Jug Španije in Portugalske

                                 

     JUŽNA ŠPANIJA IN PORTUGALSKA, 

   z motorjem, 

nekaj tudi s trajektom

od 25. aprila do 15. maja 2018

Ko se zima že dodobra utiri in je zunaj mraz in sneg, dnevi kratki  in noči skoraj predolge, vsako leto znova ugotavljam, da to ni moj najljubši letni čas. Torej je to bolj kot ne čas,  ki ga je potrebno nekako preživeti. Še dobro, da so vmes decembrski  prazniki, ko je družabnost bolj intenzivna, kot v preostalem delu leta. Ostanek  obdobja, ko so dnevi bolj ali manj taki, da se skoraj vsako jutro posebej odločam ali se je smiselno podati v zimski mraz, ali pa podleči skušnjavi in se ubadati z drobnimi opravili v zavetju toplega doma, si običajno popestrim z načrti vseh vrst za prihajajoče leto. Zadnje čase je njihov pomemben del načrtovanje preživljanja prostega časa, v sklopu tega pa seveda tudi priprave načrtovanega bodočega potovanja. Seveda pa je to čas, ko si dušo pobožam tudi s prijetnimi utrinki iz minulih potovanj. Kot dragocene in mnogokrat tudi edine "spominčke" jih hranim za posebej puste in sive dni. Na srečo sem na razne načine prepotovala že kar nekaj sveta, zato je spominov vsekakor obilo. Pravzaprav nikoli ne potujem sama, zato si tako kot najine popotniške načrte, tudi popotniške spomine in utrinke deliva z možem, mojim sopotovalcem. Najina pričevanja o potovanjih običajno dokumentirava z obilico fotografij, ki nastanejo na njih. Ker ažurno in sistematično urejanje fotografij zahteva kar nekaj discipline in časa, se mi zdi prav, da jih morda delim še s kom.  Tako je torej padla odločitev za pripravo pričujočega zapisa.

Dobra stran tega, da imaš za sabo že kar zajetno skladovnico let je ta, da nisi omejen s časom. In to sva vendarle dočakala tudi midva. Tokrat se nama je prvič zgodilo, da naju čas na potovanju ni priganjal. Konec januarja sva torej kupila enosmerno trajektno vozovnico Genova - Barcelona.  Pot med tema mestoma sva namreč že dobro poznala iz prejšnjih potovalnih zgodb in se nama je zdelo vmesno, da se tokrat malo "pocrkljava" in to relacijo udobno prespiva v najini kabini na trajektu. Se pravi, da sva imela točno določen samo čas odhoda, vse ostalo pa je bilo odvisno od najinih kasnejših odločitev.  Prenočevanja sva na podlagi okvirnega plana potovanja vnaprej rezervirala le v mestih, kjer so bile prenočitve omejene, oziroma je bilo pričakovati, da bodo ob najinem prihodu njihove cene visoko poskočile. Sicer pa sva običajno za dan vnaprej določila točno traso poti in si v ciljnem kraju preko bookinga rezervirala prenočevanje.

1. - 3. dan; sreda - petek,  25. do 27. april 2018 ; Kovor - Valencija (1118 km + trajekt)

Odhod trajekta iz Genove je bil planiran 26. aprila zgodaj popoldne. Napovedano je bilo čudovito vreme, pa tudi potovalna mrzlica je naredila svoje, zato sva se odločila, da odideva na pot dan prej in brez nervoze uživava ob vožnji mimo Trsta, Benetk, po Padski nižini.  Meteorologi se niso zmotili, ob  sončnem vremenu je temperatura dosegla tudi do 30 stopinj. Malo nerodno je bilo le to, da v nadaljevanju najinega potovanje tako visokih temperatur tudi približno ni bilo več.

Vedno se začne na domačem dvorišču

Prvo noč sva prespala v mestu Gavi, dobrih 70 km severno od Genove, mestu na srednjeveški poti med Alessandijo in Genovo. Nočitev v stari meščanski hiši, v prenočišču B&B Borgo Cartese, ob kateri sva varno spravila v garažo rdečega konjička, je bil spodbuden začetek najinega potovanja. Ob pozno poldanskem  pivu v bifeju na mestnem trgu sva  dobila tako obilen prigrizek, ki nama je skupaj s sladoledom povsem zadoščal za večerjo.

Nad mestom Gavi je mogočen grad, utrdba, ki je imel v genovski republiki prav gotovo pomembno vlogo. Naslednje jutro nisva preučeval zgodovine, sva se pa v prijaznem vremenu povzpela nanj in tako dobila zadostno mero jutranje rekreacije, ki sva jo zabelila s pravo italijansko jutranjo kavico

Mi, prebivalci celine smo mnenja, da je vreme ob morju lepše, kot na celini. No, ta dan v Genovi že ni bilo tako. Po obilnem in raznovrstnem zajtrku v nastanitvi, sva se po ozki lokalni cesti zapeljala proti jugu. Pred Genovo sva morala premagati še manjši prelaz, od koder sva se potem spustila proti Genovi. Že med vzpenjanjem , so se oblaki nad nama na mah zgostili in začel je naletavati droben dež, ki se je kasneje samo še stopnjeval.  Zavite ceste, prav gotovo prijetne za vožnjo ob lepem vremenu, ob dežju in megli niso bile nič kaj prijazne. Previdno sva se spustila proti Genovi in se po kompliciranem sistemu nadvozov, podvozov, mostov in tunelov, ki je ob živce spravil tudi najino navigacijo, prikotalila do trajektne luke. 

Motor sva postavila za brezštevilne že vkrcane motorje, ki so bili menda skoraj vsi namenjeni v Maroko, ki je v času prvomajskih praznikov brez dvoma odlična motoristična destinacija.

Zapustili smo oblačno Genovo.

Veliko Maročanov se je vračalo iz Evrope na dopust domov. Dolge, 48 urne vožnje so že vajeni in si jo popestrijo vsak po svoje. Tale recimo,  je s seboj na trajekt prinesel tudi svojo šišo.

Noč je minila mirno in lepo se je bilo prebuditi v sončno jutro nad Barcelono

Kolumb naju je sicer usmeril čez morje, tja v Ameriko. Midva se ne dava, obrneva se proti severu, da se preko hribčkov in dolinic do večera pripeljeva do Valencije.

Presenetljivo hitro prevoziva Barcelono

Voziva skozi mala mesta in po čudovitih zavitih cestah skozi gozdičke. Kar v naravi si pripraviva prvo malico. V nadaljevanju potovanja sva običajno  malicala na klopcah v parkih, ki jih je v Španiji posebej veliko. V njih se domačini ob večerih srečujejo, tam malo posedijo in poklepetajo. Nekakšne "promenade" posebej pri starejših Špancih še niso povsem pozabljene.

Spustiva se s hribov in se ustaviva v nama ljubem mestu Reus. Tolikokrat sva bila že tam in toliko lepih spominov naju veže nanj, da na hitro parkirava motor na parkirnem mestu ob cesti in odvihrava na glavni, tipični španski mestni trg, na brezalkoholno pivo.  Ker je lokal poln domačinov nama seveda  postrežejo tudi z izdatnim tapasom, ki poteši najino ravno prebujajočo se lakoto. To je bilo prvo brezalkoholno pivo in prvi tapas na najini tokratni poti, kombinacija, ki je postala najin  železni repertuar, se je do konca potovanja ponavljal večkrat dnevno. Včasih so bili tapasi skromni, morda nekaj oliv, včasih pa prave malice, recimo obloženi kruhki s pršutom, klobaso. Glede na to, kako bogate tapase sva dobila ob pijači preko dne, sva se zvečer odločala za bolj ali manj izdatno večerjo. Pa še nekaj sva se naučila mimogrede. V Španiji najprej naročiš pijačo, hrano šele, če ob pijači ne dobiš dovolj bogatega tapasa.
Žejna in lačna nisva bila več,  še pofotkava se na glavnem reuškem trgu in se vrneva k motorju. Toda glej ga zlomka. Iz rezervoarja ob odhodu, v evforiji, da sva ponovno v mestu neštetih spominov, pozabiva vzeti torbo in nekdo drug se potrudi in to naredi namesto naju. Torej že prvi dan ostaneva brez "tank torbe", nekaj odvečnih oblačil, in še nekaj malenkosti ter objektiva za fotoaparat. Tolaživa se, da je bila torba že stara  in bi jo bilo treba tako ali tako zamenjati, objektiv pa, da je bil rezervni in  rabljen zgolj izjemoma. V nadaljevanju poti sva želela kupiti novo torbo, saj bi nama dodatni prostor še kako prišel prav. V več mestih tako v Španiji, kot na Portugalskem sva neuspešno povpraševala po njej, pa sva do nove torbe prišla šele ob vrnitvi domov. 

Pokukava še na "našo" plažo v Mont Roigu, ki je v tem času seveda še samevala. Le sem in tja se je kakšen "belokožec" nastavljal prijetno toplim spomladanskim sončnim žarkom.

Pot sva nadaljevala po stari državni cesti N 340. Cesta večino poteka blizu morja, vendar pa pogled nanj pogosto zastirajo počitniška naselja. Proti JZ je ob cesti vse več nasadov citrusov. Njihov močan Vonj  je dobesedno v zraku. Nasad agrumov namreč vonjaš precej preden ga ugledaš. Pomladno potovanje po južni Španiji in Portugalski je bilo potovanje za razvajanje čutil. Poleg čudovitih pogledov, ki so vedno znova jemali dih, je bilo to tudi potovanje čudovitih pomladnih vonjav, ki jih na motorju seveda zaznaš in doživiš zelo intenzivno.

Nasadi pomaranč

Ob prijazni poznopopoldanski uri sva prišla v hotel Malcom and Barret v Valenciji. Večer sva zaključila s sprehodom po mestu in večerjo v eni od restavracij, polni živahnih in glasnih Špancev.

Za nama je prvi dan vožnje po Španiji, obmorski državi na jugozahodu Evrope. Leži na Iberskem polotoku, ki si ga deli s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu jo Pireneji ločijo od Francije. Kraljevina Španija je ustavna monarhija, ki vključuje še Balearske otoke v Sredozemlju in Kanarske otoke v Atlantiku, ter dve severno afriški enklavi. Uradni jezik je španščina. 

Osrednji del Španije sestavlja visoka planota Mezeta, ki jo obkrožajo gorovja. Najvišje gorovje so Pireneji, čeprav najvišja španska gora El Teide leži na Tenerifih. Visoke planote in gorovja sestavljajo kar 90 % države. 

Tako kot je razgiban njen relief, tako je razgibano tudi njeno podnebje. Sredozemsko podnebje zaradi hribovitih pregrad nad morjem nima globokega vpliva na celino. Notranjost Španije ima tako zmerno podnebje z vročimi poletji in mrzlimi zimami, medtem, ko  je na severozahodu in severu države, ob  Biskajskem zalivu, vlažno oceansko podnebje.

Španija je po smrti diktatorskega generala Franca  leta 1978, postala ustavna monarhija, razdeljena na 17 avtonomnih pokrajin. Midva jih bova po dolgem in počez prevozila  pet med njimi.

Država v kateri živi nekje med 45 in 50 milijoni prebivalcev, kljub hudi gospodarski krizi, ostaja ena vodilnih gospodarskih in turističnih držav v Evropi. Praktično se v njej pojavljajo vse gospodarske panoge, predvsem močna pa je v kmetijstvu in turizmu. Leta 2018 je bila Španija s 301 milijoni prenočitev najpogostejša turistična destinacija v EU za ljudi, ki potujejo zunaj svoje države.

4. in 5. dan; sobota, 28. in nedelja, 29. april ; Valencija - Granada (583 km)

Zjutraj izkoristiva toplo vreme in pred zajtrkom odtečeva krog do znamenitega Centra umetnosti, znanosti in kulture, saj verjameva, da malo jutranje fizične aktivnosti v obliki teka ali hitre hoje vsekakor pripomore k dobremu počutju ob celodnevnem gretju motorističnega sedeža.

Sobota je in po širokih in skoraj praznih cestah se hitro izmotava iz objema zanimivega sredozemskega mesta in že vijugava mimo mest Corentes, Albatana, Siles in se približujeva področju Segura de la Sierra. Spotoma se večkrat ustaviva, malicava, uživava v čudoviti naravi, srečujeva ogromno kolesarjev, ki imajo na teh cestah in ob tem vremenu idealne pogoje za trening.

Mesto Valencija je sicer glavno mesto Avtonomne pokrajine Valencija, za katero je značilno tudi to, da je poleg Španščine tu uradni jezik tudi Valenščina. Valencija je z 2,5 milijona prebivalci, ki žive na širšem področju mesta, tretje največje mesto v Španiji, večja od nje sta le Madrid in Barcelona. Mesto ima status globalnega mesta. Mestno pristanišče je 5. najbolj prometno kontejnersko pristanišče v Evropi in najbolj prometno kontejnersko pristanišče v Sredozemskem morju.

Jutranja rekreacija okoli Centra umetnosti v Valenciji

Utrinek iz hotela

Prazne sobotne ulice Valencije. 

