sreda, 13. maj 2020




TUNIZIJA
z motorjem od 24. aprila do 8. maja 2019


Popisovanja našega motorističnega potovanja po eni izmed najbolj turistično naravnanih držav severne Afrike, Tuniziji, se lotevam v prav posebnem času. Kdo bi pred natanko letom, ko smo se iz današnje perspektive gledano, skoraj povsem brezskrbno vozili po tistih krajih sploh pomislil, da se nam lahko zgodi kaj takega, kot je Corona - Covit 19. Vendar je, kot je. Upam si misliti, da je najtežje že za nami, saj se življenje, počasi, zelo počasi poizkuša utiriti v stare tirnice. Vsekakor je to čas, ko se bolj soočimo sami s sabo in počnemo stvari, ki nam prinašajo veselje in optimizem.
Številne poti, ki so na tak in drugačen način že za nama, seveda ne puščajo dvoma, kaj mi oz. nama je blizu. Celotno obdobje najinih potovanj, ki traja že 30 in več let, se trudim, da fotografije, ki so na teh potovanjih posnete, vsaj za silo uredim. Potovati smo začeli skupaj z najinimi tremi, danes že kar nekaj časa odseljenimi otroci, ki pa so takrat šele dobro sedli v  šolske klopi, zato so bila potovanja in počitnikovanja bolj prilagojena njim, pa zato  prav tako lepa in nepozabna. Seveda so bili to časi, ko  digitalne fotografije, vsaj ljubiteljski fotografi še nismo poznali. Lepi spomini na družinska praznovanja, počitnice in druge dogodke, ki jih je bilo vredno obvarovati pozabe, so zato iz tistih časov ostali ohranjeni na fotografijah, ki so bile posnete na filme, kar je pomenilo, da je bilo potrebno pretehtati vsak posnetek posebej. Seveda je neprimerljivo lažje fotografirati, od kar je fotografijo moč videti takoj, ko je posneta. Tudi mediji shranjevanja fotografij so se s tem spremenili. Klasičnih fotografij, s katerimi sem skupaj s pripisanimi komentarji sama napolnila več kot 30 zajetnih albumov, skoraj ni več. Priznam, da na začetku digitalni fotografiji in medijem za njihovo shranjevanje nisem preveč zaupala, danes pa si tudi sama ne morem več zamišljati urejevanja fotografij brez njih. 
S časovno distanco in relativno velikim številom potovanj vedno znova ugotavljam, da so prav fotografije pravzaprav tiste, ki me kronološko popeljejo v čase in kraje, ki sem jih videla in doživela. Ko se z ogledom fotografij sprehajam skozi potovanja, se ponovno  obudi vrtiljak dogajanja in pred mano se vrstijo misli, čutenja, navdušenja, vonji, ki sem jih čutila na kraju, kjer so bile fotografije posnete. Spomnim se malenkosti, ki so me takrat pritegnile. In zaradi res enostavnega dodajanja pisane besede fotografijam se mi zdi prav, da sestavim oba pomembna dela v  skupen opis, ki se mu neskromno lahko reče tudi potopis. Ob opisovanju  krajev, ki sva jih obiskala,  se mi pogosto porajajo vprašanja, katerih odgovori so nujni za njihovo  boljše poznavanje.
Morda so nas prav zadnji dogodki z zločestim virusom tudi spomnili, kako hitro se stvari lahko spremenijo in kako malo je potrebno, da se naš življenjski prostor zoži zgolj na majhen mehurček okoli nas. Za take in podobne čase, pa za čase, ko ti leta ali pa morda zdravje ne dopuščajo več potepanja naokoli, sem se torej lotila popisovanja najinih poti.

1. dan; sreda 24. april 2019; Tržič  -  Chivitavecchia (777 km);

Za potovanje po Tuniziji smo se z Matejo in Bojanom dogovorili že pred Novim letom, zato smo trajektne karte od rimskega pristanišča Civitavecchia, do Tunisa kupili že februarja meseca. V lepem vremenu smo se vsak po svojih poteh pripeljali do pristanišča, od koder smo imeli ob 7 h zvečer odhod trajekta. Najeti kabini sta bili v Grimaldiju zelo solidni, tudi večerja, ki smo jo prav tako plačali vnaprej, je bila okusna in prijeten uvodni družabni dogodek našega skupnega potovanja . Vožnja je trajala 19 ur. Po večerji smo še pomahali razsvetljenemu rimskemu pristanišču v slovo in se popeljali v severno Afriko.



Pristanišče Civithavecchia je od mesta Rim oddaljeno le dobrih 70 km, zato je običajno tod privezanih kar nekaj križark, ki sem pripeljejo ogleda Rima željne turiste
Večerja na morju.

2. dan; četrtek, 25. april 2019; Tunis - Bizerte (126 km);

Če me je rahlo pozibavanje trajekta pretekli večer mimogrede zazibalo v spanec, pa je bilo tega zibanja naslednje jutro nekaj več. Nič posebnega, pa vseeno dovolj za moj želodec, ki mi vse dopoldne ni dal miru. Kar nekajkrat sem bruhala, bolela me je glava in pravzaprav sta bili ležanje v kabini in Matejina Coca Cola edina rešitev za kolikor toliko znosno počutje. Glede na dopoldansko dogajanje me je postalo strah, da nisem morda staknila kakšen virus in zbolela, pa se je takoj, ko smo se ob 2h popoldne v Tunisu izkrcali na afriških tleh moje počutje povsem umirilo. To je je bilo torej moje prvo srečanje z morsko boleznijo.

Tunizija je sicer dokaj velika država, saj njena površina meri za 60 Slovenij, pa je vseeno najmanjša od treh atlaških držav kamor sodita tudi Maroko in Alžirija. Redko poseljena država ima 11 milijonov prebivalcev, ki v glavnem živijo ob obali Sredozemskega morja na vzhodu in severu države. Tam je tudi glavno mesto Tunis.
Tunizija je resnično raznolika država. Mesta, naselja in vasi so v notranjosti manjša in revnejša in poselitev redkejša. Ob pogledu na številna žitna polja, ki so bila v času našega potepanja tam doli v najbliskovitejši rasti, sem povsem razumela  zakaj je bila severna Tunizija žitnica starega Rima. Ko smo se vozili mimo zelenih žitnih polj, sem  komaj verjela, da se vozimo po severni Afriki. Pokrajina se proti jugu postopoma spreminja in zeleno barvo polj na severu zamenja vedno bolj pustinjska pokrajina, dokler dokončno rjavo rdeča barva peska  ne preplavi celotne pokrajine. Peščene sipine, oaze in kamele naznanjajo, da smo na robu puščave Sahara, ki predstavlja kar 40 % celotne površine države.
Zgodovina Tunizije je zelo barvita. Prvotni naseljenci so bili berberska plemena, ki na pustinjskih področjih severne Afrike živijo že 40.000 let. Na priobalnem območju so se v 10.stoletju p. n. š. naselili Feničani in ustanovili slavno Kartagino. Feničani so bili ljudstvo, ki je razvilo visoko civilizacijo in kulturo in je prvo uporabilo pisavo. Svoj višek je Kartagina doživela v 6. stoletju, v 2. stoletju pa so področje zavzeli Rimljani, ki so tod ustanovili svojo provinco. V 5. stoletju so področjem ob obali vladali Vandali, vzhodno germansko pleme iz današnje Poljske, v 6. stoletju pa so jih nasledili Bizantinci. V 7. stoletju so območje zavzeli Arabci in s seboj prinesli svojo vero (islam) in kulturo. V 12. stoletju je bilo področje krajši čas pod zasedbo Normanov iz Sicilije, dokler ni prišlo pod berbersko islamsko oblast, pod katero so ta področja doživela hiter razvoj. V drugi polovici 16. stoletja, so obmorska mesta zasedli Španci, Njihova oblast je bila kratka, saj so za njimi prišli Otomani, pod katerimi pa je imela Tunizija skoraj popolno neodvisnost. Konec 19. stoletja je Tunizija postala francoska kolonija. Francozi so uvedli svojo administracijo in državo delno modernizirali. 1956 je Tunizija razglasila neodvisnost in postala republika

Prijetno toplo, skoraj vroče je bilo, ko smo tega zgodnjega popoldneva zajahali motorje v tuniškem pristanišču, ki se nahaja v vhodu v marino in v neposredni bližini mesta. Tunis je na prvi pogled moderno mesto z dobro razvito cestno infrastrukturo, stolpnicami in vsem kar še sodi zraven. Tunis v tem delu precej spominja na evropska mesta. Ko pa se zapelješ v srce mesta, pa se pokaže obraz pravega arabskega. Spanje smo imeli rezervirano v mestu Bizerte v hotelskem kompleksu Ain Merien. Ta in pa zadnje nočitve v Hammametu so bile edine, ki smo jih rezervirali vnaprej preko Bookinga, vse ostale smo rezervirali dan poprej, ali pa jih poiskali sproti, glede na potek poti. 

