Nemška romantična cesta in še kaj

Nemška romantična cesta 

in še kaj....

z motorjem 

od 28. junija do 1. julija 2019

Nemška romantična cesta je bila že nekaj let na najini listi prioritet. Leta so minevala in tudi načini, kako bi se prepeljala preko niza nemških srednjeveških mest, ki se povezujejo v atraktivno turistično zgodbo, imenovano Nemška romantična cesta, so se spreminjali. Če sva še pred leti nameravala to cesto prekolesariti, je zadnje čase vse bolj zorela misel, da bi se bilo fino tod popeljati z motorjem. Vreme in pogledi, s katerimi smo bili obdarjeni, ko smo se končno skupaj z najinima dolgoletnima prijateljema Štefko in Radotom zadnji vikend v juniju popeljali po omenjeni cesti, niso dali niti slutiti, da je bilo ravno slabo vreme in nizke temperature vzrok, da sva to potovanje večkrat preložila.

Leta 1950,  se je 29 krajev med Fussnom na jugu in Wurzburgom na severu povezalo med seboj v t.i. Nemško romantično cesto (NRC) z namenom povojne oživitve turizma v teh krajih. Namera jim je več kot odlično uspela, saj je NRC poznana popotnikom na vseh kontinentih. Srednjeveška mesta in kraji na tej 433 km dolgi cesti so v resnici pravi biseri in obiskovalcu se zdi, kot da bi zavrtel časovni stroj nazaj v srednji vek. Turistično ponudbo pa v poletnih mesecih dopolnjujejo še številni koncerti in ostalimi prireditvami zaokroženimi s tradicionalno kulinarično ponudbo in bogatim naborom vin, ki jih pridelujejo v teh krajih.

Nemška romantična cesta

1. dan; petek, 28. junija 2019; Tržič - Marktoberdorf (550 km);

Prvi dan je bil namenjen prevozu na izhodišče NRC, do okolice Fussna. Po AC mimo Salzburga bi se lahko pripeljali tja v pol dneva, mi pa smo imeli časa ves dan, zato smo se odločili za daljšo, bolj razgibano inačico. Po AC smo se prepeljali le do Špitala ob Dravi, kjer smo se usmerili proti Lienzu. Naš prvi cilj, plato Kajzerja Franca Jožefa na Velikem Kleku (Grossglockner) smo osvojili že okoli 9 ure zjutraj, saj smo sedli na motorje precej zgodaj, midva ob 6h, najina prijatelja pa v Ljubljani še pol ure prej. Ob tej zgodnji uri smo imeli skorajda ves plato zase, zato nam je zajtrk, ki smo si ga postregli iz kovčkov toliko bolj teknil. Plato pod Grossgloknerjem smo prepustili ostalim obiskovalcem, ki so postajali vse številčnejši. Vračali smo se nazaj proti Sveti krvi (Heiligenblut), vendar se pred tem smučarskim središčem usmerili proti Brucku, kjer se nadaljuje 48 km dolga Grossglockner Hochalpenstrasse (GHAS).  O čudoviti cesti prelepih razgledov, ki je atraktivna za vse vrste vozil, vsekakor pa motoristi v vožnji po njej najdejo še posebno zadovoljstvo, se ve skoraj vse. Treba jo je le prevoziti. Čeprav na njej nisva bila prvič, pa naju je znova očarala. 

