kapadokija

DOLGA POT DO KAPADOKIJE 

z motorjem 

september in oktober 2019

22. september 2019; Tržič - Niš  ( 799 km )

S pogledom  še enkrat ošinem pretirano zalito balkonsko cvetje in spotoma premišljujem, če sem postorila vse potrebno, predenj za tri tedne zaklenem vhodna vrata. Tokrat za spremembo nisem imela občutka, da sem nekaj pozabila, kar se mi pogosto dogaja, ko zapuščam dom za dalj časa. Preko komunikacije se poveževa šoferjem. Prav nič elegantno najbrž ni videti, ko se  oblečena kot medved, zaradi hladnih 5 stopinj C, le  spravim na sopotnikov sedež najinega motorja. Na zadnji poletni dan, ob pol osmih zjutraj pomahava sosedom in v sicer sončnem vremenu speljeva iz domačega dvorišča. Na znani poti proti Dolenjski naju ujame megla, ki občutek mraza še okrepi. Šele precej pod Zagrebom se vidljivost izboljša, jaz pa proseče gledam v nebo, ki ga prekrivajo tanki beli oblaki. Nič resnega, toda borba med soncem, ki se je trudilo s polno močjo ogreti zemljo in nagajivimi oblaki, ki so mu to ves čas preprečevali, je trajala skoraj do Beograda, do koder me je vse skozi po malem zeblo. Od tu dalje, pa nama je bilo končno le potrjeno, da greva na jug, saj se je temperatura na hitro povzpela na prijetnih 24 stopinj. Večer, ki sva ga po namestitvi v niškem hotelu Apel, preživela na vrtu gostišča ob uživanju balkanskih dobrot, pa je bil prav poletno topel.

23. september 2019; Niš - Skopje (202 km)

Ker  so bili kilometri, ki naj bi jih   prevozila   ta dan res mala   malica,   sva dopoldne še pohajkovala po Nišu. Čeprav si mesto prizadeva ujeti stik s sodobnimi časi, se zdi da je z eno nogo še vedno v socializmu. Obujava spomine  na stvari iz  "naših skupnih časov" ki so  pri  nas  že  zdavnaj  izginile in se tu do  danes  še  niso  kaj dosti spremenile. Nekatere delujejo  kar malo tragikomično. 

Središče mesta

Niška trdnjava ima bogato zgodovino. Zgrajena je bila v rimskih časih, pomembno vlogo je imela v času turške vladavine. Želela sva si ogledati tudi Čele kulo, ker pa je bil ravno ponedeljek, ko so muzeji zaprti, nama to ni bilo dano.

Še vedno vozijo

Pločnike brez sramu zasedajo avtomobili

Številne trgovine z blagom iz druge roke, ki ga pripeljejo v glavnem iz Nemčije 

Najprej kavica in seveda Knjaz Miloš ...

......potem pa še srbski zajtrk

                         

                                                                                           

Pri nas pozabljen, v Nišu pa še vedno aktualen čevljar, maskota propadlega Peka

Že, ko sva se doma odločala za dan odhoda, nama je ob spremljanju vremenskih napovedi postalo jasno, da bo tretji dan najinega potovanja na celotnem Balkanu deževalo. Odločila sva se torej, da ta dan preživiva v makedonski prestolnici Skopje, ki se nama je na najinih poteh doslej vedno nekako izmuznila.  In tako sva kljub temu, da sva se v Nišu dolgo zadržala, bila v hotelu Ambasador v središču Skopja nameščena še preden se je prvič pošteno vlilo. To noč sva spala povsem brezskrbno, saj je bil hotel v neposredni soseščini ruskega veleposlaništva, kjer se je že na zunaj videlo, da se nepridipravom ni dobro smukati tod okoli.

24. september 2019;   Skopje (10 km - peš)

Zjutraj se najprej  povzpneva na Skopsko trdnjavo. Čeprav se od tod daleč vidi, se zaradi slabega vremena ni videlo do 66 m visokega Milenijskega križa, ki je postavljen na hribu kake 15 km oddaljenem od Skopja in je od leta 2002, ko sta ga kot nekakšen odgovor razraščanju albanskega nacionalizma in muslimanstva postavili Makedondska pravoslavna cerkev in makedonska vlada, nekakšen simbol mesta.  Tudi zgodovina tega mesta se je začela že pred dobrimi 2000 leti v času rimskega imperija. Skozi srednji vek so tukaj gospodarili Bizantinci, Bolgari, Srbi in seveda Turki, ki so od 14. stoletja dalje pet stoletij krojili življenje tukajšnjega prebivalstva. Stari bazar in staro mestno jedro s številnimi mošejami, še vedno pričata o teh časih. V 17. stoletju je mesto uničil požar, leta 1961 pa je potres povzročil tragedijo, ki je zahtevala čez 1000 človeških življenj. Mesto se je počasi obnavljalo do leta 2008, ko je vlada uvedla projekt "Skopje 2014". Urbanistično, arhitekturno in estetsko so v nekakšnem neobaročnem stilu prenovili središče mesta in njegovo okolico. Resnična kulturna in umetniška vrednost tega projekta je nekoliko vprašljiva. Upoštevajoč dejstvo, da je državljane te dokaj revne države ta "lifting" mesta  stal preko 500 milijonov eur, pa je vprašljiv tudi njegov smisel. V okviru tega projekta so postavili številne muzeje, na desetine spomenikov in skulptur zgodovinskih in mitskih osebnosti krasi širše področje središča mesta. Nove so številne vladne stavbe, opera, galerije in gledališča. Nekakšen osrednji prostor tega področja je trg, ki ga obvladuje 30 m visok Spomenik konjeniku, ki je bil zgrajen kot spomenik Aleksandru Velikemu, vendar so se temu imenu Makedonci odrekli v upanju, da jim bodo Grki priznali želeno ime njihove države. Kot vemo se je spor rešil po načelu "volk sit in koza cela" in sedaj imamo državo Severna Makedonija. Sprehodila sva se in se čudila številčnosti in velikosti novih zgradb ter spomenikov in skulptur, ter povsem prenovljenih ali na novo zgrajenih mostov preko Vardarja. Med muzeji sva si izbrala ogled obseženega in bogato opremljenega muzeja makedonske zgodovine. Pogled nanjo, kot jo vidi vladajoča politika, je predstavljen na dokaj aktualen multimedijski način. Neverjetnih pa je več deset voščenih lutk v naravni velikosti, ki so verni posnetki kreatorjev makedonske zgodovine in večine njih se ne bi sramoval tudi kateri od muzejev Madame Tussands.  Lahko rečem, da nama je pogled na ta novejši del mesta vzel sapo, čeprav sva resnično  uživala šele, ko sva se zgubljala med številnimi ulicami in uličicami starega bazarja. Sedela sva v zakotni kavarni in opazovala starce, ki so počasi srkali svojo preveč sladko turško kavo.  Z veseljem sva se zvečer ponovno vrnila in si privoščila njihove čevapčiče, ki jih sami pravijo "kebab" in za katere sva ugotovila, da so res odlični.

Milenijski križ

Pogled s skopske trdnjave

Par levov na obeh straneh mostu preko Vardaja budno pazi na mesto

Na Ženskem trgu ogromne skulpture v vodnjaku  prikazujejo žensko v vseh obdobjih njenega življenja. Zadaj sta para skulptur Cirila in Metoda ter Climenta in Nauma. 

V središču mesta kraljuje Konjenik

                                     

Arheološki muzej 

Nova pravoslavna cerkev

Politiki v zgodovinskem muzeju v izvedbi voščenih lutk

                                                    

Staro mestno jedro, Turški bazar ali Čaršija, troje imen za isto stvar

Tudi najin hotel sta budno čuvala dva leva (poleg vseh varnostnikov na ruskem veleposlaništvu)

25. september 2019; Skopje - Kesan TR ( 584 km)

Ta dan nama je bilo usojeno preždeti na motorju. Transfer do Turčije preko nekdanje Juge v najboljšem primeru znese 1550 km. Po 1000 prevoženih km, nama jih je ostalo še dobrih 500.  V prijetnem vremenu se zapeljeva proti J Makedonije, prečkava makedonsko  grško mejo in nadaljujeva proti Solunu. Ko sva se lani, prve dni novembra ob vračanju s Krete, vozila v obratni smeri, je bil še dobršen del AC v Makedoniji in Srbiji nedokončan in sva bila preusmerjena  na staro cesto. Obe državi sta v slabem letu uspeli dokončati AC, ki je zaradi  zahtevnih področij sotesk in gorovij večkrat skrita v predorih ali pa speljana preko  viaduktov nad rečno strugo. Pri Solunu sva zavila proti V in se vzdolž obale Egejskega morja ob precej močnem vetru prebijala proti Turčiji in obljubljenemu pravemu poletnemu vremenu naproti. Pokrajina je precej dolgočasna, zato sva bila vesela, ko sva zgodaj popoldne zagledala ob cesti dolgo kolono tovornjakov in ob njih utrujene in naveličane šoferje. To je za naju  pomenilo, da je do meje le še nekaj kilometrov in da bova tam, kot bi mignil, za šoferje tovornjakov pa najbrž še dolge ure čakanja. Na turški meji sva doslej doživela že vseh  vrst dogodkov, zato sva  bila tokrat presenečena, ko je postopek preko meje potekal zelo hitro in brez pretiranega administriranja. Le odgovor policista na moževo vprašanje, kje kupiti vinjeto za AC, je bil neprijazen in izmišljen. Poslal naju je na bencinsko črpalko, kjer pa nama je uslužbenec, ki sva mu povedala v kateri smeri potujeva, z nasmehom povedal, da do AC še zelo, zelo dolgo ne bova prišla, da pa vinjete prodajajo le na pošti.  Kot rečeno sva celotno pot od Tržiča do turške meje  prevozila po AC in tudi cesta na katero sva zapeljala po prehodu turške meje ni izgledala dosti drugače. Široka štiripasovnica z odstavnim pasom najprej prepriča, da se voziš po AC, dokler se ne pojavi kakšno, za te ceste značilno križišče. Takšne ceste so običajno speljane skozi večja mesta in kraje, kar pomeni tudi kar nekaj semaforjev. To in pa omejitev 90 km/h te sicer lepe ceste loči od pravih AC.  No, za motoriste so te ceste kar preveč lepe in če je bilo le mogoče sva poiskala alternativo bolj zavitih dvopasovnic, kar pa ni bilo vedno mogoče.  Še zanimivost v zvezi s polnjenjem jeklenih konjičkov. Milo rečeno je Turčija precej administrativna država. To se pokaže tudi na črpalkah. O kakršnih koli samopostrežnih črpalkah sploh ni misliti. Obstaja nekakšen protokol, ki je enak na vseh črpalkah, tudi  tistih, ki so v lasti tujih multinacionalk. Torej, ko se pripelješ na črpalko eden od uslužbencev odtipka v prvi avtomat registersko številko vozila, drugi s kartico  na drugem avtomatu aktivira črpalko in potem lahko napolniš rezeruar. Ko zaključiš, ponovno prvi uslužbenec na prvem avtomatu stiska listek s količino iztočenega goriva. Listek s tem podatkom neseš tretjemu uslužbencu na blagajno, kjer je na pultu običajno cela vrsta post terminalov. Tako prav nikoli ni bil problem plačati gorivo s kreditno kartico. Po plačilu dobiš račun,  kopijo izpisa post terminala in potrdilo, da si plačal račun. Če kupiš poleg goriva še kaj drugega, to plačaš posebej.  Potrdilo o plačilu oddaš prvemu uslužbencu. Ponekod je le čutiti racionalizacijo, saj delo prvega in drugega uslužbenca opravlja le eden. Omenila sem obilico post terminalov. No, nekako v povezavi s tem omenim tudi veliko število bankomatov, ki so po mestih dobesedno na vsakem vogalu. Midva sva v glavnem vse večje stroške, vključno z  vstopninami, plačevala s karticami. Denar za ulično prehrano in za raziskovanje bazarjev, kjer pa so cene tako in tako zelo nizke, pa sva ponavadi menjala v hotelih in na pošti, kjer so bili tečaji relativno ugodni. Komaj nama je torej dobro uspelo zapeljati po turških cestah že sva se znašla v mestu Kasan, kjer sva imela v Cetin Otelu rezervirano prenočišče. Pogled iz hotelske sobe je potrjeval, da sva sredi pravega turškega mesta. Hitro naju je odneslo na ulico. Pri Turkcellu sva kupila SIM kartico.  Tu sva prvič naletela na jezikovno prepreko, ki naju je spremljala, izvzemši najbolj turistične kraje, po vsej Turčiji, vključno z njenim glavnim mestom.  Čeprav je bila trgovina zelo sodobna in so bili zaposleni mladi, bi rekla izobraženi ljudje, nihče ni znal nobenega tujega jezika. Bili pa so prijazni in z govorico rok in googlovega prevajalnika smo se le nekako zmenili. Ob predložitvi potnega lista so nama instalirali vse potrebno na najin rezervni telefon, ki nama je vso pot po Turčiji ponujal zanesljivo povezavo z internetom, ko nisva bila na brezplačnem WIFIju, pa še kakšen telefonski pogovor znotraj države sva opravila preko njega.  Dan je bil za naju kratek, saj sva urine kazalce ob vstopu v Turčijo premaknila za uro naprej. Sredi živahnega dogajanja na trgu sva pred lokalom sedla  k zasluženi večerji na kateri sva ponovno osvajala prave turške okuse. Ni se še dobro znočilo, ko se je vrvež umiril in trg izpraznil, midva pa sva poiskala lokal, ki je bil po izgledu in cenah namenjen tujcem. Kot edina gosta sva popila pivo, se v slaščičarni še malo posladkala in v hotelskem bistroju zaključiva dan  s čajem. Kakopak?

