HANZEATSKA MESTA NA SEVERU NEMČIJE IN POLJSKE, 
(OB BALTSKEM MORJU),
DOLINA REKE MOZELE
TER NEMŠKA ALPSKA CESTA
(motoristično potovanje 
od 12. do 23 avgusta 2023)

 

Dolgo je že tega, ko sem se prvič v živo srečala z meni všečno srednjeveško opečno arhitekturo severno nemških in poljskih mest. Zato ne čudi, da se je tudi to področje znašlo na najini "čakalni listi" želenih ciljev. Ko sem zasledila še članek o Hanzeatskih mestih tam gori, je kar hitro nastal tudi konkreten program potovanja proti Baltiku. Ker običajno ni modro stvari prehitevati, je preteklo kar nekaj časa, da je dozorel čas za njegovo izvedbo.
Lahko bi se reklo, da je bila ta pot posledica nesrečnega naključja, ko nama je le nekaj dni pred odhodom na Pelješac zatajil avto in sva morala odpovedati dopust s prikolico v južni Dalmaciji. Sredina avgusta za naju, dve popotniški duši, ni ravno čas, ki bi ga bilo, kljub prelepi gorenjski pokrajini, ki naju vsakodnevno radodarno razvaja s svojo lepoto, preživeti doma. Pobrskala sva, torej, po vremenskih napovedih in glej no, glej, Poljski in Nemčiji se obeta dva tedna lepega, poletnega vremena. Ker naju vleče tudi na Nemško alpsko cesto, ki pa je vse prevečkrat deževna in hladna, se odločiva, če bo volja in vreme se preko doline Mozele, francoske Alzacije in Vogezov, mimo Bodenskega jezera popeljeva še preko te motoristično zelo privlačne ceste. 
Na startu mi je okoli vratu namesto fotoaparata visel na vrvici pritrjen telefon in z njim sem se nadejala narediti vsaj nekaj spodobnih fotografij, saj sva se odločila, da fotoaparat, moj zvesti spremljevalec na vseh na novo prevoženih poteh, tokrat ostane doma. A glej ga zlomka, ko sem prvi večer v kampu v Katovicah, v toaletnih prostorih polnila svoj komaj leto star Samsung, je bil nekomu tako všeč, da si ga je trajno prisvojil. Kar nekaj dela je bilo z blokado telefona, še bolj  neprijetni pa so bili negativni občutki in jeza, ki se te polotijo v takih trenutkih. Res sem bila, najbrž, neprevidna, da se mi je to zgodilo, vendar sem doslej polnila telefon na tak način na številnih poteh, pa nisem imela nikoli nobene slabe izkušnje. Tako sva imela na ostanku poti le en telefon za fotografiranje in vse ostalo, čemur danes služijo pametni telefoni. Vsekakor pa mi na misel ni prišlo, da bi ga uporabljala za fotografiranje med vožnjo, saj res nisem želela, da bi bila še ob najino "zadnjo povezavo s svetom".

In, če se moji ostali potopisi berejo bolj kot foto reportaže, bo ta zaradi pomanjkanja fotografij bolj poskus opisa poti, pri čemer se bojim, da se bo njihovo pomanjkanje hudo poznalo tudi tukaj, saj so prav fotografije moja inspiracija, ki mi obudijo spomin na dogodke, ki so se mi zdeli na poti zanimivi in omembe vredni.

1. dan; sobota, 12. avgusta 2023; Kovor – Katowice; 764 km

https://maps.app.goo.gl/5Y7FwJK4puf7WGzbA 

Pot se je začela podobno, kot se začno vse ostale najine poti. Okoli sedmih zjutraj sva sedla na motor in se pri prijetnih 15 stopinjah odpeljala preko Ljubelja, se spustila v megleno Celovško kotlino, nadaljevala po lokalni cesti proti Judenburgu, kjer sva se zapeljala po AC, ki pelje proti Dunaju. V pričakovanju avgustovskih temperatur, sem bila temu primerno tudi oblečena, zato so me nizke temperature v zgodnjem jutru v južni Avstriji, ki nikakor niso mogle ujeti dvajsetice, neprijetno premrazile. Nadaljevala sva proti češkemu Brnu. Vozila sva po širokih AC, le na obeh straneh češko - avstrijske meje, je promet upočasnila dvopasovnica. Hitro sva nabirala kilometre in mimogrede sva bila na Poljskem. Opoldne se je temperaturam le posvetilo, da je še vedno poletje in postalo je prijetno toplo. Presenetilo naju je kako močno infrastrukturno razvita je ta nekdaj socialistična država. Velika krožna križišča, podvozi, nadvozi in kar je še tega v vsakem mestu. Ceste so tukaj vsekakor veliko boljše in novejše kot v sicer razvitejših Nemčiji in Avstriji.

Najina postaja Katowice in kamp št. 15. Področje številnih malih jezerc v njegovi bližini, ob katerih so se našle številne restavracije in bifeji, je delovalo kot prijeten počitniški kraj, kjer so se srečevali predvsem mlajši, ki so se zabavali v bolj ali manj prestižnih lokalih.

  

Šotor sva si postavila polega dveh poljskih motoristov, ki sta se vračala domov v Gdansk iz potovanja po Grčiji. Ko sta izvedela, da sem ostala brez telefona, jima je bilo res žal, skupaj smo modrovali, kje bi ga lahko našli, vendar nič od predlaganega ni obrodilo sadov. Opravičila sta se češ, da je njihova država od napada na Ukrajino zelo prepišna, kar pa povzroča tudi povečanje kriminala.   

 

Kljub slabi volji sva odšla na sprehod do jezera...

...in pivo naju je precej hitro spravilo v dobro voljo.

2. dan; nedelja, 13. avgusta 2023; Katowice - Gdansk; 532 km

     https://maps.app.goo.gl/us6abQEwXhkDTjrUA

Kljub temu, da je poljski motoristični sosed zjutraj povedal, da je sanjal, da je moj telefon v kontejnerju za smeti, ga tudi tam ni bilo in ni nama ostalo drugega, kot da se brez njega odpraviva naprej na sever, proti najini prvi postaji, Gdansku.  Prav tja sva bila pred slabim desetletjem že namenjena, vendar pa se je takrat vreme, med tem, ko sva si ogledovala  Bratislavo, Varšavo, Krakow in Auschwitz, tako poslabšalo, da sva se sredi poti usmerila proti zahodu, proti Vroclavu, Karlovim Varom in Pragi, mesto ob Baltiku pa je čakalo kar nekaj naslednjih let, da je prišlo ponovno na vrsto. Tudi ta dan sva se vozila po avtocestah. Skoraj prezrelo žito, ki je zlato rumeno barvo že zamenjalo s sivo rjavo, je valovilo na širnih poljih osrednje in severne Poljske ter čakalo na prezaposlene kombajne, ki so lomastili po tamkajšnjih ogromnih poljih. Na fantastičnih cestah so se kilometri hitro množili. Bilo je v času pred 15. avgustom, katoliškim praznikom Marijinega vnebovzetja, ki je na versko močni Poljski zelo pomemben dan. Veliko Poljakov se je zaradi obetavnega vremena na Baltiku peljalo tja na kratke počitnice. Ker imajo na AC cestninske postaje, kjer se cestnina plačuje sproti, so jih na dni okoli praznika sprostili in v izogib gneči dvignili zapornice, tako je promet stekel mimo tekoče, brez ustavljanja, brezplačno.

Mesto Gdansk se nahaja ob izlivu reke Wisle, nekaj km oddaljen od morja. V okolici mesta je za kampiste kar nekaj ponudbe,  nama pa je bila posebej všeč lokacija tik ob Baltskem morju, imenovana Stogi. Tam se je na kupu znašlo kar nekaj kampov, ki so bili približno 9 km oddaljeni od središča mesta, s katerim so imeli neposredno tramvajsko povezavo, saj je na območju Stogi ena od lepših mestnih plaž. Vesela sva bila, da sva še dobila prostor za kampiranje, saj so bili kampi po večini že skoraj polni. Čeprav je bil prvi vtis, ko sva si utirala pot mimo vse naokoli parkiranih avtomobilov, preko globokih jam na neutrjenem cestišču, med množico kopalcev, ki se je po opoldanskem počitku odpravljala na plažo, precej klavrn, se je kasneje izkazalo, da sva se znašla v zelo prijetnem, živahnem a ne preglasnem kampu, v katerem sva ostala namesto prvotno planirani dve noči še eno dodatno.

Najino kraljestvo med borovci.

Ko sva mislila, da je kamp že povsem poln, pa so prihajali novi in novi gostje in za vsakega se je našel prostor. Kako so že včasih rekli, da gre prijaznih ovac veliko v hlev... In najini sosedje so bili prav prijazni.

Poljaki radi jedo in pijejo.

Kdo pa nebi v senčki visokih borovcev. Tudi midva sva se pridružila. 

Ob večerih so si gostje privoščili obilne večerje, pivo pa je teklo v hektolitrih. Takrat je  ponudba malce šepala in so so bile vrste pred hišicami, kjer je bilo dobiti kaj užitnega hudo dolge...

Ob morju je ob zatonu dne malce zapihalo. Na pešpoti do plaže smo se srečevali tisti, ki jim ni bilo več do kopanja in so odhajali iz plaže in tisti...

... ki smo si želeli večer preživeti na še vedno ogreti mivki. 

Voda res ni bila zelo hladna, ...

..a sončni zahod je bolje pričakati na suhem. Na široki peščeni plaži se je tako zbralo veliko ljubiteljev teh, za marsikoga najlepših trenutkov dneva. (V ozadju ladjedelnica Gdansk, ki se je nekateri še spominjamo iz 80 let preteklega stoletja, ko se je tam rodila Solidarnost).

3. dan; ponedeljek, 14. avgusta 2023; Gdansk - ogled mesta (tramvaj, peš)

https://goo.gl/maps/8vhJRa74LT7Byt8J9

Kot sem že omenila ima Gdansk zelo dobro javno prometno infrastrukturo. Midva sva ta dan uporabljala tramvaj, ki naju je iz kampa pripeljal naravnost do vhoda na Kraljevo pot ( Droga Krolewska).  Tako sva se najprej sprehodila po najbolj znani in obiskani ulici v mestu, se ustavila v mestnem muzeju in si dodobra ogledala obrežje Wisle, kjer se z neverjetno spretnostjo prepletajo ostanki srednjeveške in sodobne arhitekture. Med zanimivimi ulicami in parki sva peš nadaljevala do stare gdanske ladjedelnice, kjer je za simboličnimi ladjedelniškimi vrati precej nov multimedijski muzej posvečen dogodkom v ladjedelnici in dejavnosti sindikalnega gibanja Solidarnost, ki je v začetku 80 let spodbudila usodne spremembe v socialističnih državah vzhodne Evrope. Poznopopoldanski čas sva porabila za sprehod po parku Oliwski in ogled tamkajšnje cerkve. Dan, ki sva ga namenila ogledu Gdanska je bil zelo topel, saj se je temperatura približevala tridesetici, zato se je po večerji ponovno prileglo poležavanje na topli mivki ob Baltskem morju.