Pri Brucku se GHAS zaključi in mi nadaljujemo proti Zell am See. Še se vozimo po Solnograški (Salzburer land),  vendar prav kmalu prestopimo na Tirolsko.  Spremljajo nas zelena pokrajina, številni gorski vrhovi, večja smučarska središča in prikupne male vasice z značilno arhitekturo, hiše okrašene z bogastvom okenskega cvetja in številne stare gostilne ob cesti tako značilne za ta del Avstrije. Leogang, St. Johan in Tirol, Kitzbuhel so kraji, skozi katere se pripeljemo do Achenskega jezera. Čas je za počitek in okrepčilo. Med vožnjo se večkrat ustavimo, saj temperatura 30 stopinj terja stalno hidracijo in nabor brezalkoholnih piv je na področju, koder smo se vozili te dni, zelo bogat. Počitek v senčki  tistih pravih pivskih vrtov, pa je tako in tako del tukajšnje tradicije. Na področju Achna prvič neopazno prečkamo mejo z Nemčijo. Ob reki Isar se peljemo proti  Garmish Partenkirchenu in Zugspitze se zdi prav blizu. Nekaj časa se vozimo po Nemški alpski cesti in nadaljujemo proti Ehrwaldu in Lermoosu.  Promet je zmeren. Veliko je motoristov.  Večkrat prevozimo avstrijsko nemško mejo. Le nekaj km pred Fussnom  še zadnjič vstopimo v Nemčijo. Vožnja po zeleni bavarski pokrajini, ki se je kopala v pozno popoldanskem soncu,  proti 30 km oddaljenem Marktoberdorfu, je bila še češnja na smetani tega dne. V okviru hotela Sepp, kjer smo prenočevali, je tudi dobra indijska restavracija in v njej smo zaključili zanimiv motoristični dan.

Pri Heiligenblutu se začne GHAS

Vzpenjamo se, za seboj puščamo slikovite doline...

...pred nami pa se bohotijo visoki vrhovi

Sneg konec junija še ni povsem skopnel, sem in tja pa so tako področja večnega snega in ledu

Ledenik pod Grossgloknerjem se zaskrbljujoče zmanjšuje

Najina tokratna druščina... Štefka in Rado

Plato ob ledeniku je dobil ime po Avstroogerskem cesarju Franzu Jožefu, ki je s svojo ženo Elizabeto (Sisi) 1856 obiskal Koroško in je med drugim obiskal tudi to hribovje. Iz Heiligenbluta se je odpravil na nekajurni pohod na rob ledenika. Cesar, ki je bil sicer velik ljubitelj gora, je bil navdušen nad 3798 m visokim Grossglocnerjem.
Ko smo zapuščali grossgloknerski plato, smo bili tam gori še vedno edini motoristi. Preko dne je bilo to seveda povsem drugače

Na prelaz Hochtor (2.504 m/nm), 16 km oddaljenem od Grossgloknerja je bila temperatura pičlih 11 stopinj, snega pa še obilo

Zdaj pa 20 km serpentin in neprekinjeni klanec v dolino. Obcestne table voznike opozarjajo na nevarnost okvare zavor. Po cesti se vozijo servisna vozila, ki v primeru težav priskočijo na pomoč

Planinci so "okupirali" bregove tod okoli

Celotna trasa ima 36 serpentin

Globoko je še do dna

Prihajajo prvi motoristi

Za nekatere vstop na GHAS, za nas izstop

Kitzbuhel...

... in zloglasni Hahnenkam.

Achensee...

...pravi kraj za počitek

Okolica Achna

Vse več nas je

Ob reki Isar

Malo po Tirolski, malo po Bavarski

Garmish Partenkirchen dva kraja združenega v enega. 

Stara arhitektura in bogata tradicija

Bilo ga je veliko, vendar preko dne vedno brez alkohola.

Skakalnica v GPK

Zugspitze

Lermoos

Večkrat smo prečkali mejo

Nekaj časa vozimo po Nemški alpski cesti

Fussen

Še poznopopoldanska vožnja do Marktoberdorfa

A smo na Bavarskem ali nismo?

2. dan; sobota,  29. junija 2019; Marktoberdorf - Rothenburg ob der Tauber (300 km);

Zbudili smo se v malce megleno a toplo zgodnje poletno jutro. Pred zajtrkom je bilo še ravno dovolj časa, za sprehod po gostujočem mestu. Malo za rekreacijo, malo iz radovednosti. Začetki mesta, ki danes šteje okoli 18.000 prebivalcev, segajo še v rimske čase. V 8. in 9. stoletju so njegovo ugodno lego odkrivali Germani in Franki, ki so tukaj zgradili prvi grad.  Na istem mestu so v 15. stoletju zgradili in v 18. stoletju dogradili in obnovili svoj dvorec Augsburški knežji škofje, ki so zgradbo uporabljali za letno rezidenco. Istočasno pa so zgradili poleg dvorca tudi mogočno cerkev sv. Martina.

