer ni videti kakih velikih hotelov, namesto tega pa je moč srečati množico avtodomov, v katerih si obiskovalci po svoje organizirajo počitnice. Ne vem sicer koliko je imel pri tem Covid, toda v času visoke sezone, v času našega obiska, na tem področju ni bilo opaziti prav nikakršne gneče. Pravzaprav je bilo turistov ravno toliko, da se nismo spraševali o smotrnosti in primernosti našega potovanje, nismo pa imeli težav zaradi prezasedenosti kampov in ostalih storitev, ki smo jih potrebovali pri odkrivanju te prelepe dežele.

Mi smo področje Dordogne raziskovali, v njem uživali in se dobro imeli slabe tri dni. Videli smo čudovita mesta, veliko gradov, jih nekaj tudi obiskali, se srečali s prazgodovinskimi ostanki, ki tukaj pričajo o zibelki človekove naselitve v Evropi, vzeli pa smo si tudi čas za kopanje in užitke v topli Dordogni, dobro jedli in še boljše, pa morda celo malo preveč pili.

Nebi bilo prav, če se nebi od Rocamadoura poslovili z jutranjimi forografiranjem na vrhu ene od okoliških pečin

Rocamadour ostaja za nami, pred nami pa je še celotna Dordogna. Do današnjega cilja v kampu Municipal de Cenac pod pečino nad reko, kjer dominira mesto Domma, smo imeli le nekaj več kot
60 km.

Prečkamo Dordogno in se vozimo po ozkih cestah njene soteske

Vrtovi, kot so včasih bili...tudi pri nas

Kamnite, lepo vzdrževane hiše...

...grad v daljavi...

... in živahni bregovi reke, so nas pospremili do našega kampa

Še pred opoldnevom smo v kampu postavili šotora in si skuhali zgodnje kosilo. Kamp je bil sicer ob našem prihodu še precej prazen, vendar pa je bilo večino parcel preko vikenda rezerviranih, zato njihov izbor ni bil kdo ve kaj. Prav gotovo je bil prah tisti, ki nam je v tem kampu ni bil všeč, vendar pa smo tudi na to pozabili, ko smo po treh nočitvah za parcelo, ki smo si jo, tako kot vse ostale delili, plačali le 32 eurov na par.

Na reki Dordogni je res živahno. S svojimi 25 stopinjami, morda še več, privablja kopalce, kjer le pristop do reke dovolj prijazen. Najbolj privlačna dejavnost na reki pa je vsekakor vožnja s čolni. Mi smo si naša čolna sposodili v eni od o številčnih čolnarskih izposojevalnic v neposredni bližini kampa. Iz pestre ponudbe smo si izbrali 4 urno izposojo čolnov, za vožnjo po najbolj atraktivnem delu reke, mimo srednjeveških gradov.

Sonce je v zgodnjem popoldnevu je žgalo kot za stavo, zato je ustrezna zaščita pred njim obvezna. Če ni drugače, si glavo zaščitimo po arabsko, a ne Rado...

Kampi so res številčni. Najdemo jih vzdolž obeh bregov reke

Promet na reki je gost in raznovrsten

Za tiste, ki si ne vzamejo s seboj dovolj pijače je poskrbljeno, pa malo senčke tudi prav pride.

Še malo osvežitve v vodi, pa spet napolnimo sode s kramo, si nadenemo varnostne jopiče, pa naprej po reki

Pred nami je najlepši del plovbe mimo še ene "najlepše francoske vasice" La Roque Gageac, ki je s svojim šarmom očarala že marsikoga, med drugim snemalce znanega filma "Čokolada", katerim je vasica predstavljala izvrstno, nekolikanj mistično kuliso

Vasica ima s svojo posebno lego, saj jo na eni strani ščitijo visoki klifi, z drugo pa je obrnjena proti jugu in bogato osončena. Ta, prav posebna mikroklima omogoča, da tukaj rastejo tudi tropske rastline.

V ozadju grad Malartrie(chateau de malartrie)

Castelnaud-la-Chapelle iz 13. stoletja in najbolj obiskan srednjeveški grad v južni Franciji. Mogočna trdnjava z pomembnim strateškim položajem nad Dordogno, je bila v glavnem v angleških rokah, kot protiutež komaj 5 km oddaljenemu francoskemu gradu Beynac et Cazenac.