Gdansk je s slabimi pol milijona prebivalci glavno in največje mesto Pomorjanskega vojvodstva. Je glavno morsko pristanišče Poljske.  Skupaj z bližnjim  mestom Gdynia in letoviškim mestom Sopot tvori četrto največje metropolitansko območje v državi, kjer živi 1,5 milijona ljudi. Leži v delti reke Visle, ki  povezuje Gdansk s poljsko prestolnico Varšavo.

Dober zajtrk za dober začetek dneva...

S tramvajem skozi predmestje do...

Gorska vrata  so najbolj reprezentativna vhodna vrata v Gdansk. Na njih so upodobljeni reliefi grbov Poljske, Gdanska in kraljeve Prusije. Nad glavnim vhodom je v latinščini zapisano geslo: "Pravičnost in pobožnost sta temelja vseh kraljestev."

Kraljeva pot je neuradno ime za Dolgo ulico, ki ga je dobila v 15. stoletju, ker so po njej vstopali v mesto takratni monarhi. Še danes pa ta množično obiskana ulica skriva številne zgodovinske znamenitosti.

Za zlatimi vrati najdemo Kompleks Fregate iz 14. stoletja, ki obsega obrambni stop...

...in poslopje, ki je bilo od 16. stoletje namenjeno zaporom, mučilnici ter izvrševanju smrtnih obsodb. Danes je v njem muzej turture z originalnimi rekviziti iz tistih strašnih časov, ki sva ga z veseljem ignorirala, od leta 2006 pa je tu našel svoje mesto tudi muzej jantarja. Gdansk je namreč že od srednjega veka pomembno središče izdelovanja predmetov iz te dragocene smole.

Złota Brama (zlata vraa) so renesančna mestna vrata, ki se nahajajo znotraj Kraljeve poti. Zgrajena so bila v začetku 17. stoletja kot sestavni del večjega obrambnega sistema. Simbolizirajo lastnosti idealnega državljana: Mir, Svobodo, Srečo, Slavo, Razumevanje, Pravičnost, Pobožnost in Preudarnost.  Hkrati nosijo tudi zelo pomenljiv napis: "V soglasju rastejo majhne republike, zaradi nesoglasja pa propadajo tudi velike". Leta 1957 so bila vrata, ki so bila med sovjetskim bombandiranjem leta 1945 hudo poškodovana, obnovljena, pri čemer pa je bilo veliko nemškega pridiha na njih, zavestno uničenega.

Tudi vzdolž ulice se nadaljujejo imenitne srednjeveške rezidence in mestne palače. Med ogledom izjemne arhitekture je obiskovalcu, povesem na dosegu roke v številnih lokalih,  na voljo vsakovrstno okrepčilo.

 

Vsekakor posebno pozornost zasluži Glavna mestna hiša Gdanska, ki sodi med najveličastnejše stavbe v severni Evropi in priča o bogati zgodovini in ekonomski moči mesta. Graditi so jo začeli v prvi polovici 14. stoletja, njen stolp pa je bil končan konec 15. stoletja. Vendar je čez 10 let stolp pogorel in bil kasneje zgrajen z renesančnim pridihom. Tudi med 2. svet. vojno je bil stop uničen, a v 50. letih 20. stoletja skrbno obnovljen. Danes je v Glavni mestni hiši mestni muzej.

Seveda naju zgodovina mesta zanima. Presenečena sva bila, da je bil muzej kljub ponedeljku, sicer z nekaj krajšim delovnim časom, vseeno odprt. Le še  poslikala sva se pri Neptunovem vodnjaku, še eni od znamenitosti Kraljeve ulice,  z mestno hišo v ozadju, nato pa sva se v izredno bogato opremljeni stavbi prepustila pestri zgodovini Gdanska.

Razkošna notranjost mestnega muzeja.

Pred bombandiranjem med 2. svet. vojno je bila tudi ta stavba močno poškodovana, vendar pa so vse, kar se je dalo (vključno s slikami) pravočasno umaknili na varno, zato so lahko po vojni stavbo zelo verodostojno rekonstruirali.

Pogled na mesto takoj po vojni...

...in nekolikanj kasneje.

Pomemben strateški položaj Gdanska je bil vzrok, da so se na njegovem območju od 10. stoletja, t. j. od začetka poljske državotvornosti dalje,  izmenjevali različni gospodarji. Tako je bil Gdansk v različnih časovnih obdobjih del Kraljevine Poljske, Kraljevine Pomorjanske in Kraljevine Prusije ter Nemškega cesarstva. Na prehodu iz 13. v 14. stoletje so Gdansk zavzeli predstavniki Tevtonskega viteškega reda (nemški križarji, ki so se vrnili iz tretje križarske vojne) in pomorili, po nekaterih podatkih, celo 10.000 civilistov. Od sredine 16. do konca 18. stoletja je mesto preživelo plodno obdobje pod  poljsko-litovskim kraljestvom. Dvakrat je bil Gdansk tudi t. i.  Svobodno mesto Danzig. Drugič je bilo to po prvi svetovni vojni, ko je bilo mesto vse do napada nacistične Nemčije pod protektoratom Društva narodov. T. i. Poljski koridor, katerega del je bilo Svobodno mesto Danzig, je bil naseljen pas ozemlja zahodno in južno od Gdanska, kjer so sicer živeli Poljaki. Tako je ostala Vzhodna Prusija teritorialno ločena od preostale Nemčije. Ta pas ozemlja med Nemčijo in Vzhodno Prusijo, je bil širok od najmanj 30 do največ 200 kilometrov, a je Poljski omogočil dostop do Baltskega morja. Gdansk je imel status svobodnega mesta ter ni pripadal ne Nemčiji ne Poljski. Leta 1939, na začetku druge svet. vojne, ga je nacistična Nemčija priključila Zahodni Prusiji. Po letu 1945 je v okviru  Ljudske republike Poljske ostalo mesto pod nadzorom SZ in Varšavskega pakta. Od leta 1989, po padcu socializma, se Gdansk razvija v okviru Republike Poljske.

Gdansk je bil že od srednjega veka pomembno ladjedelniško in trgovsko mesto. Leta 1361 je  postal član Hanzeatske lige, ki je več stoletij določala njegov gospodarski, demografski in urbani razvoj. Z raziskovanjem Gdanska, enega od slikovitejših in pomembnejših hanzeatskih mest, ki visoko kotira tudi na Unescovem seznamu kulturne dediščine, se je začelo najino spoznavanje teh izjemnih mest.

Gdansk premore kopico izjemnih inštitucij kot so Univerza, muzeji, gledališča, filharmonija ter različni zgodovinski festivali in sejmi. Gdansk je tudi na vrhu svetovne lestvice kakovosti življenja, varnosti in življenjskega standarda.

Položaj Gdanska v Polskem koridorju med leti 1920 in 1939.

Artusov dvor, nekoč zbirališče bogatega meščanstva, danes podružnica mestnega muzeja. Pa tudi čudovit pogled iz lokalčka, kjer sva si privoščila dopoldansko kavico.

Ulica se pred izhodom razširi v trg, ki naju pospremi do Zelenih vrata,  ki vodijo...

... neposredno do enega od kanalov reke Visle. Pogled dolvodno je navdušujoč. Kljub nekaj stoletij, ki so minila med izgradnjo srednjeveških stavb na levem bregu, kjer kraljuje stari del mesta... 

... in arhitekturno ujemajočim, zelo sodobnim, novejšim delom mesta z dragimi stanovanji in številnimi prestižnimi restavracijami na desnem bregu, skupaj delujeta kot dovršena celota.

Do Marijine bazilike se vračava po istoimenski, prijetni, ozki ulici z množico obiskovalcev, ki posedajo v manjših lokalih, na stojnicah in v uličnih trgovinah pa izbirajo med izdelki iz jantarja.

Marijina bazilika v Gdansku je največja cerkev zgrajena iz opeke in ena največjih stavb opečne gotike v Evropi. Do leta 1945 je bila največja luteranska cerkev na svetu.

Tudi njena notranjost ne zaostaja za zunanjostjo.

Cerkveni zvonik je najvišja stavba v Gdansku, ki po različnih podatkih sprejme med 20.000 in 25.000 vernikov hkrati.

Res so skoraj neponovljive ulice starega Gdanska.

V tej impozantni stavbi domuje ceh umetnikov in obrtnikov.

Zgodovinska stavba preurejena v ...

...mestno tržnico.

Nedaleč stran pa spet arhitekturno zanimiva železniška postaja.

Peš skozi naselja in parke...

...mimo univerzitetne knjižnice...

...do muzeja v ladjedelnici.

Zunaj ohranjena ikonografija iz 80 let,... 

...znotraj  stare ladjedelnice pa zelo sodoben multimedijski muzej, ki prikazuje začetek, vzroke in posledice sindikalnega gibanja Solidarnost.

Dan je bil že dolg. Vročina je tudi pripomogla k temu, da nama je še kako prijalo, da sva za pol ure sedla na tramvaj in se odpeljala proti severu, v slabe 10 km oddaljen Park Oliwa.

Miren in predvsem hladen park, posajen z različnimi dreves in številnimi cvetličnimi nasadi poboža telo in dušo.

Opatova palača v parku. Njeni začetki segajo v 15. stol., ko je bila zgrajena za potrebe takratnega cistercianskega opata. Že pred drugo svetovno vojno je bilo poslopje namenjeno muzejskim zbirkam, ki pa so jih imeli v rokah pristaši nacistične Nemčije. Ti so ob koncu 2. svet. vojne, zaradi prikrivanja dokazov, palačo požgali. Danes je v obnovljeni palači galerija mladih umetnikov.

Prvi začetki bazilike v Oliwi segajo v 12. stoletje. Vmes je večkrat pogorela in bila znova zgrajena, večja in mogočnejša. 1992 leta je papež Janez Pavel II.  izdal bulo, s katero je ustanovil gdansko nadškofijo s sedežem v Oliwi in baziliko povzdignil v nadkatedralo.