Mateja me je tolažila, ko me je na ladji ujela morska bolezen. Veliko je bilo na trajektu palubnih potnikov, in  nisem si predstavljala kako bi bilo, če bi ne imela svoje kabine.

Vpluli smo v pristanišče Tunis. Čeprav na nebu ni bilo oblakov, o modrini ni bilo ne duha ne sluha. Sumim, da je k temu pripomogel predvsem smog in prah v ozračju.

Tuniški zaliv

Grimaldi, čez dva tedna se vidimo.

Gremo mi po svoje....



Mateja in Bojan zganjata patriotizem s slovensko in lokal patriotizem z celjsko zastavo. Tudi midva sva na oddaljenih potovanjih pomislila na zastavico, pa je za enkrat še nisva uspela  montirati.

Sicer se je pa potrebno identificirati, da se ve kdo je kdo.. Tile so n. p. r. Italijani.


Med tem, ko sta fanta menjavala denar, sva z Matejo že kupili prvi nalepki za kovček 


Tunizija je bila v zgodovini zelo prepišna dežela. O tem pričajo številni zgodovinski objekti. Na enega med njimi smo naleteli takoj potem, ko smo se odpeljali iz pristanišča.




Dobra cestna infrastruktura in moderna arhitektura, dajeta mestu evropski pridih

Ko pa se zapeljete bližje mestnemu središču, pa se odpre pogled na značilno arabsko mesto.


Prvi postanek je bil v 16 km oddaljeni Kartagini. Tukaj se nahajata dve obiska vredni obeležji. Prva je ameriško vojaško pokopališče, spomin na vse umrle in pogrešane ameriške vojake v 2. svetovni vojni na področju severne Afike. Ker je izgledalo, da je spominski park zaprt je odšel Branko v izvidnico, kjer  je izvedel, da je vstop mogoč. Celotno področje, ki ga  oskrbujejo in vzdržujejo ZDA, je zgledno urejeno. Tudi varnostniki so bili izredno prijazni in z so veseljem popazili na našo motoristično opremo.


Pokopališče 2841 znanih in imenovanih padlih vojakov.

Na steni pogrešanih je vklesanih 3724 imen vojakov, ki so umrli v severni Afriki, ni pa bilo moč najti njihovih grobov.

Res lepo urejen park v  spomin na padle in pogrešane Američane na tem področju.
Nedaleč stran se nahajajo ostanki antične Kartagine

Kartagina na vrhuncu svoje moči
Hanibal

Antonijeve terme  iz 2. stoletja in ostali arheološki ostanki antične Kartagine so danes pod zaščito Unesca.

Kartagina je bila antična civilizacija, ki je nastala na ozemlju nekdanjega feničanskega mesta Kartagine. Ustanovili naj bi jo v 9. stoletju p.n.š. Feničani, ki so ščasoma iz Kartagine  zagospodarili celotnemu feničanskemu svetu. V 5. stoletju je bilo pod njihovim gospostvom 4 milijone ljudi v severni Afriki in južni Španiji. Kartagina je bila tedaj največje trgovsko središče v Sredozemlju. 

Najznamenitejši Kartažan je bil vojskovodja Hanibal  (živel je v 2. stoletju p.n.š.), ki se je od otroštva udeleževal bojev z Grki in Rimljani, ki so bili zanj najhujši sovražniki. V t.i. 2. punski vojni je presenetil Rimljane saj jih je napadel iz severa, potem, ko je  vojska 60.000 vojakov in 37 slonov v petih mesecih iz Španije preko Pirenejev in Galije prehodila 1.500 km in preko Alp vstopila na Apeninski polotok, ter premagala več kot 10 krat močnejšo rimsko vojsko. Hanibal je bil izreden vojni strateg, najemniška vojska, kateri je poveljeval, pa ga je brezpogojno ubogala. Bil je tudi nenavadno izobražen. Čeprav je na Apeninskem polotoku ostal 16 let, Rima ni nikoli oblegal, saj se je zavedal, da nima niti zaveznikov, pa tudi nikakršnega zaledja in da je bilo premagati Rim zanj nemogoče. Naslednje leto, ko so ga odpoklicali nazaj v Kartagino, je izgubil bitko proti Rimljanom. Plemstvu so bile odvzete številne pravice, zato se je obrnilo proti Hanibalu, ki se je umaknil v Turčijo, kjer je nekaj časa sodeloval pri boju proti Rimljanom. Ko so ga tudi tukaj odslovili je zaključil svoje življenje s samomorom. 

Okoli leta 150 p.n.š. so Rimljani dokončno porazili Kartažane in njihovo mesto dodobra razrušili. Zaradi ugodne lege so ga nato Rimljani obnovili in v 2. stoletju n.š. je postala Kartagina drugo najpomembnejše mesto Zahodnega rimskega cesarstva.


Mogočna mošeja El Abidine Mosque v Kartagini. Po zunanjosti morda spominja na tisto v Casablanci, čeprav je v velikosti in bogastvu vsekakor ne dosega. Kvadratni minaret je prepoznaven del arabske muslimanske mošeje.


Sidi Bou Said, slikovito umetniško, predvsem pa turistično mestece s čudovito arhitekturo kake 20 km oddaljen od Tunisa.

Potrebni smo bili okrepčila in plačali kavico daleč najdražje v celotni Tuniziji. Njegova cena je prekašala običajno ceno kave v središču Ljubljane.

Ko smo se po lokalnih cestah peljali proti SZ, proti Bizertu, se je dan že poslavljal.

...in to je ostalo za njimi.
Naš resort pa je bil zelo čist in prijeten, z dobro restavracijo ....

...in okusno hrano.
3. dan; petek, 26. april 2019; Bizerte - Dougga (292 km)

Zbudimo se v delno oblačno a toplo jutro. Pred zajtrkom prehodiva celotno področje prijetnega, a v celoti z žico obdanega hotelskega kompleksa, v katerega je moč vstopati le skozi glavni vhod, ki je zaprt z močnimi kovinskimi vrati in ga zgolj gostom odpirajo varnostniki, ki so tam nameščeni podnevi in ponoči. 
Bizerte je bil naš najsevernejši cilj, saj je Rt Angela, najsevernejša točka Afrike, od tod oddaljena le 15 km.  Ne povsem ob obali, pa vseeno vzporedno z njo, se peljemo proti JZ, proti mestu Tabarka. Mesto z barvito zgodovino je danes predvsem turistično mesto, ki smo si ga ogledali z mogočne trdnjave iz benečanskih časov, kamor smo pognali naša konjiča. Iz Tabarke pa skoraj naravnost proti jugu, zelo malo proti zahodu, saj je manj kot 10 km zahodno od tod alžirsko - tunizijska meja. 
Naša pot je torej ta dan, z nekaterimi odmiki v notranjost, tekla v smeri proti jugu. Skladno s tem smo se enkrat alžirski meji približali in se drugič nje spet oddaljili. 
Do Tabarke so bila naselja še dokaj pogosta, čeprav so se proti zahodu že malce zredčila, od tu dalje pa se je začela podeželjska krajina, kjer so bile le sem in tja med  širnimi polji tudi vasi. Tunizijska vlada je od terorističnih napadov na tuje turiste leta 2015 močno okrepila varovanje države, njenih prebivalcev in predvsem turistov. V sklopu teh aktivnosti so tudi  policijske patrulje,  ki kot v nekakšnih zasedah čakajo na obeh straneh vsakega večjega naselja. Občasno ustavljajo domačine, nas niso ustavili nikoli, skoraj vedno pa so nas prijazno pozdravili. Smo pa ugotavljali, da so pravzaprav spremljali naše gibanje po državi, saj smo morali v vsakem prenočišču razkriti od kod prihajamo in kam gremo, ob srečanju s policijsko patruljo pa se je zdelo, da so obveščeni o tem, da naj bi se  pripeljali tam mimo.
So pa bili za razliko od teh policistov veliko bolj nadležni tisti drugi, t.i.  "ležeči policaji". Nameščeni so bili tudi na obeh straneh res vsake vasi, občasno pa tudi še vmes.  Te ovire so bile pravzaprav zelo nevarne, saj običajno niso bile obarvane ali kako drugače označene, nanje je opozarjal le prometni znak kake 50 m prej, ki pa si ga ob vsesplošni navlaki raznih tabel ob vstopu v naselje zlahka spregledal. Spričo dejstva, da so se res pojavili na začetku vsakega naselja,  smo se počasi navadili nanje in jih pravzaprav pričakovali. Vsekakor je njihova postavitev, ki učinkovito zmanjša hitrost na celo manj od omejenih 50 km/h smiselna, saj se v arabskih naseljih na cesti dogaja veliko več od običajnega prometa. Je pa taka ovira predvsem za motorista zelo  nevarna, saj  če spregleda samo enega, na motor nekaj časa prav gotovo ne bo sedel.
Vozimo se mimo prelepo zelenih žitnih polj, ki jih v severni Afriki pravzaprav nisem pričakovala. Le posamezna naselja s tipično arabsko arhitekturo in živahnimi ulicami me spomnijo, da smo pravzaprav v arabskem delu sveta. Tako se spokojno po skoraj 300 km pripeljemo ponovno v notranjost države, v mesto Teboursouk , kjer se naselimo v hotelu Dougga (Thugga).