Enkratne španske ceste

Malica v mestnem parku

Sobota, dan za rekreacijo. Končno so pa Španci narod kolesarjev

Čas je za pivo 0,00%. Tapas sodi zraven...brez naročila in brez plačila (razen napitnine seveda).

Bolj ko se vzpenjava, številčnejši so oljčni nasadi. Preseneča naju, da so Španci sleherni košček, za naše razumevanje nerodovitne zemlje, kultivirali in nasadili oljke. Oljčnih nasadov je po celi Andaluziji toliko, da se sprašujeva kako in kje se vse to oljčno olje in olive porabijo.

V ozadju, med polji in vinogradi jedrska elektrarna. Teh je v Španiji kar nekaj, mnogo več pa je vetrnih elektrarn, ki so posejane po številnih hribih  

Prispeva v  Puente de Genave,  v osrčju Sierra de Segure, severnega dela NP Sierras de Cazorla. Poznopopoldanski sprehod nama odkrije čudovito malo mesto z antičnim mostom in značilnimi starimi hišami, ki pa so bile tačas, ko sva bila tam midva, skoraj vse prazne, saj služijo kot počitniška bivališča prebivalcem iz nižje ležečih mest, kjer so poletne temperature vse prej kot prijazne.

 Spiva v družinskem  Hotelu Rural Sierra de Segura. Tu se nam je razkrilo, kaj je tipičen španski zajtrk.  To je sveže pečena bageta, dobro oljčno olje in sveža paradižnikova omaka. Natanko to sva dobila naslednje jutro v tem prenočišču za zajtrk. Na prvi pogled malo siromašno, vendar tudi nadvse okusno.

Mandarine, okrasne ali ne, kdo bi vedel. Nudile so senco pločnikom in bile prav lepe na pogled

V tem času zapuščena počitniška stanovanja

Dva mostova, višji, večji je srednjeveški most, nižjega, manjšega pa so zgradili že Rimljani.

  

Cvetje, ena od stalnic najinega potovanja.

Seveda sva redno spremljala vremenske napovedi,  tako naju poslabšanje vremena naslednji dan ni presenetilo. Čakal naju je torej hladen dan, ki se je začel le pri sedmih stopinjah celzija ob močnem dežju. 

Izboljšanje vremena je bilo predvideno proti poldnevu. Nekaj časa  sva postopala po sobi, nato pa sva postala nestrpna in navlekla nase vse tople obleke pa tudi dežna kombinezona. Medtem, ko je dež še naprej padal, sva na vsaj malenkostno izboljšanje vremena čakala pod nastreškom, kjer je prenočil najin motor.

Posamezne kaplje so še padale v oblačnem dopoldnevu, ko sva se odpeljala proti Ubedi. Najin načrt je bil sicer peljati se  po zahodni  strani NP Sirras de Cazorla preko kraja Quesada. Po pogovoru z dvema španskima motoristoma, sinom in očetom, ki sta nama to pot zaradi mokrih cest, nestabilnega vremena in mraza odsvetovala, sva se odločila za varnejšo pot preko Huelme, Gobernadorja, Dorra do  najinega tokratnega cilja v bližini Granade

 Za napore tistega dne sva bila bogato poplačana. Takoj, ko so se oblaki umaknili modremu nebu, sva lahko uživala v čudovitih pogledih na zelena pšenična polja in oljčne nasade severno od Sierre Nevade, katere vrh je bil še vedno ozaljšan z za ta čas izjemno bogato snežno odejo. 

Polagoma so se začele pojavljati prelepe bele andaluzijske vasi. Do konca potovanja sva jih videla na desetine, nekatere so našle svoj prostor v res zelo odročnih krajih

Prelepa zelena pokrajina in igra svetlobe

Sierra Nevada nama je tokrat odrekla gostoljubje, saj je raje kot motoriste gostila smučarje, ki so  uživali na njenih belih strminah neobičajno pozno v pomlad. Sneg na Sierri Nevadi je pripomogel k zelo nizkim temperaturam na področjih okoli njenih hribov. Mraz sva ta dan občutila tudi na lastni koži, saj se temperatura skoraj do spektakularnega spusta v Granado ni  dvignila nad 12 stopinj, zato so ostali dežni kombinezoni z nama skoraj ves dan.

Ko sva se začela spuščati proti Granadi in sva pustila gorovje Sierra Nevada za seboj se je klima omehčala in sonce je že prav prijetno grelo.

Peljala sva se po ulicah starega mesta Grenada..

...in se ustavila pred Alhambro, mavrsko citadelo in palačo, ki spada med viške arhitekturne in skupne umetniške muslimanske, judovske in krščanske zapuščine.  Na razvalinah manjše trdnjave iz 9. stoletja,  so Mavri v zadnjem stoletju svoje vladavine na Iberskem polotoku, torej v 14. stoletju, zgradili v Granadi trdnjavo in istočasno tudi kraljevo palačo za njihovo kraljevino Al Andaluz. Alhambra  je s svojo neponovljivo notranjostjo danes med najpogosteje obiskanimi španskimi zgodovinskimi znamenitostmi uvrščenimi tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. 

Ozemlje okoli Granade je bilo že v 8. stoletju p. n. št. poseljeno z Iberci. Do invazije Arabcev (Mavrov) na Iberski polotok leta 711, so tod živeli tudi Feničani, Grki, Kartažani, Rimljani, Bizantinci in Vizigoti. S prihodom Arabcev na to področje se je začelo t. i. obdobje "Rekonkvista", obdobje, ki je trajalo do leta 1492 ko so se Arabci dokončno umaknili iz Iberskega polotoka. Muslimanska država Al Andaluz je obsegala velik del današnje Španije, Portugalsko, del Francije in Andoro.  Vladarji Al Andaluza so se trudili dvigniti kulturno izmenjavo in sodelovanje med muslimani in kristjani ter kristjani in Judi. Oboji so bili kot "ljudje iz Knjige" zaščiteni. Državi so sicer plačevali poseben davek, vendar so uživali notranjo avtonomijo. Tako je Al Andaluz postala središče učenosti, mesto Córdoba pa eno od vodilnih kulturnih in gospodarskih središč, tako v Sredozemlju kot v celotnem islamskem svetu.

Al Andaluz je bila večino svoje zgodovine v sporih s krščanskimi kraljestvi na severu. Arabske družine so se menjavale na prestolu, a vseeno postopoma izgubljale svoja ozemlja, dokler ni leta 1236 Granadski emirat ostal edino muslimansko ozemlje na Iberskem polotoku. Takrat je Granada doživela tudi svoj največji razcvet. Hkrati pa je postala tudi tributarna država Kastiljskega kraljestva, kar je pomenilo samostojnost, s tem da so Arabci plačevali Kastiljcem visoke davke in priskrbeli zadostno število vojakov. 1492 leta je granadski emir  predal svoj emirat kraljici Izabeli I. Kastiljski, ki je skupaj s svojim možem postala znana kot "katoliška monarhinja". Al Andaluz je sicer ugasnila, vendar pa so se pričevalci islamske kulture na teh ozemljih vseeno ohranili.

Z mirovno pogodbo je bilo muslimanom in Judom dovoljeno prakticirati svojo vero. Ker pa je bil verski vrh prepričan v nujnost čim hitrejšega pokristjanjevanja, je prekršil mirovno pogodbo in začelo se je prisilno pokristjanjevanje, ki je privedlo do uporov podeželskega prebivalstva. Vsled tega so mirovno pogodbo preklicali, muslimani in Judi pa so se morali odseliti, ali pa jim je kot spreobrnjencem grozilo stalno zaničevanje, tudi smrt. Veliko število bogatejših muslimanov se je odselilo v Severno Afriko.

Padec muslimanske Granade ima pomembno mesto med dogodki v drugi polovici 15. stoletja. Pomenil je  konec osemsto let dolge muslimanske vladavine na Iberskem polotoku. V Španiji se je, odslej brez večjih notranjih ozemeljskih sporov, začelo uspešno obdobje raziskovanja in kolonizacije, predvsem obeh Amerik. Leta 1492 je na ekspedicijo na zahod odplul Krištof Kolumb, za katerega velja, da je odkril Ameriko.  Bogastvo obeh Amerik je Izabeli I. in Ferdinandu II. omogočilo utrditi oblast v njunem kraljestvu. Kasnejša španska osvajanja in kolonizacije so ustvarila, takrat največji imperij na svetu.

Španski imperij je bil tako prvi pravi svetovni kolonialni imperij in istočasno prva evropska država v kateri sonce ni nikoli zašlo. Obsegal je velik del Južne, Srednje in Severne Amerike, Karibov, Afrike, Azije in Oceanije. Španija je, kot izrazito katoliška država, širila verski nauk katoliške Cerkve nasilno s pokristjanjevanjem lokalnega prebivalstva.

Al Andaluz, muslimanska država na Iberskem polotoku 

Čeprav je minilo že kaka dva ducata let, odkar sva si ogledala Alhambro skupaj z otroci, njenega ponovnega ogleda nisva načrtovala, zato vstopnic na internetu (kar je menda obvezno) nisva rezervirala.  Sprehodila sva se le okoli obzidja, popila pijačo in obujala spomine. 

Pinos Genil, leži le dobrih 10 km vzhodno od Granade. To noč sva prenočevala v tamkajšnjem hotelu... 

...La Duquesa. V domačijskem, zelo solidnem hotelu sva bila navdušena  nad številnimi fotografijami  lastnika hotela  z najslavnejšimi kolesarji našega časa, zmagovalci Toura, Gira in Vuelte, ki redno trenirajo po okoliških cestah in stanujejo v njegovem hotelu. Hotel ima za kolesarske treninge izjemno lego. Do Sierre Nevade je n. p. r. le okoli 25 km, poleg tega pa je tod še obilico drugih gorskih cest, ki so vse po vrsti odlične in pisane na kožo tako kolesarjem, kot motoristom.

6. dan; ponedeljek, 30. april; Granada - Ronda (326 km)

Zjutraj, ko sonce še ni prilezlo izza gora, sva se sprehodiva ob reki. Mikavni gostilniški vrtovi  pričajo, da je tukaj ob sončnih popoldnevih zelo živahno. Spotoma zavonjava svež kruh v krajevni pekarni, pozajtrkujeva in pripravljena sva za nov dan.

Poslavljava se od slikovite Granade

Najin navigator je bil očitno še neprebujen in ker sva mu, kot običajno, naročila naj se izogiba AC, je to naredil povsem po svoje in naju preko polj poizkušal pripeljati do Alhame de Granade. Sva ga kar nekaj časa prepričevala, da ne želiva po polju, pa naju je vedno znova pripeljal na zdelan kolovoz. Ker ni bilo druge, sva se obrnila na avtokarto in spremljala kažipote. Ko je navigator ugotovil, da se ne dava, smo se v zgoraj omenjenem mestu spet zmenili kot treba in naprej je šlo brez težav. Dejstvo, da je najin navigator občudoval bele andaluzijske vasi in naju poskusil skozi čim večje število njih tudi peljati, je seveda temeljilo na tem, da je od naju dobil  ne dovolj dorečene ukaze. Vsak smo priznali svoj del krivde in šli dalje. 

V katero od teh belih vasi sva tudi zavila,  še več pa sva si  jih z veseljem le od daleč ogledala, kako spokojno "čepijo" sredi zelene pokrajine. 

Vmes čas za malico, kot običajno v mestnem parku

Vozila sva se preko vznemirljive, nikoli dolgočasne pokrajine

Preko prelaza in skoraj gorske ceste na zahodnih obronkih NP Sierras de Tejeda sva se spustila proti morju.

 Torre del Mar, manjši kraj ob sredozemski obali, dobrih 30 km pred bolj znano Malago.

Več kot dvajset let je minilo, ko smo se skupaj z otroci veselili, da smo dobili zadnji prostor v popolnoma zasedenem kampu Elmayate in preživeli v naši prikolici na mestu tik ob morju, dobra dva tedna popolnega odklopa na več kot 2.500 km od doma oddaljeni Costa del Sol. 
Mimogrede, kampov je na tem področju malo, obiskujejo pa jih predvsem Španci. Turisti iz drugih evropskih držav v ta oddaljen del Španije priletijo običajno z letali in se naselijo v enega od hotelov, ki jih je na Costa del Sol ogromno. Nekaj pa se še vseeno najde turistov, ki jim več kot udobje pomeni pristen stik z naravo, ki ga vsekakor najlepše doživiš ravno v kampu.  In takole poln je bil kamp zadnji dan aprila...

Pozdravljen toro, eden od vedno redkejših, ki so bili včasih zaščitni znak andaluzijskih cest in pod katerim sta Penelope Curz in Javier Bardem začela svoji karieri.

Mimo Malage še nekako vztrajava na lokalnih cestah ob morju, ko pa prideva do  Torremolinosa imava vsega dovolj. Gneča je tolikšna, da si ne upam misliti kako to izgleda poleti. Vdava se in od tam dalje do Marbelle voziva po obmorski avtocesti. Glede na to, da je bil današnji cilj atraktivno mesto Ronda, se nama res ni zdelo smiselno izgubljati časa s počasno vožnjo po nama že poznanih krajih. 

