Francija 2. del

 

Francija z motorjem 

od 25. julija do 12. avgusta 2020 

2. del

13. dan; četrtek, 6. avgust 2020; Lurd - po Pirenejih do špansko francoske meje - Lurd (189km);

Vožnji po španski strani Pirenejev smo se, kot že rečeno, zaradi povečane okuženosti v Španiji, odrekli, prav tako je splavala po vodi tudi nočitev na španski strani meje. Zdi se, da smo zadevo zelo dobro rešili, saj smo dvakrat prespali v Lurdu, ki je odlično izhodišče za vožnjo po Pirenejih. Dan pred nami  je bil torej namenjen vijuganju po gorskih cestah. Izjemni pogledi in nepozabni vtisi so se nizali drug za drugim, ko smo se vzpenjali in spuščali po včasih hudo ozkih, drugič spet malo širših cestah, po katerih neustrašni kolesarji lovijo zmage na francoskem Touru.

Pozno popoldne je bilo namenjeno obisku romarskega svetišča v Lurdu.

Dobro jutro na mehki zelenici kampa v Lurdu

Jutranja kavica medtem, ko sonce počasi ogreva pokrajino pod Pireneji. Kljub visokim dnevnim temperaturam, se ponoči prijetno ohladi 

Predenj se podamo v gore, v Pireneje, se popeljemo skozi mesto Lurd, ki je bilo nekoč trgovsko mesto. Na hribu nad mestom, ki ima danes nekaj čez 15.000 prebivalcev stoji grad, ki je bil do druge polovice 19. stoletja njegova edina znamenitost 

Skozi slikovite vasi, ob pogledih, ki popotnika neustavljivo vabijo, da se potopi v nedrje gora, smo se počasi a vztrajno približevali pirenejskim vršacem.

Pireneji so gorovje v JZ Evropi, ki tvori naravno mejo med Španijo in Francijo. Najvišja gora je s     3404 m  Pico de Aneta. Gorovje ločuje Iberski polotok od ostale, celinske Evrope. V dolžini 491 km se  razteza  od Biskajskega zaliva  do Sredozemskega morja. NP Pireneji je bil ustanovljeni z namenom ohranjanja biotskega bogastva tega goratega področja.

Pomembna značilnost podeželskega življenja v Pirenejih je poletna selitev živine s kmetij v dolinah na visokogorske pašnike . Na ta način lahko kmetijske skupnosti obdržijo večje črede, kot bi jih lahko vzdrževale na posameznih nižinskih kmetijah. Selijo predvsem krave in ovce.  V zgodovini  se je skupaj s svojimi živalmi na višje pašnike preselila tudi večina članov kmečkih družin, zato so s seboj vzeli tudi prašiče, konje in perutnino. Ta množična selitev v visokogorje, kjer so družine živele v enostavnih kamnitih kočah, se je odvijala maja ali junija, medtem, ko so se septembra ali oktobra spet vračali na svoje kmetije v dolini. 

Col du Soulor je s 1474 m, eden od pogostih vmesnih gorskih ciljev na Touru, zadnjič leta 2019

Naravno, nežno, suho čiščenje avtomobilov

Občasno ozka cesta s prelepimi razgledi. Priporočljivo je ostati na njej, ker so grape pod njo strašljivo globoke

Preko Col d Aubisque, na višini 1709 m, eni od najtežjih stalnic iz nabora " Tour tras" je vrhunske kolesarje dirka popeljala že več kot 50 krat. Prelaz je pozimi zaprt, običajno  od decembra pa vse do junija. 

Špalir

Kolesarski spomini

Spustimo se proti zimsko športnemu središču Gourette

Bogata arhitektura starega zdraviliškega mesta Eaux Bonnes...

...kjer se obrnemo proti zahodu in po soteski reke Gave d Ossau sledimo gorski cesti proti francosko - španski meji

Hidroelektrarna...

...nad njo pa mogočen jez

Predenj se cesta zagrize v pravo gorsko pokrajino,  je ob umetnem jezeru, ki ga je očitno ustvaril jez, nekakšno turistično središče  Artouste, poimenovano po višje ležečem istoimenskem naravnem jezeru. Do jezera, ki leži v kotanji med vrhovi na nadmorski višini skoraj 2000 m, se vzpne atraktivna ozkotirna železnica. Žal nam je bilo, da so bile vozne karte razprodane že za nekaj dni vnaprej. Morda bi se lahko popeljali na vrh hriba z žičnico.

V okolici umetnega jezera je  našlo parkirišče neverjetno število avtodomov.  Kraj je namreč odlično izhodišče za številne počitniške aktivnosti. Nekoliko višje od tod ustavljanje in parkiranje avtodomom ni več dovoljeno.

Doga vrsta čakajočih za karte, ne vem niti ali za žičnico, ali za železnico

Priznam, da bi se z veseljem popeljala z "alpskim vlakcem"

Na koncu smo ostali prizemljeni, nismo se peljali niti z žičnico, niti z vlakcem. Privoščili smo si le 0,00% pivo in pokramljali z mlado, zelo prijazno natakarico, z one strani meje, ki si  je kljub skoraj  polno zasedenemu lokalu, vzela kar precej časa za klepet z nami.

Številni turisti so uživali ob reki...

... mi pa v vožnji proti francosko - španski meji

Col du Pourtalet, oz.  Frontera del Pontalet, francosko - španska meja na višini 1.794 metrov 

Zapeljemo se preko meje, na platoju na španski strani obrnemo, se pofotkamo za spomin in se spustimo nazaj v dolino

Natanko mesec dni potem, ko smo se peljali skozi mesto na vznožju Pirenejev, Laruns, 6. septembra 2020 sta na tem trgu Pogačar in Roglič slavila dvojno slovensko zmago na 9. etapi Toura.
Pravzaprav se je naše letošnje poletno potovanje po Franciji precej vrtelo okoli kolesarske dirke po Franciji, ki bi morala sicer biti že meseca julija, pa so jo zaradi Corone prestavili na konec avgusta in prvo polovico septembra. Kdo si je od nas, kar angažiranih kolesarskih navijačev, v času, ko smo vozili po cestah, kjer se je naslednji mesec odvijal Tour predstavljal, da bomo imeli na dirki vseh dirk, kar dva vodilna. Seveda pa ni pozabiti, da je bil Laruns slovenski že dve leti prej, ko je na 19. etapi Toura 2018 med Lurdom in Larunsom zmagal Primož Roglič.