Hotel v Bizerteju se je na začetek nove sezone šele pripravljal

Hitra hoja v neoprenski obleki v vodi, ki sega malo več kot do pasu. Odkrito povem, da ta šport tokrat vidim prvič, je pa nedvomno naporen.

Skale plažo ščitijo pred morsko erozijo

Motorja sta bila na varnem za visoko mrežo, tako kot celotno področje hotela

Še ena gasilska predenj se spet spravimo na motorje



Bogastvo evkaliptov


Veliko število novogradenj, ali nikoli dokončane hiše. Kdo ve ?





Zeleno, zeleno. zeleno...


Vmes pa manjši kraji....


...pa spet zeleno, zeleno.

Ceste so dokaj dokaj dobre, veliko pa jih še obnavljajo.


Ona in njene koze...



Menda naj bi mu ukradla dušo... 


.. no, teh tega ni strah

Ve se kdo dela...

Ceste v naseljih so vsekakor družaben prostor ...

... in niso namenjene samo prometu.

Vloga enih...


...in vloga drugih.


Ko zorijo jagode...

Nori na želve...ta ima kar dve

Tabarka...

...je vsako leto prireditelj jazz festivala.



Turistično in..

...zgodovinsko mesto

Pogled s trdnjave na turistična naselja ob obali

Čas je za kavico.

Mestne ulice

Nasadi plutovca



Podeželje vzdolž alžirske meje

Kontrola pravilnosti smeri


Česna ne bo zmanjkalo

Področje z bogato zgodovinsko dediščino...tudi sredi pašnikov polnih ovac.

Tokratni cilj, mesto Teboursouk 

Z izjemo hotela v Hamammetu, najboljši hotel na naši poti

Motorja sta skrbno pospravljena in dobro varovana. 


Lepo urejen atrij hotela. Tudi hotelske sobe so bile na enakem nivoju.

4. dan;  sobota, 27. april 2019; Dougga - Kairouan (212 km);

Dan smo začeli v le nekaj km oddaljenem arheološkem parku Dougga, kjer smo bili na menda več kot 60 ha veliki površini povsem sami. Ugibam, da obiska na tem mestu še ni bilo zaradi precej zgodnje ure, ali pa izkopanine čakajo na pričetek turistične sezone. Področje je bilo 1997 vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine, kot najbolje ohranjeno malo antično mesto v severni Afriki. Če je Kartagina sredi naseljenega področja stalno pod urbanističnimi in arhitekturnimi pritiski, pa Dougga sredi podeželja ni izpostavljena urbanizaciji. V današnjem času so vidni predvsem amfiteater, ostanki foruma, ter ostanki templjev iz rimskih časov, čeprav je tod moč najti tudi ostanke drugih kultur, ki so naseljevale ta področja. Nekdanje naselje in današnji ostanki so umaknjeni na grič, od koder se razprostira neskončen pogled na polja okoli njega.
Po ogledu Dougge smo nadaljevali proti JV, proti notranjosti države in prenočili v Kairouanu.


Priprava na novo etapo

Proti griču z arheološkimi ostanki Dougge






Paznici templja


Idilična narava...


... in ostanki človeške nemarnosti.

Večina hiš je nizkih in majhnih, najdejo pa se tudi take

Znak, ki najavlja omejitev hitrosti in "ležečega policaj", ki ga vsaj motoristu ni pametno spregledati.





Lepe ceste in idilična narava, kar v severni Afriki niti nebi pričakovali.

Kdo ve, kam se bodo vrnile vsak čas...

Veliko je pastirjev, ki pasejo trope ovac in koz. Zdi se, da so še vedno nomadi.


Oljčni nasadi in pšenična polja, značilnost notranjosti severnega Tunisa





Bolj, ko gremo proti jugu, bolj so naselja "arabska".

"Uradne" črpalke je vse teže najti




Čiščenje mesta....

Prenočišče smo imeli v mestni medini, kar je idealno izhodišče za raziskovanje mesta.


Kairouan, zgodovinsko mesto z barvitimi hišami.


Souk (arabska tržnica)


Če se na severu okoli Tunisa moški in ženske še družijo, pa so tukaj v notranjosti Tunizije muslimanstvo in njegove verske in moralne norme še kako žive. Ženske so v večini pokrite in ločene od moških.

Mestne ulice Kairouana so polne tako tradicionalnih, kot modernejših kavarn. Ob množici moških, ki se običajno družijo ob čaju in kavi, bi na prste ene roke lahko preštela ženske med njimi. Tudi v tem primeru je tako.

5. dan; nedelja, 28. april 2019; Kaiouan - Tozeur (340 km); 

V Tuniziji je 8 mest pod zaščito Unesca in s šestimi od njih smo se srečali tudi mi na svojem potepanju po tej severno afriški državi.  Med njimi je tudi Kairouan, mesto našega tokratnega postanka.
Kairouan (Mali Kairo) ima zelo pomembno vlogo v islamski veri. Mesto petdesetih mošej, kot ga tudi imenujejo, je nastalo v 8. stoletju in je danes za Meko, Medino in Jeruzalemom za muslimane četrto  najpomembnejše sveto mesto in  pomembno muslimansko romarsko središče. Veliko  mošejo, ki je cilj romarjev, so zgradili okoli leta 730 in predvidevajo, da je njen minaret najstarejši na svetu. 
Islam je vera muslimanov, ki verujejo, da se je bog Alah preko nadangela Gabriela razodel preroku Mohamedu. To razodetje je zapisano v Koranu, sveti knjigi Islama. Mohamed je živel v 7. stoletju in  njegovo delovanje je povzročilo nastanek nove vere. Kasneje se je sprva enotna vera razdelila na tri veje, suniti, šiiti in haridžite.
Islam pomeni pokorščino bogu, torej pomeni religijo, hkrati pa pomeni tudi način življenja. Izraz musliman pa pomeni "božjega vazala", oz. " tistega, ki se pokori oz. preda bogu".Vera islam pomeni popolno pokornost in predanost Alahu. 
Prakticiranje islamske vere temelji na petih stebrih islama: izpovedovanje, da ni drugega boga poleg Alaha in da je Mohamed njegov Poslanec; petkrat dnevna  obvezna molitev, ki je časovno določena; post v mesecu ramadanu; dajanje miloščine revnim; opravljanje Hadža (vsaj enkrat v življenju naj bi vsak zdrav musliman romal v Meko).


Mesto Kairouan je bilo s svojim mogočnim mestnim obzidjem tudi močna utrdba. Danes je mesto z 120.000 prebivalci trgovsko središče za oljčno olje, žitarice, ovce in volno.
Sonce je že kar pošteno grelo, ko smo se sredi dopoldneva, po ogledu Velike mošeje zapeljali po živahnih ulicah Kairouana in se usmerili proti JZ. Komaj opazno se je pokrajina širnih žitnih polj in oljčnih nasadov spremenila najprej v neprijazno pustinjo, dokler nismo še pred zaključkom dneva dosegli prvih obronkov Sahare, mesto Tozeur.

Splendido hotel v kairouanski medini nam je nudil prijetno prenočišče in izvrstno izhodišče za potepanje po medini.



Mogočno mestno obzidje....


...znotraj obzidja medina...


...in v medini ozke uličice.

Pred Veliko mošejo sva bila še pred deveto, ko se vrata odpro za obiskovalce. Še do nedavno vstop nemuslimanom vanjo ni bil dovoljen, danes pa sva si mošejo ogledala brez problemov.

Lepo urejena terasa arabske hiše z rožnimi lonci priča, da tukaj lastniki, skriti pred javnostjo, preživljajo svoj prosti čas.

Ko sva raziskovala okolico mošeje do njenega odprtja, se je ponudil prijazni trgovec, ki naju je odpeljal na svojo teraso, od koder sva lahko videla notranje dvorišče mošeje.

Med tem so se vrata mošeje odprla in sva lahko vstopila na dvorišče mošeje z najstarejšim minaretom.

Preproge v mošeji čakajo vernike...


Živahne mestne ulice

Tu lahko na eni stojnici kupiš vse, od obleke do mesa. Seveda domačini,  muslimani,  jedo predvsem goveje in ovčje meso ter perutnino. Sveže meso se  tudi tukaj običajno prodaja na ulici, tako kot se to dogaja tudi v drugih državah na tem koncu sveta. Nihče si ob tem kaj dosti ne beli glave s higieno. Posebna je tudi nekoliko čudaška predstavitev ponujenega mesa. Kjer prodajajo govedino imajo tako, kot na fotografiji, pred stojnico obešeno govejo glavo, kjer pa prodajajo ovčetino je to ovčja koža z glavo...




Njihov vsakdanjik

Vse na enem mestu, no, na cesti....

Spredaj telesna hrana, poleg nje pa še dušna...