Lepi razgledi si sledijo drug za drugim

Preden zaključimo naše čudovito popoldne, še en skok v toplo reko Dordogno

Danes smo vstopili v JZ francosko regijo, ki se razprostira od Dordogne, vse do Atlantika in vključuje tudi del Perenejev do španske meje, Akvitanijo. Ozemlje, ki je bilo že poseljeno s Kelti, so v svojih časih, tam okoli 1. stoletja p. n. š. zavzeli Rimljani, Franki pa so se tod naselili v 5. stoletju. Področje je le nekaj večje od zgodovinske Gaskonije, ki je bila jabolko spora med Anglijo in Francijo in glavni povod za stoletno vojno med obema državama, ki je trajala od leta 1337 do leta1453. Z vmesnimi nekaj letnimi premori, so se spopadi odvijali dejansko več kot 80 let. Začetek sovražnosti je segal na prelom tisočletja, ko je normanski vojvoda, potomec Vikingov iz Skandinavije, ki so se naselili v današnji Normandiji, sicer pa vazal francoskega kralja Viljem Osvajalec, izvedel uspešno invazijo na Anglijo in jo osvojil. Po zmagi se je okronal za angleškega kralja, pri tem pa še naprej ostal francoski vazal. Odnosi med novim normanskim kraljem v Angliji in francoskim kraljem so se kmalu skrhali. Med francoskimi in angleškimi plemiškimi družinami so se vneli srditi spopadi za krono, ki so vrhunec dosegli v obdobju stoletnih vojn.

V začetnem obdobju vojne so Angleži z izjemno vojno taktiko pokazali premoč nad sovražnikom in zavzeli nekatera močno utrjena oporišča na francoski obali. Vojna se je kasneje razširila v notranjost Francije in vojna sreča je bila bolj naklonjena Angležem vse do leta 1430, ko se je z nastopom vizionarke Ivane Orleanske, potek vojne preobrnil v korist Francije. Devica Orleanska je prepričala kralja Karla VII., da je božja poslanka, zato ji je zaupal poveljstvo nad francosko vojsko. Osvobodila je Orleans, kralju pa vrnila zaupanje v vodenje Francije in zmago nad Angleži. Po izdaji in vsled političnih spletk je bila izročena Angležem, ki so jo na montiranem procesu obtožili čarovništva. Umrla je mučeniške smrti na grmadi, 30. maja leta 1431.

8. dan; sobota, 1. avgust 2020; Domme in bližnja okolica (63 km);

Teden dni smo že bili na potovanju po Franciji, ki je bil pravzaprav tudi naš dopust. To se je videlo tako iz prizanesljive dolžine naših etap, kot tudi iz tega, da smo si dokaj pogosto privoščili dan bolj ali manj aktivnega odmora. Takrat ni bilo treba pospravljati šotora in pakirati prtljage, kar je bilo predvsem za moški del odprave kar naporno opravilo, pravilno pripenjanje prtljage in njeno privezovanje na motor pa tudi zahtevno in odgovorno delo.

Tako smo avgust začeli z dva manj napornima dnevoma, ki smo si jih privoščili v dolini reke Dordogne. Prvi dan je bil sicer namenjen obisku mesta Domma, okoliških slikovitih gradov, ki kot stražni stolpi bdijo nad reko, ter središča Dordogne, mesta Sarlat la Caneda.

Jutranji opravki (obisk trgovine v vasi, obilen zajtrk...), pa morda še kaj (prva slika) so bili vzrok, da smo kamp zapustili, ko je ura že odbila poldne

Po strmi, ozki cesti, med srednjeveškimi hišami, pripeljemo do veličastnega vhoda v Domme

Utrjeno srednjeveško mesto (bastida), z višine 250 m bdi nad reko Dordogno.

Tudi Domme je član združenja Les Plus Beaux Villages de France, "najlepše vasi v Franciji".