Področje okoli katedrale je bilo pomembno predvsem v tridesetih letih 20. stol., ko se je v Svobodnem mestu Danzig krepila nemška nacionalsocialistična stranka. Ko se je leta 1932 Hitler ustavil v Gdansku,  ga je pozdravilo 10.000 članov stranke. V času pred napadom Nemčije na Poljsko,  je bil trg pred (tedaj nedavno posodobljeno) katedralo Oliwa pogosto uporabljen kot teren za vaje Hitlerjugenda.  

Notranjost katedrale prevzame s svojo snežno belino, veličino in bogatim sakralnim okrasjem. V njej so se odvijali številni zgodovinski dogodki. Bila je prizorišče podpisa mirovnih pogodb, kraljevih porok, krstnih slovesnosti in pompoznih pogrebov.

Rokoko, barok in renesansa so v cerkvi prepleteni arhitekturni slogi.

4. dan; torek, 15. avgusta 2023; Gdansk – grad Malbork - Gdansk 139 km;

https://maps.app.goo.gl/EFsbmBceYN7u6h519

Dan je bil sicer prvotno namenjen počitku, sončenju in kopanju. Za naju precej neuresničljiv dnevni program. Kar mimogrede sva se tako odločila, da se zapeljeva do gradu Malbork, nemško Mirienbug.

Grad Malbork je po površini največji grad na svetu (je štirikrat večji od gradu Windsor). V 13. stol. ga je zgradil Tevtonski red nemških križarjev, kot trdnjavo poimenovano Marienburg v čast Mariji. V kasnejših stoletjih so ga večkrat dogradili, vmes je tudi večkrat pogorel, zadnjič leta 1959.

Ugodna lega gradu na reki Nogat je omogočala enostaven dostop z barkami in trgovskimi ladjami, ki so prihajale iz Visle in Baltskega morja. Med svojim vladanjem so tevtonski vitezi, tako kot drugi gradovi ob rekah, pobirali pristojbino od ladij, ki so plule mimo. Obvladovali so monopol nad trgovino z jantarjem . Ko je mesto postalo član Hanzeatske lige, so tam potekala številna hanzeatska srečanja. Skozi stoletja je grad večkrat zamenjal lastnika. Bil je pod švedsko oblastjo, služil je tudi kot poljska kraljeva rezidenca, od leta 1772 do leta 1945 pa je bil celih 170 let v nemškem lastništvu. Zaradi tehnološke zastarelosti v prvi polovice 20. stoletja ni več služil prvotnemu namenu, postal pa je močan simbol pruske zgodovine in nacionalne zavesti. Tamkajšnji prebivalci so po 1. svet. vojni glasovali zato, da so ostali sestavni del Nemčije in niso prešli pod Poljski koridor.

S Hitlerjevim vzponom na oblast, v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, so nacisti grad uporabili kot destinacijo za letna romanja Hitlerjeve mladine in Zveze nemških deklet. Tevtonski grad v Marienburgu je služil kot načrt za gradove Tretjega rajha, zgrajene pod Hitlerjevo vladavino. Leta 1945, med boji na tem območju, je bila uničena več kot polovica gradu. Po požaru 1959 grad še vedno obnavljajo. Mesto je od leta 1945 dalje del republike Poljska. Takrat je tudi večina tamkajšnjih prebivalcev pobegnila v Nemčijo ali bila izgnana.

Grad je zgrajen v  stilu opečne gotike in je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine

Veličasten grad Malbork
 

Obisk gradu na praznični dan je bil zelo živahen.

Bližina rečne struge je bila lastnikom gradu vsekakor zelo dobrodošla.

Notranjost gradu, ki je danes muzej, naju tokrat ni zanimala,... 

...zato sva si le ogledala njegovo zunanjost, kar je bilo za ta vroč dan povsem dovolj.

 

Takšno razdejanje pa je na gradu pustila 2. svet. vojna.

Grad Malbork je tako, kot večino zgodovinskih stavb, ki sva jih ogledovala v zadnjih dveh dneh zgrajen iz rdeče opeke. In prav ta grad je najstarejši tovrstni opečni kompleks v Evropi. Njegova arhitektura sodi v t. i. opečno gotski slog, ki se je razvil v 13. stol.. Poseben slog gotske arhitekture je značilen v severozahodni in srednji Evropi, torej zlasti v regijah ob Baltskem morju in okoli njega, kjer ni zadostnih virov naravnega kamna, zato so objekti zgrajeni iz opeke.  V tem delu Evrope je bila pečena rdeča opeka v uporabo že v 12. stoletju, zato so najstarejše opečne zgradbe opredeljene še kot opečna romanika, medtem, ko je v 16. stoletju opečno gotiko že nadomestila opečna renesančna arhitektura.

Pred vrnitvijo v Gdansk še počitek, ohladitev in malica v mestnem parku. Temperatura pa za te konce nezaslišana, 35 stopinj Celzija. 

Ura je bila še zgodnja, do Gdanska pa ni bilo daleč, zato sva se zapeljala mimo mestnega središča do polotoka Westerpllate, v pristaniškem kanalu Gdanska. Od leta 1926 do 1939 je bilo tu poljsko vojaško tranzitno skladišče, ki je bilo odobreno Poljski na ozemlju svobodnega mesta Danzig. Poljski del Westerplatteja je bil od ozemlja Danziga ločen z opečnim zidom. Zaradi vse hujših nemških pritiskov so Poljaki na področju skladišča zgradili tudi manjše tajne utrdbe in vojašnico, pripravljeno za obrambo. 1. septembra 1939, takoj po nemškem napadu na Poljsko, je bojna ladja Schleswig-Holstein, ki je bila takrat na vljudnostnem obisku v Svobodnem mestu Danzig, brez opozorila streljala na poljsko garnizijo na Westerplatteju. Nemci so kmalu s topništvom prebili opečni zid, njihovi vojaki pa so želeli prečkati mejo, a so pri tem padli v zasedo navzkrižnega ognja poljskih branilcev, ki so se borili z osebnim orožjem, minometom in mitraljezi. Ta dan sta bila odbita še dva nemška napada, pri čemer so Nemci utrpeli nepričakovano velike izgube. V prihodnjih dneh so Nemci večkrat bombardirali poljske položaje na Westerplattu. Ponavljajoče se napade 570 nemških vojakov je sedem dni uspešno odbijalo 180 poljskih vojakov. Poveljujoči major poljske vojske se je s svojimi borci boril, kljub temu, da je bil obveščen, da mu poljska vojska ne bo prišla na pomoč, vse dokler jim ni zmanjkalo streliva. V znak časti vojakom Westerplatteja je nemški poveljujoči general dovolil poljskemu majorju Sucharskemu obdržati svoj meč tudi v ujetništvu. Bitka pri Westerpllatu je prva bitka 2. svet. vojne.

Na področju Westerplatta je danes spominski park...

Z veličastnim spomenikom.

Predvsem pa je to danes področje velikih plaž in kraj številnih lokalov ter zabaviščni kompleks.

Ta dan sva videla kaj pomeni praznik 15. avgust na plažah Baltika pri Gdansku, če je vreme povsem enako kot na, pri Poljakih oboževanem Jadranu. Kljub številnim tramvajem, ki so stalno vozili iz mesta in v mesto, je bila kolona vozil, ki se je prebijala proti plaži skorajda stoječa. Še enkrat več sva bila vesela, da sva z motorjem lahko obvozila stoječa vozila in uspela hitro priti do kampa.

Pravzaprav take gneče nisem več vajena, zato me je vse skupaj precej zabavalo.

Pa niso bile kolone samo na cestah, tudi kopalci so se peš v koloni prebijali po stezi na plažo in iz nje.

Žal je marsikdo izmed zagretih kopalcev pozabil na kremo za sončenje.

Sama sva bolj kot v vodi, ki je imela nekaj več kot 20 stopinj, uživala v "prodajanju zijal". Enkrat in edinkrat sva najbrž videla tak vrvež kopalcev ob Baltskem morju.

5. dan; sreda, 16. avgusta 2023; Gdansk-Ščečin-Locknitz; 412 km 

https://maps.app.goo.gl/u5nVJEx2yhYg4pHH9

Toliko lepega in zanimivega sva doživela v Gdansku in njegovi okolici, da je kar težko verjeti, da sva bila tam le dobra dva dneva. Vtisi so bolj kot na fotkah tokrat zabeleženi v glavah, saj fotografij res nisva posnela veliko. Pa vseeno povsem dovolj, da odneseva iz najinega prvega cilja cel kup lepih spominov.

Nabito poln kamp se je začel prazniti že pretekli dan, saj je bila sreda za nedopustnike običajen delavnik. Odšli sta tudi dve mladi družini, ki sta šotorili tik poleg naju. Glede na živahno dogajanje v kampu in na njegovo zasedenost do zadnjega prostorčka v času podaljšanega vikenda, oz. praznika, sva bila to ponedeljkovo jutro kar malce zgubljena med številnimi praznimi parcelami raztresenimi med visokorasle borovce. Pravzaprav se mi zdi, da sva dobila v preteklih dneh o Gdansku precej varljiv vtis, kot o zelo toplem, skoraj vročem obmorskem turističnem mestu. Glede na siceršnje spremljanje tamkajšnjega vremenskega dogajanja, se pomlad običajno začne zelo pozno, poleti pa so tam temperature, zaradi hladnejšega Baltika, običajno nižje kot v notranjosti države. Pogosto zrak hladijo tudi vetrovi. Torej so bili vroči, sončni dnevi brez vetra, ki sva jih preživela v Gdansku bolj izjema kot pravilo. Drži pa tudi, da se morje vseeno preko poletja segreje in to vpliva na prijetnejše jeseni in manj hladne zime. 

Prihajajoči dan je bil namenjen premiku po severno Pomorjanskem nižavju proti  Nemčiji. Pomorjansko, kjer sva se vozila ta in naslednja dva dneva, je zgodovinska regija na južni obali Baltskega morja, razdeljena med Poljsko in Nemčijo. Meja Pomorjanskega nižavja na vzhodu je na reki Visli (Gdansk) na zahodu pa sega skoraj do mesta Lubeck. Na zahodu Pomorjanskega je več otokov, največji med njimi je Rugen, ki je hkrati tudi največji otok v Nemčiji.

