Tretji del

Severna Španija

in

Portugalska

(od Lizbone do doma )

22. junij do 12. julij 2022

15. dan; sreda, 6. julij 2022; Lizbona;

Drugi dan na najinem potovanju, ki je minil povsem brez motorja. Namenjen je bil ogledu Lizbone, glavnega mesta Portugalske. Mesto že na pogled deluje široko, bogato, skratka, kot prestolnica. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da Lizbona sodi med evropska mesta z najdaljšo in najžlahtnejšo zgodovino. Verjamem, da v primeru, da se »zakoplješ« v njene muzeje, galerije in uživaš njeno kulturno ponudbo, tod vztrajaš veliko dlje časa, kot sva ga obisku Lizbone namenila midva. A prelep, sončen, topel dan, ki ga je ravno prav hladila sapica iz reke Tajo, se je zdel bolj primeren za zunanje oglede znamenitosti, kot za raziskovanje njihove notranjosti.  Tako sva se tega dne sukala okoli številnih lizbonskih zanimivosti in le izjemoma zašla tudi v njihovo notranjost.

Kot sem že omenila, je moč kupiti (mislim, da stane 6 eur) dnevno karto za vse vrste mestnega prometa. Blizu najinega hotela je bila postaja podzemne železnice Espana. Predenj sva se vkrcala na metro sva, torej, kupila karti, s katerima sva se udobno prevažala ves dan.

Upoštevajoč bogato zgodovinsko dediščino mesta, ki je vredna ogleda in glede na to, da se je v mestu gnetlo kar precej turistov, sva si v želji, da bi videla čim več, naredila nekakšen krožni plan ogledov. Z metrojem sva se najprej prepeljala do Praca(postaje) Restauradores, po pol kilometra peš hoje sva  se na postaji Martim Moniz vkrcala na zgodovinski tramvaj št. 28 in se preko starega dela mesta, imenovanega  Alfama  prepeljala v bližino gradu Castelo de San Jorge. Tirnice starega tramvaja se prebijajo po ozkih ulicah, naju pa pogled skozi okno premami, da nenačrtovano sestopiva že pri Parku Estrela(zvezda). Sprehodiva se po senčnih potkah, si privoščiva kavico, sedeva na naslednji tramvaj in se odpeljeva naprej proti Gradu. Okoli poldneva se znajdeva pred vhodom, vendar naju dolga vrsta pred prodajalno vstopnic prepriča, da se odpoveva ogledu njegove notranjosti ter se raje mimo številnih razglednih točk spustiva do reke. Po dolgem sprehodu po živahnih ulicah in ogledu zanimivosti, ki se mimogrede znajdejo na najini poti, sva spet na obali. V Lizboni te kar samo po sebi vleče dol, k vodi, k delti reke Tajo, ki s svojo širino daje varljiv vtis, da gre za morje. Naju je tako že prvi dan, ko sva prišla v Lizbono, iz središča mesta, po glavni sprehajalni ulici Augusta, odneslo skozi istoimenski Slavolok do privlačnega obrežja. Tudi tokrat sva se znašla tam, sedla na zgodovinski tramvaj št. 15, in se z njim, vzdolž reke, prepeljala do kake 8 km oddaljenega Belema.

Kompleks Belem je sestavljen iz stolpa Belem, ki predstavlja unikatno znamenitost Lizbone. Uradno je to Stolp sv. Vincenta iz 16. stol., ki je služil kot utrdba in kraj vkrcavanja in izkrcavanja portugalskih pomorščakov, ter slovesna vrata v Lizbono. Narodna palača Belem, ki tudi sodi v kompleks, je trenutno uradna rezidenca portugalskega predsednika. Zgrajena je bila v 18. stoletju kot kraljeva palača. Najbolj obiskana znamenitost na Portugalskem pa je Samostan sv. Jeromina, ki je bil zgrajen v 16. in 17. stoletju na mestu, kjer je Vasco da Gama s svojimi pomorščaki molil za srečno vrnitev. Samostan so postavili njim v spomin. V cerkvi, ki je zgrajena v sklopu samostana, je Vasco da Gama tudi pokopan. Zgradbe kompleksa Belem so na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Na področju Belem se nahaja tudi novejši, 1960 leta, ob 500 letnici odkritja Madeire, Azorov in Zelenortskih otokov zgrajen Spomenik odkriteljem. Oblikovan je kot karavela (ladja za raziskovanje oceanov), na njej pa so upodobljeni Henrik Pomorščak in ostali odkritelji.  

Področje Belem se razteza v dolžini približno 2 km. Prijeten sprehod ob široki reki in pogledu na belino tamkajšnjih stavb in spomenikov, ki se stapljajo s širokim parkom naokoli, združen z obiskom  katere od bližnjih restavracij, kar nagovarja obiskovalca, da bi se tam zadržal dlje časa.

S precej polnim tramvajem se vračava v mesto. Na obrežju, kjer sestopiva, sedeva v enega od tamkajšnjih bistrojev, da se posloviva od trga, na katerem sva veličino Lizbone predvčerajšnjim začela tudi spoznavati. Mesto se je do poznega popoldneva močno segrela, zato nama pivo, četudi najdražje na vsem potovanju, vseeno prija. 

Staro mestno središče Lizbone je zgrajeno na sedmih gričih, zato se ulice ponekod v notranjosti zelo strmo vzpenjajo. Med raziskovanjem osrednjega dela mesta, sva tako srečevala tramvaje, ki so z zvenečim piskom opozarjali  nase na neverjetno ozkih in strmih ulicah. Stari tramvaji, ki še vedno iz dneva v dan prepeljejo na tisoče potnikov, imajo na grbi že več kot 100 let, saj so še iz časov pred prvo svetovno vojno. Večina njih je običajnih tramvajev, po najbolj strmih ulicah pa vozijo tramvaji - vzpenjače. In prav takšen naju je zapeljal na najino zadnjo tramvajsko vožnjo v Lizboni, na enega od gričev, od koder je popoln razgled na mesto. 

Z nočjo sva se z metrojem vračala v hotel.

Ob 9 h zjutraj so ulice Lizbone še prazne. Le redki lokali so bili že odprti, ko sva pešačila od postaje metroja Restavradores...

...proti postaji Martim Moniz, kjer sva počakala na prvo dopoldansko vožnjo najbolj obleganega zgodovinskega tramvaja št. 28, ki vozi po stari lizbonski Alfami.

Tirnice so speljane po s kockami tlakovanih mestnih ulicah in le sodobni avtomobili, parkirani ob njih preprečujejo, da me misli ne ponesejo kakih 100 let nazaj v zgodovino.

Nenačrtovan postanek na enem od gričev in sprehod v Zvezdnem parku, (parku Estrela) še predenj sva zares začela prav raziskovati mesto, nama je polepšal dan.

Pa saj so ogromna drevesa, ki so zaradi ugodne klime zrastla do tropskih razsežnosti, tudi mestna  zanimivost.

Pred nadaljevanjem pa nama je »zapasala« še dopoldanska kavica.

Spet sva na tramvaju. Tokrat naju bo res popeljal v bližino gradu.

Strme ulice v starem delu mesta. Ko je strmo res strmo in je staro res staro.

Tam gori, visoko na balkonu, brez pričakovanega kovanca, ... kar tako, za dušo.

Svojevrstni ulični prehodi...

Ulice okoli Gradu sv. Jurija ( Sao Jorge) so hudo oblegane, okoli in okoli se je gnetlo ogromno ljudi.

Ko sva zagledala še dolgo vrsto čakajočih za vstop v Grad, sva bila v hipu dogovorjena...v grad ne greva.
Je pa prav, da se ve, da je prva utrdba bila tod zgrajena v 1. stoletju. V zgodovini so jo zasedali Feničani, Kartažani, Rimljani, Mavri, dokler ni v 12. stoletju pristala v rokah Portugalcev,  ki so jo uporabljali kot kraljevo palačo, vojašnico, arhiv, sedaj pa je nacionalni spomenik in muzej.

Ulice ob Gradu so prav tako zanimive,..
.

...a mnogo manj obljudene.

Cesta, ki se spušča iz grajskega griča  ima ob strani kar nekaj razglednih točk (mirador) s pogledom na reko.

 Že tako prijetno vzdušje popestrijo še ulični glasbeniki, okrog katerih so zbrani številni poslušalci.

Ti mene.

...jaz tebe.

Lizbonske strehe.

Lizbona je zelo dinamično mesto. Kamor se ozreš, je zelo živahno, vse je v gibanju. Ljudje hodijo peš, se vozijo s tramvajem, motorji, tudi tu so posebej priljubljeni mali tri in štirikolesniki.