Mesto, utrdba je bilo zgrajeno v 13. stoletju. V času stoletnih vojn od leta 1347 je večkrat prišlo v angleške roke, leta 1637 pa je dokončno ostalo francosko

Park, trg s pogledom na dolino pod mestom

Osrednji del okoli Dordogne je tudi središče tradicije račjih jedi vseh vrst, s poudarkom na jetrni pašteti

Mesto na skali imenujejo tudi "akropola Dordogne"

Ko smo še hodili po mestu, se je vreme začelo spreminjati. V nekaj minutah je iz prijaznega, sončnega nastal vetroven in hladen dan. Sem in tja pa je s pravo ihto na zemljo priletela tudi že kaka ogromna dežna kaplja. Hitro smo sedli na motorje in se odpeljali. Le nekaj km vožnje od kampa v pošteno ohlajenem vremenu je bilo dovolj, da nas je na motorju skorajda zeblo. V kampu smo vedrili le uro ali dve, ko je bilo vreme spet primerno, da smo nadaljevali z ogledi. To je bil hkrati edini dež, ki smo ga doživeli na naši skoraj tritedenski turi.

Vasica La Roque Gogeac, poznana iz včerajšnje plovbe po reki

Grad Malartrie iz reke izgleda nekolikanj bolj fotogenično. V ospredju oljka, ki potrjuje tukajšnje toplo podnebje

Kljub nekoliko hladnejšemu vremenu je promet na Dordogni vseeno živahen

Grad Castelnaud se je prejšnji dan bleščal v poznem popoldanskem soncu

Grad Beynac je bil sicer ves čas v francoskih rokah, čeprav so bili njegovi lastniki velik del svoje srednjeveške zgodovine v sporu s sosednjim, angleškim gradom Castelnaudom

Beynac et Cazenac, še ena iz kluba "najlepših francoskih vasi"

Za konec smo si ogledali grad Milandes, s prelepim parkom in razstavo ptic ujed, ki je bil kar nekaj časa v lasti temnopolte ameriške pevke Josephine Baker. Razstava v gradu je avtentično prikaz razkošnega življenjskega sloga znane pevke in njene družine, iz prve polovice 20. stoletja

Celotno področje Dordogne je posajeno z nasadi orehov. Nekateri so že stari, drevesa v njih pa pravi drevesni očaki. Tale nasad ob gradu, pa je še precej mlad.

Sarlat la Caneda, kulturno in gospodarsko središče Dordogne je nastalo že v 8. stoletju, ko se je kraj razvil okoli benedektinskega samostana. Ozke srednjeveške ulice že več kot 100 let gostijo sejme na istem mestu. Tudi to sobotno popoldne je bilo v starem mestnem jedru zelo živahno. Za naš okus celo malo preveč, zato smo se kar hitro obrnili in se vrnili v kamp

Naš sosed v kampu, Nemec s tajsko ženo in napol tajsko hčerko, se je odpravljal domov. Bil je prijazen možak. Pri njem smo polnili naše električne naprave. Pred odhodom nam je ponudil svoj, sicer že dokaj odslužen žar in oglje. Naslednja dva dneva smo na njem z veseljem pripravljali naše glavne obroke.

Teknilo je...

Tudi on je prišel na večerjo

9. dan; nedelja, 2. avgust 2020; Domme in daljna okolica (144 km);

Zgodba tega dne se je za ženski del posadke začela zelo spodbudno. Branko nas je tako, kot vsako jutro razvajal z odlično kavico, Rado pa se je prostovoljno javil, da gre v trgovino po goveje steake, za katerimi so se mu pocedile sline preteklega večera.

Po dobrem zajtrku smo se odpeljali na ogled še nekaterih znamenitosti, ki smo jih iz bogatega nabora možnosti, izbrali že doma.

Naš prvi del današnjega spoznavanja okolice Dordogne nas je popeljal v dolino 211 km dolge reke Vezere, ki izvira v Centralnem masivu in se izliva v Dordogno. Človek dolino te reke, po zaneslivih arheoloških izkopavanjih, naseljuje že od prazgodovine. O življenju, delu in ustvarjanju pračloveka pričajo številne jame, ki jih je za svoja bivališča in zatočišča uporabljal že jamski človek v novejšem času pa so zaradi svojega zgodovinskega pomena pod zaščito Unesca. Del te čudovite doline, kjer nas človeška dediščina, vpeta v čudovito naravno okolje nikakor ne pusti ravnodušne, smo prevozili in spoznali tudi mi.