Dan je bil namenjen vožnji skozi mesta in kraje na NRC. Brez podrobnih priprav in posebnih pričakovanj smo se torej podali proti severu. V vodnikih piše, naj bi nas vodile posebne, značilne rjave table. Resnici na ljubo je treba povedati, da te table včasih tudi enostavno izginejo in se je treba znajti kako drugače. Tudi šofer pravi, da prenos poti v navigacijo ni preveč zanesljiv. Če upoštevamo še kakšno zaporo ceste, je morda bolj smiselno slediti krajem po karti in se sproti prilagajati.

Kakorkoli, vožnja je bila enkratna. V glavnem lokalne, a dobre ceste, skoraj brez prometa so nas vodile skozi idilične, stare vasi, polne trdnih, velikih kmetij, za katere se zdi, da že desetletja z upoštevano modernizacijo ostajajo skoraj enake. In pa mesta, srednjeveška mesta, z vso pripadajočo ikonografijo. Sem in tja se mi je zazdelo, kot da smo zgubljeni v nekem drugem času.

Augsburg, Donauworth, Harburg, Nordlingen Dinkelsbuhl so le nekatera izmed mest, ki so tudi turistično najbolj izpostavljena. S tem pa ni rečeno, da poleg njih ni še kopica drugih, prav tako vrednih ogleda.

Bi se pa strinjala s številnimi pričevalci, ki trdijo, da je Rothenburg ob der Tauber (RODT) ob silnem naboru čudovitih mest kljub vsemu zmagovalec v očarljivosti in privlačnosti. Nočitev v prenovljeni srednjeveški gostilni Am Siebersturm  znotraj mestnega obzidja je, vsaj po moje, predstavljala vrh našega potepanja po NRC.

Pogled iz najinega hotelskega balkona v tem meglenem jutru. Zvonik cerkve sv. Martina v Marktoberdorfu.

Z bolšjaki se na najinih potovanjih pogosto srečava in kaj bi kupila na Bavarskem drugega, ...

...  kot krigli za pivo

Pred knežjim dvorcem

Kmetijsko področje je tale južna Bavarska. Nič čudnega torej, da se je tukaj začela zgodba znanih Fendtovih traktorjev

Megla se je že zdavnaj razkadila in čakal nas je prelep dan.

Kot, da se nič ne spreminja, tukaj na velikih kmetijah.

Predno se zapodimo po NRC še skok v Schwangau, 4 km severno od Fussna velja kot nekakšen začetka NRC.   

Mala vasica  s 3.500 prebivalci bi ne bila nič posebnega, če nebi v njeni bližini, le dobra 2 km drug stran drugega našla svoje mesto dva svetovno znana gradova, ki pripeljeta na to področje vsako leto na stotine tisoče obiskovalcev. 

Grad Hohenschwangau je bila otroška rezidenca kralja Ludvika II., ki jo je zanj v 19. stoletju zgradil njegov oče Maksimiljan 

Ko je Ludvik II. Bavarski  odrasel, je le lučaj stran zgradil nov grad imenovan Newschwanstein. Grad je bil namenjen njegovemu umiku iz javnosti, navdihovala pa so ga dela skladatelja Richarda Wagnerja. Pri izgradnji je Ludvik II. porabil celotno svoje premoženje, in se povrh tudi močno zadolžil, pa mu gradu vseeno ni uspel povsem dokončati. Kmalu po  zgodnji smrti, ki je bila logična posledica njegovega tragičnega življenja, je bil grad odprt za javnost. Danes ga letno obišče tudi preko 1.300.000 obiskovalcev.

Oznake, kakršne naj bi bile, pa jih včasih tudi ni...

Po večini precej prazne ceste nas vodijo mimo travnikov...

...skozi gozdove...

... preko komaj prebujajočih se polj...

... mimo "gruntov", kot so včasih bili... (mimogrede 23 okenj na končni fasadi)

Pred Lansbergom am Lech prečkamo istoimensko reko.

Sobota dopoldne je zelo živahno...

...mesto je polno domačinov in tudi mi se ustavimo, osvežimo se in okrepčamo, saj temperatura sredi dne že dohiteva tridesetko

Mesto Landsberg am Lech je mirno idilično srednjeveško mesto ob NRC z razgibano zgodovino. V srednjem veku je bilo pomembno, ker je tod potekala "slana" cesta in za obrambo mostu na cesti, ki je tod prečkala reko Lech so zgradili utrdbo. Okoli nje je nastalo naselje, ki je že v 13. stoletju dobilo mestne pravice.