Kolona tovornjakov pred grško turško - mejo

Štiripasovnice in nenavadna križišča

Pred hotelom v Kasanu

26. september 2019: Kasan - Sarimsakli plaža (316 km)

Po zajtrku v prijetnem, čistem in precej novem hotelu v starem mestu Kesan se zgodaj odpeljeva proti jugu, proti polotoku Gallipoli. Privajava se na rjavo barvo, v katero je odeta narava okoli naju in  potrjuje, da smo že globoko v meteorološki jeseni in da omembe vrednega dežja na teh koncih že dolgo ni bilo.  Gallipoli je vsekakor sinonim za nesmiselno vojskovanje v Veliki vojni. Na Gallipoliju, kot tudi na maloazijski strani Dardanel, je še danes obilica zgodovinskih obeležij iz tistega časa. Pred leti sva si enega od teh, v sklopu pokopališča že ogledala, tokrat pa sva se odločila za leta 2012 odprt muzej, kjer na povsem nov multimedijski način vodeno, v 11 dvoranah z obilico video in avdio učinkov poizkušajo ponazoriti grozljive dogodke v bitki za Gallipoli.
Bitka za Galipoli je neuspela pomorska in kopenska vojaška operacija zavezniških sil antante, ki so jih sestavljali v glavnem Britanci, Avstralci in Novo Zelandci, da bi se prebili skozi Dardanele. Namen operacije je bil prisiliti Osmansko cesarstvo, da bi izstopilo iz vojne, in odpreti pomorsko pot do Rusije. Bitka je trajala od sredine marca, do konca leta 1915. Kljub začetni premoči, ki je bila na strani zaveznikov so ti bitko, zaradi slabega vodenja in podcenjevanja sovražnika, izgubili. V njej je bilo na obeh straneh pogubljenih okoli 130.000 človeških življenj. Avstralci in Novo Zelandci se vsako leto aprila v Gallipoliju množično poklonijo svojim žrtvam, saj je ta dogodek postal dan spomina na vse njihove vojake, ki so umrli v vojnah ali na mirovnih misijah. 

_________________________________________________________________________________

O grozotah na bojišču pa tole:

Razmere na bojišču so bile strašne. Zaradi velikega števila mrtvih, ki jih ni mogel nihče pokopati, se je začel širiti neznosen smrad, vroče poletno sonce je položaj še dodatno poslabšalo. Zaradi razpadajočih trupel so se razširile muhe in podgane, ki so prenašale nevarne bolezni. Vsak teden je zbolelo več tisoč vojakov, zdravniki jim niso morali pomagati. Marsikateri vojak je zaradi izčrpanosti padel v latrino, ostali mu zaradi izčrpanosti niso morali pomagati. Higiena je bila zaradi pomanjkanja vode velik problem, vode ni bilo za pitje, kaj šele za umivanje. Vojaki so problem poizkušali rešiti s kopanjem vodnjakov vendar se je kasneje izkazalo, da voda ni primerna za pitje, saj je bila zemlja nasičena s soljo, zato je bilo vso vodo potrebno prinesti iz razsoljevalnih naprav na obali. Gneča na ozkih in strmih obalah je bila neznosna. Na nekaj sto kvadratnih metrih obale so se gnetli vojaki, živina in neskončne zaloge opreme. Vojaki so si bivališča postavljali na strmih pobočjih hribov, da bi se zaščitili pred topniškim ognjem pa so v mehak apnenec kopali več kilometrov dolge predore.

V   bitki za Gallipoli se je na turški strani posebej izkazal poveljnik Mustafa Kemal kasneje Ataturk, katerega zasluge so v muzeju ustrezno poudarjene.

Temačnost muzejskih dvoran sva zamenjala za vožnjo v čudovitem vremenu proti Canakkalam. Na trajektu sva pomahala Evropi in se za dva tedna zapeljala po Mali Aziji. Ob cesti vzdolž Egejskega morja so se nizale vasi, večja in manjša mesta, polja, nasadi pritlikavih borovcev. Pokrajina je bila tukaj spet bolj zelena. Enkrat se je cesta skoraj dotikala morja, drugič jo je odneslo bolj v notranjost. Sem in tja se voziva po dvopasovnicah, v glavnem pa štiripasovnicah. Ko si zaželiva malo živahnejšo vožnjo se usmeriva proti Asosu in potem okoli zaliva do Sarimsakli plaže. Najin hotel stoji osamljen na plaži. Čeprav sva spotoma opazila kar nekaj kopalcev, pa jih tu morda zaradi poznejše ure, ni bilo. Kakorkoli. Tudi najin drugi cilj tega dne, kopanje v morju, uresničiva. Sprehod po topli mehki mivki naju premami, da skoraj pozabiva na večerjo. Ker je v hotelu Yasmin, kjer sva nastanjena to noč, izven sezone ne ponujajo, nama  prijazni lastnik ponudi, da nama jo pripeljejo iz bližnje restavracije. V soju pritajene svetlobe, ki osvetljuje bazen, večerjava na hotelski terasi povsem sama.  Okusno večerjo poplakneva s pivom in zdi se, da je za nama čudovit dan.

Zgodaj zjutraj, ob najinem odhodu iz Kesana, so lokali še zaprti, le nekaj starejših gospodov je že zasedlo svoja običajna  razgledišča. 

Multimedijski muzej v Canakkalah, uradno: Canakkale Destani Tanitim Merkezi Fotografiranje v muzeju je prepovedano, torej samo en utrinek. Izsušena pokrajina  na Gallipoliju

Nasvidenje Evrope, pozdravljena Mala Azija

Mala Azija ali Anatolija

S trajektom sva se prepeljala preko Dardanel, zapustila sva Evropo in prispela v Malo Azijo ali Anatolijo. To je ozemlje polotoka, ki ga obdajajo Črno morje in Egejsko morje, med seboj povezani z Marmornim morjem z Bosporsko ožino in Dardanelami, ter Sredozemsko morje. Na V pa  Anatolija meji na Armensko gorovje in Mezopotamijo. Običajno pa kot Anatolijo smatramo kar celoten azijski del Turčije.

Tudi na drugi strani Dardanel je več muzejev in ostankov Velike vojne

   

                                              

  Lepo urjena predmestja z novimi stanovanjskimi naselji

Živahna mesta

Plaža v ospredju in mošeja v ozadju. Prva za turiste, druga za domačine.

Najin hotel na Sarmsakli plaži

Pogled iz balkona najine hotelske sobe

27. september 2019; Sarimsakli plaža - Bodrum (401 km)

Ko zajtrkujeva na hotelski terasi poleg bazena je že poletno toplo in ob hrani namesto običajne kave tokrat pijeva čaj. Za razliko od domačinov, ki ga redčijo z vodo, midva pijeva nerazredčenega, močnega. Gostov ni veliko, zato mi pozornost pritegne družba treh ljudi. Moški med 30 in 35 let, ženska 30ih let in starejša ženska dobrih 50. Iz njihovega komuniciranja je bilo razvidno, da so bili najbrž mati, sin in snaha. Starejša gospa takoj sede  za mizo in čaka. Sin si postreže samopostrežni zajtrk, mlada ženska pa najprej prinese hrano in čaj starejši. Postrže jo še večkrat, dokler ni pred starejšo skoraj ves nabor ponujene hrane.  To naredi s prav posebno ponižnostjo in videlo se je, da ji želi ustreči. Vse to ravnaje pa je bilo povsem nasprotno odzivu starejše, ki se na prijaznost in ustrežljivost mlade odzove vidno vzvišeno. Nobene hvaležnosti in prijaznosti ni na njenem obrazu in v njenih gestah, le strogi in ocenjevalni pogledi. Priznam,  da me je prizor precej pretresel in morda še bolj ujezil.  Čeprav sem za take medsebojne odnose v muslimanskem svetu vedela, se mi je zdelo samo po sebi umevno, da so novi časi morda le prinesli spremembe. Res ne morem razumeti, da ženske same ne naredijo korak naprej, pač pa še kar vztrajajo pri miselnosti, da tako kot so one stregle svoje tašče nekoč, to pričakujejo od svojih snah danes. Razmišljanja o tem so me spremljala vse dotlej, da sva se pripeljala do vznožja dobro uro oddaljenega Pergamona, kulturnega središča helenistične kulture v 2. in 3. stoletju p.n.š.. Danes je kompleks, ki so ga obnovili Grki pod zaščito Unesca. Ogledava si ostanke veličastnega mesta na hribu, ki je štelo v najbolj cvetočih časih 200.000 prebivalcev in imelo eno največjih knjižnic takrat poznanega sveta. Do njega je moč priti po cesti, ki se počasi vzpenja okoli hriba in pa z gondolo. Na začetku me je bilo malo strah, ko sva se začela z motorjem vzpenjati, nisva namreč vedela kakšna pot naju čaka do vrha. Cesta je bila odlična, nagrajena pa sva bila tudi s čudovitimi razgledi na Bergamo, sodobno mesto ki se je razvilo pod starim mestom .

Helenistična kulturna prestolnica Pergamon

Res smo v Turčiji

Staro mamo Pregamon, do katerega pelje cesta mimo njenega doma, že dolgo ne zanima več

Cesta do Pergamona pelje skozi stari del Bergame.

Za diskretnost je poskrbelo malo drevo pred obrazom domačinke Razgled iz vrha hriba seže daleč.......

Za diskretnost je poskrbelo malo drevo pred obrazom domačinke

Razgled iz vrha hriba seže daleč.......

Obiskovalcev je dovolj, saj je konec septembra najbrž idealen čas za obisk kulturnih spomenikov na tem področju. V glavnem   je slišati rusko.

Morda pustim sem in tja na motorju jakno, nikoli pa čelade. Ta je vedno z  menoj.

Patriotizem se kaže v Turčiji na vsakem koraku, zastava pa je njegov simbol.

Ko se ponovno vrneva na obalno cesto se kaj kmalu znajdeva pred Izmirjem, ki je s 3,5 milj. prebivalcev tretje največje mesto v Turčiji. Prometna gneča je precejšnja, zato upava, da se zgodba iz lanskega Istanbula, ko smo se z motorji ure dolgo prebijali skozi mesto in mnogokrat skoraj preveč tvegali, ne bo ponovila. In se ni. Res je trajalo malo dlje, da sva se spet zapeljala po pretočnih cestah, vendar hujšega ni bilo. Tako kot sva dan prej Trojo, tudi tudi tokrat namenoma ignorirava odcep za Efes in Pamukkale. Vse tri antične znamenitosti sva si namreč že ogledala v preteklih potovanjih.  Čeprav sva se izognila zgodovinskim biserom, je bila pot ta dan zelo pestra, saj je ponujala kup lepih razgledov. Zgodaj popoldne sva se pripeljala v  staro mesto Bodrum, ki se je v začetku tisočletja razvil v novo turško turistično središče za petične goste. Kot turški Saint Tropez  ga je začela obiskovati svetovna bogataška smetana. Seveda pa je bilo tudi mesto Bodrum,  znano že za časa starih Grkov. Tukaj se je ustvarjala zgodovina in redno so se  tu ustavljali tudi križarji, ki so v začetku 15. stoletja zgradili mogočen grad Sv. Petra. Sama sva bila nastanjena v prostornem Queen Resortu, nekaj kilometrov izven mesta. Zvečer sva se sprehodila  do restavracije, ki jih je bilo v okolici kar nekaj. Ker se je kljub vsemu sezona umirjala niso bile polno zasedene. 

Ni jih bilo veliko, nekaj pa vseeno.....motoristov namreč

Pri 31 stopinjah je potreben osvežitve tako voznik, kot motor.

Razčlenjena egejska obala. Grška Kos in Lesbos sta le nekaj deset kilometrov oddaljena.

Včasih se cesta umakne nekoliko v notranjost 

Promenada v predmestju Izmirja

Počivališče za muce in motorje, po potrebi tudi za popotnike....

Mesto je blizu, polja pa primerna za pridelavo vrtnin.

Bližino mesta Bodrum napovedujejo ogromni hotelski kompleksi

Vzdušje v mestu je povsem poletno

Rusi se gredo nekakšen " Pokaži kaj znaš"

Marina nudi zatočišče številnim večjim in manjšim čolnom

Bazar, preveč prirejen Evropskemu okusu
.

Grad v Bodrumu

28. september 2019; Bodrum - Alanya (546 km)

Najina motoristična potovanja so vedno skupek kompromisov, med tem kar načrtujeva in tem kar realizirava. Tudi tokrat je bilo tako. Mišljeno je bilo da obvoziva celotno egejsko in sredozemsko obalo do Mersina na V Turčije. Lepo vreme, visoke temperature predvsem pa toplo morje naju je premamilo v spremembo plana. Namesto da bi se vozila po obalnih cestah, ki sva jih na drugačen način sicer spoznala lansko leto, sva se odločila, da se preko hribov po najkrajši poti zapeljeva proti Alanyi in namesto enega tam počitnikujeva dva dneva. Mojemu vozniku in glavnemu organizatorju potovanja je preko  spletnega portala expedija uspelo rezervirati tri nočitve v čudovitem malem Alaaddin hotelu na Kleopatra plaži. Do tja pa naju je ločilo še pogorje Taurus in 550 km  dolga pot.