Lepo s štukaturami okrašeno pročelje hiše

Lurd je najpomembnejše in največje  krščansko romarsko središče. Letno ga obišče 6,000,000 vernikov (več turistov obišče v Franciji le Pariz )

Pročelje bazilike Rožnega venca, ki je okrašena z mozaiki slovenskega slikarja Ivana Rupnika

Leta 1858 naj bi se 14 letni pastirici Bernardki v votlini blizu njenega doma 18 krat prikazala Devica Marija. Po njenih napotkih so nad votlino sezidali  prvo cerkev, poleg nje pa še nekaj ostalih cerkva, ki skupaj s širokim odprtim prostorom pred njimi, tvorijo ogromno področje romarskega središča. Čeprav največja tamkajšnja cerkev sprejme 25.000 vernikov hkrati, pa se bogoslužje še vedno opravlja tudi v votlini prikazovanja. Posebej dobrodošlo je to v času Corone. 

Na področje smo vstopili ob prijaznih napotkih nun in varnostnikov o obveznem razkuževanju. Tudi pri maši je bilo z označbami na tleh poskrbljeno za razdaljo med verniki.

Zahvala za nazaj in priporočilo za naprej.

Cene malo dišijo po kupovanju odpustkov

Dolge procesije se okoli cerkva vijejo dvakrat dnevno: popoldne in zvečer. Na procesiji je videti ljudi vseh ras ...

Marijin kip na vhodu v romarsko središče, naj bi bil narejen na podlagi  Bernardkinega pričevanja

Bernardka je po prikazovanju odšla v samostan in pomagala bolnim. Tudi sicer je romarsko središče v Lurdu predvsem namenjeno bolnikom in njihovim spremljevalcem, saj naj bi bila voda iz tamkajšnjega izvira izjemno zdravilna. Bernardka je umrla v starosti 35 let. Kljub začetnemu skepticizmu je cerkev kasneje priznala njeno pričanje prikazovanja Device Marije. Kanonizacijo so podkrepili z več deset čudežnimi ozdravitvami ob uporabi vode iz Lurda in dejstvu, da so menda v več kot 100 letih od njene smrti kar trikrat izkopali njeno truplo, ki pa naj bi ostalo nestrohnjeno. Danes so njeni posmrtni ostanki v eni od tamkajšnjih bazilik.

14. dan; petek, 7. avgust 2020; Lurd - Camping Das Pinhiers Villemoustauss (269 km);

Pravzaprav je bil dan, ko smo se iz Lurda premaknili do kampa z skoraj nemogočim imenom v kraju s še bolj  nemogočim imenom, pravzaprav za nas tranzit. Skratka, napočil je čas, ko se je bilo treba obrniti proti domu. Vsaj meni je skoraj vsako vračanje domov, posebej po že znanih poteh precej "ne bodi ga treba" opravilo. Vsled tega, smo si tudi zamislili precej dolgo, pošteno popestreno in zavito pot do doma. Čeprav bi sončno stran Alp, ob nekolikanj bolj  intenzivni vožnji, lahko dosegli v dveh dneh, smo naše vračanje  raztegnili kar na šest dni. Svoje delo smo pošteno oddelali, saj smo prevozili, spoznali ali se celo za dlje ustavili,  v še kar nekaj pozornosti vrednih krajih. 

Prebudili smo se v zaspano jutro, precej drugačno od jutra dan poprej, ko smo se polni pričakovanj in vznemirjenja zapodili v Pireneje. 

Podobno lenobno je bilo tudi jutro samo, ki se kar ni moglo odločiti, ali bo dopustilo jutranjemu  soncu, da ga s svojimi krepčilnimi žarki dokončno prebudi , ali pa bo še naprej dremuckalo  pod kopreno belih oblakov.

Končno je sonce le opravilo svoje delo in modro nebo skoraj v celoti počistilo jutranjih oblakov 

Ko smo vijugali  vzdolž Pirenejev, se od njih oddalji in se jim v naslednjih kilometrih spet približali, je temperatura naraščala in naredil se je vroč poletni dan

V parku ob cesti, pri kraju Pinas, je bila kot nalašč postavljena priročna mizica, da na njej razstavimo v lokalni trgovini kupljene dobrote, in si privoščimo krepčilni zajtrk

Francozi pekovske izdelke kupujejo v treh različnih vrstah prodajaln. Boulangerie je francoska pekarna, v kateri prodajajo kruh in testenine. Bageta je seveda najbolj znan francoski kruh, obstaja jih več vrst, vendar pa so vse dolge in tanke. Zelo pogost je tudi Pain de campagne (šampanjski kruh), hlebec z gosto skorjo, pečen iz kombinacije različnih mok, kot nalašč za uživanje ob juhah in enolončnicah.

Patisserie pa je ime za odlične francoske slaščice, pa tudi za prodajalne, pravzaprav slaščičarne, kjer jih prodajajo. 

Viennoserie  pa so prodajalne, ki prodajajo pecivo za zajtrk (nekakšno pekovsko pecivo), narejeno v dunajskem slogu in so ga iz Avstrije prinesli francoski vojaki. Pecivo te vrste je nekakšen most med francoskimi slaščicami in francoskim kruhom.

 

Sir (le fromage) spada med osnove francoske kulinarike. Vsako okrožje, regija in včasih celo vasica se ponašajo s svojo lastno vrsto tega mlečnega izdelka. Tako po vasicah ob belgijski meji, vaščani še vedno jutranjo kavico pospremijo s kosom sira imenovanega Le Maroilles. Burgundija, zgodovinsko in kulinarično posebej bogato področje, se ne kiti samo z vrhunskimi vini, pač pa tudi z vrhunskimi siri, kot so L’Epoisses, Le Chaource in Le Mâconnais. Na goratem področju Savojskih Alp in Ronsko Alpskem področju najdemo sire z "močnim značajem, kot so   Le Reblochon, Le Beaufort, L’Abondance de Savoie, Le Gruyère in L’Emmental. Čeprav področje Centarlnega masiva pesti upadanje prebivalstva, pa tudi tukaj še vedno pridelujejo odlične sire. Normandija izkorišča svoje travnate površine za vzrejo krav, katerih mleko uporabijo predvsem za svetovno znani Le Camembert. Če najdemo po vseh francoskih regijah sir, ki je značilen za tukajšnja področja,  velja za sir pridelan v Alzaciji, da je njegov okus bolj prilagojen bližnjemu germanskemu okusu.