Sicer pa, vsa pohvala španskim cestam. Vse ceste po katerih sva se vozila  so  odlične. AC, ki jih poznava še iz naših prikoličarskih let so tako ali tako poglavje zase. Za sredozemsko Španijo velja, da sta vzporedno skoraj vedno dve AC, od katerih je samo ena plačljiva, medtem, ko je po drugi vožnja zastonj. S tem želijo Španci obilico prometa v turistični sezoni preusmeriti izven mest.

Marbella je ena od turistično najbolj "razvpitih" španskih destinacij. Mesto ima številne običajne turistične namestitve, vendar pa je veliko bolj znana po svoji t. i. Marbellini zlati milji. Gre pravzaprav za odsek štirih milj na zahodnem robu mesta Marbella. Območje je dom nekaterih izredno luksuznih vil in posesti, katerih lastniki so najbogatejši ljudje na svetu. seveda pa tu ne manjka niti najboljših in najprestižnejših hotelov na Costa del Sol.

Midva sva, seveda, vsa ta področja turističnih presežnikov obvozila in kakih 10 km naprej od Marbelle zavila v gorovje. Pred nama je bilo 50 km fantastične motoristične ceste, menda ene najatraktivnejših v Evropi. Cesta je ovinkasta, na momente spolzka, precej prometna in v dežju lahko tudi nevarna. Ker so prve kaplje dežja padle takoj, ko sva se dobro zakadila v hrib, sva cesto A 397 do Ronde prevozila skrajno previdno in seveda brez fotografskega dokumentiranja.

Ronda in njen zaščitni znak, most. "Novi most" so zgradili Španci v 18. stoletju, visok je 120 m in je le eden od treh, ki vsak po svoje predstavljata tri najpomembnejša obdobja iz zgodovine Ronde, pravzaprav Andaluzije,  v precejšnji meri pa tudi celotne Španije.

Rimski most. Ronda je dobila mestne pravice že za časa Julija Cezarja

Arabski "stari most" je bil zgrajen potem, ko so Mavri zavzeli Iberski polotok. Približno v 8. stoletju.

Reka je pod mostom izklesala več kot 100 m globok kanjon

V kanjonsko skalo vmeščene restavracije

     

Ronda je res biser andaluzijskega zaledja. Vsekakor sta to vedela tako Ernest Hemingwy , ki je del dogajanja med špansko državljansko vojno  popisanega v  romanu Komu zvoni postavil prav sem, na mestni trg v Rondo, kot tudi njegov mlajši sodobnik Orson Welles, ki sta oba del svojega bogatega umetniškega življenja preživela tudi v tem mestu  na skali. 

Španska državljanska vojna, ki jo je v svojem romanu Komu zvoni opisoval tudi Hemingway, je zelo pomemben, tudi usoden del španske zgodovine, ki je močno zaznamovala celotno Španijo. Vzroki zanjo pa so se seveda kalili že mnogo prej.

Španija 19. stoletja je veljala za eno izmed velesil starega in novega sveta. Na prelomu stoletja je Španija začela nazadovati ter nedvomno zaostajati za drugimi evropskimi državami. V tem času je imela okoli 11 milijonov prebivalcev, od tega je bilo 8 milijonov delavcev, kmetov in rudarjev, 2 milijona je predstavljal srednji razred, enega pa privilegiranci, tj. veliki zemljiški posestniki, visoka buržoazija, duhovščina, vojska, izobraženci in uradništvo.

V začetku 20. stoletja je Španija veljala za izrazito agrarno deželo, saj se je s poljedelstvom ukvarjalo več kot 70 % aktivnega prebivalstva, predvsem jug je bil pretežno kmetijski. Kmečko prebivalstvo je bilo primorano obdelovati velika zemljišča veleposestnikov, za katere je bila monarhija edini prikladen režim za uveljavljanje njihovih interesov. Moč, ki jo je zemljiškim lastnikom dajala lastnina nad zemljo, so izkoriščali tudi v času volitev, ter kmetom narekovali za koga naj glasujejo. Zaradi hudih pritiskov in nemogočih pogodb, ki so jih bili kmetje prisiljeni sklepati z zemljiškimi veleposestniki, je veliko kmetov zapustilo podeželje ter se naselilo v mestih, mnogo  pa se jih je preselilo tudi v Latinsko Ameriko. Problemi obubožanega kmečkega proletariata niso zanimali nikogar. Politične stranke so se spomnile nanje le pred volitvami.

 Na severu Španije, v Kataloniji in Baskiji, v  industrijskem predelu države,  pa je prevladoval delavski razred, ki je bil v nekoliko boljšem položaju, vendar so se tudi zanj v  veliki gospodarski krizi v 30. letih 20. stoletja razmere drastično poslabšale.

Nezadovoljstvo med kmeti in delavci je kmalu preraslo v številne odpore proti vladajočemu režimu in kralju, ter proti dominantni vlogi Cerkve, ki je imela ogromen vpliv tudi na posvetne zadeve, vzdrževala je namreč monopol nad izobraževanjem, hkrati pa je ravno v Španiji Cerkev uživala največ privilegijev v celotni Evropi in bila hkrati lastnica ogromnega imetja.

Močna institucija pa je bila tudi vojska. Čeprav ni bila plačana, pa so oficirji, ki so prihajali iz višjih slojev, v njej našli močan občutek, da pripadajo eliti. Bili so glavni zagovorniki oligarhije ter hkrati nasprotniki kakršnegakoli razvoja države.

Za obubožane kmete in delavce je bila ukinitev monarhije in organiziranje pravičnejše družbene ureditve edina sprejemljiva rešitev. Že leta 1875 je tako nastala prva republika, ki pa je trajala le slabo leto. Povratek monarhije, v kateri so imeli glavno besedo visoka buržoazija in veleposestniki,  ni pomenil izboljšanje razmer, pač pa le še večje pritiske. V tem času se je ustanovila  Komunistična partija Španije, ki je želela strniti vrste kmečkega in delavskega proletariata. S ciljem streti levico je 1923 vojska sporazumno s kraljem izvedla državni udar, ukinjen je bil parlament ter uvedena vojaško monarhistična diktatura, ki se je zgledovala po Mussolinijevi fašistični Italiji, s katero sta s sklenitvijo sporazuma tudi postali zaveznici. Zaradi vse hujšega terorja je konec dvajsetih let prišlo do velikih študentskih in delavskih uporov, ki so primorali oblast, da je razpisala volitve.

1931 leta so tako na volitvah zmagali republikanci (leva opcija), monarhija je bila ukinjena, ustanovljena je bila republika, kralj in vojaški vrh pa sta se  umaknila iz države. Španija  je dobila novo ustavo – s tem je država postala demokratična republika s številnimi naprednimi reformami, kot so enakost med spoloma, svobodo veroizpovedi, ločitev zakonske zveze, ukinitev privilegijev za plemiče, ločila je cerkev od države in cerkev je izgubila svoje privilegije.

Vsled neenotnosti republikancev in nezadovoljstva proletariata, zaradi neizpolnjenih predvolilnih obljub ter stalnemu nasprotovanju desnice, vojske in cerkve, je levica 1933 leta izgubila volitve in na oblast se je vrnila desničarska vlada z močno podporo cerkve, ki si je prizadevala za vrnitev vpliva v državi. Ukinili so vse reforme, ki jih je sprejela republikanska vlada, razmere v državi so se poslabšale. Vse pogostejši so bili upori proletariata proti madridskemu fašizmu. Upor v Asturiji je centralna oblast krvavo zatrla, saj je na upornike poslala tujsko legijo in španske maroške čete, na čelu katerih je bil general Franco.

Kljub razbitemu sindikalnem gibanju, se je levica zbrala okoli Ljudske fronte in postala vse močnejša, tako sta se v glavnem tvorili dve politični opciji, ki nikakor nista mogli sodelovati, saj je znotraj obeh obstajalo več frakcij, vsaka s svojimi interesi. Po mnenju levice bi zmaga desnice vodila naravnost v fašizem, po mnenju desnice pa bi zmaga levice, se pravi Ljudske fronte, pomenila brezbožno boljševistično revolucijo. Prepričanje večine pa je vseeno bilo, da je rešitev v Ljudski fronti, saj naj bi predstavljala garant za korenite spremembe in socialne reforme, hkrati pa tudi za zaustavitev vse močnejše desnice in fašizma. Po zmagi Ljudske fronte na volitvah se je seveda takoj okrepilo nezadovoljstvo konservativnih sil in vojaških enot. Medtem je Ljudska fronta začela proces radikalizacije, hkrati pa so desničarske oborožene milice izvajale teror nad levičarji in republikanci. Stabilno vladanje ni bilo možno, saj se je Španija delila na dva približno enaka dela – na tiste, ki so podpirali levi in tiste, ki so podpirali desni blok.

Desničarski upor proti legitimni a šibki republikanski oblasti se je z generalom Francom začel julija 1936 v španskem Maroku in se od tod preselil v Španijo. Državljanska vojna je trajala cela 3 leta tudi zato, ker sta obe strani dobivali zunanjo pomoč. Ob striktni nevtralni drži ostalih evropskih držav in ZDA, sta  Nemčija in Italija brezkompromisno podpirali generala Franca, medtem, ko  je Stalin svojo pomoč republikancem vezal na utrjevanje komunističnega režima v Španiji in za vojaško pomoč od republikancev zahteval večino španskih zlatih in srebrnih rezerv. Leta 1938 Stalinu ni bilo več v interesu podpirati špansko republiko, zato se je iz pomoči izločil. Stalinov prispevek k španski državljanski vojni je bil vsekakor negativen in destruktiven.

Desničarski teror na ozemljih, ki so jih zavzeli je bil zelo hladnokrven in krvoločen, njegov edini cilj pa je bil uničiti vsako opozicijo ter vcepiti strah tistim, ki so pričakovali zmago republikancev. Na občasnih ubijalskih pohodih desničarjev preko republikanskih ozemelj, ki jih niso uspeli zavzeti in niti niso bila v vojni, pa so do konca vojne pobili več kot 200.000 ljudi. Levičarski teror pa se je usmeril proti kristjanom, zlasti duhovnikom in redovnikom, ki so jih neusmiljeno lovili, mučili in pobijali, tako da število umorjenih klerikov cenijo na okrog 6800. Vseh žrtev vojne je bilo okrog milijona!

Zaradi dobre organiziranosti in vzpostavitve avtoritete v vojski generala Franca, izdatni pomoči fašističnih zaveznic in zaradi številnih različnih interesov posameznih frakcij znotraj republikancev in njihove  slabo organizirane vojske, ter seveda umika podpore Stalinove Sovjetske zveze, je republikanska stran vojsko izgubila in Franco je postal in stal predsednik vlade in šef fašistične države vse do svoje smrti čez 39 let. Tudi po zaključku vojne je Franco nadaljeval s poboji nasprotnikov in vzpostavil tolitaritaren sistem v državi. 

Ronda, mesto na skali z izjemnim razgledom na okolico.

 Osupljivi razgledi daleč naokoli

Corrida Goyesca je unikatna in zgodovinska bikoborba, ki se odvija enkrat na leto v Rondi v "Plaza de toros de Ronda". Ta najstarejša arena za bikoborbe v Španiji je bila zgrajena v 18. stoletju. Njen avtor je bil isti arhitekt, ki je postavil tudi veliki "novi most".

V stari gostilni nad sotesko večerjava. Počutiva se tako zelo "špansko", zato brez razmišljanja naročiva paello.

Posebej lep sprehod po večerno praznih ulicah...

...preko "Hemingwayevega trga"...

... "velikega mosta" v soju luči...

...mestne katedrale.

Precej pozno je že bilo, ko pozdraviva še bikoborca pred bikoborčevsko areno, ko se vračava v najino prenočišče Alojamientos Suenos de Ronda. 

7. dan; torek, 1.maj; Ronda do Quarteira (395 km)

Arheološka izkopavanja kažejo, da so bile prve naselbine na področju Ronde že v prazgodovini. V 6. stoletju p. n. š. so na tem področju gospodarili Kelti, se vmes tod ustavili tudi Feničani, da so končno  Rimljani tukaj zgradili mesto, kot svojo postojanko. Po razpadu Rima se je zamenjalo kar nekaj gospodarjev, dokler ta področja niso zasedli muslimanski Arabci, najprej Mavri, nato Berberi. V času muslimanske vladavine je bilo v Rondi zgrajenih veliko stavb v islamskem arhitekturnem slogu. Proti koncu 15. stoletja je Markiz iz Cádiza zavzel Rondo in s tem končal islamsko dominacijo v njej. Večino starih mogočnih stavb so obnovili in preuredili za krščanske potrebe. Ko je 1492 padla še Granda, zadnja muslimanska trdnjava na Iberskem polotoku, so Španci ukazali vsem muslimanom in Židom naj zapustijo Iberski polotok brez svoje lastnine ali pa se spreobrnejo v kristjane. Mnogi so se spreobrnili, da so lahko obdržali lastnino, vendar so na skrivaj še vedno prakticirali svojo vero. Muslimani, ki so se spreobrnili samo navidezno, so se imenovali Moriscosi in so morali nositi na svojih kapah ali turbanih modro luno, zaradi katere so jih fanatični kristjani zmerjali in pretepali. Potovali so lahko le z dovolilnico, v nasprotnem primeru jih je doletela smrtna obsodba. To sistematično zatiranje je prisililo muslimane, da so poiskali zatočišča v gorskih področjih južne Andaluzije, v mestih kot je Ronda.

