Tanzanija

 Tanzanija

(Kilimanjaro, safariji, prvobitna ljudstva, Zanzibar)

od 13. januarja do 1. februarja 2020

Afriška celina, pravzaprav prostrane savane in prostoživeče živali v njih, sem si želela ogledati že od rane mladosti. Ko so se še v stari Jugi, v 70. letih prejšnjega stoletja pomembnejši in premožnejši prebivalci naše takrat še socialistične države, začeli podajati na afriške safarije, se je v meni prebudila radovednost in želja, da tudi sama, tedaj še srednješolka, nekoč obiščem te kraje.

Naključje je naneslo, da je ostala Afrika, kakršno imamo običajno v mislih, ko govorimo o celini tam doli,  zadnja med šestimi celinami, ki sva jih z možem obiskala. No, tista sedma bo za naju najbrž ostala za vedno neodkrita.

Že res, da sva severni  del Afrike dodobra spoznala na potovanjih po arabskem svetu, pa  južneje od tod  še nisva bila. Klasično potovanje s plavajočim hotelom po Nilu, je bilo najino sploh prvo srečanje z Afriko. Navdušenje nad bogato zgodovino in ne tako bogato sedanjostjo Egipta pa vzrok, da sva v nekaj naslednjih letih prepotovala skoraj vso, za turiste kolikor toliko varno, severno Afriko.  Dvakrat sva odkrivala kot v čipko stkana mesta in oaze Maroka. V Dubaju in Abu Dabiju sva spoznala, kakšno bogastvo prinašajo neizmerne količine načrpane nafte. Oman naju je omrežil s spokojnostjo pustinje in puščave ter skritimi sladkovodnimi tolmuni.  Zgodovinska Petra v  Jordaniji in  Damask v Siriji  sta ostala nepozabna kamenčka v mozaiku spoznavanja Severne Afrike. Ko sva se drugič podila z motorjem po Afriki (prvič je bilo to v Maroku), sva ugotovila, da Tunizija nudi radovednemu obiskovalcu veliko več, kot le počitniške užitke v obmorskih letoviščih. Prav slednje motoristično potovanje, ko smo prevozili ves severni  in osrednji del Tunizije vse do Sahare, mi je razkril kako raznolika celina  je pravzaprav Afrika.  Če so bile zgoraj naštete države skoraj po pravilu pustinjske in puščavske z nekaj zelenja ob rekah in v oazah, pa se je celotna severna in osrednja Tunizija v času prvomajskih praznikov, ko smo se vozili tam doli, bohotila z bujno zeleno preprogo še ne popolnoma zrelega žita. 

Nekaj podobnega je bilo videti tudi v delu vzhodne Afrike, na področjih Tanzanije, pod najvišjo afriško goro Kilimanjaro, ki smo jo obiskali tokrat. So se pa tukaj, po očitno izdatni moči ravno minulega deževnega obdobja, kot širne preproge razgrinjale zelene savane. V nacionalnih parkih so značilna savanska drevesa z razbohotenimi  krošnjami še poudarjala živahno rastje. Bogata vegetacija me je skoraj malo  presenetila in hkrati vseskozi navduševala.  Pa ni bilo bujnega zelenja srečati zgolj v savanah, tudi skromne hiše in  polja ob cesti so bile obraščene z visokimi travami in pokrajina je izgledala vse prej kot sušna. Pravzaprav je bila zelena barva trave in krošenj dreves, skupaj z rdeče rjavo barvo zemlje nekakšna stalnica našega potovanja po Tanzaniji in je odločilno pripomogla  k vtisu njene barvitosti in živahnosti.  Sicer pa ima Tanzanija prijetno klimo s povprečno letno temperaturo 20 stopinj Celzija, ki pa je v gorah seveda nižja. Klimatske spremembe pa niso obšle niti te države, saj so sušna obdobja daljša, padavine pa se sproščajo v obliki hujših nalivov. Je pa Tanzanija brez dvoma država, kjer se srečaš s tisto pravo, prvinsko Afriko, ki ji kraljujejo živali, nekatera prvobitna ljudstva in absolutna eksotika.

Pravzaprav sva na tokratnem afriškem potovanju pristala nekoliko po ovinkih. Skupina, po večini motorističnih prijateljev, se je odločila za naskok na najvišji vrh Afrike, Kilimanjaro. Vedela sva, da Branku ta podvig z nekaj dodatnimi  treningi in pripravami ne bi delal prevelikih težav, med tem ko jaz navkljub vsem pripravam, vzpona na Kilimanjaro najbrž nebi zmogla. Iz solidarnosti se je tudi on odločil, da se odpove temu izzivu. Ko pa se je kasneje obrnilo tako, da bi se sama s še dvema potovalcema pridružila glavnini ob njihovi vrnitvi z gore, je bil nekako volk sit in koza cela. V najinem primeru je to  pomenilo, da Branko poizkusi svoje zmogljivosti na najvišji afriški gori, meni pa se izpolni dolgoletna želja po obisku afriških safarijev.

Branko je tam nekje  novembra  začel dvomesečni pripravljalni trening v obliki krajših in daljših pohodov. Dokupil je nekaj manjkajoče obleke in opreme za visokogorje in prebiral sestavke na internetu, ki so pobliže opisovali osvajanje gore in priprave na vzpon. 

Glede na dobro fizično kondicijo mojega moža, kljub njegovim zrelim letom, nikdar nisem podvomila o tem,  da mu ne bi uspelo osvojiti vrha. Pomislek, ki pa mi ni dal spati, je bil povezan z možnostjo obolevnosti za višinsko boleznijo, ki se pojavi neodvisno od telesne pripravljenosti pohodnika. Nezahtevna in po večini tudi ne preveč strma planinska pot na afriški vršac marsikaterega  pristopnika namreč premami, da se vzpne prehitro, s premalo aklimatizacije, in zboli za višinsko boleznijo, ki je za nekaj udeležencev pohodov na Kilimanjaro vsako leto celo usodna. Nekoliko me je pomirila Vesna, neformalni vodja našega potovanja, ki je zagotovila, da bodo planince na vzponu na Kilimanjaro spremljali usposobljeni in izkušeni vodniki in šerpe, ki bodo skrbeli za primeren tempo in ob težavah vsakemu nudili ustrezno pomoč.

Vendar pa s tem mojih skrbi vseeno še ni bilo konec. Nekaj dni pred odhodom v Afriko je mojemu hribolazcu počila mišica na področju narta, kot posledica zimske klime pa se mu je kljub preventivnemu mazanju prav grdo ponovila vsako zimo prisotna težave razpokanih pet. Ker pa je sreča na strani pogumnih, o možnosti da se mu zaskoči koleno (s katerim je imel občasno že težave) sploh nisva razpravljala. 

1. dan;  ponedeljek, 13. januar 2020: Ljubljana - Istanbul;

V nedeljo zvečer Branko še zadnjič pregleda, če ima v prtljagi vse, kar bi utegnil potrebovati za vzpon na Kilimanjaro. Sama sem imela kup idej, kaj bo še potreboval in kaj bi bilo dobro, da vzame s seboj. Toda asket, kakršen je po naravi moj mož, je s seboj vzel le stvari, za katere je bil prepričan, da jih bo resnično potreboval. O njegovi bistveno manjši količini prtljage od prtljage njegovih sopohodnikov sva se lahko prepričala že na brniškem letališču, od koder jih je turško letalo odpeljalo do Carigrada. Drži pa tudi, da je Branko s seboj v Afriko odnesel le stvari, ki jih je potreboval za Kilimanjaro, vsa njegova ostala oblačila pa so pristala v kovčku, ki je potoval tja dol z mano nekaj dni kasneje.

Skupno izpita kavica, spominska  fotka "odprave" na letališču Brnik tisto jutro in za osmerico se je začelo potovanje proti Afriki. Midva z Markom, ki je spremil na letališče svojo Vesno, pa sva imela pred seboj malce naporen teden priprav na najino potovanje, medtem ko so nama  misli pogosto uhajale k kilimanjarski odpravi.

Jutranja zarja  je prebujala hladen, jasen zimski dan, ko sva se peljala proti brniškem letališču

Na letališču Brnik: Branko, Sašo in Katja, Vesna, Irena, Sebastjan, Suzana in Samo.
Sašo in Vesna sta na Kilimanjaru že bila, za ostale pa je bil to prvi poizkus.

Pred pristankom na novem istanbulskem letališču je bilo iz letala videti  številna, povsem na novo zgrajena naselja v tamkajšnjih predmestjih

Od Ljubljane do Istanbula...

Čas za pivo in kosilo....

Pa naprej nad afriško celino proti jugu. Vso časovno razliko dveh ur so pridelali med Ljubljano in Istanbulom, od tod ostajajo v istem časovnem pasu

2. dan; torek, 14. januar 2020; Letališče Kilimanjaro - Moshi - plantaža kave; 

V zgodnjih jutranjih urah je letalo potem, ko se je precej potnikov že izkrcalo na Zanzibarju, pristalo na letališču Kilimanjaro. Malo letališče je namenjeno  turistom, ki pridejo sem z namenom da se pomerijo z istoimensko goro ali  pa se zgolj podajo na safarije pod njo. Najbrž pa je kar nekaj tudi takih, kot je bila naša skupina, ki združi oboje. 

Prvi dan je bil na programu obisk plantaže kave, ki je v osnovi namenjen aklimatizaciji, čeprav je tudi spoznavanje kje in kako se kava prideluje in kakšna je pravzaprav pot tega žlahtnega zrna do naše skodelice zelo dobrodošlo.

Skupina treh, ki smo Slovenijo zapustili prihodnjo soboto in smo se prvi skupini pridružili v nedeljo, smo si prav tako naš prvi afriški dan  ogledali kavno plantažo. 

Sicer pa tod na nadmorski višini okoli 800 m, pa vse do obronkov deževnega gozda na vznožju Kilimanjara, pri  višini 1800 m, prevladujejo travniki in polja. Na vulkansko zemljo namreč pade obilica padavin, ki pripomore k rodovitnosti teh področij. Poleg živinoreje tukaj pridelujejo največ kave, koruze, fižola, pa tudi druge kulture. 

Prvi cilj potovanja, zasneženi vrh Kilimanjara, se že vidi iz letala...

Afrika je pozdravila precej neprespane in utrujene potnike 

Kilimanjaro je pravi postavni osamelec, zato ga je moč videti že od daleč.

Pot do kavnega nasada. V Tanzaniji so mali pridelovalci kave združeni v zadruge, tako sami le pridelajo in oberejo kavo, predelajo in prodajo pa njihove zadruge 

Običajen dom v tem delu Afrike.  

Domače dvorišče lastnika kavnega nasada. Hiše, bolje koče, so majhne in v glavnem se vse dogaja na dvorišču....

Vsakdanjik v hiši in okoli nje

V gospodinjstvu živi več generacij, zdi pa se, da ženske delajo več kot moški.

Pomivanje posode...

Kavna zrna na drevesu

Predelava kave, vključno s praženjem

Celoten proces od posajenega poganjka kave do mlete kave, pripravljene za uporabo.

Male bučke z zanimanjem preučujejo letak

3. dan; sreda, 15. januar 2020; Moshi - NP Kilimanjaro  Marangu gate (1860 m/nm) -Mandara Hut (2715 m/nm); Vzpon 900 m;  8,1 km; 4 ure;

Po prihodu v Afriko, se je naša skupina planincev naselila v hotelu v Moschiu, kakih 40 km proč od izhodišča na goro. Tu so prvo noč tudi prespali in tukaj se je naslednje jutro po zajtrku  zanje začel projekt "osvajanje Kilimanjara".  V hotelu so pustili vso prtljago, ki je niso potrebovali za vzpon na goro in se iz Moshija, ki leži nekaj več kot 800 m nad morjem, odpeljali 1000 više, v Nacionalni park (NP) Kilimanjaro, v pohodniško izhodišče imenovano Marangu gate. Njihov vzpon na Kilimanjaro je potekal po pohodniški poti imenovani "coca cola". Med vsemi smermi, ki vodijo na vrh, gre edino ta po poti, kjer je moč prenočiti v enostavnih planinskih kočah, medtem ko drugod pohodniki prenočujejo v šotorih. 

Na izhodišču so se srečali s svojimi bodočimi vodniki, nosači in kuharji. Zajetna skupina 19 domačinov, ki so naslednje dni  nudili odlično podporo vzpenjajočim pohodnikom. Štirje vodniki so skrbeli, da je bil tempo pravi in da je bilo vse kot treba. V primeru težav bi onemoglega ali obolelega pohodnika eden od vodnikov tudi spremljal nazaj v dolino. Vsak pohodnik je nosil s sabo le stvari, ki jih je potreboval med potjo tistega dne, ostalo pa so zapakirano v torbah nosili šerpe. Kuharji so s seboj nosili tako kuhinjske pripomočke, kot tudi potrebno hrano za vseh 5 dni do vrnitve v dolino. 

