Kreta oktober in november 2018 z motorjem

Na Kreto z motorjem

20. oktober do 2. november 2018 

Konec septembra 2018 smo se z najinima motorističnima prijateljema Matejo in Bojanom podružili na prijetnem sobotnem večeru. Moj šofer je bil po poletnem ne ravno srečnem dogodku v Gruziji ponovno "sestavljen". Po skoraj dvomesečnem motorističnem postu in  seveda precej manj prevoženih kilometrih od načrtovanih, nama nekako ni šlo v glavo, da je sezona za to leto že skoraj zaključena. Za mizo je postalo zelo živahno, ko se je začel pogovor o tem, da bi se  v času krompirjevih počitnic morda le še dalo kam popeljati. Smer jug, seveda. Najbrž bi bil Maroko naša izbira, če se pred letom in pol midva tam nebi že vozila. Preigrali smo več opcij in nekako prišli do Krete, ki se nam je zdela tudi vremensko dovolj sprejemljiva. Obstajala pa je tudi možnost, da se ob neprimernem vremenu izognemo vožnji preko Balkana in uporabimo trajekt za tranzit do Grčije in nazaj. Seveda nam je bila vsem ljubša motoristična vožnja preko bivše Juge in Albanije, kot pa uporaba trajekta. Odločitev o morebitnem nakupu trajektnih kart smo pustili za kasneje, če bi bila vremenska napoved neprimerna za lovljenje kilometrov po Balkanu.

Sama sva planirala, da bi si predvsem vožnjo v Grčijo naredila kot nekakšen izlet. Torej malo po Jadranki, skok v srednjeveški Dubrovnik, pa v Ulcinj, ki ga zaradi svoje drugačnosti vedno rada obiščeva. Pa naprej preko Albanije proti jugu, skoraj do Patrasa, in nato do Aten, bolje rečeno do njenega pristanišča Pirej, kjer se vkrcava na trajekt, ki naju odpelje na Kreto. 

V Pireju ali na Kreti se dobimo s prijateljema, ki se na pot zaradi obveznosti odpravita nekaj kasneje, in skupaj v 7 dneh obvozimo Kreto.

1. dan; sobota, 20. oktober 2018; Tržič - Kamp Galeb Omiš (518 km);

Bilo je precej hladno jutro, ko je sonce, kot se za ta letni čas spodobi, ne preveč zgodaj prilezlo izza bližnje gore. Le kakih 7 stopinj celzija naju je prepričalo, da sva se skoraj zimsko oblekla, predenj sva odropotala proti Ljubljani. Če je bilo pri nas hladno, je bilo na vhodu v Ljubljano res mraz, saj se je v kotlino spustila megla, ki ni samo zmanjševala vidljivost, pač pa je vse do Bele krajine iz nje tudi malo rosilo. Tako mi je prišel zgornji del dežnega kompleta, ki sem ga sicer oblekla zaradi mraza, še kako prav. Najin plan je bil, da greva preko Vinice na AC do Svetega Roka, kjer se preusmeriva na deželno cesto mimo Gračca proti Kninu in mimo Splita do Omiša. Tu sva imela rezervirano nočitev v mobilni hišici kampa Galeb. Kdo ve zakaj, se je najina komunikacija že na poti proti Ljubljani ugasnila. Nisva je mogla usposobiti tudi po telefonskem klicu in navodilih iz servisa, kjer sva navigacijo kupila. Pred nama sta bila tako dva " tiha tedna". Od začetka je bilo sicer težko, najbrž ne obema enako, počasi pa sem se tudi temu privadila.

Jesen je bila prijazna in slana je cvetju še prizanšala

Pa sva spet (kot že tolikokrat doslej) na štartu

Res sva upala na toplejše vreme, ko sva se peljala proti jugu, vendar pa je bilo hribovito jadransko zaledje prav neprijetno hladno in temperatura se ni dvignila nad 12 stopinj. Ko sva se vozila po povsem praznih cestah, kjer so sem in tja še vidni ostanki vojne izpred tridesetih let, naju je pošteno zeblo. Tudi na postanku za malico ni bilo nič bolje

Ko pa sva se pri Splitu spustila proti morju, se nama je odprl povsem nov svet. Sonce je že zahajalo, otroci pa so še vedno uživali v kopalkah, tudi obleke odraslih niso v ničemer spominjale, da bo čez dober teden že november.

Dan je ugašal in zadnji sončni žarki so v čudoviti svetlobi obsijali Biokovo

V Omišu, mestu v srcu Dalmacije, ob izlivu reke Cetine v morju, so se prižgale luči in do starega dela mesta je bil prav prijeten sprehod.

Povečerjava na Rivi. Turistov je še precej.

2. dan; nedelja 21. oktober 2018; Omiš - Ulcinj (346 km);

Ko sva se v nedeljskem jutru sprehajala po Kampu Galeb v Omišu, sva se spraševala v kakšni smeri jo bo ubralo vreme. Se bo ne preveč oblačno jutro prelevilo v sončen dan, ali pa naju bo, skladno z vremensko napovedjo, sem in tja malo namočilo.