Transport

Spet zbiranja na cesti, moških seveda...



Važno, da je Armani

Bencinska črpalka pod drevesom

Pa smo skoraj v pustinji

Arheoloških ostankov je tod res veliko. Kar tako za cesto ....

Tudi taki so

Polja smeti


Mesto in njegovi ljudje




Na robu Sahare


Vpadnica v Tozeur

V iskanju restavracije za večerjo

Tale se je pripeljal iz Francije

Pri večerji nismo pili čaja. V takih skodelicah smo dobili postreženo pivo. Muslimanski svet pač...


6. dan; ponedeljek 29. april 2019; Tozeur - Ksar Ghiliane (331 km);

To noč smo prespali v prijetnem hotelu v mestu Tozeur. Mesto - oaza, ki leži blizu ogromnega slanega jezera Chott el Djerid, v katerem danes živi okoli 20.000 prebivalcev, je bila v zgodovini pomembna postojanka trgovskih karavan namenjenih prek Sahare. Mesto so ustanovili Rimljani. Okolica mesta je polna nasadov palm, na katerih dozorijo izredno kakovostni datlji. Prebivalci tukaj nadaljujejo svojo stoletno tradicijo nudenja oskrbe popotnikom, ki se je danes razvila v dokaj bogato turistično ponudbo. Nedaleč proč so odkrili tudi nahajališča nafte.
Pot nas je tega dne najprej vodila preko slanega jezera Chott el Djerid. Malce nenavaden je občutek, ko se voziš približno 70 km po povsem ravni, a zelo lepi cesti, kjer prometa skoraj ni, levo in desno pa kamor seže pogled, le izsušena polja soli.
Ko so se pokazala prva redka naselja in nasadi datljevih palm, smo se usmerili proti jugu. Pred nami se je razprostrl  pogled na tisto pravo puščavo z rdeče rumenim peskom in številnimi kamelami, ki so se zgubljeno potikale naokoli. Vozili smo se ob robu NP Jebil. Edini saharski park na tem koncu severne Afrike skriva čudovite puščavske peščine. Naš cilj Ksar Ghilianu je bil v smeri proti jugu, mi pa smo se odločili, da si podaljšamo pot proti V do Matmate. Nismo namreč želeli obiti podzemnih bivališč sredi pustinje, kjer v 5 do 10 m globokih  jamah še vedno živijo berberski staroselci. 
Cesta do Matmate, po kateri smo se tudi vračali je bila fantastična. Skupaj s pogledi, ki jih je nudila divja narava je bil to eden od lepših delov našega potovanja. Cesta, na katero smo se vrnili in vodi proti jugu, proti našemu cilju, je bila slabša. Posamezni odseki so makadamski, nekateri v gradnji. Kot se za puščavsko cesto spodobi, so so bili  sem in tja na cesti nanosi peska, vendar  pa vetra, ki bi vožnjo oteževal tega dne ni bilo. Tako smo vztrajno pobirali kilometre do Ksar Ghiliana, oaze, ki je resnično izgledala skoraj tako, kakor si oazo tudi predstavljamo.



Značilna lokalna arhitektur v starem delu mesta Tozeur, kjer je s premišljeno razporeditvijo opek dosežen pravi ornamentalni učinek.

Mestna medina

Pripravljeni za naskok na Saharo

Tudi detajli našega hotela....

...El Arich so bili v slogu lokalne arhitekture.



Bolj ko smo se vozili proti jugu Tunizije, bolj je življenje tradicionalno. 
Tu se ženske  brez izjeme oblačijo kot  zapoveduje islam

Širni nasadi palm, kjer dozorijo visoko kvalitetni tunizijski datlji

Še zadnje hiše pred slanim jezerom


Vstopimo na področje velikega slanega jezera Chott el Jerid. 
Je hkrati tudi največja depresija v severni Afriki. Njena n.v je od  15 do  -15 m n.m. Jezero je bilo v davnini del Sredozemskega morja

Pridobivanje soli

V zimskem času se jezero spremeni v pravo malo morje, v spomladanskem času je od njega ostalo bore malo

Jezero je res ogromno. Najkrajša razdalja med enim in drugim koncem, kjer pokrajina izgleda približno takole, je dolga nekaj več kot 50 km. Zaradi slanosti in vročine rastlinstva skoraj ni, redki ptiči pa se zadržujejo le na obronkih jezera




Še nekaj spominov, saj najbrž vsaj za naju velja  " Danes in nikoli več"


Ko prevozimo slano jezero nas pozdravi tale gospa ...

...in ponovno nasadi datljevih palm 
Mesta na robu puščave...

Razposajeni mladi 





Zadnje mesto pred puščavo.


Ponekod je še makadam..
...drugje pa je asfalt še povsem svež

Simboličen napis



Odlične cest...

... in filmska pokrajina...

... okoli pustinjske Matmate

Puščavsko mesto...

Barvita področja pred Matmato so bila prizorišče filmov Vojne zvezd

Berberska podzemna bivališča bivališča najdemo nekaj km pred mestom Matmata

Vhodi v podzemna domovanja tukajšnjih prebivalcev
 





Bivališča pod zemljo še vedno služijo svojemu namenu.Pobarvana so z apnom in lično a skromno urejena. Za ogled stanovanja je potrebno plačati simbolično vstopnino. Bivalni prostori pod zemljo nudijo prijetno, precej hladnejše bivanje v neznosni poletni vročini.


Dvorišče pred jamo, od koder vodijo stopnice v rove, kjer so urejene posamezne sobe

Prijatelja
Poslovimo se od slikovite vasice pod zemljo in gremo naprej....

...toda predenj se vrnemo na puščavsko cesto proti jugu...


...se zapeljemo še do mestu Matmata, kjer si privoščimo pozno kosilo.



Skoraj sanjska vožnja po fotogenični pokrajini

Ponovno smo na cesti proti jugu...

In smo v Sahari, kakršna naj bi bila

 Sama sva se s puščavo že srečala v Maroku, pa v Dubaju in Omanu ter Jordaniji. Vendar pa me njena surova in nevarna barvita prostranost vedno znova privlači in navdušuje.

Še 17 km do cilja, do najjužnejše tunizijske oaze Ksar Ghiliana.

Ksar Ghilane  je bil še do nedavna težko dosegljiva oaza, sedaj pa je do nje speljana povsem spodobna, po večini asfaltna cesta.  Začetki naselbine segajo v rimske čase, pomembno vlogo pa je imela med drugo svetovno vojno, saj so potekali boji za osvoboditev Tunizije tudi v njeni neposredni bližini.

Od datljev in od ovac živi petdeset nomadskih družin na tem področju, ki jim oaza služi kot zatočišče

Kamele danes niso več glavni akterji karavan preko Sahare, pač pa jih uporabljajo zgolj za turistično jahanje

Sredi oaze je termalni vrelec, ki napaja oazo z vodo. Te je dovolj, da so naredili tudi bazen

Modernejše sredstvo za premagovanje saharskih peščinah

Ponudba nastanitev v sami oazi ni posebej bogata. Naš namen je bil prespati v beduinskih šotorih. Kar se tiče prenočevanj sicer nismo preveč zahtevni, vendar ob vsej toleranci nekaj osnovnih higienskih standardov se zaradi zdravja vseeno želimo držati. Ponujeni šotori pa niso dajali vtisa, da bi jim zadostili. 

Zato smo se odločili za zidana bivališča, katerih arhitektura je še danes enaka, kot je bila na teh področjih tudi več stoletij nazaj

Pravzaprav pa so bili to nekakšni več posteljni bungalovi v okviru  kampa, ki so imeli sicer samo skupne, a urejene toaletne prostore. Zanimiva podrobnost: od 22 ure zvečer, do 7 ure zjutraj v oazi ni niti elektrike, niti vode. Za potrebe sanitarij je voda v steklenicah. Noč pa v oazi razsvetljujejo le luna, zvezde in...." čelke. "



Ostalo je ravno še toliko dne, da smo se zapeljali v puščavo pospremit zahod sonca



Tako pa izgleda, če se dvometraš spravi na mali štirikolesnik. Bilo je zabavno...

Slovo od sonca in od razburljivega dne..