Kilimanjaro je najvišja gora v Afriki. Sestavljajo jo trije ognjeniki. Medtem, ko sta nižja   Mawenzi in Shira  ugasla ognjenika, pa je najvišji vrh, imenovan Kibo, ki je bil cilj naše odprave, speči ognjenik, ki naj bi po ustnem izročilu zadnjič razkazoval svojo ognjeno moč pred 150 do 200 leti. Najvišja točka gore je Uhuru Peak (5895 m) in se nahaja  na robu kraterja tega ognjenika. V jeziku domačinov svahili Kilimanjaro pomeni "bleščeča se gora". Do vrha gore vodijo tri tehnično nezahtevne poti, ki omogočajo, da vrh doseže večina zdravih in kondicijsko pripravljenih pohodnikov, saj ne zahtevajo nikakršnega alpinističnega znanja. Seveda pa poleg teh vodijo na vse tri sosednje vrhove tudi zahtevnejše in nevarnejše poti. Za običajnega planinca, ki se poda na goro predstavlja največjo nevarnost višinska bolezen, ki se pri posameznikih običajno kaže kot glavobol in slabost in je v veliki meri vzrok, da od 15.000 pohodnikov, ki se letno odpravijo na Kilimanjaro vrh doseže le okoli 40%.

Mogočni Kilimandžaro, ki ga imenujejo tudi streha Afrike in krona Tanzanije, je s 5.895 metri nadmorske višine najvišja prostostoječa gora na svetu. Plezanje na njegov zasneženi vrh je zagotovo ena izmed najbolj atraktivnih in zahtevnih dejavnosti, ki jih lahko doživiš v Tanzaniji. Zaradi svoje specifične lege blizu ekvatorja ter svoje višine prečkajo pohodniki ob vzponu na vrh večino klimatskih pasov. Uvrščen je med naravne spomenike svetovne dediščine – UNESCO. V naravnem parku, katere del je tudi gora, živi več kot 140 vrst sesalcev ter 180 vrst ptic. 

Tega dne so se ob občasnih nalivih naši pohodniki prebijali skozi deževni pragozd, ki sega do višine 2800 metrov. Visoka drevesa in nasploh kipeča vegetacija, ki nudi življenjski prostor neštetim živalim je posledica zadostne količini vlage, ki je je to področje deležno skozi vse leto. Tod pade 96% vsega dežja na področju Kilimanjara.

Slabih 40 km vožnje od mesta Moshi do  Marangu gata

Kdo ve, kaj je rojilo popotnikom, ko so se peljali na obrobje Kilimanjara

Na štartu

Šerpe in ostalo podporno osebje si je že oprtalo vse potrebno za oskrbo planincev

Čeprav naj bi se konec decembra deževno obdobje zaključilo, pa je občasno deževalo vse dni. Posebej vlažen je bil prvi dan, ko so se prebijali preko deževnega pragozda.

Uvodni dan je mimo. V naselju Mandara hut na 2715 m so prenočili prvo noč

Spalne vreče in ostala prtljaga je zjutraj pripravljena v torbah, da si jo nosači oprtajo na ramo....No, ni pretežka uganka, čigava je tista mala črno rumena torba s sila skromno vsebino ...

4. dan; četrtek, 16. januar 2020; Mandara Hut - Horombo Hut (3705 m/nm); vzpon 1000m; 11 km; 6 ur; 300m aklimatizacija;

Tudi tokratnih 1000 višinskih metrov, razpotegnjenih v 11 km, ki so jih pohodniki prehodili v 6 urah je bilo kar znaten del deževnih. Medtem, ko so se naši pohodniki proti dežju in vlagi zaščitili v s pelerinami, pa so domačini uporabili, za naše hribovske navade nekolikanj nenavadno, dežnike. Hoja v dežju resda ni bila prijetna, je pa v družbi "sotrpinov" premagovanje vsakršnih , tudi mokrih tegob precej lažje.

Po jutranjih "opravilih" in zajtrku so se pohodniki še kake pol ure prebijali skozi vlago in močo deževnega pragozda. Višje od gozdne meje  ga  zamenjala gorska savana z obilico cvetja. Menda je bogato poseljena tudi s tamkaj živečimi živalmi. Nekako na polovici tokratne poti, na okoli 3200 m/nm bujno savano zamenja bolj vzdržljivo resje. Temperatura je tukaj že nižja, zrak redkejši in vzpon postaja težji.

Aklimatizacija je bistveni del pohajkovanja po visokih gorah. Ker so naši pohodniki "prilezli" že kar visoko, počasi se približujejo štirim tisočakom,  je ta še pomembnejša. V ta namen tega dne, ko dosežejo ciljno višino, ne gredo takoj na počitek v kočo, pač pa  se vzpnejo še nadaljnjih 300 m, se spotoma ustavijo pri zebrastih gorah in se spustijo nazaj do prenočišča. Tokrat je to v največjem naselju v NP Kilimanjaro - Horombo hutu,  kjer se srečujejo pohodniki, ki so v goro šele dobro "zagrizli" in tisti, ki se z nje že vračajo.

Kuharji so poskrbeli,  da so se zjutraj pošteno najedli in jih založili z zadostno količino vode oz. čaja.

Prostor za "jutranja" opravila

Deževen in turoben, vendar ne hladen dan.

Pa smo na Triglavu

Brankotov vodnik, ki mu je stal ob strani tudi ob težjih trenutkih, s katerimi se je soočil zadnji dan vzpona

Ko so že dosegli naselje koč v katerih so kasneje prespali, so se za aklimatizacijo povzpeli še nekaj višje in prišli do t.i. zebrastih gora

 Sosednji nižji, vendar težje dostopen vrh Mawenzi.

Cilj je na vidiku.

Pravzaprav tako visoko, razen z letalom še ni bil...
.

Večerja je dala novo energijo, povrnila moči....

... in na obraz zarisala smehljaje

5. dan; petek, 17. januar 2020; Horombo Hut - Kibo Hut (4703 m); 9,6 km; 7 ur; vzpon 1100 m in 100 m aklimatizacija;

Pred pohodniki je zadnji dan hoje pred dokončnim vzponom na vrh gore. Po dobri uri  je za njimi  magična meja štirih tisočakov. Zrak je redkejši, noge postajajo vse težje tudi z nahrbtniki je tako. Dvigujejo se k zadnjemu izviru vode, od tod naprej bodo odvisni le od tiste, ki jo s seboj nosijo nosači. Pokrajina se spremeni v gorsko puščavo. Zaradi ekstremnih vremenskih razmer, ki lahko nihajo med dnevom in nočjo tudi za več kot 40 stopinj Celzija, živali tukaj ne živijo več, med rastlinami pa se najde le sem in tja kak mah, pa tudi kakšna redka cvetica. Zdi se, kot da hodijo po kaki nezemski pokrajini.

Magična meja 4000 m n/m

Nosači nosijo res težka bremena. Na svojih plečih poleg prtljage pohodnikov nosijo tudi vso hrano od tod dalje tudi vodo. Njihova oblačila in obutev pa so mnogokrat za visokogorje  povsem neprimerna.

"Lunina pokrajina"

Vrh je že blizu in ob njegovem vznožju, če prav dobro pogledamo, vidimo Kibo Hut na 4730 m

Z ničemer ne kažejo, da so premagali že dobršen del vzpona in da so že skoraj na 4.700 metrih visoko

Tokrat je treba zgodaj v posteljo, saj bo noč kratka in lahko tudi naporna, brez spanca.....

6. dan; sobota, 18, januar 2020; Kibo Hut - Uhuru Peak (5895m) - Kibo Hut (4730 m) - Horombo Hut (3705 m); 20 km; 14 ur;  vzpon 1400 m, spust 2400 m;

Po neprespani noči je bilo nekaj pred polnočjo težko zbrati misli in se spraviti k sebi. Utrujenost, redek zrak pa tudi misel na naporen dan, ki je pred našimi pristopniki, ubije vsakršno željo po "zajtrku"  pred polnočjo, tik pred sklepnim dejanjem vzpona na Kilimanjaro. Nekaj je kljub vsemu treba zaužiti za moč, za energijo... Termovke napolnijo z vročim čajem, nadenejo si čelne svetilke in gredo. Zakopljejo se v nedrje gore, ki s svojim vrhom kraljuje nad celotno afriško celino. Težko je. Pomanjkanje spanca se krepko pozna. Koraki so zaradi redkega zraka kratki in počasni, ko hodijo cik - cak po melišču. Nekaj sto višinskih metrov pred robom kraterja pot postane bolj strma in melišče zamenjajo večje skale, med katerimi  iščejo stabilne stopinje. Skala za skalo, meter za metrom, ....počasi proti vrhu.  Še ob popolni temi na 5.685 m  dosežejo Gilmans Point na robu kraterja.  Kratek počitek, čas za fotografijo, pa spet "čelko" na glavo in naprej. Tukaj je steza ozka, postopoma prihajajo na področje snega in ledu. Vendar derez ne tu, ne nikjer drugje na poti niso potrebovali. Zaradi napora zavedajoč se  vsakega koraka posebej, so se  sopihajoče približevali  naslednji točki, imenovani Stella Point. Tu se združita v eno dve poti in pohodnikov je naenkrat precej več. Od vzhoda, iz kenijske strani, se počasi začne daniti in ko na 5,756 m dosežejo  Stella Point, dan že  osvetli tri vrhove ene gore. Zdi se, da je najtežji del poti za njimi, ter cilj in zmaga tik pred njimi. Niso si namreč predstavljali, da bodo ob tem, ko bodo hodili po robu kraterja, po poti, ki pravzaprav niti ni strma njihovi napori povsem  na robu zmogljivosti in vzdržljivosti. Zaradi kisika, ki ga je tukaj že bore malo v zraku, pljuča delajo lahko le s polovično močjo in pohodnik doseže svojo fizično mejo na 75%  siceršnje zmogljivosti. V resnici je bil ta zadnji del poti  za večino pohodnikov najtežji. Tako so hodili morda uro, lahko tudi več. Telefoni, ki naj bi s svojimi kamerami beležili spominske fotografije so zaradi nizkih temperatur "zmrznili". Zavetje v globljih žepih ogretih s telesno temperaturo jim povrne energijo, da oddelajo svoje tokratno poslanstvo. Pogledi se razletijo v brezmejnost. Spodaj sivi oblaki in mlečno bela megla izmenično zakrivata pogled na planjave pod goro. Tu  zgoraj pa brezkončna modrina...

Sneg pod utrujenimi koraki škripa. Sem in tja so kot ogromni balvani razmetani ostanki večnega snega in ledu. Pot je zložna, a zaradi redkega zraka naporna. Marsikomu slabost in glavobol preprečita resnično uživanje trenutka.

Neizmerno veselje in evforija ob osvojitvi najvišjega vrha Kilimanjara Uhuru Peak, ki mu pravzaprav zelo malo manjka, da bi bil šest tisočak, sta zajela vsakega posebej in celo skupino. Fotografiranje, posamezno in skupno. K skupinski fotografiji sodi seveda tudi zastava, da se vidi od kod prihajajo.  Lepo vreme brez oblačka še polepša enkratne, nepozabne trenutke. Kljub napovedanim občutno nižjim temperaturam, pa termometer, če bi ga seveda imeli s seboj, najverjetneje nebi pokazal nižje kot -5 stopinj celzia. Trenutek za večnost...

 

Pravzaprav bi se lahko reklo, da je bila na vrhu skoraj gneča. Prihajale so nove, tudi večje skupine, predvsem Azijcev, ki so v svoji glasni evforiji preglasili vse ostale pristopnike.

Po dobre pol ure naši hribolazci še zadnjič s pogledi ošinejo tablo, ki nesporno potrjuje, da so dosegli najvišjo točko Kilimanjara. Na vrh prihajajo novi zmagovalci,  medtem ko ga naši zapuščajo. Nepremišljeno kot razigrani otroci se zapodijo po strmem melišču navzdol, vštric cik - cak steze po kateri so se se s toliko truda vzpenjali, naravnost proti koči, ki so jo s povsem drugačnimi občutki zapustili pred nekaj urami. 

Glede na vreme, ki jih je spremljalo predhodne dni vzpona so imeli pravzaprav srečo, da so prišli na vrh povsem po planu in v idealnem vremenu.  Kilimanjaro je namreč gorski očak, na katerem so vremske razmere lahko povsem nemogoče za vzpon na vrh. Tedaj se vodniki na Kibo Hut odločijo ali bodo opravili še zaključni vzpon. Če to zaradi vremenskih razmer ni mogoče, počakajo kak dan in poskusijo kasneje ali se vrnejo v dolino.

V Kibo Hut jih čaka okrepčilo in kratek počitek. Tukaj se skupini ponovno pridružijo Suzana, ki je ocenila, da je njen limit dosežen pri višini 4730 m in je bila s tem povsem zadovoljna, Vesna, ki je Kilimanjaro poznala že iz prejšnjih zgodb in je tokrat ni vleklo prav do vrha in Irena, ki si je želela osvojiti vrh, ga zadnji dan tudi naskakovala, prišla celo nad 5000 m visoko, vendar do vrha ni šlo. 

Še spust do koče nižje in naporen, dolg in nepozaben dan se je srečno končal za vso skupino.

Prvi kos poti je mimo - Gillmans point (5685 m) 

Sončni vzhod naznanja nepozaben dan

Počasi, korak za korakom, pohodniki "grizejo" proti vrhu

Stella Point na robu kraterja

                                                                  Večni sneg in led

Megla in oblaki zastirajo pogled na ravnice pod goro

My Hero

Zmagovalci: Katja, Sašo, Sebastjan, Samo in Branko

Brez podpore in vzpodbude vodnikov bi bilo še težje

Na vrhu je vedno več ljudi..