Leta 1924 je začel v mestnem zaporu svojo kazen prestajati Adolf Hitler, ki je tukaj skupaj z Rudolfom Hessom napisal "Mein Kampf". Njegova celica je v času nacizma postala del kulta in cilj obiskov številnih Hitlerjevih privržencev.  Mesto je znano tudi kot zibelka Hitlerjeve mladine ( Hitlerjunged). Že v času pred 2. svetovno vojno je bilo na obrobju mesta koncentracijsko taborišče, kjer je umrlo skoraj 15.000 zapornikov.

Po 2. svetovni vojni je bilo tukaj eno od največjih taborišč za Jude in ostale razseljene osebe.

Leta 1945 so v bližini usmrtili več kot 150 obsojenih nacističnih vojnih zločincev.

Vstop v tretje najstarejše nemško mesto Augsburg. Njegovi začetki segajo vse do rimskih časov. Augsburg je bil eno od najbogatejših mest renesančne Evrope. Univerzitetno mesto, nekaj manjše od Ljubljane, je glavno mesto pokrajine Švabske, ki je sestavni del Bavarske. Posebej pomembno vlogo je imelo sredi 16. stoletja, v času reformacije. Mesto je vpisano na seznam UNESCOve kulturne dediščine.

Pred mestno hišo je bilo to sobotno opoldne res živahno.

Trg pred cerkvijo in mestno hišo.

Sprehodili smo se po Maksimiljanovi cesti, s številnimi lepimi stavbami, ki vodi proti mestni stolnici,...

...ki smo jo ob odhodu iz mesta obvozili še z druge strani.

Medtem, ko je bilo ožje mestno središče res živahno, pa se je na obrobju mesta sobotnemu popoldnevu primerno, vrvež že umiril.

Donava se tukaj še trudi postati prava mogočna reka.

Donauworth, mesto kjer se združita reki Wornitz in Donava.

Prijetna vožnja po bavarskem podeželju.

Malo srednjeveško mesto Harburg z gradom - trdnjavo iz 12. stoletja.

Mesto Nordlingen je nastalo na področju, kamor je pred več milijoni let padel meteorit in nastal je cca 5 km širok krater.

Trg pred znamenito mestno stolnico sv. Jurija je poln ljudi, predvsem domačinov...

...nekaj je tudi turistov...

...za katere se trudi domača "plehmuzika". Bilo je prav prijetno sobotno popoldne. 

Vročina naredi svoje in druščina počasi postaja utrujena.

Šoferja, ni več daleč, ko bosta brezalkoholno pivo lahko zamenjala s pravim.

"Dirndl " za današnje čase

Dinkelsbuhl  mesto, ki je skoraj v celoti ohranilo podobo izpred treh stoletij.

Zanj so značilne med seboj stisnjene hiše.

Tokrat se nismo ustavljali, čeprav je mesto zelo privlačno. Do naše nastanitve smo imeli še kake 50 km.

Ura je bila že sedem popoldne, vročina pa še ni prav nič popustila...

...ko smo se mimo vasi...

...in polj približevali cilju.

Mesto Rothenburg ob der Tauber (RODT) ima povsem ohranjeno obzidje in v njem več vhodov v staro mesto. Skozi enega od njih smo se tudi mi pripeljali v mesto...

...in do gostilne Siebersturm, kjer smo imeli rezervirano nočitev.

Navzven stara hiša, je imela lepo urejene sobe....

...z neponovljivim razgledom.

Po osvežitvi še sprehod po mestu...

...ko pa so se začele prižigati luči je bilo potrebno poiskati še kaj za pod zob.

3. dan; nedelja, 30. junija 2019; Rothenburg ob der Tauber - Wurzburg - Regensburg; (cca 400 km);

Najlepše ohranjeno nemško srednjeveško mesto se je prebudilo v vroče poletno jutro. Še pred zajtrkom smo si privoščili pošten sprehod po prelepem mestu in ga prepešačili po dolgem in počez.  Naše prenočišče je bilo res na odlični lokaciji za raziskovanje. Ulice so bile še skoraj povsem prazne in mesto jutranje opustelo.  Seveda se je to pošteno spremenilo, še predenj smo sredi dopoldneva mesto zapustili. 