Ta dan sva načrtovala prevoziti ostanek Jadranske magistrale do najjužnejšega jadranskega mesta nekdanje skupne države, Ulcinja.  Zapeljala sva se torej pod Biokovim, mimo Makarske do Ploč. V dolini reke Neretve so na številnih stojnicah domačini ponujali prve mandarine nabrane v še ne dobro začeti sezoni. Zelo hitro sva prešla obe mejni kontroli pri vhodu v BIH in izhodu iz nje v Neumu. Nekako se nisva mogla upreti skušnjavi in sva se zapeljala povsem do obzidja Dubrovnika ( prednost motocikla) in na Stradunu popila vsak svojo kavico. Takrat naju je prvič nekaj kapljic opozorilo na vremenske prognoze tistega dne. Ko sva spet sedla na motor, je le še nekaj kilometrov dež pral popotniški prah iz najinih oblek in to je bilo za tisti dan in tudi skoraj vse naslednje dni, kar se dežja tiče, vse. Tudi vstop v Črno goro je bil tekoč in že se peljeva proti mojemu favoritu na tem delu poti. Proti Kotorju, mestu ki se je ugnezdilo pod Lovčenom, na koncu zaliva Boka kotorska. Srednjeveško mesto, z fascinantnim benečanskim obzidjem je na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Ker sva Boko že večkrat prevozila, sva tokrat uporabila trajekt, ki skrajša pot za dobrih 20 km. Peljeva se naprej proti jugu. Za nami ostajata črnogorski turistični središči Budva in Sv. Štefan. Počasi se približujeva najini nocojšnji končni destinaciji, Ulcinju. Težko razložljiva privlačnost tega turistično zgodovinskega črnogorskega mesta, le dobrih 15 km pred albansko mejo, do katere ga loči področje Velike plaže, ki sega vse do otoka Ade Bojane, naju večkrat pokliče, da se ustaviva tu za dan, morda dva. Ne želim se spogledovati s t. i. in hitro zlorabljeno "jugonostalgijo". Enostavno sem predstavnica generacije, za katero je bilo potovanje na skrajni jug države v 70. letih 20. stoletja najbrž večje doživetje, kot je danes skok na drug kontinent.

Zanimiva je struktura prebivalstva tega mesta in njegove okolice, koder je 3/4 od nekaj več kot 20.000 prebivalcev Albancev, ostalo so Črnogorci, Srbi in Muslimani. 

Pred mobilno hišico v kampu naju je čakal najin konjiček. Dvakrat privezan. (Beri: dvakrat pod alarmom)

Manj poletno razpoloženje od preteklega dne

Nakup mandarin v dolini reke Neretve

Bile so zelo slastne.

Dubrovnik poln obiskovalcev

Trajekt, ki prihrani pot okoli Boke Kotorske

Nočni pogled iz prijetnega apartmaja Vukmanovič na mesto Ulcinj

Obilna, preobilna večerja v Ulcinju. To je samo predjed...

3. dan; ponedeljek, 22. oktobra 2018; Ulcinj - Hotel Denta Vlore (291 km);

Pretekli dan je bil vremensko bolj "žalosten" zato naju je toliko bolj razveselilo sončno jutro v katerega sva se zbudila v Ulcinju. Ker je bil dan namenjen tranzitu po že znanih in prevoženih poteh, razdalja pa ne preveč dolga, sva se odločila, da del dopoldneva izkoristiva za pohajkovanje po mestu, ki naju je gostilo to noč. 

Ko sva se odpeljala proti Skadru, naju je na mejnem prehodu na črnogorski strani presenetil slovenski policist, ki naju je prišel pozdravit, potem ko ga je na naju opozoril njegov črnogorski kolega. Pravzaprav smo bili veseli drug drugega in povedal je, da sodeluje v nekakšni evropski izmenjavi policistov. Na vprašanje, koliko Slovencev prečka ta mejni prehod, nama je zaupal, da se najdeta kaka dva na teden. Poslovili smo se, zaželel nama je srečno pot, midva pa njemu čimprejšnjo vrnitev domov, k svoji družini. 

Albanija je v prometnem smislu malo posebna država. Obilica radarjev in pa AC po kateri se vozi tudi konjska ali kakšna druga vprega ni nobena posebnost. Pa že splošno znano neizmerljivo število bahaških bencinskih črpalk, ki so mnogokrat le sestavni del velike zgradbe, v kateri je še hotel, trgovina in bogsigavedi kaj še. 