V drugi polovici 16. stoletja je bil tako pisni, kot tudi govorni arabski jezik prepovedan, hkrati pa je oblast preverjala, če so prebivalci slučajno opravljali prepovedane petkove muslimanske molitve.  Moriscosi so bili posebej visoko obdavčeni za vse svoje trgovske posle.  To je vzpodbudilo več uporov na področju Andaluzije, med drugim tudi v Rondi. V hudi bitki je muslimanom celo uspelo poraziti španske vojake in jih skupaj z njihovim vodjo tudi pobili . To je razjezilo kralja, ki je ukazal pokol vseh Moriscosov v Rondi. Tisti, ki so preživeli, so bili prodani v suženjstvo.

Oba sva jutranja tipa. Ko se tako tega jutra odpraviva na zgodnji sprehod, naju pozdravi sončno, a zelo hladno jutro. Termometer na motorju kaže vsega 5 stopinj.  Ko po mestu stikava za kavico in rogljički, so tlakovane ulice še povsem prazne in zapuščene, midva pa uživava, ko greva preko glavnega trga, saj imava občutek, kot da je Ronda v tem trenutku rezervirana samo za naju. Ko se čez kaki 2 uri zapuščava  mesto, so ulice že polne turistov, predvsem tistih iz daljnega vzhoda.

Pršut, eden od španskih simbolov. V Španiji obstajajo posebne mesnice- delikatese, v katerih prodajajo samo pršut, veliko različnih vrst pršuta. Od njegove kvalitete je odvisna tudi cena, ki se lahko med seboj razlikuje  tudi v deset kratnikih. Najbolj cenjen je pršut posebne vrste prašičev, ki se prosto pasejo in se v  glavnem krmijo z želodom.

Kmalu imava prtljago oprtano in pripravljena sva za nadaljevanje popotovanja 

Ko se zapeljeva po mestnih ulicah, so te že polne turistov, predvsem Azijcev. Z veseljem jim prepustiva mesto, midva sva svojo uro, ko sva imela Rondo le zase, že doživela.

Pot sva tega dne nadaljevala na jug Portugalske. Za cilj sva si izbrala staro mesto Faro oz. njeno zahodno obrobje, novejše turistično naselje Quarteira.  Tako sva se iz Ronde zapeljala proti SZ po lokalnih cestah do Alcala de Guadaira in po kakih 150 km sva zagledala mogočno Sevillo. Obvozila sva jo po severni strani, ji pomahala in obljubila, da se čez nekaj dni vidimo in da si bova takrat zanjo vzela več časa. Pri Sevilli sva zavila proti JZ, proti morju. Ko sva se približevala Portugalski, so se nizali zanimivi kraji in mesta iz katerih je vela nekakšna južnjaška ležernost in umirjenost. Tudi v večjih krajih španskega  podeželja, namreč,  še vedno prakticirajo siesto in takrat na cesti skorajda ne srečaš človeka.

Preden se začasno posloviva od  Španije skočiva še do morja, do Punte Umbrije. 

Pravzaprav skoraj ne bi opazila, kdaj sva vstopila na Portugalsko če naju nebi na to opomnile precej skromnejše hiše in slabše vzdrževane ceste.

Žal pa je fotografiranje ponovno odpadlo, saj nama je dobrodošlico na Portugalskem zaželela poštena nevihta, sonce pa naju je ponovno obsijalo šele nekaj kilometrih pred najinim prenočiščem  Apartamentos Carteira v Quarteiri. Z balkona najinega apartmaja sva ravno še ujela sonce, ki se je že skoraj potopilo v morju.  Ta, skoraj v celoti sončen, a pošteno hladen dan sva zaključila z večerjo, ki sva si jo pripravila sama. Podkrepila sva jo s kozarčkom za "pogret", ki je bil tokrat res na mestu. Šele, ko sem zvečer zložila na posteljo vso obleko, ki sem jo imela ta dan na sebi sem videla, koliko kosov je bilo potrebno, da mi je bilo na motorju prijetno toplo. 

Iz Ronde, mesta na skali, se med hribi usmeriva proti Sevilli

Andaluzija nikakor ni dolgočasna

Po počitku v parku

Še eden od alternativnih virov energije

Žitna polja na ravnini okoli Seville

Most preko Gvadalqivira

Nad Sevillo se zbirajo črni oblaki...

Od Seville pa smer JZ proti Portugalski

Cvetje in omamne vonjave, vedno in povsod...

Toro bdi nad žitnimi polji

Pogled z motorja...neprecenljivo.

Vaški fantje...

Obvoziva mesto Huelva in prečkava reko Odiel, ki se v obliki delte izliva v morje.
Na V bregu delte je 3. avgusta 1492 na svojo prvo plovbo s tremi ladjami odplul Krištof Kolumb.

Punta Umbria v zalivu Cadiz je danes turistična, nekoč ribiška vasica, obdana s solnim močvirjem. Midva sva se v bifeju na plaži nekoliko odpočila in okrepčala in se zapeljala portugalskim oblakom naproti. 

Ni dolgo trajalo od takrat, ko sva v Punti Umbriji sedla na motor, da so oblaki iz svojih težkih  malh na naju spustili pošteno dežno pošiljko.  

V glavnem sončen, a tudi neobičajno hladen dan je pripomogel k temu, da sem dodobra izpraznila svoj kovček s toplimi oblačili.

Za nama je bil še en nepozaben dan

8. dan; sreda, 2. maj 2018;  Quarteire - Cabo de Sao Vicente , pa malo na sever in nazaj (268 km)

V portugalskem Faru oz. njemu bližnji počitniški destinaciji Quarteiri sva rezervirala dve nočitvi. Po nekajdnevni vožnji sva namreč načrtovala dan počitka. Ker so bile prevožene razdalje preteklih dni prijazne, vozne razmere pa pravzaprav odlične, nisva občutila nikakršne utrujenosti. Močno pa naju je  mikala vožnja po južni portugalski pokrajini Algarve. Tako sva realizirala najin plan B, torej po lokalnih cestah ob morju do rta Cabo de Sao Vicente, nato pa glede na čas, pogoje in voljo, morda še kam. 

Iz Quarteire naju je proti zahodu iz mesta pospremil lepo urejen park, kakršni so značilni za skrbno urejene turistične kraje. Pravzaprav je precejšnja razlika v razvitosti med obema državama Iberskega polotoka videti že ob prestopu meje, saj je okolica na Portugalskem precej manj urejena, kot v Španiji. Medtem, ko so v Španiji hiše v glavnem nove ali obnovljene, infrastruktura odlična, trava ob cesti pokošena, pa je na Portugalskem veliko hiš starih, morda le delno obnovljenih, ceste so slabše in ob cestah visoka nepokošena trava nehote daje vtis neurejenosti. Je pa res, da Portugalska daje vtis večje prvobitnosti in naravnosti. Mnogo starejših ohranjenih hiš je sicer skromnih, a so lepo obnovljene, včasih tudi samo na novo pobarvane, vendar se s svojo prvinskostjo odlično vključujejo v bolj divje naravno okolje. Za razliko od večine obmorskih španskih mest, kjer se vidi, da je vse podrejeno turistični ponudbi, Portugalska, najbrž zaradi svoje odmaknjenosti, ohranja domač način življenja svojih prebivalcev. 

Algarve, najjužnejša pokrajina Portugalske s središčem v Faru, zavzema ves njen južni del. Je izrazito turistično naravnana, saj jo obišče letno več kot 7 milijonov turistov. Poleg tega se ukvarjajo tudi z poljedelstvom, toplo podnebje pa omogoča tudi vzgojo agrumov. Zaradi visokih standardov kakovosti življenja, predvsem glede same varnosti področja, dostopa do javnih zdravstvenih storitev,  kulturnih dejavnikov in prijaznega vremena, je Algarve vse pogostejša izbira med srednje in severno Evropejci, ki si iščejo novo stalno prebivališče. Ameriške raziskave so pokazale, da je področje Algarve najprijaznejše področje za preživljanje časa po upokojitvi. 

V zgodovini  je imel ta del Portugalske, ki se zelo razlikuje od ostale države, status pol avtonomne pokrajine. Po zaključku arabske zasedbe Iberskega polotoka, je tudi Kraljevina Portugalske in Algarveja, kot se je imenovala v 15. stoletju, začela z osvajanjem kolonialnih področij. Izhodišče za čezmorska osvajanja je bilo algarvejsko mesto Lagos.  Njihovo kolonialno ozemlje ni bilo zelo obširno, je pa bilo zelo pomembno, saj so obvladovali celotno Brazilijo in obalna področja v Afriki. Portugalska je bila tudi država z najdaljšim koloinialnim stažem. Zadnje države so se osamosvojile šele v drugi polovici 20. stoletja. Iz področja portugalskih kolonij je nastalo 53 novih držav.

Vozila sva se torej po priobalni pokrajini Algarve poti zahodu. Ustavila sva se v krajih Portimao in Alvor, dveh biserih tamkajšnje obale in spoznala brezkončno dolge plaže, ki so iz posebej drobnega peska. Sem in tja jih presekajo klifi, ki so iz peščenjaka in so zelo nestabilni, zato številne table opozarjajo pred njihovimi podori. Na pogled so čudoviti, njihovo stalno spreminjanje pa ustvarja nenavadne oblike. V tem pomladnem času so bili na delu številni buldožerji, ki so urejali plaže okoli klifov.

Park ob izhodu iz Qurteire

Zelo portugalsko...

Širne plaže s klifi iz peščenjaka, ki stalno spreminjajo svojo obliko

Table opozarjajo na nevarnost krušenja klifov

Vsi obrazi  dolge plaže Alvor, ki jo slano mokrišče deli na dvoje. Zaključi se pri mestu Lagos, ki je stoletja nazaj pozdravljalo pomorščake, ko so odhajali na dolgo in nevarno pot preko morja.  

Po kakih 30 km se pripeljeva do mesta Sagres, od koder precej neugledna cesta vodi na konec Evrope na Rt San Vincenzo (Cabo di Sao Vincente), na skarjnem JZ delu Evrope.

Ves predel deluje kot nekakšen plato nad več kot 70 m visokimi  klifi. Višje vegetacije ni več in skale prekrivajo le še nizke trdožive rastline.  To da slutiti, da vreme na tem robu Evrope, ni vsak dan tako prijazno kot ta dan, ko nas skoraj poletno sonce toplo božalo ob popolnem brezvetrju. Kljub surovim življenjskim razmeram pa živi pa na tem področju zavidljivo število različnih vrst ptic.

Na rtu  se ponoči in ob slabem vremenu prižiga eden od najmočnejših in najsvetlejših svetilnikov v Evropi. Moderna kovinska skulptura svetnika, ki je rtu posodil svoje ime, po svoje priča, da je svetilnik nastal na področju nekdanjega samostana. Seveda je potrebno na tamkajšnjih stojnicah kupiti kako malenkost, če se le da spominsko nalepko za motoristični kovček.
 Ko v bifeju spijeva kavico me pošteno bega misel na ljudi, ki so v preteklih stoletjih zapuščali Evropo in se podajali s trebuhom za kruhom. Menda je pričujoči rt zadnji kos evropske zemlje, ki so jo potniki na prekooceanskih ladjah še videli, predenj so za vedno odšli v Novi svet.

Tudi vračava se preko Sagresa, a tokrat se obrneva proti severu, saj nameravava prevoziti tudi nekaj zahodne portugalske obale.

Dan je bil sicer toplejši od preteklega, se je pa vreme iz minute v minuto spreminjalo. Najlepše je bilo na srečo ravno na Rtu. Tudi v mestu Aljezur, kjer sva se ustavila za okrepčilo in počitek, je bilo kar lepo in toplo.

Zapeljeva se v smeri proti vzhodu v hribe. Poškropi naju par kapljic dežja. 

Enkratna arhitektura Silvesa, mesta pod gorami, naju prijetno preseneti

 

Po prijetnem dnevu, potem, ko je motor varno v garaži, se nama na balkonu prileže nekaj močnejšega

9. dan; četrtek, 3.maj 2018;  Quarteira - Sevilla (350 km);

Priznam, da so me zgodnje majske temperature na področju Arlgarva malce presenetile in skoraj razočarale. Prepričana sem, da je bilo tako hladno vreme za ta čas precej izjemno. Kakorkoli, v nasprotju s pričakovanji, me je kljub obilici sonca pri sicer ohlajenem ozračju, čemur je občasno botroval kar močan veter, precej zeblo. Apartma, v katerem sva prespala dve noči je bil hladen predvsem zaradi keramičnih talnih ploščic, ki so bile položene v celem stanovanju. Zato sem bila vesela, da sva imela ta dan na programu premik v Sevillo, ki velja za najtoplejše mesto v Španiji in zato poleti obisk tam skoraj odsvetujejo. In nisem bila razočarana. Že na poti v Sevillo se je temperatura prijetno dvignila, naslednji dan v mestu, pa naju je  preko dne razvajala s prijetnimi 25 stopinjami celzija. 