... nekatere skupine so prav velike.

Čas bo za spust

Tega dne je skupinica nas treh, Marko, Meta in moja malenkost potovala proti Afriki. Že na letališču Brnik smo se super ujeli in bili prijetna družba vso pot do Tanzanije.

Priznam, da je bil teden, ko je moj mož udejanjal svojo avanturo  na Kilimanjru zame precej stresen. V začetku je komunikacija po telefonu še nekako delovala, ko pa so se vzpenjali višje, pa je v glavnem zamrla. Še celo Sašova neumorna javljanja na FB so začasno ugasnila. V Afriko sem torej odpotovala v prepričanju, da je vse kot mora biti in da se kmalu srečamo, čeprav pa potrditve tega seveda nisem imela.

Dolgo letalsko potovanje smo pričeli na Brniku in ga po nekaj urnem čakanju na novem letališču nadaljevali iz Istanbula. 

Priznam, da so mi dolga letalska potovanja zadnja leta precej bolj neprijetna in naporna, kot so mi bila nekoč. Zato mi je bilo toliko bolj odveč, da smo iz Istanbula najprej poleteli do Zanzibarja in tam oddali potnike, za katere je bila to končna destinacija. Tisti, ki smo bili namenjeni na letališče Kilimanjaro smo čakali, da so z nami na krovu, letalo počistili (predvidevam, da so ga tudi oskrbeli s kerozinom, hrano, pijačo in da se je zamenjala posadka) in ga ponovno napolnili s potniki, ki so bili namenjeni nazaj v Turčijo. Vse skupaj je  trajalo kar precej časa in še podaljšalo že tako dolg in naporen let.  Vesela sem bila, ko smo bili končno spet v zraku, da smo se po kaki uri letenja, ravno ko se je okoli Kilimanjara  začelo daniti, končno spustili na letališče v bližini najvišje afriške gore.

7. dan; nedelja, 19. januar 2020;  Horombo Hut - Mandara Hut ( 2718 m) - Marangu gate (1860 m) - Arusha; 6 ur; spust 1900m; 120 km;

Pred pohodniki je bil zadnji dan pohajkovanja na področju NP Kilimajaro in dokončni spust nazaj do izhodišča Marangu gate.  Po prejšnji neprespani noči, so se to noč brezskrbno potopili v spanec in si povrnili na gori iztrošene moči. Jutranji pozdrav sonca, pa jim je še dodatno povrnil moči po 5. utrudljivih dneh. 6 urni spust, dolg 20 km in z višinsko razliko skoraj dveh tisočakov, ki tudi ni bil mačji kašelj, so prav pogumno prenesli. Nebo je kar nekajkrat spustilo svoj oblačni tovor, zato je bil za večino že skrajni čas, da so končno dosegli Marangu gate, začetek in konec njihove hribovske avanture.

Nas tri je na letališču Kilimanjaro pričakal voznik kombija in nas odpeljal na zajtrk v hotel v 40 km oddaljen Moshi, v katerem so prespali naši pohodniki prvo noč in kjer so imeli shranjeno prtljago, ki je niso potrebovali na gori. Tako kot zanje,  je bila tudi za nas prva afriška postaja ogled plantaže kave. Kosilo, kjer smo se prvič srečali z nepoznanimi afriškimi jedmi, kot je n. p. r. bananina juha, smo zaključili s skodelico dobre, pravkar pražene in zmlete kave. Ko nas je mali avtobus odpeljal na Marangu gate, kjer naj bi se srečali s povratniki z gore, sem se šele dobro zavedala, da  sem končno res tukaj v Afriki, tisti Afriki, katere prostrane savane so me že tako dolgo mikale.

Afrika, imenovana tudi črna celina, je po površini in prebivalstvu druga, saj je od nje večja le Azija. Prebivalci, ki jih je skupaj v Afriki že precej več kot milijarda, so v glavnem temnopolti Afričani, razen v severni Afriki , to je severno od Sahare, kjer živijo Arabci, ki v glavnem pripadajo beli rasi. Zaradi zgodovinskih dejavnikov je veliko ljudi mešanih ras.

Med najsevernejšo in najjužnejšo točko Afrike meri razdalja 8,000 km,  med najvzhodnejšo in najzahodnejšo pa 7,400 km.

Narodi se v Afriki v zgodovini  niso razvili, pripadnost pa posamezniki še dandanes čutijo svojim plemenom, ki so običajno razvila tudi svojo identiteto in jezik. Evropski kolonialisti se v preteklosti niso ozirali na omenjena dejstva in so  plemena združevali po svoje, ne glede na jezik. Ko so se kolonije osvobodile, so razlike in nasprotja med plemeni ostala in še danes pomenijo glavni vzrok za nasprotja, včasih tudi za medetične spopade med njimi. Tudi jeziki znotraj posamezne države, so mnogokrat tako različni, da ostaja enotni jezik za sporazumevanje v celi državi, jezik nekdanjih kolonialnih gospodarjev. To sta običajno angleščina in  francoščina, na severu arabščina.

Za Afriko je značilna prava ekspanzija prebivalstva. Kljub revščini, lahkoti, občasnim vojnam in spopadom in vsled upadanju smrtnosti pri otrocih, zaradi uporabe novih zdravil, se je od leta 1950 število prebivalstva povečalo za več kot pet krat.

Najbrž imamo vsi popotniki o ciljni deželi ali področju, še predenj to v resnici spoznamo, neka pričakovanja in prepričanja, ki se večkrat izkažejo za neresnična in v vsakem primeru zelo pomanjkljiva. Mene je tako ob prvem srečanju z Afriko presenetilo več stvari.   Že v začetku je bilo omenjeno, nepričakovano bujno zelenje, kot posledica dejstva, da ima ta del Afrike precej padavin in je zemlja tukaj dokaj rodovitna. Še bolj pa sem bila presenečena nad hudo skromnimi domovi. Predstavljala sem si, da so tako zelo skromna afriška domovanja bolj objekti fotografov, ki želijo na svoje fotografije vnesti čim več afriške eksotike.  Moja pričakovanja, da obstajajo poleg manjših siromašnih, tudi večje udobnejše hiše, bolj podobne našim, so se izkazala za neresnična. Vsaj na ruralnih področjih so skromna domovanja  po večini narejena iz materialov, ki so dosegljivi v bližini edina vsakdanja resničnost tega dela sveta. Večjih in bogatejših hiš vsaj na podeželju ni bilo videti.

Podobo afriške drugačnosti bi zaokrožila z živahnim  vrvežem ljudi, ki se v živopisnih oblačilih družijo ob strojnicah, ob cesti ali na dvoriščih. Skratka, živahno je povsod. Njihovo na pogled brezskrbno, enostavno in nezapleteno življenje povprečnega turista razbremeni neprijetnega občutka, ki se pojavi ob opazovanju tamkajšnje revščine. 

Moja izkušnja je taka,  da je sleherno iskanje podobnosti Afrike, še bolj pa  njena primerjava z našim okoljem, povsem neproduktivna. Ko se kot turisti mudimo v tem delu sveta je pravzaprav najpametneje, da sprejmemo Afriko tako kot je in da čimbolj uživamo v lepoti, raznolikosti, barvitosti in temperamentu te celine. Pustimo se zapeljati afriškemu vrvežu in poiskusimo ne preveč razmišljati o revščini  tukajšnjih prebivalcev.

Ko smo tako prvi dan spoznavanja z Afriko obiskali nasad kave, sama še vedno nisem vedela, ali je Branko premagal goro, ali je gora premagala njega. Telefonski signal na gori je le redko na voljo, pa tudi baterije v telefonih so bile po šestih dneh v glavnem prazne. Tako sem šele tik pred našim prihodom na Marangu gate preko Marka, oziroma njegove Vesne izvedela, da je mojemu dragemu vzpon uspel in da je osvojil Kilimanjaro. 

Snidenje s pohodniki je bilo polno emocij. Hvaležnost in ponos tistih, ki so se srečno vrnili iz Kilimanjara in naju z Markom, ki nama je gora vrnila najina draga živa in zdrava. Na vstopni točki srečamo večjo skupino slovenske mladeži, ki se pripravlja na vstop v NP Kilimanjaro. Seveda so jim informacije iz prve roke zelo dobrodošle.

Po dobrem, starem, slovenskem običaju so sedli skupaj pohodniki in vse afriško podporno osebje, seveda smo se pridružili tudi mi trije in si privoščili pivo ali dve.  Nam se je zdelo povsem naravno, da pohodniki k pijači ob srečni vrnitvi z gore povabijo tudi šerpe, vodnike, kuharje in ostale spremljevalce. Menda pa se to zgodi tu doli bolj redko, saj tuji pohodniki, predvsem zahodnjaki,  vrnitev iz Kilimanjara običajno zalijejo sami in podpornega osebja ne vabijo poleg. Domačini so našo gesto cenili  in nam s posebnim navdušenjem zapeli temperamentno afriško pesem o Kilimanjaru. Videti je bilo, da je naše pohodnike pesem ganila in v marsikaterih očeh se je skrivoma lesketala solzica.   Priznam, da sem tudi sama, čeprav nisem bila udeleženka osvajanja gore, z njimi delila ganjenost in veselje. Zdi se, da je bila tudi celotna afriška ekipa vesela, da je delo opravljeno, da se bodo vsi zdravi vrnili na svoje domove. Zaslužek, ki jim ga je prinesel tokratni  vzpon na goro, pa bo prav gotovo pripomogel k  lažjemu življenju njihovih družin. 

Še podelitev certifikatov pristopnikom za osvojitev Kilimanjara, pa skupno fotografiranje in projekt Kilimanjaro je bil zaključen.

Individualni vstop v NP Kilimanjaro in vzpon na istoimensko goro brez vodnikov in nosačev  ni mogoč. Prav tako je vzpon na goro moč izvesti le na podlagi  dovoljenja, ki se pridobi s plačilom vstopnine, ki sicer ni poceni, je pa logična.  Spremstvo podpornega osebja je potrebno predvsem zaradi varnosti in oskrbe pohodnikov med vzponom in spustom, hkrati pa je zanje poskrbljeno tudi v primeru nesreče ali bolezni. Sodelovanje in pomoč pri turističnih vzponih na Kilimanjaro za precej okoliških mlajših  moških  pomeni vsaj občasen zaslužek, ki ga je glede na pomanjkanje zaposlitev, težko dobiti.

Avtobus nas je, tokrat vse skupaj, odpeljal v 120 km oddaljeno mesto Arusha. Kakih 10 km  iz mesta smo zavili na stransko cesto, ki je bolj kot na kakršno koli pot, spominjala na preorano njivo.  Tukaj pa presenečenje. Znašli smo se ob simpatičnem hotelu, v katerem bi se tudi v Evropi z veseljem ustavila.

Zgodaj zjutraj naša trojka pristane na mednarodnem letališču Kilimanjaro.  Težav s časovno razliko nimamo, saj je je med Slovenijo in Tanzanijo le dve uri, smo pa zaradi dolge vožnje utrujeni  in neprespani

Osmerica pohodnikov se iz Horombo Huta ( še vedno so skoraj tisočaka višje od Triglava) spusti v dolino.

Vodniki in nosači so kljub pomanjkljivi opremi dobro opravili svoje delo.

Vodja celotnega potovanja po Tanzaniji, tako odprave na Kilimanjaro, kot tudi obiskov safarijev in počitnic na Zanzibarju

Napornih pet dni je mimo

Utrujenost je vidna na obrazih pohodnikov. Dokler ...

... po petih dneh popolne abstinence ne dobijo na mizo prve pomoči v obliki piva imenovanega, kakopak,
 " Kilimanjaro".

Omizje je oživelo v afriških ritmih

Certifikat, potrdilo o osvojenem vrhu. V najtežjih trenutkih so bili vodniki na mestu.

Zaslužen dolg požirek iz "zablendirane steklenice".

Pred slovesom še ena "gasilska"

Avtobus na sistem "Ko to tamo pjeva", ..

...nas preko Arushe odpelje do hotela Masailand

8. dan; ponedeljek, 20. januar 2020; Arusha - obisk Masaiev - NP Manyara. 

Noč, prespana v udobnih posteljah je bila dobrodošla tako za pohodnike, ki so pretekle noči spali v planinskih kočah, kot tudi za nas tri, ki smo zadnjo noč dremali na neudobnih letalskih sedežih. 

Avtobus so tokrat zamenjala terenska vozila, s katerimi smo se po zajtrku  odpravili proti zahodu, proti NP Manyara, katerega sestavni del je tudi  istoimensko jezero. 

Vozimo se po glavni cesti in z zanimanjem opazujemo dogajanje ob njej in na njej. Zdi se, da tukaj vsi nekaj prodajajo, ponujajo, kupujejo, čeprav ni videti, da bi bilo kaj dosti kupčij v resnici tudi sklenjeno. Morda moj vtis, da ljudje to počno bolj zato, da se družijo, da so v središču dogajanja, ni daleč od resničnosti. 