Nočitev sva imela rezervirano nekaj km od mesta Vlore v hotelu Denta. Vse nočitve sva rezervirala preko Bookinga. Izbirala sva ne predrage, a po ocenah dokaj dobre hotele. In  tudi hotel Denta je bil tak. Na pogled lepo urejen manjši hotel s približno 20 sobami je poleti najbrž prav prijeten, saj je le dobrih 100 m oddaljen od lepe plaže in restavracije na njej, ki tudi sodi v sklop hotela. Konec oktobra pa je to pomenilo, da sva skozi " do kraja"  odprta vhodna vstopila v povsem prazen hotel. Pričakal naju je kar malo strašljiv pogled na prazno avlo, recepcijo in prazne pospravljene sobe, katerih vrata so bila na stežaj odprta. Na najine pozdrave in klice se ni oglasil nihče. Odločala sva se, ali naj se naseliva v eno izmed sob ali naj poizkusiva poklicati po telefonu nekoga iz recepcije. Čeprav je bil oglaševan Wifi, signala ni bilo, zato sem morala vklopiti mobilne podatke, da sem izbrskala klicno številko za Albanijo, saj je bila številka na recepciji, na katero naj bi poklicala, brez nje. Tako sem v momentu prejela tudi vsa sporočila, ki so čakala na internetno povezavo.  Ko sva končno sestavila tel. številko in poklicala nanjo se seveda ni javil nihče. Po večkratnih klicih, sva se odločila, da se odpeljeva in poizkusiva najti nočitev kje drugje. Ko sva v Vloreju napolnila rezervuar z gorivom sva poklicala še enkrat in takrat se je javila neka gospa, ki pa je znala samo albansko. Tako sva ponovno čakala, da je našla nekoga s katerim je bila mogoča vsaj osnovna komunikacija. Konec meseca je bil Telemachov račun za internet in telefon v Vloreju znatno višji od nočnine.  Vrnila sva se torej v hotel, spet čakala kake pol ure, da je prišla v recepcijo očitno gospa, s katero sva govorila že prej. Kakorkoli, izbrala sva si prostorno sobo v prvem nadstropju. Ko sva se odpravljala na večerjo, sem želela zakleniti balkonska vrata. To se mi je zdelo nujno, saj so bili balkoni med seboj povezani brez pregrad. Pravzaprav bi lahko kdorkoli šel skozi drugo sobo na balkon in nato od tam v najino sobo. Toda ključa balkonskih vrat ni bilo in spet je trajalo, da sva gospe nekako dopovedala za kaj gre. Končno je prišel neki moški, ki se je sicer opravičeval, ključa od balkona pa vseeno ni prinesel. In sva se selila v drugo sobo, kjer so se vrata na balkon lahko zaklenila. Tudi internet nama je nekako uredil. Ko sva že v trdi noči sedla k večerji v prijetni restavraciji na plaži, sva bila morda bolj kot hrane potrebna "enega kratkega".

 Še jutranji pogled na mesto Ulcinj

Čas zorenja mandarin in granatnih jabolk

Jutranje pohajkovanje po mestu

Pripravljena na nadaljevanje poti

Postanek v Draču

Hotel v Vloru, v katerem sva spala povsem sama

4. dan; torek, 23. oktober 2018; Vlore - Romaleas cottages Krioneri Galatas (425 km);

Megleno jutro, ki naju je spremljalo pri zajtrku se je zjasnilo še predenj sva se ustavila v mestnem središču Vlora. Neizbrisen pečat mestu dajo spomeniki in obeležja, ki so zgrajena v spomin na razglasitev Neodvisne Albanije v okviru Osmanskega cesarstva, ki je bila v tem mestu 28. novembra 1912. 

Ko sva planirala pot, sva se želela ta dan prepeljati preko 1050 m visokega prelaza Llogara. Pred časom, ko sva se tod že vozila, naju je povsem navdušila vožnja po serpentinah na pobočju tik nad morjem. Tokrat to, žal, ni bilo izvedljivo. Pred nama je bil namreč zelo vetroven dan. Bočni veter je močno butal v naju in motor in šofer je moral z vso močjo držati krmilo, jaz pa njega in ročaj za seboj.  Vozila sva dokaj počasi, pa je bila vožnja vseeno utrujajoča. Ko sva se pozno popoldne, tik pred silovitim neurjem, pripeljala do najinega prenočišča v bližini Patrasa, sva bila pošteno utrujena. Ko sva tik pred novim mostom preko Korintskega zaliva zavila s ceste, sem iskreno upala, da se bo veter do jutra naslednjega dne, ko naj bi se tudi midva popeljala preko njega, veter že umiril.

Čeprav je z vremenom slabo kazalo,
so ležalniki vseeno čakali na goste.

Vlore, mesto kjer so 28. novembra 1912 razglasili Neodvisno Albanijo

Kosilo, kot se za te kraje spodobi

Rustikalna notranjost  nocojšnje namestitve naju je navdušila

5. dan; sreda, 24. oktober 2018; Krioneri Galatas - Chania (Hania) Kreta (242 km po          kopnem in 316 km po morju);

Lepo, sončno jutro nama je razkrilo, kako prijetna je bila v resnici najina namestitev. Sprehodila sva se po vrtu, popila kavico in se odločila za nekoliko daljši in hitrejši sprehod po okolici, saj je bilo potrebno najine noge vsaj malo pretegniti, predenj sva ponovno sedla na motor.

Do mosta, ki od leta 2004 povezuje celinsko Grčijo s Peleponezom, sva imela od najine namestitve le nekaj kilometrov. Nadaljevala sva vzdolž Korintskega zaliva, prečila Korintski kanal in se popeljala proti atenskemu pristanišču Pirej. Popoldne ob 16 uri je iz Pireja (Atene) odpeljal najin trajekt na dobre 6 ur dolgo plovbo do Krete. Brez posebnosti sva se vkrcala na trajekt. Del vožnje sva se še martinčkala na palubi, ko pa se je znočilo in je začelo močneje pihati, pa sva v salonu ob branju počakala na pristanek trajekta v Chanii. Hotel Filexenia, ki je bil le kak km oddaljen od pristanišča, je bil naslednje tri dni najin gostitelj.