Že pred pol sedmo zjutraj, še predenj se je sonce privleklo na nebo, sva se ob prijetnih 24 stopinjah C, odpeljala iz še spečega Bodruma. Število kilometrov, ki sva jih imela pred sabo ta dan ni bilo visoko, bolj naju je begalo to, bolj mene kot šoferja, da nisva vedela, kakšna cesta naju čaka. Ko se voziva z motorjem po nepoznanih področjih, če je le mogoče na Street viewu vnaprej malo pokukam kakšne ceste naju čakajo. V Turčiji je ta aplikacija  le delno aktivna in pokriva le AC in središča nekaterih mest. Sploh ima Turčija blokiranih kar nekaj, pri nas pogosto uporabljenih spletnih strani. Med njimi sta tudi Booking in Wikipedija. Na Bookingu sicer lahko rezerviraš spanje v Turčiji iz tujine (recimo iz Slovenije), prav tako lahko rezerviraš sobo iz Turčije v tujino (recimo Slovenijo), ne moreš pa rezervirati, ko si na ozemlju Turčije, prenočišča v Turčiji. Obstajajo sicer pri nas redkeje uporabljene spletne strani, kot omenjena expedia in orbittz, ki so v Turčiji polno uporabne in nudijo celo ugodnejše kvalitetne namestitve.

Kljub nekoliko skeptičnim pričakovanjem, sva preživela na motorju prijeten dan. Počasno vzpenjanje do predgorja  Taurusa, ni dajalo občutka, da sva se dvignila do višine več kot 1500 m. Le temperatura, ki se je spustila za kar nekaj stopinj in pričevalec nadmorske višine na navigaciji sta naju prepričala o tem. Ko sva se spuščanje proti Sredozemskemu morju so rodovitna polja, ki jih je polno na visoki planoti, zamenjali pustinjsko rjavi kopasti vrhovi pogorja Taurus in botrovali dvigu temperature  na 33 stopinj. Bolj ko je bilo vroče, bolj sva bila prepričana v pravilnost najine odločitve o podaljšanju "morskega razvajanja".  Vse do Antalye je razgibana in stalno spreminjajoča pokrajina po kateri sva se vozila, nesebično delila čudovite razglede. Turistična cesta naprej do Alanye sicer sama po sebi ni zanimiva, sva se pa kratkočasila z bistveno gostejšim prometom in v večjih turističnih krajih s pogledi na hotelska naselja. Zdi se, da imajo arhitekti tukaj povsem proste roke ter da je investitorjev več kot dovolj (menda prednjačijo Rusi). In tako nastajajo razkošni resorti in hoteli precej futurističnih oblik.

Sonce se še ni potrudilo na nebo, ko sva odhajala iz resorta in se skozi še speči Bodrum popeljala dnevu naproti.

Iz Bodruma so naju v hribe pospremila široka polja

Počasi sva se začela vzpenjati proti Taurusu

            Iz Bodruma so naju v hribe pospremila široka polja

Tokrat sva bila brez zajtrka, zato sva se kmalu ustavila za malico.

Hribi so bili vse bliže

Gor in dol 

Ob cesti domačini prodajajo svoje pridelke. Če je ponudnik še revnejši, na zastavo ne pozabi.

Ko sva višje, so padavine očitno pogostejše, polja pa bolj zelena

Doseževa višino 1500 m nadmorske višine, kjer se temperatura občutno spusti, vse več pa je toplih gred za predelavo zelenjave.

Ustaviva se na kavici

Na hitro sklenjena prijateljstva

    

Rodovitna pokrajina se spet spremeni v pustinjo

Začneva se spuščati proti Antalyi

Spremljajo naju bolj ali manj posrečene arhitekturne hotelske stvaritve za turiste, ki so pripravljeni različno plačati za razvajanja na turški rivieri

Prevoziva več mest

Le še lučaj do cilja

29. in 30. september 2019; Alanya (10 km peš)

Kot rečeno dva dneva razvajanja v hotelu Alaaddin.

Plaža pred hotelom v jutranjem prebujanju

Dober zajtrk in kavica za dober začetek dneva

Pogled na hotel iz Kleopatra plaže

Najin motor je bil v varnih tačkah

Plaža sredi dneva

Tudi v Turčiji imajo kolesarske dirke

Pogled z najinega okna v poznem popoldnevu

Čakajoč na .....večerjo...

Ob pogledu na večerno zarjo

Parkirni prostor je v glavnem prazen, saj se glavnina gostov pripelje z letalom

Prvi dan sva na hitro raziskala del Alanye okoli najinega hotela, ki je bil v samem središču mesta. Alanya, mesto s 100.000 prebivalci je povsem prilagojeno in podrejeno  evropskim turistom. Število hotelov različnih kategorij in cen se meri v stotinah. Veliko jih je ob obali, še več jih je v zaledju, zato sva bila toliko bolj vesela, da je bil najin hotel povsem na plaži. Ležala sva torej v senci pod pergolo ob hotelskem bazenu (ki ga seveda nisva uporabljala) in se hodila kopat v nekaj metrov oddaljeno morje. Temperatura morja ni bila nižja od 27 stopinj, zrak pa ni presegel 30 stopinj. Idealno zame, ki mi je morje, ki ima 24 stopinj  občutno prehladno.

Drugi dan sva se odločila obiskati grad Alanya, ki so ga postavili na hribu na polotoku, ki naselje deli na V in Z del. Alanya je bila sicer poseljena že kameni dobi, ostanki pričajo o naseljenosti mesta pod Taurusom v antičnih časih, čeprav je največji pomen mesto imelo v srednjem veku, ko so vladarji sutanata Rum tu zgradili grad, katerega ostanki so danes delno obnovljeni. Grad je preko gondole, ki vozi iz Alanye na hrib tudi za turiste brez kondicije in v japonkah lahko dostopen. Tudi midva sva se na hrib skupaj z množico predvsem ruskih turistov odpeljala z gondolo.  Sonce je nekoliko preveč žgalo, da bi se povzpela peš. Sva se pa vrnila na ta način in pri tem početju, sva bila v tistem času povsem edina.

Z gondolo le do dobre pol poti do gradu

Voda sicer ni ravno za ohladit, sicer pa tudi ozračje ni tako zelo pregreto, da bi bila kakšna konkretna ohladitev potrebna. Bolj gre za enostavno uživanje v topli, čisti vodi.

Na gradu

Ko sva se peš vračala navzdol proti hotelu sva si pošteno pretegnila noge in uživala v zanimivih razgledih.

Področje celotne province Alanya danes predstavlja 10 % vseh domačih turističnih namestitev in     30 % tujih v okviru celotne Turčije. V času najinega bivanja so bili tam v glavnem ruski turisti, nekaj je bilo Skandinavcev in sem in tja kakšen nemški turist. Presenetila me je neznanska želja severnjakov, da se vrnejo domov čimbolj zagoreli. V ta namen so na sicer jesenskem, pa vseeno še vedno močnem soncu vztrajali ure in ure. V glavnem so se res odeli v lepo bronasto barvo, ni jih pa bilo malo, ki so s sončenjem pretiravali in rdeče rožnate posledice so bile vidne na njihovi koži.

1. oktober 2019; Alanya - Kizkalesi (268 km)

Prvo oktobrsko jutro pričneva povsem poletno. Po jutranjem kopanju in zajtrku se ob pol desetih, ko so se plaže že začenjajo polniti in  termometer na motorju kaže 27 stopinj,  odpeljeva ob sredozemski obali proti V. Nekaj časa naju še spremljajo manjša turistična naselja, ki pa se jim za razliko od Alanye, ki je bila še vedno poletno razpoložena,  že močno pozna jesensko mrtvilo. Na napol praznih plažah je še videti nekaj kopalcev, dokler se turistični vrvež popolnoma ne umiri. Pojavi se občutek, da sva zdaj pa končno v tisti pravi Turčiji. Neizkoriščenega prostora na obali ni. Turistična naselja nemudoma zamenjajo neskončni nasadi banan. Obala je razčlenjena in cesta se enkrat dvigne v vrtoglave višine in spet spusti do morja. Na ravnini dvopasovnico  zamenja štiripasovnica in na teh mestih so ugnezdeni  večji kraji in obdelana polja okoli njih. V glavnem pa cesta, ki je na trenutke kar nevarna, vodi po pobočjih predgorja Taurusa. Razgibanost  in dvignjenost cest nudita neskončne razglede na Sredozemsko morje. Večkrat me spominjajo na južne dele jadranske magistrale ali morda na vožnjo po grških otokih Jonskega morja. Le cesta je tukaj precej slabša.  Sem in tja se  ob cesti znajde v pogorje vpeta manjša vasica.  Ceste so ozke in klanci strmi. Je pa to edina cestna povezava med Mersinom na  V in Antalyo na  Z sredozemske obale , ki poteka J od pogorja Taurus. Alternativa je avtocestna povezava preko Konye, ki pa je bistveno daljša, zato se tod prevažajo tudi največji tovornjaki različnih starosti. Prav nič prijetno se nisem počutila ob vzponu v strm klanec, ko nama je nasproti peljal ogromen tovornjak, katerega zavore so nevarno ječale..... Upala sem, da bodo zdržale. In so, takrat so... Niso pa zdržale enemu od tovornjakov, ki sva ga prevrnjenega obvozila ob cesti sredi klanca. Očitno je bil klanec prestrm, zavore preslabe ali morda tovor pretežak, da ga je odneslo na nasprotni vozni pas, kjer se je ob robu ceste prevrnil in tako ustavil. Ker ni bilo nikogar ob njem sva domnevala, da čaka ob cesti na odvoz in sva se peljala mimo.  Srh naju je spreletel, ko sva čez nekaj časa srečala policiste in reševalce, ki so drveli mimo naju in se očitno peljali na pomoč temu tovornjaku. Torej se je nesreča zgodila le nekaj trenutkov predenj sva midva pripeljala mimo in sploh še nihče ni uspel priti na pomoč. Ne upam si misliti, kako bi ta velika gmota dobesedno  pometla z nama, če bi bila v tistem trenutku tam. Morda naju je rešilo to, da sva se le nekaj km prej ustavila na eni od stojnic in si tam kupovala banane.....Še eden od dokazov, da v življenju brez sreče ne gre. Sicer je bila cesta precej prazna in idealna za vožnjo z motorjem. So pa na celotnem področju, koder je cesta še stara, številna gradbišča, ki kilometer za kilometrom skozi tunele in preko viaduktov premagujejo za gradnjo cest zahtevno področje in gradijo nove štiripasovne ceste. Medtem, ko bodo nove ceste seveda dobrodošle za avtomobile, avtobuse in kamione, pa bodo novi kilometri cest predvsem motoriste precej prikrajšali za motoristične užitke in čudovite poglede, ki se ponujajo iz stare in zavite ceste tik nad morjem.

Nasvidenje Alanya

Nasadi banan se izmenjujejo s skoraj povsem praznimi plažami

Ceste se vzpenjajo, spuščajo, vijugajo....

Banane rastejo tudi po strmih pobočjih

V vsakem ravnem predelu najde svoje mesto nov kraj

Resnično lokalno pridelano

Prometa je malo, v glavnem pa so tovornjaki, katerih zavore po klancu navzdol zlovešče cvilijo.

Turki se nadvse trudijo, da bi čimprej s štiripasovnico povezali Antalyo in Mersin, vendar pa je teren zelo zahteven in dela dolgotrajna.

Na večjih, ravnih odsekih so naseljena tudi večja mesta

Da je tod doma poljedelstvo priča množica trgovin z kmetijsko mehanizacijo

Križarji so  za sabo pustili številne gradove in utrdbe vzdolž cele sredozemske obale

Prijetna motoristična vožnja

Tudi taki se najdejo

Sanjske plaže pri 30 stopinjah povsem prazne....

....ter slikoviti kraji

Kizkalesi je bil pravzaprav s svojo fotogeničnostjo največje presenečenje na najini poti. Turistično mesto,  globoko na vzhodni obali Sredozemskega morja, katerega zaledje je v glavnem kmetijsko, doseže le redek evropski turist. Nasprotno, kraj je v glavnem rezerviran za turške dopustnike in temu je prilagojena tudi ponudba. Brez izjeme so bili tudi gostje v hotelu Admiral, koder sva prenočevala, Turki. Že z balkona najinega hotela, ki je bil ponovno na plaži, je bilo videti dva gradova oz. trdnjavi. Prvi je postavljen na malem rtu neposredno na obali, drugi pa čepi na otočku le lučaj od obale. Tega drugega so po prvi križarski vojni zgradili  Bizantinci, v 13. stoletju pa so ga obnovili Armenci. Ko sva popoldne uživala v kopanju v še toplejšem morju, kot je bilo v Alanyi in se sprehajala po dolgih plažah, se nama je samo potrdilo dejstvo, da ta del Turčije nima z Evropo prav nič skupnega. Že samo dogajanje na  plaži in obnašanje Turkov (seveda govorim o muslimanih) je našim navadam povsem tuje. Medtem, ko se moški in otroci razposajeno kopajo in čofotajo po vodi, starejše ženske v muslimanskih oblačilih čakajo, da se njihova družina vrne iz vode. Same se praviloma ne kopijo, morda le nekoliko spodvihajo svoje dolgo oblačilo in gredo v vodo le toliko, da si zmočijo stopala. Se pa kopajo mlajše muslimanke, ki zadnja leta namesto vsakdanje muslimanske obleke, za kopanje uporabljajo nekakšno novo kreacijo muslimanskega "kopalnega kostima", ki pokriva žensko telo od glave do pete. Slaba stran teh oblek je, da jih ženske ne preoblačijo, pač pa tičijo v njih mokre ves čas, dokler se končno ne preoblečejo v hotelski sobi. 