Ko sva po jutranjem teku ob peščeni plaži v Quarteiri naredila še nekaj fotografij, sva spakirala in se najprej odpeljala do središča mesta Faro. Njegove ulice in trgi so me spominjali na  kakšnemu kolonialna mesta v Južni ali Srednji Ameriki, kjer se je  čas skorjda ustavil. 

Plaža v Qurteiri. Najbrž poleti nabito polna

Faro, glavno mesto Argarva, s svojo značilno arhitekturo

Iz Fara bi bila lahko že do opoldneva ponovno nazaj v Španiji in kaj hitro tudi v Sevilli, najinem cilju tega dne. Vendar pa najine poti niso nikoli enostavne, še manj ravne, zato sva se odločila, da še enkrat zavijeva proti severu in se zapodiva v hribe v zaledju Algavra. Tako sva se zapeljala do kraja Casto Verde, prevozila nacionalni park Vale do Guadiana, prečkala portugalsko - špansko mejo in se  preko San Bartolomé de la Torre ponovno spustila do Huelve. V mestu sva še zadnjič na tej poti neuspešno poizkusila kupiti nadomestno, ukradeno torbo. Ob koncu dne sva bila vesela, da sva naredila ovinek proti severu in tako spoznala še nekaj več tiste notranje, prave Portugalske, ki je prav  lepa in zanimiva in se nama je priljubila že dan poprej, med potepanjem po njenem zahodnem delu. 

Prometa je tako, kot po španskih zalednih cestah, tudi po portugalskih zelo malo. Ceste so malček slabše, kot španske, vendar se da vseeno zelo lepo peljati tudi po tistih stranskih in vaških, po katerih sva se vozila skozi male vasi in mesta, ki so naju ponovno navduševala. Večkrat sva se ustavila, popila kavico in brezalkoholno pijačo. Vedno je poleg naju v lokalu sedel kak moški, redko ženska. Na Portugalskem tapasov,  skoraj ni ali pa so dokaj skromni.

Ustaviva se na pravem vaškem semnju ob cesti, kjer prodajajo pravzaprav vse. Med ogledovanjem spoznava angleški motoristični par srednjih let. Izveva, da se vsako pomlad in jesen za nekaj mesecev preselita iz Anglije v svoje počitniško stanovanje v Malagi in se od tam  vozita na eno in večdnevne motoristične izlete po Španiji in Portugalski. Hm, odlična kombinacija.

Portugalcev v dveh dneh nisva videla kaj dosti.

Peljeva se v gore. Obširna področja so nasajena s plutovcem

V kraju Ameixial naletiva na pravi vaški semenj. Ustavljamo se tudi redki radovedni turisti...

Prelepa vožnja, vse zeleni...

...in cveti

Med postankom ob cesti sva naletela na tele lepotičke

V  Mertoli, belem mestu v osrčju nacionalnega parka Vale de Guadiana, mimo katerega teče istoimenska reka, ki nekaj deset kilometrov naprej postane in ostane mejna reka med Španijo in Portugalsko  vse do morja se ustaviva, si spočijeva in uživava v prikupni okolici.

Prelep pogledi na zadnjih kilometrih po Portugalski

Pa sva spet v Španiji

Sevilla, kamor sva prišla precej pred mrakom, naju je sprejela z vsem svojim živahnim šarmom in predvsem toploto. 

Da nebi zamudila  pravega španskega večera, sva se iz najinega hotela Vertice, kar hitro spravila na večerjo, potem pa še na kozarček španskega vina, ki se je zaradi prijetnega mestnega utripa zavlekel do prvih ur naslednjega dne. Ko naju je utrujenost že dodobra premagovala, so Španci svoje ponočevanje šele začenjali.  Pravijo, da je Madrid mesto, ki nikoli ne spi. Mislim, da enako velja tudi za Sevillo.

10. dan; petek, 4. maj 2018; Sevilla;

Edini dan, na celotnem najinem potovanju,  ki sva ga preživela kot običajna turista.

 

Topel sončen dan je bil kot naročen za ogled Seville, prestolnice pokrajine Andaluzija. Mesto z okoli 700.000 prebivalci je predvsem zelo živahno mesto, z veličastno zgodovino, kar pričajo številne zgodovinske zgradbe. Glede na to, da je bil najin čas bivanja v Sevilli omejen na en sam dan, sva si za ogled izbrala le najbolj tipične pričevalce bogate seviljske zgodovine. Čeprav ima  Sevilla močan srednjeveški, renesančni in baročni pridih, se v mestu še najbolj čuti vpliv arabske kulture. Prvi začetki mesta segajo v rimsko dobo, torej 2200 let nazaj. Od začetka 8. do sredine 13. stoletja je bila Sevilla pod oblastjo Mavrov. Z odkritjem Amerike in začetkom trgovanja z njo, je Sevilla na podlagi odločitve o monopolnem pristanišču za trgovanje z blagom iz Novega sveta, doživela vsestranski razvoj. Ob koncu 16. stoletja je štela Sevilla že milijon prebivalcev, ki pa jih je kuga v naslednjih desetletjih prepolovila.

Priznam, da me je le redko katero mesto doslej tako presenetilo s svojimi bogatimi zgodovinskimi spomeniki, kot Sevilla. Zato je bilo še kako prav, da sva se na oglede odpravila že zelo zgodaj in maksimalno užila čudovit, topel dan.

Najin hotel je bil kake 8 km oddaljen od središča mesta, zato sva se do Španskega trga pripeljala z avtobusom

Seviljska stolnica Svete Marije je tretja največja cerkev na svetu.  Zgrajena je bila z namenom, da bi pokazala bogastvo mesta. Gradnja se je začela leta 1402 in se zaključila leta 1506.

Izredno velika in nadvse bogato ozaljšana stolna cerkev je bila zgrajena na ostankih nekdanje mošeje, medtem, ko je njen zvonik imenovan Giralda, visok 105m, nekdanji muslimanski minaret in danes simbol mesta Sevilla. Stolp nima stopnic, pač pa klančino, da so lahko s konji prišli do vrha, od koder se pogled sprosti na celotno Sevillo in okolico. 

Kupola cerkve ni zdržala dolgo, saj se je že po petih letih  prvič zrušila. Še enkrat jo je zrušil potres konec 19. stoletja. Sprotno vzdrževanje stolnice je tudi v današnjih časih zahteven projekt. 

Vse karakteristike cerkve se merijo v presežnikih. Tako  se osrednja ladja v cerkvi dviga do višine 42 m in je bogato okrašena z veliko količino pozlate. Posebej veličasten je oltar z izklesanimi prizori iz Kristusovega življenja. Cerkev ima 15 vrat in 80 kapel. Skupaj s kompleksom palače Alcázar je vpisana na  UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine.

Glede na to, da sem videla obe primerljivi cerkvi, Svetega Petra v Rimu in Hagijo Sofijo v Istambulu in sta vsaka zase izjemna arhitekturna in umetniška stvaritev, pa ju po bogastvu in veličini Seviljska stolnica vsekakor prekaša. Namen pokazati bogastvo mesta, je graditeljem vsekakor uspel.

Stolnica z Giraldo

Na trgu pred stolnico

Giralda

Visok strop stolnice še poudarja njeno veličino

Orglje

Grobnica s posmrtnimi ostanki Krištofa Kolumba

Stranski oltar

Glavni oltar

Ena od kapel

Pogled iz Giralde

Kraljeva palača Alkazar,  stoji na ostankih mavrske palače, ki izhaja približno iz časov, kot Alhambra v Granadi. Sedanjo obliko pa je začela dobivati v 14. stoletju. Vrste za ogled te palače so bile že v jutranji uri zelo dolge, zato sva z veseljem sprejela ponudbo lokalnega vodnika, ki oblikuje majhne skupine in za komaj kaj višji znesek od vstopnine, nudi skoraj takojšen vstop v palačo in zelo kvalitetno vodenje v angleškem jeziku. 

Seviljska palača me je zelo spominjala na palačo v Granadi, čeprav se mi je zdela Alhambra za odtenek bolj mogočna. Morda je to tudi zato, ker je bila tisto prva palača te vrste, ki sem jo videla, in je bil prisoten tudi učinek presenečenja. Časovna oddaljenost pa tudi naredi svoje.

Gneča za nakup kart za palačo Alkazar

Alcazar je kraljeva palača v Sevilji, ki je bila v osnovi mavrska utrdba. Palača je znana kot ena izmed najlepših v Španiji. Je najstarejša kraljeva palača, ki je še vedno v uporabi v Evropi, saj višje nadstropje Alcazarja še vedno uporablja kraljeva družina kot uradno bivališče v  Sevilji 

  Palača Alcazar je narejena v španskem dekorativnem slogu imenovanem Mudejar, ki je mešanica mavrskih, gotskih in renesančnih oblik

Keramika je tradicionalna španska dekoracija, ki je v palači v najžlahtnejši izvedbi

Portret kralja in kraljice na keramičnih ploščicah

Ogromne stenske tapiserije v izjemno precizni in drobni izdelavi

Palačo krasi čudovit vrt

Ko sva se vrnila z ogleda je bila vrsta za vstopnice še daljša, kot takrat, ko sva vstopila. Ne čudi torej, da tako za financiranje  zahtevnega vzdrževanja cerkve, kot tudi vseh ostalih zgodovinskih spomenikov v Sevilli zadostuje izkopiček od prodanih vstopnic.

Po živahnih ulicah Seville se sprehodiva nazaj do Španskega trga. 

Čudovit dan. Postaja topleje in ljudi je vse več

Tako kot Argentinci na trgih "kar tako" plešejo tango, Španci oz. Španke plešejo flamenco

Res sva si izbrala pravi čas za obisk teh krajev.

V Sevilli je veliko palač in trgov. 
Večino znamenitosti  lahko obhodiš peš, saj razdalje med njimi niso velike.

Plaza de Espana (Španski trg v Sevilji) so začeli graditi leta 1914. Po številnih zapletih so trg, ki v sebi nosi ogromno simbolike, po večkratni prekoračitvi planiranih stroškov izgradnje, zaključili tik pred otvoritvijo "Ibersko ameriške razstave" 1929 leta, v čigar namen je bil tudi zgrajen.  Je največji objekt, ki je bil v Sevilli zgrajen v 20. stoletju. Osnovni konstrukciji iz opek je dodana bogata keramična okrasitev. Na stenah trga je 48 klopi, ki po abecednem redu, v keramiki, predstavljajo španske province. 

Trg je bil prizorišče snemanj več kot 40 filmov, Evropska filmska akademija pa mu je dodelila odlikovanje "zaklad evropske filmske kulture", ki ga podeljuje simboličnim prostorom in kinematografskim lokacijam z veliko zgodovinsko vrednostjo.  

Od res fotogeničnega trga se kar ne moreva posloviti

Čas za počitek, pa ne samo enkrat

Ne srečaš tanga samo na ulicah Buenos Airesa

Torre del Oro je vojaški opazovalni stolp, ki so ga postavili  Arabci v začetku 13. stoletja, da bi nadzorovali dostop do Seville po reki Guadalquivir. Stolp je bil eno od dveh sidrišč velike verige, ki je v primeru prihoda sovražne ladje blokirala reko. Drug stolp je bil v potresu v 18. stoletju podrt. 

Med znamenitosti Seville sodi tudi  Plaza de Toros. Ogledava si veliko kraljevo bikoborsko areno, ki je bila zgrajena že leta 1761 in še vedno gosti bikoborbe. Ob njej je muzej, ki prikazuje umetnost boja z biki, ki je globoko zakoreninjena v španski kulturi, dobri bikoborci pa imajo še vedno status narodnih junakov. 

Kapelica, v kateri moli bikoborec pred bikoborbo. Bikoborba je iz vidika tamkajšnjih domačinov obred s točno določenimi pravili

Vsekakor je flamenko zaščitni znak Seville. V najožjem pomenu je flamenko umetniška oblika, ki temelji na različnih folklornih in  glasbenih tradicijah južne Španije, posebej Andaluzije. Ponudba predstav v Sevilli je izredno bogata. Midva sva si na večer ogledala ogledala eno izmed njih. Za zmerno ceno je bil plesni nastop v intimnem okolju stare seviljske hiše, pred omejenim številom gledalcev, odličen.