Dobro uro vožnje po razgibani pokrajini je oddaljen grad Hautefort, ki je bil s svojimi vrtovi in ogromnim parkom končni cilj našega nedeljskega popoldneva.

Vmes pa smo se ustavili in spoznali še katero iz kluba "najlepših francoskih vasic" in čudovito preživeli sproščujoč, nenaporen dan.

La Roque St. Christophe je ogomna pečina, apnenčast zid, ki se dviguje nad reko Vezere, dolg je en kilometer in visok 80 metrov. Zmrzal in erozija sta naredili svoje, in oblikovali naravne votline, ki jih je zasedel jamski človek že pred 55.000 leti. V srednjem veku so jih takratni prebivalci postopoma spremenili v trdnjavo in zaščiteno mesto.

Srednjeveški vojak pregleduje, če imamo vsi maske. Nošnja mask je bila namreč tudi na odprtem obvezna

Polica v skali je pomenila dokaj varno zavetje tako za jamskega človeka, kot za njegovega srednjeveškega naslednika

Škripec, ki je premogel dvigniti 7 kratno lastno težo, je menda pravi srednjeveški tehnični dosežek

Tako je izgledalo v teh votlinah domovanje jamskega človeka v prazgodovini...

...in tako so bili, na istem mestu, videti domovi in utrdbe v srednjem veku.

Pogled s police na okolico. Tudi na reki Vezere je živahen promet.

Fotografije morajo bit, brez njih še spomin zbledi

Le dobre 4 km smo prevozili, ko se nam je za ovinkom prikazala še ena iz seznama "najlepših francoskih vasi" Saint Leon sur Vezere. In zase lahko rečem, da je bila zame ta res najlepša.

Kot iz pravljice

Po zadovoljnih nasmehih sodeč, so bili tudi ostali zadovoljni z videnim

Kar tako mimogrede se zapeljemo v še eno slikovito, sicer malo večje mesto, Montignac, z navdušujočo arhitekturo

Nič čudnega, da je postajališče za avtodome, na robu mesta, skoraj polno

Hautefort je bil zgrajen zgrajen leta 1000 kot srednjeveška trdnjava. V 17. stoletju je bil rekonstruiran v bivalni grad in obdan z čudovitimi vrtovi in ogromnim parkom s številnimi redkimi drevesi. Lastništvo si je izmenjalo več rodbin. Grad je večkrat pogorel, zadnjič je njegov stolp pogorel leta 1968. Starejši lastnici, so zaradi iskrenih prizadevanj, da gradu povrne prvotni sijaj, pri obnovi pomagali tudi vaščani in razni meceni.

Tisa, ena iz bogatega nabora redkih dreves v parku ob gradu.

Veličasten vhod...

Notranjost gradu

Pogled z grajskega okna na vrtove in vasico pod njim

Maske so bile obvezne v gradu pa tudi v vrtovih ob njem

Temperatura se kljub rahli oblačnosti ni dala motiti in je ponovno prilezla tja do 30 stopinj Celzija. Ker smo imeli dovolj časa in ne dovolj volje, da po gradovih hodimo v polni motoristični opravi, smo vzeli s seboj lažja poletna oblačila, se preoblekli, motoristična oblačila pa za čas ogledov pospravili v prazne stranske kovčke. Pametna odločitev, le preoblačenja je bilo kar nekaj.

Smo že pripravljeni...

...da se preko mestec in vasic vrnemo k svojim šotorom

Za večerjo pa goveji steaki. Varno so nas počakali originalno zapakirani z vsemi potrebnimi nalepkami, iz katerih smo kasneje s pomočjo googlovega prevajalnika zaključili, da nimamo pred seboj govedine, pač pa dva konkretna kosa račjega mesa. Temno rdeče meso, ki je bilo na pogled skoraj enako, kot goveje, je bilo spečeno na našem "podedovanem" žaru res odličnega okusa. Pravzaprav smo bili prav veseli, da smo se v srcu Dordogne, kjer so doma račje specialitete, tudi sami pošteno najedli tovrstnega mesa. V kombinaciji z odličnim francoskim vinom, pri katerem tudi tokrat nismo skoparili, se je večer v veselem razpoloženju zavlekel dolgo v noč.