Nikakor pa ni moč prezreti, da tukaj ogromno ljudi hodi ob cesti. Pa ne samo v naseljih, srečaš jih povsod, tudi tam, kjer daleč naokoli ni videti nobene hiše. Običajno so otovorjeni s torbami, vrečami, posodami. Hodijo hitreje, kot je sicer običajno za te kraje in vidi se, da na ta način premagujejo daljše razdalje. Prešinilo me je, da ti ljudje najverjetneje namesto, da bi uporabljali avtobuse,  ali se zapeljali z avtom, hodijo peš. Glede na njihov standard si Afričani iz tega dela Afrike lastnega avta prav gotovo ne morejo privoščiti, kako je z javnim potniškim prometom,  pa res ne vem.

Opazujem  naselja, ki  drsijo mimo nas. Zdijo se kot nekakšna mravljišča, kjer je vse polno živobarvno oblečenih ljudi.  Za razliko od tistih, ki obloženi hitijo ob cestah, se ljudem tukaj  nikamor ne mudi. Nekateri brezvoljno zrejo v daljavo, drugi se spet živahno pomenkujejo med seboj.

Dobrih sto kilometrov  počasne vožnje do NP Manyara je ponujalo obilo možnosti za opazovanje pokrajine, naselij in ljudi. Ker je bil zame to šele drugi dan bivanja v Afriki, je bilo zavedanje prisotnosti revščine,  še vedno zelo močno.  Doma, ko jo gledaš na TV ali o njej bereš, izgleda povsem drugačna kot je v resnici.  Grenak priokus "afriške realnosti" je kasneje sicer popustil, tokrat pa sem se morala še kako potruditi, da ni skalil mojega siceršnjega  navdušenje nad Afriko.

Nočitev in zajtrk v hotelu Masailand

Pred hotelom so nas že čakali terenci, ki so nas zapeljali na safari

Naselja so kot živobarvna mravljišča

Na širnih pašnikih se pase živina...

Masaji, njihovi lastniki

Cesta je središče dogajanja. 

Vsi nekam gredo

Deklice in dekleta imajo v Tanzaniji pobrite glave...

Še preden smo vstopili v NP Manyara, smo se ustavili pri Masajih, morda poleg Bušmanov pri nas najbolj znanem afriškem plemenu. Tako, kot tisti v Keniji so tudi Masaji v Tanzaniji prepoznali turistično atraktivnost svojega nomadskega življenja, ki ga uspešno tržijo. Zato je  turistu včasih težko potegniti črto do kod seže njihov  resnični staroselski način življenja  in od od kod dalje je to le predstava za  radovedne turiste. Ne glede na to, koliko prikazanega je njihova tradicija, ki jo le obujajo za turiste in koliko je  njihovega realnega življenja, je treba priznati, da so Masaji tako z ohranjenimi običaji, kot svojim izgledom edinstveno in spoštovanja vredno pleme. 

Masaji živijo na področju Kenije in Tanzanije, njihova plemena v obeh državah pa štejejo okrog 900.000 članov. Še danes živijo precej podobno, kot so živeli njihovi predniki. Moški člani so lovci, pri čemer pa je pomembno, da Masaji verjamejo, da so lastniki vseh živali na zemlji, zato lahko lovijo kjer koli. Prav to dejstvo je botrovalo številnim nesporazumom med njimi in ostalimi plemeni.

V času angleške kolonizacije se je njihovo število manjšalo tako zaradi spopadov z Angleži, kot tudi zaradi bolezni, ki so jih prinesli  belci. Za nekaj časa so celo pristali v nekakšnih rezervatih v t.i. deželi Masailand v Keniji, od koder so se kasneje sicer lahko svobodno odselili. In kot je videti je danes ime Masailand komercialno izkoriščeno v povsem druge namene.

Življenje Masaja je še danes precej podobno, kot nekoč. Da fant postane bojevnik svojega plemena, mora prestati poseben obred obrezovanja in na vse načine kazati svojo hrabrost. Svojo moč in pogum krepijo s pitjem mešanice kozjega mleka in krvi. Kljub prepovedi, še dandanašnji, prenekateri Masaj dokaže svoj pogum s samostojnim ulovom leva.

Kot rečeno je življenje Masajev še zelo tradicionalno. Take so n.p.r. tudi njihove poroke. Ženin svojo nevesto plača z živino. Običajno je pri njih mnogoženstvo. Vsak Masaj ima lahko toliko žena, kot jih lahko preživi. Živijo v skromnih, nizkih, v glavnem iz slame in blata narejenih kočah imenovanih "manjate", katerih površina ni večja, kot kakih 6 kvadratnih metrov. V njih je s kravjimi kožami pregrnjena postelja iz ilovice in preprosto, iz  treh kamnov narejeno kurišče. Hiše zgradijo žene, moški jim le priskrbijo potreben material. V koči živi  žena s svojimi otroci, medtem ko mož živi ločeno v svoji koči. Običajno je moževa osrednja koča, žene pa si svoje  postavijo levo in desno od  njegove. Poročene ženske nosijo modra ogrinjala.

Masaji svojih pokojnih praviloma ne pokopavajo, pač pa jih izven naselja izpostavijo mrhovinarjem. Verujejo v boga Enkai, ki prebiva na Kilimanjaru, ki Masajem kaže svojo dobroto s tem, da jim pošlje dež.

Masaji imajo 700 različnih izrazov za kravo, kar pritrjuje dejstvu, da je živina zanje izrednega pomena. Bogastvo merijo v številu in zdravju krav. Meso jedo samo moški, medtem ko ženske pijejo mleko. Volovsko kri pijejo moški za moč in ohranitev zdravja.

Ženske veliko časa porabijo za izdelavo ogrlic, ki imajo estetski pomen in hkrati izražajo  pripadnost plemenu. Načeloma so vsi Masaji pobriti po glavi, razen otrok, ki še nimajo imena, žensk, ki upajo, da bodo zanosile in bojevnikov.

Masaji. Seveda so bili v tej skupini samo moški, saj se moški in ženske med seboj ne družijo. 

Vodič se dogovarja za ceno, za katero so pripravljeni pokazati del svoje bogate kulture.

Ples in petje sta pomemben del njihovega življenja

Masajski sandali -  na konec avtomobilske pnevmatike pritrjeni trakovi iz gume

Ženske, večino jih je ogrnjeno v modro, kar pomeni, da so poročene, se predstavijo s petjem.

Bojevniki z značilnimi visokimi skoki imenovanimi  "masajski skok" razkazujejo svojo moč

Kurjenje ognja

Otroci nam pokažejo, kako se učijo  v masajski šoli.

Po nastopu se zbirajo okoli koč.

Vsak od njih nam pokaže svojo kočo. 

Ogrlice, prebadanje telesa, tudi ožganine, se smatrajo kot lepotičenje masajskih moških...

...in žensk

Sredi dopoldneva je sonce že visoko, postaja vedno bolj vroče. Poslovimo se od Masajev, ki ponovno najdejo senco pod krošnjo drevesa, mi pa nadaljujemo pot naprej proti NP Manyara.  Čas je že bil, da na prostranih savanah poiščemo tudi prosto živeče afriške živali.

NP Manyara se razprostira na 320 kvadratnih km okoli istoimenskega jezera. Kot vsi NP parki v Tanzaniji tudi s tem upravlja država. Safariji so v njem mogoči skozi vse leto, medtem ko je poletni čas primernejši za ogled divjih živali, pozimi pa za ogled ptic. Posebej je Manyara NP, ki je tudi pod Unescovo zaščito, znan po plezajočih levih.

Ta del Tanzanije ima dve deževni obdobji od novembra do decembra in od marca do maja. Najbolj moker mesec je april, najbolj suh mesec pa september. Najtoplejši meseci so januar, februar in marec s povprečno temperaturo 30 stopinj Celzija, najhladnejša meseca pa sta junij in julij, ko je povprečna temperatura 25 stopinj Celzija.

 

Še preden zavijemo v NP nas ob cesti pozdravijo prosto živeči sloni.

Na plezajoče leve, posebnost NP Manyara, smo opozorjeni pri vhodu vanj. Mi smo  eno od tukajšnjih levinj sicer opazili, vendar pa se te živali skrivajo v krošnjah, zato jih je težko razločno videti.

Opic je več vrst in so res številčne

Žirafa je pokukala iz svoje goščave

S terenci po afriški savani...tako sem si vedno predstavljala safari....

Manyara je raj za obilico ptičev

Divje svinje, veliko jih je v parku

Še ena, malo posebna vrsta opic

Na drevesu se leno preteguje levinja, ki pa ni posebej pripravljena pozirati

Simbioza

Kosilo

Levinja na preži

 Iz NP se peljemo v lodge nekje med NP Manyara in Np NgoroNgoro

9. dan;  torek, 21. januar 2020; krater NgoroNgoro;

Tanzanija je domovanje neštetih prostoživečih afriških živali. Turisti si jih ogledujejo na safarijih, ki jih izvajajo tamkajšnje turistične agencije. Izraz "safari" je sicer prvotno pomenil potovanje po ekvatorialni vzhodni Afriki v karavani , z nosači in tovornimi živalmi, z raziskovalnim in lovskim namenom. Danes safari pomeni  turistično potovanje, zlasti po osrednji in vzhodni Afriki, katerega glavni namen  je  fotografiranje in opazovanje velikih divjih živali v naravnem okolju. Mi smo tokrat odšli na "foto lov" v NP NgoroNgoro.

Če smo preteklo noč prespali v sicer res odličnem hotelu, ki je nekako presegal pričakovane namestitve v Afriki, pa smo naslednji dve noči gostovali v lodgu, nekje med obema nacionalnima parkoma, ki je tako po svoji notranjosti, kot tudi  zunanjosti precej bolj sodil v tukajšnje okolje. 

Morda je prav, da še nekaj povem o našem "boju" s komarji. V času priprav na potovanje smo namreč veliko brali o komarjih, ki na teh področjih prenašajo med ostalim tudi malarijo. Nekateri iz skupine so preventivno jemali antimalarijke, drugi pa smo s seboj prinesli kup repelentov  in eteričnih olj, s čimer naj bi preganjali te "nevarne" živali. Mreže proti komarjem, ki so bile nameščene okoli postelj, so nam dale dokončno potrditev, da nekaj na tem res mora biti. Na srečo pa kljub precej vlažnemu vremenu, ki  jim seveda ponuja  idealne pogoje za življenje, pravzaprav komarjev skoraj nismo videli. Ker je preventiva seveda boljša od kurative, smo vseeno dosledno uporabljali repelente, za obisk safarijev pa po večini oblekli še dolge hlače in si navlekli srajce z dolgimi rokavi.  Tako, kolikor je meni znano, nihče iz naše skupine ni imel nikakršnega opravka s komarji.  

Ngorongoro je kaldera (vulkan se sesede sam vase) ugaslega ognjenika kake 200 km  SZ od Kilimanjara. Krater, ki leži na nadmorski višini 2.236 metrov, ima premer 19 kilometrov, njegova površina pa meri 304 kvadratne kilometre. Kraj je pod UNESCOM od leta 1979 zaradi svoje edinstvene bioraznolikosti pa tudi zaradi dokazov, da so tu živeli ljudje že pred 3,6 milijona leti. S tem velja okolica NgoroNgoro kraterja za resnično zibelko človeštva. Naravovarstveniki so Ngorongoro poimenovali kar osmo čudo sveta.

Ngorongoro krater je sestavni del obširnega nacionalnega parka Serengeti, koder se vsako leto odvija največja migracija živali na svetu. Junija namreč potujejo živali iz Sarangetija na sever proti Keniji (NP Maasai Mara), oktobra pa se vračajo na jug v Tanzanijo. Pot, ki jo opravijo, je dolga približno 500 kilometrov. Območje obeh parkov je  večje kot 16.000 km2 in je povsem zaščiteno. Naravovarstveniki so to vsakoletno potovanje živali poimenovali 'velika migracija', saj potuje približno 1,7 milijona gnujev, 500 tisoč gazel, 250 tisoč zeber.

Na območju NP Ngoro Ngoro je moč videti tudi pet velikih živali (The Big Five), ki si jih ljudje najpogosteje želijo srečati na safariju – leva, leoparda, nosoroga, bivola in slona. Poleg njih v kraterju najdemo veliko število gnujev, nilske konje, zebre, gazele in vrsto drugih živalih, ki se prosto pasejo na bogatih pašnikih v osrčju kraterja. Ne bomo pa tod našli žiraf, ker je zaradi strmega pobočja ob robu kraterja, le-ta zanje nedostopen. Nam je uspelo videti in v teleobjektiv ujeti štiri od petih velikih. Leopard je namreč skrivnostna žival, ki se drži bolj zase in le redko pozira radovednim turistom. Tudi nam se ni želel pokazati. 

Celotno področje NP je  že dolgo pod Unescovo zaščito.

Kot rečeno, tako širše področje NgoroNgoro, kot celotna vzhodna Afrika veljata za "zibelko človeštva", kar potrjujejo številni arheološki ostanki zbrani v muzeju v soteski Oldovai, v bližini kraterja. 

Zame je bil dan, ko smo se s terenci vozili vzdolž kolovozov iz rdeče afriške zemlje, po ravnici sesedlega kraterja, ki nudi zatočišče neskončnemu številu divjih živali, morda najvznemerljivejši na vsej tokratni "odpravi". Živali, ki v sožitju, pa vseeno v nenehnem boju eni za obstanek in drugi za prevlado, živijo drug ob drugem svoj dolga tisočletja utečen ritual življenja, so naredile name res mogočen vtis.