Ko sva se po večerji vračala v hotel, sva bila navdušena nad dnem, ki sva ga preživela v Sevilli. Mesto naju je s svojim izjemnim bogastvom in neverjetno lepoto povsem očaralo. Povrh tega sva bila zadovoljna, da sva si program pripravila tako, da sva si v enem dnevu ogledala vse glavne znamenitosti mesta, hkrati pa začutila tudi njegov utrip. Prepričana sem, da bi v Sevilli lahko videla še mnogo več, za to pa bi seveda potrebovala še kak dan.

11. dan; sobota, 5. maj 2018; Sevilla - La Carlota (320 km)

Najbrž je izjemen dan, ki sva ga preživela v Sevilli pripomogel k odločitvi, da podaljšava najino potovanje in se vračava s trajektom iz Barcelone teden dni kasneje, kot sva načrtovala, torej 13. maja. Glede na doslej prevožene poti nama je bilo jasno, da pravi biser Andaluzije in sploh celotnega juga Španije ni obalni pas in njegova preveč turistično oblegana mesta, pač pa je to njegovo zaledje z očarljivimi ovinkastimi cestami speljanimi preko veličastnih evkaliptusovih drevoredov, skozi mala mesta in vasi, mimo nasadov oljk in dišečih agrumov, ter prostranimi, živo zelenimi travniki in pšeničnimi polji, ki kot bogate preproge spokojno polnijo širne ravnine. Kot češnja na vrhu torte, se sem in tja pojavijo  stara mesta, ki so s svojim bogastvom, krojila špansko zgodovino Dojemanje vsega kar brzi mimo, pa je na dveh kolesih tako in tako izredno  intenzivno. In pot resnično postane cilj. 

Po prvotnem planu, naj bi zaključila potovanje v dveh tednih, zato je bilo potrebno skladno z najino  odločitvijo plan popraviti, razširiti za teden dni. Poglobila sva se torej v poti  na avto karti in okvirno določila lokalne ceste, ki bi utegnile biti zanimive. Naslednja dva dneva sva bila manj vedoželjna turista in v glavnem zgolj "motorista", ki nočeta izpustiti iz rok priložnosti, da prevozita še več čudovitih, osamljenih in skritih, po čudoviti pokrajini speljanih andaluzijskih cest.

Morda pa enostavno  čas za vrnitev  domov še ni dozorel, saj sva bila prvič povsem brez časovnih omejitev in čar te svobode je bilo potrebno preizkusiti.

Zjutraj sva zapustila enega od boljših  hotelov na najini poti, v predmestju Seville in se usmerila na območje severno od Cazalla de la Sierra. Od tod pa sva se skozi prvobitno divjino NP Sierra de Hornachuelos, katerega lepote so zaščitene v UNESCOvem seznamu  svetovne dediščine, spustila proti JV proti proti Cordobi.

Glede na veličastno Sevillo, ki sva jo videla dan poprej, se ta dan nisva nameravala dlje časa muditi v Cordobi. Na hitro sva videla patino rimskega mostu in srednjeveškega stolpa, predvsem pa množico ulic in uličic, ki sestavljajo to opevano mesto, zato, da pa bi mesto pobliže spoznala, pa je bilo  mesto čisto preveč nagneteno turistov. Popeljala sva se torej po obrobju starega mesta, se malček sprehodila po njegovih ulicah, prav urno ušla iz množice in se popeljala naprej. 

Le še slabe 40 km naju je ločilo do kampa Carlos III. pri La Carloti, kjer sva najela hišico in  uživala ob dobri hrani in pijači in opazovala živahne in glasne Špance, ki so si očitno restavracijo kampa izbrali za rojstnodnevno praznovanje. Dnevni pregled videnega je bil podobno navdušujoč, kot vse najine andaluzijske dni doslej. Po vseh teh prevoženih poteh Andaluzije še vedno nisem mogla verjeti, da je ta sredozemska pokrajina lahko tako zeleno zelena. In da se tu preliva toliko značilnih in prijetnih vonjev. Tudi danes zjutraj so naju pomarančni nasadi s svojim vonjem opozorili nase že precej predenj sva jih zagledala. Med Cordobo in La Carloto nama je nosnici napolnil spet drug, nama poznan vonj. Še predno so se nama pokazala širna polja posajena s to kulturo, sva ugotovila, da nama v nos sili vonj po čebuli. 

Najin hotel v predmestju Seville

Obnoviva zaloge pomaranč

Prodajalka pomaranč in njena hči, sta se z veseljem nastavili fotoaparatu

Skozi mesta

Izbirava lokalno lokalne ceste, oni tudi

Severno do Seville, vse do Cordobe se razteza obsežno področje nacionalnega parka Hornachuelos 

Ceste skozi NP so enkratne

Borovi gozdovi

Veličastni evkaliptusi

Mala mesta, bogata z zgodovino

Pestro dogajanje na mestnem trgu. Ker je sobota morda čakajo na poroko

Midva pa na drugi strani ceste sedeva v bife, naročiva pijačo in opazujeva domačine

Ob jezeru Mirador si privoščiva pozen zajtrk 

Senčko nama nudi visoko "oguljeni" plutovec

Nacionalni park pod Unescovo zaščito

Izbirava res skrite poti

Mesta sredi NP so redka

Pod mestom nasadi citrusov

Pomaranče

Čudovita vožnja..

Cordoba ali Kordova 

Rimski most preko reke Guadadalqivir  iz 1. stoletja in srednjeveško staro mestno jedro

Obzidje trdnjave

Cerkev sv. Marina

Prelepo zgodovinsko mesto, ki ima prav gotovo veliko ponuditi...

...ampak gneča je nepopisna...

...zato se po stranskih ulicah "odtihotapiva" iz mesta.

Cordoba je zelo pomembno zgodovinsko mesto. Za časa Rimskega imperija jo je Julij Cezar postavil za upravno središče rimskih provinc Zadnje Hispanije, v času arabske zasedbe je bila središče islamskega kalifata in do španske zasedbe tudi najpomembnejše mesto Al Andaluza. V 10. stoletju je bila verjetno mesto z največjim številom prebivalcev na svetu, postala pa je tudi pomembno izobraževalno središče, odprli so veliko knjižnic, medicinskih šol in univerz. Postala je intelektualno središče Evrope. Njeno večinsko muslimansko prebivalstvo je bilo zelo strpno do krščanskih in judovske verske manjšine.

Malce kraljevski kamp

Sva vseljena

Čakajoč na ...

...paello.

Domačini praznujejo.

12. dan; nedelja, 6. maj 2018; La Carlote - Malaga (400 km)

Zdi se, da doživetja naslednjih nekaj dni, ki sva jih naknadno dodala najinemu moto potovanju po Andaluziji, pravzaprav v ničemer niso zaostajala za tistimi, ki so bila sestavni del prvotnega načrta in so naju razveseljevala v preteklih dneh. Sproti, preko dne, sva namreč izbirala smeri, končno določeno je bilo le prenočišče, ki sva ga preko bookinga rezervirala za dan ali dva vnaprej. Tokrat sva za dve noči rezervirala nočitvi v tradicionalnem gostišču El Manatial,  v predmestju Malage. Mesto ob morju se je glede na gorato zaledje, prepredeno s številnimi cestami, zdelo pravo izhodišče za motoristično raziskovanje.  Pravzaprav bi lahko rekla, da sva šla mnogokrat, kot pravimo " za nosom ". No, v najinem primeru za krmilom motorja. Zjutraj sva mu tako najprej sledila v  malo in zelo "špansko" mestece La Carlota, ki sva ga odkrivala že med jutranjim tekom. Po lokalnih cestah sva nato "cikcakala" mimo mest Ecija, El Sauceja, Olvera, Villamartin Villaluenga del Rosario, vmes prevozila NP Los Alcornocales in NP De la Sierra de Gracalema, priljubljeni področji za trekinge. Proti severovzhodu naju je pot pripeljala do pred dnevi obiskanega mesta Ronda. Ker je bilo časa še dovolj, sva naredila ovinek proti mestu Teba in  se nato ustavila za pozno kosilo v Pizzari. Še spust proti Malagi in nepozaben dan je bil izpolnjen.

.

La Carlota, mali španski biser

Nasadi oljk se zajedajo v včasih popolnoma nerodovitna področja

Ecija

Čas za malico in počitek

Podeželjsko mesto

Oliva je očitno zaščitni znak teh krajev, tudi na krožiščih

Olvera

Čas nedeljskega kosila

Villaluenga del Rosario z okolico sredi nacionalnega parka. Ta dan sva se vozila skozi dva NP. Španija ima 15 nacionalnih parkov. Kar nekaj sva jih prevozila tudi midva in prav v vseh so ceste  speljane po čudovitem naravnem okolju. Žal pa sva morala izpustiti največjega med njimi Sierra Nevada.

Proti Rondi

V Nevarri, kjer sva kosila

Spust proti morju

Motor je varno parkiran na varovanem parkirišču...

...tokrat pivo ni 0,00 %

13. dan, ponedeljek 7. maj 2018; Malaga ( malo naokoli ) (225 km);

Stanovala sva v starejšem, tradicionalnem penzionu, ki v turistični sezoni več kot na prenočitve, sklepam, stavi na gostinsko ponudbo. V okviru objekta je bilo nekaj zelo povprečnih sob, ki so v tem letnem času v glavnem samevale. Popolnoma prazna je bila tudi ogromna restavracija, ki jo je tudi v visoki sezoni najbrž težko napolniti. Bolj kot za vsakodnevni obisk turistov, je morda primerna za večja druženja, recimo poroke domačinov. Oba, tako lastnik kot njegova žena, sta bila zelo prijazna, čeprav sva ju imela na sumu, da sta mogoče malo pregloboko pogledala v kozarec. 

Dan je bil namenjen počitku, vendar nisva čutila utrujenosti, gorato zaledje Malage pa je izgledalo zelo mamljivo in naju je kar vleklo v svoje naročje. Končno pa je tako daleč od doma škoda vsakega neizkoriščenega dne. Prevozila sva, torej, ne predolg krog v tem delu Andaluzije. Začela sva s precejšnjim vzponom po vzhodnih obronkih NP Montes de Malaga, takoj nad starim delom Malage  in se preko prelaza spustila v mesto Colmenar. Peljala sva se preko krajev Villanuev de Cauche, Villanuev del Trabuco,  Zafarray in preko Vinuela skoraj do poznanega Torre del Mar. Vračala sva se sredi popoldneva, ko je sonce prav lepo grelo in temperatura se je ustavila pri prijetnih 25 stopinjah. Če sva že tako blizu morja, oz. Malage se nama je zdelo prav, da pokukava tudi v to turistično "meko" predvsem angleških senjorjev, čeprav je bilo tokrat na plaži precej več ruskih lepotic (najbrž z dobro stoječimi sponzorji), kot ostarelih angleških turistov. 

V hribe nad Malago..

...in pogled na mesto...

Bogati gozdovi NP Montes de Malaga...

... in njegova divja porajina grap in gričev.

Le redke hiše sredi nasadov oljk

Polje maka

Brez besed...

Mesto La Joya

Malaga

Ruskim  turistom voda, ki ji je do 20 manjkala še kakšna stopinja, ni prišla do živega

Kot poleti

Tudi midva sva poiskala svoje mesto v senčki

V glavnem novejši hoteli...

...nekaj je vmes takih s tradicijo.

Avtonomna pokrajina Andaluzija je najbolj naseljena in druga največja avtonomna pokrajina v Španiji, z glavnim mestom Sevillo. Leži ob Sredozemskem morju, vzhodno od Portugalske in meji na Gibraltarsko ožino. V zgodovini je bila tradicionalno kmetijska regija, v zadnjem času pa beleži nadpovprečno rastj ostalih gospodarskih panog, zlasti turizma.  Costa del Sol in Sierra Nevada ter zgodovinska mesta Sevilla, Granada in Cordoba najbolj privlačijo tuje turiste. Regija ima bogato kulturo. Številne kulturne značilnosti, ki se smatrajo za izrazito španske, izhajajo pretežno ali v celoti iz tega področja. Sem sodijo flamenko, bikoborbe, mavrski arhitekturni slog. Notranjost Andaluzije je najbolj vroče območje Evrope. Mesti Cordoba in Sevilla imata poleti povprečne dnevne temperature višje od 36 stopinj celzija, nemalokrat pa se dvignejo tudi nad 40 stopinj. Takrat se tudi v poznih večernih urah temperatura ne spusti pod 35 stopinj.

14. dan; torek, 8. maj 2018; Malaga - puščava Tabernas (311 km)

Zapuščava Malago. Še zadnji pozdrav mestu in misli in pogled se usmerijo naprej proti današnjemu cilju Tabernas. Uradno je Tabernas puščava, menda edina v Evropi. Področje je res enkratno, precej podobno severno ameriškim polsuhim puščavam, zato je bilo cilj številnih filmskih ekip, ki so tu snemale špageti westerne.  Pajki, kače, zajci, polhi in ostali puščavski prebivalci se morajo prilagoditi ekstremnim  vremenskih pogojev, poletni izjemni vročini in zimskemu hudemu, suhemu mrazu, da tukaj preživijo.