V okviru polpenziona sva imela v hotelu ob bazenu tudi večerjo. Vzdušje ob bazenu je bilo nadvse romantično, da pa nama ne bi slučajno hodile po glavi kake neumnosti v zvezi z alkoholom, naju je na mizi čakala velika steklenica vode. No, ampak midva sva že popoldne , v nedvomno edinem tovrstnem bifeju v kraju, odkrila  in brez neodobravajočih pogledov popila svoje pivo.

Pogled z okna najine hotelske sobe. Privilegij počitnikovanja v tem času je poleg ostalega tudi to, da so po dostopnih cenah dosegljivi tudi hoteli povsem na plaži.

O tem sem pisala....

2. oktober 2019; Kizkalesi - Goreme (365 km)

Po zgodnjem jutranjem sprehodu, po še zadnjem kopanju v toplem Sredozemskem morju in zajtrku v hotelu, sva pri skoraj 30 stopinjah ob pol desetih spet na motorju. Voziva se po obali vzhodnega Sredozemlja, toda naju vleče še bolj proti V. Pokrajina je v glavnem ravninska in zato primerna za kmetovanje. Vmes je tudi nekaj večjih mest, med njimi največje Erdemli s približno 50.000 prebivalci. Je središče kmetijske pokrajine, kjer so prevladujoča kultura mandarine. Približujeva se Mersinu, skoraj 2 milijonskemu mestu in največjemu morskemu pristanišču Turčije. Gospodarsko središče JV regije imenujejo tudi biser Sredozemlja. Ker je bila ura taka, da bi z vožnjo preko mesta izgubila ogromno časa, sva Mersin obvozila in se pri mestu Tarz, po nakupu vinjete, prvič zapeljala po avtocesti. Ko sva se usmerila proti S sva bila od sirske meje oddaljena le še približno 250 km.  V nižinah so bili nasadi in polja lepo obdelana. Cesta se je proti S počasi vzpenjala in rodovitna polja je zamenjala izsušena pustinja. Pri kraju Camalan sva zapustila AC in se po vzporedni cesti D 750 razvajala z vožnjo po lepih in praznih cestah med hribi, dolinami, vasmi, gozdovi....Navdušena nad razgibano vožnjo niti ne opaziva, da se vseskozi  vzpenjava in že sva  na 1000 in več metrov visoki planoti. Pokrajina je sicer rjava in ožgana od sonca, vendar se vidi, da so tu široka polja požetih žit. Prihajava v Kapadokijo.

Kizkalesi

Pred Mersinom se posloviva od Sredozemlja

Obdelana polja in nasadi v zaledju Mersina

Zanimivost: svoje pridelke kmetje prodajajo na stojnicah ob robu AC

Pokrajina se spreminja 

Mandarine prodajajo tudi na bencinski črpalki, kjer je lažje in varneje ustaviti Počasno vzpenjanje

Čudovita vožnja preko hribov

 Mesta v vsakdanjem vrvežu

Razgledi so raznoliki, ta ni najbolj "turški"

     Vsak kilometer prinese različno pokrajino

                                     

                                                   Izgleda kot pustinja...

                                                    

........toda to so v glavnem požeta žitna polja, ki so spomladi najbrž videti povsem drugačna





Cesta pa se kar vzpenja, sem in tja, med polji čepi večji ali manjši kraj

Ko doseževa višino dobrih 1000 m se temperatura iz 30 stopinj, kolikor jih je bilo nameriti ob morju, spusti za dobrih 5 stopinj, zato je tukaj ob izdatni pomoči namakanja in  morda tudi več padavin videti prava zelena polja. Največ je bilo 
posajenega zelja.

Kamioni, polni jabolk

Pred nama se prikaže osrčje Kapadokije, Goreme

Soba v skalnem hotelu 

Zasluženo "na zdravje" na terasi najinega skalnega hotela Laezar Cave v Goremeju. Najin cilj, Kapadokija, je bil po 11 dneh vožnje dosežen.