7. dan; torek, 30. april 2019; Ksar Ghiliane - Djerba (342 km);

Po prelepem jutru v oazi Ksar Ghiliane smo se vrnili po isti poti proti severu, saj je to edina opcija za vožnjo z potovalnimi motorji. Obstajajo tudi poti preko pustinje in puščave, vendar so primerne le za dobre terenske avtomobile.
Če bi se peljali po najkrajši primerni cesti do današnjega cilja, turistične Djerbe, bi imeli do tja le okoli 180 km. Glede na to, da smo na svojem potovanju "stikali" že po številnih bolj in manj znanih kotičkih Tunizije, se nam je zdelo prav, da vključimo v svoje raziskovanje  tudi mesto Tatauine, ki je izhodišče za 20 km južneje ležeči Ksar Ouled Soltane, ki je s tem postal  najjužnejši cilj naše poti. Vožnjo smo si sicer podaljšali za več kot 150 km, a kot sem že večkrat omenila, za motoriste je že sama pot lahko tudi cilj.  V Ksar Ouled Soltane smo se podali z namenom , da bi si ogledali še druga dobro ohranjena berberska bivališča. 
Za razliko od podzemnih bivališč v bližini Matmate, so ta narejena v nadstropja in že dolgo niso več vseljena. Naselje leži na griču, ki je omogočal dober pregled nad pokrajino in nad morebitnim sovražnikom. Danes so sicer malo odročna turistična atrakcija, ki je večkrat pritegnila tudi filmske ustvarjalce.
Zapustili smo puščavo, na poti proti vzhodu pa so kljub neprijazni pustinji iz kamnite pokrajine vse pogosteje rasla manjša naselja, sem in tja pa se je našlo  tudi kakšno večje mesto. Med tem, ko nas je vso pot po Tuniziji spremljalo idealno vreme, skoraj brez oblačka, pa se je ta dan začelo oblačiti in ko smo se pripeljali do Djerbe, so črni oblaki zdržali še ravno toliko, da smo se hitro pospravili v hotel. Še preden smo v medini sedli k večerji je že močno deževalo. 



Tudi motorja sta si odpočila

Berberski zajtrk v Ksar Ghilianu

Kamelji zajtrk

Puščavske rože

Poleg kamele in štirikolesnikov je pogosto prevozno sredstvo po puščavi terenski avtomobil. Turisti pridejo na ta področja in se več dni vozijo po sipinah globoko v puščavi
Pogled na oazo z roba sipine
Staje za ovce
...in bivališča njihovih lastnikov

Enogrba kamela (velblod) ali dromedar živi v puščavskih predelih severne Afrike. Je dobro prilagojena na težke razmere. Na enkrat lahko popije tudi 140 litrov vode, čeprav ima v grbi shranjeno maščevje in ne, kot se mnogokrat zmotno misli, vode. Je zelo hitra žival, za kratko lahko teče tudi s hitrostjo do 65 km na uro, sicer pa je njena potovalna hitrost 16 km na uro, v tem tempu pa zmore hoditi celih 18 ur.

In tukaj jih je res veliko, čeprav naj bi bile menda ogrožene

Najuporabnejša prevozna sredstva so na teh področjih terenci, saj jim ne morejo do živega tudi nanosi peska na cesti.  Mateja in Bojan sta enega od njih tudi preizkusila. Pravita, da sicer ni bilo boleče, prijetno pa tudi ne.

Seveda so tukaj tudi druge živali in...

...njihovi pastirji

Ta dan je bilo res živahno

Gradbeni delavci so s svojimi stroji gradili cesto oz. nekakšen most



Še zadnji pogledi na puščavska prostranstva

Sem in tja se že najde kakšen kraj

Bojanu je zmanjkalo "župce"

Takih pa res ni veliko

Sredi pustinje nova mošeja

Beni Khedache, eden od večjih krajev na poti proti najbolj južnemu delu Tunizije

Živahno mesto


Čas, da tudi mi malo "pokofetkamo" in si odpočijemo


Njihov vsakdanjik


Še zadnji ksari (utrdba okoli katere so zgrajena naselja)


Nezemska pokrajina

El Farch








Ksar Quled soltane, najjužnejši ksar v Tuniziji, kulisa za številne filme



Tatauine so konec 19. stoletja zgradili Francozi



Proti vzhodu, prti Djerbi

Bojan pravi, če ni dunajca, so tudi Delamaris dobre. Do večerje bomo zdržali.


Turistična Djerba

Hotel Simbad na robu medine glavnega mesta otoka Djerba Houmt el Souka, ima čudovito dvorišče in malo manj čudovite sobe in sanitarije. 
8. dan; sreda 1. maj 2019; Houmt Souk (Djerba) - Sousse (463 km); 


Če se je pretekli večer poslovil s silovitim nalivom, pa smo se zbudili v jasno, sončno in toplo jutro. Še predenj  so nam v čudovitem ambientu arabskega dvorišča, kjer resnično začutiš tisti pravi orient, postregli raznolik in okusen zajtrk, smo nekolikanj pobrskali po trgovinah na suku, ki je bil tik poleg našega hotela. Bilo je še zgodaj, zato so se  trgovine in stojnice komaj odprle,  šele prve goste pa so postregli tudi v kavarnah, čajnicah in slaščičarnah. Bil je že res skrajni čas, da nakupimo tisto nekaj malega spominkov za družino in prijatelje, kolikor jih še lahko sprejme skromen prostor v motorističnih kovčkih.
Čas nas ni posebej priganjal,  zato smo se pri zajtrku zadržali malo dlje.  Z nekaj vmesnimi postanki smo se vzdolž sredozemske obale nameravali prepeljati do zgodovinskega mesta Soussa.
Že kmalu, ko smo se zapeljali ob obali proti severu, sem ugotovila, da je, žal, lepši del Tunizije za nami. Vozili smo se skozi precej gosto naseljena področja ob Sredozemskem morju, ki pa je za kopanje primerno le v bolj urejenih in turistom prirejenih področjih, sicer pa so plaže nedostopne, nasmetene, voda pa umazana in polna nekakšnih zelenih alg. Res, da so se smeti pojavljale že ponekod v notranjosti države a priobalni pas Tunizije se je v tem pogledu izkazal za še precej slabšega. Od malih papirjev, polivinilastih vrečk, do starih avtomobilov. Vse se najde tam, kjer naj se nebi. Smeti in splošna neurejenost Sredozemske obale  so me v začetku skoraj šokirali, saj sem prepotovala praktično ves arabski svet, pa kaj podobnega  res ni bilo videti nikjer drugje. Seveda sem se  sčasoma privadila tudi temu.
Vsekakor so tudi področja, predvsem tista, ki so povezana s turizmom, kjer je smeti občutno manj, vendar pa na splošno velja, da si Tunizijci s pospravljanjem smeti na za to določena mesta niso blizu.
Ceste tega področja so posebej v naseljih precej polne. Po cestah se marsikaj dogaja, tu se vozijo avtomobili, številni mopedi, hodijo ljudje in se potikajo živali. Na cestah se ljudje srečujejo in so del družabnega življenja domačinov, zato je čez naselja pretok prometa res počasen. Ugotovili smo, da nam bo vožnja skozi naselja vzela ogromno časa in še več živcev in dobre volje, zato smo se za del poti usmerili na AC. Na srečo sta imela naša konjička v rezervarjih dovolj goriva, saj skoraj 100 km ni bilo ob AC nobene črpalke in nobenega izvoza.  Ob cesti je bila ograja in imela sem občutek, kot da se vozimo po nekakšnem koridorju. Ne znam si predstavljati, kako na tej cesti potekajo kakršnekoli intervencije. Se pa na odstavnem pasu, ki to pravzaprav sploh ni, prosto gibljejo prodajalci, ki imajo tam  postavljene stojnice s sadjem, zelenjavo in vodo....
Obalni pas ob Sredozemskem morju  je hkrati  področje čudovitih zgodovinskih mest, zaradi česar je tudi obisk tega območja za celovito sliko o Tuniziji vsekakor pravilna odločitev. Tako smo se ta dan ustavili in videli enkraten El Djem in se na večer skozi medino prebili do istoimenskega  hotela v zgodovinskem Soussu. Ime samo pove, zakaj sem bila nad hotelom zelo navdušena, saj me stara arabska mesta in tržnice, z nekaj mističnega pridiha, že od nekdaj privlačijo. Obe mesti sta tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. 
Mateji in Bojanu pa hotel Medina pomeni najbrž še mnogo več.






Motorja sta varno prenočila

Pred zajtrkom  raziščemo bližnji suk


Suk je poimenovanje tržnice ali trgovske četrti v arabskem svetu.


Pravkar so se začele odpirati tudi kavarne in čajnice. Klasičnih bifejev s pivom in ostalimi alkoholnimi pijačami v medinah in sukih v arabskih državah običajno ni. Seveda pa jih je navadno dovolj v bolj turistično obljudenih področjih, kjer je več hotelov, kjer turisti ostajajo dlje časa. Ponavadi so cene alkoholnih pijač v arabskem svetu kar precej zasoljene. Hotel v katerem smo prespali to noč ni namenjen turistom, pač pa bolj domačim obiskovalcem in tujim popotnikom.

Medtem nas je v hotelu že pričakal arabski zajtrk. Okusno...

Ambijent je bil res nepozaben

Vhod v hotel Simbad v Houmt souku, glavnem mestu otoka Djerba.

 Mesto Houmt Souk stoji na razvalinah nekdanje rimske naselbine. Najbolj značilna za mesto je turška utrdba, ki je bila zgrajena v 16. stoletju. Mesto je bilo znano kot trgovsko središče, danes pa so v bližnji in daljni okolici številne turistične namestitve. 



Takole pa so se skozi vežo prebijali naši  motoristi

Prvo srečanje z morsko obalo v nas  ni vzbudilo kdove kakšnih želja po namakanju v morju. 