Posneli smo obilico fotografij. Vendar pravih občutkov ni moč prenesti ne fotografije, še manj  jih je mogoče opisati z besedami. Edini verodostojni pričevalci so spomini, ki pa jih z ogledom fotografij občutno lažje obudiš.  

V "afriškem" lodgu

Za vhod na področje NogoroNgoro kraterja je potrebno precej formalnosti, predvsem pa je potrebno plačati vstopnino

Na 2,200 m visokem robu kraterja.  500 m nižje nas čaka pravo živalsko kraljestvo

V ozadju kaldera vulkana, ki  je s svojimi 20 km širine največja planota na svetu, ki je nastala kot posledica sesedanja vulkana. Je dom več kot 30,000 živalim. V okviru kraterja je tudi alkalno jezero Magadi, ki ga je izbralo za svoje domovanje tisoče flamingov.

Med vsemi živalmi nas najprej pozdravi kača

Nekateri so samotarji...

...več pa je takih, ki se pasejo v čredah.

Bivoli uradno sicer niso kralji, so pa menda nepremagljivi in najmočnejši v živalskem svetu.

Pisanost živalskega sveta

 Plenilke so site...za enkrat.

Uživamo...

Imata se rada

Pred kosilom pozdravimo še povodne konje

Največji....

Kralji....

Tudi nosorogi upravičeno sodijo med pet velikih

V slovo nam je pomahala tale "princesa"

Ko smo se ob vrnitvi spuščali iz roba kraterja po precej strmi in spolzki cesti, smo naleteli tudi na tele prizor. Žal je voznik precenil sposobnosti terenca in sebe

Ob izhodu iz parka. Opice so vsepovsod in povsem udomačene. Mimogrede katera ukrade hrano skozi odprto okno avtomobila. 

10. dan; sreda 22. januar 2020; Jezero Eyasi ( Hadzabe in Dotoge);

Dan je bil namenjen raziskovanju na področju jezera Eyasi, koder živita dve staroselski plemeni, to so  Bušmani iz plemena Hadzabe in pleme Dotoge.

Do z grmičevjem in posameznimi drevesi poraslim področjem nedaleč od NgoroNgoro kraterja, kjer živi pleme Hadzab, smo se po slabih kolovozih prebili s terenci,  ter se nato do srečanja z njimi potrudili po kamniti stezi še peš . 

Po  raziskavah njihovega jezika, ki ga še vedno uporabljajo Bušmani iz plemena Hadzabe  je sklepati, da so  potomci  prvih predstavnikov Homo sapiensa, ki se je razvil ravno tu, v bližini jezera Eyasi, ki ga najdemo le dobrih 10 km Z od kraterja Ngorongoro.  Če velja področje kraterja za  "zibelka človeštva" je pleme, ki smo ga obiskali pravzaprav pričevalec naših začetkov.  So namreč edino pleme na svetu, ki se ukvarja z nabiralništvom in lovom na enak način, kot so to početi pred 10.000 leti. So povsem ločena etnična skupina, imajo tudi svoj jezik s posebnimi vmesnimi glasovi, ki bi jih še najlažje primerjali s tiki. Ta jezik naj bi bil star blizu 40.000 let. Jezik swahili, ki ga govorijo drugod v Tanzaniji, govorijo le redki med njimi. Jih je le še slabih 2.000 in nekaj sto med njimi jih še živi tako, kot so živeli nekoč. Misijonarji, so jih želeli pokristjaniti in jim vsiliti poljedelstvo, država jim je kasneje zgradila šole, vendar nič od tega se ni obneslo. Hadzabe so ohranili svoj način življenja. Resnično pa jih ogroža turizem, saj tudi oni, kljub naturalni menjavi, ki sicer velja med njimi samimi in njimi in sosednimi plemeni, vseeno niso imuni na denar, ki ga do nedavna sploh niso poznali.

Živijo v skupinah po 20 do 30 in so med seboj enakopravni, tudi med spoloma in nimajo ne vodje ne vrača. So miroljubni. Nimajo osebne lastnine in ne poznajo pojma časa, ravnajo se po luni in deževnih dobah. So monogamni, svoje partnerje pa izbirajo na podlagi simetrije glasov. Ker živijo v majhnih skupnostih, nimajo dobro razvite imunosti in se hitro nalezejo bolezni(ošpice). V naravi so jim nevarne predvsem kače in hijene. V preteklosti so se morali večkrat umakniti pred bolj bojevitimi Masaji.  Njihova pričakovana življenjska doba je le 33 let, čeprav nekateri dosežejo tudi 60 let. Malo jedo (tretjino manj kot belci, čeprav niso bistveno nižji od nas). Umivajo se v potokih in iz njih tudi pijejo.

Ko na določenem področju ni na voljo več dovolj hrane se preselijo drugam. Tam si iz vej naredijo enostaven "iglu" in v njem spijo na pogrnjenih živalskih kožah, dokler spet ne oprtajo svojega imetja na ramo in se preselijo.

Ko pripadnik plemena umre, ga ne zakopljejo, pač pa ga pustijo in se odselijo. Enako naredijo tudi z bolnimi, ki jim ni pomoči. Pred živalmi ga zavarujejo z vejami, mu pustijo nekaj hrane in vode in se odselijo.

V deževnem obdobju se umaknejo v skalne votline.  Živijo povsem zliti z naravo. Med njihove razvade pa sodi alkoholizem. So tudi ljubitelji kajenja marihuane.

Razrita kolovozna pot...

...se nadaljuje v stezo

V votlini pod skalami so zbrani moški člani plemena Hadzaba ob peki svojega današnjega ulova - antilope.

So miroljubni in prijazni. Čeprav formalnega vodja nimajo, je bil tale mladenič najbolj zgovoren in nam je v svojem nenavadnem jeziku natresel kup stvari.

Tale lovec je bil očitno precej jokav otrok. Malčkom, ki obilo jokajo, naredijo zareze na licih, ki pečejo, ko nanje spolzi solzica. Tako jih odvadijo joka. Brazdice pa očitno ostanejo vse življenje. Sicer pa se Hadzabe ne tetovirajo ali obrezujejo.

Lovijo in jedo tudi pavijane. So menda njihova priljubljena jed. Z ulovljenim pavijanom, ki ga ženin prinese nevestini družini in ga skupaj pojedo, se sklene tudi poroka.

Kadijo ...

V zadnjem času so oblečeni v oblačila, ki jih prinesejo turisti, vedno pa imajo na sebi vedno tudi del kože, torej njihovega tradicionalnega oblačila.

Ženske z otroci se držijo zase.

Otroci so res prisrčni. Žal pa niso videti zelo zdravi. Mnogim je iz nosu visela svečka, veliko so kašljali. Smrtnost pri otrocih je velika. V šolo praviloma ne hodijo.

Moški lovijo z loki, ki jih naredijo sami. Puščice kupijo pri sosednjih plemenih in jih plačajo z ulovom in medom. Za vsako vrsto živali uporabljajo drugačno puščico. Predenj jo izstrelijo jo običajno namočijo v strup, ki pa za ljudi ni škodljiv

Začasna zatočišča za spanje.

Za slovo nam moški zaplešejo enostaven ples

Afrika, Afrika, Afrika...

Za vodenje  in prevajanje iz nenavadnega jezika, v katerem se sporazumevajo Hadzaba Bušmani je poskrbel prijazen mlad  fant, ki izhaja iz sosednjega plamena  Datoga in še študira na univerzi. Ta dan je s seboj pripeljal tudi starejšo Kanadčanko, ki je nekoč živela v Tanzaniji. Sedaj je  mladeničeva  mecenka, ki mu  z  le nekaj sto dolarjev letno omogoča študij na fakulteti.
Vodnik nam je predstavil tudi svoje pleme DATOGA. 

Pleme Datoga živi na suhem področju ob jezeru Eyasi, kamor so se preselili iz Sudana,  pred kakimi 1000 leti. V začetku so sicer naselili bolj rodovitna področja Serengetija, od koder pa so jih Masaji pregnali v bolj vroča in sušna področja, kjer sedaj pasejo svojo živino, v sosedstvu s številnimi drugimi plemeni. So pogumni bojevniki, tudi njihov način življenja je podoben masajskemu. Živijo v skromnih nizkih pravokotnih hišah iz vej in blata. Poligamija jim je blizu. Vemo, da je v Afriki tudi obrezovanje žensk še močno prisotno in tudi v plemenu Datoga se je ta tradicija obdržala do danes. 

Med tem, ko ženske skrbijo za dom in otroke, ter kmetujejo, se moški ukvarjajo s kovaštvom. Za bližnja plemena, tudi za Hadzabe, izdelujejo puščice, izdelujejo pa tudi zapestnice in ostale izdelke iz medenine. Na področju okoli jezera Eyasi naj bi živelo slabih 90,000 predstavnikov tega plemena.

Izdelava puščice. Moški iz plemena Datoga so danes v glavnem  kovači. Puščica, ki jo je v pičle četrt ure  iz "žeblja" skoval eden izmed njih, bo najbrž pristala pri Bušmanih. 

Medem, ko oče izdeluje puščico se njegov sin spoznava s šolskimi potrebščinami...

Končni izdelek

Kovač, njegova družina in njegova hiša.

Naš vodič, ki sicer živi v mestu, skupaj z mamo in babico, ki še živita "po starem"

Prijetno vzdušje...

...z ženskami in otroci.

Razkazale so nam svoja domovanja in pokazale kako na kamnu meljejo žito.

Ženske se še vedno oblačijo zelo tradicionalno v oblačila z resami in kopico nakita
Nekatere med njimi so prave lepotice 

Na koncu so nam še zapele

Žal pa se ni prikazal noben moški, nanje je spominjal le ta motor.

Zvečer smo se vrnili v Arusho,  in ponovno  prespali v  "ta nobel" hotelu. 

S tem dnem smo  zaključili raziskovanje  Afrike v okolici Kilimanjara. Nekateri med nami so ga celo osvoji, vsi pa smo prav dobro spoznali nepredstavljivo bogastvo živalskega sveta pod najvišjo afriško goro. V njihovem naravnem okolju smo lahko opazovali živali, ki jih Evropejci sicer poznamo le iz obiskov živalskih vrtov. Čeprav se je populacija živali v divjini menda tudi tukaj enormno znižala, pa so bili pogledi na širne savane, polne raznih živali za nas, prišleke iz stare, bele celine, prav impresivni. Obiski pri treh afriških plemenih so smiselno zaokrožili  spoznavanje s pravo, eksotično Afriko, ki živi življenje res povsem različno našemu.


11. dan; 23. januar 20202; Arusha - Dar es Salam (625 km);

Čeprav je bila pred nami kar dolga pot do Dar es Salama, se nam zjutraj ni preveč mudilo. Z ogromno prtljage, ki smo jo po afriško vozili na strehi, smo se vkrcali v naš poznani avtobus "ko to tamo pjeva" in se  podali proti Indijskemu oceanu. Dolgih voženj vseh vrst sem sicer vajena, pa sem vseeno z nekaj  skepse  zjutraj sedla na avtobus, saj več kot 600 km po afriških cestah pomeni povsem nov izziv. Primerljiva s tukajšnjo revščino,  je bila takšna tudi infrastruktura. Pa se to ne nanaša samo na ceste, pač pa tudi na kanalizacijo, razsvetljavo, vodovod. Kar nekoliko strašljivo je bilo, ko smo pretekli večer zavili z glavne ceste proti hotelu, kjer je bilo ob znani luknjasti poti povsod naokoli čutiti in slišati ljudi, videti pa jih zaradi odsotnosti sleherne razsvetljave, ni bilo. 
Proti pričakovanjem pa današnja vožnja ni bila posebej utrudljiva. Na guganje in poskakovanje na sedežu smo bili že tako navajeni iz safarijev, vrh tega  pa je bila glavna cesta po kateri smo se vozili proti največjemu tanzanijskemu mestu,  povsem spodobna. Zdi se, da je glavna cesta med  področjema Kilimanjara in Dar es Salama,  zaradi pomembnosti, ena redkih asfaltiranih cest v državi.
Oblačno jutro, ki se je počasi spremenilo v deževen dan, ni obetalo veliko možnosti za lepe posnetke. Kot že rečeno, pa se na cesti in ob njej toliko dogaja, da radovednemu opazovalcu ni nikoli dolgčas. 
Ko je začelo izdatneje  deževati, se je rdeča zemlja ob glavni in stranskih cestah ter ob skromnih hišicah ob njih spremenila v rdeče  blato, ki ga je bilo povsod dovolj. 
Ker je toplo, se ljudje ne zmenijo kaj dosti za dež. Po cesti še naprej hodijo svojim opravkom naproti ali pa stojijo pred svojo stojnico in upajo na kakega kupca.  Nekateri pa kar tako čakajo in gledajo, kdo ve kam...
Naš avtobus je počasi a vztrajno premagoval kilometer za kilometrom. Nikamor se mu ni mudilo, tako kot se v Afriki nikomur nikamor ne mudi. Smiselno je, da četudi si prišlek čimprej sprejmeš tukajšnje življenjsko vodilo " pole - pole", kar v swahiliju pomeni "počasi - počasi".  Koliko tovrstnega mišljenja manjka nam, s stresom obremenjenim Evropejcem, pa  najbolje ve vsak zase. Nedvomno pa drži, da smo mi v naslednjih nekaj dneh opravili malo šolo te filozofije, saj je bil "pole pole" na Zanzibarju naše osnovno vodilo.
Dar es Salam nas je pričakal v večernem mraku. Hotel v središču mesta, zvečer ni ponujal hrane, zato smo se podali na lov za večerjo, za pizzo. "Pole pole" je v izbranem lokalu pomenilo, da so, oziroma smo nekateri že skoraj pomrli od lahkote, saj  je bilo za sicer kar spodoben lokal  naše naročilo skoraj prehud zalogaj.
Hkrati se je začela zgodba: pivo da, pivo ne. Del Tanzanije ob Indijskem oceanu je namreč pretežno muslimanski, kar pa seveda pomeni: pivo ne. Tako smo ta večer zaključili v precej  neuglednem bifeju, kjer je bilo: pivo da.