10. dan; ponedeljek, 3. avgust 2020; Domme - Arcahon (275 km);

Nič neobičajnega in povsem logično se zdi, da se na potovanju, kot je bilo naše, na katero vzameš stvari, katerih najpomembnejša lastnost je čim nižja teža, kaj tudi pokvari, saj stvari niso robustne in kaj prida vzdržljive. Težave s polnjenjem aparatov sem že omenila. Medtem, ko smo polnilec za telefone uspeli kupiti, pa specialnega za polnjenje fotoaparata, oziroma specialne trgovine s tovrstnimi napravami nismo uspeli najti.

Neuspešno smo tudi iskali 450 gr plinsko kartušo za Seifertov gorilnik. Kljub večkratnim poizkusom nam je ostala edina rešitev, skrajno varčevanje s plinom, saj bi najin mali gorilnik le stežka skuhal obroke za štiri lačne odrasle. Tudi zato smo bili sosedovega žara še bolj veseli.

Fanta sta s svojo težo uspela polomiti vsak svoj stol, ki smo ju nadomestili z enostavnimi trinožniki iz Decahtlona, saj ni da bi ljudje v zrelih letih sedeli na tleh, pa četudi pred šotori. Sčasoma smo bili že izurjeni za tovrstne nadomestne hitre nabave. Potem, ko smo na Googlu poiskali ustrezno trgovino, kjer bi se dalo kupiti zdravilo za naše tehnične težave, smo se prepustili njegovi navigaciji, ki nas je nezmotljivo pripeljala do izbrane trgovine. Tudi to jutro so se pojavile težave. Ko se je Rado zbudil "ves polomljen" mu je hitro postalo jasno, da je to noč "spustila dušo" njegova blazina. Dobro poznan ritual je obrodil sadove in Rado je zvečer že zaspal na novi blazini, ki smo jo kupili v bližnjem Sarlat la Caneda, še preden smo se podali na zahod proti Atlantiku. Naš cilj je bil tokrat največja evropska sipina, Dune du Pyla.

Dva, skoraj tri dni, ki smo jih preživeli v Dordogni, so bili čudoviti. Ravno pravšnja mera počitka, razvedrila in novih spoznanj, so našli v naših spominih posebno mesto.

Parcela je pospravljena, žar med odpadki, prtljaga naložena in moštvo pripravljeno za nadaljevanje poti

Po dobrih 40 kilometrih nas je premagala lakota in prijeten park pred mestom Monpazair je bil kot naročen, da se podpremo in potelovadimo

Monpazier, eno najslikovitejših utrjenih mest iz 13. stoletja. Počasi se zapeljemo po njegovih ulicah.

Rahlo valovito pokrajino vse bolj zaraščajo urejeni nasadi vinske trte

Polja sončnic in nasadi vinske trte, med njimi pa podeželska cesta, tako ozka, kot da jo je sram, da se je vrinila v to popolno pokrajino

Med nasadi trte najdemo grad Bridoire iz 15. stoletja. Ker je v privatni lasti, za svoje obiskovalce prirejajo grajske igre, ki posebej navdušujejo otroke. Tudi v času našega obiska je bilo tam kar živahno

Prihajamo na širše področje Bordeauxa, ene od francoskih prestolnic vina. Vinogradi so lično urejeni, med njimi pa so postavljene kleti, ki izgledajo kot podeželski dvorci. Tukaj se točijo res vrhunska vina, ki pa imajo seveda tudi ustrezno ceno.

Ustavimo se v Saint Emilionu, srednjeveškem mestu sredi vinskih gričev, enem izmed vodilnih središč rdečega vina na tem področju. Mesto je zaradi očarljive romanske cerkve in ozkih strmih ulic, ki se raztezajo vzdolž mesta na Unescovem seznamu svetovne dediščine

Žal pa se v res očarljivem mestu gnete čisto preveč obiskovalcev

Dobesedno na vsakem koraku je moč poizkusiti vino in ga seveda, po kar zasoljeni ceni, tudi kupiti.

Mi pa ostajamo zvesti coca coli in kavi. Vsaj do večera, ko parkiramo naša konjička. Takrat so tudi obrazi bolj veseli in nasmejani

Bordeaux je glavno mesto Nove Akvitanije, največje francoske regije, ki je n. p. r. večja od naše sosede Avstrije. Mesto smo tokrat videli le od daleč, ko smo prečkali veličastno reko Garono.