Turisti si na različne načine krajšajo čas

Utinki ujeti na poti iz Djerbe proti celini






Djerba je s celino povezana z nasipom, občasno pa na otok vozi tudi trajekt





Nekateri si zidajo gradove

Prodaja se....malo surovo, malo pečeno...



Skozi naselja vožnja ni nikoli dolgočasna...

Svojevrstno ime kraja...

Brez besed....


Prijazni pogledi....

...manj prijazni pogledi...

...neprijazni pogled.

Tunizija me je vsekakor neprijetno presenetila z ogromno količino smeti,...

...vseh vrst...

...vseh velikosti...

...kjer koli...

Težko razumem, da turistično dokaj prepoznavna  država dopušča kaj tekega.  Pa ne zaradi turistov, zaradi sebe...V tem pogledu je res veliko slabši bolj razvit vzhod države, kot njegov zahodni del in notranjost.

V notranjosti so bile bencinske črpalke skromnejše, tukaj ob obali pa je ena....

...večja od druge.


Policijske kontrole so tudi v tem delu države zelo pogoste...

Še en policist, ki preiskuje avto ob običajni ikonografiji različnih oznak...


Samo moški....

...tudi tukaj...

...in še tukaj. Po vožnji skozi celo Tunizijo smo videli ogromno lokalov, kjer je za mizami sedelo brez števila moških. Starejših in mlajših. Mize pred katerimi sedijo so večinoma prazne ali pa je na njih kaka skodelica kave ali čaja. Moški so vedno sami. Veliko razpravljajo  ali gledajo kar tja v en dan. Včasih je sedenje na stolih pretežko in videli smo mlajše, ki so ob cesti tudi ležali in zapravljali čas....

Tudi na cestah so v glavnem moški, tako sami, kot v skupinah....


...medtem, ko so ženske dostikrat same ali morda v dvoje, vidi pa se, da so vedno nekam namenjene....




...nikoli, prav nikoli po brez dela ne sedijo v kavarnah ali čajnicah. 

Islamska vera je bila v času svojega nastanka v marsičem zelo napredna. Tudi ženski je bila za tisti čas dana dokaj pomembna vloga na vseh področjih življenja. Vendar pa žal danes po 1.300 letih ostajajo zanjo povsem enaka pravila, ki so bila zapisana v Koranu in se nanašajo na vsa področja njenega življenja, n.p.r. tudi na oblačenje: »O, glasnik vere! Reci svojim ženam, svojim hčeram in ženam vernikom, naj se dostojno oblačijo. Tako bodo lahko prepoznane, nihče pa jih ne bo nadlegoval. Gospod pa odpušča in je milosten!« (Koran, 2004: 438 – 33:59) Koran spodbuja vernike, ne le ženske, ampak tudi moške, naj povesijo pogled in čuvajo svojo spodobnost ter poziva ženske, da se zakrijejo: »Reci vernikom, naj hodijo s spuščenim pogledom in naj pazijo na svoje sramne dele.« (Koran, 2004: 365 – 24:30)


Datlji, eden najbolj znanih izvoznih artiklov Tunizije
Trgovina ob cesti

Sadja in zelenjave je tukaj obilo

Med domačini smo si privoščili kavico, sedaj pa naprej proti severu

Prvi postanek je Mareth, kjer smo obiskali muzej istoimenski bitki v 2. svetovni vojni.


Sonce prijetno greje  in senčka je dobrodošla za motorja, še bolj za šoferja

Prikaz bojev na Marethovi liniji v muzeju

Eno od šestih glavnih bojišč 2. svetovne vojne je bilo tudi bojišče v Severni Afriki. Prvi večji boji so se začeli sredi leta 1940, ko je Italija napadla Egipt, ki je bil takrat angleška kolonija. V povratni ofenzivi so Angleži premagali Italijane. Da Italija nebi izgubila popolnega nadzora nad svojimi afriškimi kolonijami ji je Hitler poslal v pomoč Afriški korpus pod Rommlovim poveljstvom. Angleška vojska je bila po tem poražena v več bitka na področju Libije in Egipta in se umaknila do El Alameina v Egiptu. Tu se je angleškim silam pridružila 8. armada pod Montgomeryevim poveljstvom in oktobra 1942 je bila nemška vojska poražena in prisiljena umakniti  se preko Libije v Tunizijo, kjer so imeli Nemci pri Marethovi liniji utrjene položaje.  Marethova linija je bil sistem utrdb, ki so jih v od leta 1930 do 1939 zgradili Francozi, ki so bili v tem času kolonizatorji v Tuniziji, za morebitne boje proti Italijanom, ki so bili kolonizatorji v Libiji. V Francoskih Maroku in Alžiriji so se novembra 1942 izkrcale močne anglo-ameriške sile, ki so marca 1943 porazile nemško vojsko na Marethovi liniji, kar je povzročilo umik in dokončno kapitulacijo sil osi v severni Afriki aprila 1943.

Bunker pred muzejem

Upam, da je dobro "pociljal"

Gremo dalje...

Avtocesta, skoraj 100 km brez izvozov, brez črpalk...
Predvidevam, da ta dva nista prevozila 100 km. Najbrž domačini poznajo tudi kakšne neuradno priključke na AC.

Prav nenavaden občutek je, ko se pelješ po mestu El Džem in kar naenkrat se med nizkimi arabskimi hišami pokaže ogromen rimski kolosej.

Rimsko mesto je nastalo na ostankih punske naselbine. V rimskih časih je bil ta del Tunizije precej manj sušen, kot je danes, zato je bilo tod središče pridelave oljčnega olja 

Amfiteater El Džem so zgradili v 3. stoletju in je imel takrat 35.000 sedežev. (Mimogrede; danes ima mesto El Džem 18.000 prebivalcev.) Bil je tretji največji zgrajeni rimski amfiteater. Po tem, ko je bil tisti v Kapui porušen, je danes od njega večji samo rimski kolosej. Bil je prizorišče več snemanj, med ostalimi so v njem snemali tudi vsem znanega in z Oskarji okitenega  Gladiatorja. V aktivni dobi so v njem potekale konjske dirke in gladiatorski boji. Njegovo obzidje je delno porušeno, saj so ga uporabljali za izgradnjo današnjega mesta El Džem, pa tudi za gradnjo Kairouanske mošeje. 1979 je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. 

Še ena kavica....

Pa smo v Soussu v hotelu Medina
Medina je z  obzidjem obdano staro mestno jedro v orientalskem okolju in jih najdemo v skoraj vseh starejših arabskih mestih.



Bojan je vso pot do Tunizije in po njej poleg Mateje pazil še na nekaj dragocenega....

....in Mateja je ganjena rekla "JA".



Še večerja in naše skupno potepanje je bilo skoraj zaključeno.

9. dan; četrtek,  2. maj 2019; Sousse - Hamammet (195 km)

Pa je prišel dan za slovo. Tunizijo smo obvozili, Bojan je zaročil Matejo, pa še Bojanov rojstni dan je bil pod streho. Naše "poslanstvo" je bilo torej opravljeno. Prijatelja je doma čakalo delo, zato sta se to jutro odpeljala naravnost v Tunis, kjer sta se  zgodaj popoldne vkrcala na trajekt za Civitavecchio. Čakalo ju je približno 150 km vožnje po afriški celini, nato  približno 24 urna vožnja s trajektom, ter  končno še nekaj manj kot 1.100 km do domačega Celja. Trajekt iz Tunisa namreč izmenično vozi v Chivitavecchio in Salerno. In na dan njunega povratka je bil trajektna linija do slednjega.
Teh nekaj dni, ko smo skupaj odkrivali Tunizijo, smo se  imeli res dobro. Bojanu sicer ni arabska hrana ni preveč dišala, a v njunem ogromnem kovčku se je vedno kaj našlo, da ni ostal lačen. Sicer pa so naši pogledi in način potovanja za motorjem zelo podobni in z njunim odhodom je ostalo kar nekaj "praznine" .
Nama se ni mudilo domov, zato sva si rezervirala "podaljšek" v hotelu  Averroes iz verige Iberostar v kraju Yasmine v neposredni bližini Hamammeta. Do tja sva imela komaj kakšnih 100 km vožnje, zato sva si pot nekoliko podaljšala in zavila na še neodkrito področje v notranjosti. 
Še predenj pa sva sedla na motor sva si vzela dopoldne za raziskovanje mesta  Sousse, predvsem naju je zanimala njegova  medina.

Sousse je zgodovinsko zelo bogato mesto, saj so prve zametke postavili že Fenečani v 11. stoletju pred našim štetjem. Za njimi so 7 stoletij tukaj vladali Rimljani in mesto spremenili v pomembno pristanišče. Sledili so jim Bizantinci in v 7. stoletju Arabci, ki so sem prinesli arabsko kulturo in islam. V tem času so zgradili tudi enega najlepših arabskih obzidanih mest (medino), ki je bila 1988 leta vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine. Arabska kultura in jezik  ter islamska vera so se na tem področju ohranili  do danes kljub temu, da so imeli te kraje pod svojo vladavino kasneje tudi Normani, Španci in Francozi.
Danes ima mesto okoli pol milijona prebivalcev, letno pa ga zaradi klime in lepih sredozemskih plaž obišče do 1.200.000 turistov.  Še vedno je to 3. največje tunizijsko mesto, močno pristanišče. Mesto pa obkrožajo širni nasadi oljk. 