3., 4., 5., oktober 2019; Kapadokija  (260 km) Kapadokija je obširna visoka planota na 1000 in več metrih visoko. Prve poselitve so pustile sledi že v bronasti dobi. Do začetka našega štetja so se tod vrstili različni oblastniki. Današnjo podobo s številnimi podzemnimi mesti pa je Kapadokija  dobila v času zgodnjega krščanstva, saj so se sem pred Rimljani zatekali prvi kristjani. Gradili so podzemna mesta z vsemi posvetnimi in sakralnimi prostori in dobro izdelanim sistemom, ki je omogočal učinkovito obrambo pred Rimljani. Predhodniki današnjih Turkov so te predele zasedli in podjarmili v 11. stoletju. Del prebivalcev je prestopil v muslimanstvo, del se jih je preselil proti Jonskemu morju. Nekaj kapadokijskih Grkov, ki so govorili nekakšno turško grščino je ostalo na tem ozemlju vse do izmenjave manjšin med Turčijo in Grčijo leta 1923. V 18. stoletju so Turki ustanovili mesto Nevsehir, kar je pomenilo razvoj celotne regije.  V okolici je več manjših mest, turistično najbolj zanimivo mesto je Goreme. Goreme in balonarstvo. Slikovito mestece Goreme z le okoli 2000 prebivalci in mnogo več turisti, je nekakšno srce Kapadokije. Mesto samo, skupaj z  dolinami in mesti v okolici predstavlja to, kar tujci smatramo pod imenom Kapadokija. Geografsko in zgodovinsko pa Kapadokija obsega veliko širše področje osrednje Male Azije, Turčije,  Anatolske planote. Midva sva si naslednje tri dni ogledala mesto in njegovo bližnjo in daljno okolico. Samo mesto je majhno, tako sva ga kar nekajkrat prepešačila. Peš sva obiskala tudi Muzej na prostem, ki je od  Goremeja oddaljen le kakšna 2 km, drugam pa sva se odpeljala z motorjem. Vsekakor drži, da v Goremeju živiš Kapadokijo. Posebej, če si nastanjen v enem od številnih skalnih hotelov, ki so po kakovosti in ceni zelo različni, je ta občutek zelo močan. Pravzaprav sva imela srečo, da sva rezervirala spanje v enem od njih  že doma, saj so se hoteli v času najinega bivanja bliskovito polnili. Tako je bil Goreme ob najinem prihodu poln turistov. Takoj sva ugotovila, da je delež belcev med njimi zelo majhen. Družaben lastnik hotela, ki je precej dobro govoril angleško, nama je med drugim povedal tudi to, da je mesto polno kitajskih turistov, ki so pripotovali ob praznovanju 70 letnice njihove države. Ker cene krojita ponudba in povpraševanje sva torej povsod plačevala storitve nekolikanj dražje. Celo ceniki vstopnin v muzeje so bile  povsem na novo prelepljeni. Zdi pa se, da so turiste iz vzhoda vsekakor najbolj zanimali poleti z baloni. V predprodaji so pokupili vse proste kapacitete, nekaj kart je ostalo le na črnem trgu, cena teh pa je iz 150 Eur poskočila na 380 Eur na osebo. Tudi na jutranjem  ogledu  poletov  z baloni so bili kaitajski turisti v nesporni večini. Precej sva jih srečala tudi  v Muzeju na prostem v Goremeju, srečevala sva jih v mestu. Glasni in opazni so bili s svojim vedenjem v lokalih ob večerjah. Na  ostalih obiskanih krajih pa jih je bilo videti komaj za vzorec. Očitno je bil njihov postanek v mestu kratek, saj jih ob najinem odhodu iz Goremeja skoraj ni bilo več videti. Roko na srce, opazovanje jutranjega leta balonov je resnično čudovito doživetje. Najbrž tisti v košari na nebu neizmerno uživajo. Znano  je , da je za polet balonov potrebna ustrezna termika, seveda pa je tu še dovoljena hitrost vetra in še kup drugih dejavnikov, katerim mora biti zadoščeno, da baloni sploh poletijo. Pravzaprav je varnost res na prvem mestu, saj kljub ogromnemu številu balonov, ki so stalno v turistični ponudbi krajev tod okoli, opaznejše nesreče z njimi še ni bilo. Običajno se  že pred svitom na platoju nad mestom, kjer je menda razgled najlepši, zbere množica turistov željnih čudovitih prizorov poletov balonov. Glede na to, da sva prenočila v Goremeju štirikrat in da je bil tudi razgled iz najine terase odličen, se prvo jutro nisva pridružila procesiji turistov, ki se je še v trdi temi vzpenjala na razgledno točko. Čez kako uro so se začeli vračati, čeprav balonov ni bilo v zraku. Kljub na videz lepemu vremenu baloni iz kdo ve katerega vzroka to jutro niso poleteli. Naslednje jutro sva se tudi sama pridružila ostalim radovednežem na  razgledni planoti in bila priča fantastičnim prizorom, ko je nebo nad Kapadokijo preplavilo na stotine balonov.  Le malenkostno spreminjanje vremena  je bilo dovolj, da so naslednja jutra baloni ostali prizemljeni.  Pogled iz najine terase Goreme je mesto v kotlini. Sem in tja se v nebo vzpenjajo stožci, prepredeni z izdolbljenimi prostori, ki domačinom še danes služijo kot shrambe. Mesto obdajajo skalne stene v katere so domačini pred tisočletjem in več vdolbli svoje bivalne prostore, ki danes v glavnem služijo kot turistične namestitve.  Skalne naselbine, sedaj hoteli v Goremeju Malica z redkim, nevsakdanjim pogledom Nočni Goreme Pred hotelom naju je v družbi še enega nemškega kolega potrpežljivo čakal najin motor, ko sva šla še v trdi temi na opazovanje poleta balonov. Treba je storiti vse, da bodo fotografije, kot treba. In stativi za fotoaparat so običajna oprema številnih predvsem azijskih turistov.  Ravno dobro se je  pričelo daniti, ko smo nad mestom že čakali, da so se vsepovsod naokoli s prvim jutranjim svitom začeli polniti ogromni baloni. Precej dolgo je trajalo, da so se prvi baloni le odlepili od tal....                                                       ....njim so sledili vedno novi in novi.                                                   Sonce je že pošteno grelo, ko so se  začeli dvigovati  prvi baloni tudi iz samega mesta. Dve stotniji in pol jih je menda, kadar vsi poletijo.  Na nebu je bila že skoraj gneča..... Več kitajskih mladoporočencev je v poročnih oblekah poziralo  pred fotoaparatom. Oblačila foto shootingu primerna Muzej na prostem Goreme Kompleks več krščanskih cerkva in pomožnih prostorov, so bili v 10. in 11. izdolbljeni v steno iz tufa. Vse kamnine, s katerimi se v različnih oblikah srečujemo v tem delu Kapadokije so namreč sesedene vulkanske kamenine. Pri nekaterih sakralnih objektih so še dobro vidne freske. Cerkve so izdolbljene v več nadstropjih. Od leta 1984 so pod Unescovo zaščito. Najpomembnejši samostan za turiste zaradi varnosti ni več odprt. Je pa ta muzej na prostem, najbrž zaradi bližine Goremeja, najbolj oblegano področje, tam okoli. Pasabag, dolina dimnikov, dolina pravljičnih dimnikov, dolina sv. Simona, dolin Monks.  Vse to so imena za eno in isto stvar, to je za dolino s čudovitimi pravljičnimi dimniki. Nekoč so mir in zatočišče v njih našli puščavniki, ki so vanje vdolbli svoje bivališče, ki je bilo visoko lahko tudi 10 metrov. Med njimi je bil tudi sv. Simon, čigar cerkev je v enem izmed teh stožcev moč videti še danes. Meni najlepša dolina. Kljub enkratnosti je veliko manj obljudena, zato se med pravljičnimi stožci sprehajaš  in uživaš skorajda sam. Muzej na prostem Zelve je pravo naselje, vdolbleno v skalo, z vsemi potrebnimi prostori tako za posvetno kot versko življenje. V treh dolinah je do 50 let prejšnjega stoletja živela ena največjih skupnosti v tej regiji. Zaradi nevarnosti erozije so se morali izseliti in nedaleč stran so osnovali novo naselje. Do leta 1924, do izmenjave manjšin med Turčijo in Grčijo, so tod v slogi živeli tako kristjani kot muslimani. Morda zaradi vročine, ki je bila sredi dneva kar visoka, pa tudi zaradi vzpenjanja, ki je potrebno za obisk skalnih naselbin je bilo tudi tu obiskovalcev bore malo. Uchisar in Ortahisar Pogled na obe precej visoki kamniti gmoti le nekaj km oddaljeni od Goremeja, na daleč dajeta varljiv občutek, da vidimo gradova, zato ju običajno tudi tako poimenujejo.  Sicer pa obe  skali  prepredajo številne sobe vdolbljene v skalo, med seboj povezane s stopnicami, predori in prehodi. Posebej zanimiv je prvi, saj je postavljen na najvišji točki v okolici in iz vrha se ponuja čudovit panoramski razgled na enkratno pokrajino pod njim. Ortahisar je precej manjši in se zdi kot nekakšna skala sredi tradicionalnega turškega mesta, kjer številni možakarji preganjajo čas in modrujejo  pred lokali, medtem ko so njihove žene "na varnem" doma. Ti vzorci, tako pogosti za muslimanski svet, se tudi na turških ruralnih področjih nič kaj dosti ne spreminjajo. Uchisar, kakršnega uzreš, ko se pripelješ iz Goremeja V kamenino vdolblene sobe     Iz vrha se dobro vidijo v kamen izdolbljeni grobovi iz rimskih časov.              Kapadokija, iz vrha Ushisara   Le nekaj kilometrov vožnje po pravljični deželi in že sva v Ortahisaru Vsakdanjik prebivalcev mesta Poleg navedenega, sva v okolici Goremeja prevozila še kar nekaj kilometrov, saj že sama vožnja po tej enkratni pokrajini ponuja na ogled ogromno lepega, neponovljivega.  Tako sva se peljala tudi v mesto Avanos prijetno, tradicionalno mesto z bogato  lončarskih tradicijo in se spotoma posladkala z baklavami. Ena od vpadnic v Goreme  Prijazen pogled na vhodu v mesto Avanos   Slastno  Patriotizem po turško Lončarstvo v Avanosu Tri generacije Po lepi cesti in še lepši pokrajini se peljeva proti Dolini ljubezni. Z veseljem se vsakič spomniva prisrčnega srečanja s skupino slovenskih turistov, ki menda svojim očem niso mogli verjeti,  ko so tako daleč od doma, sredi Kapadokije, zagledali motor s kranjskimi registrskimi tablicami. Dolina Ihlara ter podzemni mesti Derinkuyu in Kaymakli. Zjutraj tretjega dne najinega bivanja v Goremeju se napovedi uresničijo in temperatura pade za nekaj stopinj. Vseeno pa je še vedno prijetno toplo in sredi dopoldneva se temperatura ponovno približuje petindvajsetici. Baloni zjutraj niso poleteli, veter se je krepil, sem in tja pa je s seboj privlekel tudi kakšen oblak. Gostitelja vprašava, če se napoveduje dež. Prepriča naju, da dežja sigurno ne bo in da se brez skrbi lahko odpeljeva v 80 km oddaljeno dolino Ihlara in spotoma obiščeva še dve podzemni mesti. Po zajtrku se torej odpraviva, prevoziva zelo lepo mesto Nevsehir in se usmeriva proti JZ, proti vasi Ihlara, najinemu izhodišču za obisk istoimenske doline. Dolina je v bistvu rečni kanjon, globok približno 100 metrov, skozenj teče reka Melendiz, ki je kanjon tudi oblikovala. Dolina je dolga 14 km in ima 4 vhode. V stenah kanjona naj bi bilo vdovbljenih 4000 stanovanj in 100 jamskih cerkva,   okrašenih s freskami. Tod naj bi nekoč živelo 80.000 ljudi. Ko se spustiš v kanjon najdeš tu povsem drugačen svet. Bogata rastlinstvo in živalstvo, šumenje reke in odprtine v kamnitih stenah so res neponovljiva kombinacija. Na videz pusta pokrajina se kar na enkrat spremeni v bogastvo zelenega. Midva sva prehodila po 4 km v vsako smer. V  naravi in miru je poleg naju,  le še sem in tja užival redki pohodnik, kajti tudi tukaj turistov skoraj ni bilo. V kanjonu je bilo skozi veje topolov vseskozi videti jasnino in sončne žarke, ki so prijetno greli od tekoče vode ohlajeno dolino. Prepričana sva bila, da naju ob obisku podzemnih mest in vrnitvi domov čaka podobno vreme, zato je bilo presenečenje popolno, ko sva se pripeljala iz vasi na plano. Pihal je močan veter in iz z okoliških polj nosil po zraku zemljo, prah ter pesek in izgledalo je prav strašljivo. Videlo se je komaj kaj. Nisva vedela, ali je v zraku prah, ali so tako temni oblaki in se bo zdaj, zdaj ulilo. Ustavila sva se, da še pravočasno pospraviva fotoaparat. Žal z najinim obiskom podzemnih mest ni bilo nič, saj sva se v močnem vetru in hudo naprašena po najkrajši poti zapeljala do hotela. Mokra nisva bila. Nekaj kapelj je sicer padlo, ko sva bila že povsem blizu Goremeja, vendar se iz vsega skupaj ni izcimilo nič resnega. Večer istega dne je bil ponovno jasen, le temperatura ni bila več povsem poletna. Za dolg dan je potreben dober zajtrk Iz Goremeja proti Ihlari Jesenska opravila na polju Spravilo krompirja iz njive v vreče Preko plj.... ....do Ihlare. Kdo bi si mislil, kaj se skriva v globinah kanjona.  Vasica Ihlara  Presenečenje  Lepo urejene pohodne poti Le malo nas je bilo ta dan v kanjonu Podzemna bivališča, nekatera se očitno uporabljajo še danes  Podzemne cerkve z izredno ohranjenimi feskami  Po osmih kilometrih sprehoda spet na plano. Le še motoristične obleke navlečeva nase in naprej.                            V zvezi s podzemnimi mesti lahko v literaturi preberemo, da jih je v Kapadokiji 36.  Niso še docela raziskana. Zgoraj omenjeni mesti sta prvo največje, drugo najgloblje mesto. Mesta so globoka čez 80 metrov in imajo vse potrebno za posvetno in versko življenje celotnega mesta. Prostor so našle pod zemljo tudi domače živali. Zelo domiselno je rešeno prezračevanje in preskrba z vodo, kot dva najpomembnejša pogoja za življenje pod zemljo. Čeprav so bila mesta velika in dobro organizirana ter so imela zelo dobro  mrežo prehodov, predorov, stopničastih jam in nagnjenih hodnikov ljudje stalno v njih skoraj zagotovo niso prebivali. Predvideva se, da so bila le zatočišče pred napadi, organizirana tako, da so omogočala preskrbljenost in varnost prebivalcev tudi daljše časovno obdobje. Še mnogo sva videla in doživela v Goremeju, vendar vsega nikoli ni moč povedati, kaj šele zapisati. Je pa majhen dogodek, ki veliko pove o Turkih. Ponavadi po bolj oddaljenih  državah, po kateri se voziva kupiva nalepko, ki jo nalepiva na kovček najinega motorja. V Turčiji nisva dobila nobene druge, kot nalepko - turško zastavo. Ko jo je mož pred hotelom želel prilepiti, je gostitelja vprašal kako jo je potrebno prav obrniti. Seveda je z navdušenjem pomagal, ob tem pa pokazal nenavadno ganjenost in hvaležnost ob dejstvu, da bova imela na kovčku nalepljeno njihovo zastavo. Gereme in okolica sta res zanimivi, Turki pa podjetni in iznajdljivi. Za dostop do bolj ali manj oddaljenih znamenitosti ali pa za vožnjo kar tako, ponujajo kar nekaj prevoznih sredstev, ki jih turisti z veseljem uporabljajo. Pa niso to samo baloni. Kombiji so najbolj razširjeno javno prevozno sredstvo v Turčiji. Uporabljajo jih tudi namesto avtobusov, ki jih na cesti skoraj ni videti. Taxi, se ve, vedno in povsod. Na lastni pogon tudi gre. Kabriolet za damice s slamniki. Za divjake buggyi Za otroke in ljubitelje eksotike pa poniji in kamele.... ...za tiste prave pa motorji. 6. oktober 2019; Goreme - Konya (233 km) Vsekakor je na področju okoli Goremeja  moč preživeti tudi daljše počitnice. Predvsem čas, v katerem sva se tam zadrževala midva, je za raziskovanja muzejev na prostem in zgubljanje med enkratnimi stvaritvami narave zelo primeren, saj temperature tudi sredi dneva niso več neznosno visoke. Vročina, ki redko še doseže 30 stopinj, je ob nizki zračni vlagi in ob pomoči pokrival in sončnih krem ter zadostnem pitju tekočine lepo obvladljiva. Je pa res, da je bilo tri cele dneve in še četrtega skoraj polovico, povsem dovolj za običajno spoznavanje tega dela Kapadokije. Tako sva se torej tega dne po zajtrku poslovila od lastnika in pomahala v slovo malemu kosmatincu, ki je bil pravzaprav pravi  gospodar hotela in se odpeljala proti Konyi. Vreme se je že skoraj spravilo v red. Občasno so oblaki še prekrili nebo in skupaj s skoznje prebijajočimi se sončnimi žarki tvorili prelepo igro svetlobe. Vozila sva se po že dobro znani štiripasovnici. Seveda bi raje izbrala kako bolj zakotno, lokalno cesto, vendar pametne alternative ni bilo. Do koder je segal pogled je bila okoli naju Anatolska visoka planota,  kjer se nadmorska višina nikoli ne spusti pod 1000 metrov. Spet sva prevozila mesto Nevsehir, kjer sva se, kot že mnogokrat doslej,  čudila množici novih tipičnih, lepo izdelanih stanovanjskih blokov, pravzaprav stolpičev, značilnih za skoraj vsa turška predmestja. Nisva našla odgovora na vprašanje, kdo gradi ta stanovanja in kdo jih naseli. So to mladi, ki pričenjajo svoje samostojno življenje, ali se vanje zaradi slabih obstoječih stanovanjskih razmer, preseljujejo starejši. "Gazda" nama  z repkom pomaha v slovo. Hotel Lalezar čaka na nove goste. Le še nekaj kitajskih turistov ostaja v mestu. Novo zgrajena stanovanjska soseska. Lični bloki, med njimi pa običajno tudi prav tako novozgrajena mošeja. Širna, sredi poletja požeta žitna polja, čakajo na jesensko setev. Sončni žarki, ki jim le sem in tja uspe prodreti skozi oblake, ustvarjajo prelepo igro svetlobe, ki razbije enoličnost ravne pokrajine. Kot oaze sredi polj  čepijo manjši zaselki z le nekaj hišami in dopolnjujejo čudovit pogled.   Področje je rodovitno. Ljudje niso revni, kar kaže tudi  tale mošeja s štirimi minareti. Sredi "niča", oziroma brezkončnih polj, ki so delno že preorana, se v daljavi pokaže predmestje Aksaraya. Mesto z 200.000 prebivalci je središče te široke kmetijske pokrajine. Številne, za naše razmere ogromne skladovnice žitnih bal pričajo, da je bila letina žita obilna. Silažne bale in vonj iz bližnih hlevov pove, da je na tem področju poleg poljedelstva tudi veliko govedoreje. Sultanhani Caravanserai V trinajstem stoletju zgrajena utrdba iz kamna in marmorja imenovana Sultanhani Caravanserai (palača karavan) Aksaray. je služila  kot zavetje in postojanka karavanam, ki so potovale po svilni poti, ki je vodila tod mimo. Teh postojank je bilo na tem področju veliko,  najbolje obnovljena in ohranjena pa je prav ta.  V karavanseraju so karavane prenočile in dobile vse potrebno, kar so ljudje potrebovali zase in za živali, hkrati pa so jim nudile tudi varnost pred napadi. Poleg nastanitve so popotniki  v mošeji znotraj kompleksa dobili tudi versko oskrbo. Z namakanjem so takole zelena polja tudi sredi jeseni. Kot nekoč.... Podobna šotorska naselja so se pojavljala po vsej Kapadokiji.

Lepota v rjavem, ali zgledno obdelana polja do vznožja hriba.

Konya je  sedmo največje mesto v Turčiji in s svojimi več kot dvema miljonoma prebivalcev glavno mesto istoimenske province v osrednji Anatoliji. Poseljena je že dobrih 5000 let.  Vladavine posameznih zavojevalcev so se menjavale. Med ostalimi jo je osvojil  Aleksander Veliki, v helenistični dobi je bila pod vladavino Pergamona,  dokler ji niso v  času pokristjanjevanja, ko so tod živeli prvi kristjani,  zavladali Rimljani in kasneje Bizantinci. V 11. stoletju so Konyo podjarmili sandzuški Turki, ki so prišli iz Mongolije, štiri stoletja kasneje pa je oblast prešla na osmanske Turke. Od tedaj dalje je imela Konya pomembno vlogo tudi v muslimanstvu. V 13. stoletju je vladajoči sultan pozval Rumija, ustanovitelja reda vrtečih dervišev Mevlevi, da se naseli v Konyi. Na mestu, kjer sta pokopana on in njegov oče, so kasneje zgradili mavzolej. V različnih obdobjih so dodajali prostore za člane reda vrtečih dervišev , ki so tukaj  širili  sufijsko kulturo , ki temelji na ljubezni in neomejeni toleranci do vseh in vsega, kar obstaja. Nekajkrat so jih sicer obtožili odpadništva, vendar pa so vseeno vseskozi ostajali zvesti pravovernemu muslimanstvu. Področje mavzoleja, kot tudi vsi prostori okoli njega pod skupnim imenom Mevlana so danes spremenjeni v muzej, ki je postal nekakšna "božja pot" muslimanov v Turčiji.  Mevlana je danes najbolje obiskan muzej v Turčiji. Redovi vrtečih se dervišev še vedno obstajajo v drugih samostanih, kjer še danes gojijo kulturo vrtenja oz. plesa do zamaknjenosti.