Bliže ko smo bili Atlantiku, več sivih, kopastih oblakov je lebdelo na res sinje modrem nebu. Igra senc in pogled proti še vedno močni svetlobi rahlo zahajajočega sonca iz smeri kamor smo se peljali, je dalo slutiti, da se približujemo Biskajskemu zalivu, da je Atlantik že blizu.

Do našega cilja velike sipine Dune du Pyla imamo še slabo uro vožnje.

Na srečo sva si doma ogledala več kampov ob sipini in se odločila za kamp Panorama du Pyla. Prvič na poti po Franciji smo namreč doživeli, da so imeli kampi na na svojih vhodih obvestila o polni zasedenosti.

Kar malo s strahom smo se torej odpeljali do izbranega kampa in na srečo dobili enega izmed zadnjih prostih mest, ki se nam je na začetku sicer zdelo malce nenavadno, vendar smo kasneje ugotovili, da je prostor, kjer smo postavili naše šotore, idealno izhodišče in najbližja parcela Veliki peščini.

Le ozek pas iglastega gozda je ločil našo parcelo od peščine.

Ko se je sonce poslavljalo je iz morja kar malce zahladilo, tako da kaka jopica ni bila odveč.

Najbrž je v času, ko se dan poslavlja termika pravšnja, da sodobni Ikarusi razpnejo svoja krila.

11. dan; torek, 4. avgust 2020; Duna du Pyla

Na robu sipine Duna du Pyla sta tokrat drugič na naši poti, motorja ostala ves dan nedotaknjena. Dan, ki smo ga preživeli v kampu na zahodnem robu največje evropske sipine Duna du Pyla in na njej, je bil res dan za počitek in užitek. Velik kamp, zaseden domala skoraj v vsakem kotičku, z bazenom, restavracijo in majhno, a presenetljivo dobro založeno trgovino, se je navkljub prvim pomislekom izkazal za eno večjih dobitnih kombinacij na naši poti. Kaj pomeni enostaven dostop, kakršnega smo imeli izpred naših šotorov na 100 m visoko sipino, smo se zavedali šele takrat, ko smo opazovali naprezanje pristopnikov iz drugih kampov pri osvajanju vrha sipine.

Z vrha sipine se odpira izjemen pogled na Atlantski ocean, borove gozdove daleč naokrog, na zaliv Arcachon, ob lepem vremenu pa celo na verigo Pirenejev.

Pyla je največja in s svojimi 100 m višine tudi najvišja peščina v Evropi. Leži v srcu gozdnate pokrajine, 60 km JZ od Bordeauxa ob vhodu v zaliv Arcachon. Hrbet sipine miri 2700 m, ob vznožju pa je široka do 500m. Spodnja plast sipine je začela nastajati pred okoli 10.000 leti.

Danes je sipina Pyla pomembna turistična točka, ki jo letno obišče preko milijon turistov. V ta namen so do vrha naredili cca 170 stopnic, ki pa jih veter stalno prekriva z nanosi peska in pristopniki iz nastanitev neposredno pod peščino si na vse načine prizadevajo prilesti nanjo

Peščina se razteza tudi v morje in kupi peska tvorijo stalno spreminjajoče se peščene otočke

Spokojnost na slemenu sipine nas je povsem začarala. Pogledi so uhajali tja daleč na Atlantik, misli pa kdo ve kam?

Atlantik sicer ni tako prijaznih temperatur kot Sredozemlje, vendar nas je s svojimi vsaj 20 stopinjami vseeno prepričal, da smo se okopali v njem

Stalno pihljanje vetra ustvarja idealne pogoje za jadralne padalce. Mehka peščena podlaga pa je prijazen poligon za učenje te veščine

Dan se poslavlja in turisti se pridejo poslovit od njega ob enem najspektakularnejših sončnih zahodov, kar sem jih videla doslej

Tako izjemen dogodek, kot je opazovanje sončnega zahoda na največji peščeni sipini v Evropi, daleč od doma, je potrebno proslaviti

Malo pred pol deseto je sonce že skoraj padlo v morje..