Prijetno, rustikalno prenočišče Romaleas.

Grška pravoslavna cerkev v vasi

Most, ki povezuje celinsko Grčijo in Peleponez je plačljiv, vendar je mostnina za motorje zanemarljiva

Sva že vkrcana in čakava na izplutje

Velike križarke se dnevno ustavljajo v Pireju, da si turisti ogledajo Atene

Na trajektu res ni bilo gneče in tistih 315 km, kakršna je razdalja med Pirejem in Kreto, je kar hitro minilo

6. dan; četrtek, 25. oktober 2018; Chania (Hania);

Dan je bil planiran za ogled in spoznavanje Chanie, zato naju ni preveč zmotilo, da je bil do poznega popoldneva deževen. Po petih dneh vožnje po Balkanu, ki resda niso bili naporni, se nama je vseeno prilegel dan lenarjenja, kofetkanja, zgubljanja med ulicami starega mesta....

Pravzaprav se mi je tisti deževen dan vseeno zdelo kar malo "odštekano", da sva na Kreti, na največjem otoku v Egejskem morju, kamor prihajajo turisti poleti na dopust z letalom, midva pa tukaj tik pred  dnevom mrtvih in to z motorjem. Kakorkoli obračaš, je do doma po najkrajši poti 2.000 km in november, ko naj bi se vračali domov,  je pač mesec, ko so daljše motoristične vožnje že "pod streho. Kakorkoli, v času, ko se  v naših krajih neredko že "ponuja" zima  sva bila globoko na evropskem jugu in to je bilo potrebno izkoristiti. Najprej za spoznavanje mesta Chania.

Kreta je gorat otok, ki je gosteje poseljen na severni strani, kot na južni. Tako največji mesti Chania in Heraklion kot tudi druga turistična mesta ležijo na severni obali in so med seboj delno povezana z AC. Ceste v hriboviti notranjosti so ožje, ovinkaste, vendar asfaltirane in neprometne ter pravi raj za motoriste, čeprav je teh zaradi oddaljenosti od celine razumljivo prav malo.
Površina otoka je dva in pol krat manjša kot Slovenija. Je ozek in dolg otok, ki meri od V proti Z 270 km. Število prebivalcev se približuje številu 650.000. 
Podnebje na S Krete je sredozemsko, na J pa severnoafriško, kar pomeni, da je ta del otoka obsijan z soncem praktično vse leto. Zato na J in na V gojijo predvsem datljeve palme, ki rodijo vse leto.
Prve naselitve na Kreti segajo več kot 100.000 let v zgodovino. Prve organizirane skupnosti pa so znane iz sredine tretjega do sredine drugega tisočletja p. n. š., ko se je na tem področju razvila Minojska kultura, znana kot prva napredna civilizacija v Evropi. Skozi stoletja je bila Kreta na "osvajalskem prepihu", saj so se tod kot vladarji menjali Grki, Bizantici, Benečani, Genovčani, Arabci in Otomani. Prebivalci Krete pa so ves čas stremeli k priključitvi  k matični Grčiji, kar pa so uresničili šele leta 1913, ko so se osvobodili izpod turškega gospostva. 
Gospodarsko je Kreta veliko uspešnejša od matične države. Je kmetijsko samooskrbna, seveda pa je njena najmočnejša gospodarska panoga turizem.

Chania ali Hania je drugo največje mesto na Kreti. Tako, kot ostala Kreta je bila tudi Chania deležna vladavine številnih zavojevalcev. Največji pečat pa so tukaj pustili Benečani, ki so utrdili mestno utrdbo, uredili pristanišče, izgradili ladjedelnico in še veliko število ostalih stavb ter v veliki meri oblikovali mesto, kakršnega vidimo še danes.
Obdobje turške vladavine je na Kreti vzpostavilo muslimanstvo, kot vzporedno vero pravoslavni katoliški veri, ki se je ohranila na otoku iz bizantinskih časov. V 19. in začetku 20. stoletja so vse bolj postala očitna nasprotja med obema veroizpovedma. Po izmenjavi manjšin med Grčijo in Turčijo leta 1922 so se muslimani iz otoka izselili.
Chania je bila med 2. svetovno vojno nemško oporišče, ki je bilo tarča napadov britanskih enot. Visoko ceno so v vojni plačali tudi domači prebivalci  in močna židovska skupnost, ki je bila v tem času povsem uničena. Tragično dejstvo je, da je britanski torpedo potopil nemško ladjo, ki je peljala na krovu judovske ujetnike.

Nič kaj prijazno vreme nama ni preprečilo, da bi po dolgem in po čez prehodila mesto. Najprej ob morju, ob obzidju okoli trdnjave.

  

Promenada

Posel nikoli ne počiva

Številni lokali  v čudovitih starih obokanih stavbah, kjer so včasih izdelovali čolne in skladiščili blago

Osrednji trg

Pravšnje vreme za ogled bogate zbirke Pomorskega muzeja Krete

Tipično grško kosilo

Po barvitih ulicah sva se zgubljala do poznega popoldneva...

...ko je izza oblakov posijalo večerno sonce.