Voziva se po Pomorjanskem nižavju. Področje je precej redko naseljeno, saj zemlja ni preveč rodovitna in polja revno rodijo. Pokrajina je posejana s številnimi jezeri, lepe, lokalne ceste pa naju vodijo skozi številne gozdičke in manjša mesta. Na enem od prijetnih počivališč, sredi gozda, ob majhnem jezeru sva si privoščila zajtrk.

Sicer pa je bil že skrajni čas, za nama je bilo že več kot 100 km ne prehitre vožnje po podeželju SZ Poljske. 

Kake 15 km pred nemško - poljsko mejo je sledil obisk najinega edinega današnjega mesta, zgodovinsko zelo razgibanega  Ščečina. Ščečin (nemško: Stettin) si skupaj z Gdanskem deli primat med poljskimi pomorskimi pristanišči na Baltiku. Leži ob izlivu reke Odre, kake 40 km globoko v morskem zalivu. Sodi med najstarejša, z dobre 400.000 prebivalci pa tudi med največja mesta na Poljskem. Je tudi glavno mesto Zahodno Pomorjanskega vojvodstva. Zapisana zgodovina Ščečina se začenja v osmem stoletju, ko so Vikingi  in Zahodni Slovani (Lehiti) naselili Pomorjansko. Mesto je skozi vso svojo zgodovino živelo v nemško - slovanskem, ne vedno prijateljskem, sosedstvu. Posebej  v 15. in 16. stoletju je bila sovražnost nemške oblasti do slovanskega prebivalstva zelo močna, saj so bogatejšim Slovanom enostavno odvzeli premoženje, prepovedana pa je bila tudi uporaba njihovega jezika.

Ščečin je bil vseskozi član Hanzeatske lige. Mesto je bogatelo predvsem zaradi trgovanja z žitom in lesom, ki je potekalo po Baltskem morju. V mestu pa je cvetela tudi obrt, saj je bilo ustanovljenih več kot štirideset cehov.

Sredi 17. stoletja je mesto postalo švedska trdnjava, v začetku 18. stol. pa se je mestno prebivalstvo zaradi kuge in vojn zmanjšalo za tretjino. Leta 1720, ob padcu švedskega imperija, je Ščečin pripadel Prusiji. Ta je mestu odvzela veliko privilegijev in mestnih svoboščin. V začetku 19. stoletja so Judom odpravili prepoved bivanja v mestu, zato se je judovska skupnost okrepila na 3.000 članov. Ščečin se je ščasoma razvil v glavno prusko pristanišče in leta 1871 postal del Nemškega cesarstva. Medtem, ko je večina pokrajin na Pomorjanskem ohranila svoj agrarni značaj, se je Ščečin industrializiral, njegovo prebivalstvo pa se je leta 1900 povečalo na več kot 200.000. Ukvarjali so se z ladjedelništvom, kemično in prehranbeno industrijo ter strojegradnjo. Konec 19. stoletja so ponovno oživele tudi poljske skupnosti. Čeprav je bilo njihovo število majhno (2%), pa je vseeno ponovno vzklilo upanje za povrnitev Ščečina Poljski.

Med drugo svetovno vojno je bil Ščečin oporišče nemške vojske, ki je prečkala poljski koridor in je leta 1940 mesto uporabila za izhodišče za nemški napad na Dansko in Norveško . Med vojno je bilo v mestu ustanovljenih 135 taborišč za prisilno delo. Večina od 25.000 prisilnih delavcev je bila Poljakov, vendar so bili v taboriščih  tudi Čehi , Italijani , Francozi in Belgijci ter Nizozemci. Po združitvi z bližnjimi mesti je Ščečin postal tretje največje mesto v Reichu. Mesto je bilo tudi prizorišče prve deportacije Judov v nacistični Nemčiji. 

Zavezniški zračni napadi leta 1944 in hudi boji med nemško in sovjetsko vojsko so uničili 65% stavb v mestu, od tega je bilo uničeno skoraj celotno mestno središče, pristanišče in lokalna industrija.  Večina od skoraj 400.000 prebivalcev je mesto zapustila, tako da jih je konec aprila ostalo tam manj kot 20.000. Zaradi pričakovanja, da bo mesto del nemškega ozemlja, se je več kot 80.000 nemških prebivalcev vrnilo v mesto, kjer pa je bila lakota tako huda, da je zaradi nje umrlo 20% populacije. Po vrnitvi Ščečina Poljski se je leta 1946 začel sistematični izgon Nemcev iz Ščečina. Konec leta 1946 je bilo tako v mestu le še 17.000 Nemcev, v mesto pa se je priselilo preko 100.000 Poljakov iz različnih regij Poljske. V mestu pa so se naselili tudi Ukrajinci iz poljskih območij in begunci iz grške državljanske vojne. Med naseljenci iz različnih regij so nastajala huda nasprotja, v mestu pa je vladal tudi strah, ki ga je povzročila nadaljnja prisotnost sovjetskih enot. 

Po vojni je bilo mesto obnovljeno, industrija se je razvijala. Kulturni razmah mesta pa je spremljala akcija s ciljem »odstranitev vseh nemških sledi«.

V času socializma je prišlo v mestu do več uporov. Leta 1980 je bil v Ščečinu podpisan prvi od sporazumov, ki so pripeljali do legalizacije sindikata Solidarnost, uvedba vojnega stanja decembra 1981 pa je povzročila stavko pristaniških delavcev v tamkajšnji  ladjedelnici.

Ko se pripelješ v Ščečin, mesto s 400.000 prebivalci, te najprej na svoje lepo urejeno obrežje povabi reka Odra. T. i. Chrobryjevo nabrežje ali Hakenova terasa je 500 m dolga razgledna ploščad ob reki. Povsem v bližini pa so najpomembnejše zgodovinske stavbe v Ščečinu.

 Vojvodski grad ali grad Pomorjanskih vojvod,  ali enostavno grad Ščečin. V njem ima še danes svoje prostore Urad Zahodnopomorjanskega vojvodstva.

Grad je bil sedež vojvod Pomerjanskih, ki so tod vladali med 12. in 17. stoletjem, izgradnja gradu pa sega v 14. stoletje.

Na Chrobryevem nabrežju, ki je dobilo ime po vojvodi vojvodine Poljske in kasneje kralju Kraljevine Poljske je tudi Narodni muzej. Stavba sega v začetek 20. stoletja in so jo zgradili Nemci, kasneje pa je bila polonizirana.

Katedrala v Ščečinu, bazilika svetega Jakoba apostola  je sedež tamkajšnje nadškofije. 

Gotska cerkev je bila zgrajena od 12.–14. stoletja in je druga najvišja cerkev na Poljskem, največja cerkev v regiji Zahodno Pomorjansko in ena najbolj značilnih znamenitosti starega mestnega jedra Ščečina. Od reformacije dalje je to evangeličanska cerkev.

 

Po ozki, tlakovani cesti sva se "priguncala" do...

...Rynek Sienny, kakor tam pravijo staremu mestnemu jedru. Na štirioglatem srednjeveškem trgu so v srednjem veku trgovali s senom, od tod tudi "Seneni trg".

 

Stara mestna hiša...

... in najemniške hiše so bile po uničenju med 2. svet. vojno, rekonstruirane.

 Seneni trg gosti številne lokale in tudi midva sva sedla med, po večini nemške goste, ki so se mastili z dunajskimi zrezki in s kroglami (najbrž praženega) krompirja. To je jed, ki jo (po videnem) obožujejo tudi Poljaki.

Treba bo naprej. Do nemško - poljske meje naju loči le še slabih 20 km.

Kampi v Pomorjanskem nižavju, malce dlje od Baltika, niso zelo pogosto posejani. Eden redkih je v kraju Loknitz, kake 15 km na nemškem ozemlju. Po telefonskem razgovoru je bilo jasno, da bo treba pohiteti, saj je recepcija kampa odprta le do 17 h. 

Ščečin je zadnje poljsko mesto, ki sva ga obiskala. Zapuščava, torej, Poljsko, državo, ki naju je v vseh pogledih prijetno presenetila. Pa ne smo v zvezi z bogato zgodovinsko dediščino za katero je izjemno dobro poskrbljeno, pač pa tudi za vsestranski gospodarski in infrastrukturni razvoj, ki ga je ta velika država, ki meri za 15 in pol Slovenij in ima za 19 Slovenij prebivalcev, uspela doseči v času po zatonu socializma.

Prišla sva pravočasno in nekaj minut pred peto sva že imela izbrano parcelo v kampu Waldblick in bila poučena o kodah, ki so dovoljevale vstop v toaletne prostore. Jasno pa nama je tudi postalo, zakaj recepcija že tako zgodaj zapre svoja vrata. 

Podeželjski kamp ob malem ob jezeru, kjer pa ni kaj drugega kot le en hotel in v kraju, kjer se nič ne dogaja, pač ni posebej privlačen za turiste. V njem uživajo le t. i. pavšalisti, ki so si v kampu ob robu gozda, ob jezeru uredili svoj košček raja v naravi. Povsem jih razumem. 

 Tudi nama je bil kamp všeč. Na mestu za transferne goste sva bila povsem sama, zato je bila najina parcela prostorna, opremljena tudi z mizo in klopema, kar sva s pridom izkoristila pri pripravi večerje za razvajanje.

Ob sončnem zahodu sva se sprehodiva do prijetnega, nepričakovano toplega jezera, ki pa je v zatonu dne samevalo, čeprav je pričujoča infrastruktura izdajala živahen dnevni obisk tega všečnega naravnega kopališča. Večer je bil res prijeten, tudi sprehod v središče vasi, ki pa je bila še pred večerom povsem izumrla. Lokali so bili zaprti, tako sva se na pivo vrnila k hotelu pri jezeru.

6. dan; četrtek, 17. avgusta 2023; Locknitz - po otoku Rugen –              Rostock; 400 km;

https://maps.app.goo.gl/XnLceXpHM3yNBWjb6

Po nekaj toplih poletnih dneh je bil to prvi dan na najini tokratni poti, ko naju ni grelo sonce. Pravzaprav so se preko celega dne po nebu prevažali težki, dežni, včasih bolj svetli, drugič spet temnejši oblaki. Le redko se je, mimo oblačnih gmot, posameznim sončnim žarkom uspelo prebiti in pobožati zeleno pokrajino. Nekaj kapelj, ki niso več zdržale v oblačni nebesni gmoti, nama sicer ni moglo do živega, je pa pripomoglo k najini odločitvi, da tokrat ne bo najino nočno zavetje šotor, pač pa si bova prenočišče poiskala v hotelu.