...ob 21.55 pa je ostala le še njegova večerna zarja

12. dan; sreda, 5. avgust 2020; Dune du Pyla - Lurd (322 km);

Morda je bil to dan, katerega izvedba je najbolj odstopala od prvotnega načrta. Corona in z njo povezano visoko število okužb v Španiji, nas je odvrnilo od tega, da bi prečkali mejo in se proti jugu peljali po španski strani Pirenejev. Poročali so tudi o visokem številu okuženih v mondenem francoskem letovišču Biarittz v Biskajskem zalivu, ki sva ga leta nazaj obiskala skupaj z otroci. Čeprav smo takrat v kampih zaman iskali prostor za našo prikolico in smo se morali zadovoljiti s spanjem na počivališču za avtodome, mi je to mesto ostalo v izredno lepem spominu. Žal smo se tokrat, v dobro našega zdravja, odrekli tudi obisku tega mesta.

Spremenjena trasa poti nas je po podeželskih cestah vodila vzdolž atlantske obale, do Pirenejev in nato ob njihovem vznožju do romarskega središča Lurd, kjer smo v mestnem kampu ostali dve noči.

Ponovno pakiranje in priprave na odhod

Bisskarrose, turistični kraj ob velikem jezeru, skoraj tik ob morju. V njegovi bližini je obširno zaprto vojaško področje za preizkušanje balističnih raket

Po skoraj natančno 50 km od peščine, ki smo jo pred dobro uro pustili za sabo, so se nam oglasili želodčki. Na trgu v središču malega mesta Pontenex les Forges nam je zajtrk, kot običajno, zelo teknil.

Glavne ceste vzdolž Biskajskega zaliva so pomaknjene precej bolj v notranjost, mi pa smo se vozili precej blizu morja in izbirali dokaj "osamljene" lokalne ceste

Ogromno zemlje je na tem precej vetrovnem in verjamem, da mnogokrat vremensko neprijetnem okolju, pogozdeno z borovcem

Pridelava borovcev je zelo intenzivna. Ko borovci v "nasadu" dovolj zrastejo, jih požagajo do zadnjega, izkopljejo štore, preorjejo zemljo in jo ponovno pogozdijo

Polja pogosto namakajo, tokrat so namočili tudi nas

Zdraviliška dejavnost v mestu Dax, je bila razvita že v rimskih časih. Mesto je sicer vmesna postaja na Jakobovi romarski poti

Vozimo se skozi podeželske vsi in mesta. Prej ravna pokrajina počasi vzvalovi...

V daljavi se začno kazati obronki Pirenejev

Vzponi na obrobju Pirenejev so komaj opazni

Prelaz Col d Osquich leži blizu morja, položni klanci pa nas pripeljejo le kakih 400 m visoko, čeprav je naokoli videti pravo planinsko pokrajino

Ustavimo se v prijazni restavraciji na prelazu. Pregleden zemljevid na steni nam potrdi to, kar smo že sami ugotovili. Popotniki z velikimi nahrbtniki, bolj ali manj utrujenega koraka, s popotniško palico v roki, ki smo jih srečevali na poti, so bili romarji, ki so hodili po Caminu proti Santiagu de Camposteli.

V 25 km oddaljenim Saint Jean Pied de Port v Pirenejih, na francosko španski meji, se združi več romarskih poti iz vseh koncev Francije v eno t. i. Francosko pot, ki se nadaljuje še 780 km po severni Španiji do Santiaga. Mesto Saint Jean je tudi glavno mesto Nevarre, baskovske pokrajine v Franciji.

To, kar so rdeče baskovske rutice pri njihovih tadicionalnih oblačilih, to so rdeče polknice na baskovskih hišah. Baski, zelo star narod, ki naj bi se na področju zaledja Biskajskega zaliva, torej tudi tam kjer smo se ta dan vozili, naselil že pred več kot 4000 leti, ima razvit svoj jezik in svojo kulturo. V Španiji je njihovo področje večje, kot v Franciji, v obeh državah jih danes skupaj živi okoli 3 milijone. Problem Baskov je bolj pereč v Španiji, koder imajo sicer dokaj visoko stopnjo avtonomije, vendar niso priznani kot narod oz. narodna manjšina, pač pa le kot del enotnega španskega naroda. Nasprotja, ki so se v zgodovini kopičila med Baski ni večinskimi Španci, je na svoj, krut način "reševala" njihova teroristična organizacija ETA