Srednjeveško mesto, ki je nastalo v 13. stoletju na kraju, kjer so že v 1. stoletju p. n. š. Kelti imeli svojo naselbino, ima še danes enako, seveda  obnovljeno mogočno obzidje s številnimi mestnimi vrati. Znotraj obzidja so obnovljene barvite hiše s slikovitimi pročelji kot iz pravljic bratov Grimm. Ni torej čudno, da so tukaj posneli tudi nekaj kadrov za Harrya Potterja. 

RODT je najbolj obiskano mesto na NRC. Mesto z 11.000 prebivalci letno obišče preko 2.000.000 turistov. Imeli smo srečo, da smo se tod znašli na začetku poletja, ko gneče vsaj v večernih in zgodnjih jutranjih urah še ni bilo.

Pravljično mesto ne daje slutiti, da je imelo v času nacizma prav posebno vlogo, saj je predstavljalo nekakšen simbol "nemškega domačega kraja" temelječega na idealiziranem družinskem življenju. V 30. letih 20. stoletja so nacisti v RODT organizirali izlete iz vseh koncev Reicha. Mesto je veljalo za najbolj "nemško" od vseh nemških mest. 

Spomladi leta 1945 so zavezniki mesto bombardirali in ga uničili kake 40%. Ker so poznali mesto, so mestnim oblastem predlagali predajo brez topniškega obstreljevanja. Le ti so navkljub Hitlerjevemu nasprotnemu povelju predlog sprejeli in s tem preprečili popolno uničenje starega mesta. Sledila je temeljita prenova mesta v katerem imaš danes res občutek, kot da si obtičal v pravljici. 

Zgodaj zjutraj so bile ulice še povsem prazne. Sonce je bilo nizko zato je bilo še prijetno hladno

RODT je že od nekdaj veljal za trgovsko in sejemsko mesto. Tudi danes so trgovine vseh vrst v vsaki hiši. Se pa zdi, da kljub vsemu ponudba bolj sledi tradiciji kot cenenemu kiču.

Glavni trg, okoli njega pa slikovite hiše

Dominantna stavba na trgu je vsekakor tudi tale lekarna, pred katero je tudi eden od 40 mestnih vodnjakov.

Tudi stolpi so značilnosti mesta

Okoli starega mestnega jedra je približno 4 km dolgo mestno obzidje, ki je v celoti rekonstruirano in skoraj povsod se je tudi moč po njem sprehoditi.

Jutro se je prevesilo v dopoldan in ulice so oživele.

Šoferja sta komaj pripeljala motorja iz bližnje garaže, saj so številni turisti popolnoma zapolnili še pred kratkim povsem prazne ulice.

Čeprav je bilo mesto res prelepo, smo bili po svoje veseli, da smo ga zapuščali, saj gnetenje med obilico turistov ni ravno naša najljubša in pogosta izbira.

Proti izhodu iz mesta se peljemo mimo Špitalske cerkve. V njej je od leta 1548 do 1552 služboval Primož Trubar. Tu si je osnoval družino in leta 1550 spisal tudi prvi dve knjigi v slovenskem jeziku Abecednik in Katekizem. 

Kot v srednjem veku, le kobilici, ki nas prevažata sta drugačni.

Še en pogled na RADT. Na pobočjih že uspevajo prvi vinogradi in obcestne table nas vabijo na "vinske ceste".

Polja in vasi si izmenjujejo vsak trenutek. Na motorju vsekakor ni dolgočasno.

Bad Mergantheim je predvsem mondeno turistično mesto, kjer zdravilne mineralne vode že stoletja uporabljajo v zdravstvene namene.

Temperatura je izgubila vsakršen občutek za mero in preko poldneva je bilo že kakih 34 stopinj.

Ker je bil dostop motorjem v mesto omejen, smo se samo peljali skozenj in poiskali senčko in osvežitev na bližnjem starem starem gradu. 

Ni je čez naravno senčko pod drevesi. 

Malo naokrog, mimo vinogradov...

...skoraj zrelih žitnih polj...

...skozi slikovita mesta in vasi...

...ob reki Maini...

...smo se pripeljali...