Foie gras je kuliranična specialiteta, ki jo v Franciji naredijo iz pet do šest mesecev stare gosi ali race. Po francoskih zakonih so foie gras opredeljena le jetra race ali gosi, ki se jih redi s "siljenjem" koruze s hranilno cevjo. Foie gras spada med zaščiteno kulturno in gastronomsko dediščino Francije. 

Seveda je vsesplošno znano, da so Francozi gurmani številka ena na svetu. Kuhanje ter uživanje v dobri hrani in pijači sta zelo pomembna dela francoske kulture in načina življenja. Za Francoze velja rek, da  živijo zato, da jedo in da  je vsak pomemben dogodek od rojstva do smrti zanje  le pretveza za dobro večerjo.  In ko Francozi govorijo o večerji, vsekakor nimajo v mislih lahkega in zdravega obroka, temveč razkošno pojedino, sestavljeno iz najmanj treh hodov – predjedi, glavne jedi in sladice, po kateri si včasih privoščijo še malo sira, ki v Franciji velja za eno najbolj priljubljenih poslastic. Pri nas najbolj znani njihovi specialiteti  sta polži in žabji kraki. Seveda pa Francozi premorejo poleg teh dveh malo stereotipnih poslastic, še kopico drugih odlično pripravljenih jedi. Zelo veliko jedo mesa vseh vrst in zelenjave, s katero je Francija zaradi milega sredozemskega podnebja na jugu dobro preskrbljena.

Seveda pa gre dobra hrana z roko v roki z odličnim vinom. In Francija je res bogata z vinom. Čeprav jo v količini zadnja leta premaguje Italija, pa je po okusu in kvaliteti vina najbrž še nekaj časa ne bo dohitela. Francija ima obilo vinorodnih pokrajin, od koder prihajajo različne, vsemu svetu poznane sorte vina.  Povsod po svetu pridelovalci želijo kvaliteto vin čim bolj približati francoskim, vendar Francija za enkrat še vedno z lahkoto ohranja primat, tako v kulinariki kot tudi v pridelavi kvalitetnih vin.
Različna francoska vina, so bila pomemben del našega večernega druženja, ko smo dolgo v noč posedali pred šotoroma in rahlo v "rožicah" obujali dogodke preteklega dne in delali načrte za naslednjega. Z njimi smo si polepšali domala sleherni večer in to v količinah, ki jih iz domačih logov nikakor nismo vajeni. Vendar pa je treba reči, da glede na to, da se na francoska vina ne spoznamo, niti nismo imeli časa in volje iskati  izbranih sort, so bila vsa vina kupljena po zmernih cenah, zelo okusna in nam niso povzročala nikakršnih glavobolov in ostalih nevšečnosti, kar bi bilo ob skoraj vsakodnevni motoristični vožnji, za nas lahko hudo neprijetno.
Sicer pa smo prisegali na Bordojca

Grad v mestu Foix

Izbirali smo resnično stranske ceste, ki so nas peljale preko nenaseljene pokrajine

Spet so se pojavile sončnice, ki pa so bile, za razliko od tistih pred Bordeauxa, še vedno sveže in so ponosno obračale svoje cvetove za soncem

Spet smo se vozili med vinogradi, tistimi starejšimi in tistimi, ki so jih morda šele pred letom ali dvema posadili v ravne vrste in bodo prvo žlahtno kapljico ponudile v degustacijo šele čez nekaj let

Spet so nas hladili gosti zeleni drevoredi

Okoli štirih popoldne, ko smo se v visoki vročini, končno pripeljali do kampa, ki je bil od Carcassonna oddaljen manj, kot 10 km, smo bili kar zdelani.

Po reklamaciji  parcele, ki so nam jo dodelili na soncu, smo prišli do prijetne parcele, ki so ji senco nudila bogata drevesa pinij, vrste sredozemskih iglavcev iz družine borovcev. Kot običajno smo najprej postavili šotora

Veselo na delo

Ko smo si v senčki bifeja privoščili hladno pivo in poskakali v bazen, smo kar hitro prišli k sebi.

Večer je bil dolg. Juha, testenine s kozicami in solata so odlično teknile. Vina je bilo ta večer res kar precej. Prvič smo pili neustekleničenega, kdo bi vedel kakšnega in od kod.  Kakorkoli, Radotovi nabavni kanali so dobro delovali in vino je bilo odlično.

15. dan; sobota, 8. avgust 2020; Villemoustauss - Avignon (290 km);

Še en vroč dan je bil pred nami, ko smo zjutraj pospravili svoje šotore in se odpeljali proti Avignonu. Današnja pot je potekala skoraj v celoti po pokrajini Languedoc Roussillon. Pokrajino s številnimi jamami in skalnimi podori,  podobno našemu krasu, smo na  poti, ko smo se peljali iz Saintes Maries de la Meer proti Carcassonnu in naprej proti Rocamadouru že prevozili od J proti S. Tokrat smo jo prekrižarili od JZ proti JV.  Ognili smo se velikih mest, tudi Montpelliera, glavnega mesta te pokrajine. 

Ustavili smo se v Avignonu, v mestnem kampu Du Pont. Ja, in ponovno smo prišli v Provanso, to žlahtno in meni nadvse ljubo francosko pokrajino v zaledju Sredozemskega morja.

Priznati moram, da sem bila kljub vsej fotogeničnosti škofovskega mesta nekoliko razočarana, predvsem nad kampom Du Pont, ki sem ga imela v lepem spominu iz pred desetletja,  predvsem zaradi večernega pogleda na bleščeče razsvetljeno papeško palačo, ki jo od kampa loči  le mogočna reka Rona. Kamp je bil tokrat malce zanemarjen, vprašljivo varen, žična ograja okoli njega, pa je bila ovita v nekakšen neugleden zelen polivinil , ki je preprečeval čudovit večerni pogled na staro mesto.

Vseeno je bil poznopopoldanski sprehod po mestu, do katerega smo se zapeljali s čolnom, dobrodošlo razvedrilo ne preveč razburljivega in vročega dne. 