Po precej ravni pokrajini, značilni za severno Nemčijo, oz. Pomorjansko, sva se peljeva proti severu na največji nemški otok Rugen. Otok je dolg 52, širok pa največ 41 km, zaradi močne členjenosti z mnogimi zalivi in polotoki, pa obala otoka meri kar 574 km. Na otoku živi nekaj manj kot 70.000 ljudi. 

Najdbe iz plitvega morja ob obalah Rügna dokazujejo da je bil otok poseljen že v kameni dobi. Ob začetku n.š. je na otoku živelo pleme Rugijcev (Rugier), po katerih je Rügen tudi dobil ime. V 7. stol. se je na otoku Rügen naselilo zahodno slovansko pleme Ranov (tudi Rujani), ki je tam vzpostavilo dokaj močno kneževino, ki je segala tudi na celino. V 12. stol. so Rane podjarmili Danci in deželo poselili z nemškimi kolonisti, ki so kmalu izrinili slovanski jezik in kulturo. V naslednjih stoletjih so tod vladali Pomorjanski knezi, Švedi in Napoleon, od leta 1815 pa Prusi.

Zaradi naravnih lepot in čudovitih plaž je Rügen danes najbolj poznan kot turistična destinacija, saj sodi med turistično najbolj razvite dele Nemčije. 

Rugen je bilo volilno okrožje, v katerem je kandidirala bivša nemška kanclerka Angela Merkel. 

S celino je otok že od leta 1937 povezan s cestnim in železniškim mostom. Midva sva se na Rugen pripeljala po novejšem mostu, zgrajenem leta 2007.

Pravzaprav sva si želela Rugen spoznati precej podrobno, zato so bile najine poti speljane po vaških in lokalnih cestah.

Turistično bolj atraktiven je vzhodni del otoka. Ta t. i. Seebrucke se nahaja ob obali zdraviliškega mesta Sellin.

Otok Rugen je bil po 2. svet. vojni del vzhodne Nemčije. Po padcu berlinskega zidu so oblasti nacionalizirano lastnino vrnile prvotnim lastnikom. Od takrat dalje se je otok hitreje turistično razvijal. 

Iz pristanišča Sassnitz-Mukran na vzhodu otoka poteka ena najpomembnejših trajektnih linij med Nemčijo in Švedsko. 

V času nacionalsocializma so na otoku, v kraju Prora, načrtovali  letovišče za 20.000 dopustnikov, kar pa ni bilo nikoli realizirano. Je pa po 2. svet. vojni ogromen več kot 4 km dolg objekt služil kot letovišče za dopustnike iz vzhodnega bloka. Danes je v njem mladinsko letovišče (izposojena fotka). 

Na SV obali občudujeva vztrajne letoviščarje, ki jim niti nič kaj prijazno vreme ne more do živega.  

Nekateri celo uživajo v hladni vodi.

Še malce sprehoda ob obali in odmor za kavico.

Peljeva se proti skrajnemu rtu otoka...

Od daleč že vidiva svetilnik, a cesta do njega je za motorna vozila zaprta. Na širokem parkirišču pustiva motor in se peš odpraviva proti 2 km oddaljenemu cilju. 

Kot že rečeno, sva se ves dan malce "prerekala" z vremenom, zato je najbrž ravno takrat, ko sva v motorističnih opravah marširala proti svetilniku sonce posijalo z polno močjo in postalo je tako vroče, da nama je bilo žal, da si nisva izbrala alternativnega prevoza.

Svetilnik je bil na prehodu iz 19. v 20. stoletje zgrajen na rtu Arkona, ki leži na severnem delu polotoka Jasmund. Visok je 35 m, ker pa stoji na 45 m visokem klifu, je njegova goriščnica visoko 75 m nad morjem. Na Rtu Arkona so našli tudi ostanke iz časov, ko so te kraje naseljevali Slovani.

Nacionalni park Jasmund predvsem zaradi ohranjenih bukovih gozdov in klifov iz krede ter svetilnika obišče letno okoli milijon turistov. 

Ob vračanju iz otoka nama čas ni dopuščal, da bi se ustavila v še enem od biserov ob Baltski obali, v mestu Stralsund. Zato le še ena izposojena fotka.

Še slabo uro vožnje sva imela do Rostocka, do hotela City maxx. 

Večer naju zvabi na plano. Sprehodiva se preko reke Warnow...

...do cerkve sv. Patrika iz 14. stoletja. 

Dan zaključiva v italijanski restavraciji v marini blizu cerkve.

7. dan; petek, 18. avgusta 2023; Rostock - Wismar – Travemunde strand - Lubeck; 172 km;

https://maps.app.goo.gl/UDvcxKq8FisguRFa9

Rostock sva pred leti že obiskala, zato večje pozornosti temu baltskemu mestu z 200.000 prebivalci, znanemu predvsem po svojem pristanišču, značilni hanzeatski arhitekturi in univerzi  iz leta 1419 nisva namenila. 

Tudi na teh področjih so se v 7. stoletju naselili Slovani, ki pa so jih v 11. stoletju premagali Danci, kasneje pa so se bojem za oblast pridružili tudi Sasi.

Kljub jutranjemu sprehodu sva se na pot to jutro odpravila precej zgodaj. Pred sabo sicer nisva imela veliko kilometrov, sta pa naju čakali zanimivi mesti Wismar in Lubeck, ki sta nama s svojimi znamenitostmi lepo zapolnili dan.

Zbudiva se v nekolikanj turobno, od nočnega dežja razmočeno jutro. Za prijetnejši začetek dneva si privoščiva dolg sprehod po marini, nato pa natovoriva kramo na motor in jo mahneva proti zahodu.

Skoraj 20 km sva prevozila, da sva se pripeljala do področja Warnemunde, pravzaprav hišnega letovišča mesta Rostock. Bolj kot sodobne turistične namestitve so naju očarale te, malce starejše počitniške vile, najverjetneje zgrajene v času med obema vojnama.

Izključno ribiška vasica je v 19. stol.  ponudila prve počitniške namestitve in do danes postala močno obmorsko letovišče.

Poleg letovišča je Rostock tudi največje nemško pristanišče za križarke.

Ura je še zgodnja zato plažne košare na plaži Warnemunde še samevajo.

Le posamezni sprehajalci uživajo v jutranjem miru in tišini. Eden od njih je pofotkal tudi pričujoča motorista.

Eno uro vožnje po ravni, zeleni pomorjanski pokrajini in že sva bila pri mestu Wismar, še enem od hanzeatskih mest. 

Stojnice, na s kockami tlakovani ulici proti staremu mestnemu jedru obetajo, da se v mestu, v katerem živi okoli 45.000 prebivalcev, nekaj dogaja.

In res je tako. Mesto Wismar, ki naj bi ga ustanovila nemška dinastija slovanskega rodu Obodriti je bila od sredine 17. do začetka 19. stoletja del švedskega imperija. In v spomin na tiste čase v mestu vsako leto poteka t. i. švedski festival.

V času festivala danes prijateljski Švedi spet "zavzamejo " Wismar, da obudijo spomine na tiste čase...

... in na enem od največjih nemških srednjeveških trgov prikažejo kako je takrat teklo življenje v mestih.  

Predvsem pa je to ena velika veselica, z veliko popitega piva, ki pa pravi zagon doživi šele proti večeru. 

Tudi midva sva si privoščila malce predaha, a, žal, brez piva.

Sredi trga kraljuje t. i. Wasserkunst, vodnjak, ki je že v 16. stoletju služil za preskrbo meščanov s pitno vodo. 

Trg zaokrožajo lepo obnovljene srednjeveške hiše...

Marijina luteranska cerkev in...

...bližnji naddekanat sta bila, tako kot številne druge srednjeveške stavbe v mestu, ob bombnih napadih konec 2. svet. vojne močno poškodovana in v 60. letih prejšnjega stoletja po starem načinu gradnje, obnovljena.

Wismar je vsekakor mesto, ki ima veliko ponuditi, zato je njegov stari del tudi na seznamu Unescove kulturne dediščine.

Nisva se vozila niti slabo uro, ko naju je ob izlivu, na desnem bregu reke Trave pozdravil tale možakar. Bila sva v kraju Travemunde, katerega zgodovina se je začela v 12. stoletju, ko so tod Sasi postavili trdnjavo za nadzor ustja reke. 

 

Travemünde je od začetka 19. stol. obmorsko letovišče  in danes največje nemško trajektno pristanišče na Baltskem morju s povezavami na Švedsko, Finsko, Rusijo, Latvijo in Estonijo .

Na desnem bregu Trave je poleg marine in številnih hotelov...

...razstavljena tudi muzejska ladja Passat, ki je bila zgrajena v začetku 20. stoletja in je 60 let služila za plovbo v Latinsko Ameriko, danes pa je na njej mladinski hotel.

Preko širokega ustja reke Trave ni mostu, pač pa je preko vzpostavljena trajektna povezava. 

Na sredini reke zapuščava področje nekdanje vzhodne in prihajava na področje, ki je pripadalo zahodni Nemčiji. 

Obmorsko področje na levem bregu Trave je že pred obema vojnama bogatim meščanom Lubecka služilo kot letovišče in sprehajališče na širokem Strandu.

Tudi tu, tako kot v Rostocku, so številnejše kot novi hoteli, starejše, obnovljene vile...

...in hoteli, ki dajo kraju pridih žlahtnosti in elegance.

V Travemundu se veliko dogaja...

Do starega mesta Lubeck, ki je geografsko vmeščeno na otok med kanaloma reke Trave imava slabih 20 km. 

Mesto je res v objemu voda, rečni bregovi pa gostijo številne lokale. Ogled mesta bo kar zajeten zalogaj, zato sva si pred njim privoščila malce podpore.

 

Lahko bi se reklo, da sva prišla na cilj. Vstopava namreč v evropski muzej, ki je posvečen trgovskemu združenju Hansa. In obisk nekaterih mest združenih v Hansa ligo je bil rdeča nit prvega dela najinega potovanja, ki naju je vodilo ob Baltskem morju.

Hanzeatska zveza ali Hansa je bila trgovska in obrambna konfederacija trgovskih mest v severozahodni in srednji Evropi. Zrasla je iz nekaj severnonemških mest v poznem 12. stoletju in tri stoletja obvladovala baltsko pomorsko trgovino ob obalah severne Evrope. Trgovci so zvezo ustanovili za zaščito ekonomskih interesov svojih cehov, pa tudi za pridobitev privilegijev v mestih, državah in trgovskih poteh, kjer so delovali. Mesta, pridružena zvezi, so imela svoj pravni red, vzdrževala pa so tudi svoje vojske, ki so medsebojno sodelovale in skrbele za varnost trgovskih poti.