Pred slovesom še zadnja konzultacija o nadaljevanju poti 

Bojan in Mateja že nabirata km proti Tunisu, midva pa se podava v suk.

Ponudba oblek, nakita, gospodinjskih pripomočkov, sadja, zelenjave, mesa rib in vsega ostalega je na stojnicah v ozkih ulicah medine brezmejna.

Datlji, tunizijski so res dobri...

Obleke, tradicionalne  za domačinke in običajne za turistke...

Morje je blizu, ponudba rib bogata...

Zelenjava  sestavlja večino tunizijskega jedilnika, mesa je zgolj za okus

Tudi ponudba sadja je odlična. Bil je čas zorenja jagod, ponekod tudi pomaranč...


V Tuniziji na vsakem koraku, tudi na AC, prodajajo kruh podoben lepinji. Kruh Arabci jedo  pri vsakem obroku,.

Vložena zelenjava in olive, kraljice nasadov ob Sredozemlju.

Tudi razna žita so pogosto na jedilniku

Največja gneča na suku pa je bila vsekakor pri klobasah. Dvomim, da so do klobas, ki so seveda narejene iz mesa, ki vsekakor ni svinjsko, prišli vsi klobaseljubci.

Orient in začimbe; zmagovalna in zelo običajna kombinacija

Stolp na obzidju medine, iz katerega se vidi celotno mesto

Čas je za kavico in opazovanje okolice...

Pa spet greva....

...najprej nekaj metrov z motorjem po medini...

Eden od vhodov na veličastnem mestnem obzidju, za katerim se skriva medina



Sousse je turistično mesto in to se vidi na vsakem koraku

Tudi v velikih mestih policisti  opravljajo varnostne kontrole


Za razliko od modernih stavb v Sousseju, ostala naselja še vedno ohranjajo značilno arabsko arhitekturo. Nizke hiše, z ravnimi strehami, ki ponavadi izgledajo, kot da jim manjka  kakšno nadstropje. Včasih so na njih terase.

Ko sva se približevala Hamammetu je postajala infrastruktura boljša in pojavljati so se začele tudi velike hiše, skoraj vile...Najbrž so lastniki bogati Tunizijci, ki imajo tukaj svoje počitniške hiše.

Ko sva se zapeljala v notranjost teh novo nastalih naselij sredi niča, pa sva našla še ogromno nedograjenih podobnih hiš. Nekatere od njih še dokončujejo, večina njih pa ostaja nedograjena in zapuščena...

Kakorkoli, najin hotel je bil dokončan in v polni kondiciji.


10. in 11. dan; petek in sobota, 3. in 4. maj 2019; Hamammet (Yasmine):


All inklusive ni  najina zelo pogosta hotelska izbira. Za pet dni, ki sva jih preživela v Hamammetu, pa nama vsekakor ni bilo žal, da sva se zanj odločila. Posebej prva dva dneva nama je zelo prijalo, da sva ob branju knjig, brskanju po internetu, lenarjenju uživala tudi ob odlični hrani in morda celo preštevilnih coctailih, ki so bili na voljo...
Pošteno rečeno sva nekoliko celo računala na sončenje in kakšen skok v morje, vendar pa se je vreme ob najinem prihodu v Hamammet poslabšalo. Deževalo sicer ni, je pa pihal moteč veter, ki je hladil ozračje, preganjal oblake sem ter tja, ter jezil morje, da se je s penastimi valovi zaletavalo v obalo.
Hotel v katerem sva stanovala, stoji v kraju Yasmine, slabih 10 km južno od od Hamammeta. Hotelov je na tem področju ogromno. Več kot 10 km južno in severno od mesta Hamammet so nanizani ob plaži v več vrstah. Če temu področju prištejemo še Djerbo, severno afriško sredozemsko obalo, pa tudi znamenitosti znotraj države ne čudi, da je Tunizijo,  leta 2019 obiskalo preko 9,5 milijonov turistov.
Logično je torej, da je vsaj na turistično obljudenih področjih turistom prilagojena tudi vsakovrstna ponudba. Tunizijci se trudijo pokazati turistom svoje znamenitosti, hkrati pa se zdi, da vsaj zadnje čase dokaj dobro skrbijo za njihovo varnost.  Iz zgodovine znani podjetni trgovci, kar Tunizijci vsekakor so, znajo iz turista izvabiti tudi kar nekaj denarja. V ta namen gradijo v sklopu hotelskih naselij ob obali replike medin in zgodovinskih mest, tematske parke pa še marsikaj drugega. Na ta način želijo tudi  turistu, ki gre samo nekaj sto metrov od svojega hotela pričarati vtis, da resnično dopustuje  v arabskem svetu. Če so cene za naše razmere v Tuniziji dokaj nizke, pa so v teh "instant"  arabskih destinacijah krepko zasoljene. 
Ob vseh milijonih turistov, ki jih gostijo, pa sem dobila vtis, da se domačini svojemu načinu življenja nikakor niso odrekli. Res je njihovo prakticiranje islama morda manj strogo, kot v nekaterih drugih arabskih državah, pa vseeno ostaja vtis, da jim ogromno pomeni in se njihova življenja odvijajo povsem skladno z verskimi določili.






Prijeten hotel, čudovit razgled iz lepo opremljene sobe, dobra hrana in nekaj pijače je bilo vse, kar sva pravzaprav potrebovala prvi dan najinega počitnikovanja


Umeten " arabski " svet

 Izven sezone je promenada opustela



Naš hotel je bil v glavnem poln, večino gostov je bilo Rusov.
Rusinje so sicer lepe ženske, ki pa imajo očitno poseben okus za barvno kombinacijo svojih oblek.



Skoraj kot v kakšni evropski državi.....


Meni je od vsega najbolj ugajal sprehod po plaži in kavica v starem malce zanemarjenem beach baru. 
Naslednji dan se oblaki trgajo, midva pa vajo ponoviva in se pobliže seznaniva....


...s King Kongom, ki je zavzel Medino....

...rimskimi bojevniki na slonih...

...s kamelami, ki so se pasle na vrtu hotela.

Na "suku" pa ni bilo posebne gneče.

Sidi bou Said, zgodovinsko mestece, ki smo ga odkrili prvi dan severno od Tunisa se je kar naenkrat znašel v Hamammetu.
Toliko znamenitosti na kupu, da sva res potrebna prave kave...

Po vrnitvi v hotel pa še kakšnega coctaila...

.



12. dan; nedelja, 5. maj 2019; Hamammet - okoli polotoka Šarik - Tunis - Hamammet; 
      (299 km);

Ko sva se v soboto vrnila iz mesta in z balkona opazovala goste, ki so se sončili okoli hotelskega bazena, sva se malce težko odločila kaj početi naslednji dan. Mikavna misel na poležavanje in srkanje pijače ob bazenu, se je umaknila ugotovitvi, da je 2 dneva lenarjenja v hotelu in njegovi okolici povsem dovolj in da je čas, da spet sedeva na motor. V planu sva imela obvoziti polotok Šarik, ter obiskati Nacionalni muzej Bardo v Tunisu.


Polotok


Motor je bil dobro varovan. Hotel je imel poleg vratarja tudi varnostnika, ki je budno pazil na dogajanje okoli hotela. (V resnici je imel v senci drevesa stol, na katerem je dremal večino svojega delovnega časa).

Široka ulica med promenado in hoteli. Prednost najinega hotela je bila,  da je bil neposredno na plaži in je bila cesta speljana za njim.

Mestni vrvež. Ne razumem vlogo te pletenke, saj se vino tukaj praviloma ne pije...

Sejem bil je živ...

Za razliko od južnega dela Tunizije okoli Djerbe, je bilo tukaj dokaj čisto, smetnjaki so bili pogosti in smeti na ulici ni bilo kaj dosti.

V mestu je ogromno ljudi, ki pa ne izgledajo zelo dobro razpoloženi...

Zadnji dan "kofetkanja" in "čajčkanja", kajti ta večer se začenja Ramadan in za mesec dni bodo vse kavarne, čajnice, restavracije, skratka vsi lokali, kjer se je in pije zaprti, mize in stoli bodo pospravljeni. Odprti ostajajo le hoteli, kjer je so nastanjeni nemuslimanski turisti.
Ramadán  je deveti mesec v muslimanskem letu. Takrat je po Koranu za muslimane predpisan strogi post in od sončnega vzhoda do zahoda je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati. Postiti se ni potrebno le bolnim, doječim materam in ženskam z menstruacijo. Vsi ti  morajo post nadomesti kasneje. Post ni zapovedan tudi otrokom, ki pa jih morajo starši spodbujati in privajati postu.  Ramadan je tudi čas duhovnosti in očiščevanja, ki se konča  s tridnevnim praznovanjem imenovanim bajram. Leta 2019 je Ramadan zapovedan od večera 5. maja, do večera 3. junija. 