Malo čez osmo zjutraj smo ponovno na poti

Zapustimo kraj nemogočega imena in se zapeljemo po razgibani pokrajini Languedoc Roussillon

Lamalou les Bains ponudi pogled na lepo ohranjen stari most

Clermount L Herault je običajno francosko mesto, ki ga zdeluje opoldanska vročina.

Malce pred eno nas je začela zdelovati lakota. A glej ga Zlomka, gostilne se ob sobotah v tem delu Francije, morda tudi drugod, odpro šele popoldne. Tako smo s precejšno mero truda v  Saint Martin de Londres le našli restavracijo, ki nam je bila pripravljena postreči kosilo. Okusno, vendar za najina fanta malček  premalo. 

Prijazno smo bili povabljeni na nekakšen sejem. Kdaj drugič, morda...

Saint Bauzlle de Putois

Stari mostovi po vaseh še vedno služijo svojemu namenu, pričajo o bogati zgodovini in dajejo krajini pravljični pridih

Pišče je jezno, peščetu je vroče...

Arpaillrues, eden od današnjih postankov za pijačo in kavico

Preko reke Rone v Avignonu do kampa Du Pont. Ogromen kamp na bregu reke, je bil glede na skromno število turistov v Avignonu neverjetno zaseden. Tako smo izpustili kopanje v bazenu, tudi v sanitarijah smo bili zelo previdni, saj smo tukaj prvič doživeli, da se obiskovalci niso držali navodil in niso nosili mask.
Seveda se pa nismo odrekli pivu, ki nam je spet povrnilo med vožnjo v vročini izgubljene moči.

Proti večeru smo se s čolnom odpeljali na drugo stran reke, do starega mesta.
 Rona ena je ena od pomembnejših evropskih rek. Izvira v švicarskih Alpah na višini skoraj 1.800 metrov. Teče skozi Ženevsko jezero in s v obliki delte  v nam dobro poznanem Saint Mariess de la Meer, po več kot 800 km,  izliva v Sredozemsko morje

Papeška palača v Avignonu, je sklop stavb in cerkva v gotskem stilu, v katerih so bivali in delovali velik del 14. stoletja papeži, ki so jih v tem času izgnali iz Rima. Znotraj zgodovinskega, srednjeveškega mesta danes živi še kakih 16.000 prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo s turizmom. Ko smo se tokrat sprehodili po starih trgih in ulicah je bilo resnično opaziti vpliv Covida. Običajno zelo živahno, skoraj prepolno mesto, je ta sobotni večer izgledalo kot, da smo tem nekje konec maja, ne pa sredi avgustovskega viška sezone.
 

Pont d Avignon, avignonski most, preko reke Rone je bil zgrajen v 12. stoletju. Komaj štiri desetletja po izgradnji je bil porušen v križarskih bojih. Most z 22 oboki so obnovili, vendar je bilo njegovo vzdrževanje zelo zahtevno in drago. Dodatni udarec so mu prizadejale poplave reke Rone. Most so tako v 17. stoletju prepustili zobu časa. Danes je skupaj s Papeško palačo in pripadajočo Baziliko pod zaščito Unesca. Žal pa dostop na srednjeveški most zaprejo že ob šestih popoldne, tako da nam pogled na reko Rono iz zgodovinskega mostu ni bil dan.

 

Skoraj se je že znočilo, ko smo se peš vračali v kamp in spotoma opazovali modernejše "spomenike"

Namesto pravljice za lahko noč, pa tole:

Arheološki ostanki kažejo, da je bila Provansa naseljena že v kameni dobi. V 7. stoletju p. n. š. so na ta področja prišli stari Grki in za potrebe trgovanja z domačini, na področju današnjega Marseilla, ustanovili  kolonijo, ki je kasneje postala ena od glavnih trgovskih središč Antičnega sveta.

V 4. stoletju p. n. š. so bojevita keltska plemena naselila skoraj celotno področje današnje Francije. Zaradi neenotnosti se niso mogli obraniti germanskih plemen in seveda Rimljanov, ki so keltsko ozemlje imenovali Galijo, Kelte pa Galci.

Rimljani so prišli na področje Provanse v 2. stoletju p. n. š., v pomoč prebivalcem na območju današnjega Marseilla v boju proti Galcem. Tu so ustanovili svojo provinco. Začeli so graditi ceste, aqadukte, akropole, gledališča, slavoloke, terme, pa tudi mesta kot so Aix en Provence, Narbonne, Apta, Arles, Orange, Nimes in še številne druge. Rimska provinca s središčem v Narbonnu je segala od Alp do Pirenejev. Zaradi teh dejstev ni čudno, da je Provansa posejana s številnimi rimskimi ostanki, med katerimi posebej blesti rimski amfiteater v Arlesu, ki velja za najbolje ohranjenega med vsemi, ki so se ohranili do današnjih dni.

5. stoletje je pomenilo zaton velikega Rima tudi na provansalskih tleh. Področje Galije so zavzeli najprej germanski Goti in za njimi Franki. V 7. stoletju so na ta področja vpadali tudi Arabci iz Severne Afrike. Končno so v 10. stoletju prišli na oblast domači, provansalski grofi, ki so podpirali provansalsko kulturo in jezik ter trubadursko glasbo in poezijo. V času verskih vojn v 17. stoletju, je bil Nimes oporišče protestantov in je zato doživel hudo represijo in kruto prelivanje krvi.  Provansa je izgubila svojo samostojnost  leta 1790 in  v času francoske revolucije dokončno prišla pod francosko oblast.

Sredi 19. stoletja je bila zgrajena železniška proga, s katero je bil Pariz končno povezan z Marseillom, Toulonom in Nico, kar je pomenilo nagel razvoj mondenega turizma in turističnih mest, kot so Cannes, Menton in Nica. V času kraljice Viktorije so Azurno obalo odkrili tudi bogati Angleži.

Provansa je zaradi izjemne pokrajine, intenzivnosti svetlobe in barv, ter jasne modrine Sredozemskega morja, očarala številne slikarje, ki so v 19. stol. na francoskem jugu našli neizčrpen vir navdiha. Med njimi so bili tudi najpomembnejši, Cezanne, Van Gogh, Renoir, Matisse, Chagall, Picasso.  V 20. letih 20. stol., so se v teh krajih ustavljali tudi pomembni pisatelji, zato bi bilo čudno, če med njimi nebi bilo Ernesta Hemingwaya.