Večerna Chania

7. dan; petek, 26. oktober 2018; Chania - krožna vožnja - zahodni del otoka (254 km);

Matejo in Bojana sva pričakovala že pretekli večer. Posledica utrujenosti zaradi vsega, kar je bilo potrebno postoriti pred odhodom, pa njuna celodnevna vožnja po Balkanu je botrovala temu, da sta tam nekje sredi Grčije prespala uro, ki bi bila še pravšnja, da bi ujela popoldanski trajekt za Kreto. Tako pa sta to jutro že na vse zgodaj nasmejana ropotala pod oknom najine hotelske sobe, potem ko sta se dokončno naspala v kajuti nočnega trajekta. Nismo po nepotrebnem izgubljali časa, saj sva tudi midva komaj čakala, da se popeljemo novemu, čudovito sončnemu dnevu naproti.

Hotel Filexenia v Chanii

Povsem naključno se je zgodilo,  da smo se ta dan pravzaprav vozili od ene plaže do druge. Vreme je bilo skoraj poletno, morje prijetno toplo, plaže pa za ta čas precej obljudene. Posamezne obiskane plaže med seboj povezujejo razgibane ceste po lepi, precej divji kamniti sredozemski naravi. To pa je bilo tisto, kar nas je poleg plaž navduševalo, ko smo prevozili del severne obale, vso zahodno in del južne obale, ter se preko gora vrnili v hotel v Chanio, kjer smo prenočevali še to noč.

Zjutraj smo se torej zapeljali proti Z. Po nekaj deset kilometrih smo se ustavili in zajtrkovali na eni izmed tamkajšnjih plaž v Chaniskem zalivu. Sence so bile še dolge in zgodaj je bilo, zato sonce še ni začelo greti s polno močjo. Ko zajtrkujemo vsak iz svojega kovčka se še nastavljamo sončnim žarkom, ki jih je glede na to, da je nebo povsem brez oblačka, obilo.

Po dobrih štirideset kilometrih vožnje po obalni cesti smo zavili na polotok Balos.  10 km makadamske ceste po polotoku na skrajnem SZ Krete, ki se zajeda v istoimensko morje, nas je pripeljalo v nov svet...

v bližino plaže, imenovane Balos laguna

Kot ime samo pove, je to laguna z nizkim, toplim morjem čudovite turkizne barve na belem pesku

Šoferja sta bila bolj pridna in sta šla po stezi do skoraj pol ure oddaljene lagune, medtem ko je nama z Matejo zadoščal pogled na plažo kar od daleč.

Sonce je sedaj že pošteno žgalo in za naše konjičke in zase smo na srečo našli edino senčko na parkirišču.

Ko smo se vračali, so kopalci šele prihajali

Kamnita pokrajina, kjer edino ovce najdejo dovolj hrane za preživetje. Ja, to je res Mediteran, ja,
to je res Grčija.

Peljemo se proti jugu, po praznih lokalnih cestah....

...mimo osamljenih vasi sredi ničesar

Spet se spustimo do morja, do plaže imenovane Sfinari. Precej bolj umirjena plaža z malim mestecem v zaledju nudi prijeten oddih miru željnim počitnikarjem

Prelepa okolica je poraščena z oljčnimi nasadi

 Vozimo se vzdolž Z obale, ki pa je zelo razgibana; razčlenjena in gorata in temu je prilagojena tudi cesta.

Spet smo pri morju

Plaža Eleponissi na vseh top listah svetovnih plaž zaseda zelo visoko mesto.

Po premisleku in posvetu smo se odločili, da sledimo načelu, da tokrat na Kreti lovimo "veter v laseh". Že pomisel na vse slačenje in ponovno oblačenje marsikaterega motorista - popotnika v podobni situaciji, odvrne od kopalne skušnjave in tudi nas je.

 Smo se pa zato večkrat ustavili, se spočili, se okrepčali in poklepetali.

Usmerimo se proti vzhodu. Ceste so ponekod zelo dobre...

...drugje pa bi bile potrebne popravila. Toda zime so mile, prometa zelo malo in ob prilagojeni hitrosti je vožnja prav prijetna

Paleochora, plaža na južni obali Krete je od plaže Elafonissos oddaljena le kakih 10 km zračne linije. Zaradi gora, ki jih sekajo slikovite soteske, pa tod ob obali ni cest, zato smo od enega do drugega kraja naredili vsaj štirikrat toliko kilometrov.

Vas Paleochora je od Chanie oddaljena kakih 75 km in do tja pelje dokaj hitra in dobra cesta. Tradicionalna vas je priljubljena turistična destinacija.

Ko se preko celinskega, goratega dela Krete vračamo v Chanio se spomnim mojih skeptičnih razmišljanj prejšnjega dne o primernosti časa potovanja. Ugotavljam, da bi boljši termin za motoristično vožnjo po Kreti najbrž težko izbrali. V teh pozno oktobrskih dneh je bilo ravno prav toplo, ni pa bilo vroče. Težko predstavljivo je prijetno in udobno motristično križarjenje po teh skalnatih področjih, brez dreves, ki nudijo vsaj malce sence, v vročih  mesecih, ko so temperature že tako in tako  najbrž komaj še znosne. 