Zveza se je začela oblikovati v drugi polovici 13. stoletja.  Že pred nastankom Hanse je bil Lübeck izhodišče nemških trgovcev za trgovanje proti severu in manj razvitemu vzhodnemu Baltiku, ki je bilo vir lesa, voska, jantarja, smol in krzna, pa tudi rži in pšenice. Nemški hanzeatski trgovci so zato ustanovili svojo trgovsko postajo v Novgorodu, znano kot Peterhof (današnja Rusija) in tam dobili določene privilegije. V tem času sta se povezali mesti Lubeck in Hamburg in skupaj pridobili nadzor nad večino trgovine s soljenimi ribami iz južne Švedske, od koder so vozili tudi bakreno in železovo rudo. Konec 13. stoletja se jima je pridružil še Koln in tako so skupaj leta 1320  v Londonu ustanovili najmočnejšo hanzeatsko kolonijo, ki je prerasla v pomembno obzidano mestno skupnost s svojimi skladišči, tehtnico, cerkvijo, pisarnami in hišami. Zvezi se je pridružilo vse več mest po vsem Svetem rimskem cesarstvu, vseeno pa zveza nikoli ni postala centralno vodena formalna organizacija. Mestu Lübeck je lokacija na Baltiku omogočila trgovino tako s Skandinavijo, kot tudi s Kijevsko Rusijo. Zaradi tega je mesto ohranilo prevladujočo vlogo v zavezništvu in je veljalo za "kraljica hanzeatskih mest". Članstvo v zvezi se je stalno spreminjalo in je v različnem času štelo od 70 do 170 mest. Hanzeatsko trgovanje je omogočilo večje blagostanje zaradi uvoza zgoraj omenjenih surovin v nemška mesta in izvoza obrtniških in vedno bolj tudi industrijskih izdelkov na manj razvita področja vzhoda in severa. Začel se je razvoj mednarodne trgovine.

Nemški kolonisti so se v okviru Hanzeatske lige naselili v številnih mestih na vzhodni obali Baltskega morja (Estonija, Latvija, mesta Riga, Talin...),in Skandinavije (Bergen). Prevladujoči jezik trgovine je bila narečna nemščina, kar je imelo pomemben vpliv na razvoj jezikov držav, vključenih v zvezo, zlasti na skandinavske jezike, estonščino in latvijščino.

Hanzeatska mesta so s pomočjo političnega vpliva zveze dosegla tudi (omejeno) samostojnost, saj niso bila več podložna lokalnemu plemstvu, pač pa le Svetemu rimskemu cesarju.

Na vrhuncu svoje moči, v poznem 14. stol. so za obrambo trgovskih poti plule tudi dobro oborožene vojaške ladje. Njihova dejavnost je tako vplivala tudi na imperialno politiko. Zveza se je tako vpletla v vojno z Dansko in z zmago pridobila učinkovit trgovinski in gospodarski monopol v Skandinaviji. Hansa je vodila tudi odločno kampanjo proti piratom. 

V tujih mestih trgovci in lokalno plemstvo niso bili navdušeni nad nemškimi hanzeatskimi trgovci. Posebej hudih nasprotovanj so bili deležni v Londonu.

Na začetku 16. stoletja se je začel zaton Hanseatske zveze. Takrat je vzhajajoče Švedsko kraljestvo prevzelo nadzor nad velikim delom Baltskega morja. Danska je ponovno prevzela nadzor nad svojo trgovino, izpostava v Novgorodu se je zaprla, po ukazu angleške kraljice Elizabete I. pa je bila leta 1597 ukinjena tudi izpostava v Londonu. Tudi posamezna mesta znotraj zveze so začela postavljati lastne interese pred skupne hanseatske in med njimi se je začela konkurenca. Hkrati pa so nemški knezi uveljavili svojo politično avtoriteto, ki je omejevala neodvisnost trgovcev in hanzeatskih mest.

Nekatera nemška in nizozemska mesta še danes, po dolgih stoletjih, formalno ohranjajo pri svojem imenu pridevnik hanzeatsko, njihove avtomobilske tablice imajo zato predpono H, npr. –HB– za "Hansestadt Bremen".

Arhitektura Evropskega hanseatskega muzeja, odprtega leta 2015, se sklada z arhitekturo opečne gotike, ki je prisotna tudi v starem mestnem jedru Lubecka.

Multimedijski muzej pričara življenje od 13. do 15. stoletja v mestih, kjer je cvetela trgovina v okviru Hanzeatske zveze.

V samem središču mesta Lubeck, edina bela med ostalimi opečnimi ...

...stoji hiša s pročeljem obrnjenim proti veličastni cerkvi sv. Marije, ki bi imela prav gotovo veliko povedati. 

Hiša Budenbrookovih.

V njej sta otroštvo preživela pisatelja Thomas in Heinrich Mann, tudi sama potomca hanseatskih trgovcev. Hiša je ime dobila po romanu Thomasa Manna Budenbrookovi, v katerem je omenjena hiša prizorišče sage družine, ki se razteza čez štiri generacije v mnogih, a ne v vseh podrobnostih podobne zgodovini družine Mann. Hiša je bila v 2. svet. vojni močno poškodovana, a so jo razne inštitucije že obnovile in jo sedaj ponovno obnavljajo. 

V hiši je muzej z dvema stalnima razstavama: » Buddenbrookovi – roman stoletja« in » Mannovi – pisateljska družina«.
Muzej o dveh bratih, o delu dveh odličnih pisateljev, o njunih družinah in njuni pripadnosti dvema različnima državama ter njunem zapletenem medsebojnem odnosu.

Impozantna evangeličanska Marijina cerkev v Lubecku sodi med največje cerkve na nemškem prostoru.

Cerkev je bila zgrajena med letoma 1265 in 1351.  Velja za »matična cerkev opečne gotike«  in je služila kot model za približno 70 cerkva tega sloga v regiji Baltskega morja. 

Rathaus (mestna hiša) Lubeck...

Holsteinska vrata...

Marijina cerkev, Rathaus in Holsteinska vrata so kompleks starega hanzeatskega mesta Lubeck, ki ga je zaradi izjemne arhitekture pod svoje okrilje vzel Unesco.

Veliko sva že videla in dan je bil poln vtisov. Ob pogledu na pričujočo fotko je jasno, da sva bila s svojim obloženim potovalnikom resnično unikatna popotnika v tem čudovitem mestu.

Čas je že bil, da se umakneva v 5 km oddaljen kamp Schonboken. Postavila sva si šotor, si pripravila nekaj za prigriznit, nato pa sva se sprehodila do bližnjega "Fusballcluba Dorenbreite Lubeck", kjer sva skupaj z domačini ob srebanju dobrega nemškega piva počakala na zaton dneva.

8. dan; sobota, 19. avgusta 2023; Lubeck – Runkel; 547 km

https://maps.app.goo.gl/wum6gkgAck5EguuX9

Spet je prišel na vrsto dan za premik – transfer, plan pa prevoz po avtocesti do začetka najinega drugega dela potovanja, do Koblenza. Tam je namreč izhodišče za vožnjo po cesti, ki spremlja močno ovito strugo reke Mozele. Najbrž avgustovska sobota res ni bil posrečeno izbran dan za daljšo vožnjo po nemških avtocestah. Mimo Hamburga, Hannovra in Kassla pa še posebej ne. Tako sva kar nekajkrat pristala v stoječi ali počasni koloni. Seveda gre z motorjem nekaj hitreje kot z avtom, a vseeno je bila vožnja naporna in utrudljiva. Zato sva se ustavila kake 60 km pred Koblenzom v kraju, ki se po naše malo čudno sliši – Runkel. V nasprotju z ničelnimi pričakovanji sva pristala v zelo prijetnem kampu Lahentours ob reki Lahen, v fotogeničnem srednjeveškem mestu.  

Ko na internetu iščem informacije o tem zanimivem mestu, ki premore nekaj manj kot 10.000 prebivalcev izvem, da grad izvira iz 12. stoletja. Bolj kot to, pa me pritegne usoda tamkajšnjega prebivalstva, ki je v zgodnjem 18. stoletju zelo trpelo. Nenehni francoski vdori in  rekordno mrzla zima je številne prebivalce Runkla in okolice prisilila, da so se izselili v porečje  reke Ren, od tod pa leta 1709 v Anglijo . Poročajo, da je iz tamkajšnje regije prišlo toliko beguncev, da je angleška vlada zanje postavila za zimo zunaj londonskega obzidja šotorsko mesto. Leto kasneje je deset angleških ladij prepeljalo skoraj 3000 teh Nemcev v kolonijo v New York . Ljudje so za prevoz nato delali v taboriščih na reki Hudson in šele po štirinajstih letih jim je bilo končno dovoljeno pridobiti zemljo v dolini Mohawk, kjer so ustanovili mesta, ki še danes stojijo (kot sta German Flatts in Palatine Bridge) .  

V kampu so bile nastanjene v glavnem družine s šotori, ki so prišle na "vikend paket" na travnik.

Enak med enakimi, pa še teknilo je. Še vedno, po toliko letih potepanja po kampih, hotelih, apartmajih, se po naporni celodnevni vožnji najbolj sprostiva in uživava na širnem zelenem travniku ob enostavni večerji in hladnem pivo.

Bližnje mesto. Tudi enake med enakimi, hiše namreč.

Pa še sprehod po bližnjem starem delu mesta.

Noč se spušča nad reko Lahen.

Za večerno sprostitev res prija nekaj takega...

Nepričakovano, a nepozabno...

Runkel je res Runkel in še železniško postajo ima.

Dan spet zaključiva med domačini, tokrat na koktajlih.