Spuščava se po ulici, pred nama je katedrala.

Katedrala sv. Marije Major ali enostavno lizbonska katedrala je bila zgrajena v 12. stoletju. Od tedaj je bila, ta najstarejša lizbonska cerkev, večkrat spremenjena in obnovljena, zato je danes spoj številnih arhitekturnih slogov. Od leta 1910  je nacionalni spomenik.

Na začetni postaji tramvaja št. 28 Martin Moniz, kjer sva bila ta dan med prvimi, je bila v času, ko sva se spuščala k reki, dolga vrsta čakajočih. Vesela sva bila pravilne odločitve, da sva dan začela zgodaj in se izognila tovrstnim zagatam.

Na Praca Comercio, ki je eden največjih trgov na Portugalskem, sva si med čakanjem na tramvaj št. 15, ki naju je odpeljal v Belem, pobliže ogledala velik spomenik kralju Joseju I., ki je vladal v drugi polovici 18. stoletja, v času velikega potresa, ki je skupaj z cunamijem in požarom, ki sta sledila, skoraj popolnoma uničil Lizbono. V popotresni obnovi so zgradili tudi ta imeniten trg.

Peljala sva se do Nacionalne palače Belem, nekoč kraljeve, danes predsedniške palače. Pred njo je park s spomenikom vojaškemu generalu Alfonsu Albuquequ,  iz začetka 16. stoletja, močno zaslužnemu pri portugalskih osvajanjih.

Iz gostilniških vrtov je mikavno zadišalo

.

Bil je čas kosila in sardele so tradicionalna portugalska jed.

Belem premore obširen park s košatimi drevesi, ki nudijo bogato senco. Ni posebej čudilo, da je bil park poln ljudi, saj je sonce  že kar močno pripekalo. Očitno se je uresničevala napoved, ki nama jo je posredovala uslužbenka prejšnji dan v Sintri, da nad Portugalsko prihaja vročinski val, ki naj bi s seboj prinesel temperature tudi nad 40 stopinj Celzija. Bil je šele začetek poletja in sanjalo se nam ni, koliko vročinskih valov in kakšna vročina  nas je čakala preko poletja. Pa ne samo na Portugalskem.

Najbolj obiskana portugalska zgodovinska znamenitost, gotska stavba samostana sv. Jeronima iz 16. stoletja.

V sklopu samostana je tudi cerkev, v kateri je pokopan Vasco da Gama. (Cerkveni portal)

Samostana si nisva ogledala, obiskala pa sva bogat pomorski muzej.

Portugalci imajo o pomorstvu mnogo tega povedati in pokazati, saj nedvomno sodijo med najbolj pomorske narode na svetu.

V sklopu muzeja je tudi razstava kraljevih in ostalih bogatih čolnov, ki so svoje čase pluli po reki Tajo

 In tako imenitne zemljevide so risali nekoč.

Še en posnetek samostana z nasprotne strani, nato pa do obrežja reke, kjer se nahajata drugi dve znamenitosti Belema.

Spomenik Odkriteljem se nahaja na desnem bregu reke Tajo, na mestu, kjer so ladje v 15. in 16. stoletju odplule trgovat in raziskovat v Indijo in Orient. 52 m visok spomenik je bil postavljen leta 1960 ob obletnici smrti Henrika Pomorščaka in ob obletnici odkritja Zelenortskih otokov, Madeire in Azorov. Spomenik prikazuje karavelo, ladjo, ki je popeljala portugalske pomorščake po oceanih, na njej pa je poleg Henrika, ki stoji na čelu ladje, še na vsaki strani 16 pomorščakov in ostalih, za odkritja pomembnih ljudi. Med njimi sta tudi Vasco da Gama in Ferdinand Magellan.

Portugalska osvajanja novih področij in njihovi protagonisti so bili pomembni tako za njihovo državo, ki je z odkritji zgradila imperij, kot tudi za Evropo in ves svet, zato je prav, da pobliže spoznamo vsaj nekatere najbolj pomembne med njimi.

Henrik Pomorščak 1394 -1460,

je bil osrednja osebnost in pobudnik pomorskih odkritij v 15. stoletju, posledično pa tudi začetnik snovanja portugalskega imperija. Kot četrti otrok portugalskega kralja ni bil prestolonaslednik, bil pa je v okviru kraljevine odgovoren za prva pomorska raziskovanja in razvoj pomorske trgovine Portugalske z drugimi celinami.

Pri 21 letih je skupaj z očetom in brati osvojil mavrsko pristanišče Ceuta v severnem Maroku. Iz Ceute so namreč berberski pirati napadali portugalsko obalo in zajemali prebivalce ter jih prodali kot sužnje. Po tem uspehu je Henrik začel raziskovati obalo zahodne Afrike, ki je bila za večino Evropejcev takrat še popolnoma neznana. Sistematično je raziskoval to področje in želel najti izvor zlata, s katerim so tam trgovali. Zanimali so ga tudi atlantski otoki, njegov cilj pa je bil predvsem ustavitev piratskih napadov iz Afrike na portugalsko obalo. Pod njegovim vodstvom so razvili nove in mnogo lažje ladje, karavele, ki so zamenjale stare in neokretne sredozemske ladje. Karavele so plule hitreje,  predvsem pa so bile zelo okretne, njihov izum pa je omogočil, da je bila Portugalska sposobna prevzeti vodilno vlogo v čezmorskih raziskovanjih. Pod Henrikovim vodstvom so portugalski navigatorji izpopolnili zanesljiv severnoatlantski vzorec vetrov, kar je bil pomemben korak v zgodovini plovbe, saj je bilo razumevanje oceanskih vetrovnih vzorcev ključnega pomena za plovbo po Atlantiku.

Henrik je odhajal na Atlantik običajno z eno ali dvema karavelama iz bližnjega pristanišča Lagos. Dva njegova podanika, ki sta raziskovala izvor zlata na zahodni afriški obali, so ob vračanju na Portugalsko vetrovi zanesli do otoka, ki sta ga poimenovala Porto Santo. Henrik je takoj naročil poselitev otoka, njegovi prebivalci pa so kmalu poselili tudi sosednjo Madeiro. Deset let kasneje so Portugalci odkrili še Azore. Do dobe Henrika Pomorščaka evropski morjeplovci ob zahodno afriški obali niso prišli južneje od Cape Bajador, saj so verjeli, da je tam rob sveta in onstran njega živi morska pošast. Henrikovi pomorščaki pa so pluli globje in globje na jug, dokler niso 1444 prišli do Senegala in do južnega roba Sahare. Tako so se Portugalci lahko izognili muslimanskim kopenskim trgovskim potem čez zahodno Saharo, sužnje in zlato ter ostala bogastva, pa so začeli neovirano po morju voziti na Portugalsko. Ta preusmeritev trgovine je uničila Alžir in Tunis, Portugalska pa je postajala iz leta v leto bogatejša. Do leta 1452 je bil dotok zlata že tolikšen, da je dovoljeval kovanje prvih portugalskih zlatnikov. Čez nekaj let so Portugalci osvojili še Zelenortske otoke, do leta 1462 pa so raziskali celotno zahodno obalo Afrike do Sierre Leone.