8. dan; sobota, 27. oktober 2018; Chania - Capsis Astoria Hotel Heraklion (264 km);

Kot že omenjeno je Kreta sicer precej velik otok, vendar razdalje med posameznimi mesti po najkrajših poteh niso dolge. Kot že tolikokrat doslej je bila tudi tokrat, oz. vse dni, ko smo se vozili po Kreti, pot naš cilj. Bolj, ko je bila zavita in bolj, ko je vodila po odročnih krajih, boljša in zanimivejša je bila. Tudi ta dan smo se suhoparno vzeto le selili iz Chanie v največje mesto na Kreti v Heraklion. Kraja sta med seboj po najkrajši cesti ob morju oddaljena le kakih 140 km, mi pa smo našo pot zavili prav do morja na jugu in se nato vrnili nazaj na severno obalo, da smo se v mestu Heraklion ustalili v lepem hotelu Capsis Astoria ob parku v samem središču mesta in tako pridelali skoraj dvakrat toliko km.

Še predenj smo se iz obmorske ceste spustili proti jugu, proti notranjosti, smo si ponovno poiskali samotno plažo....

...in si pripravili izdaten zajtrk.

Salama, siri, namazi, maslo, marmelada, ribe, datlji in še kaj, so bili dobra podlaga za celodnevno motoristično vožnjo.

Nato pa proti jugu...

Skozi naselja

Peljemo se po pustih hribih ....

...in od tod se že vidi morje na južni strani otoka. Libijsko morje.

Ko se spustimo proti Hora Sfakionu smo že potrebni kavice

Mateja in Bojan sta imela "žehto" in takole jo sušita

Postanek v Agia Galini 

...pa še v Matali

Trije vesoljčki

Pa spet nazaj čez hribe proti severu...

in spust proti Heraklionu...

Cesta ob morju...

Zvečer je bilo mesto zelo živo

Dober tek

9. dan; nedelja, 28. oktober 2018; Heraklion - Mirtos (195 km);

Če smo se pretekla dva dneva vozili bolj ob obeh obalah, tako severni kot južni in spoznali celo vrsto znanih in manj znanih plaž, pa je bil tretji dan namenjen bolj raziskovanju notranjosti otoka. Vstopili smo v vzhodni del otoka, regionalno enoto Lasithi, ki je zaradi zelo ugodne klime vse leto cilj številnih turistov. Popeljali smo se okoli gorovja Spathi, ki je visoko preko 2100 m in po številnih planotah. Ena izmed njih se imenuje enako kot celoten vzhodni del Krete, planota Lasithi  in je znana po vetrnicah za črpanje vode. Teh vetrnic je sicer še vedno kar precej, so pa nekatere v res klavrnem stanju.

Fanta pripravljata motorje za odhod in na skrivaj opazujeta policistko, ki prikoraka mimo v visokih petkah.

Pripravljeni za ohod

Zapuščamo Heraklion...

... in plezamo v gore.

Skozi vasi...

Od daleč zagledamo planoto Lasithi

Predenj pa se spustimo do planote pa še počitek in okrepčilo v istoimenski restavraciji

Vetrnice za črpanje vode, značilnost tukajšnjih krajev

Življenje na vasi...

Res smo že visoko in...

... začnemo se spuščati proti morju 

Kar tri "bele" vasi. Očitno niso samo v Andaluziji

Svojevrstna pokrajina

Kufre gor...kufre dol....

Pred večerjo še hiter skok v morje...

10. dan; ponedeljek, 29. oktober 2018; Mirtos - Makry gialos (198 km):

Poslovimo se od južne obale Krete....

in se preko gorate notranjosti... 

...preko tipičnih starih vasi, po najkrajši poti med J in S Krete ...

...popeljemo proti S obali. 

Prijazni domačini nam dovolijo, da si pripravimo malico v njihovem lokalu, ki se sicer odpre precej pozno.

Dobro smo se podprli...

Medtem je plaža ob smaragdno zelenem zalivu oživela.

Mi pa naprej ob morju, proti vzhodu.

Bolj ko gremo proti vzhodu, bolj je pokrajina podobna severno afriški. Skoraj pustinja.

Pojavljati se začno datljeve palme.

Voda prijetno topla

Val, turistični kraj na JV, kjer so se nekoč srečevali hipiji

Proti cilju smo se vozili večino ob morju, mestoma pa je cesto zaradi konfiguracije terena, odneslo tudi bolj v notranjost.

Prenočevali smo v kraju Makry Gialos v prijetnem privatnem penzinonu Villa Victoria

Iz balkona je bil pogled na morje...pa očitno tudi na antične izkopanine, ki jih je tam doli res obilo.

Kozarček pred večerjo

Povsem na novo z "bronzo" prebarvan gašperček je bil  pripravljen, da ogreje jesenske goste. Vendar ta večer še ne...