Vpadnica v Konyo

Skupine turistov niso pogoste, nekaj pa jih vseeno je

Na trgu pred muzejem in mošejo

Znotraj obzidja, s katerim je obdano področje muzeja je več stavb,  park in veliko število grobnic.

Muslimanske žene pred prostori kjer so nekdaj živeli derviši in so danes spremenjeni v muzej  Zamaknjen ples (vrtenje dervišev) je še danes poseben obred s točno določenim protokolom, ki derviše popelje v nekakšne višje dimenzije zavesti.

Premišljevanje, učenje, molitev......življenje in delo dervišev.

Rumijeva grobnica odeta v brokat in z zlatom izvezenimi besedili iz Korana. V mavzoleju so grobnice več generacij dervišev.

Pravzaprav je v oblačila, ki izpričujejo pripadnost muslimanstvu, odetih presenetljivo veliko žensk. 

Razen v  družinah , so v javnem življenju moški in ženske med seboj precej ločeni. Glede na to, da so tukaj v skupini samo moški, gre morda za molitev,  ali pa se pripravljajo za pogreb, za katerim gredo samo moški.

Sicer pa so bile ulice Konye v nedeljo popoldne zelo živahne.

Trgovine so bile odprte do poznega popoldneva  in so se ob najinem sprehodu skozi mesto ravno zapirale.