Vasco da Gama 1460-1524

V začetku 15. stol. je portugalska pomorska šola, ki jo je ustanovil in finančno podpiral princ Henrik Pomorščak razširila portugalsko znanje o obalah zahodnega dela afriške celine. Od leta 1460 je bil tako portugalski cilj obkrožitev Afrike z namenom, da bi dosegli obale Indije (glavne proizvajalke črnega popra in drugih dragocenih začimb) po morski poti. Kmalu so portugalski načrti obrodili prve sadove, saj se je Bartolomej Diaz vrnil s potovanja, na katerem je obkrožil Rr Dobre Nade ter raziskal ozemlje današnje JAR. Potrdil je tudi obstoj SV obale Afrike. Sredi poletja 1497 leta je ladjevje Vasca da Game s štirimi ladjami, skupaj 170 možmi, zapustilo Lizbono. Na ladjah je bilo zalog za tri leta plovbe, pa tudi tedaj najmodernejše navigacijske naprave. Del posadke, ki je bil predviden za opravljanje posebno nevarnih nalog, so sestavljali kaznjenci. Na oceanu so bili nepretrgano 96, dni predenj so prispeli na področje današnjega Cape Towna. Najdlje dotlej. Ker so bili tako dolgo brez svežega sadja in zelenjave, je mnoge može njegove odprave napadel skorbut, kot posledica pomanjkanja vitamina C. Plovbo so nadaljevali po vzhodni afriški obali. Ustavili so se v današnjih Mozambiku in v Keniji. Tu so srečali prve indijske trgovce. Da Gama je najel indijskega navigatorja, ki je dobro poznal monsumske vetrove in ta je ladjevje maja 1498 pripeljal v Calicut. S pogajanjem s poglavarjem je Da Gama uspel dobiti nekakšno koncesijo za trgovanje, ki pa so ji močno nasprotovali domači in arabski trgovci. Avgusta istega leta se je vračal proti vzhodni afriški obali. Ker ni upošteval monsumskih vetrov, je namesto 23 dni, kolikor jih je porabil za plovbo od Afrike do Indije, porabil 132 dni. Med plovbo je zaradi skorbuta pomrla polovica posadke, tudi ostali so po večini zboleli. Ladje so se vrnile v Lizbono avgusta 1499. Da Gama je bil bogato poplačan, saj je odprl pot v Azijo in s tem trgovanje z začimbami, kar je pomenilo za Portugalsko ogromno bogastvo. Plemiškemu naslovu, ki ga je podelil njemu in njegovim potomcem, je kralj primaknil tudi velike posesti. Da Gama pa je postal tudi » admiral indijskih morij«. Od Da Gamovega potovanja dalje je postala vzhodna afriška obala nekakšna vmesna postaja za oskrbo portugalskih ladij na plovbi proti vzhodu. Posledično je že leta 1500 Mozambik postal portugalska kolonija.

Leta 1502 se je Da Gama odpravil na drugo plovbo proti Indiji, tokrat z dvajsetimi ladjami. Na poti je po piratsko napadal arabske trgovske ladje. Na enem od takšnih podvigov je ladje, ki so vozile iz Meke oropal, nekaj sto potnikov, med njimi bogate arabske trgovce, zaprl na ladje, ki jih je nato zažgal. Vmes je napadel in uničil tudi arabske trgovinske postojanke v vzhodni Afriki. Tudi floto 29 ladij v Calicutu, kamor se je po štirih letih vrnil, je uničil in tako izsilil nove, ugodne trgovinske koncesije.

Da Gama je po svojem drugem potovanju pridobil strah vzbujajoč ugled »reševalca problemov v Indiji«, zato so ga leta 1524 še tretjič poslali na vzhod. V Indiji bi moral zamenjati nekompetentnega podkralja, vendar je kmalu po prihodu v Goo zbolel za malarijo in umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji cerkvi, leta 1539 pa so ga prepeljali na Portugalsko in ga pokopali v sarkofagu, okrašenem z zlatom in dragimi kamni. V njegovo čast so v Belému zgradili samostan.

Ferdinand Magellan 1480-1521

Zgodbo velikih odkriteljev zaključuje Ferdinand Magellan, ki je prvi obplul svet. Že mlad je postal izkušen vojak in kapitan, saj se je udeležil portugalskih odprav v Indijo, v Maroku pa se je bojeval proti Mavrom. V tistem času so imele začimbe iz Daljnega vzhoda astronomske cene in njegova želja je bila priti na Moluške otoke (Med Indonezijo in Papuo Novo Gvinejo), od koder so prihajale nageljnove žbice in muškatni orešček. Zaradi obtožb, da se je okoristil z vojnim plenom, je zapustil domovino Portugalsko in svoje usluge ponudil španskemu kralju ter mu predlagal, da bi do Molukov priplul po zahodni poti in se s tem izognil področjem pod portugalskim nadzorom. Kralj je zamisel sprejel, zagotovil ladje ter njihove zaloge, Magellanu pa priznal dvajsetino bogastva, ki bi ga pripeljal z otokov. Jeseni 1519 je Magellanovo ladjevje izplulo iz Španije, se s spretnim manevrom izognilo portugalskemu vojnemu ladjevju, ki je imelo nalogo naj ga ujame, ter po postankih na Kanarskih in Zelenortskih otokih zaplulo proti Braziliji.

Brazilijo je leta 1500 po naključju odkril Portugalec Pedro Alvares Cabral, ki je plul proti Indiji, a je zaradi iskanja ugodnih vetrov preko Atlantika, zaplul preveč proti zahodu in trčil ob obalo te ogromne dežele. Ko je Cabral tistikrat končno priplul  v Indijo je na jugu naletel na majhno kraljestvo Cochin. Od tam se je v Evropo vrnil z bogatim tovorom svile in srebra.

V Braziliji se je Magellan izogibal portugalskim ozemljem in v iskanju prehoda preko Južne Amerike, se je prebijal vedno južneje, dokler se ni marca 1520 odločil prezimiti v Patagoniji. Po napornem čakanju, uporu posadke, raziskovanju, so 1. novembra le našli prehod in čakalo jih je 600 km naporne plovbe, da so mimo otočja Ognjena zemlja, prišli do morja, ki so ga zaradi mirnosti imenovali Tiho morje. Sledila je skoraj štiri mesece dolga in nevarna plovba v vročini čez ocean proti severozahodu, skoraj brez hrane in vode. Med potjo je umrlo veliko mornarjev, preživeli pa so  marca 1521 prišli do Filipinov. Za Magellana je bilo usodno vpletanje v medsebojne spopade tamkajšnjih rivalskih poglavarjev. V boju z enim od plemen, so ga domorodci pokončali. Preostalim 108 mornarjem je z dvema ladjama uspelo priti do Začimbnih otokov, kjer so se oskrbeli z zalogami in začimbami ter februarja 1522 odpluli proti domu. Vendar pa so eno ladjo izgubili, na drugi, ki je plula naprej proti zahodu, mimo Rta Dobre nade, pa je do Zelenortskih otokov, kjer so napolnili zaloge hrane, od lakote umrlo ogromno mornarjev. Septembra 1522 se je v Španijo vrnilo le 18 izčrpanih mornarjev. Magellan, četudi ni preživel odprave okrog sveta, je dokončno dokazal, da je zemlja okrogla in vseeno velja tudi za prvega kapitana, ki je obplul celotno Zemljino oblo. Že deset let pred to plovbo je namreč plul, takrat proti vzhodu in prišel v bližino Filipinov. Odprava je omogočila tudi prvo realno oceno obsega zemlje, saj so beležili prepotovano razdaljo, ki je znašala 60.440 km.

 Na področju Belem, nama je za ogled ostal le še tamkajšnji stolp, simbolna zgradba Lizbone, ki so jo začeli graditi leta 1516 in ga končali 4 leta kasneje. Trideset metrski stolp je bil del širšega obrambnega sistema v bližini reke Tajo. Njegova naloga je bila braniti mesto pred napadalci, ki bi prišli vanj po rečni strugi.

Štirikoten stolp ima pet nadstropij, na vrhu stolpa pa je terasa. Nadstropja povezuje nekoliko ozko spiralno stopnišče. Vsako nadstropje ima svoje ime, to so guvernerjeva soba, kraljeva soba, avditorija, kapela in terasa.

Stari tramvaj naju zapelje nazaj v mesto

Izstopiva na osrednjem Trgu Comercio, da se posloviva od reke Tajo.

 

Razumeva, da v bistroju s tako lepim razgledom na Avgustov slavolok, na celoten trg in reko, pivo ne more biti poceni.

Turisti so napolnili osrednje mestne ulice. Od leta 1755, ko je bila Lizbona v potresu popolnoma uničena, je mesto povsem na novo, zelo strukturirano zasnovano, s pravilno obliko ulic in prvimi protipotresno zgrajenimi stavbami .

Lizbona je mesto na gričih in ponekod so ulice res strme, zato so v starem središču leta 1902 zgradili dvigalo Santa Justa, imenovano tudi Carmo Lift, ki povezuje nižje ulice področja Baixe z višjim Largo do Carmo. Dvigalo, ki ga je skonstruiral Eiffilov učenec, je hitro postalo znamenitost Lizbone. Tudi tokrat je bilo močno oblegano in na dvig je čakala dolga vrsta turistov.

Široke, živahne ulice naju pripeljejo do Trga Restavratorjev, ...

... kjer je spodnja postaja vzpenjače Glorija, ki vozi potnike po ozki, strmi ulici starega dela mesta Bairro Alto. Tako kot marsikaj drugega v Lizboni, tudi kabine te vzpenjače, ki se na pogled ne razlikuje od običajnih starih tramvajev,  niso »varne« pred bolj ali manj nadarjenimi risarji grafitov.