 

"Moja Afrika"

Trgovina cvete

Tako kot za Arabce, tudi za Tanzanijce velja, da so moški bolj prevzeli "zahodnjaški " način oblačenja, ženske pa še vedno prisegajo na tradicionalna barvno bolj bogata oblačila 

Šolarji nosijo enotne uniforme

Nekatere mlade ženske tudi na podeželju že oblečejo "naša" oblačila

Vsako prevozno sredstvo je vredno premoženja

Masaji ob cesti pasejo živino

Kot na razglednicah, tradicija ostaja

Ne izgledajo nič kaj prijazno

Skoraj za kamion robe

Vozimo se skozi vasi in mesta

Hiše so različne: zidane, pločevinaste, iz blata....

Otroci pred hišo iz slame in blata

Vas v zavetju dreves

Na področju med Kilimanjarom in Dar es Salamom so domovanja še za odtenek skromnejša

Tudi dež in razmočena zemlja sta pripomogla k temu, da je beda videti še bolj "bedna"

Pravzaprav se je naš avtobus kljub razrahljanim  amortizerjem in neugledni notranjosti izkazal kot zanesljivo prevozno sredstvo, saj nas je brez težav prepeljal na 625 km oddaljen cilj.

Dar es Salam pristaniško mesto ob Indijskem oceanu je največje Tanzanijsko mesto. S svojimi petimi miljijoni prebivalcev je tudi največje mesto v V Afriki. Gospodarsko, finančno, kulturno in informacijsko središče Tanzanije, je eno najhitrejše rastočih mest v Afriki, saj njegovo prebivalstvo hitro raste tako zaradi visoke rodnosti, kot tudi zaradi migracij iz vasi v mesto.  Prenaseljenost spremljajo tipične težave, kot so pomanjkanje stanovanj, nezadostna infrastruktura, onesnaženost, revščina in kriminal.  Je pomembno izhodišče za turiste, tako tiste, ki se podajajo na SZ proti Kilimanjaru in na safarije, kot tiste, ki se odpravljajo na Zanzibar. Do leta 1974 je bil Dar es Salam glavno mesto Tanzanije. Titov prijatelj iz skupine Neuvrščenih, takratni tanzanijski predsednik Julijus Nyerere, je formalno prenesel prestolnico v celinsko mesto Dodoma. Prenos oblastnih in ostalih inštitucij države v novo prestolnico pa še do danes ni zaključen, tako ostaja Dar es Salam še vedno najpomembnejše tanzanijsko mesto. Nastanek mesta je povezan z vladavino Omanskih sultanov na Zanzibarju. Eden izmed njih je v drugi polovici 19. stoletja na področju male vasice ustanovil mesto Dar es Salam, ki je v zgodovini delil usodo države in do njene osamosvojitve zamenjal več gospodarjev.

12. dan; 24. januar 2020; Dar es Salam - Zanzibar;

Tega dne smo zapustili celinsko Tanzanijo in se okoli opoldneva s katamaranom pomenljivega imena "Kilimanjaro"  popeljali na, za skoraj vse nas, sanjski otok Zanzibar. Še pred odhodom smo želeli ujeti utrip Dar es Salama, tega velikega, kaotičnega mesta. Nasprotja, ki smo jim bili priča, ko smo se po bolj ali manj natrpanih ulicah prebijali proti zalivu, ki je hkrati tudi pristanišče in izhodiščna luka za Zanzibar, so močno opazna. Na eni strani stavbe, ki skoraj ne zaslužijo tega imena in nove visoke moderne stolpnice, ki zadnja leta rastejo predvsem v pristanišču in njegovi okolici na drugi strani, se skoraj ne zdijo iz iste zgodbe.

Naš cilj, ogled ribje tržnice, smo opustili takoj, ko smo prišli do nje. Ogromna množica ljudi bi nas posrkala vase in malo verjetno bi bili pravočasno na čolnu. In roko na srce, tudi vonjave, ki so se širile iz tržnice daleč naokoli vsekakor niso bile take, da bi nas zvabile med številne stojnice, kjer domačini prodajajo vseh vrst rib in morskih sadežev.

Formalnosti  ob vkrcanju na gliser so bile zelo podobne, kot so na letališčih v kaki eksotični državi. Nered in gneča ob nekakšni mejni kontroli ki to ni, jo pa izvajajo, ker uživa Zanzibar v okviru Tanzanije precejšnjo avtonomijo. Kaotične razmere so bile brž pozabljene, ko smo sedli na udobne sedeže katamarana in si privoščili kak požirek razkužila za usta in grlo. Dve urna vožnja in že smo bili na  "sanjskem" otoku. Komaj smo v glavnem mestu, ki se prav tako kot otok imenuje Zanzibar skočili na kopno in naredili skupno fotko, že smo se znašli pri Mercury,s. Freddy Mercury seveda s to restavracijo nima nič skupnega, ni pa nenavadno, da se je našel podjeten gostinec,  ki dobro služi s pevčevim imenom.

Še dobro uro avtobusne vožnje  po "razgibani" cesti preko otoka na njegovo JZ stran, do kraja Jambiani beacha, in že smo v našem hotelu.

Hotel v Dar Es Salamu je bil ob vhodu videti povsem soliden, takšne so bile tudi sobe...

... pogled skozi dvoriščno okno pa je  razkril  povsem drugo podobo 

Običajno se na najinih potovanjih, med bivanjem v hotelu, pred zajtrkom sprehodiva in spoznava njegovo okolico. Tudi tokrat sva nameravala narediti enako, a naju je želja po sprehodu minila takoj, ko sva zapustila hotel

Neurejena okolica,  pa prav nič prijazni pogledi domačinov, so naju prepričali, da sva se nemudoma vrnila nazaj v hotel. Upala bi si trditi, da pohajkovanje za osamljenega turista po zakotnih mestnih ulicah, ni priporočljiva in varna izkušnja.

Pravzaprav stavbe v osrednjem delu niso zelo stare, so pa zanemarjene in slabo vzdrževane

Tudi v mestu ženske   po večini ohranjajo muslimansko zapoved oblačenja. Je pa res, da so oblačila za razliko od arabskih držav, kjer so v glavnem enobarvna in temna, tukaj živahna in barvita. 

Bolj ko se približujemo morju, bolj je mesto urejeno

V zalivu, tik ob morju je finančno in ekonomsko središče mesta in države. Za ta namen so bile v zadnjih letih postavljene številne nove  moderne stavbe.

V zalivu smo pozorni na star, dotrajan trajekt, ki je od nekod pripeljal množico ljudi. Vodič pove, da ni prišel iz Zanzibarja, kot se je zdelo prvi hip, pač pa je pripeljal domačine iz nasprotne strani zaliva. Nekakšno lokalno prevozno sredstvo.

V zalivu je privezanih veliko čolnov, lastniki očitno domujejo v skromnih s pločevino kritih domovanjih tik ob morju.

Veliko ljudi je bilo namenjeno na ribjo tržnico. 

Prav gneča in neprijetne vonjave so nas odvrnile od obiska tržnice

Za pestrejšo ponudbo sadja bi se morali najbrž potruditi globlje na tržnico

Sodišče

Ena redkih katoliških cerkva v obalnem pasu. Medtem, ko v celinski Tanzaniji prevladuje katoliška vera, ki so jo sredi 18. stoletja prinesli sem nemški misijonarji, pa sta priobalni pas in otok Zanzibar, vsled več stoletne prisotnosti omanskih Arabcev, 
skoraj izključno muslimanska 

Kaos v pristanišču

Moški v rumenih brezrokavnikih imajo nekakšna dovoljenja za prenos prtljage na čolne za Zanzibar. Tekmovalnost za majhen zaslužek je med njimi huda.

V pristanišču nas čaka katamaran

Še malo kaosa  pred vkrcanjem in zapustili bomo celinsko Tanzanijo in "odplavali" na Zanzibar

Zapuščamo Dar es Salam

Takoj ko sedemo  na udobne sedeže katamarana smo boljše volje,..

...ko pa poskrbimo še za razkužilo ust in želodca, pa smo pripravljeni na osvajanje Zanzibarja

Republika Tanzanija, država v vzhodni Afriki, ima po ocenah ZN že več kot 56 milijonov prebivalcev in je s tem po številu prebivalstva druga država v Afriki  južno od ekvatorja. Vse od začetkov civilizacije so se na področju Afrike dogajala stalna preseljevanja plemen. Lov in nabiralništvo sta se vedno bolj umikala poljedelstvu in živinoreji. 120 različnih etničnih skupin se je dokončno ustalilo  na področju današnje celinske  Tanzanije. Od tod tudi več kot 100 različnih jezikov, ki jih uporabljajo prebivalci na različnih koncih države, s tem pa je Tanzanija tudi najbolj jezikovno barvita država v Afriki. Uradnega jezika sicer nimajo, je pa njihov nacionalni jezik swahili, vsesplošno uporabljen jezik. Angleščina se uporablja v diplomaciji, zunanji trgovini ter srednjem in visokem šolstvu.

Obalno območje je bilo že v 8. stoletju zanimivo za Arabce, ki se jim kasneje pridružijo tudi perzijski in indijski trgovci. Sprva so Arabci živeli v sožitju s tamkajšnjimi prebivalci. Stvari so se zapletle, ko je po pristanku portugalskega pomorščaka Vasca da Gama konec 15. stoletja na vzhodni afriški obali, Portugalska želela vzpostaviti nadzor nad tem delom Afrike. Domača plemena so na pomoč poklicala Arabce in z njihovo pomočjo pregnala Portugalce. Vendar pa je bila cena za to pomoč visoka. Nadzor nad obalnim delom vzhodne Afrike so tako prevzeli Arabci iz Omana. Njihov sultan je sredi 19. stoletja prenesel glavno mesto iz Muscata na Zanzibar. Čeprav je trgovina s sužnji v Afriki potekala že prej, pa je s selitvijo omanskega glavnega mesta na Zanzibar dobila še dodatni zagon. Letno naj bi na Zanzibar, ki je postal nekakšno trgovsko središče za trgovino s sužnji pripeljali več kot 40,000 sužnjev iz celinske Afrike. Tretjina od njih naj bi jih ostalo na Zanzibarju in delalo na plantažah začimb, ostale pa so odpeljali v suženjstvo v Arabski svet. Enotnih številk o zasužnjenih Afričanih, ki so bili prodani na suženjski tržnici na Zanzibarju ni, se pa ocenjuje da je bilo do  konca 19. stoletja, ko je trgovina s sužnji tod dokončno ugasnila, teh zagotovo več milijonov.

Evropi je bila celinska Afrika pod ekvatorjem neznana do sredine 19. stoletja, ko so na ta področja začeli prihajati nemški misijonarji. Konec tega stoletja Nemci na podlagi številnih podpisanih sporazumov s posameznimi plemenskimi poglavarji ustanovijo Nemško vzhodno afriško družbo. Le nekaj let kasneje se nemška in angleška vlada sporazumeta in nad  Nemško vzhodnoafriško družbo prevzame nadzor nemška vlada, ki nastavi guvernerja v Dar es Salamu, medtem ko protektorat nad Zanzibarjem prevzame Velika Britanija. Na prelomu 19. in 20. stoletja na nemškem vplivnem  področju imenovanem Tanganjika izbruhne več uporov proti nemškim kolonizatorjem. Po koncu prve svetovne vojne nadzor nad Tanganjiko prevzame Velika Britanija pod mandatom Lige narodov. Enako tudi po drugi svetovni vojni, le da imajo tokrat nad njo skrbništvo ZN.

Leta 1954 Julijus Nyerere ustanovi Afriško narodno zvezo Tanganjike. Leta 1961 postane Tanganjika avtonomna in neodvisna republika, Nyerere pa njen ministrski predsednik.

Med močno britansko kampanjo proti trgovini s sužnji v 19. stoletju, je Zanzibar prešel pod britanski vpliv in postal angleški protektorat, kar je pomenilo, da je v praksi še vedno ostal pod upravo lokalnih sultanov. Tako je ostalo vse do leta 1963, ko je Zanzibar razglasil neodvisnost. Zadnji sultan Zanzibarja je bil odstavljen med zanzibarsko revolucijo leta 1964. 

Otočje Zanzibar se je priključilo Tanganjiki v Združeno republiko Tanzanijo.