9. dan; nedelja, 20. avgusta 2023; Camping Runkel – po dolini Mozele (malo po levem in malce po desnem bregu) še nekaj Francije- camping Walsheim; 387 km;

https://maps.app.goo.gl/tNuEYzQf6wps4ewd

Mozela je reka, ki teče skozi Francijo, Luksemburg in Nemčijo. Izvira v francoskih Vogezih in se po 544 km pri Koblenzu izliva v Ren. Najatraktivnejši del reke je med Trierjem in Koblenzom, ko vijuga po eni izmed najlepših nemških rečnih dolin. Na njenih obronkih se nahajajo številni terasasti vinogradi na katerih pridelujejo nekaj najboljših rizlingov, zato dolina Mozele slovi tako po čudovitih razgledih, kot tudi po odličnem vinu, saj je najbolj znana nemška vinska regija. Po dolini, od Metza v Franciji, prek Trierja do Koblenza, na razdalji 311 kilometrov tako tečeta poleg reke Mozela tudi mozelska vinska cesta in mozelska kolesarska pot, ki je med Koblenzom in Trierjem velik del speljana po trasi stare železniške proge. Poglede nad rečno dolino pritegnejo poleg nasadov vinske trte tudi številni gradovi in prijetna mesta. Leta 2014 je bila odprta tudi 365 km dolga mozelska pohodna pot.

Kljub vsemu naštetemu pa se pridelava vina na področju nemške Mozele zmanjšuje že desetletja. Opuščajo se predvsem vinogradi na zelo strmih pobočjih. Podatki za več vinskih vasi ob Mozeli kažejo, da je bilo v začetku leta 1960 še 797 vinskih podjetij, v začetku leta 2000 le nekaj manj kot 100. Se pa zato povečuje na področju delež turistične ponudbe. Posebej priljubljena turistična destinacija je nemški del Mozele. In prav ta del od Koblenza do Trierja sva se namenila prevoziti to zelo vročo nedeljo, ko je temperatura dosegla tudi 33 stopinj Celzija.

Porečje Mozele je bilo naseljeno že v rimskih časih. Po drugi svetovni vojni si  je Francija prizadevala, da bi Mozela postala plovna tudi za večje ladje, kar bi koristilo tamkajšnjim industrijskem predelom. Ko so leta 1955 prebivalci v Posarju izglasovali priključitev k Zahodni Nemčiji, je Francija kot »nadomestilo zahtevala« nadgradnjo Mozele. Tako je postala leta 1964 Mozela s pomočjo 14 zapornic plovna do Metza, kasneje pa so jih Francozi sami dodelali še 14 in omogočili plovnost Mozele do Nancya.

Pretekli večer nisva vedela kakšno vreme pričakovati, saj je padlo celo nekaj kapelj, zato sva bila tolikanj prijetneje presenečena, ker se je prebudilo jasno jutro, ki je obetalo lep, topel dan.

Veseli so ga bili najbrž tudi ljubitelji čolnarjenja vseh vrst, ki so v tem kampu, najbrž, pristali z razlogom. 

Reka Lahen se je zdela kar primerna za nezahtevne, družinske spuste.

Toda naju je ta dan zanimala druga reka. Mimo Koblenza sva se v zgodnjem dopoldnevu zapeljala vzdolž precej mogočne reke Mozele...

... in hitro ugotovila, da vse tisto, kar sem brala o njej drži. Že na začetku so se nama na hribu nad slikovito vasjo pokazale razvaline srednjeveškega gradu...

 

...in številni terasasti vinogradi.

Plovila vseh vrst in turistične namestitve, ki gostom omogočajo, da mozeljske lepote uživajo dlje časa, turističnim ponudnikom pa, da imajo do turizma več prihodkov. Posebej bogata je ponudba kampingov.

Lepa pokrajina je namreč idealna za počitek in rekreacijo. Skozi celo dolino je speljana kolesarska steza.

Dolina je tudi priljubljena motoristična destinacija. Midva sva Mozelo v njenem vijugastem toku spremljala nekaj časa po levem in nekaj časa po desnem bregu. 

Sicer pa vsak uživa po svoje.

Zajtrk na bregu Mozele...

... v eni od tamkajšnjih vasi.

Idilično mesto Cochem so zgradili na obeh bregovih Mozele. Oba dela pa povezuje star most.

Grad na nasprotnem bregu.

Značilni prizor, reka, ladja, mesto Beilstein in nad njim grad Metternich.

Proti zahodu se pokrajina malce poravna in vinogradi so prijaznejši za obdelavo.

Še eno zanimivo mesto...

...Traben - Trarbach.

Pokrajina se spet naguba, griči pa posajeni z vinsko trto. Promet se občasno zgosti, vročina vedno bolj pritiska.

V mestu Zeltingen Rachtig imajo semenj, a naju ne pritegne.

Vroče je, zato si raje v lokalu pod senčniki privoščiva malce daljši počitek.

Pred Trierjem reka naredi nekaj ostrejših zavojev, cesta pa je speljana po rebri nad njo. Tako se na levi vidijo deli mesta Leiwen, na desni pa mesto Trittenhelm.

Še nekaj vožnje med slikovitimi vinogradi in sva na koncu najine poti, ki sva jo namenila prevozit ob reki Mozeli.

Na najinih potovanjih sva že mnogokrat prespala v francoskih kampih, pa z njimi nisva imela slabih izkušenj. Tokrat pa se vožnja v Francijo do dveh kampov, ki sta bila oglaševana na spletu ni izplačala, saj sta bila oba zaprta. Tako sva se vrnila v Nemčijo  in 20 km vzhodno od Saarbruckna našla kamp Walsheim. Podeželjski kamp, ki kot poroča internet, leži na z Unescom zaščitenem področju Saarlanda in ponuja, v naravnem okolju, sproščene počitnice za družine.

Res naju je razveselil velik bazen v okviru kampa, saj sva bila od celodnevne vožnje in visoke vročine, precej utrujena. Še predenj sva si postavila najino nočno zatočišče, sva si privoščila prijetno sprostitev v bazenu.

10. dan; ponedeljek, 21. avgusta 2023; Camping Walsheim Gersheim – po francoskih Vogezih in Alzaciji  - Titisee 255 km

https://maps.app.goo.gl/RXwEeGN9Tu62hGMHA

Vreme nama je bilo neobičajno naklonjeno že na dveh področjih, ki sva ju prevozila doslej, na Baltiku in na Mozeli. Glede na siceršnje vreme na tistih koncih, je bilo malo verjetno, da bo zdržalo še toliko, da se v suhem in toplem popeljeva še po nemši alpski cesti. A vremenske napovedi so obetale prav to. Če bo šlo vse vsaj približno gladko, sva predvidevala, se lahko v treh dneh pripeljeva do doma in tako bi nama  uspelo uiti poslabšanju, ki se napoveduje čez nekaj dni. In prav temu sva sledila, ko sva zastavila pot to jutro.

Redko je tranzitni del potovanja takšen užitek, kot je bila vožnja ta dan iz kampa na podeželju Saarlanda do Titiseea v Schwarzwaldu, kjer sva prenočevala v kampu na poti do izhodišča za nemško alpsko cesto.

Imela sva še ravno dovolj časa, da sva lahko v celoti ignorirala avtoceste in si privoščila prijetno vožnjo po slikovitem francoskem podeželju severnih Vogezov in Alzacije ter nemškem Schwarzwaldu.

Le še odtis od najinega šotora je ostal na rosnem travniku v kampu, kjer sva bila na prostoru za šotore spet sama samcata...

...čeprav je bil ostali del kampa še kar dobro zaseden. Razmišljava, da so pravi biseri tile podeželjski kampi po Franciji, Nemčiji in Švici. Kar nekaj sva jih že preizkusila in vedno so nama bili všeč in sva se v njih dobro počutila.

Posebej nama ugaja, če imajo kampi tudi bazene, da se po celodnevni vožnji v njih sprostiva. In kar precej kampov svoje goste privablja tudi z lepimi bazeni. Le najinemu dnevnemu ritmu niso vedno prilagojeni, tale je bil ob najinem odhodu še zaprt.

Zapeljeva se naravnost proti jugu proti NP Severni Vogezi, ki velja za zaščiteno območje gozdov, mokrišč, kmetijskih zemljišč in zgodovinskih znamenitosti in je dodan na Unescov seznam mednarodnih biosfernih rezervatov. Severni Vogezi so najnižji del gorovja Vogezi, ki so v celoti v Franciji njihova višina pa ni višja od 560 m. 

Sicer pa so Vogezi  gorovje, ki ga v celoti poleg Severnih Vogezov sestavljajo tudi Osrednji in Visoki Vogezi, ki se vijejo JZ ob reki Ren med mestoma Belford in Saarbrucken. Do prve svetovne vojne so pomenili mejo med Nemčijo in Francijo. Proti JZ se gorovje viša in posamezni vrhovi dosežejo tudi višino skoraj 1.500 m.

Iz severnih Vogezov sva se na jugu spustila v Alzacijo, pokrajino med Vogezi in Renom.

Uživala sva v umirjeni vožnji med slikovitimi, zgledno urejenimi vasmi...,

...pri čemer vsaka domačija prispeva svoj kamenček v mozaiku...

Posebna je tudi umirjenost teh vasi in ropotajočima popotnikoma se  zdi skoraj neprimerno, da kalita tamkajšnji podeželjski mir.

Alzacija je bila vedno jabolko spora med Nemčijo in Francijo. Pokrajina ima svoj alzaški jezik in kulturo, vendar pa je trenutno tam edini uradni jezik francoščina. Zato in zaradi priseljevanja prebivalcev iz drugih področij Francije v to drugo najbogatejšo francosko pokrajino, njihov jezik izginja, poznajo ga le še starejši prebivalci. 

Glavno mesto Alzacije je Strasbourg, fotka pa iz potovanja leta 2022 po Alzaciji in Scwarzwaldu.

Griesheim pres Molsheim se sliši precej nemško, lahko bi se pa reklo tudi: zgubljena nekje na podeželju Alzacije. Pa vseeno pravo mesto in pravi čas za malico in počitek.

Vaški trg s cerkvijo.

Alzacija je znana predvsem po vinu in svoji vinski cesti v bližini Colmarja.

Vzhodno od Colmarja prečiva Ren in mimogrede zagrizeva v Scwarzwald..., 

... obširno gozdnato, ne preveč visoko, a za motorista prijetno razgibano gorovje, ki naju pripelje do najinega cilja...

...sredi teh gozdov...

...do kot morje toplega Titiseea.

Najprej sva se sprostila v vodi...

... in si vzela čas ob njej.

Še enkrat več sta se majhen šotor in motor, ob sicer polnem kampu, pokazala za velik privilegij,...

... saj sva si ponovno na svojem koščku raja v campu Bankenhof postavila najin šotor.