Vzpenjača Glorija je najbolj priljubljena med lizbonskimi vzpenjačami, saj vsako  leto prepelje približno tri milijone potnikov na enega najbolj strmih gričev v mestu. Meščane je začela prevažati leta 1885, kasneje pa je postala prva od treh lizbonskih vzpenjač, ki jo je poganjala elektrika. Prvotno jo je napajal sistem protiuteži, ki je vsak dan zahteval 400 kubičnih metrov vode, kasneje pa je vzpenjačo Glória poganjal parni stroj. V tistem času se je bilo moč peljati tudi na klopeh na strehi, kar danes ni več mogoče.  V notranjosti pa vzpenjača Glória ostaja nespremenjena in sprejme štiriindvajset potnikov na dveh lesenih klopeh.

Vzpenjača je dvotirna, le tam , kjer je ulica res ozka, je na voljo le en tir.

Iz razgledišča Pedro de Alcantara, kamor zapelje vzpenjača, pogled seže daleč tja čez, preko mesta prav do Gradu in do reke Tajo. Menda je to najlepše razgledišče na mesto.

Pa še malce pobliže grad in mesto pod njim.

Res primeren zaključek najinega potepanja po Lizboni, mestu, ki prevzame.

Po hudo strmi ulici sva se spustila peš, saj do najine metro postaje ni bilo daleč.

Ravno ob sončnem zahodu sva se vrnila v hotel.

 16. dan; četrtek 7. julij 2022; Lizbona – Zvezdne gore – Valladolid (Španija); 710 km;

Z današnjim jutrom se najina pot obrne proti domu, čas, namenjen raziskovanju Portugalske, se je za tokrat iztekel.  Že poznanima Južni Portugalski in Madeiri, sva tako v letošnjem letu dodala še osrednji del Portugalske na opisanem potovanju in Azore na potovanju konec leta. Kljub pomislekom, ki so se pojavljali ob načrtovanju potovanja, glede oddaljenosti in sploh smotrnosti vožnje z motorjem na Portugalsko, pa ugotavljava, da niti za trenutek, na vsej poti, odločitve nisva obžalovala in nama ni bil odveč prav noben prevožen kilometer. Je pa res, da sva na Portugalskem videla prav malo motoristov, iz naše širše okolice pa prav nobenega. Google pravi, da imava Iz Lizbone, po najoptimalnejši poti, do doma blizu 2.700 km. Kar zadosti, če si pod časovnim pritiskom in želiš pot prevoziti v čim krajšem času. Midva sva imela na srečo časa dovolj, da sva si pot razdelila po odsekih in se vrnila domov v šestih dneh. Seveda je bila najina trasa  povsem po drugih, precej bolj zavitih, daljših poteh.

Namen je bil, da bi to noč še prespala na Portugalskem, tam nekje pod Zvezdnimi gorami, ki sva jih vsekakor želela videti. Ker pa portugalske lokalne ceste ne ponujajo podobnih motorističnih  užitkov, kot npr. španske ali francoske, sva se odločila, da se bova do vznožja  gorovja Sierra Estrella zapeljala po avtocestah, se povzpela do njihovega vrha na širokem platoju in se krožno vrnila v dolino. Od tam dalje pa spet po avtocesti nadaljevala do portugalsko španske meje, do koder je le še kakih 80 km. Na oni strani meje sva se za kratek čas peljala tudi po lokalnih cestah, vendar pa je skoraj ravna, sveže požeta pokrajina tudi pri vožnji po avtocesti nudila poglede, ki se jih ni mogoče naveličati. Nebrzdana vročina je pritiskala iz ure v uro in se ustavila šele tam nekje pri 36 stopinjah. Kljub temu, da sva vajena vožnje v vročini, saj naju iz leta v leto spremlja vsaj na eni od najinih poti, pa je hitrejša vožnja po prazni avtocesti, pri višji hitrosti, ob tako hudi vročini vseeno znosnejša, kot počasnejša vožnja po lokalnih cestah, med polji in vasmi. Ker sva se torej to vroče popoldne vozila preko širokih polj Kastilje in Leona, mimo Salamance po avtocesti, sva se uspela pripeljati kar kakih 240 km v notranjost Španije in se ustavila v, bi se reklo, kar enem mestu, ki nama je bil ravno na poti, v Valladolidu.

https://goo.gl/maps/bPf6HkQXVK2m83HQA

https://goo.gl/maps/TDd9BmJbwAPuoi2k6

Nekaj minut pred osmo zjutraj sva že sedela na motorju.

 Pričakovati je bilo zelo vroč dan, saj je termometer že takrat kazal 25 stopinj Celzija.

 

 

Še pogled na deseto nadstropje najinega hotela, ravno v trenutku, ko se je nad njim spuščalo eno izmed neštetih letal, ki vozijo v Lizbono turiste iz Evrope in sveta.

Ulice Lizbone samevajo, za odhod na delo je še prezgodaj, tudi turisti še spijo. Dan se tukaj pozno začne in zelo, zelo pozno v noč, konča.

Reka Tajo se blešči v jutranjem soncu.

Zapeljeva na avtocesto proti SV. Vinogradi vse naokoli.

Trasa avtoceste je speljana zanimivo, nikoli dolgočasno.

Razgibana, gričevnata, v glavnem nerodovitna portugalska notranjost.

Ohladitev, osvežitev in počitek. Morda tudi zajtrk, kdo bi vedel. Vsekakor pa sama, samcata na vsem počivališču, vključno z bencinsko črpalko. Skozi oči srednjeevropejca težko dojemljivo. 

Začenja se hribovje Sierra Estrella (Zvezdno hribovje).

Zapeljeva se v osrčje gore...

...in ostaneva brez besed. Tako zaradi čudovito speljane ceste po rebri hriba,...

...kot tudi zaradi pokrajine, ki je tako drugačna od vsega, kar sva doslej videla na Portugalskem.

Peljeva se visoko v hribe. Že davno sva pustila za seboj tisočko.
 

Mesta so že globoko pod nama in jih je komaj še videti.
 

Ceste so izjemno lepo speljane, skoraj srhljiva pa je popolna odsotnost prometa. Ponovno sva na eni od poti, kjer mojega šoferja nagovarjam naj bo zelo previden, saj v primeru, da se nama kaj zgodi, naju zelo dolgo ne bodo našli.

Na vrhu, na nekaj manj kot 2.000m, pritisnejo pikico na i  osupljive pokrajine še balvani, ki kot stražarji bdijo na obeh straneh ceste.

Tokrat je pot dejansko cilj, ker na cilju imenovanem Torre ni kaj dosti videti. Nekaj vlečnic in trgovinica ter skromno obeležje najvišje celinske točke Portugalske. (Najvišji vrh Portugalske je na Azorih).

Je pa toliko bolj atraktivna pot nazaj v dolino...Nekako me spominja na vožnjo po provansalskem osamelcu Mount Ventoux.

Izjemna trasa ceste. 

Tudi jezerce je tu...

...in predori.

Po krajši, a strmi cesti sva se mimo grede pripeljala v Colviho in zaključila krožno vožnjo po Sirra Estreli.  Vsekakor vožnje vredna izkušnja.

Temperatura je že prekoračila tridesetko in le peščica se jih je izpostavljala soncu. Tudi midva sva na  mestnem trgu našla prijeten, senčen lokal in si vzela malce daljši odmor.

 

 Tik pred portugalsko - špansko mejo se gasilci v zelo težkih razmerah, pri visoki temperaturi, borijo z ognjem. To je šele začetek ognjene katastrofe, ki je to vroče poletje požrla na stotine hektarov gozdov.

 

Spet sva v Španiji, voziva se po kastiljski avtocesti.

Zapuščava Portugalsko, državo, ki naju je gostila zadnjih nekaj dni in bila do naju dovolj gostoljubna. Pobliže sva sicer spoznala samo dve njeni največji mesti, Porto in Lizbono, vendar pa se nama je ob motoristični vožnji vsaj delno razkrilo tudi nekaj ostalih mesti in  njeno podeželje. Tako kot Magellan, ki je na dveh plovbah obplul svet, sva tudi midva v dveh motorističnih potovanjih obvozila skoraj vso Portugalsko. Leta 2018 sva se vozila po njenem južnem delu, spoznala Algarve in rt st. Vincente na JZ, ter se zapeljala više, skoraj do Lizbone. S postankom v Lizboni in obiskom Rta Cabo da Roco, sva spoznavanje Portugalske tokrat zaokrožila. Sproščena in živahna država, ki se tudi meni, glede na to, na kakšen način sva jo osvojila, zdi skoraj na koncu sveta, je velika za štiri in pol Slovenije, v njej pa živi okoli 10,5 milijona prebivalcev.  Vsekakor je Portugalska precej tradicionalna in samosvoja država, ki ji bogata imperialna preteklost najbrž dovoljuje, da se požvižga tudi na nekatere zapovedi naše skupne matere, Evropske unije. Ena od teh se mi je zdela zelo zanimiva. Na Portugalskem, tako na vasi, kot v mestih se še najdejo dobre stare trgovine (špecarije), kjer ti mama (lastnica) izda z navadnim svinčnikom napisan račun na listu, iztrganem iz zvezka. 