Ko sva ga danes osvajala, Tabernas namreč, je bil še posebej vznemirljiv, saj so posamezni oblaki, ki so se privlekli nad puščavo, sem in tja delno ali v celoti zastrli sonce in s tem ustvarjali prav posebno igro svetlobe in senc na pusti pustinjski pokrajini.

Toda pot do Tabernasa je bila še dolga in pestra, kajti dan se je šele komaj začel in midva sva preštevala šele prve kilometre tega dne. Do Motrila sva se zaradi razgibanosti lokalne ceste, ki se s svojimi ovinki, vzponi in spusti prilagaja precej strmi obali, za nekaj časa odtihotapila na AC, in le občasno zavila v kakšno mestece in pokukala tudi na kakšno plažo ali v skrit zalivček.

Od Motrila dalje pa se začne povsem nov svet. Globoke, v skale vsekane soteske, so me spominjale na tiste, ki sva jih prevozila leto poprej v Maroku, le da so bile tu ceste mnogo lepše. Južni obronki Sierra Nevade med Torvizconom in Berjo ponujajo osupljive poglede na bele andaluzijske vasi, stisnjene v tamkajšnjih hribih, medtem ko se v ozadju vidijo še zasneženi vrhovi Sierra Nevade. Voziva se po gorskih cestah, ki ponujajo prelepe panoramske poglede. Peljeva preko številnih belih vasic in mestec. Zgodi se, da se v času sieste ustaviva v takšnem belem, podeželjskem kraju, pane vidiva niti enega samega človeka. Ceste so povsem prazne in šoferja vprašam, če se bo sploh še znašel na gosto prometnih cestah. Ko se s smeri Ragola približujeva pustinji, zavijeva proti Gergalu, da se potem spustiva do Tabernasa. Občutek neresničnosti podkrepijo filmski studii, ki so preurejeni v nekakšne zabaviščne parke. Medtem sonce vedno bolj popušča temnim oblakom. No, tudi to je na meji resničnega, da sredi puščave pred dežjem beživa do najinega prenočišča. Ne zaman, komaj se dobro namestiva v penzionu Calatrava Carretera, se pošteno ulije. Imela sva srečo, da naju ni  namočilo, kar pa ni veljalo za danski motoristični par, ki se je pošteno opran pripeljal le malo za nama. Mož  in žena vozita vsak svoj motor, ki sta ju z ladjo poslala do portugalskega Porta, onadva pa sta do tja letela z letalom. Sedaj sta z njima na poti domov. Predstaviva jima najin plan za naslednji dan in  predviden vzpon na Velefique. Ne poznata ga, vendar ju mika, da bi se obrnila proti S in se tudi sama spopadla z znano, ovinkasto, gorsko cesto.

Vreme se umiri, teraso hotela obsije zahajajoče sonce, midva pa si privoščiva lahko večerjo, (preko dneva je bilo kar nekaj tapasov) in nekoliko izdatnejšo količino piva.

Čas je za odhod 

Malaga ostaja za nama

Kdo ve od kod so se pripodili tile trije

Skriti zalivčki

Almerija, eno od večjih mest na južni španski obali

Morje pustiva za sabo in zagrizeva v notranjost

Španci gradijo spektakularne avtoceste. Tale pelje mimo Granade, skoraj naravnost proti severu do Madrida. Do tja potrebuješ slabih pet ur. 

Ampak najina je tale, lepo zavita, malce ožja in povsem prazna

Vas, morda celo mesto. Kdo bi vedel, kaj vleče ljudi, da ostajajo v teh krajih

Visoko v hribovju Sierra Nevade...

Počivava in malicava v mestu Ragol

Mesto urejeno, čisto, vendar nikjer nikogar. Prizor me je spominjal na ameriške filme, kjer nekdo pride v mesto...

Prizora, ki jima nebi pripisal, da sta posneta v Evropi

Vmes malo zelenja...

Potem pa Tabernas

Dež je samo malo napojil žejno pustinjo

Tudi midva pogasiva žejo

Še en dan, ki bi ga lahko pomerila v presežnikih

15. dan; sreda, 9. maj 2018; Tabernas - Moratalla (376 km)

Pogled skozi okno naju prepriča, da je na obzorju čudovit dan. Spomnila sva se najine vnučke, ki je ta dan upihnila prvo svečo, vendar pa nisva imela sreče s telefonskim signalom in voščilo za našo malčico je moralo počakati na kasnejši čas in bolj obljudene kraje.

Če se z motorjem pripelješ do Tabernasa in ostale posebne kraje tod okoli, nikakor ne smeš izpustiti čudovito, 14 km dolgo gorsko cesto s številnimi ovinki in višinsko razliko 900 m med krajema Velefique in Bacares. Tistih 25 km do izhodišča tega odseka ceste sva v čudovitem sončnem jutru prevozila, kot bi mignil. Ko sva vijugala po spektakularni cesti od ovinka do ovinka, se mi je skoraj zvrtelo v glavi, pa tudi adrenalin ni več ravnodušno počival. Na vrhu sva se ustavila in opazovala prevoženo cesto po pobočju hriba. Ugotovila sva, da  niti ni nevarna, zahteva pa precej šoferjeve pazljivosti in zbranosti. Po osvojenem prelazu sva se spustila in se po razgibani pokrajini vozila proti SZ. Bližala sva se južnemu delu NP Cazorla Segura. Za vožnjo skozenj sva bila pred nekaj dnevi zaradi dežja prikrajšana, zato ponovno poizkusiva in krožno prevoziva vsaj njen južni del mimo krajev Huese do Quesade, Tiscarja do izhodišča Pozo Alcon.  Fotografiranje prelepih hribovskih motivov nama skoraj prepreči kratkotrajna ploha, očitno samo ena od mnogih, ki so  v teh krajih med vrhovi čudnih oblik, najbrž kar pogoste. Voziva se mimo Castrila in vstopiva v provinco Murcija. Belih andaluzijskih vasi ni več, zamenjajo jih vasi in mesta v peščeno opečnati barvi. Huescar in Puebla de don Fadrique sta  manjši mesti, ki jih prevoziva, da se končno pred nama odpre pogled na čudovito srednjeveško mesto na hribu, Moratalla. Še nekaj kilometrov vožnje naprej, do kampa La Puerta, ki s svojo lego v borovem gozdičku  zagotovo pomeni rešilni pobeg za prebivalce celinske Španije, pred neusmiljeno poletno  vročino, nama pa je prijetna, lesena hiška pomenila, kot nekakšno srečanje s pravljico za lahko noč. 

Pogled z najinega okna v hotelu proti hribom napoveduje lep dan

Vstopiva v gorovje

Vas Velafique

Na vrhu 1820 m visokega hriba, kamor vodi znamenita ovinkasta cesta

Pusta vetrovna pokrajina je idealna za polja vetrnic

Tipična vas na tem polpuščavsem področju. Zdi se, da so oljčni nasadi edini, ki tukaj uspevajo

Podava se v NP, ki nama ga pred tednom dni ni bilo dano obiskati in uživava v presenetljivo lepi naravi, ki ji v  Evropi težko najdeš podobno

Pod nama oljčna polja, kamor seže pogled. V ozadju pa se spet zbirajo črni oblaki

Ko se vzpenjava proti prelazu, sva vse bliže oblakom, ki se spuščajo na vrhove 

Na srečo naju na vrhu poškropi le nekaj kapljic, ko pa se spuščava v dolino se vreme spet zjasni

Hribi in globeli med njimi so stalnica te pokrajine

Opoldansko kosilo in počitek v eni od lokalnih restavracij v Pozo Alconu

Nacionalni park Sierra Castril

Huescar...

...čas za počitek in izbor poti naprej proti cilju.

Moratalla je slikovito srednjeveško mestece s nekaj več kot 7.000 prebivalci. Leži na višini okoli 700 m, ki mu da prijetno, nekaj hladnejšo klimo, zaradi katere je Moratalla turistično precej razvita. Kljub temu se je število prebivalcev od sredine 20. stoletja, najbrž zaradi odročnosti področja, prepolovilo.

Moratalla je sestavni del avtonomane pokrajine Murcija, z istoimenskim  glavnim mestom. Področje ob Sredozemlju ima subtropsko polsušno podnebje z vročimi poletji, blagimi zimami ter razmeroma malo padavinami, medtem ko so v njenem zalednem delu temperature nižje.  Celotna pokrajina ima povprečno več kot 300 sončnih dni na leto. V le občasnem obilnem deževju v nekaj dneh pade letna količina padavin. Področje ob morju ima prijetne zimske temperature, saj povprečna dnevna januarska temperatura znaša 16 stopinj celzija, medtem, ko poletne dnevne temperature mnogokrat prekoračijo 40 stopinj celzija.

16. dan; četrtek, 10. maj 2018;  Moratalla - Cuenca (290 km); 

Za razliko od preteklih juter, naju to ni pozdravilo z modro jasnino, pač pa je visoko na nebu visela koprenasta oblačnost. Dan naju je zapeljal v pokrajino Castile La Mancha, kjer si postaviva cilj v srednjeveškem mestu Cuenca. Smer na zemljevidu  kaže enostavno proti severu. Na poti mimo mest Elche de la Sierra, Penas de San Pedro, La Roda, Villalgordo del Jucar in Motilla del Palancar sva se prepričala,  da se na slabih 300 km lahko zamenja kar nekaj tipov pokrajine. Preden sva  se vzpela v hribe so naju spremljali nasadi oljk in vinske trte. Mesta vklesana v skalo, so na pogled vedno atraktivna, za življenje domačinov pa najbrž ne enostavna. Po spustu so naju ponovno pričakala osamljena mesta, širna polja, pa nasadi oljk in vinske trte. Natančno sva si ogledala  iz kako s humusom skromnih tal, rastejo oljke. Ta dan sva vožnjo zaključila že zgodaj popoldne, saj naju je čakal še ogled srednjeveškega mesta Cuenca na skalah vrh soteske in njenega srednjeveškega gradu na sosednjem hribu ob robu NP Serrania de Cuenca. Mesto, ki je približno enako oddaljeno od Valencije, kot od Madrida, naju je povsem očaralo, saj naju  zvečer ni nič kaj vleklo v hotel Alfonso VIII De Cuenca, kjer sva prenočevala. Mestni trgi in ulice z neštetimi kavarnami in restavracijami so bile še v poznih večernih urah zelo živahne. Pravzaprav je kar težko dojeti kontrast med povsem praznimi mesti in vasmi, skozi katera se voziva preko dne in njihovo večerno živahnostjo.

  V oblačnem jutru se posloviva od Moratalle.

Pa naprej, pot je dolga in zavita

Peljeva se mimo nekaj slikovitih gorskih mestec

Mesto v soteski, nad njim pa cesta do prelaza

Bolj lokalne ceste bi težko izbrala

Pogled nazaj v sotesko

Veliko je zapuščenih, napol podrtih hiš

Oljka je res nezahtevna rastlina

Kolikor daleč seže pogled ni videti avtomobila..

Poljščine se menjajo

Vreme se izboljšuje...

... in Cuenca naju pozdravi v skoraj jasnem vremenu

Srednjeveško mesto Cuenca so v 8. stoletju zasnovali Arabci, ki so okoli njega naredili večkilometrsko obzidje. Mesto postavljeno na skali, leži na nadmorski višini skoraj 1.000 m, je zaradi svoje izjemne zgodovinske in kulturne vrednosti vpisano v UNESCOv seznam kulturne dediščine.

Vreme je bilo prav vzpodbudno

 Katedrala

Mestni trg s številnimi kavarnicami

Tu na višini 1000 m je pomlad malo pozna...

17. dan; petek, 11. maj 2018;   Cuenca - Cambrils (466 km);

Iz dežele Don Kihota iz La Manche, sva se ta dan preko province Aragon spet vrnila v Katalonijo, kjer se je najina Španska zgodba začela. Dan bi lahko imenovala dan prelazov. Na najini poti proti vzhodnemu delu španske sredozemske obale, sva jih prevozila kar lepo število in nekateri so bili celo višji od 1600 m, čeprav zaradi elegantno speljanih cest tega sploh ni občutiti. NP Serrania de Cuenca  naju je poslal na prvi vzpon. Vzponi in spusti so se nato ponavljali tudi, ko sva prevozila prelaz in park Albarracin, nadaljevala do Teruela, Gudarja, Cantavieje, po severni strani obvozila NP Tinenca de Benifassa in dels Ports, mimo mest Prat de Comte in Corbera de Ebre. Takrat sva bila že na najinem poznanem terenu. Moj šofer je namreč pred desetimi in več leti z biciklom  obredel vse vzpetine okoli Falseta. Ves dan so naju razvajali pogledi na visoke planote, pašnike, borove gozdove in ozke skalne soteske s potočki polnimi kristalno čiste vode in pravkar nežno ozelenelimi drevesi. Stare napol podrte hiše, zanimiva mesta in tradicionalne vasi, skoraj pustinja in naposled še gosto porasel borov gozd na prelazu pred spustom v Mont Roig, so bili slikovita kulisa, ki naju je spremljala na današnji poti v obmorski Cambrils. Najin bungalov v kampu Platja Cambrils je prijetno ogret od pomladnega sonca že čakal na naju.