11. dan; torek, 22. avgust 2023; Camping Bankenhof – do Bodensekega jezera – od Lindaua po nemški alpski cesti do Bad Tolza 415km

  https://maps.app.goo.gl/D2A27wYfjcJAB7ha7

V programu za prihajajoči dan sva imela nekaj več kot 400 km vožnje. Ker sva jih želela prevoziti malce udobneje in ker sva severno obalo Bodenskega jezera z motorjem že prevozila, sva se odločila, da se približno 70 km od scwatzwaltskega kampa še peljeva po deželnih cestah, nato pa se za naslednjih 100 km umakneva precej živahnemu lokalnemu prometu na avtocesto do Lindaua, kjer vstopiva na traso nemše alpske ceste.

Posamezne odseke omenjene ceste sva že prevozila spotoma, ko sva se peljala drugim ciljem naproti. Tokrat pa je bila prav omenjena cesta najin cilj.

Nemški ADAC o njej zapiše, da je to panoramska cesta, ki poteka natanko 484 kilometrov v smeri zahod-vzhod od Lindaua ob Bodenskem jezeru do Schönaua na Königsseeju. Še posebej je fascinantna zaradi pestre pokrajine z alpskimi travniki, hribovitimi predeli, gorskimi vrhovi in ​​jezeri. V ozadju Bavarskih Alp vodi pot do rustikalnih kmečkih vasi in zgodovinskih mest.

Pot je razdeljena na devet odsekov, ki temeljijo na turističnih regijah, midva pa sva si pot razdelila na dva dela, prvi dan je bil najin cilj v bližini Bad Tolza.

Nemška alpska cesta ima že kar dolgo tradicijo, saj se je bavarski kralj Maksimilijan II. že leta 1858 podal na potovanje, katerega trasa se je v veliki meri ujemala z današnjo t.i. nemško alpsko cesto in najpomembnejšimi znamenitostmi na poti. Konec dvajsetih let 20. stoletja se je pojavila ideja o izgradnji ceste za popotnike čez Bavarske Alpe, prvi načrti pa so bili izdelani leta 1932. Med drugo svetovno vojno je bila gradnja ustavljena in trasa je bila v celoti dokončana šele leta 1960.

Trasa nemške alpske ceste.

Šotor je pospravljen, prtljaga tudi...

Gremo dalje...

Še nekaj Schwarzwalda...

Po nemški strani Bodenseea...

...do Lindaua, kjer se malo pred nemško avstrijsko mejo vstopiva...

...na nemško alpsko cesto.

Vožnja po Bavarski je vedno zanimiva.

Ob Alpseeu je bilo razpoloženje zelo počitniško.

Privoščiva si počitek ...

 

...zraven pa se v senčki malce podpreva.

Kmalu naju čaka prvi malce resnejši izziv, pa to niso bile serpentine na prelaz Oberjoch, pač pa policaji, ki so čakali na enem od tamkajšnjih parkirišč in z loparčkom zmotili užitke vsakega motorista, ki se je pripeljal tam mimo. Pregledovali so namreč ustreznost motorjev in njihove morebitne neatestirane predelave. Kar nekaj motoristov je tam obstalo, ne da bi dobro vedeli, kaj jim je narediti, saj vožnje niso smeli nadaljevati. Tudi midva jo nisva odnesla povsem brez "prask". Nemškemu policaju je " šla v nos"  prozorna zaščita prve luči, ki jo je moj šofer namestil za primer, da mu ne bi kak kamenj razbil žarometa. 120 eurov kazni in odstranitev "tujka" na kraju samem. Tako je določil policaj in to je držalo. Požrl nama je dnevni proračun, ob tem, da je šofer ročno odstranil "nebodigatreba".

Do vasi Oberjoch se je jeza že ohladila.

Fussen ...

...in njegovi gradovi .

In Neuschweinstein prvi med njimi.

Garmisch - Spartenkirchen ... 

 ... in njegova Zugspitze.

Tudi ta dan je bil vroč...

...zato so bili najini postanki popoldne vse pogostejši. Še zadnjič pri Walchenseeu, kake 50km pred ciljem.

Tudi ta večer sva se najprej pridružila kopalcem v umetnem jezeru Stallaeur, ki ga je že v 16. stoletju zgradil samostan za gojenje rib. Jezero je še danes bogato z ribami in čisto vodo, ki je primerna za kopanje.

Nato pa sva na prijetnem prostoru ob jezeru, ki je namenjen le šotorom, postavila tudi midva svojega.

Še "zadnja večerja" na poti.

12. dan; sreda, 23. avgusta 2023;   Camping Demmelhof Bad Tolz – po nemški alpski cesti do Konigsee – Kovor; 488 km:

https://maps.app.goo.gl/HimscwPJTJhhvm7Q7

Pred nama je bilo še zadnjih nekaj manj kot 500 km do doma. Od tega sva jih slabo polovico prevozila po preostanku nemške alpske ceste in si vzela nekaj časa ob njenem zaključku ob Konigseeu. Južno od Salzburga sva prevozila nemško avstrijsko mejo in se priključila na avtocesto, ki naju je mimogrede pripeljala do doma. 

Jutranji pogled na speči kamp.

Po krajšem jutranjem sprehodu sva dan začela tam, kjer sva ga pretekli večer zaključila, za veliko hrastovo mizo ob jutranji kavici.

Jutro vremensko ni bilo tako vzpodbudno, kot so bila pretekla jutra. A to sva pričakovala, saj je bilo poslabšanje vremena, ki je prihajalo od zahoda napovedano in zdelo se je, kot da nama preko dne sledi. Občasno nama je uspelo  črnim oblakom uiti in sva še uživala na toplem sončku,  pa so naju oblaki spet dohiteli in grozeče viseli na nebu. 

Sva pa bila vseeno hitrejša od njih, saj naju vseeno do doma ni namočilo.

Še zadnjič na tem potovanju je vse spakirano in pripravljeno, da spet obloživa motor. Prepričana sva bila, da je to najina zadnja šotorska noč v tem poletju, saj sva spotoma ugotovila, da najin šotor, ki nama je odlično služil šest sezon, kaže resne znake staranja in v močnem dežju nebi več nudil varnega zavetja. Kar malce milo se mi je storilo ob njegovi upokojitvi, saj sva z njim preživela veliko nepozabnih popotniških zgodb.

 Ampak, kjer je volja, tam je pot. In tako sva med shranjeno kamp opremo našla podoben, vendar precej manjši šotor, v katerem sva povsem spodobno spala tudi na najini zadnji šotorski turi to leto, po priobalnem pasu in nekaj hribih Hrvaške, Črni gore in Albanije od 3. do 13. septembra.

Kamping v katerem sva prespala leži 5 km pred mondenim zdraviliščem Bad Tolz. Tradicionalna bavarska arhitektura in zdravljenje z jodom in soljo privabi v mesto ob reki Isar petične goste. Mesto, katerega izkopanine pričajo o tukajšnji halštatski pa tudi rimski kulturi, je bilo pomembna nacistična postojanka s šolo za mlade SS oficirje in podružnico dachauskega taborišča.

 
Vožnja po idilični spodnje bavarski pokrajini.

Po soteskah in grapah Bergstesgadenskih Alp se pripeljeva do cilja nemške romantične ceste, do kraja Schönau am Königssee.

Königssee je naravno jezero znotraj narodnega parka Berchtesgaden . Ledeniško jezero je tretje najgloblje jezero v Nemčiji, ki ga obdajajo strmo vzpenjajoča se pobočja gora. Jezero je znano po čisti vodi in se oglašuje kot najčistejše jezero v Nemčiji. Za jezero je značilno, da okoliške strme skalne stene ustvarjajo enkraten odmev izjemne jasnosti. Na izletih z ladjo se tradicionalno ustavijo in zaigrajo na trobento, da ponazorijo ta edinstven odmev. Nekoč so ta odmev dokazovali s streljanjem iz topa, pri čemer je bilo ugotovljeno, da se odmev sliši tudi do sedemkrat. Tako se tudi ob igranju zgolj enega trobentača sliši, kot bi jih igralo sedem.  

Zaradi svoje slikovite lege so jezero in okoliški parki zelo priljubljeni med turisti in pohodniki.

Temu primerna je tudi turistična ponudba.

Na robu vasi je tudi muzej Romy Schneider, ki ga je uredila njena mati, tudi sama igralka. Romyina najbolj znana vloga je prav gotovo upodobitev Sissi, bavarske princese Elizabete, žene avstroogerskega cesarja Franza Jožefa.

Celotno področje mesta Berchtesgadn in njegove okolice, ki je le nekaj km oddaljen od Konigseea, je tesno povezano s Hitlerjem in njegovimi sodelavci. V bližini jezera je bila leta 1944  zgrajena podružnica koncentracijskega taborišča Dachau, v neposredni bližini jezera je bila tudi rezidenca, ki jo je Heinrich Himmler zgradil v Schönauu za svojo ljubico. 

Na področju Berchtesgadna pa so imeli svoje rezidence tudi številni drugi nacistični veljaki. Te so bile po vojni  porušene, z izjemo Hitlerjevega Orlovega gnezda, ki je 5 km oddaljeno od mesta.

Na avtocesti od Salzburga do doma je bil promet tekoč in mimogrede sva se znašla na domačem dvorišču. Za nama je bila prevožena pot, ki je bila sestavljena iz treh različnih področij, mišljenih kot trije različni programi; Hanzeatska mesta, dolina reke Mozele in nemška alpska cesta. 

Vreme nama je za kraje, kjer je dež pogostejši gost, kot pri nas, odlično služilo. Kako na tesno je šlo z vremenom primernim za tovrstne dejavnosti, pove dejstvo, da je n.p.r. v Bad Tolzu že naslednji dan močno deževalo pri nekaj več, kot 10 stopinjah Celzija. 

Na poti sva videla cel kup zanimivosti, nekatere med njimi so obujene v tem potopisu, nekaj pa jih je zaradi pomanjkanja foto materiala ostalo zgolj v spominih. 

Na poti sva uživala, saj sva dopustila, da je ponovno prišla na plano najina kampistična žilica in najina ljubezen do prenočevanja v naravi. Precej nepričakovano a zelo je bilo dobrodošlo, da sva naporen dan kar nekajkrat zaključila s kopanjem v jezerih, bazenih ali morju. To je dalo potovanju še pridih dopusta.

Še enkrat več sva lahko hvaležna, da nama je bila Sreča mila in naju je imel Bog rad,  da sva bila vseh 12 dni zdrava in da sva srečno brez nezgod in okvar prevozila vseh 4.503 km po Avstriji, Češki, Poljski, Nemčiji, Franciji in Sloveniji.