 
Kar težko je verjeti, kako hitro se neobdelana in poraščena portugalska pokrajina, v Španiji spremeni v rodovitna polja. Za začetek polja sončnic in žita.

 

Zelo od daleč se pokaže dominantna cerkev v Salamanci, vendar zanjo danes ni niti časa niti volje..

To popoldne sva osredotočena le na  zanimivosti in lepote, ki so vidne iz sedeža najinega motorja.

Pravzaprav je bilo kar kaj videti. Bilo je enostavno lepo.

Po desetine kilometrov, kjer so bila naselja  med širokimi polji prav redka, posamezne haciende pa so se skrivale v senci nekaj košatih dreves, so se naenkrat pojavili gosti borovi gozdovi in lične hišice, ki so se stiskale obnje, da so jim v tem vročem popoldnevu nudile vsaj malo  sence in hladu.

Ob osmih zvečer sva zapeljala v mesto Valladolid. Presenetile so naju prazne ceste ...

...in prelepi parki ob njih. Namestila  sva se v velikem, zelo solidnem Zentral hotelu.

Lačna, žejna in precej utrujena sva se zatekla v prvo gostilnico, v kateri je bilo veliko domačinov, ki so več pili kot jedli. Tudi  zelo glasen gospodar ga je »žingal« skupaj z njimi.  S komaj kaj znanja moževe Španščine, sta se nekaj dogovarjala in zdelo se je, da je razumel le to, da sva lačna, hudo lačna in tudi hudo žejna. 

Lakota je bila res huda, saj sva se na fotko spomnila šele pri zadnjem grižljaju.

 Končalo se je tako, da sva bila po izjemno okusni večerji po izboru gostilničarja sita, pivo naju je odžejalo, gospodar pa je dodal še kozarček odličnega vina. Malo  »v rožicah » sva za vse plačala pičle 15Eurov (za oba).

17.  dan; petek, 08. julij 2022; Valladolid – Logrono (292 km);

Kako zelo bogata in široka je Španija dokazuje dejstvo, da kljub temu, da sva jo obiskala že kar nekajkrat ugotavljava, da je najino poznavanje te države Iberskega polotoka, še vedno precej pomanjkljivo. Kar malce nelagodno sva se počutila, ko sva izvedela, da je »kar eno mesto« imenovano Valladolid, v katerem sva prespala to noč, v resnici glavno mesto pokrajine Kastilja in Leon, ki premore neverjetno bogato, predvsem srednjeveško, zgodovino. Katoliška monarha, Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski sta se namreč leta 1469 poročila tu, v Valladolidu in ga postavila za prestolnico Kraljevine Kastilje in kasneje združene Španije. Tukaj je leta 1506 umrl Krištof Kolumb, tu je živel Miguel de Cervantes. Vsled vseh teh zgodovinskih dejstev, je mesto zakladnica sakralnih in posvetnih zgodovinskih stavb. S 400.000 prebivalci je danes najbolj naseljeno mesto v SZ Španiji. Leži na planoti Mezeta, 700 m nad morjem. Zime so tukaj mrzle, zasnežene in vetrovne, poletja pa vroča in precej suha. Mesto je eno od skoraj obveznih postojank peregrinov, ki premagujejo francoski Camino.

Prej omenjena Mezeta je osrednja planota Iberskega polotoka in zavzema velik del njegovega osrednjega dela. Severni  del planote je razpet na nadmorski višini 700 – 800m, južni pa 200 m nižje.

Dan ni bil hudo obremenjen z prevoženimi kilometri, saj sva si za večerni cilj neprizivno določila Logrono, središče vinske pokrajine Rioja in mesto dobrih, kaj dobrih, odličnih tapasov.

Tako sva se iz Valladolida odpravila šele okoli desetih dopoldne. Vročina ni bila prehuda, zato sva ležerno križarila skozi dan, po lokalnih cestah pokrajine Kastilje in Leona in kasneje Rioje. Kastilja in Leon je po površini največja pokrajina v Španiji, saj je velika za 4 Slovenije, to je 20% španskega ozemlja, ima pa le 2,5 milijona, to je 5% celotnega španskega prebivalstva. Zelo redko poseljena pokrajina, s širnimi polji, naju je dobesedno očarala. Namesto pričakovane dolgočasne planote, so pred nama žarela, po večini že požeta, žitna polja.

https://goo.gl/maps/BSyk8UmAq7tw7rVH7

Pa gremo spet na pot.

Novi del mesta Valdollid...
 

 

... in njegov stari del. Slikovit Placa Major (glavni trg), le ena od zgodovinskih stavb v mestu.

Vožnja je bila tega dne en sam užitek. Kilometre sva nabirala po lokalnih cestah in vzdihovala (vsaj jaz) ob prelepih pogledih.

Kraji in naselja so redki, so pa vsak zase prav posebni,..

 

...tihi, osamljeni, malce zapuščeni, čeprav se iz obnovljenih hiš vidi, da je v njih še življenje.

Ubirala sva dobesedno ceste preko polj, ...povsem nove.

Kot otroški peskovnik izgledajo od daleč požete, ponekod pa tudi že preorane njive, na katerih je dozorelo zlato zrnje. Kar težko je verjeti, da se žitna polja razprostirajo stotine kilometrov daleč. Kakšno bogastvo je, pravzaprav, toliko žita.

Ob pogledu na ta širna polja ne morem mimo spominov iz maja 2018, ko sva se vozila po Andaluziji, ki je v zaledju prav tako eno samo žitno polje. Spomladi so bila polja zelena in uživala sva v pogledu nanje. V takratnem potopisu se mi je zapisalo, da me zanima kakšna so polja, ko žito dozori in da se morda v Andaluzijo vrneva vnovič, v času zrelega žita.  Sedaj to ne bo potrebno, saj lahko ob pogledu nanje uživam tu, na planoti Mazeta.

Čas je za počitek. Kje bi bilo lepše, kot v parku, kjer opazuješ igro otrok iz bližnjega vrtca.

 

Žal so za  ljubiteljskega fotografa mojega kova, tokratni prizori prevelik zalogaj in prave čarobnosti na fotografijah skoraj ni videti. Morda je nekaj olajševalnih okoliščin v dejstvu, da vse fotografije nastajajo na zadnjem sedežu motorja, med vožnjo.

Navkljub vsemu, pa prav vsaka od njih obudi spomin, ki (vsaj pri meni) dopolni tisto, česar na fotografiji ni videti.

Kastilja, ogromno polj in  malo naselij.

Pripeljeva se v Burgos, mesto številnih parkov in neštetih srednjeveških cerkva, samostanov in palač. Sploh je pokrajina Kastilja prava zakladnica zgodovine, vredna  samostojnega  obiska.

Najpomembnejša stavba v Burgosu je gotska stolnica iz 12. stoletja, ki je od leta 1984 pod zaščito Unesca.

  

Tudi sicer je Burgos imenitno mesto.

 

Končno sva v Španiji, mar ne?

Blizu kraja Miranda de Ebro, se prvikrat ta dan pokrajina naguba in pokažejo se nizki hribi.

Tukaj sva najbolj severno na najini poti proti domu.

Severneje je gorovje, ki loči planoto Mazeta od Biskajskega zaliva. Do Bilbaa je manj kot 80 km.

Vmesno  gorato okolje zaokrožujejo številni nacionalni parki.

Reka Ebro opredeljuje mesto. Od tod dalje se voziva proti JV izmenično po pokrajinah Rioja in Baskija do Logrona.

Rioja, področje vinske trte in vina.

Fotogenično mesto Briones na gričku nad vinogradi.

 

Še več vinogradov...

Prihajava v Logrono, enega od pomembnejših in skoraj obveznih postankov francoskega Camina.

Tako, kot skoraj po vseh mestih, tudi tu dobrodošlico zaželi obilica cvetja.

Da je mesto močno vpeto v romarsko pot, je potrdil  tudi pogled kozi okno hotela Sercotel v središču mesta, kjer stojita bronasta kipa pohodnika in pohodnice.