Karibu Zanzibar

Dobimo se pri Mercuryu

Od Kilimanjara je ostalo le še pivo

13. do 16. dan; od 25. januarja do 28. januarja 2020; Zanzibar (Jambiani Beach Hotel Visitors Inn);

Pet dni namenjeno ležanju na plaži... ali pa tudi ne. Jutranje kopanje, ki me osrečuje povsod, kjer je morje dovolj toplo, da se lahko po sprehodu brez problemov namočim v njem, je bil moj jutranji  izbor tudi na Zanzibarju. Še dobro, kajti že zgodaj dopoldne je morje začelo izginjati in tja do opoldneva ga je enostavno "odplaknilo" daleč, res daleč proč. Pravzaprav smo vsi v skupini po malem čudno gledali kaj se dogaja. Menda je plimovanje ravno na tem delu Zanzibarja najmočnejše, med tem ko ga je na drugih obalah bistveno manj. Prvi dan smo se tako z zanimanjem sprehodili in brodili po morskem dnu proti odprtemu morju in ob tem opazovali domačinke in njihove otroke kako v morskih plitvinah iščejo školjke, rake in druge morske sadeže.   Ni pa to opravilo, ki bi ga na dopustu počel vsak dan. Še posebej,  ker je morsko dno polno ježkov, ki ti mimogrede za popotnico podarijo katero od svojih bodic, da te potem še kar nekaj dni spominjajo nanj. Tudi sončno sevanje je tam doli pod ekvatorjem zelo močno in za nas belce pravzaprav zelo nevarno. Čeprav je bil naš prvi dan na Zanzibarju,  ko smo bili zaposleni z raziskovanjem morskega dna, ki ga je razkrila oseka precej oblačen, pa bi preslaba zaščita pred soncem  neprevidnemu  turistu lahko povzročila hude opekline. 

Ker nam je morje torej dopoldne pobegnilo  vse do večera, ko ga je plima spet vrnila na svoje mesto, smo preko dne z veseljem uporabljali hotelski bazen. Čeprav so najmodernejši in najdražji resorti na severu otoka, kjer je plimovanje precej šibkejše, pa neskončno dolga tukajšnja plaža imenovana Jambiani Beach posuta z belim peskom, ki ga boža turkizno zeleno morje, sodi menda med najlepše plaže na Zanzibarju. Kljub številnim manjšim in večjim hotelom in apartmajem različne kategorije in kakovosti, ki so nanizani vzdolž obale ni na njej občutiti nikakršne gneče. Hotel v afriškem stilu je bil prava izbira za področje, kjer smo počitnikovali, saj je bil nekakšen kompromis med udobjem in afriško tradicijo. Seveda pa sta zraven sodila tudi tisti "pole pole" (počasi, počasi) in pa "hakuna matata" (ni problema), ko sva pet dni zaman spraševala, kdaj dobiva hladilnik, ki je čudežno izginil iz sobe. Sva pa zato imela v sobi tri ogromne postelje in zelo veliko kopalnico. Pijačo sva pa ohladila pri sosedah.

Zanzibar je zaradi arabske zgodovine muslimanski otok in hotel je bil očitno v muslimanski lasti. Torej, pivo: ne. Tako so ga bolj iznajdljivi med nami prinesli iz oddaljene trgovine (včasih so dodali še kaj močnejšega) ali restavracije v soseščini, ki je ponujala to pregrešno pijačo.

Zanzibar je otok začimb in tropskega sadja in eden od fakultativnih izletov, ki so se ga udeležili najini sopotovalci jih je popeljal v aromatični  svet nageljnovih žbic, vanilije, muškatnega oreščka, limonine trave, črnega popra in okusnega tropskega sadja. 

Dneve smo preživljali kakor je bilo komu všeč, dan pa smo običajno zaključili skupaj ob večerji, bazenu in pijački.

Pogled iz najinega balkona

Hotel in njegova plaža

Najina razkošna spalnica v hotelu 

Po jutranjem kopanju...

...med tem se nekdo šele prebuja ob jutranji kavici...

...Vsak na svojem

Ko se voda v času oseke umakne daleč proč, plitvine zaživijo.

Eni si služijo svoj vsakdanji kruh

Drugi uživajo na dopustu

Tudi v morju je živahno

Ko bademaister opravi svoje...

Morje nam je ubežalo tja daleč, a tudi v bazenu in ob njem je v dobri družbi povsem OK.

Prav do večera in še dlje

Iz fotk našega prvega dne na Zanzibarju je razvidno, da smo dopust zajeli z veliko žlico.  Evforija, ki je običajna za prvi dan "odklopa"  se je naslednje dni nekolikanj unesla, je pa dobre volje ostalo za vse dni našega bivanja na Zanzibarju povsem dovolj.

Otok Zanzibar je za nas počitnikarje upravičeno nekakšen simbol raja na zemlji. Vsekakor bi si njegovo zeleno pokrajino in turkizno morje z belimi plažami  na Z strani otoka ter sinje modro morje na V strani, prav lahko predstavljala kot delček raja. Sprašujem se, če je raj tudi za ljudi  ki tod živijo. Sem pa globoko prepričana, da to ni bil raj za vse tiste nesrečnike, ki so jih iz afriških savan prignali na zanzibarsko tržnico in jih prodali za sužnje.  

Plaža je res neskončna

Domačini veliko hodijo po njej, kdo ve kam gredo?

Ob obali je veliko zelo enostavnih a prijetnih  namestitev,

Barvito tinga-tinga slikarstvo

Domačini ponujajo veliko izletov, ki pa nikakor niso poceni. Sploh je Zanzibar za tuje turiste precej draga destinacija, posebej v primerjavi s cenami  osnovnih življenjskih potrebščin

Irena in Samo z motorjem preiskusita zanzibarske ceste

Le lučaj od hotela je tik ob morju niz hiš, ki na prvi pogled  izgledajo, kot opuščene, vendar v njih živijo domačini 

Tudi hiše, ki so bile "razmetane" za našim hotelom, niso videti kaj bolje. Taka pa je bila cesta do našega hotela. Kot v celotni Tanzaniji  so tudi tukaj razen nekaj glavnih cest, ostale bolj podobne preoranim njivam.

Brez besed

O življenju in šolanju v Jambiani v naslednjem odstavku(Slovenca živita dobre pol km od naše namestitve):

Mlajši upokojenski par iz Slovenije uresničuje svoje sanje na tanzanijskem otoku Zanzibar. Zakonca sta se pred dobrim desetletjem odločila, da si poiščeta nov dom v toplih krajih. Vedela sta, kaj želita: življenje brez stresa, prijetno vreme vse leto, da deževna doba ni daljša od dveh mesecev, da ni nevarnosti cunamijev, orkanov, in kar je zelo pomembno, da sta lahko v primeru težav v 24 urah v Sloveniji. Navdušil ju je že prvi od primernih krajev – otok Zanzibar. Sprva sta se vsako zimo vračala za dva meseca ter iskala primeren kraj za preselitev. To je bil dolgotrajen postopek, saj na Zanzibarju vse poteka počasi (pole pole). Poleg tega tudi v revni državi parcele ob morju niso poceni. Ker nista imela na voljo veliko denarja, sta doma prodala vse imetje in leta 2017 kupila enosmerno vozovnico za Zanzibar. Najela sta hiško in začela urejati potrebno dokumentacijo za vizum in gradnjo. V 99 dneh sta zgradila svoj novi dom in obrnila nov list v življenju. Ker pokojnina ne zadošča za vse stroške, sta v spodnji etaži uredila apartmaja, ki ju oddajata – Jambiani house . Med gosti je tudi veliko Slovencev, ki jima pomenijo pomemben stik z domovino. Dobro sta se vklopila v življenje majhne skupnosti v kraju Jambiani. Med drugim sta aktivno sodelovala pri projektu obnove lokalne šole. Pri tem se jima je pridružila ena izmed njunih slovenskih gostij . Po izobrazbi učiteljica razrednega pouka, je bila zgrožena nad razmerami v šoli. Prostori so bili slabo vzdrževani, v učilnicah je bilo zelo vroče, otroci pa niso imeli niti svinčnika in papirja. Zanzibarska Slovenca sta poskrbela za dogovor o obnovi z vaškim poglavarjem, učiteljica pa je v Sloveniji organizirala zbiranje denarja. S pomočjo donacij so jeseni temeljito prenovili šolo: zgradili so nov prizidek, prebarvali prostore, obnovili streho in ostrešje, prenovili toaletne prostore, zamrežili okna ..., nekaj denarja pa je ostalo še za šolske potrebščine in lizike.

Dan, ko so ostali spoznavali otoške začimbe, sva midva izkoristila za sprehode ob morju...

...spoznavala afriško navdušenje ob vaški nogometni tekmi...

...dobro jedla...

...in na koncu ugotovila, da je mladež pri sosednji mizi tudi iz naših logov in to iz Gorenjske

Zadnji dan našega bivanja na JZ delu otoka smo kosili v nenavadni restavraciji imenovani " The Rock". Restavracija sodi med najboljše restavracije na otoku. Nanjo so nas opozorili že takrat, ko smo še globoko v tanzanijskih savanah v objektiv lovili divje živali

Na pogled skromna in majhna restavracija na otočku blizu obale ni ne skromna, niti majhna in je polovico dneva na kopnem (ko smo prišli v restavracijo smo šli do nje peš)...

Restavracija s precejšnjim številom miz
 je odprta na morsko stran,

Čeprav so njihovi  coctaili čisto OK, je v restavraciji glavni poudarek na morski hrani.

Poleg morskih sadežev je na jedilniku tudi lobster. Lastnik, Italijan zna dobro izkoristiti enkratno lokacijo restavracije, ki jo obiskujejo, seve, izključno tuji turisti in temu so primerne tudi cene hrane in pijače. 

Ko smo se vračali s kosila je plima že zalila otok, tako da smo se na kopno vrnili s čolni

Za seboj smo pustili še enega od lepših doživetij na Zanzibarju

17. dan; sreda, 29. januar 2020; Jambiani Beach - Stone Town (55 km); Prison Island;

Zjutraj smo se  "pole pole" spakirali in  poslovili od  naše plaže in hotela  in se kako uro in pol vozili do glavnega mesta Zanzibarja in njegovega starega mestnega središča imenovanega Stone Town. Ogled mesta je bil sicer na vrsti naslednji dan, tega popoldneva pa smo se s čolnom popeljali do otočka Chaunguu, imenovanega tudi Prison Island. Je eden od številnih otokov in otočkov, ki skupaj tvorijo arhipelag Zanzibar. Največja med njima sta Panga in Unguja, imenovan tudi Zanzibar.

Do otoka Prison Island, ki je slabe 6 km oddaljen od Stone Towna je približno pol ure vožnje s čolnom. Glede na starost in dotrajanost čolna in število potnikov v njem, se  vožnja lahko podaljša ali skrajša. Skratka, plaže na tem čudovitem majhnem otočku neuglednega imena so morda še bolj "rajske", kot na samem Zanzibarju, zato smo se z veseljem zapodili v toplo, kristalno vodo. 

Otok je danes precej zapuščen. Hotel na otoku, je zaprt. Ogledali smo si ostanke zapora, ki so ga  zgradili v 19. stoletju. V njem ni bil nikoli zaprt noben zapornik, pač pa so sem v karanteno pošiljali  ljudi z rumeno mrzlico. So pa bili pred tem, v času suženjstva, tukaj zaprti pobegli sužnji. Na otoku je ogromno želv Aldabra, pripeljanih iz Sejšelov, ki so poleg izjemnih plaž največja privlačnost otoka.

Čolni v Stone Townu čakajo na turiste, da jih odpeljejo na Prison Island in morda še kam

Lastnik čolna in naša dva vodnika

Na otoku. V ozadju Zanzibar

Užitki v morju

Zapuščene stavbe nekdanjega "zapora"

Barve so take, da enostavno ne moreš brez spominov

Želve, nekatere majhne...

... druge velike in zelooo stare

Je teko naneslo, da sem tega dne dopolnila zadnje leto pred okroglo obletnico, zato  po vrnitvi v Stone Town večerja v eni boljših restavracij v mestu

Ko pa sva se vrnila v hotel, so me prijatelji presenetili s tortico. Ne vem, kje so jo dobili, saj slaščičarn na tem koncu sveta pravzaprav ni. Sem je pa bila zelo vesela.

18. dan; četrtek, 30. januarja 2020; Stone Town;

Zadnji dan naše afriške "odprave" smo spoznavali zgodovinsko mesto Stone Town, stari del  glavnega mesta avtonomije Zanzibar, Zanzibar Citya. Nekdanja prestolnica sultanata Zanzibar je bila v zgodovini cvetoče središče trgovine z začimbami in sužnji. Tudi v 19. stoletju, v času angleškega protektorata, je ohranil svoj pomen kot glavno mesto Zanzibarja. Stone Town je glede na svojo izjemno in bogato, pa tudi kruto zgodovino, izstopajoče mesto na tem koncu Afrike.  Arhitektura mesta v glavnem sega v 19. stoletje. Stavbe so narejene v mešanici stilov, ki so jih poznali  prebivalci, ki so v zgodovini naseljevali ta prostor. Domači afriški kulturi svahili se tako enakovredno pridružijo arabski, perzijski, indijski in evropski vplivi. Zaradi bogate zgodovinske dediščine je mesto pod Unescovo zaščito in večji del svojih dohodkov zasluži s turizmom.