Pravzaprav so bili vsi najini dnevi v Južni Španiji barviti, slikoviti in vsak zase posebni, vendar pa je bil prav ta, ko sva se iz osrednje La Manche preko številnih hribovij in mimo osamljenih mest in vasi prebijala proti Katalonji, bolje proti Costa Doradi med tistimi, ki mi še danes med brskanjem med fotografijami in obujanjem spominov s svojo divjo lepoto jemljejo dih.

Dežela Don Kihota

Pokrajino La Mancha seveda najbolj povezujemo z slavnim vitezom, kot simbolom te pokrajine. Sicer pa se avtonomna  pokrajina Kastilja – La Mancha z glavnim mestom Toledom, razprostira v osrednjem delu Iberskega polotoka in zaseda južno polovico njene planote Maseta. Po velikosti je tretja španska pokrajina, z vsega le dobrih 2 milijona prebivalcev. Pretežno kmetijska pokrajina se v zadnjem času želi tudi turistično uveljaviti. Divja naravna lepota te pokrajine, si obiska popotnikov, ki si želijo od dopusta kaj več, kot le poležavanje na toplem soncu in kopanje v morju, vsekakor zasluži. 

Podava se v malce oblačno jutro

Spuščava se in dvigava preko prelazov...

... in se navdušujeva nad čudovito gorsko pokrajino...

...nenavadnimi oblikovnimi stvaritvami narave...

...zaideva v stara mestna jedra podeželskih mest...

... in uživava na sončku ob kavici.

Pravzaprav tudi fotografije ne morejo verodostojno predstaviti vso lepoto pokrajine...

... in mest umeščenih vanjo

Nekateri vedo, da se izplača...

Kristalno čisti potočki...

...in surova pokrajina..

Neopisljiva lepota, ki jo je potrebno videti in doživeti in jo shraniti v svojih spominih.

Področje Falseta in njegovi hribi in ceste so nekoč in nekdaj prelile ogromno kolesarskega znoja mojega šoferja.

Nekaj malega tudi mojega

Še spust do znanega Mont Roiga in naprej ...

... do Cambrilsa

18. dan; sobota, 12. maj 2018; Cambrils in malo naokoli (cca 70 km);

Dan je bil namenjen počitku in obujanju spominov ob obisku nama znanih krajev v okolici Cambrilsa, ki se jih rada spominjava iz časov, ko je bila to počitniška destinacija najinih otrok in naju dobro desetletje in pol. Sreča  da ta dan nisva planirala motoristične ture, saj je bil to edini dan, ko je bilo vreme ves dan oblačno in deževno. 

Najina hišica v kampu

Camping Platja Cambrils je le oden od na desetine kampov, ki so skoraj drug ob drugem nanizani južno od Cambrilsa. Področje Costa Dorade je namreč izmenično  posejano s kampi in hotelskimi naselji. V času pred krizo so na tem področju gradili ogromne komplekse s stanovanji za prebivalce severnejših držav Zahodne Evrope. Costa Dorada v prevodu pomeni zlata obala zaradi barve peska, ki se v soncu zlato blešči,  sodi v provinco Taragona in pokrajino Katalonija.

Peljala sva se na okoli, vendar sva se zaradi strahu pred dežjem kar hitro usmerila proti...

....nam ljubemu in poznanemu kampu Oasis mar.

Prijetni spomini in nostalgija so priplavali na plano, ko sva poiskala  parcelo na kateri smo preživeli precej lepih poletnih dni

Plaža je zaščitena z velikimi skalami, saj se morje pozimi jezno zaletava v obalo in odnaša njene dele. Tako je od cele vrste košatih visokih borovcev, ki so ponosno gledali proti morju ostala le še peščica, saj so  ostali podlegli  morski eroziji. 

19. do 21. dan; nedelja - torek, 13. - 15. maj 2018; Cambrils - Barcelona (216 km), preko morja do Genove in domov (680 km)

Ko sva se zadnje špansko jutro zapeljala od Cambrilsa proti Salou, sva začutila prijetno mehkobo sredozemske klime, ki je ob izdatni pomoči sonca, ki je skozi modro brezoblačno nebo prijetno grelo in dvignilo temperaturo, kot se na teh  koncih za ta čas spodobi. Tako se je zdela pot, ki sva jo vozila ta dan po zalednih katalonskih cestah, ravno pravšnja za zaključek tele najine motoristične  odisejade po južni Španiji in delu Portugalske.  Torej sva  zavila proti NP La Serra del Motsant,  nadaljevala mimo Pradesa in Alcoverja do Querola in se potem počasi spuščala mimo Vilafranca del Penedes proti morju do Castelldefelsa in do Barcelone.

Nekatere poti  sva prevozila že prvi dan, ko sva zapustila Barcelono, le da sva takrat le sem in tja  srečala kakega motorista, to nedeljsko dopoldne pa so se očitno številni barcelonski motoristi odločili, da prepihajo svoje motorje. Največ je bilo cestnih, redki potovalni, še redkejši takšni, na katerih se je peljal par. Izgleda, da je vožnja z motorji v Španiji rezervirana zgolj za moške. Sicer je Španija  predvsem v bližini mest in v mestih polna motoristov. Vozijo se predvsem s skuterji, običajno po vsakdanjih opravkih. Posebej veliko jih je v Barceloni. 

Najin spomin nama je prišepnil, da je nedeljsko popoldne primerno za to, da prevoziš Barcelono brez posebnega napora in stresa. Da, tako so nama govorili najini spomini, saj je to držalo pred leti in o tem je bila prepričana tudi ostala množica ljudi, ki so z avtomobili in motorji drveli, kolikor se je pač dalo, po ulicah največjega katalonskega mesta. Težko sva se navadila na kontrast med praznimi, umirjenimi podeželskimi cestami, kjer je bilo prometa komaj kaj in barcelonskimi ulicami, kjer so predvsem motoristi, kot kamikaze drveli med avtomobili in ostalimi motoristi. Strinjala sva se, da sva midva svoje kilometre po Španiji prevozila, zato sva na obali sedla na pijačo in se nato počasi odpeljala v pristanišče, kjer sva se  vkrcala na trajekt. 

Jutranji sprehajalci so zavzeli promenado v Cambrilsu in ...

...nekaj kilometrov oddaljenem Salou,...

...ko sva zapeljala proti zaledju Costa Dorade...

...proti hribom.

Vstopila sva še v enega od množice nacionalnih parkov, ki sva jih prevozila na najini poti

Skoraj poletno toplo nedeljsko dopoldne, je bilo  kot nalašč za motoristične vožnje

Costa Dorada in njeno zaledje okoli Taragone sta zelenjavni vrt Barcelone

Uživava v vožnji po cestah, ki so natanko take, kakršne so bile po vsej Španiji. Slikovite in zavite... 

Potrebno je porabiti zadnje zaloge pred vrnitvijo domov

Iz hribov se v predmestju Barcelone spustiva spet do morja

Mogočne večpasovne vpadnice v Barcelono so bile v nedeljo popoldne precej prazne. Se pa spominjam, da so bile ob delavnikih, ko smo se vračali z avtom in prikolico z dopustov,  polne avtomobilov in e so  stoječih  kolon. 

Tako, dragi Kolumb, pa sva nazaj. 

Čakajoč na trajekt...

Zapuščava Španijo in njeno avtonomno pokrajino Katalonijo, ki je s svojimi nekaj več kot 7 milijoni prebivalcev in razvito industrijo in predvsem turizmom ena od bogatejših španskih pokrajin. Katalonija realizira četrtino vsega Španskega turizma. Nekaj zadnjih let spremljamo njeno stremljenje za odcepitev od španske države. Težnje po osamosvojitvi Katalonije imajo korenine že v davni zgodovini.

Po porazu Muslimanov v 8. stoletju so oblast v pirenejski  pokrajini prevzeli Vizigoti,  večino ozemlja današnje Katalonije pa so upravljali grofje iz Barcelone in si pridobili močno  samoupravo, skoraj neodvisno od Frankov. Ta čas se še danes smatra za začetek katalonske državotvornosti. Takrat se je začela razvijati tudi samostojna katalonska kultura. Katalonska avtonomija je bila bila občasno močnejša, drugič spet šibkejša, po porazu republikanskih sil v španski državljanski vojni je general Franco, kot še nihče poprej, povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Prepovedal je celo javno rabo katalonskega jezika.

S Frankovo smrtjo leta 1978 je Katalonija spet pridobila kulturno in tudi nekaj politične avtonomije znotraj Španije. Priznan ji je bil status narodnosti.

Pozno popoldne sva bila vkrcana in nameščena v najini kabini, motor  pa varno privezan v podpalubju trajekta na relaciji Tanger - Genova, ki ima edini vmesni postanek v Barceloni. Bil nama je dobro znan, ta trajekt z imenom Excellent, saj naju je lansko leto varno prepeljal v Maroko in nazaj. Vrneva se na palubo, da pozdraviva Barcelono, narediva nekaj spominskih fotografij in se še nekaj časa nastavljava popoldanskemu soncu. Na odprtem morju pa je  hladen pomladni veter pošteno ohladil ozračje, zato nisva videla prevelikega smisla v vztrajanju na palubi in sva se vrnila v toplo zavetje jeklenega velikana, ki je že dodobra zarezal v sredozemske valove.   Po okusni večerji sva ob pivu ali dveh še dolgo v noč podoživljala NAJINO JUŽNO ŠPANIJO IN JUŽNO PORTUGALSKO.

Plovba je bila mirna in počitek v najini kabini ter "kofetkanje" v ladijskem salonu do sredine naslednjega popoldneva, ko smo se izkrcali v Genovi, nama je po skoraj tritedenskem motorističnem pohajkovanju  prišel kar prav. Odločila sva se, da ne bova vozila dolgo v noč in se vračala domov še isti dan,  pač pa sva prespala v hribih nad Genovo v  namestitvi B&b I Tre Colibri v Stazzanu in se naslednji dan počasi in z mnogimi postanki vračala proti domu.

Za nami ostaja španska obala

Še malo uživanja na krovu...

...potem pa na toplo.

Galebi naznanijo, da se bližamo kopnemu.

V Genovi, mestu potisnjenem v surovo gorato sredozemsko obalo z veličastnim pristaniščem, se izkrcava.

Vsega skupaj sva na tem potovanju naredila nekaj več, kot 6400 km. Pripeti zemljevidi niso povsem verni posnetki najinih poti, saj sva mnogokrat zavila kam s poti, včasih tudi zašla, ali pa naju je navigacija peljala pogledat središče kakšne stare andaluzijske vasi, čeprav to ni bilo planirano. Vsekakor pa so ceste na zemljevidih resnično prevožene. Skoraj vse ceste so bile lokalne, z izjemo tistih preko Italije in Slovenije, torej ob vožnji do pristanišča v Genovi in ob vrnitvi iz njega  domov.

Potovanje je bilo  za naju v vseh pogledih prijetno presenečenje. Prečudovita narava, odlične ceste (tudi take, ki so na avtokartah in Google zemljevidih komaj opazne), dobra hrana in zmerne cene, so bila dejstva, ki so naju vsak dan sproti razveseljevala. Seveda, pa je potovanje po Španiji v vsakem primeru tudi potovanje po zgodovinskih poteh. Španija je namreč tako bogata z zgodovinsko zapuščino, da tudi če si ne ogleduješ zgodovinskih spomenikov, se z njimi srečaš kar tako mimo grede. Tudi vreme je bilo, razen nekaj hladnih dni, pravzaprav za ta čas povsem primerno. Čeprav sem pričakovala, da bo topleje, je razumljivo, da Sredozemsko morje, ki je pomladi še hladno in se tudi poleti zlepa ne segreje, kot naš Jadran, vplivalo na to, da sončni žarki niso mogli prav razviti svoje toplote.

Pa je bil tudi čas potovanja primeren? Ne bi bil jesenski čas primernejši? Najbrž stvar prioritet. Če je potovanje namenjeno tudi kopanju v morju, je vsekakor jesen primernejša, vendar pa je v tem času pokrajina rjava in ožgana od  poletnega sonca in vročine. Če pa kopanje ni prioriteta je bolj primerna pomlad, saj pokrajina, v svojem vrhuncu življenja kar poka od rasti in zelenja. Povrh vsega, pa je ogled zgodovinskih in turističnih znamenitosti v bolj svežem vremenu veliko prijetnejše, kot v vročini. Vsekakor je bila nama pomladna, zelena izvedba kar pravšnja. Morda pa si kdaj greva pogledat tudi jesensko. Kdo ve?

Prevoziti toliko kilometrov po nepoznanih krajih, ob lastni organizaciji in izvedbi, predvsem pa en sam par na motorju, ni ravno mačji kašelj. Zato, kot vedno po srečni vrnitvi iz motorističnega potovanja; Bog naju je imel rad in sreča nama je bila mila, da sva celotno Južno Španijo in še del Portugalske prevozila brez  nezgod in se zdrava vrnila domov.