...do  Wurzburga.

To severno bavarsko  mesto ima danes okoli 130.000 prebivalcev. Na področju Marienberga je že v času bronaste dobe stala trdnjava. V 4. stoletju so Kelte pregnali Germani, ki so se potem nekaj stoletij tod s Franki borili za prevlado. Med tem je Wurzburg postal škofovsko mesto in nekakšna krščanska trdnjava. V zvezi s tem je zanimivo tragično dejstvo, da so na področju mesta v letih 1626 do 1631 na grmadah zažgali 600 do 900 žensk, obsojenih zaradi čarovništva.

V novejši zgodovini Wurzburga je vsekakor pomemben dan 16. marec 1945. Takrat so zavezniki z ognjenimi bombami v 17 minutah uničili 90% mesta. Vse mestne cerkve, katedrale in drugi spomeniki so bili močno poškodovani ali uničeni. Mestno središče, ki večinoma izvira iz srednjeveških časov, je bilo popolnoma porušeno v požaru, v katerem je umrlo 5.000 ljudi. Vendar pa se je odpor nadaljeval vse do 5. aprila, ko je bil Wehrmacht dokončno poražen. Relativno je bil Wurzburg v vojni bolj razrušen kot sicer večji Dresden.

V naslednjih 20 letih so bile stavbe zgodovinskega pomena skrbno in natančno rekonstruirane. Mesto so takoj po koncu vojne začele obnavljati večinoma ženske  ker je bilo veliko moških mrtvih ali so bili še vedno vojni ujetniki.

Preko plovne reke Maine vstopimo v mesto.

Na hribu nad mestom nas pozdravi očarljiva romarska v rokoko slogu zgrajena cerkev "Marijinega obiska" iz 18. stoletja.

 

Peljemo se vzdolž reke.

Trdnjava Marienberg ima svoje začetke v antičnih časih. Vmes so se gospodarji menjali in jo dograjevali. Med drugim je bila tudi rezidenca Wurzburških škofov. Med 2. svet. vojno je bila močno poškodovana in kasneje obnovljena. Zadnjič leta 1990. Pogled nanjo me je navdajal z občutkom, da se z nje razprostirajo čudoviti pogledi na spodaj ležeče mesto in okolico. Ko smo se ob odhodu iz mesta odpeljali do trdnjave sem bila precej razočarana, saj razgledi ni bilo nič, pač pa so nam številne ograje preprečevale dostop do trdnjave

.

Temperature so bile tako visoke, da je bil to najbrž edini način za podrobnejši ogled mesta.

Naš namen vsekakor ni bil raziskovanje mesta, smo pa parkirali motorja in naredili krajši sprehod po mestu.

Očarljiv most preko Maine me je spominjal na enega podobnega, vendar veliko večjega in bolj znanega. Na Karlov most v Pragi.

Tudi Maine je tukaj precej manj, kot Vltave v Pragi.

Razgledi pa so vseeno prelepi

Vinogradi se zajedajo skoraj v mesto

Fotki za spomin

Še malo proti središču mesta...

...do Marijine kapele na osrednjem mestnem trgu. Poznogotska cerkev je bila zgrajena v 14. stoletju na mestu, kjer je prej stala sinagoga. Ostanki le te  v notranjosti cerkve še danes pričajo o uničenju in izgonu Judov iz Wurzburga.

Mogočen trg pred cerkvijo je bil zgodaj popoldne tiste nedelje zaradi visokih temperatur povsem prazen.

Pred nadaljevanjem poti smo se malo okrepčali in osvežili po bavarski maniri.

S tem ko zapuščamo Wurzburg je naš osnovni cilj prevoziti NRC dosežen. Prevozili smo celotno cesto, videli ogromno prelepih mest in lepo urejenih vasi. Ceste, po katerih smo vozili so bile vse po vrsti lokalne in tak je bil tudi promet po njih. Ko smo se vozili mimo polj in travnikov ter vinogradov med posameznimi kraji prometa skoraj ni bilo. Res prijetna vožnja. 

Prenočevati smo nameravali v Regensburgu. Imeli smo še dovolj časa, da smo lahko ignorirali AC. Do končnega cilja smo imeli dobrih 220 km, ki naj bi jih prevozili v slabih 3 urah in pol, torej časa več kot dovolj, tako, da smo se lahko prepustili križarjenju po čim prijetnejših cestah.