11. dan;  ponedeljek, 30. oktober 2018; Makry Gialos - Heraklion (159 km);

Na tokratnem potepanju po Kreti ni bilo nič točno določeno. Sproti smo določali trase, sproti oz. dan prej smo si rezervirali spanje. Tudi o tem, kdaj se vrnemo na celino smo odločili dva dneva pred odhodom in rezervirali nočni trajekt med Heraklionom in Pirejem. Nočne vožnje s trajektom so nama vedno prijetne, saj na morju vedno dobro spiva, plovba pa tako hitreje mine. Edino, kar je pri tem moteče je to, da moramo potniki že uro ali več pred pristankom zapustiti kajuto in potem v gneči čakati na izkrcanje. Naučila sva se, da s seboj v kajuto vzameva le stvari, ki jih nujno potrebujeva ali pa jih nikakor ne moreva pritrditi na motor, pa bi ne bilo dobro, če bi ostala brez njih.
Torej, kocka je padla, Kreto zapuščamo zadnji oktobrski dan, celinsko Grčijo pa ugledamo na Dan mrtvih. 

Vračamo se v Heraklion, največje mesto na Kreti

Pogled iz najinega okna

Jutranji sprehod razkriva očarljivo grško turistično mestece, ki je tudi v teh jesenskih dneh v pričakovanju gostov

. 

Ampak mi danes ne bomo njihovi gostje, mi gremo naprej

Še zadnjič se poslovimo od južne obale.

Ponovno prečimo otok proti severu

Smo že na severni strani otoka in v  zalivu Mirambelo leži  Agios Nikolaos, skupek večih vasi, ki  tvorijo največjo turistično destinacijo na Kreti.

Izgleda kot poletje, pa tudi temperature nas prepričajo o tem.

Ponovno se dvignemo nad morje in se zapeljemo v hribe.

Morje je daleč

Res se je užitek vozit skozi stare vasi, kamor turisti najbrž ne zaidejo vsak dan.

Pa smo spet pred glavnim mestom Heraklionom

Kot se za " zadnjo večerjo" na otoku spodobi, smo "zavzeli" najboljšo restavracijo v mestu in res tudi najboljše jedli.

Noč je bila še mlada in mesto živahno

Pred vhodom v Infinitiy city Boutiq hotel sta bila motorja "častna " gosta.

12. dan; torek, 31. oktober 2018; Heraklion - Knossos - Redhymno - Heraklion, trajektno pristanišče (181 km);

Heraklion je glavno in s 140.000 prebivalci tudi največje mesto na Kreti. Z 3,4 milijoni turistov je drugo najbolj obiskano turistično mesto v Grčiji in najhitreje rastoča turistična destinacija v Evropi. 
Zgodovina Herakliona je zelo bogata in precej podobna zgodovini rivalskega mesta Chania, od katere je leta 1971 ponovno prevzel primat glavnega mesta Krete. 
Tukaj se je civilizacija pojavila že kake 8.000 let p.n.š. V času Minojske civilizacije je nastalo le nekaj km S od Herakliona eno prvih urejenih mest v zgodovini, imenovano Knossos, ki je v času največjega razcveta v tretjem tisočletju p.n.š, štelo 100.000 prebivalcev. Heraklion je bil v tem času pristanišče mesta Knossos.
Naprej skozi zgodovino so mestu vladali antični Grki, Rimljani, Arabci, Bizantinci, ki so na otok prinesli ortodoksno krščansko vero, pa Benečani, ki so Heraklionu pustili neizbrisen arhitekturni pečat in izgradili tudi veličastno obzidje okoli mesta. Sredi 17. stoletja so Otomani rekordnih 22 let oblegali mesto, preden so ga uspeli zavzeti. Pri tem je na obeh straneh umrlo 140.000 vojakov in civilistov. Heraklion se je izpod turškega jarma uspel osvoboditi šele v začetku 20. stoletja in se skupaj z ostalo Kreto 1913 priključil Grčiji.

Trajekt na celino je odpeljal šele pod večer, zato smo dan izkoristili za odkrivanje še nekaterih novih področij

Polno otovorjeni se odpeljemo proti Knossosu

 

Ogledovanje obširnih arheoloških kompleksov pri skoraj poletni vročini v motoristični opravi, ni najbolj združljiva kombinacija. O dejstvu, ki smo ga seveda že poznali, smo se znova prepričali tudi tokrat. Zato smo se kar hitro spet spravili na motorje in se odpeljali proti zahodu.

Po obalni cesti ...

...do turističnega mesta Redhymno.

Nato pa preko hribov...

... skozi vasi...

...mimo tisočletnih oljk...

... vaški otroci so že končali s poukom...

Turistični obisk je, spričo poznega datuma, kljub čudovitemu vremenu,  že skoraj povsem zamrl. 

Spuščamo se proti Heraklionu

Modra zvezda v pristanišču že čaka. "Čekiramo" se in ker je časa še dovolj, se odpeljemo nazaj v mesto na večerjo. 

Vkrcani smo bili mimo grede, saj kake gneče za trajekt res ni bilo. Dan je bil dolg, naslednji pa bi utegnil biti še daljši. Vsaj za naju. Zato smo se kar hitro pospravili vsak v svojo kabino. Plovba je bila mirna in smo si lahko pošteno odpočili.