Med 2. svetovno vojno, ko je leta 1940 Nemčija okupirala Francijo, je Provansa ostala izven okupiranega področja. Šele po letu 1942, ko so se zavezniki izkrcali v Severni Afriki, je Nemčija zavzela tudi to področje. Posebej Marseille je bil močno oporišče odporniškega gibanja, zato so v čistki Nemci velik del tega pristaniškega mesta porušili, da bi preprečili skrivanje upornikov.

Po 2. svetovni vojni so obnovili kulturna dogajanja, ki so se v provansalskih mestih odvijala že pred njo.

Leta 1970 je bila odprta avtocesta Paris Marseille, ki je prinesla na področje Provanse nov zagon turizma.

16. dan; nedelja, 9. avgust 2020; Avignon - Verdon (219 km);

Tudi to nedeljsko jutro smo ponovili ustaljeni ritual, ki smo ga, kar tako mimogrede, vzeli za svojega. Kadar smo imeli preko dne načrtovan premik in to je bilo z redkimi izjemami skoraj vsak dan, je bilo vstajanje najkasneje ob 7h. Seveda pa je nas tri, malce bolj zaspane, takrat pred šotori že čakala Brankotova dišeča kavica, ki nas je kar hitro spravila k sebi. 

Poletno sonce v tistih krajih tam doli, blizu Sredozemlja, zna biti že zarana kar vroče. Če se primeri, da je potrebno na soncu pospravljati šotor, z vso pripadajočo kramo, je vsekakor pametno, da se to postori še predenj sonce zares "zakuri". Zato smo bili redko na motorjih, kasneje kot ob pol devetih.  Tudi tokrat smo se iz Avignona, mesta v osrčju Provanse, v osončeno jutro odpeljali še pred dopoldansko vročino.

Po dveh dneh sicer slikovite, a ne preveč vznemirljive vožnje, nas je tokrat čakal bolj raznolik dan. Do našega prvega cilja Mont Ventouxa smo imeli kako uro in pol vožnje. Od tod dalje, pa po podeželskih cestah, mimo na žalost po večini že požetih poljih sivke, do Verdona. Žal, smo bili kake tri tedne prepozni, da bi lahko uživali v širnih poljih cvetoče  sivke. Tega dne se je le še sem in tja našla kaka manjša njiva, kjer so zamujali z žetvijo. Provansa pa je bila kljub temu še vedno zavita v omamni vonj te čudovite rastline.  Ni čudno, da se je na tem področju, posebej v okolici mesta Grasse, tako razkošno razvila industrija pridelava eteričnih olj in parfumov. Pravzaprav je Provansa nekak simbol pridelave in prodaje naravnih produktov. Poleg sivke, ki je vsekakor zaščitni zank Provanse, je pomembna tudi njihova kulinarika, ki sloni na uporabi črnih oliv, oljčnega olja, česna ter tartufov in seveda različnih začimb. Prisegajo na tudi pri nas često uporabljen timijan, pehtran, rožmarin in baziliko. Seveda pa so na tem področju doma tudi odlična provansalska vina.

Na startu

Avignon se blešči v jutranjem soncu

1912 m visoka gora Mont Ventoux ima vsaj tri imena. "Gora vetrov" izhaja iz občasno zelo močnega vetra, ki na vrhu doseže tudi 320  km/uro, "Plešasta gora", zaradi golega apnenčastega vrha in " Velikan Provanse", saj je kljub temu, da geološko sodi k Alpam, osamelec, edina gora daleč naokoli. Na vrh vodita dve cesti, ki sta zaradi vetra pogosto zaprti. V času našega obiska je bilo vreme idealno, toplo in mirno, vetra skoraj ni bilo  čutiti.

Mesto Malaucene je izhodišče za cesto, ki se v dobrih 21 km iz SZ smeri vzpne za 1570 m. 

Cesta je v tej smeri zelo lepa dvopasovnica

Le nekaj kilometrov pred vrhom se zoži in pelje povsem po pobočju gore... 

...in ponuja spektakularne poglede v neskončnost

Na vrhu je rastje zelo redko, ostaja le še pesek in skale in ...plešasti vrh gore.

Kljub lepi cesti je za kolesarje vzpon dolg, strm in naporen

Vrh je že blizu

Sredi nedeljskega dopoldneva so kolesarji dobesedno v kolonah osvajali vrh

Na vrhu pa veselje, zadoščenje, malo okrepčila in nazaj v dolino

Tudi sicer je Mont Ventouxu sloves prineslo kolesarstvo,  saj je bil večkratni vmesni ali končni cilj na dirki po Franciji. Tour de France velja za najprestižnejšo in svetovno najbolj znana cestno kolesarsko dirko.  Elitni kolesarji  in njihove ekipe se vsako leto tri tedne merijo na eni od najtežjih preizkušenj kolesarstva. Tour de France so prvič priredili že leta 1903, ko jo je zaradi konkurenčne prednosti organiziral eden od dveh vodilnih francoskih športnih časopisov. Od takrat dalje je bila dirka na sporedu vsako leto, z izjemo obdobja obeh svetovnih vojn. Priredijo jo običajno v mesecu juliju, le zadnje leto, torej leta 2020, se je zaradi Corone začela šele po 20. avgustu. Skoraj vsa Slovenija je napeto pričakovala izid Toura in na koncu dočakala dvojno slovensko zmago Pogačarja in Rogliča.

Ne morem si kaj, da nebi priložila teh dveh
fotografij iz leta 2010, ko sta moj najmlajši in in moj najstarejši s kolesom osvojila Mont Ventoux  

Mi smo ga osvojili z mnogo manj napora, pa vseeno z vetrom v laseh

Spustili smo se po cesti, ki pelje v smeri proti jugu z izhodiščem v kraju Bedoin. Za kolesarske navdušence je za odtenek težja od SZ smeri, predvsem zaradi večje izpostavljenosti vetru, medtem, ko sta po naklonu in dolžini primerljivi. Obstaja pa še tretja, najlažja smer, vzhodna smer, ki se nekaj km pred vrhom priključi južni smeri.
Tej smo v dolino sledili tudi mi, saj smo bili  usmerjeni proti vzhodu.  

Nekje na polovici spusta je bil čas za zajtrk... malico, karkoli že...