Glavno mesto Zanzibarja in njegova okolica sta dandanes drugačni od celinske Tanzanije tudi zardi muslimanske vere. Ko sem tako opazovala domačine in njihove navade se mi je zdelo, kot da sem v kakšnem arabskem mestu na severu Afrike.

Vhod v naš hotel v jedru Stone Towna. Bogato obdelana vhodna vrata pričajo o premožnem lastniku, ki je hišo gradil.  

Zanzibarska vrata so lahko zelo povedna. Njihova oblika določa ali je bil lastnik hiše indijskega ali arabskega rodu, izrezljani reliefi pa so lahko verske ali posvetne vsebine.

Tudi notranjost hotela je bila primerno opremljena in zaključila "zgodovinsko zgodbo" hotela

Ko se izgubljaš po labirintu ozkih ulic in uličic jedra Stone Towna imaš občutek kot, da si v kakem arabskem mestu...

Namesto živopisnih afriških oblačil, ki smo jim bili priča v celinskem delu Tanzanije,  so tukaj  skladno z muslimansko vero in njenimi zapovedmi, ženske obleke temnejše

Pogled na utrjeni del mesta iz morja, kot smo ga lahko videli dan prej, ko smo pluli proti Zaporniškemu otoku. Trdnjavo so v 17. stoletju zgradili Arabci za zaščito pred evropskimi kolonialnimi napadi





Na dvorišču trdnjave, kjer so bili včasih tudi zapori, je danes prireditveni prostor, kjer so v času našega obiska vadili mladi Afričani

"Hiša čudes", stavba nenavadnega imena, je bila zgrajena kot sultanova palača konec 19. stoletja.  Bila je prva  elektrificirana stavba na Zanzibarju in prva v V Afriki  je imela dvigalo. Danes zunanjost stavbe renovirajo, medtem ko je v njeni notranjosti kulturni muzej 

Številne mošeje s svojo arhitekturo niso posebej izstopajoče . To pa ne velja za dve cerkvi. Prva je katoliška katedrala sv. Jožefa, ki so jo konec 19. stoletja postavili francoski misijonarji...

...druga pa je anglikanska katedrala, postavljena v istem času. Angleži naj bi s svojimi pritiski na omanski Sultanat dosegli formalno ukinitev trgovine s  sužnji. Na mestu, kjer je bila za časa trgovine s sužnji največja suženjska tržnica, so zgradili anglikansko katedralo z oltarjem natančno na kraju, koder so bičali sužnje.
Sicer pa je  na Zanzibarju 97% vseh  prebivalcev muslimanske vere. Muslimanske skupnosti najdemo tudi na obalnih področjih Tanzanije in na nekaterih področjih v notranjosti države.
Sicer pa v celinskem delu Tanzanije prevladujejo  kristjani, nekaj je še domorodcev, ki imajo svojo vero
 

V neposredni bližini katedrale je spomenik sužnjem, ki so jih prodajali na stonetownski tržnici sužnjev...

Nepredstavljivi so bili strašljivi pogoji v kakršnih so nagneteni v majhnih prostorih na prodajo ali na prevoz v arabske države čakali sužnji.

Sužnje, ki so jih prodajali na tržnici na Zanzibarju so lovci na sužnje pripeljali iz  V Afrike, iz področja današnje Tanzanije vse tja do jezera Tanganjika in Viktorijinega jezera. Točno število sužnjev iz tega področja  menda ni znano

Najbolj fotogenični stavbi v mestu sta prav gotovo Pošta (zgoraj ) in Stara ambulanta, ki jo je zgradil bogat Indijec. Posebej druga ima značilno izrezljane ograje, ki zaključujejo  zanzibarske prostorne balkone



Mičnih trgovinic za ulične nakupe res ne manjka

Slike na vsakem koraku

Tale trgovec ima vsega dovolj . Počiva na nekakšnem "pločniku", ki se menda v času deževja uporablja za umikanje pred vodo, sicer pa je njegova uporabnost vsestranska

Seveda na potepanju po mestu naletiš na Freddia Mercurya, oz. na njegovo rojstno hišo. Rodil se je kot Farrokh Bulsara  staršem indijskega porekla leta 1946, ko je bil Zanzibar britanski protektorat. Zaradi zapletenih političnih razmer se je skupaj z družino leta 1964 izselil v London, kjer je obiskoval umetniško šolo in študiral glasbo. Na Zanzibar se ni vrnil nikoli več.
 S soustanovitelji je  ustanovil skupino Queen in bil njen frontman. S skupino, pa tudi skupaj  z drugimi solisti je žel velike uspehe na svetovni glasbeni sceni. Bil je biseksualec in postal eden izmed odmevnejših zgodnjih žrtev takrat še neraziskane bolezni AIDS



Če smo v Dar Es Salamu nekako "prešpricali" ribjo tržnico, smo tokrat ...

.

...pustili predsodke zunaj in se podali med stojnice z mesom in ribami. O hladilnikih in čistoči pa kdaj drugič...

Prijetnejši je pogled na sadje in zelenjavo

Ko pešačimo po mestu srečamo ogromno mladih deklet in deklic, ki so po muslimanskih zapovedih oblečena v muslimanska bela oblačila in imajo pokrite glave .  Obredla sem že veliko muslimanskega sveta, pa sem tu prvič videla, da so bile deklice, skoraj še dojenčice oblečene v taka oblačila. Vodič nam
 pove, da se na otoku rodi veliko več deklic, kot dečkov, menda pa vzroka za to ne poznajo. Je pa  mnogoženstvo tukaj še zelo razširjeno. Temu najbrž botrujejo boljši zaslužki, ki jih prinaša turizem. Moški lahko vzdržuje več žena hkrati, kar je pravzaprav edini pogoj za mnogoženstvo pri muslimanih

Mati z otrokoma - albinoma. Problem albinizma v Tanzaniji, kjer naj bi živelo okoli 18,000 ljudi s to  pigmentno motnjo, ki je pravzaprav dedna, vendar se pojavi le na več generacij, je hudo pereč. Vrači namreč iz njihovih udov pripravljajo razne zvarke, ki naj bi ljudem pomagali  tako v privatnem kot v poklicnem življenju. Problem je bolj pereč na podeželju, zato se ti ljudje, oz. njihove družine selijo v večja mesta, kjer vraževerje ni tako prisotno. Srhljivi so primeri, ko lovci na albine takemu človeku, velikokrat otroku, odrežejo roko, nogo...Zadnja leta so ti ljudje pod zaščito države, ki jim tudi priskrbi potrebne proteze v primeru , da se jim zgodi kaj takega. Tudi zaporne kazni za lovce na albine so se drastično povečale

Forothani vrt je park, v katerega senčko se umaknemo, da nam vodič na zabaven način približa zgodovino mesta

Obala izven strogega tradicionalnega okvira, bolj prilagojena turistom

Zadnji sončni zahod na Zanzibarju pričakava na terasi najinega včerajšnjega hotela...

Za slovo bo coctail ravno pravšnji...

Morske jedi na nekakšni "odprti kuhnji", ki smo jo obiskali zvečer, so izgledale slastno in so mamljivo dišale. Vendar pa so bili obiskovalci tako redki, da  je bila svežina ponujenega precej vprašljiva 

Dolg dan je bil za nami. Še pijača slovesa in tudi naša zgodba na Zanzibarju se je zaključila

19. dan; petek 31. januar 2020; Zanzibar - letališče Kilimanjaro - Istanbul - Ljubljana

V petek zjutraj ob precej "nečloveški" uri smo popokali kovčke in se odpeljali na bližnje letališče. Na letalu smo se pridružili potnikom, ki so prileteli iz Istanbula in so se imeli namen izkrcati na letališču pod Kilimanjarom. Ko smo torej te potnike oddali in so prazne sedeže zapolnili novi, smo poleteli, do Istanbula. Novo istanbulsko letališče je res veliko in najbrž v pričakovanju močnega povečanja potnikov. Z današnje perspektive, po skoraj leto trajajočem domala popolnem zamrtju letalskega prometa se zdijo takratni prizori iz tega ogromnega letališča skoraj nezemski. A tega zadnjega januarskega dne je bilo na letališču še  vse v znamenju kitajskega Novega leta, ki so ga praznovali 25. januarja. Le kitajskih turistov na letališču skoraj ni bilo, pa še tisti posamezniki, ki so bili, so vsi po vrsti nosili maske.  V novicah in na družabnih omrežjih smo že v Tanzaniji brali o novi nevarni bolezni, ki se je takrat širila še zgolj na Kitajskem in so jo imenovali Covid 19.

Ko smo po nekaj urah v Istanbulu sedli na letalo za Slovenijo in skupaj z nočjo prileteli na brniško letališče, niti v sanjah nismo slutili kakšni časi so pred nami. Ko zaključujem tale potopis se sprašujem, bomo sploh še kdaj poleteli v katero od bolj oddaljenih dežel.  Ali pa bomo tako kot letos poleti med valovi Covida iskali luknje le za krajši skok do katere od bližnjih evropskih držav.

Hkrati se sprašujem, kako živijo tisti ljudje tam doli, v Afriki.  Ob vseh tegobah, ki jih prinaša sama bolezen je marsikomu izmed njih Covid odnesel še tisto edino, tanko rezino kruha, ki jo je prinašal turizem.

Turkish airlines čaka na nas

Kilimanjaro v jutranjem soncu, ko zapuščamo tamkajšnje letališče

ZAKLJUČEK; 

Običajno se ob vrnitvi po dolgih in razburljivih potovanjih  kar nekako ne znajdem. V nasprotju s potovanjem, ki je po pravilu vsaj malce  kaotično in razburljivo me dogajanje, ki je doma bolj ali manj  ustaljeno in predvidljivo, kar nekolikanj zbega. Tudi tokrat je bilo tako.

Ob ustaljeni dnevni rutini, so se mi spomini večkrat ustavili  tam dol v zelenih  afriških savanah, kjer se prosto pase vse polno živali. Pa na izginjajočem turkiznem zanzibarskem morju in širnih belih plažah ob njem. Ni moč pozabiti na tri staroselska plemena. Pogumni in neuklonljivi Masaji živijo svoj način življenja in ponosno pokažejo turistom natanko toliko, kot je njim povšeči. Hadzabe, za katere  se mi zdi, da se izmed vseh plemen najtežje znajdejo ob novostih, ki jih prinaša turizem iz sveta, tako drugačnega od njihovega. Nelagodje  ob spominu nanje brž razbije slika mladih in ponosnih lepotic in njihovih prijaznih in nasmejanih mam iz plemena Dotoga.  Videti je, kot da je življenje v sicer skromnih domovanjih polno smeha in pesmi in le dokaz več, da materialne dobrine niso najpomembnejši pogoj za srečno življenje.

Veliko sem razmišljala. Kaj pa ostali Afričani, prebivalci Tanzanije, ki sicer živijo po vaseh in mestih. O tem, da je njihov način življenja skromnejši od našega je splošno znano. To, da je še skromnejši in revnejši, kot sem pričakovala, sem spoznala sedaj.  Kakšni so torej ti ljudje, kako živijo in kakšen je njihov odnos do nas belcev? Ponos, mislim, da je skupna lastnost vseh Afričanov, ki živijo v celinskem delu Tanzanije. Seveda, če se le da, po čim višji ceni turistom  radi kaj prodajo. Vendar pa pri tem, ko prodajajo bodisi turistične usluge ali pa morda samo male  spominčke, nikdar niso vsiljivi,  kot njihovi arabski bratje na severu. So pa seveda veseli, če jim kupčija uspe, saj jim vsak prislužen dolar ali evro veliko pomeni. Zdi se da je torej najmanj, kar lahko turisti naredimo, da jim z nakupom njihovih turističnih uslug pomagamo do nekaj dodatnega zaslužka.  

Kolonializem je nedvomno močno vplival na zgodovinski spomin Afričanov. Glede na zgodovinske dolgove, ki jih imamo belci do temnopoltih Afričanov bi bil njihov odnos do nas upravičeno bolj odklonilen. Pa tega ni posebej čutiti. Vodniki in nosači na Kilimanjaru, šoferji, osebje v hotelih in restavracijah je bilo  povsem profesionalno, korektno in prijazno. Prezira in sovražnosti domala ni bilo občutiti. Vsekakor je pogosto potrebno  upoštevati njihovi načeli  » Hakuna Matata« in »Pole Pole«, čeprav so na našem potovanju stvari tekle po večini brez problemov in brez  zamud.

Malce drugačen vtis glede odnosa do nas, belcev,  sem dobila pri prebivalcih Dar es Salama in Zanzibarja. Seveda ne velja povsod in za vse, si pa upam trditi, da so tamkajšnji prebivalci najprej muslimani in šele nato Afričani. In na podoben odnos, kot ga  v zadnjih letih doživiš v arabskih državah, se mi zdi, naletiš tudi tukaj 

Ko se  danes vprašam, kaj bi izpostavila kot najbolj karakteristično sliko Tanzanije, oz. kaj me je tam doli najbolj navdušilo, so to brez dvoma barvite obleke, ovite okoli teles ponosnih Afričank.

Povsem za konec pa še to: Potovanje je bilo prijetno in nepozabno tudi zaradi nadvse prijetne druščine s katero smo se skupaj podili po Afriki. Hvala vam Vesna in Marko, Katja in  Sašo, Irena in Samo, Suzana in Meta, Sebastijan in pa seveda hvala tudi mojemu Branku. Lepo smo se imeli.