Hotel v središču mesta sva si izbrala s posebnim namenom.

Želela sva biti blizu ulice Laurel, kjer se pripravljajo najboljši tapasi v Španiji, zraven pa se toči dobro vino iz Rioje.

Tapasi se v Logronu prodajajo v posebnih barih, ki drug poleg drugega ponujajo majhne, a pregrešno dobre prigrizke. V enem baru izbereš le enega ali dva enaka, nato greš dalje, do naslednjega. Je se na ulici, v glavnem stoje, le redko so na voljo preproste mizice in stoli. Obvezno zraven sodi kozarček dobrega vina.

Pa začnimo. 

Šampinjoni s kozicami v česnovi omaki. Odlično.

In kozarček vina.

Čufti in krompir s smetanovo polivko. Odlično.

In kozarček vina. Pa ni isti.

 

Gremo dalje.

Še malo morja. Jakobove pokrivače ( kaj bi drugega na Caminu) in lignji. Odlično.

In kozarček vina. Pravzaprav je vsak za odtenek boljši.

Pohane dagnje. Odlično.

In kozarček vina. 

Pravzaprav gre pri tapasih za nekakšno iznajdljivost gostincev. Običajno hrano spraviš v male porcije, da gostje lahko poizkusijo čim več različnih. 

 

No, ja no, nekje se že mora poznat..

  

Še nekaj bi...

 

Tokrat nekaj sladkega. Odlično.

Tokrat brez kozarčka.

 

Za presekat, tonic in coca cola.

Tokrat v kozarcih. 

Kdo bi se mogel upreti taki dobroti. Po naše bi se reklo »mavelni«, ali prašičji smrčki. Tokrat zgolj iz radovednosti. Za nas nenavadno, v Španiji pa prava delikatesa, saj je eden od največjih lokalov ponujal zgolj tovrstne dobrote. Nenavadno.

Zraven pa kozarček piva.

Pa še malček informacij. Prigrizki niso dragi, tudi vino, res dobro in najbrž tudi kvalitetno, je poceni. Steklenico dobiš že za 7 eurov. Kljub mešanju številnih vin in še pivu za povrh, naslednji dan nisva čutila nikakršnih posledic. 

       

18. dan; sobota, 9. julij 2022; Logrono – Castera Verduzan; 291 km;

Počasi, a vztrajno se približujeva domu. Prav kmalu, le še kakih 150 km je pred nama in zapustila bova Španijo. Čudovita država, nad katero se vedno znova navdušujeva. Res je velika, saj njeno ozemlje premore velikost 25 Slovenij, v njej pa biva 47 milijonov prebivalcev.

Skupaj z Portugalsko domuje na Iberskem polotoku. Obe državi sta zgodovinska bisera. Njuna začasna podložnost Mavrom in boj  za osamosvojitev, velika srednjeveška odkritja ter posledično krepitev  monarhij in nastanek kolonialnih imperijev ter občutna moč krščanstva, so na področju celotnega polotoka pustili bogato zgodovinsko dediščino, katere razsežnosti je skoraj nemogoče raziskati. Pomembna za obe državi je njuna lega na Iberskem polotoku s stotinami kilometrov morske obale, ki so bile vsekakor ključne za raziskovanja nepoznanih področij v 15. in 16. stoletju.

V toku zgodovine so se kolonije osamosvojile in tako sta danes obe državi, ena republika, druga kraljevina, omejeni na svoje ozemlje na Iberskem polotoku in članici Evropske unije. Nekatera njuna mesta pa so prav zaradi veličastne zgodovine večni magnet za turiste iz celega sveta.

Predenj prestopiva mejo v Francijo, je prav, da na hitro zaokrožim vtise, ki so se zbrali na potepanju imenovanem » Po severni Španiji in Portugalski«. Za motorista so vsekakor najbolj pomembne ceste. Ve se, da ima Španija najbrž najboljše ceste v Evropi. Vsaj za najin način vožnje, ko avtoceste pridejo v poštev le izjemoma. Tudi Portugalska ima avtoceste odlične, vendar pa so njene lokalne ceste, morda tudi zaradi terena, manj primerne za najin način potovanja.  Hrana in pijača sta v obeh državah odlični in cenovno zelo dostopni, tako je imelo tole najino potovanje tudi malce kulinaričnega in enološkega pridiha. Cene nočitev so zmerne, sobe dovolj velike, klimatizirane, postelje pa čiste in udobne. Cene najinih prenočevanj so bile v Španiji in na Portugalskem enake, kot v Franciji in Italiji, le da je bil tu hotelski standard bistveno nižji.

Danes torej zapuščava Španijo, se v obratni smeri francoskega Camina podajava mimo Pamplone, preko Pirenejev do Saint Jean Peid de Porta, ki je njegovo najobičajnejše izhodišče, kjer naju presenetijo nič kaj romarske cene pijače v tamkajšnjem bistroju. Ne potrebujeva dolgo časa, da se  zaveva, da sva v Franciji, kjer ima denar pač drugačno veljavo, kot na Iberskem polotoku. Nekaj časa se še voziva po predgorju mejnih hribov, nato se usmeriva proti vzhodu. Čeprav je bil najin cilj okolica Aucha, naju zanese malce dlje,  v termalni kraj Cestera Verduzan, kjer sva prenočila v hotelu Terme.

https://goo.gl/maps/NjXPwGHrLZPxZ8ay7

 

 

Zgodnji pogled skozi okno hotela Sercotel na trg, nama potrdi, da  sta romarja še vedno na mestu in čakata na...

...prave romarje, ki so že zgodaj zjutraj zastavili svoj korak. Bili so vseh ras in starosti. Ta dva sta mlajša Azijca,...

...to pa  sta najbrž dedek in vnukinja.

V hotelsko garažo in iz nje z dvigalom.

(Čez komot ga ni, bi se reklo).

 

Posloviva se od Logrona in udobnega hotela Sercotel. Ob pol devetih je termometer še pri normalnih 19,5 stopinjah.

Tudi Logrono, glavno mesto pokrajine La Rioja, s 150.000 prebivalci, je močno povezano z reko Ebro, ki daje ime Iberskemu polotoku.

Oleandri, ki razmejujejo obe strani avtoceste, v času najintenzivnejšega cvetenja.

Še vedno sva v Rioji, v vinogradih se sladi grozdje.

Veliko število romarjev kilometre nabira po glavni cesti. Prepričana sem, da bi jim skromnejše, makadamske romarske poti, skozi vasi in med polji, bolj ustrezale.

 

Ponekod je hoja ob cesti kar nevarna.

 

Skoraj simboličen španski motiv.

 

Tudi ta.

Sobota je in fantje trenirajo...

 ...kar precej pa jih s kolesi tudi potuje. Ta najbrž proti Santiagu, saj je vzporedno s klasičnim, peš Caminom, speljan tudi kolesarski.

Voziva se v smeri Pamplone...

 

...vinograde ponovno zamenjajo žitna polja.

Malica v senčki. Da bosta v dobri kondiciji oba. Motor je že bil na črpalki, treba je poskrbeti še za šoferja.

Po obvoznici se ogneva Pamplone, glavnega mesta in z 200.000 prebivalci tudi največjega mesta Nevare. Ravno v tem času je v mestu potekal festival Sv. Fernima, ko so pogumni mladci tekli pred podivjanimi biki, na desetine tisoče radovednežev pa je gledalo ta boj na življenje in smrt.  Po dveh Covidnih letih je bilo obiskovalcev v mestu, menda, nenormalno veliko.

Zagrizeva v Pireneje...

Tudi tu je vse polno romarjev, ki so šele na začetku svoje Poti. Pa čim manj bolečih nog in žuljev...

Baskovske vasi na španski strani Pirenejev.

Prelaz Oreaga Roncevalux je bil v 8. stoletju, v času vpadov Karla Velikega na Iberski polotok, prizorišče hude bitke med Baski in pripadniki francoskega kralja. Francozi so bitko, pod poveljstvom Rolanda izgubili, vseeno pa je bitka njega in njegove viteze povzdignila v legendo, ki je tudi tema prve večje pesnitve v francoskem jeziku.

Ibaneta je gorski prelaz v Pirenejih. Najvišja točka na višini 1057 metrov leži na španski strani meje.

 

Spust po španski strani...Pravzaprav je nenavadno, da meja med Španijo in Francijo ne poteka vrh prelaza, pač pa se vije po levem bregu reke Luzaide. Cesta, ki teče vzporedno z njo, vodi po španski strani  še do 17 km oddaljenega in  precej nižje ležečega Arneguya, kjer končno prestopi mejo v Francijo.