V mestu je ogromno bifejev. Ponujajo tudi hitro prehrano, vendar Turki prisegajo na pitje čaja, ki ga pospremijo z množico skajenih cigaret. Zanimiva je razlika med našimi in njihovimi običaji. Pri nas se prijatelja dobita na pivu, v Turčiji na čaju.  V Konyi je bilo o pivu ali drugi alkoholni pijači precej bogokletno dejanje. Pravzaprav nama glede na sedeče okoli naju kaj takega sploh ni prišlo na misel. Tokrat sva spala v hotelu Ozkaymak v središču mesta Hotelska soba V lepem  4 zvezdičnem hotelu sva za nočitev z zajtrkom za dve osebi plačala 27 Eurov. Tudi sicer sva prenočevala v lepih, čistih hotelih po zelo zmernih cenah. Morda nekoliko izstopata le Alanya in Kapadokija. Tu so za turške razmere sicer nekoliko dražji hoteli, za povprečnega Evropejca pa še   vedno zelo poceni. Povsod sva imela na voljo brezplačen Wifi, v skoraj skoraj v vseh hotelih pa je moč menjati denar.  7. oktober 2019; Konya - Ankara (442 km) Na jutranji sprehod se odpraviva že pred zajtrkom in še preden se začno ljudje odpravljati na delo. Mesto je mirno, lokali zaprti. Sem in tja pripelje kakšen tramvaj, avtomobilov na cesti skoraj ni. Prehodi za pešce so v Turčiji pogosto nad cesto, do njih pa "vozijo" tekoče stopnice.  Turčija je res varna država in se ni bati, da bi te kdo od domačinov okradel. Očitno jim poštenost narekuje vera, delno  pa tudi grožnja z zelo strogimi zapori. Zgodaj zjutraj sva se sprehodila mimo številnih še zaprtih lokalov, pred katerimi je bila množica zelo udobnih stolov. Očitno ostanejo preko noči na svojem mestu tudi neprivezani.  Poročne in svečane ženske obleke.  Značilnost Balkana, ki sva jo zaznala že na Ohridu, ko so cele ulice starega bazarja namenjene trgovinam, v katerih si bodoče neveste izbirajo svoje obleke. Tako je bilo skoraj v vsakem mestu skozi katerega sva se peljala. Če je mesto večje, so trgovine tako na bazarjih (najbrž cenejše), prav tako pa je velika ponudba tudi v dražjih, modnih predelih mesta. Zelo lepa osrednja mošeja v Konyi Konya je tako veliko mesto, da so posamezni deli še povsem tradicionalni , medtem ko drugje prevladuje nova moderna arhitektura. Lepo urejen park na izhodu iz mesta. Najkrajša pot od Konye do Ankare, kamor sva bila namenjena, bi bila po ravnih cestah dolga le kakih 250 km in bi nama vzela morda le polovico dne. Ker sva namenila za ogled Ankare ves naslednji dan, torej sva tam prespala dvakrat, sva imela dovolj časa in tudi volje, da sva se usmerila proti JZ do kraja Beysehir in se tam usmerila proti SV ter ob istoimenskem jezeru sledila smeri proti Aksehiru in naprej proti Ankari. Za to pot sva prevozila dvakrat več km in vozila ustrezno dlje časa, se je pa vsekakor izplačalo, saj sva se vozila po lepih cestah in preko zanimivih krajev. Povzpela sva se  na višino našega Vršiča in se spet spustila na tisočaka v Ankari. Vmes pa sva bila nagrajena z enkratnimi pogledi in novimi spoznanji o tej širni deželi. Ponekod so polja že preorana Naselja kot oaze sredi polj Jesenska setev Hribi so vse bliže Ovinki za nama Lepo je.. V času, ko so hodili otroci iz šole, sva se pripeljala do Aksehira, največje mesta na današnji poti. V lokalu, katerega prijazni                                  lastnik se je svoje obrti učil v Nemčiji,  sva bila lepo postrežena in da sva dobro jedla. Je pa bilo to prvo res revno področje na najini poti po Turčiji. Polja..... Kamion čebule Time out   Najin spemljevalček tam spredaj na armaturi, ki je sicer priletel iz Japonske, ima še vedno vse pod kontrolo, čeprav je na dolgi vožnji že kar malo zagorel. Približujemo se Ankari Ozimnica Polja skoraj do mesta Južna vpadnica v Ankaro Ob petih popoldne, ko sva vstopala v mesto ni bilo hude gneče Tudi v Ankara Gold hotelu sva imela zelo lepo sobo, tudi zajtrk je bil okusen. 8. oktober 2019; Ankara (15 km peš) Veliko krajših, pa tudi nekaj daljših potovanj sva načrtovala in izpeljala sama, zato nama je proces od zamisli do izvedbe in zaključka potovanja že kar dobro poznan. Vse se začne z zamislijo. Včasih je to uresničitev že dlje časa potuhnjene želje po obisku neke dežele ali področja, drugič je to trenutni navdih, ki ga spodbudi kak naključni dogodek ali informacija ali pa je to le iskanje primerne smeri za naslednje potovanje.  Običajno si na začetku zamisliva enostavno turistično potovanje, ki pa se ob brskanju za informacijami o izbrani destinaciji močno  razširi in dopolni. Tudi tokrat je bilo tako. Pravzaprav je bil najin načrt, da greva konec septembra in prvo polovico oktobra  " motorizirat " in poiskat še zadnje tople poletne užitke. Kot primerna se nama je zdela Turčija. Ker pa je ta država za potovanje po cesti dokaj oddaljena, posebej njen južni del, se nama je zdelo smiselno, da umestiva v potovanje še Kapadokijo, ki je bila že nekaj časa ena od najinih "čakajočih" destinacij. Turčijo sva doslej obiskala že večkrat. Na izletu okoli Marmornega morja sva spoznala Trojo, Asos, Buso  in dodobra prečesala Istanbul, v katerega sva se kasneje še večkrat vračala. Nazadnje lansko leto, ko smo ga prevozili z motorji na poti v Gruzijo. Bolj, ko sva spoznavala podeželsko notranjosti Turčije, bolj se nama je potrdilo, kar sva pravzaprav že vedela. Obstajata dve Turčiji.  Eno je Istanbul, pa tudi turistična naselja ob obali ter zgodovinski kraji kot so Pamaukale, Efes in likijske zgodovinske zgodbe, ki sva jih ,mimogrede, spoznala lansko leto. Povsem drugačna, zelo tradicionalna in muslimanska pa so ostala, predvsem ruralna področja Turčije, pa tudi njeno glavno mesto. Ker sva torej najpomembnejša zgodovinska področja  Turčije razen Pergamona že poznala, sva se  tokrat osredotočila na naravne lepote Z in osrednje Turčije ter na spoznavanje njene novejše oz. polpretekle zgodovino ter življenja, kot ga Turki živijo danes.  Prav zato sva si dan rezervirala tudi za ogled Ankare, ki sicer ni zelo pogosto na seznamu  turističnih potovanj po Turčiji. Ankara je z 5, 5 milijona prebivalci drugo največje mesto v Turčiji. Čeprav leži v enem najbolj suhih področij osrednje Anatolije, in jo obkroža stepsko področje velja za zelo "zeleno" mesto. Ogromno delovnih mest nudi državna administracija, je pa tudi močno trgovsko in industrijsko mesto ter železniško in cestno križišče. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tudi turistično, vendar tujih turistov, razen res redkih izjem ni videti. Ankara je postala glavno turško mesto šele z nastankom turške republike, čeprav zametki tega mesta sežejo daleč v zgodovino. Najin prvi postanek, do katerega se odpeljeva z podzemno železnico je Anitkabir, spominski kompleks z mavzolejem Mustafe Kemala Ataturka in Muzejem boja za neodvisnost. Mogočen vhod v Anitkabir stražijo pripadniki vseh rodov turške vojske. Na levi in desni  strani je po 12 posnetkov skulptur hetitskih levov. Mamice in očki  z otroci....                                             ...učitelji z učenci prihajajo na grob očeta sodobne Turčije. Nageljčki za Ataturka Ta dva pa nimata rožic... Se je treba pripraviti, da bo vse kot je treba.... Sedaj je vse ok.....  Po zaključeni osnovni šoli dobijo turški učenci diplome. Ugibam, da so se ob tej priliki prišli poklonit v Anitkabir. Veličasten mavzolej v katerem je grobnica Mustafa Kemala Ataturka. Spominski kompleks so gradili 9 let in ga zaključili jeseni 1953. Otroci z mamicami so prinesli gerbere. Grobnica Pogled na trg pred mavzolejem.  Mame z otroci so obiskale mavzolej, sedaj pa čakajo v vrsti pred vhodom v Muzej turške neodvisnosti, ki prikazuje predvsem delo in življenje Ataturka v času boja za neodvisnost in v času njegovega predsednikovanja. Na všečen in precej poljuben način je prikazan  potek vojne in posamezne  bitke v času vojne za neodvisnosti. Ataturk kot poveljnik v bitki. Grško-turška vojna v Mali Aziji je bila osrednji spopad v vojni, ki jo Turki imenujejo " Vojna za neodvisnost Turčije"  in je trajala med letoma 1919 in 1922. Terjala je več kot 100.000 žrtev in z domov pregnala dva milijona beguncev. Zametke te vojne lahko najdemo že med 1. svetovno vojno, ko je angleški premier brez soglasja zaveznic obljubil grški vladi obsežna ozemlja v okolici Izmirja na turški stani Egejskega morja v zameno za vstop Grčije v vojno na strani antante. Osmanski imperij je bil v 1. svetovni vojni poražen in zmagovalke so si delile plen. Izrazite apetite po Grčiji obljubljenem ozemlju ob Egejskem morju je kazala Italija, zato so VB, Francija in ZDA 1919 v naglici pozvale Grčijo naj ta področja zasede. Grška zasedba Smirne (Izmirja) je, zaradi poraza v prej v usodo vdanih Turkih, ponovno prebudila krepitev odpora proti članicam antante, posebej proti Grčiji,  s katero so bili v sporu že celo stoletje. Upor je organiziral in vodil, ob siceršnjem nasprotovanju Sultanove vlade, ki je še vedno vladala v Istanbulu pod nadzorom antante, oficir turške vojske Mustafa Kemal Ataturk. Mišljeno je bilo, da bi pod grško oblast prišla obala okoli Smirne in 200 km ozemlja v njenem zaledju, kjer je živelo veliko Grkov, večinsko prebivalstvo pa so bili vseeno Turki. Grki so le težko obdržali zasedeno ozemlje in pričakovali pomoč VB in Francije. Kemal je deloval povsem ločeno od Sultanove vlade  in ni priznaval mirovnega sporazuma z določenim petletnim grškim mandatom na tem ozemlju. Njegove partizanske akcije so bile vse pogostejše. Grki so sicer zavzeli še nekaj ozemlja, vendar je postalo jasno, da bodo v Smirni lahko ostali le, če premagajo Kemalovo vojsko. V tem času je Kemalova vojska že prejemala izdatno pomoč SZ z Leninom na čelu. Istočasno je vladajoča stranka v Grčiji izgubila volitve in na oblast so prišli privrženci izgnanega kralja. Po nesrečni smrti svojega sina je v Grčiji spet zavladal stari kralj Konstantin, ki je bil svak zadnjega nemškega cesarja in se je antantnim silam zameril, ker je bil v času vojne velik nasprotnik vstopa Grčije na stran antante. Le1921 so v Londonu sicer organizirali mirovna pogajanja, ki pa so propadla. Leta 1921 so Grki pripravili dve ofenzivi in uspeli osvojiti ozemlje do 100 km pred Ankaro. Turki so jih nato porinili nazaj na izhodišče, ki pa je bilo vseeno še globoko v Anatoliji. Grki so eno leto čakali na zahodno pomoč, ki pa se ni zgodila. Turki so na začetku avgusta 1922 premagali Grke in začel se je t.i. "tragedija v Smirni", kjer je skupaj z vojsko pobegnilo še 1,5 milijona Grkov živečih na tem področju. Bali so se namreč povračilnih ukrepov, saj so se vojni zločini proti civilnemu prebivalstvu dogajali na obeh straneh. Na podlagi sklenjenega premirja je bila 1924 podpisana mirovna pogodba, na podlagi katere so bile Turčiji določene meje, kakršne ima še danes. Grški prebivalci so se iz Turčije umaknili že prej, medtem ko se je iz Grčije po podpisu mirovne pogodbe izselilo tudi čez 400.000 Turkov. Ukinili so sultanat, Turčija je postala republika in Mustafa Kemal Ataturk njen prvi predsednik. Menjava straže pred mavzolejem Ob državnih praznikih, se zbere na ploščadi ogromno število obiskovalcev. Največ doslej se jih je zbralo na Ataturkov rojstni dan  10. novembra 2013, skoraj 1.100.000. Od tega le dobre pol odstotka tujcev. In ta delež tujih turistov najbrž velja za celotno Ankaro.  Sicer pa se letno pred Ataturkovo grobnico pokloni od 4 do 8 milijonov Turkov. Mustafa Kemal Ataturk Mustafa Kemal Ataturk je bil turški vojaški poveljnik, ki je imel ključno vlogo pri vojni za neodvisnost in vzpostavitev sekularne (ločil je vero - muslimansko od države) republike 1923. Bil je sicer velik nacionalist, ki je želel z uvajanjem modernih reform preobraziti Turčijo v industrijsko in gospodarsko močno državo. Njegove reforme so segale na področje šolstva, sociale, gospodarstva, zakonodaje. Veliko truda je vložil v to, da bi vladal neodvisno od  voditeljev muslimanske cerkve. Namesto, da bi ljudstvo združevala vera je želel, da bi bil to občutek pripadnosti narodu. To mu je vsekakor uspelo. Turki so danes skoraj gotovo eden najbolj ponosnih in vase prepričanih  narodov v Evropi. Končno se to kaže tudi v tem, da  imajo v učnem načrtu tuje jezike in se jih v šoli tudi učijo, vendar pa Turki tujih jezikov v svoji državi skoraj ne uporabljajo.  K temu najbrž pripomore tudi medijska zaprtost, saj je mnogo tujih internetnih strani za Turke nedostopnih in je torej vsakodnevna praktična uporaba  tujih jezikov  Turkom zelo omejena. Nedvomno je bil Ataturk velik reformator svojega časa. Med ostalim so v času njegove vladavine ženske v Turčiji dobile volilno pravico. Spodbujal je opuščanje starih osmanskih načinov oblačenja in uvajal zahodno evropski način oblačenja za moške in verjel, da bodo temu načinu sledile tudi ženske. V njegovem času se je to do določene mere res zgodilo. Ugotavljam pa, da je delež tradicionalno, muslimansko odetih žensk z vsakim mojim obiskom v Turčiji večji. Pravzaprav se temu tudi ni čuditi, saj vladajoča garnitura ponovno v državne inštitucije želi vpeljati elemente islama. Tako so leta 2017 predstavili nov učni načrt za šole, iz katerega bi odstranili teorijo evolucije in mu dodali koncept  džihada kot dela islamskega prava, ter v  šole uvedli molilnice.  V spominski park vodi široka cesta naokoli pa lahko obiskovalci uživajo v prelepem parku . Z le malo lepotno napako, v obliki številnih oboroženih varnostnikov.  Po ulicah Ankare nadaljujeva peš. Dežela belih avtomobilov. Če pri nas prevladujejo črni in srebrni avtomobili, so v Turčiji to beli. Največji park v Ankari, imenovan Genclik. Veličastna, leta 2017 izgrajena Melike Hatun Camii(mošeja). Medtem, ko uživava ob turški kavici, opazujeva starejše gospode, ki v lokalu igrajo "damo" Na poti proti bazarju ponujajo obilne količine volne. Še vedno je videti mnogo domačink, ki ob stojnicah pletejo in kvačkajo in potem prodajajo svoje izdelke.  Domoljubje na vsakem koraku Prijetno vzdušje starega bazarja ob vznožju Citadele, trdnjave na hribu nad Ankaro. Prodaja krompirja v starem delu Ankare. Citadela ali trdnjava v Ankari Prve zasnove gradu so stare že preko 3.500 let. V tem času je zamenjal veliko lastnikov, ki so grad spreminjali in dograjevali. Pogled na gručo hiš starega mesta imenovanega Hisar Knjižni bazar Muzej anatolskih civilzacij Muzej anatolskih civilizacij prikazuje razvoj številnih civilizacij na tem področju, ki sega v čas 8.000 let p.n.š. in potrjuje, da je Anatolija dejansko "zibelka" civilizacij.  Anatolija skupaj s stepami severno od Črnega morja velja tudi za začetnico indoevropskih jezikov in je bila v zgodovini pravi Babilon jezikov. Do začetkov naseljevanja Grkov v SZ Turčijo 2.000 let p.n.št., kjer so ustanovili več mestnih državic, na tem področju najdemo več cesarstev (Hatici in Hurijci, Asirci, Armenci, Luvičani in drugi), ki so drug drugemu odvzemali zasedena področja in ustanavljali svoja cesarstva. V 6. stoletju p. n. št. so celotno Anatolijo zavzeli Perzici. Kljub dolgotrajnim vojnam in poizkusom Grkov za osvoboditev so Perzijci vladali na tem področju vse do prihoda Aleksandra Velikega, makedonskega Grka v 4. stol. p.n.st. S tem je postala Anatolija prosta za grško naseljevanje in grške vplive. Po Aleksandrovi smrti je na tem področju nastalo več helenističnih kraljestev. To je bil čas mirne helenizacije, ki je omogočila, da se je tod uveljavil lokalni anatolski jezik. Konec 2. stol. p.n.št. je skoraj celotna Anatolija prišla pod  oblast Rimskega cesarstva  z  upoštevanjem helenistične kulture. Po razpadu Rimskega cesarstva na dva dela je Anatolija sodila pod Bizanc. Anatolija je bila med prvimi kraji, kjer se je že v 4. stol. p. n. št.širilo krščanstvo. Bila je tudi eden najbogatejših in najgosteje poseljenih krajev poznega rimskega cesarstva. V 11. stoletju so iz srednje Azije migrirali Selžuški Turki, ki so postopoma osvajali ozemlja v Anatoliji. V tem času je grški jezik in krščanstvo zamenjalo muslimanstvo in turški jezik, čeprav so bile armenska, grška in asirska manjšina s krščanskim jezikom še vedno zelo močne. V 12. in 13. stoletju so velik del Anatolije obvladovali Mongoli, od njih pa so prevzeli nadzor nad Anatolijo Osmanski Turki. Ti so 1.517 zavzeli še zadnje križarsko oporišče Bodrum in tako zaokrožili vladavino nad celotno Anatolijo.   