Ko smo se tako peljali proti jugu nas je na desni spremljala reka Maina, na levi strani pa so se vrstili lepo urejeni vinograd

Pripeka je bila vse hujša.

Kopalci ob Maini in njenih rokavih so bili vse pogostejši in tako smo se jim pridružili tudi sami. V reki, ki pa sploh ni bila hladna, smo zaplavali in se ohladili ter bolj sveži nadaljevali pot.

Večkrat smo se ustavili ....

... se pridružili domačinom, ki so si gasili žejo.

Tako smo povsem po naključju našli še eno veličastno srednjeveško mesto - Ansbach.

Čeprav je bilo nedeljsko popoldne res vroče, saj je bila temperatura vse do večera krepko preko 30 stopinj, nas to pravzaprav ni motilo. V zameno smo naslednjih 150 km uživali v vožnji po čudovitih, povsem praznih cestah ruralnih področij vzhodne Bavarske.

Preko Donave smo se pripeljali v Regensburg, katerega prvi zametki segajo v kameno dobo.

 Pomembno je bilo za časa Rimljanov, medtem ko je posebno veljavo mesto, ki ima danes okoli 150.000 prebivalcev, dobilo v 12. stoletju, ko so zgradili kamniti most preko Donave in s tem povezali Benetke s Severno Evropo. Regensburg je  z njim pridobil položaj kulturnega središča južne Nemčije in sedež rezidenc bogatih trgovskih družin.

Med 2. svetovno vojno mesto ni bilo občutneje porušeno, tako da je danes z odlično ohranjeno srednjeveško arhitekturo na seznamu UNESCOve svetovne dediščine.

4. dan; ponedeljek, 1. julija 2019; Regensburg - Tržič (Ljubljana) (cca 500 km);

Visoka vročina preko celega preteklega dne je v nas pretekli večer ugasnila vsakršno željo po sprehodu in zadrževanju v lokalih. Zlata zaloga hrane in pijače v naših kovčkih pa je preprečila, da nismo ostali lačni in žejni. Oddaljenosti hotela Dream Inn, ki je bila kake 3km od od mestnega središča, nas torej ni posebej motila. Bolj so nas motili roji komarjev, ki so preprečili naše večerno posedanje pred hotelom  in nas prisilili, da smo se precej zgodaj spravili v posteljo. Hotel Dream Inn ni bil kak sanjski hotel, nudil pa nam je spodoben počitek po precej utrujajočem dnevu.

V ponedeljek, prvi julijski dan, je bil namenjen vrnitvi domov. Opcij, po kateri cesti bi se peljali je bilo več, vendar pa je končno besedo imelo vreme, ki se je odločilo da ta dan popoldne naredi malo direndaja predvsem na širšem področju gorovja Visoke ture (Tauern hohe), ki se jim na naši poti nekako ni dalo ogniti. Odločili smo se, da kakih 200 km od Regensburga do Salzburga prevozimo po deželnih cestah,  od tam dalje pa  se zapeljemo po AC do doma. 

Dopoldne je bilo sončno in deželne ceste so bile ponedeljkovo polne predvsem dostavnih kamionov. Zato smo mestoma poiskali še bolj "podeželske" ceste od načrtovanih in se preko polj in vasi zgodaj popoldne pripeljali do Salzburga. Še predenj smo se dobro zapeljali po AC  se je pooblačilo in sem in tja je na čelado potrkala dežna kaplja. Bilo je še vedno zelo soparno. Čeprav je bilo proti jugu, proti hribom tam na južnem Salzburškem videti kar malo strašljive oblake, pa se vreme še ni povsem odločilo, kakšno naj bi bilo. Nekaj časa sonce, nekaj časa grozeči oblaki, vmes pa še kakšna kaplja dežja. Ko smo se vozili mimo smučarskega središča Flachau je bilo spet povsem jasno in termometer je kazal 31 stopinj. Nedolgo potem, ko pa smo izstopili iz predora Katschberg pa se je ulilo kot za stavo. Na srečo ni bilo  daleč do prve črpalke, kjer smo poiskali zavetje. Vedrili smo dobre pol ure in dež je toliko ponehal, da smo se brez dežnih oblek lahko odpeljali naprej. Če nam je bilo še kako uro nazaj vroče, pa je temperatura sedaj obstala pri 15 stopinjah, tako da nas je skoraj zeblo. Taka je pač motoristična...