Mestna hiša v Lozaidu, zadnji španski vasi na vzhodni strani Pirenejev...

... zdaj pa samo še preko mostu, pa sva v Franciji.

St. Jean Pied de Port, izhodišče francoskega Camina.

Francosko podeželje pod Pireneji.

 

Ustaviva se na Col d Osquich, se poslikava in pošljeva fotko prijateljema, s katerima smo pred dvema letoma skupaj osvajali Francijo in se vozili po francoskih Pirenejih. Tudi takrat smo si tu privoščili osvežitev.

 

Do kamor seže pogled.

 

Nevarrenx...

... utrjeno srednjeveško mesto.

Zelo francosko...

Sredi popoldneva, tam nekje v Franciji, 33 stopinj 

Celzija. Čas za počitek.

 
Ko se peljeva skozi Auch, je temperatura še za dve stopinji višja. Ne ustavljava se, saj je do najinega cilja le še  dobrih 20 km in komaj čakava osvežilno prho.

Še zadnji kilometri ...
 

Hotel Terme. Tokrat sva večerjo prinesla s seboj. Malce sva si pomagala z grelnikom za vodo, pa je šlo. V takih, malo bolj odročnih krajih, nikoli ne veš, ali bo gostišče za večerjo na voljo ali ne. No, tukaj bi se dalo večerjo dobiti v najinem hotelu in lastniku ni bilo prav nič všeč, da nisva večerjala pri njem.

 

Še dolg večerni sprehod po mestu, malce relaksacije v parku, pivi v bližnjem bistroju in že je bil čas za spanje.

 

19. dan; nedelja, 10. julij 2022; bližnja okolica Aucha – Le Puy en Velay (415 km);

Francija je za motoristična križarjenja zelo primerna država, če vožnja ni pod prehudim časovnim pritiskom. Posebej lepo se je voziti ob nedeljah, ko je že na običajno precej praznih lokalnih cestah, prometa še manj. Na povratku domov, sva planirala po všečnem francoskem podeželju prevoziti dnevno okoli 400 km. Da pa bi vseeno imela neko dnevno vodilo, nekakšen cilj, ki ga želiva doseči, sva se ta dan odločila, da je Centralni masiv, oziroma njegove planote kar pravšnji, da ga prevoziva, še posebej, ker načrtno tega področja še nisva vozila. Centralni masiv se dviguje na jugu Francije, vzhodno od Toulousa in je raztegnjen vse tja do doline reke Rone, ki ga loči od Alp. Na področju Centralnega masiva je veliko gora, katerih višina je od 1200 do 1900m n/m, med njimi pa so našle svoje mesto slikovite visokogorske planote. Za  čim bolj avtentično ohranitev celotnega področja Masiva, ki zavzema 15% površine Francije, skrbi kar nekaj naravnih parkov. Po enem od njih, ki obsega planoto Aubrac, sva se vozila danes tudi midva. Pot naju je peljala v osrčje Centralnega masiva v Le Puy en Velay.

https://goo.gl/maps/uX5kRwP8DznL88ey5

Rustikalna notranjost salona in recepcije hotela Terme. Vsekakor prijetnejša, kot soba, v kateri sva prespala.

Po ozkih cestah med travniki in ...

...požetimi polji,...

...med vinogradi...

... in neskončnimi polji sončnic. Teh je največ, nekatere svoje vratove še bolj sramežljivo obračajo proti soncu, druge pa se ponosno,  z dvignjenimi glavami, nastavljajo sončnim žarkom.

Široki orehovi nasadi.
 

 Drevoredi so francoska stalnica. Poleg njega pa nasad jablan.

 

Preko kanala reke Garonne v mestu Montec.

 

Malce naprej pa preko reke Tarn v mestu Montauban.

  

V mestu Cylus..

 

...si privoščiva malico.

Pod gostimi krošnjami dreves sva se tudi ohladila in pripravljena sva za nadaljevanje poti.

Katedrala v Rodezu. V spokojnem nedeljskem popoldnevu vročina spet kaže zobe, čas je za osvežitev.

Srednjeveško mesto St. Come d Olt.

Že nekaj časa se voziva po Centralnem masivu, sva na vhodu v Naravni park Aubrac...

 

...ki leži višje od 1000m n/m.

Pravzaprav pričakovani prizori.

 

Ko paše ni dovolj, govedo umaknejo v  velike hleve. Nizka poseljenost in relativno ravna,  široka planota, je pravo področje za  živinorejo. Neokrnjena narava Narodnega parka pa garancija za kvaliteto pridelanega mesa in mleka.

Cesta počasi, a vztrajno vodi navkreber...

 

Trava je že zelo borna, a za pašo je je še vedno dovolj.

Camino do Santiaga de Campostela ima več izhodišč in eno izmed njih je v Le Puy en Velay, v mestu, kamor sva danes namenjena tudi midva. Tamkajšnji Camino vodi preko planote, po cestah, po katerih voziva, vendar pa romarjev na njej nisva srečala. Sklepati je, da ni veliko takih, ki se odločijo za tako dolgo romarsko pot.

Na nekaj več kot 1300 metrih je prijetno hladno. Pohodnikov je kar veliko, vendar se v širjavi planjave popolnoma izgubijo.

 

Vasica Aubrac, srce planote.

Stare kamnite hiše stisnjene v gručaste vasi.

Vasice so res redke, a se vidi, da so še poseljene...

 

Tukaj ljudje živijo in delajo. 

Za govedo je potrebno poskrbeti tudi pozimi in na to je treba misliti že poleti.

Vas Malbouzon.
 

 

Pogledi po planoti spočijejo  oči in dušo...

Tudi japonsko Pišče, ki naju ima še vedno pod kontrolo pravi, da mu je tu zelo všeč.
 

Po srednjeveškem mestecu Le Malzieu so razstavljene bronaste skulpture resničnih in bajeslovnih bitij.

 

Vsak po svoje, za Nizozemce pa se ve, oni s počitniško prikolico. V resnici pa so ceste povsem primerne  tudi za prikolice,  posebej takih dimenzij.

 

 Mogočne stare, kamnite hiše kljubujejo zobu časa in vplivu neugodnih vremenskih razmer.

 

Okolica Montaboneta je gorata, in vodnata, saj se med vrhovi vijejo številni  potoki in manjše reke. Soteska je tu tako ozka, da je cesta vsekana v ogromne balvane.

Planota se spet razširi in cesta se rahlo spusti na dobre 630 m n/m...

...kjer naju čaka mesto Le Puy en Velay. Mož si je želel to mesto spoznati kot najin vmesni cilj, ko je spremljal eno od kolesarskih dirk, ki pogosto potekajo v mestu in po planotah in hribih okoli njega. Tudi tokrat je bilo postavljenih že kup panojev, ki so opozarjali na zapore cest v mestu, ki bo čez pet dni ponovno gostilo Tour de France.

Le Puy je močno vpet v krščanstvo. V ozadju je Marijina katedrala iz 12, stoletja, pred katero je začetek tukajšnjega Camina. Kot sestavni del celotne romarske poti v Santiago de Campostela je tudi ta katedrala pod okriljem Unesca. Vsako jutro je pred njo blagoslov romarjev, ki se odpravijo na 1600 km dolgo romanje. Na hribu pa nad katedralo in mestom že stoletja bdi kip device Marije...

...ki pozdravi vsakogar, ki vstopi v mesto. Železni kip je narejen iz 213 ruskih topov, ki so jih zaplenili Francozi med obleganjem Sevastopola 1855. leta. Mestu so ga posvetili  12. septembra 1860, posvetitve pa se  je udeležilo 120.000 ljudi.

 

Še eno znamenitost premore mesto. Tamkajšnji škof je leta 951 na vrhu 85 m visokega skalnatega stožca dal zgraditi  kapelo v čast  svoje vrnitve z romanja v Santiago. Kapela je posvečena nadangelu Mihaelu, zavetniku gorskih vrhov in drugih visokih krajev. Do nje pa vodi 268 v skalo vklesanih stopnic.

,

Sicer pa je Le Puy prijetno mesto južnega dela osrednje Francije. Leži v dolini na levem bregu reke Loare, na nadmorski višini nekaj več kot 600 m,  obdan z višjimi vrhovi in planotami. Je sestavni del Centralnega masiva .
 

 Peš se odpraviva proti mestu, na lov za restavracijami, kjer bi se dalo kaj pojesti.  Na žalost ugotoviva, da je sredi popoldneva nemogoče najti lokal, kjer strežejo hrano, saj se vsi odprejo šele za večerjo.