Polja sivke so bila na žalost v glavnem že požeta, le sem in tja se je še našla kaka pozabljena njiva te dišeče rastline 

Simbolna barva Provanse

Živahno provansalsko mesto Sault

Požeta polja sivke na eni in žita na drugi strani ceste

Jezero Sainta Croix na koncu kanjona Verdon

Nekaj kampov je ponosno nosilo tablico KOMPLET. Kamp Les Pins ob pol treh popoldne, ko smo se ustavili v v njem, še ni bil poln, se je pa do večera tudi ta kamp zapolnil 

Jeklena konjička, morda pa še bolj obilica krame na njiju,  sta privabila pozornost marsikaterega gosta kampa, med tem, ko sta čakala na svoja šoferja, ki sta urejala formalnosti v recepciji.

Med ponujenimi parcelami smo izbrali tisto z dovolj senčke in s sanitarnim blokom v bližini.

V recepciji so nam prijazno ponudili v uporabo mizo in stole. Po skoraj treh tednih se je obrok pri pravi mizi in na običajnih stolih prav prilegel.

Popoldne smo preživeli na plaži bližnjega jezera. Voda je bila zelo topla in za trenutek se je zdelo, kot da smo na morju.

17. dan; ponedeljek, 10. avgust 2020; Soteska Verdon (43 km);

Zadnji, skoraj povsem prost dan, pred odhodom domov, smo se odločili preživeti na JV Francije, na daleč naokoli znanem Verdonu. Dan za oddih smo začneli z jutranjimi nakupi v bližnjem manjšem kraju Les Sales sur Verdun, kjer smo si priskrbeli živila, ki  smo jih potrebovali preko dne. V kampu smo najeli hladilnik in hladili v njem nakupljeno meso, vino, sadje, zelenjavo in še kaj. Okrog 10 h dopoldne, se le delno motoristično oblečeni, odpeljemo dobre 5 km daleč, kjer reka Verdon zapusti svoj znameniti kanjon in se izlije v jezero. Tu se dogaja marsikaj. Nameravali smo najeti čoln in z  njim zaveslati v verdonski kanjon.

Pogled iz sanitarnega bloka, ki je bil zelo lepo urejen in natančno in redno čiščen ter razkužen, v njem pa smo zelo striktno uporabljali maske. Naša parcela pa tik pod njim

Po zajtrku, okrog desete, smo se odpravili dnevu naproti 

Iz Pont de Galetas (mansardnega mostu) se vidi na...

...eni strani jezero Sinte Croix (svetega križa)...

...na drugi pa soteska Verdon

Promet v kanjonu in  na jezeru je bil res gost. Kot rečeno, smo si tudi mi želeli ta dan preživeti na vodi,  pa so nas deset in več metrske  kolone čakajočih na čolne, ki so se zelo počasi krajšale prepričale, da smo opustili to namero. Tudi upoštevanje varnostne razdalje in nošenje mask, je bilo med nestrpno čakajočimi v vrsti na vročem poletnem soncu, povsem pozabljeno, čeprav se je epidemiološka slika ravno predhodni vikend v  Franciji občutno poslabšala

Namesto tega smo sedli na motorje in se zapeljali kakih 20 km  po cesti, tik ob kanjonu, ter na razglednih točkah lovili spektakularne poglede nanj. 

Soteska Verdon je rečni kanjon, ki velja za enega najlepših v Evropi. Dolg je približno 25 kilometrov, pečine ob njem pa segajo do 700 metrov visoko. Nastal je ob reki Verdon, ki ji daje ime njena presenetljivo turkizno zelena barva. Je ena bolj prepoznavnih znamenitosti na tem področju. Na koncu kanjona se reka Verdon izliva v umetno jezero Sainte-Croix-du-Verdon, od koder teče še naprej pod svojim imenom, dokler se ne izlije v reko Durance, ki se pod Avignonom pridruži veličastni Roni. 

Zaradi bližine francoske riviere je soteska zelo priljubljena med turisti. Poleg vožnje s čolni po kanjonu in jezeru, je razvito tudi pohodništvo, in vse vrste plezanja po več kot 1.500 smereh, ki obsegajo razpoke, stebre in neskončne stene, ki so tudi višje od 400 m. 

Cesta je pravzaprav vklesana v skalo nad reko

Reka postaja vse ožja in ožja in zdi se, da se skoraj izgubi in izgine med skalami. Vendar pa ni tako, ko smo se naslednji dan vozili po tamkajšnjih gorah, smo  še dolgo sledili reki Verdon.  

Po povratku iz Verdona smo si ponovno privoščili malo kopanja in sproščanja ter počitka

Čeprav smo za ta dan že imeli pripravljen jedilnik in kupljene sestavine zanj, se nismo mogli upreti lepo dišeči in mamljivi Paelli, ki sta jo v kampu pripravljala vaški gostilničar in njegova mama. "Vsaj za predjed",  smo rekli.

Sicer pa je bil danes dan počitka in zadnji pred dvema tranzitnima dnevoma, ki sta bila pred nami. Pa smo si privoščili...

18. dan; torek, 11. avgust 2020; Soteska Verdon - Alba (Italija) (306 km);

Danes zapuščamo Francijo, državo, v kateri smo na motorjih preživeli čudovitih 17 dni. 

Francija je velika država. Njena površina meri za 32 Slovenij, tudi prebivalstva ima približno 32 krat več, torej 66 milijonov.

Poleg evropskega dela, ki ga sestavlja celinska Francija in otok Korzika, k Franciji sodijo tudi čezmorski otoki Francoska Gvajana, Guadeloupe, Martinique, Mayotte, in Réunion. Zaradi svoje velikosti je Francija, največja zahodno evropska država,  večkrat spreminjala svojo upravno organiziranost. Do revolucije konec 18. stoletja, je bila Francija razdeljena na 40 provinc, ki v geografskem smislu še vedno veljajo, čeprav upravno danes Francijo sestavlja 18  regij, ki so razdeljene na približno 100 departmajev, ti so oblikovani v okrožja in kantone, ki jih dokončno sestavlja več kot 34.000 občin.