Z vsakim km, ki smo ga prevozili proti jugu, je bilo vreme  spet vedrejše in temperatura višja. Ko smo se pri Špitalu ustavili in poslovili, saj sta prijatelja nadaljevala po AC do Ljubljane, midva pa sva še malo "kolovratila" tam okoli, je bilo ponovno prijetno sončno in toplo vreme.

Sama sva se torej vzdolž AC peljala do Ziebla, zavila proti Belemu jezeru in se tik pred njim usmerila proti Kreuznu. Po deželnih cestah sva se peljala mimo Beljaka,  preko Korenjskega sedla mimo Kranjske gore in se v  pravem poletnem večeru vrnila domov. 

Ko smo se ob pol devetih zjutraj popeljali proti staremu mestnemu jedru,  smo bili v tem delu mesta edini

Veličastno gotsko katedralo so gradili 100 let in v njej leta 1320 prvič opravili bogoslužje. Danes je sedež regensburške katoliške škofije

Njena 105 m visoka zvonika res dominantno obvladujeta mesto

Še ena skupinska

Prizori, ki smo jih že vajeni

Čas za počitek in malico

Reka Inn

Tam na jugu se zbirajo črni oblaki...

                         

ZAKLJUČEK: V štirih dneh smo prevozili približno 1.800 km. Posnetki poti na zemljevidih so približni, saj nas je sem in tja pritegnila kakšna lepa cesta, pokrajina, mesto ali vas, da smo skrenili iz začrtane poti. Na pot smo odšli brez pretiranih priprav, saj smo se zanjo odločili v zadnjem hipu, potem ko je vreme podpiralo našo odločitev. Potovanje, bolje izlet, bi seveda lahko zaključili v treh dneh, vendar je bila naša odločitev za štiri dni dobrodošla, da nas čas tako nikakor ni priganjal. Res smo uživali  najprej v vožnji preko Visokih tur, predenj smo smo se zlili s srednjeveškimi mesti, ki smo jih obiskali. Vso pot pa so nas navduševale  tudi lepo urejene vasi skozi katere smo se vozili. Prepričana sem, da je motor najbrž najboljši način vožnje po Nemški romantični cesti, saj so ceste prijetne, vsaj v času, ko smo se mi vozili tam gori, so bile tudi presenetljivo prazne. Prav zato je bila tudi sama vožnja po bavarskem podeželju preko širnih polj in travnikov z motorističnega vidika izredno doživetje. Res pa je, da je bil morda to zadnji vikend predenj so turisti v velikem številu okupirali te kraje in takrat se prava slika teh področij najbrž precej popači.

Kot rečeno je štiri dni povsem dovolj zato, da se prevozi NRC in mimogrede ogleda tudi najbolj atraktivna mesta na njej. Vedeti je treba, da je bila tako, kot je pri motoristih običaj tudi tokrat pri nas, cilj POT. Vsekakor pa se da potepati po teh krajih tudi bistveno dlje časa in raziskati zanimiva mesta bolj podrobno, se ustaviti v kakšnem zgodovinskem muzeju, se v nedogled zgubljati v ozkih slikovitih ulicah starih mest, uživati v kavarnah in slaščičarnah s tradicionalnimi slaščicami. Komur pa sta blizu kampiranje in kolesarjenje, se lahko na pot odpravi z avtom in poišče zatočišče v katerem od kampov, ki lahko služijo za izhodišče za  kolesarjenje po bližnji in daljni okolici 
Potovanje je bilo prijetnejše tudi zaradi družbe prijateljev s katerima smo skupaj vijugali po področjih, ki v resnici izgledajo, kot da se jih današnji čas ni dotaknil. Zanju je bil to prvi večdnevni motoristični trip in kljub visoki vročini sta se odlično držala. Vsekakor sta pripravljena na nove motoristične podvige.

Seveda pa brez tega, da nas je imel Bog rad in nam je bila sreča mila, da smo se zdravi vrnili domov, tudi ne gre.