 

Kar precej sva se že nahodila in skoraj obupala, ko sva našla picerijo, takšno, kamor so kupci hodili po pice za »to go«.  Sedeva za eno od dveh enostavnih miz, picopek, ki je tudi ravno odprl svoj lokal in je bil v njem edini zaposleni, ni kompliciral. Postreže nama na osminke razrezani pici na kartonskih škatlah, brez vilic in nožev, poleg pa ponudi  pivo v pločevinkah. Pravzaprav imava vse, kar potrebujeva.  Z veseljem zmaževa vsak svojo pico, pravzaprav jaz kakšen svoj košček radodarno oddam preko mize. Ali sta bili pici res odlični, ali pa sva bila midva tako zelo lačna, kdo bi vedel?

Dan pospremiva k zasluženemu počitku...

... na prijetnem, zelo domačijskem vrtu hotela Deltour, kjer si pred spanjem privoščiva še malce hidracije.

20. dan; ponedeljek, 11. julij 2022; Le Puy en Velay – Torino; 435 km;

Nov dan, nov teden, midva pa še korak bliže domu. Danes zapuščava Francijo in se zapeljeva v Italijo, do Torina. Pravzaprav skoraj ni verjeti, da se lahko v enem dnevu po lokalnih cestah pripelješ iz globoke Francije v Italijo. Še ena potrditev, da rek »počasi se daleč« pride, še kako velja. Seveda pa na taki vožnji ni prostora za nestrpnost, naveličanost in zdolgočasenost. Ljubezen do tovrstne vožnje, z dobršno mero radovednosti in veselja do opazovanja okolice, je skoraj nujno potrebna. Mislim pa, da je taka vožnja prijetna le z motorjem ali morda z avtomobilom – kabrioletom, ko je stik z okoljem zelo neposreden, težko pa si jo predstavljam z običajnim avtom ali vedno bolj priljubljenim avtodomom.

Tega dne sva še vedno v Centralnem masivu. Iz kraja Le Puy en Velay  se spet dvigneva nad 1200 m in se voziva v smeri vzhoda. Peljeva se po južnem obrobju Naravnega parka Pilat, od tod pa ni več daleč do mogočne Rone, ki kot rečeno, loči Masiv in Alpe. Ko prečkava reko, se v daljavi skoraj že pokažejo strmi vrhovi Savojskih Alp. Mimogrede sva v Grenoblu, kjer se komaj izogneva, da naju ne potegne v vrtinec avtocest. Nekako nama uspe in nadaljujeva po že nekajkrat prevoženi slikoviti cesti med vrhovi in soteskami, preko visokih prelazov, proti Italiji. Dobro poznana pokrajina in naselja v njej me vedno znova prevzamejo in navdušijo, ponovno pa se ukvarjam tudi z vprašanjem, v kako odročnih krajih ljudje živijo in kako trdo je njihovo življenje. Greva v smeri Bourg d Oisans, bolj poznanega kot izhodišče za gorsko cesto na L Alpe d Huez, kjer preizkušajo svoje moči najboljši kolesarji, pa tudi tisti čisto malček manj dobri, n.p.r. moj mož in najina hči.

Sploh pa je bila celotna pot od Le Puy en Velay do Col d Lautaret v znamenju kolesarstva, oz. francoskega Toura. Vse je bilo pripravljeno zanj, na vsakem primernem kotičku pa so se že usidrali navijači z avtodomi in težko čakali dirko, ki se je naslednje dni odvijala po tukajšnjih cestah. Ne čudi, da je bilo ogromno med njimi slovenskih, naše zastave pa so bile najpogostejša ikonografija ob avtodomih. Njihovi lastniki  so naslednji dan spodbujali kar dva naša zelo dobra, kaj zelo dobra, najboljša kolesarja na svetu, Pogačarja in Rogliča. Kar malce emocionalno je videti toliko slovenskih zastav, posebej, če se vračaš s tritedenskega potovanja, na katerem niti približno ni bilo videti in slišati nič slovenskega.

Pustila sva navijaško srenjo za seboj in se mimo Briancona zapeljala do Montgenevra, francoskega zimskega in letnega športnega in turističnega središča, tik pred italijansko mejo. Prav tu pa se je na naju s pravo ihto vsula nevihta, prva od tiste na biskajski obali. V hribih je lahko med nevihto kar hudo in Montgenevre, ki zaradi lepe ceste ne daje takega vtisa, vseeno leži na dveh tisočakih. Počakala sva torej pod streho, da so se oblaki odpeljali drugam in  je dež ponehal ter se previdno spustila v dolino. Najin namen je bil potegniti do Torina po lokalnih cestah, vendar naju je počasna vožnja po ovinkastih cestah skozi naselja le prepričala, da sva zapeljala na avtocesto in zadnjih 80 km do Torina prevozila v slabi uri.  

 

 Še jutranji pogled na  edinstvena obeležja krščanstva v Le Puy en Velayu.

 

Še vedno sva na področju Centralneg masiva.

 Spet se dvigneva na skoraj 1300 m in spet se ponovijo že poznani prizori.

Uživava v hladu poletnega jutra, ko nabirava kilometre po Masivu.

Vasi in večji kraji so vse pogostejši. Staro mesto Tence se oglašuje kot šarmantno, dinamično in naravno. Bo že držalo.

Tudi tale Montfaucon mi od daleč izgleda prav šik.

Pa je spet čas za malico. Nisva izbirčna, več kot imenitno postrežena hrana v restavraciji nama pomeni svoboda, samostojnost in obed na svežem zraku. In Francozi so do potovalcev najine sorte zelo prijazni.  Tako kot v Španiji, je tudi v Franciji veliko opremljenih postajališč ali parkov, kjer lahko poješ in si oddahneš.
 

S Centralnim masivom sva opravila, spuščava se proti Roni,...

... ki jo prečkava pri Serrieresu.

Ravna, poljedelska pokrajina naju spremlja skoraj do Grenobla,...

 
...  že veliko pred njim pa se v daljavi začno kazati obrisi Alp.

 

Medtem, ko prečkava reko Isere in se poizkušava ogniti Grenobla, naju kljub bližini hribov ogreje na 30 stopinj.

Po že dobro poznanih poteh zapeljeva proti Italiji.

 

Pogledi, ki te nikoli ne pustijo ravnodušnega.

 

Vedno me vznemirjajo tudi tudi tele odročne vasice in življenje v njih.

Bližava se vrhu, avtodomi so že poiskali svoja mesta.

 Col Du Lautaret na višini 2058 m n/m.

Tour in kolesarji...

Pa spet spust po prelepi dolini.

 

Ni jim hudega, tem našim navijačem, ki čakajo da sprostijo svoje navijaške strasti.

Vse v znamenju Toura.

Medtem pa so se od nekod po nebu privalili nič dobrega obetajoči oblaki.

 

Ko sva se vzpenjala po klancu do Montgenevra, so bile ceste še suhe in ravno sva se odločala, ali naj morda oblečeva dežnjake...

  

 ... se je prav po »hribovsko« ulilo. Tako kot je  hitro začelo deževati, je tudi ponehalo in suha sva se pripeljala v vroč, soparen Torino, kjer sva še zadnjič na tej poti udobno prespala v hotelu Mirafiori.

 

21. dan; torek, 12. julij 2022; Torino – Kovor (682 km);

Tri tedne sva bila na poti in to je zadnji dan najinega potikanja po jugozahodnem koncu Evrope. Čas je, da se v vročem, še malce meglenem in zaspanem jutru popeljeva proti domu. Glava je prepolna vtisov, fotoaparat in telefona polni fotografij. Vse to se bo ščasoma stopilo v neko smiselno celoto, imenovano spomini. Ja, še slabih 700 km do doma in tudi to potovanje bo le še en velik kup spominov. Res lepih, bogatih, slikovitih spominov na pot po živahnem Iberskem polotoku. Po končanem potovanju po skandinavskih fjordih sem zapisala, da se zaradi velike verjetnosti slabega vremena, kljub čudovitemu popotovanju, tja nebi več vrnila. Tokrat je moj zaključek povsem drugačen. Identično potovanje bi ponovila kadarkoli in mu nebi odvzela prav nobenega kilometra. Bilo je lepo, vznemirljivo, ne posebej naporno, ob dobri hrani in pijači pa tudi ravno prav uživaško.

Seveda pa ni, da bi pozabila, tudi tokrat naju je imel Bog rad in Sreča nama je bila mila, da sva bila na poti zdrava in vseh 6.816 km srečno prevozila brez nezgod in okvar.

            

                    KONEC