Francoske upravne regije

Meje današnje Francije so zelo podobne, kot so bile poselitvene meje Galcev (Keltov), ki so na teh področjih živeli od 5. do 1. stoletja p. n. š., dokler jih niso uničili in iztrebili Rimljani, ki so tukaj ustvarili  cvetočo provinco Galijo. Tukajšnje prebivalstvo je kmalu prevzelo njihovo kulturo in jezik. V 2. stoletju se je na področju takratne rimske Galije začelo širiti krščanstvo. V 4. stoletju je vzhodno Galijo zavzelo in naselilo germansko pleme Frankov. Največji uspeh bojevitega germanskega plemena je bila odvrnitev arabskih napadov in preprečitev njihovega nadaljnjega osvajanja notranjosti Evrope. Največji Frankovski kralj je bil Karel Veliki. Po njegovi smrti leta 814  je veliko frankovsko kraljestvo razpadlo. Iz vzhodnega dela je nastala Nemčija, iz zahodnega dela pa se je osnovala prva francoska monarhija.

Francija je bila kraljevina vse do francoske revolucije, ko je 1792 postala republika. Francoska revolucija je  pretresla ves fevdalni svet in s svojimi gesli za" svobodo, enakost, bratstvo" sprožila vrsto političnih sprememb, ki so pripeljale tudi do prve socialistične revolucije sredi 19. stoletja iz katere je nastala Pariška komuna.

Začetek 19. stoletja je Francijo in Evropo zaznamoval francoski cesar Napoleon Bonaparte, ki je s svojo osvajalsko vojsko zanesel duha francoske revolucije tudi po ostali Evropi.

Med 2. svetovno vojno je bil osrednji del s Parizom priključen Nemčiji, medtem, ko je na južnem delu delovala Vichiyska Francija z marionetno vlado. Zelo močno je bilo v Franciji odporniško gibanje z partizanskim načinom bojevanja. Francijo so osvobodili zavezniki z izdatnim sodelovanjem francoskega generala De Gaulla, ki je v kolonialnih državah zbral francosko odporniško vojsko. Po vojni so v Franciji likvidirali več deset tisoč domačih izdajalcev in nemških kolaboracionistov ter sprejeli zakone, ki celo njihovim potomcem prepovedujejo politično delovanje in celo zaposlovanje v državnih službah in javnih podjetjih.

Čeprav je bila Francija zmagovalka v 2. svetovni vojni, je v vojni in po njej izgubila status kolonialne države, s tem pa tudi ogromno gospodarskih resursov.

Sprava med Nemčijo in Francijo v prvih desetletjih po vojni, je bila ključna za vzpostavitev Evrope kot jo poznamo danes. Vprašanje pa je, kako globoko se bo Coronska kriza zajedla v na momente okostenelo in dokaj nefleksibilno Evropsko unijo. 

Francija gospodarsko sodi med sedmerico največjih, medtem ko je v Evropi njeno gospodarstvo drugo najmočnejše. Je tudi največja kmetijska proizvajalka in izvoznica hrane v Evropi in tretja na svetu. 

Njena bogata turistična ponudba je pred Corona krizo v državo privabila okoli 90 milijonov turistov na leto. Francija ohranja v turizmu status vodilne države na svetu predvsem po zaslugi številnih kulturnih ustanov in zgodovinskih zgradb, ki jih najdemo po celotnem njenem ozemlju in so nastajale v vseh zgodovinskih obdobjih, spodbujene od vsakokratnih vladarjev.

Današnji dan torej zapuščamo državo, ki je v marsičem dežela presežkov.

Nekaj minut čez osmo sta motorja oprtana

Zapodimo se proti Alpam

Jezero Castillon je prvo umetno jezero, zgrajeno vzdolž Verdona v dolžini 8 km. Je drugo največje jezero v dolini Verdon, takoj za jezerom Sainte-Croix . Vizualno  jezero Castillon precej  spominja na bližnja alpska jezera . To čudovito smaragdno obarvano jezero, ki leži v osrčju narodnega parka Verdon, se ponaša z bogato turistično ponudbo

Vozimo se vzporedno z reko Verdon. Spremlja nas  skoraj do Col d Allos, v tamkajšnjem pogorju, na višini več kot 2.000 metrov,  namreč izvira

Les Forests, manjši turistični kraj ob reki Verdon, se je zdel pravšen, da si po 80 km vožnje privoščimo zajtrk. Zadaj je eko trgovina, kjer smo nakupili še nekaj francoskih izdelkov

Živahno mesto Colmars

Val d Allos, zimsko športno središče in izhodišče za Col de Allos

Ozka cesta, le redko ograjena, s strmimi pobočji pod cesto in nad njo, mi je, priznam, pošteno pognala kri po žilah in dvignila adrenalin

Posebej me je bilo strah, da bi nam prišel naproti kak avtodom, ki se tod tudi vozijo, saj so bila izogibališča  redka, obvladovanje skoraj pol tone težke mrcine pri srečevanju na tako omejenem prostoru, pa za motorista pravi podvig

Na vrhu smo bili nagrajeni s čudovitimi pogledi, čeprav priznam, da bi se jim sama z veseljem odrekla 

Col d Allos je tako kot še toliko drugih francoskih vzponov, cilj številnih kolesarjev

Žičnice pa prav do vrha

Tudi na drugi strani je bila cesta podobna, vendar vseeno nekoliko širša in bolj varna

Na srečo ima Branko na komunikaciji v motoristični čeladi priklopljen tudi telefon. Ko smo se torej spuščali po strmih cestah v dolino, je zazvoni telefon. Branko ustavi in v hipu ugotovim, da je dobil poziv iz za nama vozečega motorja. Štefka sporoča, da imata okvaro na motorju. Oddahnem si, saj mi že drugič v zelo kratkem času poskoči pritisk ob bojazni, da se jima ni kaj zgodilo.
Obrneva se in poiščeva prijatelja. Rado je zelo hitro ugotovil,  da je težava nastala na zglobu ročice za prestavljanje. Zaradi težke dostopnosti, se kar pošteno trudi, da z vezico sneti del spet pritrdi. Prej kot v eni uri smo ponovno na poti. Pravzaprav je bila to edina nevšečnost, ki se nam je zgodila na poti.

Ko spet sedemo na motor nekaj časa vozimo bolj počasi in previdno, da Rado ugotovi, če je z motorjem vse v redu. Ker vse deluje kot treba, šoferja kljub klancem in serpentinam, spet pogumneje pritisneta na plin

Larche in dolina Oronaye

In že se iz Colle della Maddalena, kjer se poslovimo od Francije in pozdravimo Italijo, spustimo do istoimenskega jezera

Medtem, ko v restavraciji pijemo 0,00 % pivo in pri tem takoj opazimo bistveno razliko med tukajšnjimi in francoskimi cenami, motorja spokojno čakata, da nadaljujemo pot. Če sta bila  na začetku našega potovanja, na Mont Genevru še nedolžno čista, se jima sedaj že pozna patina več tisoč prevoženih kilometrov po francoskih cestah

Dih jemajoča dolina se nadaljuje vse do...