13. dan; sreda, 1. november 2018; Pirej - Jagodina (962 km);

Glede na naš dogovor, da se o morebitni uporabi trajekta za prevoz do Benetk odločimo tik pred vračanjem domov, smo že nekaj dni intenzivno spremljali vremensko napoved za Balkan. In vse bolj je kazalo, da bomo brez problema prevozili to pot z motorjem. Ko smo se zjutraj v Atenah izkrcali je bilo preko 20 stopinj in skoraj jasno vreme. Midva sva imela v soboto neke obveznosti, zato sva se odločila za takojšen povratek domov, Mateja in Bojan pa sta se želela popeljati še malo preko Albanije in raztegniti svoje potovanje do konca tedna. Tako smo se skupaj peljali še nekaj manj kot 500 km. Poslovili smo se, spili skupaj jutranjo kavico, zaželeli drug drugemu srečno pot, nakar sta ona dva zavila proti Albaniji, midva pa proti najjužnejšemu kraju naše bivše skupne države. Temperatura je bila bila praktično ves dan enaka, malo čez 20 stopinj, le oblaki se niso pustili odgnati in so čepeli nad celotnim Balkanom. Vožnja je bila na momente res dolgočasna, da sem na zadnjem sedežu komaj premagovala spanec. Tokrat zadnjič sva se peljala še po cestah in gradbiščih ob novi AC v Makedoniji in Srbiji. Ko sva se slabo leto kasneje peljala v Turčijo, je bila AC že dokončana. Dan je ob  začeteku novembra že hudimano kratek, zato sva se kar nekaj časa vozila ponoči in se ustavila v srbskem mestu Jagodina, kjer sva prespala v privatnem hotelu Lion. Večerjala sva v bližnji "čevabžinici" in uživala ob pri nas že nekoliko pozabljenih okusih in se zabavala ob opazovanju domačinov.

Aja, Mateja in Bojan pa sta prenočila nekje v Albaniji. Poslala sta nama prav "kičaste" slikce svoje namestitve. Najina sicer ni bila kaj posebnega, pa vseeno dovolj dobra, da sva se v njej prijetno počutila in se dobro naspala.

Ko smo malo čez sedem zjutraj pristajali v Pireju, se  še ni povsem zdanilo

Še kavica za slovo, skupna fotka in SREČNO.

Mejni prehod Gevgelia

Večerna scena v gostilni.

14. dan; četrtek, 2. november 2018; Jagodina - Tržič (707 km).

Ostalo nama je še zadnjih 700 km do doma. Po izkušnjah bi znali biti ti kilometri, po že res mnogokrat prevoženi cesti, precej dolgočasni in odvečni. Napoved vremena nama je obljubljala suho a oblačno vreme z temperaturami okoli 20 stopinj nekako do slovenske meje, kjer pa bi znala zapeljati v močan dež.  In točno tako se je zgodilo. Balkansko vreme je bilo prizanesljivo in lepo sva premagovala kilometre prav do Slovenije, kjer pa naju je začelo namakati tako močno, da sva bila kljub uporabi dežnih kombinezonov, pošteno premočena. Zato sva bila še toliko bolj vesela, ko sva se še pred nočjo zapeljala na domače dvorišče. 

Še zadnja etapa 

Jutro v Jagodini

ZAKLJUČEK:

Motoristična avantura konec oktobra in začetek novembra 2018 je bila vsekakor prijetno doživetje. Morda je bilo tako tudi zato, ker smo se na pot podali povsem brez pričakovanj. V glavnem je bil naš cilj, nekam se odpeljati in to kljub jesenskemu terminu, z motorji. Seveda smo imeli res srečo z vremenom, saj se je razen prvega dneva na Kreti, ki sva ga tako namenila ogledu mesta, vreme za ta letni čas obnašalo zelo prizanesljivo. Tako zelo, da je bila že vožnja skozi Hrvaško, Črno goro, Albanijo in Grčijo, torej vožnja do Krete skoraj potovanje samo zase. Pa tudi povratek domov je bil čisto v redu, posebej za Matejo in Bojana, ki sta pot domov popestrila z vožnjo po Albaniji, Črni gori, Bosni in Hrvaški.

Vožnja po Kreti je bila vrhunski motoristični užitek. Na obalnih cestah ni bilo kaj dosti,  ko pa smo se vozili po ozkih poteh skozi stare vasi, med oljčnimi nasadi in kamnitimi gorovji v notranjosti, pa smo le sem in tja srečali kakšen star, že skoraj odslužen avtomobil. Res smo bili gospodarji cest po katerih smo se vozili. 

Sezona je bila sicer že zaključena, vendar pa so bili obmorski turistični kraji še precej živahni. Tako zaradi temperature zraka in vode, kot tudi zaradi turistične ponudbe,  se je Kreta v času, ko smo bili tam,  pokazala kot zelo primerna destinacija tudi za jesensko uživanje poletnih radosti.

Že res, da smo se oba para skupaj vozili le 6 dni ( po Kreti), medtem ko smo bili v tranzitu vsak zase, pa smo se imeli skupaj res fino. Glede na to, da imamo zelo podobne poglede na motoristična potovanja, smo se dobro ujeli tako na vožnji čez dan, prijetno klepetali ob številnih kavicah na poti,  kot tudi ob večerih, ko smo skupaj spoznavali kulinariko Krete.
Mateja in Bojan, še kdaj, še kje....

Kot vedno za zaključek: Bog naju je imel tudi tokrat rad in sreča nama je bila mila, da sva se po 14 dneh in po prevoženih 4.742 km zdrava in brez nezgod vrnila domov in tako na zelo lep način zaključila sezono 2018.

Takole smo ZDELALI Kreto v šestih dneh