Leta 1.453 so Osmani zavzeli Konstantinopel, ga preimenovali v Istanbul in od tod vodili ekspanzijsko politiko proti S. Premagali so ogrsko vojsko in 1529 prodrli do Dunaja, ki pa ga niso zavzeli. Dve stoletji so Otomani pomenili strah in trepet za Balkan in srednjo Evropo tudi za naše kraje. Po številnih bitkah je bilo Otomansko cesarstvo poraženo v 1. svet. vojni in prenehalo delovati 1924. Takrat sta Anatolija in balkanska Trakija zaokrožili današnjo republiko Turčijo. Dve podobi Ankare. Pred hotelom Veličastna Kocatepe Camii, največja mošeja v mestu, ki so jo gradili 20 let (1967 - 1987) Pitje piva je bilo za naju v Turčiji nekakšen obred. Že res, da se po celodnevni vožnji ali pohajkovanju po mestu prileže tudi vrček piva, vendar bi tudi brez tega zlahka zdržala.  Drži pa, da je do piva v Turčiji  ponekod tako težko priti, da nama je iskanje lokalov, kjer sva si ga lahko privoščila, postalo nekakšen izziv.  Marsikateri lokal v katerem sva pivo lahko naročila je bil precej zanemarjen, mnogokrat sva bila v njem edina gosta, zato  me je navdajal pomislek, da je pitje in prodaja alkohola tukaj tako zelo družbeno nesprejemljivo, da si domačini v takšen lokal niti ne upajo vstopiti, čeprav seveda v njem strežejo tudi vse vrste brezalkoholnih pijač. 9. oktober 2019; Ankara - Bandirma (573 km) Da se na sirsko turški meji dogajajo nevarne stvari in da se nekaj pripravlja, se je vedelo že dlje časa, čeprav je bilo upati, da do vojaškega posredovanja ne bo prišlo. Kurdi, ki so jabolko spora na tem območju, so bili  pred meseci ključnega pomena za zmago nad Islamsko državo. Kurdski narod, razdeljen med 4 države, Iran, Irak, Sirijo in Turčijo, šteje po ocenah 28 milijonov prebivalcev in si prizadeva za ustanovitev svoje države. V Iranu in Siriji imajo določene  avtonomne pravice, med tem ko Turčija do nedavna ni priznala Kurdov, niti njihovega jezika in kulture in jih je razglasila za gorske Turke. Vsled tega so se Kurdi, organizirani v svoji Delavski stranki, gverilsko bojevali proti Turčiji, ki pa jih je razglasila za teroriste. Kljub nekaterim premikom, kot posledici pritiskov EU na Turčijo, jih v glavnem kot take smatrajo še danes. Ko so ZDA v začetku oktobra zapustile območje turško sirske meje, so ga po uničenju Islamske države zasedli Kurdi. Ko sva bila to jutro še v hotelu, so bili prižgani vsi televizorji in iz turških poročil in javljanj iz terena je bilo videti, da je Turčija uresničila grožnje in napadla Kurde v Siriji.  Kar vesela sva bila, da bova čez predvidoma dva dneva zapustila Turčijo, saj se res ni prijetno gibati v državi, ki je dejansko v vojni in je lahko tudi tarča terorističnih napadov. Čeprav je bilo jutro ob najinem odhodu iz Ankare videti skoraj običajno, sva kasneje ugotovila, da so onemogočeni dostopi do vseh navigacij na področju glavnega mesta. K sreči  je obcestnih tabel za smer proti Istanbulu povsod dovolj. Čeprav na ulicah ni bilo videti nikakršnega vznemirjenja in je na videz vse potekalo povsem normalno, sem kasneje brala, da je bilo tačas pod orožjem v Turčiji ogromno mladih fantov. Ker so v Turčiji družine še vedno številčne, je tako domala vsaka družina imela v vojski koga od svojih.  Ta dva dneva sem se prav nanje velikokrat spomnila, saj je znano, da je služenje v turški vojski zelo brutalno. Celo v mirnem času je vojaško usposabljanje tako zahtevno, da se med skupnim preživljanjem težkih trenutkov v vojski, na  katero so seveda zelo ponosni, med fanti spletejo najtesnejša prijateljstva, ki trajajo vse življenje.          Ob pol osmih zjutraj  zapustiva hotel in se zapeljeva po ulicah Ankare se pri 14 stopinjah odpeljeva v smeri proti Istanbulu. Navigacija pa ne dela in ne dela. Satelitov ni moč najti....  Prometna gneča ob času, ko ljudje hodijo v službo ni velika, saj jih večina uporablja podzemno železnico. Sonce že radodarno pošilja svoje žarke, prepričana sva, da se bo hitro ogrelo.  Alternative ni, zato uporabiva AC. Lepa in razgibana pokrajina ponuja lepe razglede, ki krajšajo dolgočasne avtocestne kilometre..  Kot rečeno sva pričakovala hiter dvig temperature, a z dviganjem nadmorske višine  temperatura  počasi in vztrajno pada.  Ko doseževa prelaz pri 1600 m temperaturni števec na armaturi kaže le še ubogih 10 stopinj. Kilometri v smeri Črnega morja so se kar malo vlekli. Do tja sicer nisva prišla, sva pa bila vesela, ko sva se ob jezeru Sapanca spet grela na poletnih 25 stopinjah.  Tudi ti mami sta uživali na sončku. Še vedno greva v smeri Istanbula...vendar ne, tokrat ne preko Istanbula. Lanska poletna popoldanska motoristična Odisejada preko Istanbula, na poti v Gruzijo ni bila doživetje, ki bi ga želela ponoviti. Tako na skrajno vzhodnem delu Marmornega morja zapustiva AC in se voziva vzdolž  njegove južne obale.    Skozi manjša mesta je promet razmeroma tekoč. Voziva pa se tudi skozi turistične kraje..... ...tik ob obali Marmornega morja..... ...mimo travnikov in gozdov. Burso obvoziva, peljeva se mimo njene glavne bolnišnice. Stojnice z lončarskimi izdelki. Videti je vsega po malem. Bandirma Bandirma je predvsem trgovsko in transportno povezovalno središče med Istanbulom in Izmirjem ter Burso. Je prijetno, tudi univerzitetno središče. Kot pomembno pristanišče ima tudi blagovno trajektno povezavo preko Marmornega morja. Sicer pa zelo tradicionalno turško mesto s hitro rastočim prebivalstvom. Od leta 1980 se je število prebivalstva v ožjem mestu, ki danes šteje 120.000 prebivalcev več kot podvojilo. 10. oktober 2019; Bandirma - Plovdiv (501 km) Jutranji pogled skozi okno ni preveč obetaven. Proti morju se skoraj ne vidi. Jesensko ohlajanje ozračja je prineslo meglo.  Ko pred hotelom nalagava prtljago na motor mimo naju prihajajo potniki, pretežno  mladi, ki so se bodisi pripeljali z avtobusom, ali se bodo z njim odpeljali.  Še predenj zapustiva Bandirmo se skozi rahlo porjavele krošnje dreves počasi že prebijajo še nekoliko bledikavi sončni žarki. Obeta se lep in topel dan. Po prelepi pokrajini ob Marmornem morju se prebijava do trajektne luke v Lepsekiju. Še preden se vkrcava na trajekt se temperatura povzpne na 25 stopinj celzija.  Po 15 dneh moto križarjenja po Mali Aziji se skupaj z galebi vračava v Evropo. Pek kostanja v Galiboliju V Galiboliju je živahno kot se za pristanišče spodobi. Posebej veliko je pekov kostanja.  V Turčiji imajo menda ogromne nasade kostanja. Pečen kostanj sva tudi poizkusila, Debel in sicer lep in zdrav kostanj je bil z nečim (kdo bi vedel s čim) prepojen in s tem je bil tipični okus kostanja, ki je nam domač, žal popolnoma spremenjen. Ni nama bil preveč všeč. Dovolim si podobno reči o vsej turški hrani, ki sicer vsaj med našimi turisti velja kot odlična. Pogrešala sem predvsem svežo zelenjavo. Medtem,  ko je dušene, kuhane, ocvrte v izobilju se sveža več ali manj konča pri kumarah in paradižniku. Veliko je različnih vrst oliv in ogromno vrst sirov, ki pa so nekateri kar precej preslani. Meso, goveje, ovčje ali piščančje je v glavnem mleto, sesekljano ali narezano. Veliko je takih in drugačnih ocvrtkov.  V začetku so me ti okusi prepričali , vendar sem se jih že v nekaj dneh naveličala.  Zanimivo, da je vsaj v notranjosti ponudba rib in morskih sadežev kljub temu, da ima Turčija veliko morja, skoraj nikakršna. Sladice so zelo sladke, marmelade prav tako. Sem pa uživala v njihovih raznolikih čorbah, to so nekakšne kremne zelenjavne juhe. Je pa Turčija polna okusnega svežega sadja. Turška kava je vedno odlična, njihov močni čaj pa se tudi navadiš sladkati skoraj tako obilno, kot to počno Turki.  Turčija, kakršno poznamo.... Po polotoku Galipolliju mimo znanega Kesana, do zadnje turške kavice, saj se samo streljaj naprej na cesti spet nabirajo dolge kolone tovornjakov, kar naznanja, da sva na turško grški meji. Še zadnji postanek na TURŠKI turški kavici Za nama je Turčija Turčija je velika za skoraj 40 Slovenij in ima 82 milijonov prebivalcev. Nasprotno kot Z evropske države je rodnost, kot posledica muslimanske vere in tradicije visoka, zato je tudi delež mladih v strukturi prebivalstva visok. 70 do 80 odstotkov prebivalcev Turčije je Turkov, manjšine pa so Kurdi, Armenci, Sirci, Grki.... Turčija nikoli ni bila prijazna do svojih manjšin. Poboj  in drugačno uničenje 1,5 miljona Armencev konec 19. stoletja in med 1. svet. vojno je uničil zahodno armenski jezik in kulturo. Turki še vedno ne priznajo mednarodne opredelitve, da je šlo za genocid. Kurdi na V države so druga velika manjšina v Turčiji. Od propada Otomanskega cesarstva  do leta 1965 je bilo območje V Turčije vojaško zaprto področje. Kurdski jezik je bil prepovedan, v poizkusih kurdske vstaje in gverilskih bojih je bilo pobitih več kot 37.000 prebivalcev. Močan steber turške države je kljub njeni sekularnosti muslimanstvo. Tradicija in vera v Alaha močno krojita življenje Turkov.  Ilustrativen je dogodek, ki se je zgodil na mojem prvem obisku Turčije. Na vodenem potovanju po Istanbulu, okoli Marmornega morja in Z Turčiji so bili z nama tudi vsi trije najini otroci. Ti nikakor niso mogli dopovedati naši turški vodički, da pri nas pravzaprav zelo malo ljudi globoko in brezpogojno veruje v Boga, čeprav se opredeljujemo za katoličane. No, pa tudi mi nismo mogli razumeti nje, ko je trdila, da pri njih pravzaprav vsak musliman na tak način veruje v Alaha. Se mi zdi, da ta dogodek pravzaprav ponazori osnovno razliko med nami Z Evropejci in Turki. Takoj za mejo dohitiva motoriste in prehitiva avtodom. Motoristov je v Turčiji sila malo, skoraj neverjetno pa je, da nisva srečala niti enega avtodoma. Po nekaj km AC naju, najbrž zaradi dela na cesti, preusmerijo na lokalno cesto.  Po mestoma zelo slabih cestah sva se vozila skoraj 40 km. Videti je, da je ruralno področje V Grčije res siromašno. Požeto bombažno polje in kombajn za spravilo bombaža. Mošeje so zamenjale grške pravoslavne cerkve Spet se vrneva na AC in po dobrih 100 km od meje se usmeriva proti S, proti Bolgariji.  Očitno ima Ataturk svoje oboževalce tudi v Bolgariji. Sicer pa je Ataturkov podpis na zadnjem  steklu avtomobila precej pogost okrasek turških avtomobilov.  Razgibane ceste preko hribov do bolgarske meje je le slabih 30 km, vendar so tudi preko Rodopov  ceste solidne in vožnja prav prijetna. Omejitve na bolgarskih AC so 140km/h  Ceste v Bolgariji morda niso povsem nove, so pa zelo slikovite.  Vožnja gorvodno ob reki Varbitsa   Cesta vodi po visokih planotah Rodopskega gorstva ... ... po ozkih in zavitih soteskah.... ..skozi mesta... ......ter vasi ..... ...in polja okoli njih.... .... ter po podeželju, kot je nekdaj bilo. Topoli v kraju Topolovo Arsenovgrad, mesto mercedesov in drugih dragih avtomobilov. Res se bližava domu(Gorenje)  Vpadnica v Plovdiv  Mesto z čudovitim starim mestnim jedrom. Izjemno domiselno so prikazani ostanki iz antičnih časov. Vse je v znamenju tega, da je Plovdiv letošnja evropska prestolnica kulture. Za nama je bil čudovit dan.  Kljub temu, da je bil pravzaprav namenjen tranzitu je bila vožnja po odročnih krajih in ovinkastih cestah zelo prijetna. Seveda pa nama je prijal pozno popoldanski sprehod po mestu, do gostilne, ki sva jo izbrala z razlogom. Res sva si želela dobre morske hrane. Kot, da se poletje noče posloviti. V toplem večeru sva si spet privoščila pravo evropsko večerjo.  Pravzaprav sva bila res ponovno v Evropski uniji, torej skoraj doma. No, pa čisto po pravici, nama je res " pasalo", da smo se  spet razumeli, z natakarji, receptorji, trgovci, saj so vsi govorili  angleško. Ja, pa še telefone sva lahko spet uporabljala, kot doma.  11. oktober 2019; Plovdiv - Požarevac ( 549 km) V toplo jutro (20 stopinj) sva odšla iz Dafi hotela, ki se nahaja na obrobju starega mestnega jedra Plovdiva, ki je po slikovitih ulicah dosegljivo peš.  Staro mestno jedro Plovdiva je ena od pomembnejših turističnih zanimivosti Bolgarije. Drugo največje mesto v Bolgariji s 350.000 prebivalci leži S od Rodopov. Od Plovdiva proti Sofiji vodi cesta preko obsežnih ravnin.... ...in gozdnatem hribovju. Sofija je glavno mesto Bolgarije. Ima 1.300.000 prebivalcev. Le še slaba ura vožnje od  Sofije je oddaljen mejni prehod s Srbijo. Po J Srbije do  Bele Palamke po  precej novi AC. Od tam naprej proti Nišu pelje stara, prijetna magistralka..... ...z vsemi prevoznimi sredstvi, značilnimi za  J Srbijo. Prelepa soteska Niševe. Nekaj km pred Nišem se obrneva proti S, v smeri Zaječarja.  Razgibana vožnja po JV Srbiji je bila motoristično gledano morda najlepši del najinega tokratnega potovanja in primerna popotnica za naslednji dan, ki je bil namenjen hitremu premiku domov. Bogate hiše v Svrljigu Romski otroci Revni so ti kraji Tako živijo... Dnevni kop v Boru Borsko jezero je s številnimi vikend hišicami  in kampom pravi turistični center.  Najbrž ostanki sindikalnega turizma namenjenega rudarjem rudnika Bor. Palice za snežne pluge naju spomnijo, da smo že skoraj sredi oktobra in da  v teh koncih sneg najbrž zgodaj zapade in ga je obilo. Hišica na jasi  Izgleda kot pravo visokogorje  Ko se voziva po takih osamljenih cestah opozorim mojega šoferja naj bo previden in provokativno  ugibam koliko časa naju ne bi našli, če se nama kaj zgodi. Ampak vožnja je pa vseeno enkratna. V daljavi pa širni gozdovi, kamor seže pogled. Obrobje Šumadije. Končno spet vas..... .... in polja. Na tem delu se je pravzaprav začela najlepša, skoraj nova,  lepo vijugasta cesta.  Dan je že dolg in kavica se res prileže. Soteska ob reki Mlavi Vsakdanjik na srbskem podeželju. Nekaj vsekakor drži: jajca teh kokoši so prav gotovo okusna in EKO. Sploh sva ugotovila, da so prebivalci sicer revnejših južnih držav Balkana, predvsem to velja za Srbijo in Makedonijo privilegirani v smislu ponudbe sadja in zelenjave, saj je oboje tukaj povsem drugačnega izgleda in občutno okusnejše, kot tisto, ki ga kupimo v naših trgovinah. Arhitektura po srbsko, ali....ko ima, ima..... To se kaže tudi na tem nenavadnem pokopališču, ki je videti, kot nekakšno miniaturno naselje. Hiše so pretirano velike in mnoge med njimi imajo spuščene rulete, saj si njihovi lastniki najbrž služijo kruh v tujini. Brez tega zaslužka bi bile vasi še bolj revne.   Večerna zarja naju je pripeljala v Požarevac. Če je bil prejšnji večer v Plovdivu še povsem poleten, se je večerni hlad v Požarevcu povsem skladal s sredino oktobra. Utrujenost, lakota in žeja ali pa morda le spominjanje na vse prevožene kilometre v zadnjih treh tednih. Zaslužena rakija in Knjaz Miloš za začetek.....in prava srbska večerja brez omejitev (svinjina, alkohol...) 12. oktober 2019; Požarevac - Kovor (647 km) Ob 8h sva zapustila prenočišče Konak v Požarovcu in se zapeljala po najini tokratni zadnji etapi proti domu. Malce dogočasna pot do Slovenije Slovensko mejo sva prestopila ob 3h popoldne pri 24 stopinjah. Le še kaka ura in pol zmerne vožnje in sva bila spet doma. Najino motoristično potovanje, katerega glavni cilj je bil sicer Kapadokija je trajala natanko tri tedne. Namenjeno mu je bilo, naj bi bilo nekako bolj turistično, uživaško. Najbrž so bili vsi v  naprej zastavljeni  cilji nekoliko zgrešeni. Kapadokija je res zavzela velik del najinega potovanja, vendar sva mimogrede odkrila še toliko drugih zanimivosti in osvojila ogromno spoznanj o  ljudeh in krajih, koder sva se vozila, da bi bilo izpostavljanje Kapadokije pravzaprav krivično do vsega ostalega, kar sva videla na poti. Kar se pa turistične ležernosti tiče, pa mi je še enkrat več postalo jasno, da gre ta z motorjem malo teže skupaj. Kakšen dan si tako vedno vzameva za oglede in za nekaj lenarjenja, ko ne sedeva na motor, vendar pa pri nama nekako ne deluje dopustovanje, katerega osrednje početje je počivanje. Morda dan, dva je povsem dovolj, da z veseljem spet sedeva na motor.  Resnici na ljubo, celotno potovanje ni bilo zelo naporno in utrudljivo. Kilometre sva dozirala zelo zmerno, tako nama je ostalo še dovolj energije, da sva si ob večerih privoščila daljše sprehode po okolici najine namestitve.  Srečo sva imela tudi z vremenom, ki je pristavilo svoje  k  prijetnemu potovanju. ZAKLJUČEK:  Velik del deževnega novembra sem se vračala po spomine v Turčijo in zlagoma spisala tale potopis. Sedaj je sonce ob redkih dneh, ko se sploh prikaže, že zelo nizko in dan je vse krajši.  Zakorakali smo v december in včeraj se je temperatura prvič spustila pod ledišče. Počasi bomo zaključili leto, tako kot sva midva pred slabima dvema mesecema zaključila  najino potovanje. Tole pisanje zaključujem z izrekom, ki mi na na začetku vsakega najinega potovanja  prešine misli in sicer "da bi naju imel Bog rad in bi nama bila na poti sreča mila". In tudi tokrat se je moja želja uresničila. Vseh 6.678 km sva v 21 dneh prevozila  brez okvar in se v zavetje najinega doma vrnila živa, zdrava in polna novih vtisov in spoznanj.