Barvito arabsko mesto. 
Po približno 100 km se pripeljeva  skoraj do konca polotoka, nedaleč od rta Bon. 

Tam najdeva lepo urejeno in tudi precej obiskano arheološko nahajališče  Kerkouane



Arheološke izkopanine

Kerkouane predstavlja arheološke ostanke  feničanskega mesta, ki  naj bi nastalo v 7. stoletju p. n. št., zapuščeno pa naj bi ostalo kake 400 let kasneje, ko so se prebivalci iz njega umaknili v strahu pred vojaškimi spopadi. Iz ostankov je vidna izredno dobra arhitekturna zasnova mesta.

Peljeva se naprej proti goratemu rtu otoka

Želiva prav do rta....
A včasih je treba pravi čas odnehati





Ob obali si spočijeva nekaj pojeva in popijeva in..

... opaziva, da se nad morjem zbirajo oblaki.



Vseeno izbereva smer Tunis...



Tunis je s skoraj 2 milijona prebivalci glavno in največje mesto v Tuniziji. Leži ob Tuniškem jezeru in je gospodarsko, pomorsko in trgovsko središče Tunizije. Mesto je razdeljeno na dva dela. V starem delu mesta znotraj obzidja je medina s starimi  arabskimi trgovskimi ulicami, zunaj njega pa je nastalo moderno mesto, ki se spogleduje z evropsko arhitekturo.
Tunis se je začel razvijati v 6. stoletju p.n.š. kot feničanska utrdba, vendar je bil vedno v senci sosednje Kartagine in je skupaj z njo v 2. stoletju p. n. š. prešel pod rimsko upravo. Pravi zagon v razvoju je Tunis dosegel v 7. stoletju s prihodom Arabcev. V naslednjih stoletjih je vsled trgovinske menjave, pomorstva, pa tudi piratstva mesto gospodarsko blestelo. Ker se Tunis ni hotel odreči piratstvu, so ga Angleži, katerih ladje so bile pod močnim udarom tuniških piratov, leta 1655 napadli. Od zavzetja celotne Tunizije  konec 19. stoletja, pa vse do osamosvojitve leta  1956, je bil tudi Tunis pod francosko upravo.

V starem delu mesta je prodaja zelenjave v nedeljskem popoldnevu še zelo živahna.

Popoln prometni kaos. S strahom sem opazovala na vseh koncih razbite avtomobile in upala, da jo bova odnesla brez "bušk".

Kjer se stikata  staro obzidje  in novi predeli mesta
 


Moderna arhitektura predsedniške palače (srednja fotografija) in ostalih državniških poslopij v reprezentativnem delu mesta.


Cilj najinega obiska Tunisa je bil tokrat Nacionalni muzej Bardo



Bardo, tunizijski nacionalni muzej, je drugi najpomembnejši  afriški muzej, takoj za muzejem v Kairu. V njem je predstavljena in z izkopaninami podkrepljena bogata zgodovina območja današnje Tunizije. Vsa področja, ki so pod Unescovo zaščito in smo jih videli tudi mi (Kartagina, Dougga, Sousse, kolosej El Džem in džamija v Kairouanu) imajo v muzeju svoje zbirke. Razstavljeni so tudi predmeti iz prazgodovine.
Midva pa sva muzej Bardo obiskala zaradi največje zbirke rimskih mozaikov na svetu. Zbirka je res neponovljiva.









Marca 2015 so trije oboroženi domači islamisti organizirani v Islamski državi v muzeju Bodo izvedli teroristični napad, v katerem je bilo ubitih 23 ljudi, predvsem tujih turistov, 50 pa jih je bilo ranjenih. Tri mesece kasneje je v terorističnem napadu na plaži pred hotelom v bližini Soussa umrlo še 36 turistov, 37 pa je bilo ranjenih. Ti dogodki so kar nekaj časa močno vplivali na upad turizma v Tuniziji. Prav zaradi številnih policijskih patrulj in ostalih varnostnih ukrepov Tunizija ne velja več za nevarno državo in tudi mi smo se v njej počutili varni.

13. dan; ponedeljek, 6. maj 2019; Hamammet - malo naokoli - Hamammet (305 km);

Dan sva izkoristila za vožnjo kar tako, brez cilja, v notranjost, kjer se v Tuniziji nabirajo bistveno lepši km, kot ob obali. Kraji so bili mirni, lokali pospravljeni, ceste prazne, tako sva res lahko uživala v prelepi pokrajini.




V priobalnem pasu  pšenica dozori bolj zgodaj kot v notranjosti. 




Edini večji kraj na najini današnji turi




Gradnja AC proti mestu Beja

Jezero Zarga, kjer sva zaključila najino tokratno raziskovanje tunizijske notranjosti in se po drugi poti vrnila v hotel.





Igra svetlobe na žitnih poljih

Čudovita vožnja






Po vožnji po idilični podeželski pokrajini v notranjosti, je soočenje z realnostjo obmorskega, gosteje naseljenega področja,  kar malo žalostno.


14. in 15. dan; torek, 7. in sreda, 8. maj 2019; Hamammet - Tunis - Civitavecchia -                        Tržič ( po Afriki in Evropi 843 km, po Sredozemskem morju cca 1000 km)



Zadnji km po Afriki




Še iz Italije domov





Dopoldne sva izkoristila za sprehod po marini.



Ta pa ne bo "taprav"


Dekoracija pred najinim hotelom

Prijazno hotelsko osebje nama je dovolilo, da sva hotelsko sobo koristila do 2 h popoldne, tako sva hotel zapustila šele po kosilu.  Dan je bil tokrat topel in sončen in nič ne bi imela proti, če bi ostala še kak dan.

Ampak, trajekt je plačan in treba je na pot....



Trajektno pristanišče v Tunisu


Motor je vkrcan. 

Ob pol 7h zvečer trajekt odpluje ....
...in posloviva se od Tunisa in od Afrike. Vsaj za enkrat.


Počasi sonce tam na zahodu pade v vodo...

...naju pa čakata najini postelji, na katerih bova prespala velik del vožnje proti Evropi.
Zgodaj popoldne naslednjega dne zagledamo pristanišče Civitavecchia pri Rimu. Vreme je oblačno a toplo in brez dežja. Kasneje sem močno obžalovala odločitev, da si nisem vpela podloge v svoj motoristični kombinezon, saj se je nekaj višje od Firenc vreme poslabšalo, močno se je ohladilo in v hribih pred Bologno je že močno deževalo. Tako vreme sva imela vse do doma, kamor sva prišla pozno zvečer. Nekajkrat sva se vmes ustavila se ogrela s čajem in kaj prigriznila. Nočitve na poti nisva iskala, ker je bila napoved za naslednje dni še slabša. Kljub "dežnjakom", ki sva si jih nadela, se zdi, da me tako na motorju še ni zeblo. 

ZAKLJUČEK: Potovanje, ki je za naju trajalo 15. dni, je bilo odlično doživetje. Branko je pot oblikoval, sama pa je vnaprej nisem kaj dosti poznala. Tudi moje splošno vedenje o Tuniziji je bilo sila borno. Priznam, da sem bila prijetno presenečena predvsem v prvem delu našega potovanja, saj je tako severni, kot južni del države, pa tudi njegova notranjost resnično vredna ogleda. Posebej so me navdušila zelena polja na severu, Sahara na jugu, pa seveda zgodovinski spomeniki svetovnega formata, ki jih je moč najti na celotnem ozemlju države in za katere, vsaj moj vtis je tak, ima država kar dobršno mero posluha.
Tunizijci so prijazni ljudje, z njimi se da dogovarjati in nikakor niso vsiljivi, kot v nekaterih drugih  arabskih državah. 
Tunizija je vsaj po naših občutkih varna država, smo pa sledili priporočilom, naj se izogibamo območjem v neposredni bližini alžirske meje in tako je bilo tudi naše potovanje zasnovano. Po Tuniziji je precej enostavno potovati. Mi smo si izbrali motorje, seveda je potovanje mogoče tudi z avtomobilom, če pa je po sredi kakšen "terenec" pa je moč njegove zmogljivosti polno izkoristiti z vožnjo po saharskih peščinah. 
Končno je bilo tole naše skupno potepanje po Tuniziji pravzaprav prijetno druženje dveh parov, ki jima je skupna ljubezen do motorističnih potovanj. Mlajši par pa si bo to pot še posebej vtisnil v spomin.
Motoriziranje po Tuniziji je bilo ravno pravšnja mešanica motoristične vožnje, pri kateri je že sama vožnja cilj in motoristične vožnje, kjer je motor malo posebno in nama zelo ljubo sredstvo za dosego cilja.
Še enkrat več za konec, Bog nas je imel rad in sreča nam je bila mila, da smo zdravi in brez poškodb prevozili vseh 4.525 km.