... serpentin pred krajem Argentara

Mestece Aisone ob reki Stura di Demonte

Vozimo se po italijanski pokrajini Piemont. Čeprav bi šlo po avtocesti zagotovo hitreje, se odločimo za lokalne ceste, in ni nam žal. Naenkrat uzremo širne vinograde in romantične vasice. Tale kraj se imenuje Novello in leži le dobrih 60 km JV od Torina

Vinogradi, kamor seže pogled. Ni čudno, da se je Italija prebila na prvo mesto po proizvodnji vina na svetu

Obogateni z novi spoznanji in čudovitimi vtisi, se spustimo v ravninsko Albo, kjer smo prenočili v prijetnem in skoraj povsem praznem kampu Albavillagio, ki sodi v okvir hotela, ki ponuja tudi glamping, hišice in apartmaje

19. dan; torek, 12. avgust 2020; Alba - Kovor (Ljubljana)(665 km);

Tako, naša tokratna poletna zgodba po Franciji se zaključuje. Če smo zjutraj še nekaj obirali lokalne ceste, pa smo pri  Alessandrii dokončno zapeljali na avtocesto in se nismo od nje ločili skoraj do doma. Kar tako mimo grede in spotoma, smo se podučili, kako pomembno je v Italiji, da se na črpalki ob avtocesti postaviš pred pravo napravo za točenje goriva. Če si slučajno zgrešil in si se postavil na mesto, ki ni samopostrežno, ti gorivo sicer nalije uslužbenec, ti pa ta storitev lahko podraži gorivo  tudi za tretjino.  Kako že pravijo? Vsaka šola nekaj stane.

Še enkrat več prevozimo avtocesto mimo Piacenze, Brescie, Verone in Benetk. Veseli smo, ko na Fernetičih vstopimo v Slovenijo. Ustavimo se v bifeju, še malo poklepetamo, se poslovimo, Rado in Štefka potegneta naprej, midva pa v svojem stilu počasi proti domu.

Potovanje je končano. Začenja se običajno vsakodnevno življenje. Le še občasno strnjevanje vtisov, sortiranje fotografij in obujanje spominov nas veže na to prijetno potovanje.

8,15 je bila tudi današnja ura, ob kateri smo zagnali  motorje in jih usmerili proti domov. Pred tem smo imeli obilo dela, saj smo upali in se trudili, da bi iz šotorov očistili vse polže, ki jih je bilo zjutraj polno povsod, kamor si pogledal. Neverjetno, kaj takega še nisem videla.
 S prvimi sončnimi žarki so se sicer zelo hitro zavlekli v svoje luknje. Midva sva jih vseeno nekaj  odnesla varno spakirane med obema plastema šotora, tudi domov. Še sreča, da sva se takoj lotila čiščenja opreme, saj bi v nasprotnem primeru vonj poginulih polžev tako prepojil šotor, da nebi bil več uporaben.

 

ZAKLJUČEK;

Te dni mineva natanko pol leta, ko smo se  z motorji podili tam doli po JZ delu največje zahodno evropske države. Večkrat sem že omenila, kako zelo me je vso pot  navduševala njihova, v patino odeta arhitektura, ki se je resnično nikoli ne naveličaš. Stoletja stare kamnite stavbe, so kot kocke zložene točno tam in točno tako, kot morajo biti. Francosko podeželje enostavno ima dušo, ki jo občutiš, četudi ni prisotnega človeškega vrveža.

Kljub temu, da si v vseh devetnajstih potovalnih dneh, nismo privoščili povsem počitniškega dne, in da smo vseh 18 noči prespali v šotorih,  je bilo potovanje pravzaprav kar udobno in ne prenaporno. Seveda je bilo poglavitno to, da je bil dnevni nabor prevoženih kilometrov zelo  prizanesljiv in vnaprej prilagojen glede na to, kaj nas čaka na poti. Vedno smo prišli v kamp dovolj  zgodaj popoldne, da smo brez hitenja  postavili šotora, si skuhali kosilo, se osvežili in se dobro odpočili. 

Upam si trditi, da smo imeli srečo, da smo se za to potovanje odločili v Covidnem letu, ki je zelo razredčilo obisk tujih turistov po vsej Evropi, tudi po Franciji, nam po omogočilo, da smo potovali veliko bolj sproščeno, saj gneče ni bilo skoraj nikjer.

Seveda pa so bistvenega pomena  za prijetno potovanje tudi odnosi v skupini. Načinu tovrstnih potovanj, ki jih midva gojiva že kar nekaj let, sta se najina prijatelja odlično prilagodila in vseskozi smo delovali kot zelo dobro utečena ekipa. Naša prednost je zagotovo v dolgoletnem prijateljevanju, ki ima korenine že v Štefkini in moji srednji šoli, kasneje pa sta se mu pridružila še najina moža. Po teh 40 in več letih se resnično tako dobro poznamo, da zlahka spregledamo, če ima kdo izmed nas slab dan.

Ko se danes s spomini vračam v dni, ko smo slehernega od njih odkrivali nove, bolj ali manj skrite kotičke, lahko rečem, da je bilo to potovanje tudi za naju, ki v potovalnih izkušnjah res nisva začetnika, odlično in polno novih spoznanj in izkušenj.

Ne vem, morda so to gole izmišljotine, toda tudi sama sem bila, na podlagi izkušenj, ki sem jih dobila na predhodnih potovanjih prepričana, da prijaznost ni francoska  vrlina. Zelo sem vesela, da se lahko popravim in povem, da smo na tem potovanju v glavnem srečavali prijazne ljudi. Res je, da se po velikih mestih nismo vozili, naše je bilo tokrat podeželje. Morda je to eden od razlogov, bi pa celo upala ugibati, da so bili ljudje, s katerimi smo imeli opraviti, morda precej naklonjeni našemu načinu in stilu potovanja.

Za konec pa se ve, Bog nas je imel rad in sreča nam je bila mila, da smo vseh 4,700 km prevozili brez posebnosti in se živi in zdravi vrnili domov.

KONEC